gíb -a m (ȋ) premik (dela) telesa iz enega položaja v drugega: delati, posnemati gibe;
avtomatični gibi;
mehki, mirni gibi;
nagel, sunkovit gib;
nagonski gib samoobrambe;
plesni gib;
gibi rok / proučevati ritem dela in delovnih gibov / kazati veselje nad vsem, kar je v zvezi s plesom in gibom gibanjem; pren. človekovi notranji gibi
♦ strojn. delovni gib gib bata, pri katerem toplotna energija opravlja mehansko delo; mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; gib bata pot bata od ene skrajne lege do druge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
odsékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. s sekanjem odstraniti: odsekati vejo s sekiro; kakor bi odsekal, je nehal govoriti nenadoma
// za kazen so mu odsekali prst
● ekspr. zanjo bi si dal odsekati glavo vse bi žrtvoval za njene koristi; zelo jo ima rad
// s sekanjem odstraniti del česa: palico na koncu odsekaj; kost je prevelika, malo jo odsekajte
// s sekanjem ločiti od večje količine: odsekati velik kos mesa - 2. ekspr. ustaviti, prekiniti: nakratko odsekati vprašanja vsiljivih novinarjev / ne morem, je odsekala pogovor
// nenadoma prenehati: odsekal je govor in za trenutek pomolčal / odsekati gib - 3. ekspr. nakratko, odločno reči, odgovoriti: kaj bi se bal, je odsekal
odsékan -a -o - 1. deležnik od odsekati: odsekan gib, smeh; odsekana zelnata glava; odsekana palica; strmo odsekana skala
- 2. kratek in ostro izrečen: odsekani stavki; poslušati odsekana povelja / odsekani klici / odsekani koraki; prisl.: odsekano se gibati; odsekano reči, ukazati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
déloven -vna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na delo:- a) delovni načrt; izboljšati delovne pogoje; spremeniti delovni postopek, proces; doseči dobre delovne rezultate; ogledati si vse delovne faze v tovarni; spremeniti delovne metode / delovna operacija; delovna sposobnost, zmogljivost
- b) delovni prostor / delovni čevlji; delovni konji; delovna miza, obleka / ima močne delovne roke; delovna živina
- c) delovni človek / delovni sestanek; seja bo imela delovni in slavnostni značaj / delovna akcija; delovna disciplina; v sobi vlada pravo delovno vzdušje / delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; delovni dan delovnik; delovna doba čas trajanja stalne ali začasne zaposlitve; delovna knjižica dokument, ki izkazuje delavčev poklic in delovno dobo; delovna norma količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času; delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec; delovna organizacija organizacija združevanja oseb v delovnem razmerju, ki z družbenimi sredstvi opravljajo gospodarsko dejavnost ali dejavnost družbenih služb; delovna skupnost samoupravni organ, ki ga sestavljajo vsi člani delovne organizacije; delovno mesto najmanjša enota v delovni organizaciji, v kateri je zaposlena ena oseba; delovno predsedstvo skupina ljudi, ki vodi sestanek ali sejo
● tovarna potrebuje nove delovne moči delavce; pomanjkanje delovne sile za delo sposobnih ljudi
♦ adm. delovni nalog pismeni dokument, s katerim se odreja izvršitev določenega dela; delovna pogodba pogodba o ustanovitvi delovnega razmerja med delodajalcem in delojemalcem; ekon. delovna enota; jur. delovno pravo pravni predpisi, ki urejajo pravice in dolžnosti delavcev in javnih uslužbencev; delovno razmerje pravno razmerje med delodajalcem in delojemalcem; strojn. delovni stroj stroj, ki ga žene pogonski stroj ali sila mišic in opravlja delo; delovni gib gib bata, pri katerem toplotna energija opravlja mehansko delo; žel. delovni vlak vlak za prevoz materiala za gradnjo in vzdrževanje železniških naprav
délovno prisl.: delovno oblečen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
hòd tudi hód hóda tudi hòd hôda m, rod. ed. z izrazom količine hodá (ȍ ọ́; ọ̑; ȍ ó) - 1. premikanje s korakanjem; hoja: je drobnega, možatega, robatega hoda; ima trd hod; ziblje se v hodu / z izrazom količine, pri označevanju krajevne oddaljenosti: mesto je dve uri hoda od tukaj; do vrha gore je še pol ure hoda
- 2. zastar. hodnik: žito nam prinašajo po tajnih hodih
♦ film. hod kamere hitrost delovanja kamere, izražena s številom ekspozicij na sekundo; strojn. mrtvi hod mrtvi gib; hod bata gib bata; vet. hod počasnejše premikanje, zlasti pri konju, govedu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
zastríči -strížem dov., zastrízi zastrízite; zastrígel zastrígla (í) - 1. s skrajšanjem, odstranitvijo dela las, dlak
- a) narediti kaj: zastriči krog na temenu
- b) označiti: ko sta se zmenila za ceno, je kupec vole zastrigel
- 2. zmotiti se pri striženju: frizer ga je spet zastrigel / pazi, da blaga ne zastrižeš / zastriči kožico pri nohtu
- 3. ekspr. narediti gib kot pri rezanju s škarjami: s kazalcem in sredincem je zastrigel po zraku
● zajec je zastrigel z ušesi naredil gib naprej in nazaj
zastrížen -a -o: zastrižena žival
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
znák -a m (ȃ) - 1. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: ta znak pomeni bolnišnico, letališče; napisati, narisati znak; razpoznavati, uporabljati znake; dogovorjeni, ustaljeni znaki; grafični, pisni znaki; znak iz več črk in številk; znak za deljenje; znaki na načrtu, zemljevidu; oblika, pomen znaka; črke, simboli in drugi znaki / jezikovni, korekturni, prometni znaki; znaki na igralnih kartah
// lik, ki označuje, pomeni določeno osebo, organizacijo: izdelovalec je na zadnji strani kipa vklesal svoj znak; klubski znaki na oblačilih športnikov; znak društva, organizacije
// predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: znaki oficirskega čina / krona in drugi vladarski znaki / postaviti prometne znake - 2. gib, zvok, s katerim se
- a) kaj sporoča: sporazumevati se z znaki / dati komu znak z glavo, roko / žvižg je znak za napad, odhod
- b) na kaj opozarja: svetlobni, zvočni znaki / opozorilni, signalni znak; znak za nevarnost
- 3. kar omogoča sklepanje na
- a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: nekateri znaki kažejo, da se bo kmalu vrnil; dobri, slabi znaki / to je gotovo znak nesreče znamenje
- b) obstoj česa: soditi po vidnih, zunanjih znakih; dihanje, prehranjevanje, rast in drugi življenjski znaki; umetniško delo kot znak umetnikove ustvarjalne moči
- 4. navadno z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: kazati znake napetosti, živčnosti; opaziti znak olajšanja, zaskrbljenosti na obrazu; vidni znaki staranja, utrujenosti / bolezenski znak sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo
// nadaljevati stavko v znak nestrinjanja, protesta - 5. navadno s prilastkom lastnost, sestavina, ki označuje, določa kaj: ugotavljati skupne znake pri opazovanih pojavih / bistveni znaki kakega pojma
● knjiž. astrološki znaki zodiakalna znamenja; knjiž. biti rojen v znaku bika v znamenju bika
♦ adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja; avt. znak stop in stop znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; znak ustavi; znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve; biol. spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol; primarni spolni znaki spolni organi, spolne žleze; jur. blagovni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnega blaga; storitveni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnih storitev v gospodarskem prometu; znak kakovosti ki dokazuje, da kakovost blaga, izdelka ustreza določenim predpisanim zahtevam; lingv. diakritični znak ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; lov. strelni znak značilni gib, reakcija zadete živali glede na mesto zadetka; mat. znak minus, plus; muz. prestavni znak za znižanje ali zvišanje tona za polton ali dva poltona ali za vračanje na prvotno višino; predznak; num. emisijski znak na kovancu ali bankovcu, značilen za določeno izdajo; papir. vodni znak v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu, pisalnem papirju, viden pri presvetlitvi; ptt klicni znak zvočni ali svetlobni znak, s katerim se kdo kliče k telefonskemu, telegrafskemu aparatu, napravi; tisk. tiskarski znaki za črke, ločila in druga znamenja; zal. bralni znak vložen znak za zaznamovanje strani; tiskovni znak črka, znak v rokopisu ali natisnjenem besedilu, po katerem se izračunavata obseg in plačilo izdaje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
máhniti -em, in mahníti in máhniti -em dov. (á ȃ; ī á ȃ) - 1. napraviti gib, navadno z roko: leno mahniti / vol kdaj pa kdaj mahne z repom / mahniti z mokrim klobukom / ekspr., z oslabljenim pomenom še trikrat mahni s koso, pa bo vse pokošeno
// napraviti gib z roko za izrazitev česa, navadno pozdrava: nič ni rekel, le mahnil je v slovo / mahnil mu je, naj odide
● ekspr. na vse to je mahnil z roko izraža nezanimanje, omalovaževanje, zavračanje - 2. ekspr. udariti: mahnil ga je s palico; mahniti po hrbtu; jezno je mahnil po volu; pren. če je le mogel, je v govoru mahnil po meni
- 3. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: mahnil jo je v mesto; ko bom lačen, jo bom mahnil domov; kar peš bom mahnil v mesto
máhnjen -a -o - 1. deležnik od mahniti: vsak človek je mahnjen s kako slabostjo
- 2. pog., ekspr. čudaški, neumen: zdi se mu (malo) mahnjen / kaj si mahnjen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
migljáj stil. mígljaj -a m (ȃ; ȋ) - 1. gib, s katerim se kaj izraža, zlasti hiter, neizrazit: strežnica je pazila na vsak migljaj gospodinje; z migljajem roke ga je povabil v hišo / na sodnikov migljaj jetnika odpeljejo; pes napravi vajo na vodnikov migljaj; ubogati na migljaj
// star. gib sploh, zlasti malo zaznaven, rahel: migljaj repa - 2. knjiž. namig: komisija je dobila migljaj, naj ne raziskuje naprej / nobenega migljaja ni, da bi bil avtor res tako mislil znaka, dokaza
// redko nasvet, predlog: pred odhodom nama je dal še nekaj koristnih migljajev
● nar. zahodno to se je zgodilo v migljaju v trenutku, v hipu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
vzgíb -a m (ȋ) - 1. malo zaznaven, rahel gib, zlasti navzgor: naredila je vzgib z roko; z vzgibom glave je vrgel lase nazaj / pozdravil je z vzgibom glave
// tak gib, s katerim se kaj izraža: ni prezrla niti najmanjšega vzgiba na njegovem obrazu; vzgib pričakovanja - 2. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje v človeku: lastna doživetja so mu dala prve vzgibe za pisateljevanje; čustveni, duhovni, idejni vzgibi; notranji, zunanji vzgibi
- 3. kar se pojavi, začne, navadno kot nehoten psihofizični odziv, pobuda v človeku: začutila je rahel vzgib bolečine; opazovati vzgibe svojih čustev; pesnik prikazuje podzavestne vzgibe duše / ekspr. premagati vsak vzgib sovraštva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
zamáhniti -em, in zamahníti in zamáhniti -em dov. (á ȃ; ī á ȃ) - 1. narediti gib, navadno z roko: zamahnil je in odšel; grozeče je zamahnil proti meni; malomarno, onemoglo zamahniti z roko / vol je nekajkrat zamahnil z repom / ekspr. še nekajkrat zamahnem s koso, pa bo pokošeno
// narediti gib z roko za izrazitev česa, navadno pozdrava: zamahniti v pozdrav, slovo - 2. z gibom roke izraziti odklonilen odnos, omalovaževanje, zaničevanje: če ga kaj vprašamo, samo zamahne / to ni nič, je zamahnil z roko
- 3. ekspr. udariti: jezno je zamahnil po mizi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
ekspanzíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ekspanzijo: ekspanzijski načrti;
ekspanzijska politika / ekspanzijska sila proizvajalnih sredstev
♦ strojn. ekspanzijski gib gib batnega stroja, pri katerem plin ali para napolni valj; ekspanzijsko delo delo, ki ga opravi plin ali para pri ekspanziji; teh. ekspanzijska glina ekspanzivna glina; ekspanzijska posoda posoda, v katero se prelivajo presežki tekočine pri raztezanju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
izpúšen -šna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na izpuh: izpušni ventil;
izpušna šoba / izpušni gib gib bata, pri katerem plini ali para po opravljenem delu izstopajo iz valja batnega stroja; izpušni plini plini, ki po opravljenem delu izstopajo iz motorja z notranjim zgorevanjem; izpušna cev cev, po kateri se odvajajo plini pri motorju z notranjim zgorevanjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
kompresíja -e ž (ȋ) - 1. fiz. manjšanje prostornine plina zaradi večanja tlaka, stiskanje: zrak se pri kompresiji zelo segreje / izotermna kompresija
- 2. strojn. gib bata, pri katerem se plin ali para v valju stisne; kompresijski gib: pred kompresijo se sesalni ventil zapre
♦ med. pritisk na del organizma, ki ga povzroči novotvorba, krvavitev ali vnetje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
kompresíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kompresijo: kompresijski tlak;
kompresijska temperatura / kompresijski gib gib bata, pri katerem se plin ali para v valju stisne; kompresijski prostor najmanjši prostor v valju, ko je bat v skrajni legi; kompresijsko razmerje razmerje med prostorninama v valju, ko je bat v eni in v drugi skrajni legi
♦ med. kompresijska obveza obveza za ustavljanje krvavitev iz rane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
napráviti -im dov. (á ȃ) - 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: napraviti cesto; čevljar je napravil čevlje; napraviti načrt, program; za to pecivo napravite krhko testo; pog.: napraviti kosilo skuhati, pripraviti; napraviti si hišo zgraditi, sezidati
// napraviti posteljo postlati, urediti; napraviti tabor postaviti
// iz jabolk napraviti marmelado pridobiti
// napraviti steljo za zimo nagrabiti, pripraviti; nar. napravili bomo stroje, pa bo delo lažje kupili, priskrbeli
// napraviti balkonu streho
// z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: napraviti globoke brazde v les; napraviti črto potegniti; napraviti si kodre / napraviti ogenj zanetiti; napraviti red v stanovanju / močna burja je napravila zamete
// dati čemu kako lastnost, značilnost: napraviti goro dostopno; ta frizura jo napravi mlajšo; napraviti koga nesposobnega za delo; vino ga je napravilo zaspanega / napraviti komu veselje, žalost - 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
- a) opravila, dela; narediti: to bom že sama napravila, mi boste pa kdaj drugič pomagali; oče še marsikaj napravi pri hiši, čeprav je že star; uspešno, temeljito napraviti kaj
- b) dejanja; storiti: kaj si pa napravil, da je vse umazano; zamudil je, to je napravil že večkrat; napraviti kaj iz lahkomiselnosti / napravi, kot misliš, da je prav; napravil je po vesti / napraviti napako, prestopek
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: napraviti gib, korak; napraviti izlet; napraviti dober vtis; na tem mestu je napravil preoster zavoj, zato je padel
- 3. redko dokončati, končati: omaro imam že v delu, vendar ne vem, kdaj jo bom napravil
- 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je napravil, da jokaš; kaj si si pa napravil, da si ves krvav
// navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si napravil s knjigo / tako ne smeš napraviti z njo - 5. napraviti, da ima kdo na telesu obleko, obutev, dodatke; obleči: napraviti otroka; počakaj, moram se še napraviti; hitro, lepo se napraviti
- 6. zastar. pregovoriti, prepričati: napravil ga je, da je povedal skrivnost; napravili so ga, da je šel domov
● ekspr. napraviti kariero uspeti; ekspr. napraviti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. napraviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. napraviti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; ekspr. napraviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; napraviti komu prostor umakniti se mu; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; pog. s tem avtom je napravil že sto tisoč kilometrov prevozil; ekspr. bolezen in zgaranost sta napravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; pog. vso pot je napravil peš prehodil; ekspr. ne vem, kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj
♦ lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival; rel. napraviti križ; voj. napraviti izpad
napráviti se - 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je napravila na vratu; na vodi se je napravil led; od dolge hoje so se mu napravili žulji / napravila se je huda zima / napravil se je dan zdanilo se je
// nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je napravil; v teh nekaj letih se je zares napravila - 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: napraviti se bolnega, redko bolan; napraviti se gluhega; napravil se je, da spi; napravil se je, kot da je ni videl
- 3. star. odpraviti se, nameniti se: napraviti se proti gozdu, na pot, v mesto; napraviti se domov; hitro so se napravili za ubežniki
● pog. vreme se bo napravilo izboljšalo, ustalilo; pog. počakaj, se bo že kako napravilo uredilo; zastar. napravilo se je, da nisem mogel dva dni nikamor zgodilo, primerilo
naprávljen -a -o: kres je že napravljen; napravljen iz brona, lesa; športno napravljen moški; napravljen v črno, za gledališče; ocena, napravljena na podlagi gradiva; lepo napravljena ženska; vse je v redu napravljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
naredíti -ím dov., narédil (ī í) - 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: narediti avtomobilsko cesto, nov stroj; narediti čevlje, obleko; narediti načrt; narediti nalogo napisati; narediti potico speči; pog. narediti kosilo skuhati, pripraviti; narediti kaj z brušenjem, dolbenjem; narediti si hišo zgraditi, sezidati
// narediti šotor postaviti
// iz smetane naredijo maslo, iz mleka pa sir pridobijo
// narediti stopnicam ograjo
// z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: narediti globoke brazde; narediti črto potegniti; narediti dekletu kodre / narediti ogenj zanetiti; narediti red; star. narediti luč prižgati
// deroča voda je naredila globoke jame; krogla je naredila vdolbino v zid; narediti vrtince / rože so že naredile popke pognale
// toča je naredila dosti škode
// dati čemu kako lastnost, značilnost: narediti deželo neodvisno; narediti rezilo ostro; narediti gradivo za bralce zanimivo / bogastvo je naredilo moža ošabnega; ta misel me je naredila sentimentalnega; življenje me je naredilo takega / narediti komu skrbi, veselje, žalost
// pog., v zvezi z za izbrati, nameniti za kaj: naredil ga je za dediča / naredili so ga za direktorja izvolili - 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
- a) opravila, dela: narediti izpit, agrarno reformo; pospravila je, pripravila kosilo in naredila še marsikaj drugega; naredil je vse, kar so mu naložili, zato je lahko prost; ne more vsega sama narediti; narediti kaj dobro, uspešno, temeljito; narediti brez ugovarjanja, z veseljem
- b) dejanja: zamudil je, to je naredil že večkrat; narediti kaj javno, nalašč, naskrivaj; ne zameri mu, saj je naredil iz nepremišljenosti, v jezi / narobe si naredil, da jih nisi povabil / le kaj bi naredil, da voda ne bi več tekla v klet ukrenil; zanima me, kaj bi ti naredil v taki situaciji / v življenju je naredil dosti dobrega; v njegovi odsotnosti so naredili marsikaj nepremišljenega
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: narediti gib, korak, kretnjo; narediti izlet v hribe; narediti malo potrebo; narediti požirek / narediti dolg ne plačati denarnih obveznosti
- 3. dokončati, končati: kip je delal celo poletje, vendar ga še ni naredil; stvar sem že začel, upam, da jo bom naredil; plačali boste, ko bom naredil
- 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je naredila, da se jeziš nanjo; fant mu je gotovo nekaj naredil; pazi, da si kaj ne narediš / mati se je bala, da se mu ne bi kaj naredilo zgodilo, pripetilo
// navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si naredil s knjigami
● nar. nevesta ni spila vina iz strahu, da ji mati ne bi naredila je ne začarala; ekspr. narediti kariero uspeti; ekspr. narediti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. narediti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog., ekspr. kje bi že bil, če seštejem vse metre, ki sem jih danes naredil če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. iz fanta je naredil dobrega pevca vzgojil; ekspr. narediti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; pog. narediti iz muhe slona močno pretirati; pog. ta zna iz nič narediti je zelo spreten, sposoben, domiseln; pog. že spet je naredil v hlače opravil veliko, malo potrebo v hlače; pog., ekspr. prav, pa narediva na pol plačajva vsak polovico (zneska); obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi
♦ gastr. narediti marinado; kozm. narediti masko; rel. narediti križ; voj. narediti kamuflažo
naredíti se - 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je naredila na vratu; led se je naredil na ribniku / naredil se je dan zdanilo se je; naredila se je noč, tema / lepo vreme se je naredilo
// nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je naredil; le poglej, kako se je v tem letu naredila - 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narediti se bolnega, redko bolan; narediti se gluhega, nevidnega, veselega; naredil se je, kakor da spi; naredil se je, kot da misli oditi
● črno se mi je naredilo pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. fant se je naredil po očetu postal je tak kot oče; pog. iz vina se je naredil kis vino se je skisalo; pog. vesel sem, da se je tako naredilo končalo, zgodilo; ekspr. le kaj se bo iz tega naredilo nastalo, se razvilo
narejèn -êna -o - 1. deležnik od narediti: grad je bil narejen v srednjem veku; narejen iz kamna, lesa; na roke narejen; narejen po predlogi; narejen v romanskem slogu; malomarno, natančno, umetno narejen
- 2. ki kaže določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narejen nasmeh; narejena dobrodušnost; odgovoril je z narejeno strogostjo / narejeno vedenje; prisl.: narejeno se nasmehniti; narejeno mirno govoriti; sam.: v njegovem vedenju ni nič narejenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
sesálen -lna -o [səs in ses] prid. (ȃ) nanašajoč se na sesanje: sesalni gibi ustnic / sesalna moč sesalnika; sesalna in izpušna odprtina
♦ bot. sesalni organ rastlinski organ za sesanje snovi iz gostitelja, zlasti pri parazitih; elektr. sesalna cevka cevka, skozi katero se izsesa zrak iz žarnice ali se žarnica napolni s plinom; navt. sesalni bager naprava za čiščenje in poglabljanje plovnih poti s sesanjem; papir. sesalna omara naprava za vakuumsko odstranjevanje dela vode iz mokre plasti na vzdolžnem situ papirnega stroja; strojn. sesalni gib gib, med katerim potiska zunanji tlak tekočino, plin v valj batnega stroja; sesalni ventil ventil, skozi katerega doteka tekočina v valj batne črpalke ali motorja; sesalna cev cev, po kateri doteka tekočina k stroju zaradi nižjega tlaka, kot je v okolici; teh. sesalna višina višinska razlika med gladino tekočine, ki se črpa, in črpalko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
tláčen1 -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na tlak, pritisk: ugotavljati tlačne razlike / tlačna naprava; tlačna posoda za brizganje laka
♦ metal. tlačno litje; strojn. tlačni gib gib bata, med katerim se tekočina potiska iz valja; tlačno mazanje; teh. tlačni cevovod cevovod, v katerem je notranji tlak večji od zunanjega; tlačni kotel kotel z nadtlakom; tlačni preizkus; tlačni regulator regulator, ki vzdržuje konstanten tlak; tlačni ventil ventil, skozi katerega izteka tekočina iz črpalke, plin iz batnega kompresorja; tlačna črpalka tlačilka; tlačna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese, ne da bi se zdrobilo, zmečkalo; žel. tlačna zavora naprava za zaviranje s stisnjenim zrakom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
zakríliti -im dov. (í ī) s končinami narediti gib, gibe, navadno navzgor in navzdol: petelin zakrili in zakikirika / ugotavljati, kolikokrat na sekundo žuželka zakrili / zakriliti s krili // z rokami vstran od telesa narediti gib, gibe, navadno navzgor in navzdol: od jeze, veselja zakriliti / zadeti vojak je zakrilil in padel / zakriliti z rokami // narediti gib, gibe, navadno navzgor in navzdol: roke zakrilijo po zraku / roka mu zakrili v jezni kretnji
● ekspr. ptica zakrili pod nebo zleti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
bàt in bát báta m (ȁ á; ȃ) - 1. leseno orodje, podobno velikemu kladivu ali kiju: tolkel je z batom po sekiri, dokler se grča ni razklala; zabijati kole z batom
♦ šport. palica za igranje biljarda - 2. strojn. strojni del, ki se giblje v valju: bat se hitro premika / dvostranski bat ki je na obeh straneh v stiku z delovno snovjo; enostranski bat ki je samo na eni strani v stiku z delovno snovjo; gib bata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
mláhav -a -o in mlahàv -áva -o prid. (á; ȁ á) - 1. ki je brez napetosti, čvrstosti, moči: mlahave mišice; njene roke so bile mlahave / mlahav gib; od bolezni je še mlahav / mlahav obraz
- 2. ekspr. ki je brez volje, odločnosti: postal je mlahav in neodločen / mlahav značaj / mlahava in slabotna volja
mláhavo in mlahávo prisl.: mlahavo govoriti; prestreljena roka mu mlahavo visi ob telesu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
motór -ja m (ọ̑) - 1. stroj, ki spreminja energijo v mehansko delo, pogonski stroj: motor brni; letalu se je pokvaril motor; motor teče enakomerno; pognati, prižgati, vključiti motor; brnenje motorja / avtomobilski, ladijski motor; električni motor; motor na bencin, zračno hlajenje; moč motorja; zaviranje z motorjem; pren. to je zanj motor, ki ga žene k aktivnosti; ekspr. presaditev človeškega motorja
- 2. osebno cestno vozilo z dvema kolesoma, ki ga žene motor z notranjim zgorevanjem; motorno kolo: skočiti z motorja; peljati se z motorjem / dirkalni motor
♦ elektr. enofazni motor elektromotor, ki deluje na izmenični tok samo ene faze; enosmerni motor na enosmerni tok; glavnovezni motor elektromotor z zaporednim navitjem za vzbujanje magnetnega polja; komutatorski motor; sinhronizirani motor elektromotor, pri katerem se rotor vrti sočasno z vrtilnim magnetnim poljem; navt. izvenkrmni motor; strojn. dvotaktni motor motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem pride na dva giba bata en delovni gib; dvovaljni motor z dvema valjema; Ottov motor motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo bencin ali plin; parni motor batni stroj z zelo veliko vrtilno hitrostjo; pogonski motor; Wanklov motor; motor z notranjim zgorevanjem na toplotno energijo, ki nastaja v njem z zgorevanjem; glava motorja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
mŕtev -tva -o stil. -ó prid. (ŕ) - 1. ki je umrl: ob cesti so ležali mrtvi ljudje in živali; posloviti se od mrtvega očeta; roditi mrtvega otroka; ugotovila je, da je mrtev; našli so ga mrtvega / v povedni rabi: ekspr. bil je na mestu, v trenutku, takoj mrtev takoj je umrl; ekspr. če ga dobi, bo mrtev ga bo ubil; pog. mislil je, da je že zdavnaj mrtev da je že zdavnaj umrl; odbilo ga je v obcestni jarek, kjer je obležal mrtev; pasti, zgruditi se mrtev na tla / zatisnili so ji mrtve oči; roke so ji mrtve visele ob telesu kot bi bile mrtve; pren., ekspr. vojne je bilo konec in stara Avstrija je bila mrtva
// v katerem so prenehali življenjski procesi; odmrl: mrtev list; mrtva, trhla debla; mrtvo tkivo - 2. nav. ekspr. ki ni sposoben opravljati svojo funkcijo: mrtve slepčeve oči; zavijal si je mrtve noge hrome, ohromele; po kapi je bila vsa desna polovica telesa mrtva neobčutljiva, omrtvela
// grel si je mrtve roke otrple, premrle
// knjiž. ki ni sposoben čustvovati, doživljati: po tej nesreči je bil on mrtev človek; čustveno, duhovno mrtev / človek v njem še ni mrtev še je sposoben pozitivnih čustev, dejanj; pren. zaupati misli mrtvemu papirju - 3. ki je, obstaja brez
- a) zanj značilnih živih bitij: zemlja bo nekoč mrtev planet; umetno gojeni gozdovi so precej mrtvi so brez divjadi; reka je na tem področju mrtva je brez rib
- b) zanj značilnih listov, rastlin: opazovati mrtvi gozd; vrane so posedale po mrtvih njivah; trta je še mrtva še ne odganja
- c) ekspr. zanj značilnega ognja, žarenja: mrtev ogorek; mrtva žerjavica / mrtvo ognjišče
- č) ekspr. zanj značilnih ljudi, živali, vozil; prazen, pust: sprehajati se po mrtvem parku; v tem času so ceste najbolj mrtve / v vsaki vasi je bilo nekaj domov mrtvih zapuščenih
// ki je brez kake dejavnosti ali se ta opravlja v zelo majhni meri: mrtev jesenski čas; mrtvi meseci v gradbeništvu; z novimi turističnimi dejavnostmi skrajšati mrtvo sezono; mrtva obdobja v književnosti / ekspr.: domači zvonovi so mrtvi ne zvonijo; stroji so stali mrtvi niso obratovali
- 4. nav. ekspr. ki ne izraža, ne kaže veliko čustev, volje do udejstvovanja: bila je drobna, mrtva stvarca; preveč je mrtev za to družbo / govoriti z mrtvim glasom; ima precej mrtev obraz; mrtev pogled
// ki je brez raznovrstnega dogajanja, brez raznovrstnih elementov: mrtev sestanek / mrtva glasba; mrtva soba
// bled, neizrazit: mrtvi žarki; mrtva svetloba / mrtva barva - 5. nav. ekspr. ki več ne vpliva, ne vzbuja zanimanja: on je danes že mrtev avtor; njegovo delo ne bo nikdar mrtvo / preteklost je zanj mrtva; knjiž. vsa lepota se zdi moji duši mrtva / ona je zanj že mrtva ne ljubi je več
// odstavljeni voditelj je politično mrtev
// ki se več ne uporablja: obujati mrtve običaje; mrtvi zakoni; mrtve besede - 6. ekspr. tog, neživljenjski: pri zakonih naj se ne uveljavlja le mrtvo besedilo; življenje po mrtvih pravilih / obremenjevali so učence z mrtvim znanjem / statistika se ne sme ustaviti samo pri mrtvi številki
// neizkoriščen, neizrabljen: med ploščadjo in dnom je precejšen mrtev prostor; elaborat leži mrtev - 7. ki ni sposoben rasti in razmnoževati se: vznik življenja iz mrtve snovi; opisovati mrtve stvari / živa in mrtva narava
// nerodoviten, nekaliv: mrtvo seme / ekspr. še mrtva skala požene cvet - 8. publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / žarg., šport. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza
- 9. voj., navadno v zvezi mrtvi kot, mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skočiti, skriti se v mrtvi kot; mrtvi prostor pred tankom; pren., knjiž. življenje v mrtvem kotu
● žarg., aer. spuščati se v mrtvem letu v brezmotornem letu; žarg., šport. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; poljud. mrtva teža teža zaklane živali, strok. klavna teža; ekspr. mrtva tišina globoka, popolna; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; pog., ekspr. pehati se na (vse) mrtve viže zelo; publ. zatekati se v mrtve vode tradicionalizma zatekati se v neživljenjski, nedejavni tradicionalizem; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; knjiž. pesnik v njem je mrtev ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik; ekspr. on je zanje že mrtev prepričani so, da bo umrl, da ga bodo ubili; ekspr. bil je ves mrtev od utrujenosti zelo je bil utrujen; mrtev na pog., ekspr. (ves) mrtev je na klobase zelo rad jih jé; pog., ekspr. (vsa) mrtva je nanj zelo ga ljubi; pog., ekspr. mrtev je na starine zelo se zanima zanje; ekspr. v jedrski vojni bodo preživeli mrtvi ob živem telesu bodo zelo poškodovani, hudi invalidi; napol mrtev ekspr. iz rova so ga potegnili napol mrtvega zelo izčrpanega; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; bolj mrtev kot živ bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan
♦ adm. mrtva tipka tipka, pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; agr. mrtvi inventar orodje, stroji; mrtva prst spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov; mrtvica; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; bot. mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; geogr. mrtvi rokav rokav reke s stoječo vodo; mrtva voda stoječa voda v strugi ali v rokavu; gled. mrtvi kot prostor na odru, ki se iz dvorane ne vidi; igr. mrtva karta karta, ki se pri igri ne uporabi; les. mrtva grča grča, ki ni vrasla v les; lingv. mrtvi jezik jezik, ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; med. mrtvi zob zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; mrtvo cepivo cepivo, ki vsebuje mrtve mikroorganizme; klinično mrtev človek človek, pri katerem je nastopila klinična smrt; navt. mrtva bibavica bibavica z najmanjšo višinsko razliko; mrtvo morje morje z zelo dolgimi in nizkimi valovi po končanem vetru ali v veliki oddaljenosti od njega; strojn. mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; mrtva lega lega, pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; mrtva žoga držanje žoge po dveh nasprotnih igralcih nad tri sekunde; vet. mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; voj. mrtva straža nekdaj straža na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; žel. mrtvi tir opuščeni tir
mŕtvo stil. mrtvó prisl.: njegove oči so mrtvo gledale v svet; mrtvo govoriti; roke so mu mrtvo visele ob telesu / v povedni rabi v hiši je bilo še vse temno in mrtvo
♦ kem. mrtvo žgano apno apno, žgano pri tako visoki temperaturi, da z vodo ne tvori več hidroksida
mŕtvi -a -o sam.: ekspr. ni bilo videti ne živega ne mrtvega nikogar; pokopati mrtve; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; o mrtvih govôri le dobro; dan mrtvih 1. november; v spopadu je bilo veliko mrtvih; ekspr. do mrtvega se je napil, utrudil zelo; pretepsti koga do mrtvega tako, da umre; pog. na mrtvo si prizadevati zelo
♦ gozd. smolarjenje na mrtvo pridobivanje smole, po katerem je treba drevo posekati; jur. razglasiti koga za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; mir mrtvih pravno varstvo grobov in mrličev; rel. Kristus je vstal od mrtvih ponovno oživel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
néžen -žna -o prid., néžnejši (ẹ̄) - 1. ki ima, kaže do ljudi mil, zelo prijazen odnos: do matere je bil zelo nežen; to je nežna ženska / imeti nežno srce / ekspr. bil je nežen ljubimec
// ki vsebuje, izraža mil, zelo prijazen odnos: nežna ljubezen do živali; nežno govorjenje z otrokom / nežni spomini na dom
// ki vsebuje, izraža ljubezensko naklonjenost: že dolgo ji ni povedal nobene nežne besede; poslušala je njegovo nežno govorjenje / nežna misel nanj / ekspr. med njima so se spletale nežne vezi - 2. ki daje videz občutljivosti, krhkosti: nežen otrok; dojenček je še zelo nežen; ima dve nežni hčerki / nežen cvet; nežna trava / ekspr. nežna pokrajina / nežen nasmeh
// ki daje videz neutrjenosti, neodpornosti: nežen obraz; nežna polt; imeti nežne roke - 3. ekspr. nanašajoč se na prve mesece, prva leta življenja: nežna mladost / najnežnejši meseci življenja
- 4. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nežne barve, sence; nežna luč, svetloba / nežen veter lahen
// nežno ribje meso mehko; nežno vino
// nav. ekspr. opravljen z majhno silo: nežen gib roke; nežno previjanje rane / nežna pisava / nežni udarci lahni
● ekspr. nežni spol ženske; ekspr. biti nežen z dekletom z vedenjem kazati ljubezensko naklonjenost
néžno prisl.: nežno objeti, odgovoriti; nežno ravnati s kom; nežno lepa deklica; nežno modra obleka; nežno rdeče cvetje
♦ muz. nežno označba za izraz izvajanja dolce; sam.: v tem človeku je nekaj nežnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
premík -a m (ȋ) glagolnik od premakniti:- a) pri premiku se je mizi zlomila noga; potresni premiki / premik čet
- b) premiki luči
- c) premik glave, noge / od strani je opazovala vsak njegov premik gib
- č) njegov nastop pomeni za vse določen premik; družbeni, gospodarski, idejni, kulturni, sociološki premiki; ugotoviti velik premik v odnosu do ljudske poezije / pri cenah predvidevajo nadaljnje premike zvišanja
● s tem stoletjem se približujemo koncu premikov ljudstev naseljevanj, priseljevanj
♦ elektr. fazni premik prehitevanje ali zaostajanje ene električne veličine glede na drugo iste vrste; lingv. premik naglasa na drug zlog
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
presíliti -im dov. (í ȋ) knjiž. preobremeniti, preutruditi: presiliti koga z delom;
presiliti živino;
presiliti se z oranjempresíljen -a -o - 1. deležnik od presiliti: presiljena žival
- 2. zastar. prenapet, pretiran: presiljen gib / presiljene podobe v pesmi; presiljeno odpovedovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
tákt2 -a m (ȃ) - 1. muz. metrična enota iz določenega števila poudarjenih in nepoudarjenih dob: razmejiti takte s taktnicami; poudarjena doba takta; število dob v taktu / izpustiti prvi takt; uvodni takti skladbe
// urejenost metrične enote glede na število, trajanje in poudarjenost dob: spremeniti takt v drugem delu skladbe; tričetrtinski takt; ritem in takt / takt valčka - 2. kar določa enakomernost ponavljanja gibov: dajati si takt z roko / hoditi, plesati po taktu; udarjati po taktu / držati takt pri plesu ritem
♦ lingv. govorni takt enota naglašenega in naslednjih nenaglašenih zlogov do premora ali do naslednjega naglašenega zloga istega segmenta; strojn. delovni takt delovni gib
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
vzbúrjati -am nedov. (ú) - 1. s svojim delovanjem povzročati reakcijo česa, sposobnega čutenja, zaznavanja: nikotin vzburja živčni sistem / vsak gib njenega telesa ga vzburja / spolno vzburjati
- 2. knjiž. delati razgibano, valovito: vihar vzburja morsko gladino
// vznemirjati: vzburjati komu čustva, srce; take misli so ga zelo vzburjale / pojavi, ki vzburjajo raziskovalce
// razvnemati: roman vzburja domišljijo / krivica jo vzburja razburja, jezi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
zakrožíti in zakróžiti -im dov. (ī ọ́) - 1. začeti krožiti: okrog zemlje bo zakrožil nov satelit / zrak spet zakroži
- 2. nav. ekspr. narediti pri premiku krogu podobno pot: nad njimi zakroži orel / plesalca zakrožita nekajkrat po dvorani / zakrožiti s klobukom, z roko po zraku narediti gib v obliki kroga
- 3. ekspr. začeti prehajati od ene osebe k drugi: kozarec zakroži iz rok v roke / zakrožiti s pogledom po pokrajini
- 4. ekspr. dati čemu obliko kroga, dela kroga: artist zakroži telo / zakrožiti roke v skodelico
● ekspr. živahno mu zakroži kri (po žilah) postane živahen, sproščen; redko okrog ustnic mu zakroži vesel nasmeh zaigra; star. pevci so zakrožili veselo pesem zapeli; redko z nakupom parcel zakrožiti zemljišče zaokrožiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
zmêsti zmêdem tudi zmésti zmédem dov., zmêdel in zmédel zmêdla tudi zmédel zmédla, stil. zmèl zmêla tudi zméla (é; ẹ́) - 1. povzročiti, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: nove ideje so zmedle mladino; pijača, ženska ga je popolnoma zmedla; načrtno zmesti koga / ekspr. časopisi so mu zmedli glavo, pamet; misli so se ji zmedle; brezoseb. v glavi se mu je zmedlo / to jim je zmedlo pojme o poštenosti
// povzročiti, da kdo navadno za krajši čas ne more urejeno, pravilno misliti, ravnati: njegov gib, pogled jo je zmedel; z vprašanji zmesti govornika - 2. povzročiti, da kaj ni več urejeno: zmesti prejo; pri branju so se mu vrste zmedle / ekspr. koraki so se jim zmedli
● ekspr. zmesti komu načrte, pog. štrene preprečiti komu njegove načrte; zmesti komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne
zmêsti se, tudi zmésti se navadno za krajši čas ne moči urejeno, pravilno misliti, ravnati: zmesti se pred kom; ni se dal zmesti; za hip, ekspr. do kraja se je zmedel
zméden -a -o - 1. deležnik od zmesti: bili so zmedeni in prestrašeni; zmedena glava, pamet; zaradi takih idej je mladina zmedena; duševno zmeden
- 2. ki vsebuje, izraža neurejene, nepravilne misli, predstave: zmeden pogled; njihovi pojmi so zmedeni / zmedene kretnje; prisl.: zmedeno govoriti; zmedeno tekati sem in tja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
žívčen -čna -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na živec, živce: živčna debelina, dolžina / živčni sistem / živčna bolezen, okvara; živčna izčrpanost, preobčutljivost / živčni napad; živčna napetost
- 2. ki je v stanju velike napetosti, ki se izraža kot nemir, strah, zlasti pred pomembnejšimi dogodki: živčen človek; ne bodi živčen / živčen obraz; živčne roke / ekspr.: živčen gib, korak; živčen glas, smeh
● živčni zlom stanje nenadne popolne duševne izčrpanosti zaradi duševnih naporov, čustvenega pretresa; publ. živčna vojna prizadevanje, pri katerem skušata nasprotni strani z grožnjami, dezinformacijami doseči, da katera od obeh popusti, se ni sposobna več obvladati
♦ anat. živčni center ali živčno središče del možganske skorje ali hrbtenjače, ki ima določeno funkcijo; živčni končič razcepljeni konec živčnega vlakna; živčni pleksus skupek prepletajočih se živcev; centralni živčni sistem možgani in hrbtenjača; periferni živčni sistem živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; živčni vozel skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij; živčna celica celica, ki prevaja dražljaje; živčna proga skupek živčnih vlaken v osrednjem živčevju; bela, siva živčna snov; živčno tkivo; živčno vlakno daljši izrastek živčne celice; biol. (živčni) impulz vzburjenje, ki se širi iz osrednjega živčevja; farm. živčni strup bojni strup, ki že v zelo majhni količini ohromi živčni sistem; med. živčni šok šok, katerega glavna motnja je v delovanju osrednjega živčevja; živčna slabost bolezen, ki nastane zaradi izčrpanosti živčevja; nevrastenija
žívčno prisl.: živčno govoriti, hoditi, mežikati; živčno bolan, oslabel; živčno napet, občutljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
fiksírati1 -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. trdno namestiti kaj v določenem položaju ali na določenem mestu, pritrditi: fiksirati anteno; fiksirati reflektorje
// trdno določiti: fiksirati datum ekskurzije; fiksirati pozicijo kamer / publ.: v pogodbi fiksirati minimalne mezde; fiksirati naloge inšpekcije - 2. knjiž. določiti čemu dokončno podobo, zlasti v umetniški dejavnosti: portretist fiksira gib; režiser je fiksiral situacijo
- 3. nedov., pog. napeto, nepremično gledati koga: fiksirati sogovornika; ostro ga je fiksiral in tehtal
- 4. fot. kemično odstraniti za svetlobo občutljivo snov z neosvetljenih delov filma: fiksirati film / fiksirati fotografijo
- 5. biol., kem. kemično obdelati kaj, da se ohrani v določenem stanju: fiksirati preparat; fiksirati s formalinom
♦ gled. fiksirati besedilo dokončno pripraviti, obdelati ga za uprizoritev; med. fiksirati zlomljeni ud z oporami ga napraviti negibljivega; šah. fiksirati kmeta preprečiti mu napredovanje; tekst. fiksirati tkanino s toplotnim ali kemičnim postopkom doseči, da se tkanina pri nadaljnji predelavi ne krči ali razteza; um. fiksirati barvo površinsko utrditi, zaščititi barvno plast
fiksíran -a -o: dajatve so bile fiksirane v urbarjih; nezadostno fiksirane meje / fiksirani pojmi ustaljeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
kríž -a m (í) - 1. naprava iz dveh tramov, lat, položenih pravokotno drug čez drugega: narediti, postaviti križ / pribiti koga na križ; viseti na križu / obsoditi koga na smrt na križu
- 2. rel. ta naprava, s podobo Kristusa ali brez nje, kot simbol krščanstva: na steni je visel križ; pogrebni sprevod s križem na čelu; lesen, železen križ (na grobu) / križ s podobo Kristusa / na verižici okrog vratu ji je visel zlat križ / enakoramni križ; jeruzalemski križ; latinski križ; malteški križ; pren. molče je prenašal svoj križ
// gib z roko ali s predmetom v obliki te naprave: delati križe; boji se ga kot hudič križa zelo
// blagosloviti s križem / narediti znamenje križa / latinski križ pri katerem se prsti dotaknejo čela, prsi, leve in desne rame - 3. kar je po obliki podobno tej napravi: v oknu so bili križi / čez vso stran je naredil križ potegnil črti v obliki križa
// trama sta položena tako, da tvorita križ / cestni križ križišče, stikališče pomembnejših, navadno mednarodnih cest
// redko dati kaj na križ navzkriž, križem - 4. ekspr. trpljenje, težava, skrb: z otroki je križ; križ imam z njo / velik križ si je nakopal na glavo / križi in težave; pren., knjiž. vzeti križ na svoje rame
// ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: križ je vsem ustreči; križ je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj križ - 5. ekspr., v zvezi z izrazi količine, za določanje starosti deset let, desetletje: dopolnil je šest križev / že osem križev ima na plečih
- 6. igralna karta z enim ali več znaki v obliki križa: imel je nekaj križev in dva pika
- 7. predel ob spodnjem delu hrbtenice: križ ga je zelo bolel; trga ga v križu / bolečine v križu
- 8. nar. vzhodno snopi, ki se sušijo na njivi, položeni s klasjem drug proti drugemu v obliki križa: snope so hitro skladali v križe / križi pšenice / v križ položeni snopi
● star. če mu boš ugovarjal, bodo spet vsi križi dol se bo zelo razjezil; ekspr. vsak ima svoj križ trajno večjo skrb, težavo; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. sedeti za križi biti v zaporu; ekspr. križ božji, je to mogoče izraža začudenje, presenečenje; kljukasti križ v nacistični Nemčiji enakoramni križ z na koncu v isto smer zalomljenimi kraki kot simbol nacizma; Rdeči križ mednarodna zdravstvena organizacija; pog. rdeči križ rešilni avtomobil; ekspr. polmesec v boju s križem muslimanstvo v boju, nasprotju s krščanstvom
