Uporaba rodilnika mi večinoma ne dela težav, a ko moram kaj napisati, se včasih znajdem v zadregi. Dal mu je vode in podobno nalil mu je mleka ali nalil je olja v cisterno.

Zakaj se v slednjih primerih uporablja rodilnik namesto tožilnika. Gre zgolj za izjeme? Ali obstaja kakšno pravilo, s katerim bi si lahko pomagal?

Slovenski pravopis ima, tako so nas učili, v abecedi tri šumnike – č š ž. Po raztrosu pokojnika, ki ima v priimku ali imenu enega od šumnikov, polovica strešice na spominski ploščici odpade. Ker me o spremembi zapisa ni nihče predhodno obvestil, je bil to zame šok. Vsi dokumenti z uradnimi podatki so bili dostavljeni iz KP ŽALE. Ko sem protestirala glede zapisa, so mi pojasnili, da ima za moj oziroma osebni priimek mojega pokojnega moža, avtorske pravice spoštovani arhitekt gospod Marko Mušič. Pridobila sem mnenje odvetnika, ki mi odgovarja, da nihče ne more pridobiti avtorskih pravic nad osebnimi imeni in priimki. Razumem, da ima avtorske pravice za obliko spominskega parka, obliko ploščic, ki so lahko okrogle, kvadratne, trikotne itd. Le kdo ima pravico dodeliti tretji osebi, da spremeni slovenska imena in priimke. Nisem edina prizadeta, ampak še stotine drugih živih sorodnikov, ki so se odločili za raztros pokojnika in ima v imenu ali priimku Č Š Ž. Zapisan je pravilno le mehki ć. Ko obiščem spominski park, imam občutek da sem na pokopališču nekje na Slovaškem in ne sredi Slovenije. Slovenci se za svoj pravopis borimo že stoletja, ko pa smo končno samostojni, anomalije tiho trpimo. Verjetno ne bom dočakala kakšno spremembo, za nami pa so naši potomci, ki so ravno tako prizadeti. Torej vprašanje je, kdo lahko spreminja naša osebna imena in priimke brez našega soglasja?

V otroški pesnitvi Juri Muri v Afriki je mogoče najti tudi verz:

Juri solze bi izjokal, da ga rešil ni galeb.

Tovrstna oblika tvorbe preteklih pogojnikov (da glagol v pretekliku) je standardna v hrvaščini, v slovenščini pa se zdi izjemno redka. Zanima me, ali je mogoče še te redke primere označiti za tujerodne ali ima omenjena stavčna logika vendarle svoje mesto tudi v okviru slovenskega knjižnega jezika?