opráviti -im dov. (á ȃ) 1. uspešno končatia) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj;
vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost;
opraviti pomembno nalogo;
ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral / mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe;
opraviti polet, pot;
voznik je opravil tri vožnje;
preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago / opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil;
ali si kaj opravil pri direktorju;
s tako sekirico ne boš nič opravil;
ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil;
z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih / s predlogom so na kratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili// publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala / revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila;
pri njej si opravil;
kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil 6. nedov.,
nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, daa) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi;
učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvinob) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem;
dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj // izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti 7. star. obleči1:
opraviti otroka;
hitro se opravi / opraviti se v berača 8. nar. prebiti2,
shajati2:
odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko;
takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil
● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala
♦ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot opravívši zastar.:
opravivši naročilo, je odšel
oprávljen -a -o:
opravljen vojaški rok; izpiti so opravljeni; črno opravljena ženska; formalnosti na meji so bile hitro opravljene; mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni končana; dobro opravljeno delo
● ekspr. otroci niso nikoli opravljeni z otroki je veliko dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
grád2 -ú in -a m, mn. gradôvi (ȃ) 1. veliko utrjeno poslopje, graščakovo bivališče: grad je začel razpadati;
okoli gradu je lep vrt;
mogočen, utrjen grad;
obzidje gradu / ekspr. njegova hiša je pravi grad bogata, razkošna stavba / ljubljanski grad / v ljudskih pesmih, v pravljicah: stoji tam beli grad; stekleni, začarani grad; pren., pesn. takrat so se podrli njihovi sanjski gradovi 2. zastar. mesto1:
Turki so prisegli porušiti stolni grad
● ekspr. obljubljal ji je zlate gradove srečo, bogastvo; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
núditi -im, in nudíti in núditi -im nedov.(ū ȗ; ī ú) 1. delati, da lahko kdo kaj dobi, kupi, najame: nuditi hrano in prenočišče;
knjižnica nudi bralcem domačo in tujo literaturo;
v trgovini nudijo raznovrstno blago / nuditi celodnevno oskrbo / nuditi blago na kredit; publ. po petnajstem septembru nudimo storitve, usluge po znižanih cenah / nuditi veliko izbiro blaga imeti2. publ. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti; dajati: plantažni nasad nudi sto vagonov jabolk / stanovanje nudi dovolj udobja; prazna hiša jim je nudila zavetje // povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dogodek nam nudi priložnost, da popravimo zamujeno; ne nudite jim povoda za prepir; nuditi komu zgled poguma / delo mi nudi srečo in zadovoljstvo; poslušanje glasbe mi nudi velik užitek / šola nudi izobrazbo izobražuje / z oslabljenim pomenom: okno, terasa nudi lep razgled; lep primer za to nudi sosednja občina; z gradu se nudi lep pogled na mesto // imeti, vsebovati: dokumenti nudijo zanimive informacije / problem nudi dovolj gradiva za obravnavo 3. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: nuditi ljudem razvedrilo;
za ogrevano sobo nudim inštrukcije sem pripravljen inštruirati;
nasprotnik je nudil močen odpor se je zelo upiral;
nuditi pomoč pomagati4. zastar. siliti, spodbujati: položaj nas nudi, da to storimo
● publ. čeprav so mu nudili nagrado, dela ni sprejel ponujali, obljubljali; publ. nuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; želeti se s kom poročitinúditi se, in nudíti se in núditi se publ., navadno z dajalnikom
ponujati se, kazati se: nudi se nam dober izhod; nudi se ugodna rešitev / vojakom se je povsod nudila enaka slika: požgane hiše, mrtvi ljudje / nudi se nam prilika prebiti dopust na morju