♦ alp. grebenski križ stikališče dveh ali več grebenov; arheol. kljukasti križ enakoramni križ z na koncu v isto smer zalomljenimi kraki zlasti kot simbol sonca; svastika; arhit. nitni križ; vizirni križ; astr. Južni križ; Severni križ ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejše zvezde tvorijo križ; film. malteški križ vrtljiva zaslonka v kinoprojektorju ali snemalni kameri; geom. osni križ; navt. križ drog, ki stoji prečno na zgornjem delu jambora in vleče jadro navzgor; poševni križ; vodoravni križ
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
lovíti -ím nedov. (ī í) - 1. teči za kom, ki se hitro oddaljuje, z namenom prijeti ga, priti do njega: loviti bežečega; gospodinja lovi splašeno kokoš; pes me lovi; otroci se lovijo po dvorišču / udaril jo je in zavpil: ti loviš; pren., ekspr. megle se lovijo po pobočju; po zraku se lovijo snežinke
- 2. prizadevati si prijeti, zgrabiti kaj
- a) kar se odmika: lovil je klobuk, ki ga je odnesel veter; zaman je lovil knjige, ki so padale s police
- b) kar se približuje: lovili so češnje, ki jih je metal z drevesa; hodil je k reki in lovil les; loviti žogo / žarg. ta vratar slabo lovi žogo
// delati, da se kaj tekočega, premikajočega se kje zbira: loviti curek v dlani; loviti vodo v škaf / ekspr. loviti solze v robec / ta priprava lovi dim, saje prestreza, zaustavlja
// ekspr. okrasni predmeti na polici lovijo prah nanje se prah useda, na njih se nabira
- 3. prizadevati si z roko priti do česa, kar se premika, giblje: otrok lovi visečo igračko / deklica je lovila mater za krilo / dojenček lovi dudo z usti; lovil je vejo, da bi ne padel grabil; lovil je žebelj s kleščami prizadeval si ga je dobiti med čeljusti klešč
// ekspr. prizadevati si zajeti (kak predmet v tekočini): loviti v juhi koščke mesa; sklonil se je nad lonec in z žlico lovil fižol
// ekspr. zbirati, nabirati: vsepovsod lovi podatke za svojo razpravo / mati je lovila delo po hišah, da so se lahko preživljali iskala - 4. iskati, zasledovati divjad z namenom, da se ustreli: lovci so šli lovit medveda; loviti v tujem lovišču; rad je lovil in ribaril / loviti s psi
// iskati, zasledovati živali z namenom- a) da se dobijo zaradi koristi: loviti polhe; hodila sta rake, star. rakov lovit; ribič lovi ribe / loviti na trnek, z mrežami; pren., ekspr. ta ženska te lovi v svoje mreže
- b) da se dobijo sploh: lovil je kobilice in jih metal ribam; loviti kresnice; otrok lovi metulje / mačka lovi miši
// ekspr. iskati, zasledovati koga z namenom odvzeti mu svobodo: takrat so lovili mlade fante za (na) vojsko; lovijo me, kam naj se skrijem / loviti tihotapce mamil / če ga le za trenutek pustim samega, izgine od doma in kje naj ga potem lovim iščem
- 5. ekspr. prizadevati si kaj videti ali slišati: lovila je vsako njegovo besedo, vsak gib; nastavljal je daljnogled in lovil plezalca v steni; otrok lovi pogovor odraslih / lovil je na ušesa, kaj govorijo; pren. antena lovi glasove z vsega sveta
// naravnavati ustrezno pripravo, da bi se kaj slišalo: sedel je pred radijskim aparatom in lovil poročila; loviti signale z umetnih satelitov / med vojno so ljudje lovili tuje postaje - 6. ekspr. prizadevati si priti v stik s kom, sestati se s kom: mati je hodila pred šolo in lovila profesorje; loviti zdravnika zaradi informacij
// prizadevati si pridobiti koga za moža: bil je postaven in vsa dekleta so ga lovila; tako dolgo ga je lovila, da ga je ujela / loviti ženina - 7. ekspr. izraža, da bo stanje, kot ga določa samostalnik, glede na koga razmeroma hitro nastopilo: hitijo grabiti, da jih ne bi dež lovil; le pojdi, da te ne bo noč lovila / pog. videti je tak, kot da ga kap lovi da ga bo zadela kap; spanec me lovi postajam zaspan
- 8. v zvezi loviti sapo, zrak težko, sunkovito dihati: ves zasopel je lovil sapo; ekspr. kar sapo je lovil od razburjenja; pren., ekspr. stara harmonika je lovila sapo
● nar. babica danes lovi v sosednji vasi pomaga pri porodu; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; žarg., šol. ta profesor je bil znan po tem, da lovi vpraša dijaka takrat, ko ta ne pričakuje; ekspr. smrt me lovi (za vrat) kmalu bom umrl; ekspr. govornik je jecljal in lovil besede iskal primernih izrazov; ekspr. dan je treba zjutraj loviti izkoristiti za delo; žarg., šol. izpraševalec je kandidata lovil si prizadeval vprašati ga kaj, česar ne bi znal; loviti korak s časom prizadevati si prilagajati se razmeram; prizadevati si biti napreden; ekspr. vsa zmedena je lovila misli si prizadevala, da bi se zbrala; ekspr. tvoja hči in on sta malo slepe miši lovila ljubimkala; ekspr. truden je lovil stopinje za njim šel, hodil; ekspr. lovil je dekleta na sladke besede prizadeval si je pridobiti njihovo ljubezensko naklonjenost; ekspr. loviti koga za besedo izkoriščajoč sobesednikove izjave nenaklonjeno pripisovati mu določeno mnenje, pojmovanje; ekspr. lovilo nas bo za priprave na slavnost imeli bomo premalo časa zanje; publ. turisti lovijo zanimive prizore v objektive jih fotografirajo; publ. slikar lovi motiv v skicirko ga skicira, riše; lahko je s tujo roko kače loviti narediti, da kdo drug opravi kako nevarno delo; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo; preg. kar mačka rodi, miši lovi otroci so navadno taki kakor starši
♦ etn. loviti se otroška igra, pri kateri z izštevalnico določeni udeleženec začne loviti druge; navt. loviti veter v jadro naravnavati jadro tako, da se vanj upre veter; rib. loviti na črva, muho
lovíti se - 1. prihajati v stanje, ko je zaradi priprav onemogočeno svobodno gibanje: muhe se lovijo na muholovec, v pajčevino; ribe se lovijo v nastavljeno mrežo
- 2. prizadevati si ohraniti normalno lego, ne pasti: omahoval je in se lovil / loviti se po brvi / ekspr. ves truden se je lovil nekaj korakov za njimi opotekaje se hodil
// stopal je po ozki brvi in lovil ravnotežje
// prizadevati si prijeti, zgrabiti kaj zaradi opore: omahnil je in se lovil za stol; pri padcu se je z roko lovil za grmovje - 3. ekspr. sunkovito tekati, teči: ženska se je lovila za piščanci po dvorišču; oče se lovi za sinom proti hlevu
- 4. knjiž., v zvezi s sapa, veter narahlo zaganjati se v kaj in s tem majati, premikati: veter se ji lovi v krilo; sapa se ji lovi v lase; sapica se lovi v tanke zavese
- 5. ekspr. ne vedeti dobro, kako kaj delati: neizkušen je, pa se lovi pri delu; pri prvi vaji se je režiser lovil; mlad umetnik se še lovi / pri utemeljevanju predloga se je precej lovil; no, morda je bilo pred kakim letom, se je v zadregi lovil / loviti se med odločitvama omahovati
- 6. knjiž., ekspr., v zvezi z za zelo si prizadevati za dosego česa: loviti se za dobičkom, rekordi, srečo / režija se je lovila za zunanjimi efekti / loviti se za ženskami
- 7. knjiž., s prislovnim določilom biti, obstajati, navadno v premikanju, gibanju: na stropu se lovi svetloba / močen glas se lovi po prostoru; odmev se še lovi med drevjem / smeh se lovi na njegovih ustnicah
● knjiž. ko je dospel do vasi, se je že mrak lovil okoli hiš se je že mračilo; ekspr. misli se mu lovijo okoli tega problema misli nanj; sneg se lovi na klobuke se useda; pri skoku so se lovili tudi na roke se dotikali tal tudi z rokami; ekspr. sončni žarki se lovijo v okna odsevajo v oknih; star. hvala se mu je prijetno lovila v ušesa rad jo je poslušal; ekspr. lovi se za besedo išče primernih izrazov; ekspr. za besede se ne bova lovila nepremišljenih besed ne bova razumela drug drugemu v škodo; ekspr. loviti se za vsako bilko prizadevati si najti kakršnokoli možnost za rešitev; preg. na med se muhe love, na sladke besede ljudje ljudi je mogoče prevarati s prijaznimi, lepimi besedami, obljubami
lovèč -éča -e: stopal je po brvi, z rokami loveč ravnotežje; pritekel je ves znojen in loveč sapo; ribiči, loveči sulce; spuščali so se po strmini, loveč se za grmovje; tekla je za otrokom, loveč ga za roko; let lovečega ptiča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
míg1 -a m (ȋ) gib, s katerim se kaj izraža: pozdravil je samo z migom glave / na mig vodje se je pognal na cesto // redko gib sploh, zlasti malo zaznaven, rahel: pazil je na vsak njegov mig
● ekspr. na mig je bilo vse jasno takoj; ekspr. vsi ga ubogajo na mig brez ugovora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
nonšalánten -tna -o prid. (ȃ) knjiž. - 1. sproščen, neprisiljen: nonšalantna drža, hoja; lahkotna, nonšalantna eleganca; nonšalantno vedenje / nonšalantna gostoljubnost
- 2. ravnodušen, brezbrižen: nonšalantni gib roke je razodeval, da ga stvar ne skrbi / imeti nonšalanten odnos do česa
nonšalántno prisl.: nonšalantno hoditi, vprašati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
pólzavéden -dna -o [u̯z] prid. (ọ̑-ẹ́ ọ̑-ẹ̄) - 1. ki se ga kdo popolnoma ne zaveda: neki notranji, polzavedni glas mu je šepetal, naj darilo vzame
- 2. ki ni popolnoma zavesten, hoten; polzavesten: polzaveden gib; polzavedna laž / dremavo, polzavedno stanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
pomáhniti -em, in pomahníti in pomáhniti -em dov. (á ȃ; ī á ȃ) narediti gib, navadno z roko: pomahnil je in šel // narediti gib z roko za izrazitev česa, navadno pozdrava: pomahniti v pozdrav, slovo / pomahne jim, naj ostanejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
ponovíti -ím dov., ponóvil (ī í) - 1. narediti kaj še enkrat po čem drugem iste vrste: ponoviti gib; ponoviti napad, nastop; ponoviti postopek, preiskavo; vajo je treba desetkrat ponoviti / publ. naš tekmovalec je ponovil lanski uspeh dosegel enak uspeh kot lani
// reči, povedati kaj še enkrat po čem drugem iste vrste: ponoviti besedo, vprašanje; ponovi, če si upaš; ponovil je, kar je napisal; kako ste rekli, bi hoteli ponoviti / ponovi za menoj; mehanično je ponovil za očetom / zelo me je prizadelo, kar sem včeraj izvedel in kar ste mi danes ponovili - 2. ped. v mislih obnoviti ali govoriti učno snov za boljše obvladanje: fiziko mora še ponoviti; pred poukom je ponovil lekcijo
● zastar. v tem času so ponovili grad obnovili; ekspr. ponoviti od besede do besede dobesedno; natančno
ponovíti se nastopiti, zgoditi se še enkrat po čem drugem iste vrste: bolezen se je ponovila; s tem so želeli preprečiti, da se podobni incidenti ne bi ponovili; brezoseb. ponovilo se ji je
● preg. če spomladi grmi, se zima ponovi
ponovljèn -êna -o: ponovljena beseda; ponovljena rana se slabo celi; ponovljeno vprašanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
potrésti -trésem dov., potrésite in potresíte; nam. potrést in potrèst (ẹ́) - 1. narediti kaj nekoliko prekrito s čim sipkim, drobnim: potresti razvaljano testo z rozinami; potresti jagode s sladkorjem / potresi še malo moke in daj meso v pečico / ptičkom potresti proso natresti
// potresti cesto s peskom nasuti, posuti - 2. narediti, da se kaj sunkovito, hitro nekajkrat premakne, navadno sem in tja: prijel je uro in jo potresel; veter je potresel veje / potresti hruško / potresel jo je za ramo stresel
// kot psovka strela ga potresi
// narediti hiter, sunkovit gib: potresel je z glavo / dekleta so potresla z lasmi
● zastar. materina smrt jo je zelo potresla pretresla, presunila; publ. domačini so večkrat potresli mrežo dali gol; potresel jo je za lase povlekel; knjiž. prišli so pome, je potresel z glasom rekel s tresočim glasom
potrésen -a -o: cmoki, potreseni z orehi; z belim peskom potresena pot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
povráten -tna -o prid. (ȃ; drugi pomen ā) - 1. ki izraža gibanje nazaj, proti izhodiščnemu položaju: povratni gib, tek; hitrost povratnega sunka puške
● povratna pošta prva možna pošta, s katero se lahko pošlje odgovor; povratna vozovnica vozovnica za vožnjo od izhodišča do cilja in nazaj
// publ. ki učinkuje, deluje nazaj: povratni vpliv trga na proizvodnjo / povratno delovanje dohodkov na oblikovanje cen - 2. ki se lahko vrne: preteklost ni povratna
♦ elektr. povratni tok; povratna tipka tipka, s katero se priprava, del priprave vrača v izhodiščni položaj; filoz. povratna zveza učinkovanje rezultata določenega procesa na vzrok procesa; geom. povratni žarek svetlobni žarek, ki gre skozi sečišče odsebnih senc dveh mimobežnic na skupni prestrezni ravnini; lingv. povratni osebni zaimek zaimek, ki (v odvisnih sklonih) zamenjuje osebni zaimek, ko je ta isti kot osebek; povratni svojilni zaimek zaimek, ki zamenjuje osebni svojilni zaimek, ko gre za svojino osebka; med. povratna mrzlica bolezen, pri kateri se napadi mrzlice in vročine pojavljajo v vedno milejši obliki in daljših presledkih; ptt povratna poštnina poštnina za vrnitev paketa pošiljatelju, če ta ni bil vročen; šport. povratna tekma druga tekma med istima moštvoma na nasprotnikovem igrišču; teh. povratna vzmet vzmet, ki vrača strojni del v prvotno lego
povrátno prisl.: delovati, vplivati povratno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
preračúnati -am dov. (ȗ) - 1. opraviti potrebne računske operacije: ko je vse še enkrat preračunal, je dobil drugačen rezultat
// s ponovnim računanjem preveriti: vse račune sem preračunal, zato vem, da napake ni - 2. v zvezi z na z računanjem ugotoviti določeni količini, vrednosti sorazmerno količino, vrednost glede na merilo, ki ga izraža dopolnilo: preračunati letno porabo mesa na štiričlansko družino
// v zvezi z v z računanjem ugotoviti določeni količini, vrednosti enakovredno količino, vrednost česa drugega: preračunati dolarje v dinarje; preračunati kubične metre v litre / preračunati ceno v lire - 3. z računanjem ugotoviti, določiti kaj sploh: po številkah na brzojavnih drogovih je preračunal, da je prehodil že velik del poti; preračunati, koliko bo stalo potovanje
♦ teh. preračunati napravo, stroj z računanjem ugotoviti glavne mere, tipične lastnosti naprave, stroja glede na določene tehnične ali ekonomske zahteve - 4. premisliti kaj glede na mogoče posledice, uresničitev določenega namena: svoj zagovor je dobro preračunal; ekspr. vsako besedo, vsak gib je preračunal / preračunati svoj nastop na zunanji učinek
preračúnan -a -o: njegovi odgovori so neodkritosrčni, preračunani; v dolarje preračunana cena; cena aparature je, preračunano v dinarje, dva milijona; prisl.: preračunano počasi govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
prirojèn -êna -o prid. (ȅ é) ki ga ima osebek ob rojstvu zlasti kot posebnost: prirojena telesna napaka;
prirojeno znamenje / prirojena bolezen / prirojen talent / prirojeno mu je, da zna lepo peti posebno je nadarjen za to
♦ biol. prirojena lastnost dedna ali nededna lastnost, ki jo ima osebek ob rojstvu // ki je v skladu z naravo osebka: prirojena nezaupljivost, prijaznost, trmoglavost / prirojen gib; prirojene potrebe; prirojeno obnašanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
