glínast -a -o prid. (í) ki je iz gline: glinasti izdelki;
glinast vrč;
glinasta skleda // ki vsebuje glino: glinasta tla
♦ petr. glinasti lapor; glinasti skrilavec; um. glinasta plastikaglínasto prisl.: glinasto rjav
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.
glínovnat -a -o prid. (í) redko glinast, glinen: glinovnat vrč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.
idól -a m (ọ̑) - 1. pri nekaterih primitivnih ljudstvih kip, podoba, ki predstavlja kak ideal, božanstvo: leseni idoli; glinast ženski idol / častiti idole
- 2. nav. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom kar kdo zelo občuduje in želi pridobiti ali posnemati: ta človek je bil idol generacij; biti idol mladine, množice / spoznati idole novega časa / knjiž. on je idol njenega srca zelo ga obožuje, je zaljubljena vanj
- 3. nav. mn., redko najvišji vzor, ideal: idolov ni poznal; rušil je stare idole / njegov idol je denar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.
písker -kra m (í) - 1. pog. lonec: pisker pušča; glinast, pločevinast pisker / svinjski pisker lonec, v katerem se pripravlja hrana za prašiče
// pojedel je cel pisker vsebino lonca
● ekspr. rada bi se za nekaj dni rešila piskrov kuhanja, pomivanja; star. biti ostrižen na pisker na balin; zelo na kratko - 2. nizko glava: če ne boš tiho, ti bom razbil pisker
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.
prašíček -čka m (ȋ) - 1. prašičji mladič: kupiti prašičke za vzrejo; prodati gnezdo prašičkov
// mlad samec prašiča: svinja je povrgla pet prašičkov in dve prasički - 2. ekspr. prašič: rediti dve kravi in prašička
- 3. otr. hranilnik v obliki prašiča: spraviti denar v prašička; glinast prašiček
- 4. ekspr. umazan človek, zlasti otrok: umiti moram tega prašička / kot psovka kakšen si, prašiček nemarni
♦ zool. morski prašiček majhen glodavec, ki se goji kot poskusna žival, Cavia porcellus; navadni prašiček rak, ki živi po kleteh, drvarnicah in pod lubjem, Porcelio scaber
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.
vŕč -a m (ȓ) - 1. trebušasta posoda z ročajem, navadno ožjim grlom in dulcem, zlasti za nalivanje: napolniti vrč z vodo; glinast, lončen, steklen vrč / vrč za vino
● knjiž. vrč hodi toliko časa po vodo, dokler se ne razbije človek toliko časa počne kaj slabega, nevarnega, dokler mu kaka nezgoda tega ne prepreči
// vsebina vrča: izpiti vrč vina - 2. večji kozarec z ročajem: piti iz vrča
// vsebina takega kozarca: naročiti vrč piva / izpiti vrč do dna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.