● zastar. pred beznicami so se nudile prostitutke so se nastavljale, ponujale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
stískati1 -am nedov. (í) 1. trdno držeč, oprijemajoč z roko, rokami delati, da na kaj deluje sila: stiskal ga je za roke, vrat;
stiskati seske pri molži / pri pozdravu stiskal jim je roke in jih glasno pozdravljal // obdajajoč s čim delati, da na kaj deluje sila iz več smeri: stiskali so jim noge v mučilni napravi / stiskati kovček z jermenom / preveč stiska pas zateguje// tesno obdajati: oklep mu je stiskal prsi / stiska jih obroč sovražnikovih postojank / ekspr. gore z vseh strani stiskajo dolino 2. s prijemom, objemajoč spravljati kaj v tesen dotik: stiskala je otroka k sebi;
stiskati koga na prsi / ekspr.: kaj ga pa stiskaš objemaš; v parku se stiskajo pari // trdno držeč imeti kje: stiskati v roki denar, robec; stiskati knjigo pod pazduho; stiskati pipo med zobmi 3. delati, da je med stvarmi, deli stvari manjši presledek, da ni presledka: pri polaganju stiskati parketne deščice;
stiskati stole, vrste / stiskati škarje // delati, da je kaj tesno skupaj: stiskati ustnice, zobe 4. s silo delati, da ima kaj manjši obseg: stiskati in raztegovati meh / stiskati obroč ožiti5. delati, da na predmet, snov po vsej površini deluje sila, da se izloči tekočina: stiskati grozdje v stiskalnici / stiskati mošt; stiskati olje iz semen // s stiskanjem, pritiskanjem spravljati iz česa: stiskati sok iz limone 6. z delovanjem sile na vso površino delati, da kaj dobi določeno obliko: stiskati seno, slamo v bale / stiskati brikete 7. rač. zmanjševati velikost datotek, podatkov, da zavzamejo manj prostora: različni programi, ki stiskajo datoteke 8. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: izkoriščati in stiskati ljudstvo / stiskati z davki 9. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen neprijetnega stanja, kot ga določa samostalnik: revščina ga stiska;
lakota jih je stiskala / stiska ga jeza zelo je jezen; srce, dušo mu stiska groza groza ga je10. ekspr. povzročati kje topo bolečino: levo nogo mu stiska revmatizem;
brezoseb.: pri srcu ga stiska;
od hitre vožnje ga je stiskalo v želodcu je imel neprijeten občutek// brezoseb. biti ganjen, prizadet: kar stiska ga, ko gleda to revščino / pri srcu jih stiska ob pogledu na ranjence 11. ekspr. zelo varčevati: zaradi slabe letine so morali zelo stiskati;
stiskati pri hrani;
stiskati z denarjem / stiskati s prostorom
● ekspr. žalost jim je stiskala grlo bili so zelo žalostni, prizadeti; pog. obljubil mu je, v žepu pa je stiskal figo obljube ni nameraval izpolniti; ekspr. stiskati mošnjo skopo plačevati; ekspr. stiska vsako paro je pretirano varčen, skop; ekspr. stiskati pas varčevati; ekspr. po vaseh so se pesti krčeviteje stiskale jeza, upornost vaščanov je naraščala
♦ fiz. stiskati plin manjšati mu prostornino zaradi večanja tlakastískati se
1. prikrivati se, navadno skrčen, sključen: stiskati se za drevo, grm; čeprav se je stiskal za omaro, so ga odkrili / otrok se je stiskal v kot in jokal
2. biti, nahajati se tesno skupaj: stiskajo se ob peči in se pogovarjajo / hiše se stiskajo okrog gradu / pokrajina se stiska med gore; pog. danes smo se v avtobusu precej stiskali gnetli, prerivali
stiskáje :
stal je, stiskaje robec v roki
stiskajóč -a -e:
otroci, stiskajoči se okoli matere; stiskajoča bolečina;
prim. iztiskati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
viséti -ím nedov., vísel (ẹ́ í) 1. biti oprt, pritrjen na kaj ob zgornjem delu ali nad seboj brez opore na tleh, spodaj: svetilka, zavesa visi;
klobuk visi na klinu;
slika visi na steni;
na veji visi roj;
držeč se vrvi, viseti nad prepadom;
pod stropom visi lestenec / ključi visijo na obročku; na verižici visijo obeski / po listih in vejicah visijo dežne kaplje / čez ramo mu visi puška; okrog vratu ji visi ogrlica
♦ šport. viseti na bradlji, drogu // nav. ekspr. biti kje, držeč se z rokami brez zadostne opore na tleh: otroci visijo na ograji in opazujejo; ljudje so viseli na stopnicah prenapolnjenega vlaka; ranjenec je skoraj visel na tovariševi rami // biti v položaju, ko ima okrog vratu z lastno težo zadrgnjeno zanko vrvi: prišli so prepozno, obupanec je že visel / ekspr. ta človek bo še visel bo kaznovan z obešenjem2. segati, razprostirati se v smeri navzdol od izhodišča: brki mu visijo;
psu visi jezik iz gobca;
od streh visijo ledene sveče;
z oken visijo rože;
