bám in bàm medmetETIMOLOGIJA: v 1. pomenu domača imitativna beseda, ki posnema zvok srednje velikega zvona, v drugem prevzeto iz angl. imitativne besede bam
brátec Frazemi s sestavino brátec:
pívski brátec, tôpli brátec, vínski brátec

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

bréncelj brénclja samostalnik moškega spola [bréncəl] ETIMOLOGIJA: iz nar. sloven. brencati v pomenu *‛oddajati brnenju podobne glasove’ = hrv. brèncati, glej ↑brenčati - več ...
bučáti bučím nedovršni glagol [bučáti] ETIMOLOGIJA: = cslov. bučati, hrv., srb. búčati, rus. búčatь, češ. bučet < pslov. *bučati, iz ide. *beu̯‑ ali *bheu̯‑, tako kot litov. baũkti - več ...
búčen búčna búčno pridevnik [búčən] ETIMOLOGIJA: ↑bučati
búčen2 -čna -o prid. (ú ū)
1. zelo glasen: bučni glasovi trobent; ko je vstopil, ga je pozdravil bučen smeh; godba postaja vedno bolj bučna
// poln hrupa: bučno slavje; mesto je precej bučno; pren. bučno življenje
2. ki mnogo, hrupno govori: kadar spije nekaj kozarcev, je vselej bučen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

búren1 -rna -o prid., búrnejši (ú ū)
zelo glasen: buren smeh; burni klici; sprejeli so ga z burnim ploskanjem
// poln nemira: burni časi, dogodki; imela je burno preteklost; burno življenje / bil je burne krvi
// ki naglo in živahno poteka: buren polet industrije / burna debata, polemika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

cmòk cmôka samostalnik moškega spola [cmòk] FRAZEOLOGIJA: cmok v grlu, cmok v grlu se naredi komu, imeti cmok v grlu, pogoltniti cmok v grlu, s cmokom v grlu
ETIMOLOGIJA: = hrv. cmȍk ‛zvok glasnega poljuba, glasen poljub’ iz ↑cmokati

eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

cŕkniti cȓknem dov.

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

Číč Frazemi s sestavino Číč:
glásen kot Číč, kričáti kàkor Číč, vpíti kot Číč

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

čísti Frazemi s sestavino čísti:
ne bíti pri čísti, ne bíti [si] na čístem s kóm/čím, ne iméti tréh čístih, ne iméti trí číste, príti [si] na čísto s kóm/čím

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

deklarȋrati -am dov. in nedov.

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

dlèsk2 dlêska in dléska m (ȅ é, ẹ́)
kratek, nizek, nezveneč glas: glasen dlesk

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

dlèsk2 dlêska in dlèsk dléska m (ȅ é; ȅ ẹ́) glasen ~

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

donebésen -sna -o prid. (ẹ̑)
ekspr. visok, kot bi segal do nebes: iz hiše so švignili pošastni donebesni plameni; v mestu so same visoke hiše in donebesni stolpi; donebesno gorovje
// zelo glasen: slišati je bilo donebesne krike; donebesno vpitje / zavladalo je donebesno veselje zelo veliko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

eksplozȋja -e ž

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

fŕr medmetETIMOLOGIJA: imitativna beseda, ki posnema zvoke ob frfotanju ptičjih kril
glȃs -a in glasȗ m

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

glasȃn, glasnà, adj. = glasen.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

glasan pridevnik

Hieronymus Megiser: Slovensko-latinsko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

glasan gl. glasen ♦ P: 3 (DB 1584, MD 1592, MTh 1603)

Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

glasan gl. glasen

GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

glásen -sna -o, stil. glasán glásna -o in -ó, stil. glasèn -snà -ò prid., glasnêjši (á; ȃ á; ə̏ ȁ)
1. zelo dobro slišen: pogovor je vedno bolj glasen; zbudi ga glasno petje; pozdravili so ga z glasnim ploskanjem / glasen potok
// slišen sploh: glasen jok; glasen pozdrav; pogovor je pretrgal glasen smeh / ekspr. glasni udarci srca
2. ki mnogo, zelo slišno govori: glasni ljudje; težko se je znašel med tako glasnimi gosti; bil je vedno glasnejši in zabavnejši / glasna, razigrana družba; glasna skupina sejmarjev; pren., ekspr. o tej zadevi je bil tisk zelo glasen
// knjiž. ki ima močen glas: glasen lovski rog; glasen zvon; glasna piščalka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

glásen -sna -o, tudi glasán glásna -ó; -êjši -a -e (á; ȃ á ọ̑; ȇ) ~ pogovor; biti preveč ~
glásni -a -o (á) ~o branje
glásni -ega m, člov. (á) biti med najbolj ~mi
glásno -ega s, pojm. (á) zavrteti gumb pri radiu na ~o
glásnost -i ž, pojm. (á)

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

glásen -sna -o prid.
ki je dobro slišen
GLEJ ŠE SINONIM: bučen, hrupen
GLEJ ŠE: tih

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024

glásen Frazemi s sestavino glásen:
glásen kot Číč

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

glasen je sestavina izrazov
Dejanja so glasnejša od besed

Slovar pregovorov in sorodnih paremioloških izrazov, prva izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

glásen – glej glȃs

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

glásən, -sna, adj. laut; glasno govoriti, laut sprechen; glasni ste, ihr lasset euch sehr hören.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

glàsen -sna -o prid.
1. glasen, slišen: glaſzni veliki ſzmejh je poſztano KM 1790, 20; nyegova rejcs glaſzna BKM 1789, 75; Zglaſznom recsjom BKM 1789, 372; reczi zglaſznov recsjov TF 1715, 45
2. znan: je vöra povſzem ſzvejti glaſzna bila KŠ 1771, 434; Mej ſzi imé glaszno KM 1783, 280
3. ki ima močen glas: Na glaſzne angelſzke trmbönte SŠ 1796, 22; Szpejvalo zricſmi glaſznimi BKM 1789, 136

NOVAK, Vilko, Slovar stare knjižne prekmurščine, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

glasen [glásǝn] pridevnik

jasen, glasen

Slovar Pohlinovega jezika, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

glasen -sna prid. glasen: Sim shlishal eno glaſno tož. ed. ž shtimo v' Nebeſſih ǀ s' glaſno or. ed. ž, inu veſſelo shtimo zhaſtite Boga ǀ s'glasno or. ed. ž shtimo pres vſiga shonanja ijh je Kregal ǀ s' glaſſno or. ed. ž shtimo rezhe ǀ kokar ty glaſsni im. mn. m ſgonuvi

SNOJ, Marko, Slovar jezika Janeza Svetokriškega, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

glasen prid. ♦ P: 18 (TT 1557, TR 1558, TPs 1566, TC 1574, TP 1575, JPo 1578, DB 1578, DC 1579, DPr 1580, TT 1581-82, DB 1584, DC 1584, DAg 1585, TtPre 1588, MD 1592, TPo 1595, TfC 1595, MTh 1603)

Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

glasen

TOMINEC, Ivan, Črnovrški dialekt, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

glasen prid.

