Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

gózden in gôzden -dna -o prid. (ọ̑; ó) nanašajoč se na gozd: gozdni obronek; gozdna jasa, poseka, pot / gozdna cesta cesta, zgrajena predvsem za odvoz lesa
// zaščitni gozdni pasovi; velike gozdne površine / gozdni pridelki, sadeži, škodljivci; gozdne jagode; gozdna ptica, rastlina, žival; gozdno drevo / gozdni čuvaj, delavec; gozdni sklad; gozdna uprava; gozdno gospodarstvo / gozdni park gozd, urejen za park
// gozdni prirastek; gozdna drevesnica drevesnica za sadike gozdnih dreves; gozdna žaga žaga z dolgim, širokim listom in ročajema na obeh koncih
♦ bot. divji gozdni koren visoka rastlina s pernato razrezanimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Angelica silvestris; gozdne kresnice visoka trajnica vlažnih gozdov z belkastimi cveti v sestavljenih grozdih; kresničevje; čeb. gozdni med med temne barve iz mane na drevju, zlasti iglastem; etn. gozdni mož divji mož; geogr. zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; gozdna stepa področje, kjer se mešata gozd in stepa; zool. gozdni jereb rjavkasta gozdna ptica s čokatim telesom, Tetrastes bonasia; gozdni lazar; gozdna miš
sortimènt -ênta m (ȅ é) 
  1. 1. množina blaga po vrstah in kakovosti; izbira, zaloga: izboljšati, razširiti sortiment; sortiment oblačil / prodajni, proizvodni sortiment
  2. 2. nav. mn., gozd. gozdni, žagarski izdelek določene vrste: odvoz, prodaja sortimentov; hlodi, drva, pragi in drugi sortimenti / gozdni, žagarski sortiment
    ♦     agr. določiti sortiment jablan za Primorsko določiti, katere sorte jablan naj se tam gojijo
plód -ú in -a m, mn. plodóvi stil. plódi (ọ̑) 
  1. 1. del rastline, ki sestoji iz semena, navadno z osemenjem: plodovi dozorevajo, odpadajo; plod se odpre; nabirati plodove; zakrnel plod; plodovi bukve, gabra
    ♦     bot. birni plod nastal iz cveta z več pestiči; enosemenski plod ki ima samo eno seme; glavičasti plod podolgovat ali okrogel mnogosemenski suhi plod; mnogosemenski plod ki ima več semen; sedeči plod brez peclja; suhi plod s suhim osemenjem
    // ta del rastline glede na užitnost; sad: jablana ima letos debele plodove; okusen, sočen, zrel plod / gozdni, poljski plodovi / koščičasti, mesnati, pečkati plodovi / zastar. polja so prinašala leto za letom mnogo plodu pridelka
  2. 2. med., vet. nastajajoči organizem od tretjega meseca življenja do rojstva: razvoj plodu / donošen, nedonošen plod; glavična, nožna lega plodu / človeški plod
  3. 3. knjiž. rezultat, dosežek: razprava je plod večmesečnega raziskovanja / prilaščati si plodove tujega dela; izkazalo se je, da je dogodek plod njegove domišljije / neuspeh je plod njegove nedelavnosti posledica
    ●     knjiž., ekspr. plod ljubezni otrok
vrstíti -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. knjiž. postavljati v vrsto: vrstiti snope; vojaki se že vrstijo / vrstiti rože na grob saditi jih v vrsto
  2. 2. redko delati, da je kaj v določenem zaporedju; razvrščati: vrstiti kaj po abecednem redu / režiser je vrstil točko za točko
  3. 3. knjiž., v zvezi z med uvrščati: teh hiš ni mogoče vrstiti med kmečke hiše; vrstiti se med največje umetnike
    ●     redko h glavni osebi je vrstil še druge ob glavni osebi je prikazoval; zastar. majoliko so vrstili iz rok v roke podajali so jo drug drugemu
drvár -ja m (á) 
  1. 1. kdor se poklicno ukvarja z napravljanjem drv: najeti drvarje; drvarji in oglarji / zastar. drvarji so se vračali iz Slavonije gozdni delavci
  2. 2. slabš. neroden, neuglajen moški: kaj bi s takim drvarjem
lésen -sna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na les m:
  1. a) lesni izdelki; kuriti z lesnimi odpadki / gnojiti z lesnim pepelom; lesno oglje
  2. b) lesni kombinat; lesna industrija, obrt, trgovina; lesno gospodarstvo, podjetje / lesni in gozdni delavci; lesni tehnik / lesni črv; lesni vijaki; lesna goba goba, ki raste na deblih, štorih ali na vgrajenem lesu
  3. c) lesni prirastek / lesno vlakno
  4. č) prevzela ga je lesna tišina