roke mu negibno visijo ob telesu / viseti do pasu skozi okno sklanjati se / ekspr. z neba visijo oblaki // segati kam čez rob podlage, opore: skale visijo nad globel 3. biti nagnjen: drevo, steber nekoliko visi;
viseti v levo / ladja malo visi; miza zaradi neravnih tal visi / dolina visi proti vzhodu pada, se niža; travnik precej visi; položno, strmo viseti / ekspr. po strmih pobočjih visijo njive strmo ležijo4. navadno s prislovnim določilom biti, mirovati prosto, nepritrjen v prostoru nad tlemi; lebdeti: sipa v vodi lahko visi;
telo visi v plinu, če sta teži enaki / v zraku visi postovka / ekspr. na nebu visijo težki deževni oblaki 5. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: v očeh ji visijo solze / na licih, ustnicah mu visi nasmeh; na obrazih vseh je visel nemir // biti, obstajati kje: nad pokrajino visi mir, noč / v zraku še visijo kriki žrtev / med njimi visi molk 6. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje: vsak dan visi pri prijatelju, v gostilni;
kaj bi visel samo doma, pojdi z menoj // delati, kar izraža določilo: cele dneve visi na računalniku; ure in ure visi na telefonu telefonira// v zvezi z na skrbno obdelovati kaj: visi na vsaki besedi, vsakem stavku; pisatelj preveč visi na sami zgodbi 7. ekspr., v zvezi z med biti glede na svoje lastnosti vmes med čim: televizija visi med gledališčem in filmom;
njihova družina je visela med kmeti in bajtarji // biti v stanju, ko se lahko uresniči slabša od dveh možnosti: svet visi med vojno in mirom; ranjenec visi med življenjem in smrtjo / visel je med ljubeznijo in sovraštvom 8. ekspr., v zvezi z nad biti v stanju, ko lahko kaj koga prizadene: nad človeštvom visi atomska vojna / nad njim visi poguba 9. preh., ekspr., v zvezi z na biti čustveno zelo navezan na koga, kaj: visi bolj na stricu kakor na očetu;
kmet z vsem srcem visi na svoji zemlji;
zelo visi na otrocih 10. ekspr. biti negotov: vreme visi / odločitev, pojasnilo še visi
● šah. žarg. figura visi je v ogroženem položaju; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; ekspr. oči vseh so visele na njem nepremično, pozorno so ga gledali; ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; viseti na lasu, na niti, na nitki ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti, na nitki je zelo ogroženo; je zelo bolan; njegova služba visi na nitki je zelo negotova; ekspr. poslušalci so kar viseli na njegovi pripovedi zelo pozorno so ga poslušali; ekspr. vsa družina visi na njenih ramah za vso družino mora skrbeti ona; viseti na vratu ekspr. gostje so jim ves teden viseli na vratu bili v breme, nadlego; ekspr. policija mu visi na vratu ga zasleduje, nadzoruje; nar. viseti pri gostilničarju imeti dolg pri njem; viseti v zraku ekspr. trditve visijo v praznem, v zraku so neprepričljive, neutemeljene; ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; vulg. vsi mi že dol visijo vsi mi že presedajo; vulg. njihova zahteva mi dol visi mi ni prav nič marvisé knjiž.:
vise na veji se gugati viseč
visèč -éča -e:
telovaditi, viseč na drogu; nizko viseči oblaki; viseči uhlji; na steni viseča podoba; viseča tla / viseči kapnik kapnik, ki nastane na stropu kraške podzemeljske jame; viseča ključavnica obešanka; viseča omarica omarica, ki se pritrdi na steno; viseča svetilka svetilka, ki se obeša s podaljškom na strop; viseča tehtnica tehtnica za tehtanje v visečem položaju
● viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu
♦ gled. viseča lutka lutka, ki se premika z nitmi; marioneta; grad. viseči most most, ki visi na jeklenih kablih, vrveh; viseči strop pod stropom nameščena lahka obloga za prikritje inštalacijske napeljave ali za znižanje prostora; viseči pilot pilot, ki se samo zaradi trenja opira v mehka tla; les. viseča krožna žaga nihalna krožna žaga; mont. viseči oder železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu; rib. viseča mreža stoječa mreža, ki ne leži na dnu; vrtn. viseča pelargonija bršljanu podobna lončna rastlina z živobarvnimi cveti; bršljanka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
