Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
dvómen -mna -o prid. (ọ̄) knjiž. dvomljiv: pridobil si je dvomno slavo;
vse to je zelo dvomne vrednosti / njegov prihod je zaenkrat še dvomen dvómno prisl.:
vrne se, vrne, je ves čas dvomno ponavljala dvomeče
dvómiti -im, in dvomíti in dvómiti -im nedov. (ọ̄ ọ̑; ī ọ́) 1. imeti, izražati dvom, dvome: zakaj še dvomiš? dvomiti o uspehu, pog. v uspeh;
dvomim, če bo prišla;
še zmeraj dvomi, da mu bo poskus uspel // domnevati, predvidevati, da kaj ni takšno, kot se kaže: dvomi o njeni poštenosti; pog. dvomi v njegovo pravičnost; ekspr. rahlo dvomim o pravilnosti njegovega ravnanja / dvomiti nad kom 2. ekspr., z nikalnico biti trdno prepričan o čem: ne dvomim o tem;
ne dvomim, da bo prišla dvomèč -éča -e:
vstopil je, dvomeč o pravilnosti svojega ravnanja; opazoval je njihove dvomeče obraze; prisl.: dvomeče jo je pogledal
Slovenski pravopis
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
dvoméče nač. prisl. (ẹ́) ~ pogledati koga
dvómno nač. prisl. (ọ́/ọ̑) ~ se spraševati o smislu svojega dela dvomeče
sképtično nač. prisl. (ẹ́) ~ gledati na kaj dvomeče, dvomljivo
Sinonimni slovar slovenskega jezika
SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024
dvoméče nač. prisl. izraža, da dejanje, stanje vključuje dvom
Število zadetkov: 6