    ♦     agr. lesni brst brst, iz katerega se razvije mladika; bot. lesna rastlina rastlina, ki ima olesenelo steblo; farm. lesni špirit metanol, metilalkohol; gozd. posekati 100 m3 lesne gmote količine lesa; lesna trohnoba glivična bolezen iglavcev, pri kateri se les rdečkasto obarva; grad. lesni beton beton z dodatkom žagovine; lesni cement cementna malta z dodatkom žagovine; kem. lesni katran katran, ki nastane pri suhi destilaciji lesa; lesni plin generatorski plin iz lesa za pogon motorjev; les. lesna moka zmleti lesni odpadki kot industrijska surovina; lesna volna grobi volni podoben lesni proizvod; papir. lesni papir; teh. lesna celuloza
párk -a m (ȃ) 
  1. 1. negovana površina z drevjem, rastlinjem navadno v mestih, prirejena zlasti za sprehode: hoditi v park; sprehajati se po parku; samoten grajski park; vhod v park; klopi, poti v parku / mestni park / gozdni park gozd, urejen za park; narodni park večje, pretežno prvobitno pokrajinsko območje posebne naravne lepote z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen; spominski park posvečen kaki pomembni zgodovinski osebnosti ali urejen v spomin na kak zgodovinski dogodek; zabaviščni park zabavišče v mestu s tehnično zahtevnejšimi zabaviščnimi napravami
    ♦     šport. športni park področje v naravi, prirejeno za šport, rekreacijo; vrtn. angleški park urejen tako, da ohranja naravni videz pokrajine; baročni park z razgibano in simetrično oblikovanimi, razporejenimi elementi
  2. 2. s prilastkom prometna sredstva, naprave kake zaključene enote: dopolniti avtomobilski park; letalski park je neizkoriščen; povečati plovni park / vozni park / strojni park na vozila pritrjeni stroji, ki jih ima kaka zaključena, navadno gospodarska enota
podlések in podlêsek -ska m (ẹ̑; é) 
  1. 1. trajnica, ki požene jeseni iz gomolja velik vijoličast cvet: po travnikih je že cvetel podlesek / jesenski podlesek
  2. 2. poljud. rastlina z vijoličastimi cveti, ki rastejo iz gomolja, strok. pomladanski žafran: otroci so nabirali podlesek / pomladanski podlesek
    ♦     zool. gozdni glodavec mišje velikosti z rdečkasto rumenim, po prsih in tačkah belim kožuhom in s kosmatim repom, Muscardinus avellanarius
podmládek -dka m (ȃ) 
  1. 1. raba peša, navadno s prilastkom mladi člani društva, organizacije: podmladek pevskega, planinskega društva / znanstveni podmladek znanstveni naraščaj
    ●     podmladek Rdečega križa nekdaj odsek, del Rdečega križa, ki vključuje otroke, stare do štirinajst, petnajst let
  2. 2. šalj. otroci: vprašal je po zdravju žene in podmladka
  3. 3. redko živalski potomci, mladiči: ribji podmladek
  4. 4. redko mlado drevje, mlad gozd: trebiti podmladek / gozdni podmladek
podpihováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. s pihanjem povzročati, da kaj močneje zagori, zažari: podpihovati ogenj, žerjavico / gozdni požar je podpihoval še veter razvnemal, širil
    // ekspr. z govorjenjem, ravnanjem povzročati, da postaja kaj slabega, negativnega močnejše, večje: podpihovati nezadovoljstvo, sovraštvo / njeno obnašanje je še podpihovalo njegovo jezo
  2. 2. spodbujati k dejanjem, navadno slabim, negativnim: s svojimi govori samo podpihuje ljudstvo proti vladi / sina podpihuje proti očetu
požár -a m (ȃ) 
  1. 1. ogenj, ki povzroča škodo, uničuje: požar nastane, se širi, ekspr. izbruhne; požar je uničil, zajel hišo in gospodarsko poslopje; gasiti, omejiti požar; požar je povzročila strela; nasilje se je širilo kot požar / gozdni požar / kot opozorilo nevarnost požara
    ●     ekspr. zanetiti svetovni, vojni požar svetovno vojno, vojno
  2. 2. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: požar ljubezni, strasti
presèk -éka m (ȅ ẹ́) 
  1. 1. slika, predstavljajoča telo, kakršno je v ravnini, ki gre skozenj: narisati presek jabolka; presek debla / letvice kvadratnega preseka; prečni presek kabla; vzdolžni presek ladje / dimnik s presekom dvesto kvadratnih centimetrov / na načrtu je ta del narisan v preseku
  2. 2. redko pregled: podati presek glasbenega ustvarjanja v zadnjih letih; petletni presek uvoza; presek skozi novejšo slovensko liriko
  3. 3. del gozda s posekanim drevjem v ozkem pasu; preseka: tu je bil nekdaj presek / gozdni presek
  4. 4. glagolnik od presekati: pri preseku palice je les počil
    ●     na licih je imel nekaj prask, presekov pa ne ran, pri katerih je presekana koža