WEISS, Peter, Slovar govorov Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami (A–H), www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

glasen ► gˈlaːsan -sna -u prid.

GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

glasno gl. glasen, naglas

GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

glosen gl. glasen ♦ P: 1 (TP 1575)

Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

glosen gl. glasen itd. ♦ P: 2 (TR 1558, TC 1574)

Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

gôvor -a m (ȏ)
1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor; neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru
// sposobnost tega oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor; v bolezni je izgubil vid in govor / dar govora; imeti dar govora biti dober govornik
● iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti
2. izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora; seči, vpasti komu v govor / svoboda govora
3. izmenjava mnenj, misli; pogovor: govor je nanesel na očeta; napeljal je govor na svoj članek; obrniti, zasukati govor drugam / v povedni rabi, navadno z nikalnico: o tem bo še govor, pog. govora prihodnjič; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj; ekspr. o kakem spanju sploh ni bilo govora; pren. govor pesti
// v členkovni rabi, z nikalnico izraža močno zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal / »Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.«
4. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka: predsednikov govor je vse navdušil; govor je dolgo trajal; govora ni govoril, ampak bral; izdati govore v knjigi; prenašati govor po radiu in televiziji; v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč; dolgovezen, ognjevit, oster govor; otvoritveni, pozdravni, uvodni govor / pog. imeti, nižje pog. držati govor govoriti
5. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor; nemški govor je še kar razumela; slovenskega govora ne bo nikoli pozabil / ljudski, otroški, pesniški govor; govor izobražencev; pren. likovni govor; govor oči in kretenj
♦ jezikosl. govor jezikovni sistem v okviru kakega narečja; odvisni ali indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; premi ali direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

gròm grôma samostalnik moškega spola [gròm] FRAZEOLOGIJA: udariti kot grom
ETIMOLOGIJA: = stcslov. gromъ, hrv., srb. grȏm, rus. gróm, češ. hrom < pslov. *gromъ < ide. *ghromo-, tako kot gr. khrómos ‛hrup, rezgetanje’ iz korena *ghrem- ‛glasno in zamolklo doneti’ - več ...
gròm Frazemi s sestavino gròm:
kàkor gròm, kot gròm z védrega nebá, odjékniti kot gròm, udáriti kot gròm, udárjati kàkor gròm

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

grômek -mka -o prid. (ó)
ekspr. glasen, hrupen: gromek glas, smeh; pozdravili so ga z gromkim vzklikanjem
// knjiž. zelo velik, ogromen: po gromkem uspehu je bil pozabljen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

grômek -mka -o; -ejši -a -e (ó; ó) poud.: ~ smeh |glasen, hrupen|; ~ uspeh |zelo velik|

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

grómek -mka prid.

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

gromovít -a -o prid. (ȋ)
1. ekspr. zelo glasen, hrupen: zavpil je z gromovitim glasom; gromovito ploskanje / ni bilo velikih, gromovitih besed navdušenih, vznesenih
2. zastar. poln grmenja: poletje je bilo viharno in gromovito

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

gromovít -a -o; -ejši -a -e (ȋ; ȋ) poud.: ~ smeh |zelo glasen, hrupen|; ~e besede |navdušene, vznesene|
gromovítost -i ž, pojm. (ȋ) poud.

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

grômski grômska grômsko tudi grómski grómska grómsko pridevnik [grômski] tudi [grómski] FRAZEOLOGIJA: Gromska strela!
ETIMOLOGIJA: ↑grom
grómski in grômski -a -o prid. (ọ̑; ō)
ekspr. zelo glasen, hrupen: zaklical je z gromskim glasom; gromski smeh / kot vzklik gromska strela, kje si pa to dobil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

grómski -a -o in grômski -a -o (ọ̑; ó; ȏ) poud. |zelo glasen, hrupen|: ~ smeh; kletv. ~a strela

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

hahȃ medm.,

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

hohòt -ôta m (ȍ ó)
glasen, nizek smeh: razlegal se je divji hohot; med splošnim hohotom je odšel z odra

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

hohòt -ôta m, pojm. (ȍ ó) |glasen, nizek smeh|

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

hohotánje -a s
glasen smeh z nizkim glasompojmovnik
SINONIMI:
GLEJ ŠE SINONIM: smeh

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024

hrepetanj ► xrepeˈtaːn’ -a m

GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

hŕsk medmetETIMOLOGIJA: imitativna beseda, ki posnema pri lomljenju nastale zvoke, verjetno k ↑hreščati, ↑hrustati, kot hŕskati ‛glasno se lomiti, pokljati, hrustati’, hrv., srb. hȑskati, mak. rska ‛hrustati’
hurónski -a -o prid. (ọ̑)
ekspr. izredno glasen, hrupen: huronski krik, smeh; huronsko vpitje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

Izvor in pomen besede »kramola«

Zanima me izvor in uporaba besede kramola, ki jo nekatere skupine in posamezniki na internetu predstavljajo kot staro slovensko besedo, ki naj bi pomenila "naravno in s tem temeljno, starodavno ter neodtujljivo pravico ljudstva do upora zoper vladarja in oblast, ki zlorabi svoj položaj ter od ljudstva podeljene pravice in dolžnosti."

Kot kaže beseda res obstaja, saj jo najdemo v starocerkveni slovanščini (крамола) v pomenu upor, v bolgarščini kot arhično za glasen prepir, pretep, razgarajati in tudi v sodobni ruščini, kjer ima arhaičen pomen kot sta vstaja in upor. Beseda pa naj bi bila sposojenka iz stare bavarščine (karmala)?

Zanima me, kako je s to besedo v slovenščini? Ali je tudi pri nas arhaična beseda za upor oz. dejanje/del starosvetnega prava, ki ni več praksi? In sploh kakšen je njen izvor?