zavíjati -am nedov. (í) 1. spreminjati smer svojegaa) gibanja: kolesar, ladja, voz zavija / zavijati okrog vogala b) poteka: cesta, proga zavija // s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega gibanja iti, se premikati kam: letalo zavija na desno, v desno; zavijati na stransko cesto / zavijati vstran // s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega poteka iti, se usmerjati kam: cesta, steza zavija h gradu; reka zavija v sotesko 2. ekspr., s prislovnim določilom spreminjati smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: na poti domov pogosto zavija v gostilne 3. delati, povzročati, da kaj v loku, krogu spreminja smer poteka: pes zavija rep / zavijati preste / zavijati komu roko na enem koncu mu jo premikati okrog vzdolžne osi / zavijati oči, z očmi od jeze 4. zaradi zaščite, zakritja dajati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zavijati darilo, šopek;
zavijati kaj v blago, papir / da se knjige ne bi umazale, jih zavija / zavijati otroka v odejo / zavijati si noge v ogrinjalo / ekspr. zaradi mraza so se čakajoči zavijali v plašče // zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdajati s čim ploščatim, upogljivim: zavijati rano s povojem; zavijati si vrat z ruto 5. ekspr., v zvezi z v povzročati, da prihaja kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: megla zavija dolino v mrak 6. oglašati se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: volk zavija;
pes je po volčje zavijal v noč;
zavijati kot lisjak // ekspr. dajati zavijanju podobne glasove: na dvorišču je zavijala krožna žaga; bombe so začele zavijati nad njihovimi glavami / ko je zagorelo, so začele sirene predirljivo zavijati / okrog vogalov zavija veter 7. ekspr. glasno, zateglo jokati: pretepeni otrok je dolgo zavijal / zavijati od bolečin; zavijati v žalosti 8. ekspr. govoriti, izgovarjati besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: zavijati po dolenjsko, notranjsko / zavijati pri petju 9. brezoseb. imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: zavija ga po trebuhu, v črevesju;
otroka je začelo zavijati
● ekspr. ne zavijaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. v črevesju jim je pogosto zavijala lakota pogosto so bili zelo lačni; ekspr. zavijati koga v vato prizanašati mu s hudim, neprijetnim; ekspr. zavijati pogovor drugam usmerjatizavíjati se ekspr., z oslabljenim pomenom
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se zavija v tišino / zavijati se v molk, žalost
zavijáje :
prispela sta na cilj, zavijaje skozi ozke ulice
zavijajóč -a -e:
tesno se zavijajoč v plašč, je odhitel dalje; zavijajoče sirene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
dvígati -am nedov. (ī ȋ) 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: skupina vojakov je dvigala velik kamen na tovornjak;
žerjav dviga zaboje iz ladje;
dvigati vodo iz vodnjaka;
spretno, težko dvigati;
dvigati s pripravami, z rokami / na ladji dvigajo sidro; dvigati zaveso / pri telovadbi dvigajo in spuščajo roke / dvigati potopljeno ladjo / ves čas je dvigal zastavo visoko nad množico držal2. delati kaj višje: dvigati teren z nasipavanjem;
začeli so dvigati vodo v bazenu;
voda v čolnu se dviga / cesta se neopazno dviga vzpenja3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: prijel ga je za roke in ga dvigal;
gostje so se začeli dvigati in odhajati vstajati;
dvigati se in legati / dvigati podrte drogove; poleženo žito se že dviga / pog. brigadirje so dvigali že ob štirih zjutraj budili, klicali4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigati cene, proizvodnjo;
potrošnja se hitro dviga;
temperatura se še dviga narašča / dvigati zavest državljanov; pog. glasba je dvigala razpoloženje / dvigati kvaliteto izdelkov; dvigati nivo izobrazbe zviševati// spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigati gospodarstvo; kulturno dvigati deželo / dvigati ljudstvo iz zaostalosti / nova družba ga dviga plemeniti, boljša; umetnost duhovno dviga človeka 5. sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: pooblastili so ga, da bo dvigal denar iz banke, v banki;
dvigati plačo;
redno dvigati naročeno blago 6. napravljati, da se kdo upre, upira: dvigati ljudstvo proti izkoriščevalcem;
vojska se že dviga / takšne ideje so dvigale naš narod k uporu, v upor 7. povzročati, delati: vozila dvigajo prah;
dvigati preplah med ljudmi
● ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; to ravnanje je dvigalo prah v javnosti povzročalo razburjanje, govorice; dviga ga nad druge višje ga ceni; ekspr. takrat so ga dvigali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredekdvígati se
1. premikati se navzgor, kvišku: dim se je dvigal visoko v zrak; letalo, raketa se dviga; prsi so se ji sunkovito dvigale / s težavo se dviga po stopnicah