    ♦     fiz. presek količina, ki pove verjetnost za jedrsko reakcijo ali reakcijo med delci; geol. geološki presek ki kaže geološko zgradbo; geom. presek množica skupnih točk dveh tvorb; osni presek presek skozi os; mat. presek množic množica elementov, ki so skupni vsem upoštevanim množicam
presekávati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. s sekanjem delati dva dela: presekavati žeblje / presekavati žico
  2. 2. s sekanjem delati odprtine, zareze v kaj: s sekiro presekavati led
    ●     ekspr. kaj bi mi zmeraj presekaval besede mi onemogočal povedati do konca; ekspr. gozdni mir je presekavalo oglašanje šoje prekinjalo
pridélek -lka m (ẹ̑) 
  1. 1. kar se pridobi z gojenjem rastline, rastlin: pospraviti, prodati, shraniti pridelke; žito, sadje in drugi pridelki / gozdni, kmetijski, poljski pridelki
    // kar se pridobi z gojenjem česa sploh: med in drugi čebelarski pridelki / maslo je domač pridelek izdelek
  2. 2. ed. kar se pridela v (enem) letu, v (eni) sezoni: prodati ves pridelek; spravljanje jesenskega pridelka; neurje jim je uničilo pol pridelka / letošnji sadni, vinski pridelek / doseči rekorden pridelek pšenice; slab pridelek krompirja
    ♦     ekon. hektarski pridelek
  3. 3. glagolnik od pridelati: hiter pridelek prvovrstne topolovine / brinovec domačega pridelka
revír -ja m (ī) 
  1. 1. navadno s prilastkom manjši del ozemlja, na katerem je, se opravlja določena dejavnost; področje, območje: določiti lovski družini njen revir / gozdni, lovski revir / ekspr.: to je moj revir, ne išči tu gob; ta lisica ima velik revir / publ.: privlačen izletniški revir; začenja se trgatev v enem naših najlepših vinogradniških revirjev; pren., ekspr. pusti dekle pri miru, to je moj revir
    // področje, kraj, kjer se pridobiva premog: delati, živeti v revirju; proučevati delavsko gibanje v revirjih / premogovni revir; rudarski revir
    ●     črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik
  2. 2. žarg., med drugo svetovno vojno oddelek za bolnike v koncentracijskem taborišču: bolnike so odnesli v revir
rezervát -a m (ȃ) 
  1. 1. področje, ki je zavarovano zlasti zaradi prvotne narave ali pomembnih primerkov žive ali nežive narave: to področje je rezervat; ustanoviti rezervat; razglasiti za rezervat; meje rezervata / botanični rezervat področje, ki je zavarovano zaradi redkih ali ogroženih pomembnih rastlinskih vrst; gozdni rezervat; naravni rezervat
    ♦     lov. lovski rezervat del lovišča, v katerem se ne lovi, namenjen za nemoteno razmnoževanje divjadi
  2. 2. v nekaterih državah področje, določeno za prebivanje pripadnikov določene etnične skupine: živeti v rezervatu; rezervati za Indijance v Ameriki
  3. 3. s prilastkom področje, rezervirano za kaj: gradbeni rezervat; rezervat za bodočo avtomobilsko cesto
sklèp sklépa m (ȅ ẹ́) 
  1. 1. gibljiv stik dveh ali več kosti: sklep mu je otekel, otrdel; boli, ekspr. trga ga v sklepih; poškodba sklepa; bolečine v sklepih; ekspr. biti trd v sklepih / ekspr. roka je skočila iz sklepa / čeljustni, kolčni, kolenski sklep
  2. 2. mesto, kjer se kaki členi, deli navadno gibljivo sklepajo, spajajo: okrepiti sklep; sklepi lesenega zložljivega metra / poskakovanje vagonov na sklepih tračnic
  3. 3. element, ki sklepa kake člene, dele: speti, zvezati s sklepi; aluminijasti, železni sklepi
  4. 4. navadno s prilastkom končna misel, ugotovitev kakega sklepanja, razmišljanja: sklep, da je govoril neresnico, je bil potrjen; priti do nenavadnega, zmotnega sklepa / iz uradnih izjav delati presenetljive sklepe; publ. potegniti iz razprave nekaj sklepov
    // trditev, izjava, izpeljana iz dveh ali več trditev, izjav po pravilih logike: iz premis, trditev izpeljati sklep / knjiž. dedukcijski, indukcijski sklep
  5. 5. kar se sklene, določi
    1. a) po premisleku: držati se svojega sklepa; pozabiti na vse dobre sklepe; ostati pri svojem sklepu / narediti trden sklep trdno skleniti
    2. b) po končani obravnavi, razpravi: izglasovati, sprejeti sklep z večino glasov; prebrati sklepe seje, zborovanja; sklep o omejitvi uvoza / zapisnik sklepov