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

jók1 -a m (ọ̑)
1. izražanje velike čustvene prizadetosti, zlasti žalosti, ali telesne bolečine s solzami in glasovi: jok ji je lajšal bolečino; premagovati, knjiž. dušiti jok; histeričen, pretresljiv, pridušen jok; ekspr. krčevit jok; ganil ga je jok otrok; od joka pordele oči / držati se na jok; zaradi graje mu je šlo na jok; ekspr. bruhniti, planiti, spustiti se, udariti v jok; spraviti ljudi v jok; elipt. odšel je, ona pa v jok / ekspr. spet bo v hiši jok in stok tožbe, tarnanje
● ekspr. pri njem ne pomagata ne palica ne jok ne huda kazen ne žalost, prizadetost drugih; ekspr. ima smeh in jok v enem mehu njegovo razpoloženje zelo hitro prehaja iz ene skrajnosti v drugo; ekspr. na jok mi gre, ko vidim tako brezbrižnost zelo sem prizadet; ustnice so se ji nabirale na jok dobivale so take gube, poteze kot pri joku; iron. ženski jok pa mačkine solze ženske jokajo za vsako malenkost
// glasovi, ki nastanejo pri tem: jok je ponehaval; knjiž. jok se ji je izvil iz prsi; sobo je napolnil glasen jok; iz hiše je prihajal, je bilo slišati jok
2. knjiž., ekspr. joku podobni glasovi: jok burje, kitare, zvona

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

juhêj medmetETIMOLOGIJA: prevzeto iz nem. juchhei iz juchen ‛vriskati’ + hei ‛juhu’
kášelj -šlja m (á)
sunkovito, glasno izdihavanje zraka zaradi dražljajev v grlu, sapniku: premagovati, zadrževati kašelj; draži ga h kašlju, na kašelj; krčevit, močen kašelj / kašelj ga duši; med govorjenjem ga je napadel kašelj je začel kašljati / nastop kašlja zaradi prehlada / lajajoči kašelj zelo glasen in suh; suhi kašelj brez izmečka; vlažni kašelj z izmečkom
♦ med. oslovski kašelj nalezljiva bolezen z napadi močnega, dušljivega kašljanja, zlasti pri otrocih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

kašljáj -a m (ȃ)
sunkovit, glasen izdih zraka zaradi dražljajev v grlu, sapniku: z nekaj kašljaji je spravil koščico iz grla

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

kíh1 -a m (ȋ)
sunkovit, glasen izdih zraka zaradi dražljajev v nosu: slišal se je kih za kihom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

kíh1 -a m
sunkovit, glasen izdih zraka zaradi dražljajev v nosupojmovnik
SINONIMI:

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024

kihljáj -a m (ȃ)
sunkovit, glasen izdih zraka zaradi dražljajev v nosu: kihljaj napoveduje nahod

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

klíc -a m (ȋ)
1. glasno izgovorjeno, izrečeno, navadno kako ime: zaslišal je očetov klic / njegov klic se je razlegal daleč naokoli klicanje / glasni klici / vola sta razumela oračeve klice; pren., ekspr. sledil je notranjemu klicu
// oglašanje, petje: petelinji klic; klici škrjancev
// nav. mn. glasno govorjenje, vpitje: klici so kmalu utihnili / slišali so se jezni, veseli klici / ekspr. klici odobravanja
2. poskus vzpostavitve zveze s kom z napravo, navadno telefonom, ali računalniškim programom za prenašanje govora na daljavo: dobiti, prejeti telefonski klic; preveriti sporočila in neodgovorjene klice na mobilnem telefonu; odgovoriti, oglasiti se na klic; klici na različne številke v mobilnem, stacionarnem omrežju; številka, tipka za klic / anonimni klic pri katerem identiteta, številka klicatelja ni znana; dohodni klic na telefonsko številko imetnika telefonskega aparata; odhodni klic s telefonske številke imetnika telefonskega aparata
// pogovor, ki sledi vzpostavitvi take zveze: klic je trajal deset minut; znižati cene mednarodnih klicev; brezplačni klic; tarife za minuto klica
3. glasno izražena želja, zahteva po
a) prisotnosti: klic domov / klic v sili / klic mački / na njegov klic so vsi prihiteli
b) kaki dejavnosti: klici na pomoč; zaslišal je klic k večerji / ekspr. klic k orožju, pripravljenosti / klic vprežni živini / ekspr. klic sirene, trobente
// ekspr., v zvezi s po velika potreba, želja: klic po aktualnosti in sodobnosti v umetnosti / vse tri pesnitve so glasen klic po svobodi
4. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: hotel je zadušiti klic ljubezni; oglaša se klic vesti / klic pomladi
♦ lov. lov na klic lov, pri katerem se s posnemanjem živalskega glasu kliče divjad

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

klicáj -a m (ȃ)
1. jezikosl. ločilo, ki označuje zapoved, željo, prošnjo: v nalogi manjka nekaj vejic in dva klicaja; klicaj in vprašaj
// knjiž., ekspr. opozorilo, zapoved: stavka je bila glasen klicaj nevzdržnega položaja
2. zastar. klic, krik: slišal je klicaje, ki so se mu bližali
3. zastar. lučaj, streljaj: kmetije, za klicaj oddaljene druga od druge

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

kobílji -a -e prid. (ȋ)
nanašajoč se na kobile: kobilja griva / kobilje mleko / njen kobilji smeh zelo glasen, hrupen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

kobílji -a -e (ȋ) ~a griva; slabš. njen ~ smeh |zelo glasen, hrupen|

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

kokodák1 -a m (ȃ)
posamezen glas pri kokodakanju: kokošji kokodak
// kokodakanje: zbudil ga je glasen kokodak

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

kráməlj, -mlja, m. das Sprechen, das vertrauliche Gespräch, C.; (kremelj), Mur., Jan., C., Mik.; glasen k., marsikaj je v k. prišlo, Pohl. (Km.); — die Sprache, C.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

kričáč -a m s -em člov. (á) slabš. |kričav, glasen človek|; poud. |(majhen) otrok|
kričáčka -e ž, člov. (á) poud.
kričáčev -a -o (á) poud.

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

kričáški -a -o (á) slabš. ~ govor |zelo glasen, vsebinsko prazen|

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

krohòt -ôta m (ȍ ó)
ekspr. zelo glasen smeh: po sobi se je razlegal krohot; izbruhnil je v krohot; divji, nebrzdan krohot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

krohòt -ôta m, pojm. (ȍ ó) poud. |zelo glasen smeh|

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

krohotánje -a s
ekspr. zelo glasen smehpojmovnik
SINONIMI:
krohot, knj.izroč. grohot, knj.izroč. grohotanje
GLEJ ŠE SINONIM: smeh

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024

krvoslédec -dca m (ẹ̑)
lov. pes, ki sledi obstreljeno divjad po krvni sledi: glasen lajež krvosledcev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

krvoslédec -dca m
lov. pes, ki sledi obstreljeno divjad po krvni sledipojmovnik
SINONIMI:
lov. barvar, knj.izroč. krvosledni pes, lov. sledar
GLEJ ŠE: pes