strésti strésem dov., strésite in stresíte; nam. strést in strèst (ẹ́) - 1. narediti, povzročiti, da se kaj sunkovito, hitro premakne, navadno sem in tja: veter strese veje; počilo je, da so se stresla okna / stresel ga je, da bi ga zbudil; stresti koga za ramo / pri pozdravu stresti komu roko / pog. elektrika ga je stresla; brezoseb. streslo ga je, ko je prijel za električno žico / jok ji je stresel telo; brezoseb. streslo ga je ob tej misli; stresti se od groze, strahu
// narediti hiter, sunkovit gib: komaj opazno je stresel z glavo
// ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: groza mu je stresla ude / mraz ga je stresel (po hrbtu) - 2. ekspr. pojaviti se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: grom je stresel pobočja; nenaden krik strese ozračje
- 3. s tresenjem spraviti kam kaj sipkega, drobnega: stresti krompir na kup; stresti zrnje v vrečo / stresti polento na krožnik; stresti steljo pod živino
// redko raztresti: spotaknila se je in stresla jagode - 4. s tresenjem odstraniti: stresti drobtine s prta; stresti sadeže z drevesa
// s tresenjem narediti, da na čem ni več določene stvari: stresti obleko, prt
● ekspr. stresti jezo, nejevoljo na koga, nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. na fanta je stresel ploho kletvic s kletvicami je izrazil svojo jezo, nejevoljo; ekspr. stresel sem iz njega vse, kar me je zanimalo izvedel; ekspr. stresti kaj iz rokava povedati, našteti zelo hitro, brez premišljanja; stresti koga za lase, za ušesa povleči; ekspr. zaklel je, da se je zemlja stresla zelo
strésti se ekspr. izraziti svojo jezo, nejevoljo v govorjenju, ravnanju: spet se je stresel nanj; otroci ga ujezijo, potem se pa na ženo strese
strésen -a -o: stresen krompir; stresena krpa; prim. iztresti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
sunkovít -a -o prid. (ȋ) - 1. hiter, kratek in sorazmerno močen: sunkovit gib, premik
- 2. pri katerem se pojavljajo sunki: sunkovita vožnja / sunkovit veter veter v sunkih, s sunki
- 3. kratkotrajen, močen in v presledkih ponavljajoč se: sunkovit smeh / sunkovito dihanje
// nenaden in močen: sunkovita bolečina / sunkovita obremenitev
sunkovíto prisl.: sunkovito dvigniti, se ustaviti; sunkovito izgovorjene besede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
tórej prisl. (ọ̑) - 1. izraža vzročno-sklepalno razmerje: zmagali so v svoji skupini in bodo torej igrali v finalu; vse je negotovo, kako naj torej komu zaupamo; nismo jim pomagali. Vsega smo torej sami krivi
- 2. izraža navezovanje na prej povedano: kaj torej še hočeš; pazi torej, premisli vsak pogled in vsak gib; hočeš torej reči, da vse to ni res; ti si torej drugačnega mnenja / torej prav, bom pa povedal
- 3. ekspr. izraža začudenje, nejevoljo, nestrpnost, zavrnitev: torej povej, kaj misliš; taka je torej ta stvar; no torej, poberi se že; tako torej, mi te čakamo, tebe pa ni
- 4. v medmetni rabi izraža spodbudo, poziv: torej, le pojdi; torej, kaj si prinesla; torej, kako si se odločil / Torej? je vprašal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
trèn tréna m (ȅ ẹ́) - 1. hitro zaprtje in odprtje oči: brez trena strmeti v kaj; niti s trenom ni izdal bolečine / komaj opazen tren oči
// hiter gib, premik: tren obrvi, trepalnic - 2. ekspr. trenutek, hip: vse je trajalo le tren; samo za tren je premišljeval / v trenu je bila pri njem zelo hitro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
treníti trénem dov. (ī ẹ́) - 1. hitro zapreti in odpreti oči: zamahnil mu je pred očmi, pa ni trenil; gledal ga je, ne da bi trenil / treniti z očmi / njene oči so trenile
// narediti hiter, kratek gib: treniti s trepalnicami; treniti s prstom / obrv mu je trenila; niti mišica mu ni trenila na obrazu - 2. nar. s kratkim gibom udariti: treniti z bičem, vajetmi po konjih / kot vzklik da te treni, kam se ti pa tako mudi
● ekspr. obsojeni ni niti trenil, ko je slišal obsodbo ni pokazal nobene prizadetosti, vznemirjenosti; ekspr. podpisal je, ne da bi trenil (z očesom) brez obotavljanja, neprizadeto; ekspr. ni trenil z očesom, z očmi od nje neprestano jo je gledal; star. treniti z očmi po kom na hitro pogledati; kot bi trenil, je bilo vsega konec zelo hitro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
tŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) - 1. sunkovito se premakniti zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: obrvi, ustnice mu trznejo; bolestno, nervozno trzniti / krak žabe je ob dotiku trznil / nekaj je trznilo v njej
// nehoteno sunkovito se skrčiti: nobena mišica na obrazu mu ni trznila / brezoseb. na licih, obrazu mu je trznilo
// v zvezi s s, z narediti sunkovit premik, gib s kakim delom telesa: trzniti z glavo, rameni / konj trzne s kožo - 2. preh. sunkovito, na kratko potegniti: trzniti vajeti / trzniti ribiško palico kvišku
● ekspr. avtomobil je trznil in odpeljal se sunkovito premaknil; žarg., šport. vratar ob golu ni niti trznil se ni niti premaknil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
ujéti ujámem dov., ujêmi ujemíte; ujél; nam. ujét in ujèt (ẹ́ á) - 1. tekoč za kom, ki se hitro oddaljuje, prijeti ga, priti do njega: ujeti bežečega; tekel je za tatom, pa ga ni ujel; ujeti psa; otroka bi povozilo, če ga ne bi mati pravočasno ujela / ujeti konja za povodec
- 2. prijeti, zgrabiti kaj
- a) kar se odmika: komaj je ujel klobuk, ki ga je odnesel veter; krožnik bi padel na tla, če ga ne bi ujel / ujeti utapljajočega se in ga potegniti iz vode
- b) kar se približuje: ujel je ključ, ki so mu ga vrgli skozi okno; zagnal je palico v zrak in jo spet ujel; ujeti žogo / pes je z gobcem spretno ujel kos mesa / z drogom ujeti plavajoče deblo / ujele so ga veje, sicer bi padel
// narediti, da se kaj premikajočega se kje zbere: ujeti kri v nastavljeno posodo / ujeti curek v dlan / megla ujame strupene pline zadrži; priprava ujame večino dima in saj prestreže, zaustavi
- 3. prijeti, zgrabiti kaj, kar se premika, giblje: dojenček je ujel obešeno ropotuljico; ujeti nihajočo vrv / ujel je njeno roko in jo poljubil / otrok je ujel mater za krilo
// ekspr. zajeti (kak predmet v tekočini): ujeti fižol, košček mesa v juhi; z žlico ujeti cmok - 4. z iskanjem, zasledovanjem priti do živali z določenim namenom: lovci so ujeli pet zajcev in dva fazana; ujeti bolho, metulja; ujeti divjo žival in jo udomačiti; ujeti polha, raka, ribo; ujeti leva za živalski vrt / ujeti na limanice; ujeti na past, v past; ujeti v mrežo, z mrežo / mačka ujame miš
// z iskanjem, zasledovanjem priti do koga in mu odvzeti svobodo: ujeti pobeglega kaznjenca; ujeti sovražnega vojaka / ujeti divjega lovca; ujeti tihotapca, vohuna - 5. s prislovnim določilom dobiti koga pri opravljanju dejanja, ki ga želi prikriti: ujeti tatu pri dejanju / ujeti učenca pri prepisovanju; ujel se je pri razmišljanju o dekletu
- 6. ekspr. z zvijačo, premeteno dobiti koga v položaj, ko ne more več zanikati, da dela, kar izraža dopolnilo: ujel sem ga, da laže / ujeti koga na laži / zasliševalec ga je na različne načine skušal ujeti; ujeti koga v protislovje / ujeti goljufa, lažnivca
- 7. ekspr. navadno z zvijačo dobiti, pridobiti koga za določeno odločitev, kar omeji njegovo svobodno voljo: ujeti koga na prazne obljube; ujeti koga s svojo lepoto, zgovornostjo
- 8. biti uspešen v prizadevanju dohiteti koga
- a) ki se oddaljuje: avtomobilist, tekač je pred ciljem še ujel prvega; s kolesom je kmalu ujel soseda, ki je šel peš / ujeti rep kolone
- b) ki je glede na kakovost, uspeh spredaj: ujeti predzadnje, vodilno moštvo; ujeti koga po številu zmag, po točkah
// narediti to, kar bi se že moralo narediti: ujeti zamujeno
- 9. biti uspešen v prizadevanju ne zamuditi
- a) prometnega sredstva: če hitro stopite, boste avtobus še ujeli; kljub zamudi ujeti ladjo, letalo
- b) kakega dogodka: ujeti zadnjo filmsko predstavo / ujeti del filma, radijske oddaje
- c) česa sploh: ujeti pravi čas za setev; ujeti rok
- 10. ekspr. biti uspešen v prizadevanju priti v stik, sestati se s kom, ki se težko dobi: ujeti koga na samem in ga kaj prositi; ujeti obrtnika, zdravnika doma / novinar je ujel nekaj žrtev / ujeti koga po telefonu
- 11. ekspr. biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj, kar se težko, redko dobi: ujeti dobro službo, štipendijo; ujeti direktorski stolček / vsak dan ujame kak dinar zasluži
// biti uspešen v prizadevanju pridobiti koga za moža, fanta: tako dolgo ga je lovila, da ga je ujela / ujeti fanta, moža - 12. s prislovnim določilom biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj premikajočega se v položaj, ustrezen za uresničitev določenega dejanja: ujeti letalo v daljnogled; žarg. ujeti zajca na muho / ujeti sončni žarek v ogledalo
- 13. ekspr. hitro, v kratkem času zaznati kaj težko zaznavnega, kratkotrajnega: ujeti sumljiv gib, posmehljiv pogled; ujeti premik koga v zrcalu / ko sem šel mimo, sem ujel nekaj besed / ujeti na uho, v uho; ujeti z očmi
// zaznati kaj sploh: ujeti vonj po zemlji / če je nagnil glavo, je ujel nekaj neba videl
// naprava ujame najmanjšo spremembo glasnosti, svetlobe
// spoznati, razumeti: pravočasno ujeti namero koga / ujeti smisel besedila - 14. naravnati ustrezno pripravo, da se kaj sliši: vrtel je gumb radijskega sprejemnika, da bi ujel glasbo, poročila / radiotelegrafist je ujel klic na pomoč / ujeti tujo radijsko postajo
- 15. biti uspešen v prizadevanju doseči skladnost s tem, kar izraža dopolnilo: ujeti korak, ritem ostalih / ekspr. pri drugi kitici je kitara že ujela našo pesem / ujeti ravnotežje
// biti uspešen v prizadevanju narediti, izraziti kaj tako, da se dobi, kar izraža dopolnilo: ujeti pravo mero, pravi zven - 16. ekspr. biti uspešen v prizadevanju dobiti, izkoristiti kaj kratek čas trajajočega za uresničitev določenega namena: ujeti kak dan za lastne potrebe; ujeti ugodno priliko, da se kaj vpraša / ujeti urico spanja / bilo je že jeseni, toda ujeli smo lep dan, lepo vreme
- 17. ekspr. s svojim nastopom, pojavitvijo povzročiti, da pride kdo v položaj, ki se mu s hitenjem želi izogniti: glejte, da vas ne ujame dež, noč
● ekspr. ta šaljivec dobro ujame govorjenje, vedenje vsakega človeka posname; ekspr. ujeti korak s časom prilagoditi se razmeram; postati napreden; publ. ujeti misel v ustrezno formulacijo jo ustrezno formulirati; star. nekoliko ujeti obleko zožiti, skrajšati jo; ekspr. varuj se, da ne ujameš še drugega nezakonskega otroka da ne postaneš še drugič nezakonska mati; ekspr. kje si ujel te podatke dobil; ekspr. obleci se, da ne boš ujel prehlada da se ne boš prehladil; ekspr. ujeti strel v koleno nepričakovano, zaradi nepazljivosti ga dobiti; ujeti zanko na raztrgani nogavici narediti, da se ne more trgati, parati dalje; publ. ujeti misel na papir zapisati jo; publ. ujeti prizor na platno narisati ga; publ. ujeti kaj na filmski, magnetofonski trak posneti; ekspr. ujeti koga v ljubezenske mreže z zvijačo si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga; publ. ujeti v objektiv fotografirati, posneti; ekspr. ujeti koga v past prevarati, ukaniti ga; publ. ujeti v skicirko skicirati, narisati; skoraj še nikoli ni zajca ujel, komaj ga pa je poudarja, da kdo česa ne naredi, doseže, čeprav bi to skoraj naredil, dosegel, in da kdo kaj le naredi, doseže, čeprav komaj
♦ igr. ujeti kralja, pagata vzeti ga kljub nasprotnemu prizadevanju koga; navt. ujeti veter v jadra naravnati jadra tako, da se vanje upre veter
ujéti se - 1. leteč, hitro se premikajoč prijeti se za kaj in se obdržati: akrobat se je spretno ujel za drugi trapez; padajoč se je ujel za vejo in se rešil
// ob izgubi ravnotežja prijeti, zgrabiti kaj zaradi opore: zvrtelo se mu je, vendar se je ujel na stol, za ograjo / mačka se je ujela na vse štiri - 2. biti uspešen v prizadevanju ohraniti normalno lego, ne pasti: na ledu mu je spodrsnilo, vendar se je ujel; ujeti se na brvi / noga se v razmočenem snegu težko ujame
- 3. priti v položaj, ko kaj prepreči nadaljnje premikanje kljub delovanju kake sile: drevo se je pri podiranju ujelo; žoga se je ujela med veje; deblo se je ujelo za skale
- 4. priti v položaj, ko je zaradi kake priprave, snovi onemogočeno svobodno gibanje: lisica, miš se je ujela; preglej pasti, če se je kaj ujelo / ujeti se na trnek, v mrežo, past
- 5. zaradi lastne napake priti v položaj, ko se ne more več tajiti, zanikati česa: goljuf, lažnivec se je le ujel
- 6. ekspr. priti v položaj, ko kaj kje je, se kaže: sončni žarek se je ujel v kroglo, ogledalo
- 7. priti v položaj, ko se kaj prilega čemu drugemu: zobje so se ujeli z zobmi drugega kolesa
- 8. priti glede na svoje lastnosti v primeren, ustrezen odnos s čim drugim: če se korakanje ujame z nihanjem mostu, se most lahko podre / nova hiša se je lepo ujela z okoljem
- 9. priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja, motenj: kosci so se takoj ujeli; ujela sta se pri delu, v mišljenju; novi konj se je hitro ujel s starim; dobro se ujeti s sodelavci / ujeti se z navadami, značajem koga; publ. ujeti se z novimi razmerami prilagoditi se jim
- 10. ekspr. postati po določenih lastnostih primeren, ustrezen za dosego določenega cilja: po večletni krizi se je umetnik spet ujel; po porazu se moštvo dolgo ni moglo ujeti; učenec se je v drugem letniku ujel in izdelal
- 11. ekspr. pojaviti se, biti v (približno) istem času s čim drugim: konec meseca se je ujel s polno luno
● ekspr. njune oči so se ujele spogledala sta se; ekspr. ujel se je na lepe besede, prazne obljube prišel je v nelagoden položaj, ker je verjel lepim obljubam, praznim besedam; ekspr. ujeti se na dekletove lepe oči čustveno se navezati na dekle zaradi lepih oči; ekspr. v dolini se je nekako ujel in se ni več vrnil v hribovsko vas se je znašel, si je uredil življenje; ekspr. veter se je ujel v drevesne krošnje zapihal tako, da ga je bilo zaznati v njih
ujét -a -o - 1. deležnik od ujeti: ujet ptič; ujeti vojaki; ujeta žoga; biti ujet; čutiti se ujetega; noga, ujeta med podrta debla
- 2. ekspr. ki je zaradi kakega položaja, stanja
- a) onemogočen, omejen v gibanju: vozila, ujeta v sneg
- b) onemogočen, omejen v možnostih: biti ujet v čas, predsodke, razmere
● nar. bruna, ujeta na ogel na oglu na križ vezana bruna, katerih konec sega iz stene stavbe; sam.: vse ujete so izpustili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
zasledováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. iti za kom po sledi z določenim namenom: lovec, pes zasleduje divjad; zaradi snega so zlahka zasledovali napadalce
// iti, premikati se za kom z določenim namenom: zasledovati avtomobil po mestu; neznanec me je zasledoval vse do doma
// publ. iti za kom tako, da se razdalja ne povečuje: tekmovalci so začeli zasledovati vodečega kolesarja / zasledovati vodilno moštvo na lestvici
// neopazno, skrivaj iti za kom z določenim namenom: detektiv zasleduje osumljenca; zasledovali so ga v varni razdalji - 2. s poizvedovanjem, iskanjem ugotavljati, kje kdo je: zasledovali so ga dve leti, preden so ga odkrili; policija ga že dolgo zasleduje / neznanci zasledujejo vse njegovo delo opazujejo, nadzorujejo
- 3. gledati kaj, kar se premika: napeto zasledovati vsak nasprotnikov gib; zasledovati nihalo v gibanju / zasledovati na radarju sovražnikovo ladjo / zasledovati koga s pogledom