      // jur. pravni akt o posamezni zadevi pravne narave, izdan zlasti v postopku: izdati, podpisati sklep; sklep o dedovanju, priporu
  6. 6. raba narašča konec, zaključek: za sklep sezone uprizoriti komedijo / smrt je sklep življenja
  7. 7. redko sklenitev: doseči sklep pogodbe
    ♦     alp. sklep doline konec doline, kot; anat. kopitni sklep; kroglasti sklep s polkrogli podobno sklepno glavico in ustrezno ponvico; skočni sklep med golenico, mečnico in skočnico; filoz. logični sklep ki upošteva zakon logike; sklep silogizma; gozd. sklenjen gozdni sklep gozd, v katerem se krošnje prekrivajo ali vsaj medsebojno dotikajo; lit. sklep del literarnega dela, v katerem se dogajanje sklene, konča; med. vstaviti umetni sklep; otrdelost sklepa; vnetje sklepov; ptt pisemski sklep več v vrečo zloženih pisemskih pošiljk, ki se pošiljajo določeni pošti za nadaljnjo odpravo; žel. sklep vlaka konec vlaka, opremljen s sklepnim signalom
spotíkati -am nedov. (ȋ) povzročati, da se kdo pri hoji, teku zadene ob nastavljeno nogo, predmet: rad je spotikal sošolce; spotikali so se med seboj
ščúrek -rka m (ú) 
  1. 1. temno rjava žuželka iz družine murnov, ki živi v hišah: v shrambi so se zaredili ščurki; bilo jih je kot ščurkov zelo veliko; ko je vstopil, so se poskrili kot ščurki / kuhinjski ščurek
  2. 2. nar. primorsko temno rjava žuželka, ki živi na travnikih; muren: cvrčanje ščurkov
    ♦     tekst. ščurek leseni tulec, skozi katerega teče nit s kolovrata; zool. gozdni ščurek ščurku podobna žuželka, ki živi v gozdu, Ectobius lapponicus
škràt škráta m, im. mn. tudi škrátje (ȁ á) 
  1. 1. v pravljicah zelo majhnemu moškemu podobno bradato bitje, navadno nagajivo: škrat je živel v votlem drevesu; poreden škrat; zgodbe o škratih; bila je nagajiva kot škrat / gorski, gozdni škrat; dežela škratov
  2. 2. kip ali podoba, ki to bitje predstavlja: škrata bom postavil zraven gredice z vrtnicami / vrtni škrat
  3. 3. ekspr. zelo majhen človek: proti meni je pravi škrat
  4. 4. ekspr. poreden, neugnan otrok: pri hiši ni več miru, odkar imamo tega škrata
  5. 5. evfem. hudič: menda mu pomaga sam škrat / kot kletvica o ti škrat ti
    ●     šalj. v zadnji številki nam je ponagajal tiskarski škrat je tiskarska napaka, so tiskarske napake
típ1 -a m (ȋ) 
  1. 1. kar tvorijo izdelki iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti, zlasti glede oblike, zgradbe: izdelovati, opisovati tipe; tovarna načrtuje nov tip stroja; športni tip avtomobila; tipi ladij, letal, motorjev / uporabljati pri tiskanju več tipov črk; predpisati tip moke za polbeli kruh; čevlji tipa mokasin
    // kar tvorijo stvari iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti sploh: proučevati tipe organizmov; deliti ljudi v tipe po duševnih, telesnih lastnostih; mediteranski tip hiše; panonski tip vasi; podnebni tipi; poskus razvrstitve stilnih tipov; tipi slovarjev; tipi srednjih šol / afriški, nordijski tip človeka; materinski tip ženske; praktični, razmišljajoči tip človeka; bila je športni tip; sin je drugačen tip kot oče / slušni tip človeka ki si najbolje zapomni to, kar sliši
    ●     pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam
  2. 2. v povedni rabi, z rodilnikom kar ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se uvršča v posebno skupino stvari iste vrste: ta zgradba predstavlja tip enostanovanjske hiše; to je čisti tip gotske stavbe / ta človek je bil tip povojnega aktivista; to je tip modernega pisatelja / z oslabljenim pomenom: humoreska gogoljevskega tipa; pesmi izpovednega tipa izpovedne pesmi
  3. 3. slabš. človek z določenimi negativnimi lastnostmi: ta tip je še vsakega ogoljufal; s tem tipom nočem imeti opravka; nevaren, sumljiv tip
    // ekspr. človek, oseba sploh: ogovoril ga je neznan tip; bil je zanimiv tip / ona ni tip, ki bi to mirno uredil
  4. 4. lit. literarni lik, za katerega je značilna kaka zelo poudarjena, lahko razpoznavna značajska poteza: v pravljici ostajajo ljudje od začetka do konca tipi; veseloigra z ustaljenimi tipi; tip hinavca, skopuha, upornika