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024

lájati -am nedov. (ȃ)
1. oglašati se s kratkimi, odsekanimi glasovi: pes laja; divje, rezko lajati / lisjak, srnjak laja; v daljavi so lajali šakali
// s predlogom z lajanjem izražati nejevoljo nad prisotnostjo koga: čuvaj laja na vsakega tujca / pes laja v luno
● preg. pes, ki laja, ne grize človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega
2. slabš. govoriti z ostrim, zadirčnim glasom: ne zna povedati mirno, samo laja; poberi se iz hiše, je lajal; knjiž. vodja taborišča je lajal svoje ukaze
// s predlogom surovo, zadirčno govoriti s kom: lajati drug na drugega, v drugega; neprestano laja na nas
// nizko govoriti, pripovedovati: pusti ga, naj laja, kar hoče; Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi in lajajo, da nas je malo (Kajuh)
3. ekspr. dajati lajanju podobne glasove: minometi, strojnice lajajo
4. preh., nar. zmerjati: Ne lajaj me, če nisem kriv (I. Pregelj)
5. pesn., s prislovnim določilom biti, obstajati v zelo neprijetni, grozljivi obliki: zunaj laja decembrski mraz; tišina je lajala nad prepadi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

lájež láježa samostalnik moškega spola [láješ láježa] ETIMOLOGIJA: ↑lajati
lájež -a m (ȃ)
glagolnik od lajati: od daleč se sliši lajež; glasen lajež; lajež lisice, psov / lajež strojnic

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

lopȗtnik, m. 1) der Polterer, Lašče-Levst. (Rok.); — 2) die Fallthür, Cig., pri Fari-Štrek. (LjZv.), Gor.; — das Fallbrett bei Sägemühlen, Brdo (Gor.); — 3) der Hosenlatz, Polj.; — 4) der Kehlkopf: ima glasen l., er spricht sehr laut, Otaleže-Štrek. (LjZv.); einen platzenden Schall bewirken, platzen, Cig.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

mekèt -éta m (ȅ ẹ́)
meketanje: glasen meket koz

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

mekèt -éta m, pojm. (ȅ ẹ́) glasen ~ koz

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

minúta Frazemi s sestavino minúta:
čákati na svôjih pét minút [sláve], do minúte natánčen, do minúte natánčno, do minúte tóčno, dobíti svôjih pét minút [sláve], dočákati svôjih pét minút [sláve], doživéti svôjih pét minút [sláve], iméti svôjih pét minút [sláve], izkorístiti svôjih pét minút [sláve], izrábiti svôjih pét minút, pét minút pred dvanájsto, storíti kàj pét minút pred dvanájsto

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

miríti -ím nedov. (ī í)
1. delovati, vplivati na koga tako, da se manj razburja, vznemirja: sin je miril mater, hči pa očeta; brez uspeha so mirili jezne može / publ. miriti razburjene duhove / miriti konje, psa / miriti si živce, vest
● miril ga je, da je nekaj le opravljenega tolažil, prepričeval
// delati, da je kdo manj glasen, hrupen: zaman je mirila razigrane otroke; miriti razgrajače
// star. pomirjati: to delo človeka zelo miri
2. delovati, vplivati na koga tako, da svojega odklonilnega odnosa ne izraža, kaže v preveliki meri, preveč izraziti obliki: miriti sprte sosede / pogosto je morala miriti prepire v hiši / miriti demonstrante

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

miríti -ím nedov.
koga delovati, vplivati na koga tako, da se manj razburja, vznemirja; delovati, vplivati na koga tako, da je manj glasen, hrupen
SINONIMI:
pomirjati, pomirjevati, umirjati, knj.izroč. izmirjati, knj.izroč. tišiti, knj.izroč. upokojevati
GLEJ ŠE SINONIM: blažiti, pomirjati, spravljati

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024

odmèv -éva m (ȅ ẹ́)
1. ponovljeni glas, zvok, nastal zaradi odboja zvočnih valov: odmev se oddaljuje, zamira; slišati odmev; glasen odmev; odmev korakov, strelov, zvonov; mrtev, je ribič ponovil kot odmev / knjiž. odmev se še lovi med drevjem; samo odmev odgovarja njegovemu klicu; pren., knjiž. pesem mu je bila odmev iz dragih krajev
♦ fiz. podaljšanje zvoka zaradi odboja zvočnih valov
// glagolnik od odmevati: odmev od sten
2. razpravljanje v javnosti, ki ga povzroči kak dogodek: predsednikov govor je imel močen odmev; roman je vzbudil velik odmev; prvi odmev na spremembo je bil ugoden / publ.: resolucija je naletela na širok odmev; članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali / knjiž. nekrolog v časopisu je bil edini odmev pisateljeve smrti
3. publ. uspeh, učinek: sprejeti sklep je bil hitro pozabljen in ni imel odmeva; razpis je ostal brez odmeva
● ekspr. nad taboriščem je plaval odmev revolucionarne pesmi se je slišala revolucionarna pesem; publ. pisateljevo zanimanje za glasbo je dobilo odmev v njegovih romanih je vidno, se kaže; publ. pretep je imel odmev na sodišču obravnavalo ga je sodišče; knjiž. v Prešernovem slogu je precej odmevov antične mitologije sledov, vplivov; knjiž. odmev na ta kulturni dogodek se je ohranil v kroniki spomin

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

odzdràv -áva m (ȁ á)
odgovor na pozdrav: kadarkoli ga je pozdravil, ni dobil odzdrava; glasen, ljubezniv, vesel odzdrav / pokimati, zamrmrati kaj v odzdrav
● preg. kakršen pozdrav, takšen odzdrav kakor se kdo obnaša do drugih, tako se tudi drugi do njega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

odzȋv, m. die Erwiderung: odkašlja se in potrka: mehek pa precej glasen odziv se v sobi zasliši, Jurč.; — der Wiederhall, das Echo, C.; — der Nachhall, Jan.; die Resonanz, Cig.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

oglášati se oglášam se nedovršni glagol [oglášati se] FRAZEOLOGIJA: (čigava) vest se oglaša (komu), želodec se oglaša (komu), Kdo se oglaša.
ETIMOLOGIJA: ↑oglasiti se

eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

onemévati -am nedov. (ẹ́)
1. ekspr. postajati zelo presenečen, začuden: ob teh dogodkih so ljudje kar onemevali
2. knjiž. postajati manj glasen, slišen: cestni hrup je čedalje bolj onemeval