- 4. publ. z raziskovanjem, proučevanjem ugotavljati obstoj, pojavljanje česa: zasledovati pomenske spremembe besede; zasledovati pravljico pri različnih narodih / te običaje lahko zasledujemo daleč v preteklost
- 5. publ. sproti se seznanjati s čim: zasledovati razvoj stroke, znanosti
- 6. nav. 3. os., ekspr. izraža, da si kdo prizadeva izmakniti se, uiti čemu, vendar brez uspeha: nesreča, smola ga zasleduje / vso pot ga je zasledovala ta misel
● publ. govornika sta zasledovala vsak svoj cilj sta imela; sta si prizadevala doseči
zasledujóč -a -e: zasledujoči vojaki
zasledován -a -o: zasledovana oseba; zasledovana žival
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
zavésten -tna -o prid. (ẹ̄) - 1. nanašajoč se na zavest: občutki, misli in drugi zavestni pojavi / zavestni del duševnosti / človek je zavestno bitje
// redko ki je pri zavesti, ki se zaveda: zavesten ranjenec; bolnik ni več zavesten - 2. ki poteka, se naredi s sodelovanjem zavesti, volje: zavesten gib; zavestna kršitev, odločitev; zavestno dejanje, ravnanje; avtomatičen in zavesten / zavestno učenje
- 3. ki dela, ravna z jasno zavestjo, kaj hoče doseči: zavesten goljuf, saboter; zavesten graditelj miru
// ki ima jasno zavest, kaj je in hoče to biti: zavesten ateist, Slovenec; zavesten pristaš kakega nazora
zavéstno prisl.: zavestno sodelovati, se upirati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
zdŕzniti se -em se dov. (ŕ ȓ) narediti hiter, sunkovit gib, premik, zlasti od neugodja, strahu: ko je zavpil, sta se živali zdrznili;
ob tem imenu se zdrzne;
rahlo, za trenutek se zdrzniti / zdrzniti se od groze, strahu / zdrzniti se iz sanj, zamišljenosti s takim gibom, premikom se zbuditi // njena dlan se je zdrznilazdŕzniti knjiž. povzročiti, da kdo naredi hiter, sunkovit gib, premik: ploskanje ga je zdrznilo; včasih ga zdrzne strah / zdrzniti z rameni stresti, trzniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
dvótákten -tna -o prid. (ọ̑-ȃ) - 1. muz. ki je iz dveh taktov: dvotakten glasbeni motiv
- 2. strojn., navadno v zvezi dvotaktni motor motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem pride na dva giba bata en delovni gib
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
fínta -e ž (ȋ) - 1. pog. prevara, zvijača: pozna njihove finte; to je že stara finta
- 2. šport. gib pri športni igri, ki naj zmede nasprotnika: pred dvobojem je še enkrat ponovil vse svoje sunke in finte
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
ganíti in gániti -em dov. (ī á; gānjen) - 1. vzbuditi čustven odziv: film nas gane; niti jok ga ne gane; njeno pripovedovanje ga je ganilo; pismo ga je ganilo do solz / pesn. ganiti srce
- 2. raba peša, navadno z nikalnico narediti gib, premakniti: ganiti roko v slovo; z nogami ne more ganiti / po cele ure sedi in ne gane se ne gane
● ekspr. niti z mezincem, s prstom ni ganil za to čisto nič ni naredil, prispeval za to
ganíti se in gániti se z nikalnico spremeniti položaj, stanje: ob oknu stoji in se ne gane; zrak je bil tako miren, da se nobena bilka ni ganila; nisva se upala ganiti
// ekspr. iti stran, oditi: več dni se ni ganil iz sobe; da se mi ne ganeš od doma; podnevi in ponoči se ni ganil od sinove postelje; ni se ganil s svojega mesta
● ekspr. dajmo, ganimo se! naredimo, ukrenimo že kaj
gánjen -a -o: biti ganjen; globoko ganjen / spregovoril je z ganjenim glasom
● ekspr. ganjen do solz zelo, močno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
gésta -e ž (ẹ̑) - 1. gib, navadno z rokami, s katerim se kaj izraža ali poudarja, kretnja: naredil je odločno gesto; gospodovalna, široka, teatralična gesta; prepričeval ga je z živahnimi gestami; sporazumevanje z gestami
- 2. knjiž. dejanje, ukrep: to je bila plemenita gesta; predsednikov obisk predstavlja prijateljsko gesto; tak postopek imamo za sovražno gesto proti državi; gesta priznanja; ta odločba je humana gesta do delovnega človeka / slabš. to je pri njem le gesta dejanje, preračunano na zunanji učinek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
kímniti -em dov. (í ȋ) - 1. z glavo narediti gib, navadno navzdol in navzgor: kimniti predse; kimne od živčne napetosti
- 2. z gibom glave navzdol in navzgor izraziti soglasje: na vprašanje je le kimnil; kimne, da je to prav
// z gibom glave izraziti kaj: komaj je še kimnil ženi, naj mu prinese zdravila / prijazno kimniti v slovo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
korák -a m (ȃ) - 1. gib noge pri hoji, teku, plesu: vsak korak mu je povzročal bolečine / napravil je dva koraka in padel; storiti (en) korak naprej, nazaj, vstran / delati dolge, drobne, široke, velike korake / kazal je osnovne korake / baletni, plesni korak; ples s poskočnimi koraki; vojaški korak; koraki polke, valčka; ekspr. bližati se s kilometrskimi koraki zelo dolgimi; pren., ekspr. to so bili njegovi prvi koraki v življenje
// dotik noge na podlago pri hoji; stopinja: tla so se pri vsakem koraku ugrezala / poznajo se sledovi njegovih korakov - 2. nav. ekspr. premikanje s korakanjem; hoja: njegov korak je bil odločen; pospešiti korake; pozna ga po koraku / hitri, počasni koraki / hodil je z drsajočimi, tihimi koraki drsajoče, tiho; približeval se je s težkimi koraki
// noga, zlasti pri hoji: koraki so se mu zapletali / zadržati korak
// zvok, šum, ki ga povzroča noga, zlasti pri hoji: koraki se bližajo, izgubljajo / zaslišali so se lahki koraki; tihi, ženski koraki - 3. ekspr., v prislovni rabi izraža
- a) prostorsko oddaljenost: do tam je kakih dvajset korakov; nekaj korakov vstran / na vsakih pet korakov; streljati na tri korake / zagleda ga korak od sebe nedaleč; stopil je za korak bliže malo
// ona gre še korak dalje in mu ugovarja celo ugovarja mu - b) časovno oddaljenost: do izpolnitve je še dolg korak; en sam korak do sreče
- 4. mesto med nogami: stati do koraka v vodi / otrok ima pretesne hlačke v koraku
- 5. ekspr., s prilastkom dejanje, ukrep, ravnanje: to je bil nepremišljen korak; tega koraka se je še dolgo sramovala / storil je potrebne korake / publ.: napraviti resen korak k izboljšanju mednarodnega položaja; diplomatski koraki vlade
● ekspr. niti koraka niso storili ničesar; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva nazadovanje; ekspr. ranjence smo imeli na vsak korak pogosto, povsod; ekspr. hoditi, iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. štipendije niso šle v korak s stroški niso bile enake, enakovredne stroškom; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. to ugotavlja na, ob vsakem koraku povsod, vedno; ekspr. bližali so se korak za korakom počasi, postopno
♦ elektr. korak napetosti napetost na določeni razdalji; kor. bočni korak plesni korak v levo ali v desno; križni korak plesni korak z eno nogo čez drugo; menjalni korak skupina treh med seboj povezanih korakov, narejenih tako, da se premakne ena noga, pristavi druga in še enkrat premakne prva noga; strojn. korak dolžina, za katero se premakne vijak v vzdolžni smeri, če se zavrti za 90°; šport. drsalni korak tehnika smučanja, pri kateri je gibanje takšno kot pri drsanju; strumni korak; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi; paradni korak korakanje v določenem ritmu z zelo napetimi nogami; v korak kot povelje začni korakati tako, da se sočasno premikajo iste noge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
kreníti krénem dov. (ī ẹ́) - 1. začeti hoditi, premikati se: ko se je znočilo, je kolona krenila; pogreb je krenil; vlak je krenil s postaje; avto je počasi krenil
// raba peša, s prislovnim določilom iti (stran), oditi: iz kavarne je krenil takoj domov; kreniti od mize; s hitrimi koraki je krenil proti vasi / krenili so k sosedom; zgodaj zjutraj je krenil na pot odpravil se
// krenili so od brega odpuli, odjadrali
// čete so krenile v boj - 2. spremeniti smer poti, gibanja, hoje: krenil je z glavne ceste na kolovoz; kreniti na desno, v levo, v stran; pren. razvoj je krenil v drugo smer; njegove misli so krenile drugam
// navadno v zvezi s pot začeti delati, živeti drugače, navadno moralno oporečno: krenil je svojo pot; kreniti s prave poti; kreniti na napačno, zločinsko pot; kreniti bo treba na resnejšo pot; kreniti po krivih poteh - 3. redko narediti gib, premakniti: žival je krenila glavo; kreniti z nogo, roko / ni krenil pogleda s hčere
● redko kreniti z mrtve točke premakniti se z mrtve točke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
krétnja -e ž (ẹ̄) - 1. gib, navadno z rokami, s katerim se kaj izraža ali poudarja: posnemal je njegove kretnje; govoriti s kretnjami; nagla kretnja roke / ima uglajene in umirjene kretnje; hlastna, jezna, nervozna kretnja; slovesna kretnja; zmedla ga je vzvišenost njegovih kretenj / z vajeno kretnjo je prijel za knjigo / obredne kretnje
- 2. knjiž. dejanje, ukrep: to ni samo simbolična kretnja; kretnja ljubezni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
mígniti -em dov. (í ȋ) - 1. narediti gib z delom telesa: migniti z roko / brada mu je od časa do časa kar sama mignila
- 2. z gibom izraziti kaj: sedel je v kočijo in mignil kočijažu, naj požene; samo z očmi je mignil in otrok je takoj ubogal / ekspr. fant ni rekel nič, samo z rameni je mignil zmignil, skomignil
// z gibom roke, prsta povabiti, poklicati: mignil je znancu, naj prisede / s prstom mi je mignil, naj grem za njim - 3. ekspr. steči, švigniti: privezal je konja in mignil v šotor; med drevesi sta kakor senci mignila dva moška
// v prislovni rabi, navadno v zvezi kakor, kot bi mignil izraža veliko hitrost dejanja: kakor bi bil mignil, je bilo vsega konec; dopust mine, kot bi mignil; vrnem se, kot bi mignil
● ekspr. samo z mezincem mignem, pa ga izpustijo brez težav lahko to dosežem; ekspr. cele tedne preleži doma, ne da bi z mezincem mignil ne dela čisto nič; ekspr. niti z mezincem ni mignil za to čisto nič ni naredil, prispeval za to; ekspr. še s prstom ni mignil zanj, ko je bil v stiski čisto nič mu ni pomagal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
namíg -a m (ȋ) - 1. hoteno prikrito izražena misel, opozorilo: dobiti, preslišati, prezreti namig; koristni, zlobni namigi; zabolel ga je namig na njegovo nesrečo; namigi in sumničenja
- 2. gib, s katerim se izrazi določena zahteva, želja, hotenje: na predsednikov namig je prestrigel vrvico; opazil je njen namig z roko / z namigom glave mu je pokazal vrata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
odsún -a m (ȗ) odsunek: nepričakovan odsun
♦ šport. gib, s katerim telovadec, oprt na roke, preide v nižji položaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
odsúniti -em dov. (ú ȗ) - 1. z močnim sunkom spraviti iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe: ko je pojedel, je odsunil krožnik / odsuniti napadalca; odsunil je njeno roko
// z močnim sunkom spraviti z določenega mesta, položaja: odsuniti naoknice, vrata; odsuniti zapah / vrgel je knjigo na tla in jo odsunil z nogo / odsuniti kapo višje na čelo potisniti - 2. knjiž. narediti sunkovit gib: udaril je s petami in odsunil z glavo navzgor / odsuniti zgornji del telesa
odsúniti se knjiž. odriniti se: odsunil se je in splaval navzgor; močno se odsuniti; odsuniti se kot vzmet
odsúnjen -a -o: zapah je odsunjen; ekspr. odsunjena vrata v ograji odprta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
oplêsti oplêtem dov., oplêtel in oplétel oplêtla, stil. oplèl oplêla (é) - 1. pletoč narediti, da je kaj obdano s podolgovato, upogljivo stvarjo: oplete tri steklenice na dan; pren., ekspr. skušala ga je oplesti z ljubezenskimi mrežami
// narediti, da pride kaka podolgovata, upogljiva stvar večkrat okrog česa: oplesti bodečo žico okoli kolov
// okrasiti s podolgovatimi okraski: lepo oplesti; oplesti voz s pisanimi trakovi - 2. rastoč pokriti površino: zidove je opletel gost bršljan / srobot je opletel smreko
- 3. narediti krožnemu gibu podoben gib: še enkrat je opletel z rokami, nato pa se potopil / vol je opletel z repom / ekspr. tako jo je udaril, da ji je glava kar opletla / tovornjak je opletel s prikolico
- 4. ekspr. udariti: opletel ga je z bikovko; oplesti z vajetmi po konjih
opletèn -êna -o: opletena steklenica; z venci opletene lože
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
otrésti otrésem dov., otrésite in otresíte; nam. otrést in otrèst (ẹ́) - 1. s tresenjem odstraniti s česa: otresti prah z obleke; otresti sadje z drevja; z vej se je otresel sneg / otresti pepel s cigarete / otresti krpo; otresti plašč; otresel je zasnežene veje
- 2. nav. ekspr. narediti hiter, sunkovit gib, navadno zaradi neugodja: vola sta otresla z glavo; kokoš se je otresla in pila naprej / otresti z ramo zmigniti, skomigniti
● ekspr. tega fanta pa niso otresli s tepke je bister, prebrisan; otresti jezo na koga, nad kom stresti; star. otrok je bilo pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko
otrésti se - 1. ekspr., navadno z rodilnikom narediti, povzročiti, da kdo odide, se oddalji: otresti se nezaželenega gosta; komaj se je otresla spremljevalca znebila
// narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: otresti se bolezni; otresti se strahu, žalosti / otresti se neprijetnih misli, skrbi / otresel se je vseh dolžnosti, obveznosti / ne more se otresti starih navad - 2. zastar. odgovoriti, reči: ne grem, se je otresel
● star. spet se je otresla nanj ga je ozmerjala, oštela; ekspr. sovražnikov so se otresli so jih premagali, uničili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
paráda -e ž (ȃ) - 1. organiziran slovesen sprevod
- a) vojaških enot, navadno z orožjem in opremo: udeležiti se parade; prisostvovati paradi; obleči se za parado; biti na veliki paradi / hoditi, stati v paradi / vojaška parada
- b) navadno s prilastkom velike skupine predstavnikov kake dejavnosti, kakega poklica: sodelovati pri paradi / gasilska parada; prisostvovati rudarski paradi; velika parada športnikov / ekspr. parada delovnih množic velika skupina
// prvomajska parada; ekspr. zvrstila se je parada mladosti
// ekspr., s prilastkom velika količina, množina česa enakega, istovrstnega, navadno v gibanju: zvrstila se je parada večernih oblek; parada vozil; parada vsega, kar je najbolj moderno / poslušati parado popevk / parada znanstvenih besed
- 2. star. paradna obleka, paradna uniforma: obleči parado
- 3. slabš., v povedni rabi kar je zelo slovesno, lepo: sprejem je prava parada / ta tvoj klobuk je res parada
- 4. publ., pri igrah z žogo učinkovit, občudovanje vzbujajoč obrambni skok, gib: s čudovito parado je preprečil gol
♦ šport. obrambna kretnja proti napadu zlasti v sabljanju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
piruéta -e ž (ẹ̑) šport. lik umetnostnega drsanja, pri katerem se drsalec vrti na eni ali obeh nogah: drsalec je končal svoj tekmovalni program z zelo hitro pirueto / nizka na skrčeni, visoka pirueta na iztegnjeni nogi
♦ kor. plesni gib, pri katerem se plesalec vrti na eni nogi // knjiž. obrat sploh: naredila je pirueto na peti in odšla iz sobe; pren. z raznimi političnimi piruetami se je povzpel na visok položaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