    ♦     antr. brahikefalni, dolihokefalni, mikrokefalni tip človeka; gozd. gozdni tip gozd glede na drevesne vrste, starost in višino dreves ter glede na način gospodarjenja z njim; lingv. mešani naglasni tip; samostalnik roka se sklanja po tipu gora; med. piknični tip človeka; psih. tip razred, kategorija oseb s skupnimi prevladujočimi duševnimi, telesnimi lastnostmi; ekstravertirani, introvertirani tip človeka; um. cerkev dvoranskega tipa; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine
utrjeváti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. z (dodatnimi) gradbenimi deli delati kak objekt bolj trden, vzdržljiv: utrjevati cestišče; utrjevati temelje, zidove / utrjevati gozdni teren s primernim rastlinjem
    // z (dodatnimi) gradbenimi deli delati kak objekt primeren za obrambo: utrjevati gradove / utrjevati mejo z bunkerji / vojaki so utrjevali položaje
  2. 2. z določenim postopkom delati kaj bolj trdno: smučarsko progo še utrjujejo / utrjevati površino jekla / utrjevati robove platnic
  3. 3. delati, da je kaj trdno nameščeno: utrjevati podpornike z zagozdami
  4. 4. delati, da je kaj (bolj) sposobno prenašati obremenitve, negativne okoliščine: z redno telovadbo utrjevati mišice; utrjevati si roke / utrjevati lasišče z masažo
  5. 5. delati, da je kdo telesno močnejši, (bolj) odporen: delo na svežem zraku ga utrjuje; utrjevati se s plavanjem
    // delati, da je kdo (bolj) sposoben prenašati duševne napore: življenje ga je utrjevalo / utrjevati svojo duševno moč; utrjevati si voljo
  6. 6. delati, da kaj dobi veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: utrjevati gospodarstvo; utrjevati organizacijo, stranko
  7. 7. delati, da kaj postane sposobno vzdržati negativne vplive, okoliščine: utrjevati oblast; utrjevati si svoj položaj / utrjevati ugled društva / utrjevati zdravje
  8. 8. delati, da kaj obstaja, nastopa v bolj intenzivni, trajni obliki: utrjevati delovno disciplino; utrjevati mir, prijateljstvo; vezi med njimi se vse bolj utrjujejo
  9. 9. delati, da kaka vsebina zavesti postane (bolj) trdna: zadnji dogodki so še utrjevali njegove sume; njeno upanje se utrjuje / utrjevati svoje prepričanje / utrjevati narodno zavest
    // v zvezi z v delati koga v čem duševnem (bolj) trdnega: utrjevati koga v dvomu, predsodkih
  10. 10. knjiž. uveljavljati: utrjevati novo filozofijo; te ideje se le počasi utrjujejo med ljudmi / raba utrjuje tuje izraze
    ♦     ped. utrjevati učno snov z načrtnim ponavljanjem dosegati, da ostane trajneje v zavesti; teh. utrjevati delati, da se kaj trdi, strdi; um. utrjevati površino (materiala) s posebnimi snovmi obdelovati jo tako, da postane bolj trdna, obstojna
čuváj -a m (ȃ) 
  1. 1. kdor poklicno kaj čuva: podjetje bo zaposlilo dva nočna čuvaja; gozdni, lovski, poljski čuvaj; čuvaj parka / na obzidju so stražili budni čuvaji stražarji
    ♦     žel. progovni čuvaj uslužbenec, ki na določenem odseku pregleduje progo, zapira in odpira zapornice
    // zastar. čuvar: čuvaj reda, morale
  2. 2. pes, ki čuva stanovanjsko poslopje: na dvorišču jih je oblajal čuvaj; kupiti psa čuvaja
délavec -vca m (ẹ́) 
  1. 1. kdor poklicno opravlja kako fizično delo: njegov oče je delavec; najeti, odpustiti delavca; cestni, gozdni, poljski, pristaniški, tovarniški delavec; brezposeln, sezonski delavec; kvalificiran delavec; mezdni delavec; ročni delavec; delavec v proizvodnji; sindikat delavcev storitvenih dejavnosti / pri nas imamo danes delavce za fizično delo najete ljudi
    // v kapitalizmu pripadnik družbenega razreda, ki ni lastnik proizvajalnih sredstev: delavci in kapitalisti; gibanje se je naslonilo na široke ljudske plasti delavcev in kmetov
  2. 2. s prilastkom kdor poklicno opravlja kako delo, ki ni fizično: družbeni, duševni, filmski, kulturni, politični, zdravstveni, znanstveni delavec; javni delavec
  3. 3. kdor dela sploh: v jezikoslovju potrebujemo še mnogo delavcev / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ekspr. ta je pa delavec!
    ♦     zool. nekrilati, spolno nerazviti samec pri termitih
distríkt -a m (ȋ) 
  1. 1. v nekaterih državah upravna enota različnih velikosti: dežela je razdeljena na distrikte / distrikti v Ilirskih provincah
  2. 2. knjiž. okoliš, področje: gozdni distrikt; tovarniški distrikt
donòs -ôsa m (ȍ ó) ekon.  