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

otŕpnjenje -a s (ȓ)
glagolnik od otrpniti: otrpnjenje mišic, sklepov, tilnika / iz otrpnjenja ga je zbudil glasen krik iz otrplosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

páv páva samostalnik moškega spola [páu̯ páva] FRAZEOLOGIJA: hoditi kot pav, ponosen kot pav, šopiriti se kot pav
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nekega roman. jezika iz lat. pāvus, pāvō, domnevno iz nekega antičnega vzhodnega jezika - več ...
pínč pínča samostalnik moškega spola [pínč] STALNE ZVEZE: pritlikavi pinč, srnin pinč
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz nem. Pintsch, nejasnega izvora - več ...
písk -a m (ȋ)
visok, oster glas: zaslišati pisk; glasen, tanek, zategel pisk; pisk lokomotive, piščalke / gamsov, srnjakov opozorilni pisk
♦ etn. ustnik (pri piščali)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

pogôvor -a m (ȏ)
1. izmenjava mnenj, misli: pogovor se pretrga, se razplete, se začne; udeležiti se pogovora; prisluhniti pogovoru; načeti pogovor o strokovnih vprašanjih; obrniti, zasukati pogovor na druge stvari; iz pogovora povzeti kaj; zaplesti se v pogovor s kom; duhovit, glasen, sproščen pogovor; publ. odprt pogovor iskren, odkritosrčen; spremeniti predmet pogovora; udeleženci pogovora / telefonski pogovor / v pogovoru jima je čas hitro minil
2. nav. mn. uradna izmenjava mnenj, stališč: pogovori med predsednikoma potekajo v prijateljskem vzdušju; začeli so se uradni pogovori; mirovni pogovori; poročilo o sklepnih pogovorih med parlamentarnima delegacijama / imeti pogovore
● pogovor je potekal med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. pogovor se suka okrog veselice veselica je v središču zanimanja; publ. pogovori na najvišji ravni med najvišjimi uradnimi predstavniki države; publ. pogovor za okroglo mizo odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

pòk1 póka m
1.
kratek, močen glaspojmovnik
2.
nastanek razpoke, špranjepojmovnik
SINONIMI:
GLEJ ŠE: prapok

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024

pôlglásen -sna -o [pou̯glasən] prid.(ȏ-á)
ki ni popolnoma glasen: igralca sta iz glasnega govorjenja prešla v polglasno in nato v šepetanje / polglasno šepetanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

pozdràv -áva m (ȁ á)
1. beseda, besede, s katerimi se izrazi naklonjenost, spoštovanje, zlasti ob srečanju s kom: izgovoriti, zamomljati pozdrav; odgovoriti na pozdrav; glasen, komaj slišen pozdrav; dober dan, nasvidenje, zdravo in drugi pozdravi; pozdrav ob prihodu, slovesu / dobiti, poslati, prinašati, sprejeti pozdrave; ekspr. izročite mu lepe pozdrave; pog. naročil mu je pozdrave za domače naj pozdravi domače; oditi brez pozdrava / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; nekdaj, kot zaključek uradnih dopisov s tovariškimi pozdravi
● ta pesem je bila zadnji pozdrav prijatelju zapeli so mu jo ob njegovem pogrebu; preg. kakršen pozdrav, takšen odzdrav kakor se kdo obnaša do drugih, tako se tudi drugi do njega
// s prilastkom dogovorjeno, ustaljeno besedilo, kretnja, s katero se pozdravlja določena skupina ljudi: gasilski, pionirski pozdrav; rudarski pozdrav: srečno; Smrt fašizmu – svobodo narodu je bil pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja
2. glagolnik od pozdraviti: pozdrav med bratoma je bil prisrčen / dvigniti klobuk, roko v pozdrav; mahala sta si v pozdrav; nagib glave kot pozdrav / kot povelje pozdrav na desno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

pozdràv -áva m
1.
beseda, besede, s katerimi se izrazi naklonjenost, spoštovanje, zlasti ob srečanju s kom
SINONIMI:
zastar. pozdravček, zastar. pozdravilo
2.
izrazitev naklonjenosti, spoštovanja z besedami, kretnjo, mimiko, zlasti ob srečanju s kompojmovnik
SINONIMI:
zastar. pozdravljenje
GLEJ ŠE: odzdraviti, odzdraviti, odzdraviti, pozdravljati, prikloniti se, odzdravljati, odzdravljati

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024

preglásen -sna -o, stil. preglasán -glásna -o in -ó, stil. preglasèn -snà -ò prid. (á; ȃ á; ə̏ ȁ)
preveč glasen: preglasno govorjenje, petje / preglasni ljudje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

preglasen ► pregˈlaːsan -sna pregˈlasnu prid.

GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

preméjšanoglásni -a -o prid. različno glasen: náj bolye vu globoko – ali premejsanoglászni nomenaj, dp. kád, kád-ja KOJ 1833, 44

NOVAK, Vilko, Slovar stare knjižne prekmurščine, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

prepír -a m (ȋ)
medsebojno izražanje nesoglasja z izjavami, mnenjem drugega, navadno glasno, ostro: prepir nastane, se začne; ekspr. vnel se je prepir; ekspr. končajte ta nesrečni prepir nehajte se prepirati; povzročiti prepir; obravnavati kaj s prepirom; dolg, glasen, hud, ekspr. nedolžen prepir; prepir med starši, s sosedi; ekspr. pristanem, da bo konec prepira da se ne bomo več prepirali; hrup, prepir in pretep / družinski prepiri; ekspr. filozofski, strankarski prepiri spori / v prepiru ga je zelo žalil
// stanje, ki ga povzroči tako izražanje nesoglasja: odpraviti, poravnati prepir / živeti v prepiru s kom
● ekspr. vedno išče prepir se želi, hoče prepirati; preg. boljši močnik v miru kakor pečenka v prepiru

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

prepír -a m
medsebojno izražanje nesoglasja z izjavami, mnenjem drugega, navadno glasno, ostropojmovnik
SINONIMI:
nar. barufa, pog. kreg, ekspr. preklarija, ekspr. prepirček, neknj. pog. špetir
GLEJ ŠE SINONIM: spor
GLEJ ŠE: prepirati se

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024

prhút -a m
šum, ki ga povzroča mahanje, udarjanje s perutmipojmovnik
SINONIMI:
GLEJ ŠE SINONIM: frfot, frfotanje, prhutanje

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024

rabúka -e ž (ȗ)
pog. glasen, bučen prepir, pretep: nenadoma je na cesti nastala rabuka; izzvati rabuko; dijaška, fantovska rabuka / nemiri in rabuke po deželi spopadi, spori