pokímati -am dov. (ȋ) - 1. z glavo narediti gib, navadno navzdol in navzgor: od utrujenosti je večkrat pokimala / žival pokima z glavo
- 2. z gibom glave navzdol in navzgor izraziti soglasje: ob njegovem predlogu je navdušeno pokimal / pokimala je z glavo, da se strinja
// z gibom glave izraziti kaj: skrivaj sta mu pokimala, naj se umakne / pokimal je ženi v pozdrav
// z gibom glave pozdraviti: že od daleč ji je prijazno pokimal; pokimal je zdaj temu, zdaj onemu, ki ga je srečal na cesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
pomígati -am dov. (ȋ) - 1. z delom telesa narediti gib sem in tja: pomigati z glavo; pomigal je s prsti na nogah / pes je pomigal z repom pomahal
- 2. z gibom izraziti kaj: pomiga mu, naj bo tiho / pomigala je z rameni zmignila, skomignila
// z gibom roke, prsta povabiti, poklicati: pomigal ji je, naj pride
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
pomígniti -em dov. (í ȋ) - 1. narediti gib z delom telesa: pomigniti z roko
- 2. z gibom izraziti kaj: pomignila mu je, naj prinese stol / nič ni rekel, le z rameni je pomignil zmignil, skomignil
// z gibom roke, prsta- a) povabiti, poklicati: voznik prijazno pomigne pešcu, naj prisede
- b) usmeriti pozornost: pomignila je proti kuhinji; pomigne na fanta, ki je sedel v bližini
● ekspr. če mu samo z mezincem pomignejo, bo takoj na njihovi strani že ob najmanjši ponudeni priložnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
postríči -strížem dov., postrízi postrízite; postrígel postrígla (í) s skrajšanjem las oblikovati frizuro: vedno jo postriže frizerka;
lepo, pravilno postriči;
moram se postriči / dolge lase je postrigla ostrigla // nav. ekspr. s škarjami porezati, odrezati: postriči drevesne poganjke / postriči kokošim peruti
● postriči na balin do golega; postriči se na krtačo ostriči lase zelo na kratko, tako da stojijo pokonci; pog. postriči komu peruti omejiti, onemogočiti mu dejavnost, svobodo; ekspr. konj je postrigel z uhlji, ušesi napravil z njimi gib naprej in nazajpostrížen -a -o: moderno postrižen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
práznjenje -a s (á) glagolnik od prazniti: praznjenje bazena;
praznjenje silosov, skladišča, sodov / praznjenje akumulatorja
♦ strojn. gib bata, pri katerem bat potisne plin ali paro iz valja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
pregíb -a m (ȋ) - 1. del telesa v sklepu: koža na pregibu se rada vname / potisnila je glavo v pregib komolca / kolenčni pregib
- 2. kar nastane pri namernem zapognjenju tkanine: rob je centimeter nad pregibom / krojni deli, krojeni s pregibom / zemljevid je bil ponekod na pregibih že strgan na robovih
- 3. redko krivina, vijuga: na pregibu je stalo nekaj hiš / terase in pregibi v pobočju
- 4. knjiž. gib, kretnja: hitri pregibi prstov / sledil je vsakemu njenemu pregibu
● star. omogočiti živali dosti pregiba na prostem gibanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
premàh -áha m (ȁ á) glagolnik od premahniti: premah pri tehtanju
♦ šport. gib ene ali obeh nog čez konja, bradljo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
prikloníti se -klónim se dov. (ī ọ́) - 1. narediti gib z glavo ali z glavo in zgornjim delom telesa naprej, navzdol: preden je začela deklamirati, se je priklonila; globoko se prikloniti / prikloni se, da se ne zadeneš v vrata skloni se, pripogni se
// pozdraviti z nagibom glave ali glave in zgornjega dela telesa: prikloni se, preden odideš; zahvalil se je, se lahno priklonil in odšel - 2. ekspr. izkazati komu čast, spoštovanje: prišli so se priklonit spominu pokojnika
prikloníti redko pripogniti, skloniti: prikloniti vejo / petelin je priklonil glavo
priklonívši se zastar.: priklonivši se pozdraviti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
skomígniti -em dov. (í ȋ) - 1. z rameni narediti gib navzgor in navzdol: skomigniti od živčne napetosti
- 2. z gibom ramen navzgor in navzdol izraziti nevednost, nezanimanje, dvom: na vprašanje je le skomignil / nič ni rekel, samo skomignil je z rameni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
strélen -lna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na streljanje: dobre strelne razmere / kopati strelne jarke strelske jarke; strelna lina odprtina v obrambnem zidu, steni, skozi katero se strelja; priti v strelno razdaljo; strelno orožje / obvezati strelne rane
● star. strelni prah smodnik
♦ lov. strelni znak značilni gib, reakcija zadete živali glede na mesto zadetka; voj. strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
súnek -nka m (ȗ) - 1. hiter, kratek in sorazmerno močen gib: ob sunku si izpahniti roko; sunek proti obrazu; sunek s kolenom, z roko; sunek z nožem / telo se mu je treslo v sunkih; s sunkom odpreti vrata
// hiter, kratek in sorazmerno močen premik česa sploh: sunek puške, ročice / sunek vetra; burja je pihala v sunkih do sto kilometrov na uro / ob prvem potresnem sunku so ljudje zbežali na prosto
// sila, ki nastane kot posledica takega giba, premika: sunek ga je podrl na tla; ublažiti sunek; močen, rahel sunek / sunki voza so ga premetavali sem in tja / dobiti sunek v trebuh - 2. ekspr. oborožena vojaška akcija s hitrim premikom v določeno smer: odbiti sovražnikov sunek
- 3. ekspr. nenadna, močna pobuda, spodbuda: njegove besede so bile sunek, ki je sprožil to odločitev
- 4. knjiž. nenadna, močna in kratkotrajna pojavitev česa: sunek strahu / kričanje je prihajalo v sunkih do njih
♦ elektr. (električni) sunek kratkotrajen električni tok, nastal z zelo hitrim povečanjem na določeno vrednost; impulz; fiz. sunek produkt nespremenljive količine in časa; impulz; pojav, ki nenadoma nastopi in v kratkem času poneha; pulz; lov., voj. milostni sunek s katerim se skrajša trpljenje umirajočemu; šport. sunek dviganje uteži, pri katerem mora dvigalec utež najprej naložiti na prsi, nato pa jo dvigniti nad glavo; dvigniti v sunku sto kilogramov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
súniti -em dov. (ú ȗ) - 1. narediti hiter, kratek in sorazmerno močen gib: suniti z glavo, roko; suniti s pestjo navzgor / suniti z nožem proti komu
// preh. s takim gibom udariti, zadeti: suniti nasprotnika; suniti koga s kolenom v trebuh / suniti kroglo s palico; suniti koga z nožem v srce zabosti; suniti s čevljem v vrata brcniti
// nesi previdno, da koga ne suneš; po nesreči se suniti v nos / puška ob strelu sune v ramo - 2. preh., s prislovnim določilom z (močnim) sunkom spraviti kaj s kakega mesta, na kako mesto: suniti knjigo z mize, pod mizo; suniti kozarec od sebe; suniti pijanca čez prag; suniti zaboj nazaj
♦ šport. suniti kroglo (dvajset metrov) - 3. preh., pog., ekspr. popiti (malo alkoholne pijače): kdaj pa kdaj ga rad sune kak kozarček / suniti žganje vase
- 4. preh., pog. ukrasti: suniti komu avtomobil, denarnico
● ekspr. nenadoma je sunil iz sebe: Pojdi sunkovito izgovoril, rekel; ekspr. suniti delavca na cesto odpustiti (z dela)
súnjen -a -o: vrniti sunjeno denarnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
špága -e ž (ȃ) nižje pog. vrvica: zavezati kaj s špago
● žarg., šport. narediti špago gib, pri katerem so noge najbolj razmaknjene; nižje pog. žena ga drži na špagi ima ga popolnoma v oblasti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
štíritákten -tna -o prid. (ī-ȃ) - 1. muz. ki je iz štirih taktov: štiritakten ritmični motiv
- 2. strojn., navadno v zvezi štiritaktni motor motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem pride na štiri gibe bata en delovni gib
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
trzáj -a m (ȃ) - 1. sunkovit premik, gib zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: trzaji vek / trzaji telesa pri jecljanju; trzaji umirajočega; trzaji in krči
// nehoteno sunkovito skrčenje mišice, mišic: trzaji na obrazu / trzaji mišice - 2. kratek, sunkovit poteg: trzaj uzde, vrvice
♦ voj. trzaj orožja sunkovit premik orožja ob strelu v nasprotni smeri od izstrelka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
udáriti -im dov. (á ȃ) - 1. sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udariti otroka, žival; udariti koga v obraz, trebuh; udaril ga je po glavi; udariti s palico, z roko; udaril jo je, da se je opotekla; lahno, močno udariti; pog. udariti koga nazaj vrniti komu udarec; pren. udariti z besedo, jezikom
// sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom: udariti žogo; udariti na boben; udariti po šipi, vratih; udariti z loparjem; vojak je udaril s petami v pozdrav / pog. udariti pečat na listino dati, odtisniti
// dati glas ob sunkovitem dotiku: ura udari vsake pol ure; kratko, zamolklo udariti / ura je udarila poldne z zvočnim znakom naznanila; brezoseb. udarilo je polnoč - 2. premikajoč se sunkovito dotakniti se česa: pri vstopu je udaril ob podboj; avtomobil je čelno udaril v ograjo / zobje so mu udarili skupaj / burja je udarila v okno
- 3. narediti sunkovit gib: petelin je udaril s perutmi in zakikirikal / srce je še nekajkrat udarilo in obstalo
- 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo in povzročiti močen pok: strela je udarila in bil je takoj mrtev; napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela / nepreh. kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj
- 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti: najprej je udarila konjenica; udariti z bombami, brzostrelkami / udariti na sovražnika, po sovražniku
- 6. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se: sredi travnika je udarila na dan voda; skozi odprtino je udarila svetloba / plamen je udaril nazaj / njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan
// pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki: v nos mu je udaril vonj po ožganem; v obraz jim je udaril mrzel veter; ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina / s plesišča je udaril tango se je zaslišal; na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi
// postati opazen, viden: skozi belež je udarila stara barva - 7. ekspr. povzročiti škodo, težave; prizadeti: s svojim dejanjem je udaril vso družino / državo je udarila gospodarska kriza; nesreča jih je udarila
- 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slepota ga je udarila / udarila sta jih griža in tifus; kap jo je udarila zadela; udarila ga je sončarica
- 9. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice: mraz ji je udaril na pljuča; brezoseb.: udarilo ji je na ledvice, oči bolna je na ledvicah, očeh; udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti
- 10. ekspr., v zvezi s po začeti neprizanesljivo ravnati s kom: udariti po političnih nasprotnikih
// začeti kritizirati, napadati koga: vsi so udarili po njem; če le more, udari po tašči - 11. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo: udariti tarok; udariti koračnico, polko zaigrati
// udariti po sadjevcu začeti ga piti - 12. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico / udariti v jok, smeh zajokati se, zasmejati se
- 13. nepreh., ekspr. hitro, silovito reči: nič ne premisli, kar udari; naravnost udariti; brezoseb. kam boš šla, je udarilo iz njega
- 14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: udarili so jo počez čez travnik; udariti jo v gore; udariti za kom
● ekspr. te besede so udarile vanjo kot strela so jo zelo prizadele; star. božje ga je udarilo kap ga je zadela; ekspr. kri mu je udarila v glavo, lica zelo je zardel; ekspr. nekaj mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; pog. pohvala mu je udarila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je udarilo v glavo ga je upijanilo; pog. ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi bo prišlo na dan; ekspr. udariti na pravo struno najti pravi način; pog. udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; ekspr. udariti koga po žepu finančno ga prizadeti; ekspr. v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil začel je misliti na ženitev; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; udariti v prazno ne da bi zadel; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; star. bog ga je udaril s hudo žensko dobil je hudo ženo; pog. udariti mimo reči, storiti kaj napačnega; pog., ekspr. udarili so jo po slovensko začeli so govoriti, peti (po) slovensko
udáriti se - 1. povzročiti si bolečino z udarcem: zelo se je udaril; pri padcu se je udaril v glavo
// v zvezi s po z udarjanjem po kakem delu na sebi izraziti podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: jaz, tepec, se je udaril po čelu, glavi; udaril se je po stegnih in poskočil od veselja - 2. ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se udarijo; udarila sta se zaradi otroka, zemlje
// spopasti se: študenti so se udarili s policijo
udárjen -a -o - 1. deležnik od udariti: s poplavami, snegom udarjeni kraji; udarjeni pešec je obležal nezavesten; nogo ima udarjeno in odrgnjeno; udarjena je z neplodnostjo, s slepoto
- 2. ekspr., v povedni rabi čudaški, neumen: malo je udarjen; vsak je po svoje udarjen
- 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: udarjen je na denar, meso; udarjen na ženske / zelo je udarjena nanj zelo ga ima rada
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
ukazováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. izražati voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje: ukazovati otroku, služabniku, vojaku; ukazoval je: ti naredi to, ti pojdi tja; ukazovati in ubogati / dov. nič več ne bom prosil, moraš, ukazujem / zdravnik je ukazoval, kako naj ranjenca dvignejo
● zastar. ukazovati na svatbo vabiti
// star., v medmetni rabi izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta: kaj ukazujete, vpraša služabnik; pojdi! Kakor ukazujete - 2. imeti položaj, ki omogoča izražati tako voljo: kdo tu ukazuje: jaz ali ti; vi, ki ukazujete, recite, naj me izpustijo
- 3. dajati računalniku, programirani napravi zahtevo, da opravi določeno operacijo: ukazovati računalniku, satelitu
- 4. ekspr. z določenim dejanjem vplivati na kaj z namenom, da se po volji osebka uresniči kako dejanje, stanje: človek vse bolj ukazuje naravi / srcu ne moreš ukazovati; ni mogel več ukazovati svojim živcem
- 5. nav. 3. os. izraža nujnost določenega ravnanja, dejanja glede na kaj: dolžnost, vest, zakon tako ukazuje / tako ukazuje varčevanje zahteva
ukazujóč -a -e: ukazujoč gib, glas; prisl.: pojdi že, je ukazujoče rekel oče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
utrípniti -em dov. (í ȋ) - 1. narediti malo zaznaven, rahel gib: utripniti z vekami / oči so nekajkrat utripnile
- 2. navadno v zvezi z žila razširiti se in skrčiti zaradi ritmičnega dotekanja krvi: žila mu je močneje utripnila
- 3. za kratek čas se pojaviti in prenehati: izza gora je utripnila svetloba
- 4. prižgati se in ugasniti: svetilnik je utripnil po točno določenem času
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
