gozdìč -íča stil. gózdič -a m (ȉ í; ọ̑) manjšalnica od gozd: pot vodi skozi gozdič; skrili so se v gozdič ob cesti; borov, smrekov gozdič; gozdiči in polja
kônec [nəc] predl. (ó) z rodilnikom - 1. za izražanje bližine končne meje v časovni enoti: knjiga bo izšla konec januarja; ta smer se je uveljavila konec preteklega stoletja
- 2. star. za izražanje bližine končne meje v prostoru; na koncu, ob koncu: sedel je na klopi konec parka; konec polja je gozdič / priti do konec drevoreda
- 3. ekspr., navadno v zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / konec koncev tudi on ni brez napak / redko zbirka pesmi je konec koncev le torzo / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar
lovoríka -e ž (í) knjiž. - 1. sredozemski grm ali drevo, katerega dišeči usnjati listi se uporabljajo kot začimba; lovor: tam raste mirta in lovorika; gozdič lovorike
- 2. ekspr. pomemben uspeh, zmaga: to je bila njegova prva lovorika; priboriti si lovoriko; ekipa je prinesla Jugoslaviji največjo šahovsko lovoriko; vojne lovorike
● publ. zbor si je na turneji nabral lepih lovorik je imel velike uspehe; publ. iztrgati komu lovoriko iz rok premagati ga kot prvaka v čem; preprečiti mu že skoraj dobljeno zmago; publ. umetnik žanje lovorike v Ameriki ima uspehe; je slaven; knjiž., ekspr. počivati, spati na lovorikah po uspehu, zmagi popustiti v prizadevanju; publ. tekmovalec je danes segel po najvišji lovoriki je zmagal; publ. največ lovorik so pobrali domači igralci največkrat so zmagali
hóstica -e ž (ọ̑) gozdič: prijazna bukova hostica