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

rabȗka -e ž

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

rabuka ► raˈbuka -e ž

GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

razgôvor -a m (ȏ)
1. nav. mn. uradna izmenjava mnenj, stališč: razgovori med predsednikoma so bili uspešni; razgovori potekajo v prijateljskem ozračju; poslovni, uradni razgovori; razgovori o razorožitvi in zmanjšanju napetosti / imeti razgovore
2. izmenjava mnenj, misli; pogovor: razgovor se pretrga, se začne; obrniti, usmeriti razgovor na druge stvari; poseči v razgovor; glasen, sproščen, zaupen razgovor; prijateljski razgovor; razgovor o sodobni umetnosti; predmet razgovora / telefonski razgovor / v živahnem razgovoru sta hitro prišla na vrh
● razgovor je potekal med štirimi očmi brez prič, zaupno; publ. razgovori na najvišji ravni med najvišjimi uradnimi predstavniki države; publ. razgovor za okroglo mizo odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu
♦ ped. hevristični razgovor metoda razgovora, ki navaja učence k samostojnemu pridobivanju novih spoznanj; katehetski razgovor v obliki vnaprej določenih vprašanj in odgovorov; metoda razgovora pri kateri učenci pridobivajo nova spoznanja v pogovoru z učiteljem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

slíšlivi -a -o prid. glasen: po vezolnom Országi je med goszpodov szlislivo múvlanye nasztánilo KOJ 1848, 97

NOVAK, Vilko, Slovar stare knjižne prekmurščine, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

slovọ̑1 -ẹ̄sa s

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

sméh -a m (ẹ̑)
izražanje zlasti veselja, sreče z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi: loteval se ga je smeh; ob pogledu na ta prizor ga je smeh hitro minil; ekspr. smeh ga grabi, lomi, popade, razganja; izzvati smeh pri poslušalcih; premagovati, zadrževati, ekspr. krotiti smeh; glasen, pritajen, ekspr. krčevit smeh; histeričen, hudomušen, porogljiv smeh; narejen, prisiljen, razposajen, sproščen smeh; smeh iz zadrege; napad smeha / ni mi do smeha, za smeh; od smeha se je tolkel po kolenih; valjati, zvijati se, ekspr. pokati od smeha; držati se na smeh; ekspr. bruhniti, planiti, prasniti v smeh; spraviti koga v smeh; elipt. odšel je, ona pa v smeh; v smehu, med smehom kaj reči / ekspr.: okrog ust mu je zaigral smeh; obraz se mu je raztegnil v vesel smeh veselo se je zasmejal
● ekspr. ima smeh in jok v enem mehu njegovo razpoloženje zelo hitro prehaja iz ene skrajnosti v drugo
// glasovi, ki nastanejo pri tem: dvorano je napolnil smeh; smeh se je polegel; iz hiše je prihajal smeh; po sobi se je razlegal bučen smeh; slišati smeh

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

sméh -a m, pojm. (ẹ̑) izzvati ~ pri poslušalcih; glasen, razposajen ~; ~ iz zadrege; v ~u, med ~om kaj reči; držati se na ~; poud.: ~ popade koga |začne se smejati|; pokati od ~a |zelo se smejati|

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

sopljáj -a m (ȃ)
težek, glasen dihljaj: prsi so se ji ob vsakem sopljaju dvignile

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

spuščêni udárec -ega -rca m

Tolkalni terminološki slovar, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

sŕčen2 -čna -o prid., sŕčnejši (r̄)
1. knjiž. pogumen, odločen: bil je srčen fant; vsak dan so postajali srčnejši v boju / glasen, srčen odgovor
2. star. prisrčen, prijazen2: pozdravil ga je s srčnimi besedami / sprejmite mojo srčno zahvalo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

širòk -ôka -o prid., šírši stil. šírji (ȍ ó)
1. ki ima med najbližjima koncema glede na dolžino razmeroma veliko razsežnost; ant. ozek: rastlina s širokimi listi; obleka s širokim pasom / klobuk s širokimi krajci; široka cesta / med oknom in mizo je širok prostor; široka luknja / širok obraz / široki presledki
// ki ima razmeroma velik obseg: širok prsni koš; široka ramena / je široka čez boke
// ki ohlapno stoji na telesu: široke hlače; rokavi so široki; nosi široko krilo
2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med najbližjima koncema: dva prsta širok rob; trak je širok tri centimetre
3. ki ima veliko razsežnost
a) glede na začetno in končno mejo: izognil se mu je v širokem loku
b) glede na površino: široka mreža osnovnih šol; široke vojaške operacije; široko območje mesta / ekspr. široki svet / publ. osvojiti široko tržišče
c) glede na število udeležencev: gibanje je imelo široko podporo; publ. za to se zanima široka javnost veliko ljudi, državljani, občani; ekspr. najširše ljudske množice / uvoz blaga za široko porabo
č) glede na število sestavin, delov: širok gledališki repertoar; ekspr. trgovina s široko izbiro blaga veliko / publ. sodelovanje med državama je dobilo širok obseg
d) glede na problematiko, vsebino: predmet obče pedagogike je širok; bil je deležen široke izobrazbe; ekspr. človek s širokim obzorjem; njegovo delovno področje je zelo široko / široki pomenski izrazi / publ.: dane so široke možnosti za razvoj; dobili so široka pooblastila
4. nav. ekspr. ki pri presojanju, vrednotenju upošteva več kriterijev, ki zajemajo pojav čim bolj v celoti: bil je širok človek; v estetskih ocenah je zelo širok / cenili so njegovo široko gledanje na stvari; široko pojmovanje kulturnih vrednot / široka svetovljanska miselnost
● poklic širokega profila poklic večje zahtevnostne stopnje, za katerega je potrebno daljše strokovno izobraževanje; ekspr. rad ima njen široki smeh smeh, ki izraža veliko zadovoljstvo, sproščenost; precej glasen; pog., ekspr. je širši kot daljši zelo debel; knjiž. osrednji lik romana je široka ruska duša dober, občutljiv človek, ki odkrito izraža svoja čustva; nizko postala je široka z njim noseča
♦ film. široko platno filmsko platno, katerega širina je precej večja kot višina; jezikosl. široki samoglasnik sredinski samoglasnik nižje lege; mont. široko čelo čelo, pri katerem je stena odkopnega prostora dolga; tekst. široke statve statve za tkanje širokih tkanin; vet. široka lisa konjska lisa, ki obsega ves nosni greben; zool. široka trakulja; žel. široki tir tir z več kot 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnicprim. širši

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

špíl -a m (ȋ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
1. nastop glasbenika ali glasbene skupine: iti na špil; dober, glasen špil; špil na ulicah
2. računalniška igrica: igrati špil; liki v špilu / licenčni špil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

štrbúnk1 -a m (ȗ)
ekspr. slišen padec (v vodo): ob vsakem štrbunku so gledalci na bregu zakričali / od sunkov in štrbunkov ga je vse bolelo / štrbunk kamna v vodo / čaka jih samo še štrbunk s padalom skok
● ekspr. zaslišal se je glasen štrbunk glas ob padcu (v vodo); šalj. stranišče na štrbunk suho stranišče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