zamàh tudi zamáh -áha m (ȁ á; ȃ) - 1. sunkovit gib, premik s čim po zraku: zamahu je sledil udarec; roka mu je sredi zamaha obstala; delati dolge zamahe; ptič je poletel z močnimi zamahi; plavalni zamahi; zamah peruti, roke; zamah s koso, z veslom; zamah naprej, nazaj; knjiž. slikar je oblikoval podobo z drznimi, širokimi zamahi potezami; z enim zamahom se je zavihtel v čoln / zaplaval je dva zamaha daleč / slišati je bilo samo zamah peruti zvok, ki nastane pri tem
- 2. knjiž. polet, zanos: manjka mu zamaha, da bi naredil več; ustvarjalni zamah slikarja / delo so začeli z velikim zamahom
// razmah: zamah množičnega ljudskega gibanja v času taborov
● ekspr. recital je bil izveden v enem zamahu brez prekinitev; publ. delo v tovarni se ni moglo razviti s polnim zamahom s polno intenzivnostjo; v polnem obsegu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
zarogovíliti -im dov. (í ȋ) ekspr. - 1. narediti neroden gib, nerodne gibe: zarogovilil je z rokami in padel
- 2. povzročiti hrup, nemir: nevihta je malo zarogovilila in se oddaljila
// upreti se, začeti nasprotovati: če bodo še delali take napake, bo treba zarogoviliti
// razjeziti se, razburiti se: dajte mir, drugače bo oče zarogovilil / natepsti bi ga bilo treba, je zarogovilil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
zavesláti -ám dov. (á ȃ) - 1. začeti veslati: sedel je v čoln in zaveslal
// veslajoč se premakniti: zaveslati iz sredine toka, proti bregu
// veslajoč priti: zaveslati v cilj, pristanišče
// z veslom pognati plovilo: otrok je lahko le nekajkrat zaveslal / malo smo zaveslali po zalivu - 2. ekspr. krileč z rokami, držeč jih od sebe, iti, stopiti: pijanec je zaveslal proti stolu
- 3. ekspr. narediti dolg, nesunkovit gib: zaveslati z roko po zraku
● ekspr. v pogovoru zaveslati nazaj na prvo temo se usmeriti, vrniti; ekspr. podjetje je zaveslalo v gospodarske težave je zašlo, prišlo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
zganíti in zgániti -em dov. (ī á) - 1. z dajanjem, polaganjem enega dela česa čez drugega narediti, da to pride v položaj, ko ima manjšo površino: zganiti časopis, glasovnico; ruto je skrbno zganila; zganiti list tako, da se lahko vtakne v žep
- 2. narediti gib, premakniti: zganiti roko; veke so se zganile / telo se mu je zganilo v krču / zganiti z rameni skomigniti
// zganiti ustnice v nasmeh nasmehniti se - 3. narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj, stanje: veslo zgane mirno gladino; veter zgane veje / sunkovito je zaprl vrata in zganil val zraka
- 4. ekspr. povzročiti, da kdo postane dejaven: bližajoča se nevarnost jih je zganila / trudila se je, da bi ga zganila iz otopelosti / sonce je zganilo žive stvari / zganiti komu možgane
- 5. knjiž. vznemiriti, razvneti: nič več ga ne zgane / ti ukrepi so zganili javno mnenje; pesn. zganiti srce
● ekspr. nikoli ne zgane jezika molči, nič ne reče; ekspr. zanj ne bo nihče zganil mezinca nihče mu ne bo pomagal; ekspr. znova je zganila s pletilkama začela plesti; ekspr. samo s prstom zgane, pa že vse dobi nič se mu ni treba truditi, prizadevati
zganíti se in zgániti se - 1. spremeniti položaj, stanje: sedel je in se ni zganil / otrok v njej se je zganil / gladina se je nenadoma zganila vzvalovila; ekspr. vlak se je znova zganil premaknil
● ekspr. nad poljem se je zganil veter začel pihati - 2. ekspr. postati dejaven: strokovnjaki bi se morali že prej zganiti / ob nesreči se je zganila vsa dolina / spomini so se zganili
- 3. ekspr. iti stran, oditi: več dni se ni zganil od doma / zganil se je proti vratom
- 4. knjiž. prikazati se, pojaviti se: rahel smehljaj se mu je zganil na ustnicah / v duši se ji je zganilo že pozabljeno čustvo vzbudilo; v njem se zgane odpor, svarilo
zgánjen -a -o: zganjen list; v gube zganjen prtič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
zgíbek -bka m (ȋ) knjiž. - 1. guba: srajce zlika brezhibno, brez vsakega zgibka / krilo ima spredaj tri zgibke / na čelu so se ji naredili prvi zgibki
- 2. gib, gibljaj: nehoten zgibek rok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
zmígati -am dov. (ȋ) - 1. z delom telesa narediti gib sem in tja: zmigati z glavo, ušesi; starec je značilno zmigal z usti
- 2. z gibi izraziti kaj: v odgovor je samo nekaj zmigal / ob tem je zmigal z rameni
- 3. ekspr. narediti, povzročiti, da postane kdo dejaven: zmigati kolektiv, lenuha
zmígati se ekspr. narediti kaj, ukreniti: nihče se ne zmiga, da bi se stvar uredila; na drugi strani se še niso zmigali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
zmígniti -em dov. (í ȋ) - 1. narediti gib z delom telesa: pes zmigne z uhljem / prst je zmignil, ko je sedla muha nanj
- 2. z gibom izraziti kaj: pomenljivo je zmignil z glavo / v odgovor zmigne z rameni
● ekspr. žena mu je ušla, pa še zmignil ni za njo nič se ni vznemiril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
známenje -a s (á) - 1. kar omogoča sklepanje na
- a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: vsa znamenja kažejo, da bo delo kmalu končano; dobro, slabo, varljivo, zanesljivo znamenje; po nekaterih znamenjih sodeč, se napoveduje dobra letina
- b) obstoj česa: znamenje dobre volje; moški so prišli v prazničnih oblačilih, kar je znamenje, da so snubci; po nekaterih znamenjih sodeč, ni govoril resnice; razsvetljena okna stanovanja imam za znamenje, da se je že vrnil
- 2. po ljudskem verovanju nenavaden pojav, navadno v naravi, ki napoveduje za človeka usoden dogodek, dogajanje: vsa znamenja so neugodna; to znamenje napoveduje nesrečo; opaziti znamenje na nebu; razlagati si znamenja / nebesna, preroška znamenja
- 3. z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: opaziti znamenja ljubezni, utrujenosti; to so prva znamenja starosti / v znamenje sprave mu je podal roko
- 4. gib, zvok, s katerim se
- a) kaj sporoča: mahal je z rokami, a njegovih znamenj niso razumeli; naučiti gluhoneme sporazumevati se z znamenji / dajati komu znamenja z glavo; narediti znamenje križa; raketa, žvižg je znamenje za napad
- b) na kaj opozarja: znamenja s hupo, sireno / avtomobilist daje svetlobna znamenja / signalna znamenja
- 5. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: narisati znamenje; grafično, pisno znamenje; mednarodna znamenja; znamenje na zemljevidu / jezikovna, notna znamenja
// lik, ki označuje, pomeni določeno dejstvo: vžgati živali znamenje / avtorsko znamenje; znamenja na cestišču oznake
// predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: prapori in druga društvena znamenja; krona in žezlo kot znamenje kraljevske oblasti / izveski in znamenja nad vrati obrtnih delavnic / postavljati mejna, orientacijska znamenja; prometna znamenja prometni znaki - 6. tvorba, oblika na koži, po kateri se osebek razlikuje od istovrstnih osebkov: imela je znamenje na licu; prepoznati konja po znamenju na čelu; znamenje od udarca; bradavice in druga znamenja / pridobljeno, prirojeno znamenje
- 7. um. različno oblikovano likovno ali manjše arhitekturno delo navadno v spomin na določen dogodek: v spomin na ta dogodek so postavili znamenje; kamnito, leseno, stebrasto znamenje; znamenja in kapele / kužno znamenje postavljeno v spomin na kugo
- 8. ed., publ., v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da kaj zelo vpliva na kako dogajanje, obstajanje: mesto je živelo v znamenju priprav na kongres; pogovori so potekali v znamenju sprave / naš kraj je bil ves v znamenju premogovnika
● knjiž. ti ljudje nosijo na sebi Kajnovo znamenje so morilci; publ. on je dal dobi neizbrisno znamenje značilnosti, posebnosti; ekspr. v nalogi je vse polno rdečih znamenj učiteljevih popravkov, narejenih z rdečim svinčnikom; podaril ji je obesek z rojstnim znamenjem z znamenjem ozvezdja živalskega kroga, v katerem je rojena; ekspr. na polju ni bilo znamenja o čem živem ni bilo opaziti ljudi, živali; biti rojen v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja; star. druga knjiga je za znamenje boljša za spoznanje
♦ astr. zodiakalna znamenja; geod. triangulacijska znamenja; lingv. naglasno znamenje za označevanje naglasa; med. bolezensko znamenje bolezenska sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo; materino znamenje prirojena, omejena, navadno pigmentirana sprememba na koži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
gospodárjev -a -o (á) svojilni pridevnik od gospodar: pes je zvesto spremljal vsak gospodarjev gib
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
hlásten -tna -o prid. (á ā) opravljan, narejen zelo hitro, odločno zaradi čustvene prizadetosti: hlasten gib;
zaslišali so nagle, hlastne korake / hlastno tekanje ljudi po peronu / hlastna naglica / novico ji je povedal z nekakim hlastnim veseljem // opravljan pretirano hitro in zato netemeljito, površno: hlastno branje / hlastna pisavahlástno prisl.: hlastno je strgal ovitek in prebral pismo; otroci so hlastno zajemali iz sklede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
instinktíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na instinkt, nagonski: čutiti instinktiven odpor do česa;
ta gib je pri njem že instinktiven;
z instinktivno kretnjo si je popravila lase;
instinktivna reakcija;
instinktivno dejanje, življenje / instinktiven igralecinstinktívno prisl.: instinktivno čutiti, dojemati; instinktivno je zakričala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
navzgórnji -a -e prid. (ọ̑) usmerjen navzgor: navzgornji gib
♦ meteor. navzgornji zračni tok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
omalovaževálen -lna -o prid. (ȃ) omalovažujoč: omalovaževalen gib, glas;
omalovaževalne izjaveomalovaževálno prisl.: omalovaževalno govoriti o čem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
refléksen -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na refleks: refleksni gib / refleksno ravnanje / refleksna podoba drevesa na gladini reke
● poljud. refleksno steklo svetlobni odbojnik
♦ anat. refleksni lok pot živčnega vzburjenja od čutila do organa, ki pri refleksu reagira; med. refleksni zastoj srca trenutni zastoj srca, ki je posledica določenega refleksarefléksno prisl.: refleksno ravnati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
skakálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na skakanje: skakalni gib / skakalne noge žuželk / skakalne sposobnosti / skakalna tekma; skakalna turneja / skakalni prt priprava iz močne tkanine, napete na okvir, za skakanje, akrobatske vaje; skakalni stolp; skakati s skakalne deske na glavo, noge; skakalna palica; skakalne smuči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
stótísočkrat prisl. (ọ̑-ȋ) ekspr. velikokrat, mnogokrat: stotisočkrat ponovljeni gib / stotisočkrat večja razdalja veliko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
suválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na suvanje: suvalni gib / suvalno in metalno orožje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
božljáj -a m (ȃ) redko ljubkujoč gib z roko: otrok je bil hvaležen za vsak božljaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
gíben -bna -o prid. (ī) nanašajoč se na gib: relief predstavlja zbirko gibnih motivov;
poustvarjati gibne in zvočne lastnosti predmetov / izražati čustva z gibnimi oblikami // star. gibalen: gibna sila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
gibljáj -a m (ȃ) nav. ekspr. malo zaznaven, rahel gib: videti je bilo vsak gibljaj njenega telesa;
z enim samim gibljajem ga je odslovila;
najmanjši gibljaj te lahko izda / rahel gibljaj trepalnic; pren. gibljaj umetnikove duše
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
kimljáj stil. kímljaj -a m (ȃ; ȋ) gib glave, ki navadno izraža kaj: s kimljajem glave ga je povabil k vratom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
klòn1 klôna m (ȍ ó) šport. gib trupa naprej, nazaj, vstran: preizkušnja klonov / vaditi klone trupa / biti v klonu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
kolèb -éba m (ȅ ẹ́) šport. nihajoči gib telovadca, visečega ali oprtega na drogu ali bradlji: delati kolebe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
mežík -a [məž in mež] m (ȋ) gib veke, pri katerem se oko zapre in takoj spet odpre: pri vsakem mežiku je čutil rahlo bolečino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
pokím -a m (ȋ) gib glave navzdol in navzgor, s katerim se kaj izraža: njen kratki, nejevoljni pokim ob odhodu / z rahlim pokimom glave je pokazal vsem, naj sedejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
pokimljáj stil. pokímljaj -a m (ȃ; ȋ) gib glave navzdol in navzgor, s katerim se kaj izraža: pozdravil je le s pokimljajem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
pomíg -a m (ȋ) gib, s katerim se kaj izrazi: vprašal je s pomigom glave / na pomig je odšel iz sobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
potegljáj -a m (ȃ) gib, s katerim se kaj potegne, povleče: delal je enakomerne potegljaje z žago;
grabiti s hitrimi potegljaji;
potegljaj za ušesa;
potegljaj s svinčnikom / kaditi z dolgimi potegljaji / izpiti v dveh potegljajih požirkih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
prèdkolèb -éba m (ȅ-ȅ ȅ-ẹ́) šport. gib telovadca, visečega ali oprtega na drogu ali bradlji, naprej: obrat v predkolebu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
skomíg -a m (ȋ) gib ramen, s katerim se navadno kaj izrazi: odgovoril je z rahlim skomigom / skomig z rameni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
strígniti -em dov. (í ȋ) v zvezi z uhlji, ušesa narediti gib naprej in nazaj: zajec je strignil z ušesi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
trzljáj -a m (ȃ) sunkovit premik, gib zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: trzljaj glave, ustnic / trzljaji poginjajoče živali // nehoteno sunkovito skrčenje mišice, mišic: ustnice spreleti trzljaj; trzljaj na obrazu; pren. duševni trzljaji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
vzgibljáj -a m (ȃ) knjiž. gib, zlasti malo zaznaven, rahel: v opoldanski pripeki ni bilo niti najrahlejšega vzgibljaja zraka / vzgibljaji veselja na obrazu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
vzkríliti -im dov. (í ī) s končinami narediti gib navzgor: štorklja je še nekajkrat vzkrilila in odletela;
vzkriliti z rokami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
zakolèb -éba m (ȅ ẹ́) šport. gib telovadca, visečega ali oprtega na drogu ali bradlji, nazaj: narediti zakoleb
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
zategljáj -a m (ȃ) gib, premik, s katerim se kaj zategne: šivati s hitrimi zategljaji;
nenaden zategljaj uzde
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
zdrzljáj -a m (ȃ) hiter, sunkovit gib, premik, zlasti od neugodja, strahu: opazil je njen zdrzljaj, ko ga je zagledala / močen zdrzljaj telesa // hiter, sunkovit premik sploh: z enim zdrzljajem je vrgel ogrinjalo s sebe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
zgibljáj stil. zgíbljaj -a m (ȃ; ȋ) zgib, gib, zlasti malo zaznaven, rahel: boječ zgibljaj z roko / na njenem obrazu je opazil presenečen zgibljaj / zgibljaj srca vzgib
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.