2. knjiž. nastajati, pojavljati se: začeli so se dvigati protestni klici; neka mogočna sila se mu je dvigala v prsih; med potjo se mu je dvigala množica najrazličnejših spominov / noč se že dviga noči se
3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice: v daljavi se dvigajo visoke gore; okrog gradu se dviga mogočno zidovje / tovarniški dimniki se dvigajo iznad hiš / ekspr. tovarniški dimniki se dvigajo proti nebu
● ekspr. zaradi krivice se je v njem vse dvigalo čutil je močno jezo, odpor, protest
dvigajóč -a -e:
jezdili so hitro, dvigajoč oblake prahu; zavil je v polagoma se dvigajoči breg; mesto z visoko dvigajočimi se gorami v ozadju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
imé -na s (ẹ̑) 1. beseda, več besed, ki se uporabljajo za razlikovanje, določevanjea) posameznega človeka: določiti, izbrati otroku ime;
s tresočo se roko je napisal ime;
lepo, smešno ime;
predstavil se je s tem imenom;
seznam imen / ni hotel povedati imena; ni se mogel spomniti njenega imena; knjiž. ne vem mu imena / moje ime je Jože imenujem se Jože; kako ti je ime; ime ima po očetu; ne poznam nikogar, ki bi imel to ime / dati komu ime; dobil je novo ime / ekspr. prijelo se ga je ime Jirs začeli so ga imenovati; rekli so mu / v prijavi je moral navesti svoje ime ime in priimek; knjiž. vse bančne vloge se glasijo na njegovo ime; podpisal se je s celim imenom z imenom in priimkom / uporabniško ime zaporedje znakov, ki se rabi kot identifikacija uporabnika in ki skupaj z geslom omogoča dostop do računalniškega omrežja, elektronske pošte, spletnih storitev / poklical ga je po imenu, z imenom / živi pod drugim imenom; izmišljeno ime psevdonim; potoval je pod lažnim, tujim imenom; partizansko ime ki ga je dobil, imel v partizanih / živalim je dajal človeška imena / povedati priimek in ime b) posameznega iz iste vrste: pes je še brez imena;
poznal je vsa rastlinska imena;
navedel je ime rojstnega kraja;
ime podjetja;
ime ulice / knjiž. tej rudnini ne vem imena; šola, ulica je dobila ime po njem; tudi reka ima to ime / star. vas, Vrh po imenu vas, ki se imenuje Vrh / žival sliši samo na določeno ime / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; hišno ime ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolicac) izdelkov: številke in imena obrazcev / avtomobile so dali v prodajo pod različnimi imeni / spremeniti ime programa naslov / zaščiteno ime proizvoda 2. ekspr. ugled, priznanje: ima bogastvo in ime;
pridobil, ustvaril si je ime;
zaslužil si je takšno ime / bil je literat brez imena; trgovina z imenom znana kot zelo dobra3. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, kot jo določa prilastek: pozabljena so bila vsa literarna imena tega obdobja;
vodilno ime sodobne glasbe / to je že priznano ime / posestvo je prepisal na sinovo ime posestvo je prepustil sinu / njegovo ime je spoštovanja vredno je spoštovanja vreden; to ime je danes že pozabljeno / tvoje ime sem že bral o tebi, tvojem delu sem že bral4. v prislovni rabi, v zvezi v imenu izraža posrednost glagolskega dejanja: pozdravite ga tudi v mojem imenu;
to lahko zahtevate samo v svojem imenu;
v imenu kolektiva je izročil darilo / govoriti v imenu ljudstva / vse to je delal v imenu pravice 5. v zvezi dobro ime med ljudmi znano, ustaljeno pozitivno mnenje o kom: jemal mu je ugled in dobro ime;
kljub vsemu si je znal ohraniti dobro ime;
spravil ga je ob dobro ime
● ekspr. dal mu je samo toliko, da je bilo (za) ime zelo malo; ekspr. kdo je to rekel? Ime ni važno nočem povedati, kdo je to rekel, ker je važnejše govoriti o sporni stvari, zadevi; ekspr. od gradu je ostalo samo še ime grad je popolnoma porušen, uničen; ekspr. njegovo ime je zaslovelo daleč naokoli postal je slaven; knjiž., ekspr. grozota, ki ji ni imena izraža zelo visoko stopnjo; po imenu ekspr. nadzornik je samo še po imenu njegova dejavnost se ne čuti več; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; ekspr. še po imenu mu ni podoben sploh mu ni podoben; star. za božje ime, ubogaj izraža veliko prošnjo, rotenje; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd
♦ jezikosl. lastno ime; ledinsko ime ime njive, travnika, gozda; ljubkovalno ime; naselbinsko ime ime mesta, vasi, trga, zaselka; občno ime ime vrste, skupine predmetov; osebno ime lastno ime človeka; snovno ime; rač. domensko ime del naslova spletne strani, ki označuje skupino naprav
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