  1. 1. pridelek na določenem zemljišču v določenem razdobju: z razvojem agrotehnike so se povečali donosi v našem kmetijstvu; doseči večji donos; gozdni donos; donos koruze, pšenice / povprečni hektarski donos na leto
  2. 2. nav. ed. uspeh kake pridobitne dejavnosti v določenem razdobju, izražen v denarju; dohodek: donos gospodarske organizacije se je povečal; davek od donosa / čisti, kosmati donos
    ♦     čeb. letni donos medu količina medu, ki jo dobi čebelar od čebelje družine v enem letu; fin. katastrski donos z zemljiškim katastrom določen povprečni donos zemljiške parcele
dúh -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ) 
  1. 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti
    // s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha
    // s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha
  2. 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove
    // mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine
  3. 3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu
    // resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu
  4. 4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje
  5. 5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli
  6. 6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh
  7. 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha
    ●     knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum
    ♦     filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba
globél -i [eu̯ tudi el] ž (ẹ̑) 
  1. 1. manjša, globlja vdolbina, navadno v valovitem svetu: soteska se na koncu razširi v majhno globel; hiše se stiskajo v majhni globeli; taborili so v gozdni globeli; pren., pesn. globeli človeških src
  2. 2. knjiž. jamica, vdolbina: oči so mu izstopile iz globeli
govnáč -a m (á) 
  1. 1. zool. hrošč, ki zalega jajčeca v govno, Geotrupes: gozdni govnač
  2. 2. nizko neprijeten, zoprn človek: le kaj si domišlja ta govnač
grebén -a m (ẹ̑) 
  1. 1. podolgovata, ozka izboklina ali vzpetina: na sredi kolovoza se dela greben; odlitki so bili slabi in polni grebenov
    // izbokli del vala: na vodi so se delali grebeni; morski greben / ladja se ziblje na grebenih valov
  2. 2. podolgovata, strma gorska vzpetina: vzpeti se na greben; krenili smo po grebenu; gozdni, skalnati grebeni; vznožje grebena / gorski greben / koralni greben nadvodni ali podvodni greben, ki so ga zgradile korale
  3. 3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave: petelin z rdečim, pravilno zobčastim grebenom
    ●     ekspr. greben se mu je povesil ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav; ekspr. mu že raste greben postaja domišljav, prevzeten
  4. 4. vet. sprednji, izbočeni del hrbta: pobožati psa po grebenu; jezdec se je naslonil konju na greben viher
    ♦     anat. nosni greben vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; lopatični greben izboklina na hrbtni ploskvi lopatice; arheol. greben ojačeni del oglavja čelade; grad. greben rob, stik strešnih nagibov; meteor. greben del anticiklona, ki je raztegnjen v eno stran; greben visokega zračnega pritiska slabi; teh. greben daljša, ozka enakomerna izboklina na strojnem delu za preprečevanje vzdolžnega premika; vtirjevalni greben kolobar na robu platišča, ki drži kolo na tirnici; tekst. greben del bila, ki drži osnovne niti v določenem razporedu; zool. grodnični greben izboklina na ptičji grodnici, ki daje oporo letalnim mišicam
kompléks -a m (ẹ̑) 
  1. 1. zemljišče, navadno večje: kompleks pred hišo je posadil s sadnim drevjem; kupil je velik kompleks ob reki / pašniki so raztreseni po vsem kompleksu
    // nav. mn., ekspr., v prislovni rabi, v zvezi s cel izraža velik obseg česa: uničeni so bili celi kompleksi nasadov / celi kompleksi so bili določeni za stanovanjsko površino
  2. 2. navadno s prilastkom predel, del: izsekali so velik gozdni kompleks; ves mestni kompleks je bil uničen / alpski kompleks je zajel hladen zrak
    // z oslabljenim pomenom tak predel, del glede na določene značilnosti: kompleks blokov, letaliških zgradb / gradnja velikih industrijskih kompleksov
  3. 3. navadno s prilastkom kar predstavlja razmeroma samostojni del celote: pridobiti kompleks obdelovalne zemlje / taborišče je bilo razdeljeno na več kompleksov
    // skupek, celota: srečal se je s kompleksom problemov, vprašanj / idejni kompleks drame
  4. 4. podzavestne predstave, čustva, ki vplivajo na človekovo duševnost in povzročajo motnje: ne pozna predsodkov in kompleksov; vidni sta dve potezi njegovih čustvenih kompleksov / ima kompleks pred boleznimi / manjvrednostni kompleks ali kompleks manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti
    ♦     med. simptomni kompleks skupek simptomov, značilnih za določeno bolezen; sindrom; psih. Ojdipov kompleks podzavestna erotična želja sina po materi in njegovo sovraštvo do očeta
manipulánt -a m (ā á) delavec, zaposlen pri manipulaciji: razpisati mesto manipulanta / knjižničarski, poštni manipulant
// vodja manipulacije: upoštevati navodila manipulanta / gozdni, lesni manipulant
mrakôba -e ž (ó) nav. ekspr.  
  1. 1. mrak, mračnost: v sobi je bila težka mrakoba; v mrakobi je videl gručo ljudi; privaditi se gozdni mrakobi; mrakoba pred viharjem / pogled v mrakobo prepada
  2. 2. negativno, neugodno razpoloženje: mrakobo je prinesel s seboj / pesem je polna mrakobe / živel je v nekaki mrakobi / delati kaj z mrakobo v duši
vzdihávati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. star. vzdihovati: odkar ji je umrl mož, samo joka in vzdihava; žalostno vzdihavati
  2. 2. zastar. vdihavati: globoko vzdihavati gozdni zrak
zaklínek -nka m (ȋ) knjiž.  