štŕc -a m (ȓ)
slišen curek: mleko je iztekalo v štrcih / glasen štrc vode

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

šúm -a m (ȗ)
1. neizraziti, nezveneči, med seboj pomešani glasovi: delati, povzročati šume; zaslišati šum; vznemiriti se zaradi vsakega šuma; glasen, pridušen, rahel, tih, zamolkel šum / brez šuma oditi iz sobe; s šumom pasti na tla
// šumenje: šum listja v vetru; šum morja, reke / igranje je prešlo v nerazločen šum
2. ekspr. šumu podobni glasovi, nastali zaradi govorjenja, premikanja, navadno več osebkov: iz razreda je bilo slišati pritajen šum; v dvorani je nastal velik šum; z ulice je prihajal šum množice
3. knjiž. živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje; hrup: njena poroka je povzročila velik šum / njegovi nastopi so povzročili veliko šuma
● nar. šum pada v globino slap
♦ fiz. šum zvok, v katerem so sestavine s širokega frekvenčnega območja; jezikosl. soglasniški šum glasovna prvina, značilna zlasti za izgovor nezvočnikov; med. šum zvok, ki se sliši pri avskultaciji; ptt šum prostora skupek zvokov v prostoru, ki motijo telefonski pogovor; rad. šum šumenju podobni glasovi v radijskem, televizijskem sprejemniku kot motnja zaradi šibkega vhodnega signala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

šúmen -mna -o prid., šúmnejši (ú ū)
1. ki povzroča šum, šumenje: šumni valovi; šumna reka / šumen veter
2. ekspr. glasen, hrupen: šumna, razigrana družba / šumna veselica, zabava

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

tẹ̑rjati -am nedov.

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

tón -a m (ọ̑)
1. zvok določene višine, trajanja, jakosti in barve: zaigrati, zapeti ton; znižati, zvišati ton; dolg, kratek ton; glasen, tih ton; nizek, visok ton; jakost tona; melodija iz osmih tonov
2. vsaka od barv iste barvne osnove, ki se od drugih loči po kaki lastnosti: ta ton mi je všeč; tapete so v istem tonu kot preproge; na sliki prevladujejo modri toni; svetel, temen ton; topli, veseli, živahni toni / barvni ton
// z izrazom količine svetlostna stopnja vsake od barv iste barvne osnove: stena naj bo za kakšen ton temnejša od vrat; ponaredek je za več tonov svetlejši
3. ed., navadno s prilastkom način izražanja, zlasti govorjenja, pisanja: moti me tvoj cinični ton; v prijateljskem tonu napisano pismo; priznavajoč ton kritike
4. knjiž., s prilastkom značilnost, posebnost: modernistični toni pesnikovih zgodnjih stvaritev / ed.: politične razmere dajejo ton kulturniškemu razpravljanju; melanholičnost je osnovni ton njegovega pripovedništva / z oslabljenim pomenom njegove pesmi označujejo toni ironije
● pog. s pravilnim dihanjem dobimo pri petju lep ton glas; ekspr. obdolžili so ga neobjektivnosti takoj, ko je nekoliko zvišal ton glasneje, odločneje spregovoril; rad. žarg. slika in ton zvočni zapis
♦ fiz. ton zvok z eno samo sinusno sestavino določene frekvence; fiz., glasb. komorni ton ton, ki služi kot izhodišče za uglaševanje glasbenih instrumentov; glasb. alikvotni toni sozveneči z osnovnim tonom; harmonični delni ton delni ton, katerega višina je celoštevilčni mnogokratnik višine osnovnega tona; osnovni ton najnižji ton osnovnega akorda; ton lestvice, ki ni zvišan ali znižan; prvi, najnižji harmonični delni ton, ki daje tonu višino; vodilni ton; barva tona lastnost tona, odvisna od števila in jakosti alikvotnih tonov; ton a, e; jezikosl. (osnovni) ton odvisen od števila periodičnih tresljajev glasilk; nizki ton nizko, rastoče izgovorjen tonem; visoki ton visoko, padajoče izgovorjen tonem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

topòt -ôta m (ȍ ó)
glagolnik od topotati: topot je prenehal; konjski topot
// topi glasovi, nastali zaradi udarjanja, navadno z nogami ob tla: zaslišati topot; glasen topot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

trobljáj -a m (ȃ)
posamezen glas pri trobljenju: trije trobljaji lovskega roga so naznanili konec lova; glasen, zategel trobljaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

túkalica túkalice samostalnik ženskega spola [túkalica] STALNE ZVEZE: mala tukalica, zelenonoga tukalica
ETIMOLOGIJA: iz tukati se ‛sklanjati se’, prevzeto iz nem. sich ducken
tùp medmetETIMOLOGIJA: imitativna beseda, ki posnema zvok pri udarcu
ukàz -áza m (ȁ á)
1. izrazitev volje, da kdo mora uresničiti kako dejanje: izdati, ponoviti, preklicati ukaz; glasen, oster ukaz; gospodarjev ukaz; pisni, ustni ukaz; ukaz predsedstva; ukaz o mobilizaciji, umiku / narediti kaj na ukaz, po ukazu; gostje so kot na ukaz vstali in odšli zelo hitro in vsi hkrati / dati ukaz ukazati; dobil sem ukaz, da moram ostati; imam ukaz, da vas preiščem / ekspr. volja daje ukaze nogam, rokam
// kar se ukaže, ukazuje: izpolniti, ubogati ukaz; izmakniti se ukazu obveznosti, ki sledi iz ukaza / ukaz je ukaz kar se ukaže, mora biti uresničeno
// besedilo, znak te izrazitve: ukaz se glasi: vsi moški se morajo zbrati na trgu; gospodarjevi ukazi so odmevali po hiši; izreči, slišati ukaz; kaj piše v ukazu / nalepiti, raztrgati ukaz
2. zahteva računalniku, programirani napravi, da opravi določeno operacijo: naprava na ukaz ni reagirala / poslati satelitu ukaz, naj spremeni položaj
3. ekspr., navadno v povedni rabi kar je za koga tako, da se mora brezpogojno upoštevati: odkritosrčnost je zame ukaz; njegova želja je zanjo ukaz / to je življenjski ukaz