kázati tudi kazáti kážem nedov. (á á á) 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente;
kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje// s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu // navadno v zvezi s pot voditi1, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst / tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma // nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže;
sadje lepo kaže;
ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže / obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo6. delati vidno, opaznoa) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo;
javno ne kaže svoje ljubezni do nje;
sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let;
proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav. ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo;
kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela // nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti;
ne kaže hoditi tja;
niti minute ne kaže izgubljati;
tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je// elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega
● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitevkázati se tudi kazáti se
delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal / življenje se mu kaže v pravi luči
kazáje :
vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi
kažóč -a -e:
zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
krák1 -a m (ȃ) 1. nav. mn. zadnja okončina pri žabi: skrčiti, iztegniti krake / ocvrti žabji kraki // slabš. noga, navadno dolga: komaj je stlačil svoje krake pod mizo 2. del kakega razvejenega objekta, navadno stranski: ta cesta ima več krakov;
zgradili so še zadnji krak naftovoda;
krak železnice 3. navadno s prilastkom kar je podobno kraku: krak sidra, šestila;
krak vetrnice / žerjav s premičnimi kraki / krak križa / krak gradu krilo
♦ geom. krak kota eden od dveh poltrakov, ki oblikujeta kot; krak trikotnika vsaka od stranic, ki ležita nasproti enakima kotoma v trikotniku; vet. krak kostna izrastlina na notranji strani skočnega sklepa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
milijón1 -a m (ọ̑) 1. tisoč tisočev: dva milijona in pol / v prilastkovi rabi: posojilo znaša milijon dolarjev; knjižnica ima pol milijona knjig; več milijonov let; tudi nesklonljivo dežela z milijon prebivalci // pog. vrednost toliko denarnih enot: izposoditi si milijon; pri njegovem bogastvu se nekaj milijonov ne pozna; obnova gradu je stala pet milijonov pet milijonov evrov / ekspr. svoje milijone bom lahko že sam zapravil 2. ekspr., z rodilnikom nedoločena, zelo velika količina, množina: povedala ji je milijon stvari;
elipt. milijoni umirajo od lakote milijoni ljudi / na nebu je na milijone zvezd
● ekspr. škoda gre že v milijone je zelo velika; pog., ekspr. saj ne sedim na milijonih nimam toliko denarja, da bi ga lahko nepremišljeno dajal, zapravljal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
panoráma -e ž (ȃ) 1. pokrajina, ki se vidi z določenega, navadno višjega mesta: občudovati panoramo;
s terase je lep pogled na panoramo / gorska panorama; panorama mesta; pren. Vojna in mir, ta velika zgodovinska panorama
● knjiž. z gradu je najlepša panorama razgled// um. slika, na kateri je upodobljena taka pokrajina: v jedilnici visijo panorame; panorama Kopra iz 18. stoletja; slikar panoram 2. publ., z rodilnikom velika količina, množina: panorama problemov // pregled: podati široko panoramo družbe; panorama sodobne umetnosti; letošnja razstava je pomembna mednarodna panorama učbenikov 3. nekdaj naprava, ki omogoča (plastično) gledanje slik, fotografij: bioskop in panorama / vstopnica za panoramo // poslopje, prostor s to napravo: počakati koga pred panoramo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
plenílec -lca [pleniu̯ca in plenilca] m (ȋ) 1. kdor pleni: plenilci so vdrli v skladišče;
rešiti dragocenosti pred plenilci / plenilci gradu / popotnike so napadli plenilci roparji2. žival, ki za hrano lovi in ubija druge živali: kopenski, morski plenilci;
napad plenilca;
obramba, zaščita pred plenilci;
velike mačke, morski psi in drugi plenilci / krvoločni, nevarni, požrešni plenilci; uspešni, vrhunski plenilci / nekatere živalske vrste nimajo naravnih plenilcev so na vrhu prehranjevalne verige in jih druge živalske vrste ne lovijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
