elástičen -čna -o prid., elástičnejši (á) - 1. ki začasno, dokler deluje sila, spremeni svojo obliko; prožen: elastičen les; elastične stene balona; tla v telovadnici morajo biti elastična
♦ strojn. elastična pritrditev pritrditev, ki omogoča rahlo premikanje glede na podlago
// ki se razteguje podobno kot gumi, raztegljiv: elastično blago / elastične smučarske hlače; elastične nogavice - 2. lahkoten, gibčen: pri vajah je elastičen in uren; elastični koraki; elastična postava
- 3. sposoben prilagajati se času, razmeram: elastičen sistem izobraževanja; elastična politika; elastično stališče / elastičen človek ki se v vsaki situaciji znajde, se prilagodi; tudi naša trgovina je premalo elastična se ne prilagaja potrebam trga
● ekspr. on ima elastično hrbtenico menja prepričanje v skladu z razmerami
elástično prisl.: elastično hoditi; elastično uporabljati odredbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
kolénčnik -a m (ẹ̑) zaščitni elastični ovoj za koleno: Strastni smučarji so s prezirom gledali na zaščitno opremo, čelado, kolenčnike in komolčnike E (↑)koléno
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
komôlčnik -a [komou̯čnik] m (ȏ) zaščitni elastični ovoj za komolec; komolčni ščitnikSSKJ: Z uporabo komolčnika lahko omilite in pozdravite športne poškodbe na komolcu E (↑)komólec
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
povòj -ôja m (ȍ ó) - 1. podolgovat kos tkanine za zavarovanje rane, poškodovanega dela telesa: dati, oviti povoj okrog komolca; prevezati koleno s povojem / elastični povoj
♦ med. mavčni povoj z mavcem posut povoj, ki se uporablja za imobilizacijo telesnih delov
// nekdaj podolgovat širši kos tkanine, navadno platnen, za povijanje dojenčka: plenice in povoji - 2. ekspr., v zvezi biti v povojih biti na začetni razvojni stopnji: filozofija je bila takrat še v povojih; stvar je v povojih
● ekspr. sestra je bila takrat še v povojih dojenček, zelo majhna; ekspr. saj je komaj zlezel iz povojev postal odrasel, samostojen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
stéznik -a m (ẹ̑) tesno oprijet del ženskega spodnjega perila, ki stiska in oblikuje telo: nositi steznik;
zapeti, zavezati steznik / elastični steznik; pren., ekspr. dušil ga je steznik družbenih norm
♦ bot. zdravilna rastlina z rumenimi cveti; srčna moč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.