  1. 1. klinast predmet, s katerim se kaj trdno namesti: zabiti zaklinek
  2. 2. klinast del kake površine, ki sega v kaj: gozdni zaklinek; v stepo so segali osmojeni zaklinki trave / v zaklinkih stropa so ornamenti
    ●     zastar. kožuh na zaklinke škrice
drevésničar -ja m (ẹ̑) kdor goji drevesne sadike v drevesnicah: drevesca je kupoval le pri priznanih drevesničarjih; zborovanje drevesničarjev
// delavec, ki dela v drevesnici: gozdni drevesničar
drváriti -im nedov. (á ȃ) napravljati drva: najeli so ga, da jim je drvaril; iti v gozd drvarit / takrat so mnogi fantje drvarili v hrvaških gozdovih delali kot gozdni delavci
hóstar -ja m (ọ̑) 
  1. 1. gozdni delavec; gozdar: hostarji redčijo gozd
  2. 2. pog. partizan: domačini so dajali hostarjem hrano; bil je na strani hostarjev
hrvátar -ja m (ȃ) 
  1. 1. nekdaj sezonski, zlasti gozdni delavec, ki hodi na delo na Hrvatsko: za praznike prihajajo hrvatarji domov
  2. 2. pog. kar je po izvoru s Hrvatskega: na sejmu je kupil lepega pujska hrvatarja
katáster -tra m (á) uradni popis zemljišč na določenem območju glede na obliko, obseg, kakovost, kulturo, posestništvo: izdelati, napraviti kataster; meriti zemljišča za kataster / odmeriti davek na osnovi katastra / zemljiški kataster / pog. iti na kataster v katastrski urad
// s prilastkom uradni popis določene stvari, objektov na določenem območju in načrt njihove razporeditve: gozdni, vodni kataster; kataster cest, lovišč / kataster davčnih zavezancev uradni seznam, popis
♦ jur. davčni kataster trajnejši seznam vsega, kar je potrebno za ugotovitev davčnih zavezancev in davčne osnove; zgod. terezijanski kataster za davčne namene narejen kataster v času vladanja Marije Terezije
labirínt -a m (ȋ) kraj, kjer se zablodi, blodnjak: tavati po labirintu; zaiti v labirintu; najti izhod iz labirinta; ekspr. ti hodniki so pravi labirint / ekspr. gozdni labirint; pren., ekspr. labirinti človeške duše
// ekspr., z rodilnikom velika neurejena množina: labirint stopnišč in temnih hodnikov / knjiž.: labirint fraz; cel labirint laži in krivic
♦ anat. labirint del notranjega ušesa s polkrožnimi kanali in polžem, blodišče; koščeni labirint koščena, zunanja plast labirinta; kožnati labirint mehka, notranja plast labirinta; arheol. labirint zamotan sistem hodnikov in prostorov v stavbah na Kreti in v Egiptu
masív -a m (ȋ) večja sklenjena skupina gor: težko prehoden masiv / gorski masiv / Češki, Rodopski masiv / z oslabljenim pomenom: mogočni masiv Triglava; prostran gozdni masiv Gorjancev; publ. velik masiv skale gmota, blok
● publ. v egiptovski arhitekturi prevladuje masiv nad odprtinami masivni deli; ekspr. oči so v primeri z masivom lic prav pohlevne masivnostjo
♦ petr. zelo velika gmota globočnine
obràt2 -áta m (ȁ á) navadno s prilastkom manjša proizvodna enota za določene delovne, tehnološke postopke: tovarna je ustanovila več novih obratov; obrat za izdelovanje, predelovanje, pridobivanje, proizvodnjo česa / gostinski, gozdni, industrijski, lesni, rudarski, žagarski obrat; obrat družbene prehrane
// prostor, stavba te enote: urediti obrat; obrat za likanje je v prvem nadstropju; gradnja obrata; higiena v obratu
● publ. restavracija je neprekinjeno v obratu obratuje, dela
plantážen -žna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na plantažo: plantažni nasad, sadovnjak / plantažni breskov, gozdni nasad / plantažno gojenje dreves; razvijati plantažno sadjarstvo / plantažni veleposestnik / plantažno gospodarstvo, podjetje
prebiválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor prebiva na določenem ozemlju, področju: skoraj vsi prebivalci so se udeležili proslave; mesto ima pet tisoč prebivalcev; izseliti prebivalce iz poplavljenih vasi; popisati prebivalce; prvotni prebivalci; prebivalci mest in vasi; prebivalci kraškega sveta; popis prebivalcev; raziskovali so spremembe v strukturi prebivalcev; višina narodnega dohodka na prebivalca / prebivalci naše hiše stanovalci
// ekspr. gozdni, vodni prebivalci živali, ki živijo v gozdu, vodi
pridíhati -am dov. (í ȋ) močno dihajoč priti: pridihati na vrh / knjiž., ekspr. gozdni hlad jima je pridihal naproti rahlo zapihal
razsádnik -a m (ȃ) knjiž. razsad, drevesnica: urediti razsadnik / gozdni razsadnik