podkòp -ópa m (ȍ ọ́) glagolnik od podkopati: podkop gnoja / s podkopom zidu se rešiti // star. podzemni rov: kopati podkope proti gradu
♦ mont. prostor v rudniku, izkopan med dvema horizontoma poševno navzdol; vpadnik; voj. zaklon v rovu, izkopan za topničarje ali njihovo strelivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
prikazováti -újem nedov. (á ȗ) 1. z določenimi dejanji delati, da kdo lahko kaj vidi, spozna: prikazovati postavljanje šotora;
nazorno prikazovati / manekenka na modnih revijah prikazuje obleke / slika prikazuje lepo plavolasko na sliki je lepa plavolaska; papir preganite, kot prikazuje skica kot je narisano na skici// z določenimi sredstvi, na določen način delati, da kdo lahko kaj spozna, izve: pisatelj prikazuje sodobno velemestno življenje; s skicami prikazovati; grafično prikazovati; poskušala se je prikazovati dobronamerno / z oslabljenim pomenom: prikazovali so ga kot nesposobnega človeka; prikazoval se je za bolehnega / film prikazuje trpljenje v taboriščih // biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca prikazuje izgubo / podatki najbolje prikazujejo gmotno stanje 2. s posebnimi napravami povzročati, da postane slikovni zapis filmskega dela viden: novi slovenski film že prikazujejo v kinematografih;
javno prikazovati / na televiziji pravkar prikazujejo oddajo o športu je na sporedu, jo oddajajo3. dajati podatke, informacije o čem: semafor prikazuje, koliko točk ima vsako moštvo / diagram prikazuje rast proizvodnje prikazováti se
1. s prihajanjem na določeno mesto biti za koga viden, opazen: gams se je skrival in se spet prikazoval; utapljajoči se se je sem in tja prikazoval na površju / izza gore se je že prikazovalo sonce je vzhajalo; ekspr. iz hiše se je le redko prikazoval prihajal
// pojavljati se, začenjati obstajati kje (vidno, opazno): na svetli površini se prikazujejo temni madeži; na nebu se že prikazujejo zvezde
2. po ljudskem verovanju večkrat se pojaviti v čutno zaznavni obliki kljub nematerialni naravi: pravi, da se ji prikazuje pokojni mož; nekdanja lastnica gradu se prikazuje na samotnih krajih; pogosto se prikazovati / v sanjah se ji je prikazovalo nenavadno bitje
♦ rel. Jezus se je prikazoval apostolom
prikazujóč -a -e:
prikazujoč svoje poglede, se je zelo razvnel
prikazován -a -o:
to obdobje je v književnosti pogosto prikazovano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
prizêmeljski tudi prizémeljski -a -o [prizeməljski] prid. (ē; ẹ̑) ki je, se nahaja pri zemlji, zemeljski površini: prizemeljske zračne plasti / prizemeljski prostori gradu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
razprostírati -am nedov. (ī ȋ) 1. delati, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino: razprostirati posteljnino;
prodajalka je razprostirala pred njo prt za prtom / orel razprostira krila, da bi vzletel / razprostirati roke v objem širiti; pren., pesn. noč razprostira svoj temni pajčolan // delati, da kaj v takem položaju pride na kako površino: razprostirati pregrinjala po posteljah
● ekspr. lipa daleč razprostira svoje veje ima dolge, široke veje2. delati, da kaj zavzame čim večjo površino: razprostirati lan, zrnje, da se suši razprostírati se s prislovnim določilom
1. biti, obstajati na razmeroma veliki površini: nad vasjo se razprostira gozd; na ravnini se razprostirajo žitna polja; razprostirati se v daljavo, širino / nad gorami se je razprostiralo modro nebo; pren. mir se razprostira nad pokrajino
2. nav. ekspr. prihajati na kako površino, navadno veliko: megla se razprostira po dolini; čez senožeti se razprostirajo vedno daljše sence
razprostirajóč -a -e:
okoli gradu razprostirajoči se vrtovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
rondél -a m (ẹ̑) 1. vrtn. okrogla cvetlična greda, okrog katere je pot: klopi ob rondelu z vodometom 2. lit. pesem iz štirinajstih verzov v treh kiticah, pri kateri se prva dva verza ponovita na koncu druge in tretje kitice: rondel in triolet
♦ arhit. arhitektonsko poudarjen okrogel obrambni stolp gradu, trdnjave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
sledíti -ím nedov., slédi in slêdi (ī í) 1. iti za kom po sledi: pes sledi divjadi, zajcu;
sledil jima je po razliti barvi;
lovec sledi obstreljeno srno po kapljah krvi / iskalci so sledili njene stopinje v snegu // neopazno, skrivaj iti za kom z določenim namenom: detektiv mu je sledil; sledil ji je v primerni razdalji / oče mu neprestano sledi ga nadzoruje2. gledati kaj, kar se giblje, premika: gledalci so napeto sledili igralčevim kretnjam;
