géto tudi ghétto -a [geto] m (ẹ̑) - 1. nekdaj mestna četrt, v kateri živijo Židje: srednjeveški geto; varšavski geto
- 2. v Združenih državah Amerike del mesta, v katerem živijo črnci: stanovati v getu; črnski geto; ekspr. črni geto
ghetto gl. geto
varšávski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Varšavo: varšavske znamenitosti / nekdaj varšavski geto
♦ polit. Varšavski pakt vojaška zveza vzhodnoevropskih socialističnih držav s skupnim vojaškim poveljstvom, sklenjena leta 1955 v Varšavi
gétoSSKJ -a m (ẹ̑)
1. območje, zlasti del mesta, na katerem družbena skupina živi izolirana od drugih družbenih skupin, navadno v slabih razmerah: predmestni geto; socialni geto; prebivalci geta; Po vojni je bila stara Ljubljana geto, kjer so stanovali zvečine najnižji socialni sloji, ljudje z družbenega dna
2. s prilastkom izoliran, omejen (družbeni) prostor: kulturni geto; Te kulturniške ustanove si ne predstavljam kot artističnega geta, v katerem se dogajajo samo stvari, ki so nekomunikativne E ← nem. Getto ← it. ghetto po imenu beneškega otoka Ghetto, kjer so v 16. stoletju prebivali Judje
getoizírati -am in getizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. prisiljevati družbeno skupino, da živi na določenem območju izolirana od drugih družbenih skupin, navadno v slabih razmerah: Vlada se je odločila, da priseljencev ne bomo getoizirali, temveč jih bomo nastanili enakomerno, po celi državi
2. povzročati, da kdo, kaj obstaja, deluje na izoliranem (družbenem) prostoru, zlasti z namenom omejiti, zmanjšati njegovo družbeno vlogo: Upam, da ljudje ne bodo takoj nasedli neutemeljenim očitkom, da je zakonski predlog ksenofobičen in da skuša getoizirati slovenščino E ↑géto