sádež -a m (ȃ) užitni del rastline, ki sestoji iz semena in osemenja: nabirati, obirati, trgati sadeže; kisli, okusni, sladki, zreli sadeži; rdeč, rumen sadež; ugrizniti v sočni sadež; podoben je sadežu oljke / gozdni, poljski, vrtni sadeži; južni sadeži južno sadje
♦ agr. vmesni sadež rastline iste vrste, ki se posadijo med osnovno kulturo
slezénovec -vca m (ẹ̑) bot. divja ali okrasna rastlina z dlanastimi listi in belimi, rdečimi ali rožnatimi cveti, Malva: slez in slezenovec / gozdni, ostrolistni slezenovec
slučájen -jna -o prid. (ȃ) ki je posledica povezave, sovpada nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev: ta pojav ni slučajen; biti vesel slučajnega srečanja / slučajni mimoidoči; slučajna najdba
♦ filoz. slučajni pojav pojav, ki bi bil lahko pri istih pogojih tudi drugačen; slučajna lastnost lastnost, brez katere kaj lahko je, obstaja; gozd. slučajni gozdni donos donos od nepredvidenih posekov zaradi vetra, snega; mat. slučajni dogodek dogodek, za katerega se ne da vnaprej napovedati, ali se bo zgodil ali ne
svízec -zca m (ȋ) nav. mn., zool. večji glodavci, ki živijo v kolonijah v planinah, stepah in gozdovih, Marmotidae: zimsko spanje svizcev / alpski, gozdni, stepski svizec
škodljívec -vca m (ȋ) škodljiva žival: uničevati, zatirati škodljivce / drevesni, krompirjevi škodljivci; gozdni, vrtni škodljivci
// ekspr. škodljiv človek: moralni, politični škodljivci
škrátec -tca m (ȃ) ekspr. manjšalnica od škrat: prikazal se mu je škratec; nagajiv kot škratec / gozdni škratec / brat je pravi škratec
♦ zool. rdeči škratec žuželka z enim parom rdeče-črnih kril, Pyrrhocoris apterus
taksátor -ja m (ȃ) kdor opravlja taksacijo: taksator je izmeril gozd / gozdni taksator
areál -a m (ȃ) območje zemljepisne razširjenosti česa, površina: povečati areal plodne zemlje; gozdni areal / ravninska mesta imajo velik areal; to ozemlje je po arealu večje, po številu prebivalcev manjše
♦ biol. areal bukovega gozda; lingv. raziskovati areale posameznih sufiksov
aromáten -tna -o prid. (ȃ) zastar. blago dišeč, vonjav: aromaten gozdni zrak
cicirí medm. (ȋ) posnema glas gozdnega jereba: gozdni jereb se je oglasil s svojim prijetnim ciciri / ciciricí
ciciríkati -am nedov. (ī) oglašati se z glasom ciciri: gozdni jereb cicirika / ptički cicirikajo
drvolázec -zca m (ȃ) zool., v zvezi gozdni drvolazec afriška gozdna žival zajčje velikosti, Dendrohyrax dorsalis
gozdár -ja m (á) strokovnjak za gozdarstvo: prizadevanje gozdarjev za načrtno izkoriščanje gozdov / revirni gozdar
// gozdni delavec: postavili so zasilno kočo za gozdarje
gríževec -vca m (ī) bot. rastlina z nedeljenimi, dlakavimi listi in s cveti v majhnih koških, Gnaphalium: gozdni griževec
húmus -a m (ȗ) vrhnja plast tal, ki vsebuje veliko razkrojenih organskih snovi, prst: sloj proda je pokrit z rodovitnim humusom; gozdni humus
// agr. razkrojene organske snovi, sprstenina: zemlja vsebuje veliko humusa; obogatiti tla s humusom
jeréb -a m (ẹ̑) zool., v zvezah: gozdni jereb rjavkasta gozdna ptica s čokatim telesom, Tetrastes bonasia; skalni jereb sivkasta ptica z rdečim kljunom, ki živi v skalnatih gorskih predelih, Alectoris graeca
lázar1 -ja m (ȃ) zool. večji polž brez hišice, navadno temnejše barve, Arion: gozdni lazar
planínšček -čka m (ȋ) bot. rastlina s pritličnimi srčastimi ali ledvičastimi listi in škrlatnimi cveti, Homogyne: alpski, gozdni planinšček
raziskávati -am nedov. (ȃ) raziskovati: raziskavati gozdni sestav
zaciciríkati -am dov. (ī) oglasiti se z glasom ciciri: gozdni jereb je zacicirikal
hólcar -ja m (ọ́) nižje pog. drvar, gozdni delavec: slišati je bilo sekire holcarjev
léščarka -e ž (ẹ̑) zool. rjavkasta gozdna ptica s čokatim telesom; gozdni jereb: loviti leščarke
pólh -a [u̯h] m (ọ̄ ọ́) gozdni glodavec s sivim, po trebuhu belim kožuhom in košatim repom: loviti polhe; spi kot polh trdno; debel kot polh / jesti polhe / past za polhe
tesáč -a m (á) gozdni delavec, ki se ukvarja s tesanjem lesa: biti, postati tesač; tesač hlodov
véverica -e ž (ẹ́) gozdni glodavec temno rjave barve s košatim repom, ki živi na drevju: veverica muklja; veverica pleza, skače po drevju; pleza kot veverica
● ekspr. poglej, kakšna veverica je ljubka, živahna ženska
♦ zool. leteče veverice glodavci, ki imajo med sprednjimi in zadnjimi nogami razpeto jadralno mreno, Pteromyidae; siva veverica z velikimi ušesi in širokim repom z belo liso na koncu, po izvoru iz Severne Amerike, Sciurus carolinensis
Število zadetkov: 72