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

úrnebésen -sna -o prid. (ȗ-ẹ̑)
zastar. zelo glasen, bučen: urnebesni klici navdušenja / urnebesen trušč / urnebesna tišina zelo velika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

večanj ► veˈčaːn’ -a m

GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

večanje ► veˈčaːn’e -a s

GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

visôki udárec -ega -rca m

Tolkalni terminološki slovar, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

vokȃl -a m

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

vršáti vrším nedovršni glagol [vəršáti] FRAZEOLOGIJA: završati kje kot v panju
ETIMOLOGIJA: verjetno < pslov. *vъršati, dalje sorodno z litov. ur̃sti, ur̃šti ‛godrnjati, negodovati, renčati’, iz onomatopeje urs, ki posnema neprijazne človeške ali naravne glasove - več ...
zabučáti zabučím dovršni glagol [zabučáti] ETIMOLOGIJA: ↑bučati
zagnáti -žênem dov., stil. zaženó (á é)
1. spraviti kaj v delovanje, tek: zagnati motor, stroj / zagnati kolovrat
2. z veliko silo, navadno ročno, povzročiti, da prehaja kaj po zraku na drugo mesto: zagnati bombo, kamen; zagnati komu krepelce pod noge / zagnati kozarec ob tla; zagnati nož v deblo; zagnati žogo visoko v zrak / zagnati dvajset metrov daleč
3. narediti, povzročiti, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagnati krave na pašo, v hlev; nepreh. pastirji so že zagnali
4. ekspr. nagnati, napoditi: zagnati koga iz hiše / zagnati sovražnika čez mejo
5. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: zagnal je ves denar / v nekaj letih je zagnal domačijo
6. knjiž. pognati, odgnati: trta je že zagnala / rastlina je zagnala liste
7. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: ženske so zagnale glasen jok; gonjači so zagnali silen krik
● ekspr. tatovi, je zagnal hitro, silovito rekel; ekspr. zagnati komu v obraz psovko, resnico brez obzirov reči; ekspr. zagnati (vik in) krik zelo se razburiti za kaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

zamréti -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., zamŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ)
1. ekspr. izginjajoč, izgubljajoč se postopno prenehati biti, obstajati: življenje v vasi je zamrlo / običaj je po vojni zamrl / spomin nanj je zamrl
2. ekspr. postajajoč zmeraj manj intenziven postopno prenehati potekati: boj je kmalu zamrl; pogovor pri mizah je zamrl / proizvodnja in trgovina sta zamrli / revija je po dveh letih zamrla prenehala izhajati; proti večeru je veter zamrl prenehal pihati
3. ekspr. postajajoč zmeraj manj intenziven postopno prenehati biti zaznaven: glas zvona je zamrl; petje je slabelo in zamrlo / njihovi koraki so zamrli v noči; pesem je zamrla v hihitanju / svetloba je zamrla / dan je zamrl v noč
4. knjiž. odreveneti, otrpniti: noge so mi zamrle; prsti so mu zamrli od mraza / zamrla je od strahu
● ekspr. beseda mu je zamrla na ustnicah ni je (do konca) izrekel, povedal; ta del mesta ponoči popolnoma zamre postane prazen, opustel; ekspr. od strahu ji je zamrl glas v grlu je nenadoma utihnila; zastar. mati mu je zgodaj zamrla umrla; knjiž., ekspr. glasen pogovor je zamrl v šepetanje prešel; zastar. njegov rod je zamrl izumrl; ekspr. zamrl mu je smeh na obrazu nehal se je smejati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

završáti završím dovršni glagol [zavəršáti] FRAZEOLOGIJA: završati kje kot v panju
ETIMOLOGIJA: ↑vršati
zazvenéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. dati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zazveni / kraguljčki, strune zazvenijo; kosa zazveni / ekspr.: gong zazveni; zvonec zazveni zazvoni / ekspr. tišina zazveni
2. navadno s prislovnim določilom postati jasno slišen: njegove besede so zazvenele po hiši; koraki so zazveneli na ulici; glasen smeh je zazvenel po prostoru
3. postati zvočno bogat, ubran: toliko časa je popravljal radio, da je njegov glas zazvenel / že kar dobro igra, vendar mu glasbilo še ne zazveni ne da polnega, lepega zvoka
// s prislovnim določilom dobiti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zazvenel globoko, ubrano, zamolklo
// ekspr., s prislovnim določilom pokazati se, zazdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede so zazvenele očitajoče, porogljivo; odgovor je zazvenel prepričljivo
4. ekspr. postati zaznaven, opazen: v njegovem glasu je zazvenel posmeh; iz njegovih besed je zazvenela žalost
5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dobiti občutek kot pri zvočni zaznavi: znan glas mu zazveni v uho / od udarca mu je zazvenelo v glavi / tišina mu zazveni v ušesih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

zbudíti, -ím, vb. pf. aufwecken, wecken; spečega z.; z. se, erwachen; auferwecken; — z. (se) od smrti; — (pren.) z. komu vest; — rege machen, erregen, Cig., Jan., nk.; z. pozornost, sum, nk.; verursachen, Cig.; z. glasen smeh, nk.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

zób Frazemi s sestavino zób:
bíti kàj za pod zób, dajáti se v zobé kómu, dáti ga na zób, dáti se v zobé kómu, dobíti kàj za pod zób, držáti jêzik za zobmí, iméti kàj za pod zób, jêzik za zóbe, metáti v zobé kómu kàj, ne glédati v zobé čému, nosíti kóga po zobéh, oborožèn do zób, oborožíti kóga do zób, oborožíti se do zób, pokazáti zóbe [kómu], polomíti si zóbe [na čém, pri čém], povédati v zobé kómu kàj, pripráviti kàj za pod zób, príti v zobé kómu, režáti se v zobé kómu, smejáti se v zobé kómu, stískati zóbe, stísniti zóbe, škrípati z zobmí, vláčiti kóga po zobéh, vréči v zobé kómu kàj, z nóhti in zobmí, zaškrípati z zobmí, zób čása, zób za zób

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

žéti1 žánjem nedov., nam. žét in žèt (ẹ́ á)
1. pospravljati žito s polja: pri njih so že začeli žeti
// s srpom ali strojem rezati žito, travo: žeti ječmen, rž; zna dobro žeti / žeti na roke, s kombajnom; žeti nizko, visoko
2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: nastopajoči so želi glasen aplavz; žeti pohvalo, priznanje, simpatije; žel je le prezir in zamero; žeti uspeh
● knjiž. smrt žanje ljudje umirajo; knjiž. kdor seje veter, bo žel vihar kdor povzroča kaj slabega, se mu to povrne v še večji meri; preg. kar kdo seje, to bo tudi žel kdor delo dobro začne, bo uspešen
♦ etn. žeti ječmen po ljudskem verovanju zdraviti ječmen (v veki) z izgovarjanjem besed »ječmen žanjem« in s posnemanjem kretenj pri žetvi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

žvižgáč -a m
kdor žvižgapojmovnik
SINONIMI:
BESEDNE ZVEZE S SINONIMI: pojmovnik pritlikavi žvižgač

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024

žvížgavka -e ž (í)
1. ženska, ki žvižga: glasen žvižg male žvižgavke
2. zool., v zvezi navadna žvižgavka raca z rdeče rjavo glavo in svetlo temensko progo, Anas penelope:

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

Število zadetkov: 147