sledil jo je s pogledom;
sledil je ptico z očmi, dokler ni izginila med drevjem 3. hoditi, iti za kom: oče je hodil spredaj, otroci so mu sledili / otrok je sledil materi za petami / odšel je v Ameriko, žena pa mu je sledila čez dve leti 4. knjiž. hoditi, iti po čem, v čem: sledili so ozki poti skozi grmovje;
sledili smo rov in prišli v večjo jamo / slediti reki iti ob njej; pren. sledil je toku svojih misli 5. prihajati, biti glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem: ozkemu hodniku je sledilo nekaj stopnic;
poročilu je sledila razprava;
romantiki sledi realizem;
veselju sledi žalost;
dogodki so si hitro sledili / mrzli noči je sledilo sončno jutro / kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta nadaljevanje sledi // dov. in nedov. neposredno po kom drugem prevzeti njegov položaj, funkcijo: po dveh letih mu je sledil mlajši predsednik; vladarju je sledil njegov sin 6. biti posledica česa: prestopku je sledila kazen / nemirom so sledili ostri ukrepi 7. publ. ravnati se po kom, posnemati: v tem je sledil svojemu vzorniku / slediti tujemu zgledu / slediti modi oblačiti se po najnovejši modi; v novejšem času sledi ljudski pesmi piše ljudskim pesmim podobne pesmi// upoštevati pri svojem ravnanju: za našo varnost je zelo pomembno, da sledite mojim nasvetom, navodilom; ljudstvo je sledilo pozivu k uporu; slediti ukazu ubogati ga / žival sledi nagonu 8. z gledanjem, poslušanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: slediti filmu, koncertu, pouku;
pogovoru so lahko sledili tudi drugi / predavatelju je lahko sledil, ker je govoril preprosto / pozorno slediti razlagi jo poslušati; publ. gledališki predstavi je sledil po televiziji jo gledal// sproti se seznanjati s čim: slediti dogodkom, gospodarski problematiki, razvoju tehnike 9. nav. 3. os., publ. biti jasno viden, kazati se: iz razprave sledi, da je treba storilnost povečati / kaj sledi iz tega se lahko sklepa / kakšen nauk sledi iz te zgodbe kakšen je nauk te zgodbe
● ekspr. blisk je sledil blisku bliskalo se je v zelo kratkih presledkih; publ. uspeh je hitro sledil je bil viden, se je pokazal; narekoval je hitro in mu nisem mogel slediti sproti zapisovati besedilo; star. tod sledimo hiše iz kamna so hiše iz kamna; star. stezo smo težko sledili steza je bila zelo slabo vidna, opazna; star. sledil je za prijateljem v sobo šel; star. slediti za zlatom iskati ga; pisar. besedilo prvega člena se dopolni, kot sledi z besedilom, ki se neposredno navaja; sledi mu kot senca je vedno v njegovi družbi; neopazno, tiho hodi za njim
♦ mat. iz obeh formul sledi, da je a večji kot b sklep, zaključek obeh formul je; mont. slediti sloj, žilo z delanjem prečnikov iskati sloj premoga, žilo rude, ugotavljati lego, količino premoga, rudesledíti se star.
biti viden, opazen: razvaline gradu se še dobro sledijo; po travi so se sledile stopinje
sledèč -éča -e:
sledeč materi v kuhinjo, je tiho zaprl vrata; na spremembo glasu vpliva sledeči j; hitro si sledeči poki
● publ. predlagam sledeči dnevni red tak(le), takšen; sledeče jutro drugo, prihodnje; sam.:, publ. poročam sledeče tole
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
spéti1 spèm nedov. (ẹ́ ȅ) star. iti, hiteti: popotnik spe po prašni cesti;
speti čez travnik, na polje / v lahnem diru je spel proti gradu; z naglimi koraki so speli dalje / pomlad spe v deželo; po nebu spe oblak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
stàr2 stára -o stil. -ó prid., starêjši stil. stárji stil. stárši (ȁ á) 1. ki je v zadnjem obdobju življenja: star človek;
žival je bila že stara;
ni si mislil, da je star // ki je v poznem obdobju rasti: star radič je grenek; kosili so že staro travo; posekati staro drevje 2. ki nima več potrebne, ustrezne kakovosti za uživanje: imeli so samo star kruh;
star sir;
krompir je že star;
staro kislo mleko ni več okusno // ki že ima vse ustrezne značilne lastnosti: gnojiti s starim gnojem; stara slivovka 3. ki ima razmeroma veliko let; ant. mlad: ima starega moža;
fant je že precej star;
po videzu je že star;
star kot Metuzalem, kot svet zelo / gozd starih hrastov / pog. za to vlogo je bila igralka že stara prestara4. značilen za starega človeka, zlasti po videzu: njegov obraz je postal star;
ima staro, nagubano kožo / ostre poteze na obrazu so jo delale staro / ekspr. spregovoril je s starim, tresočim se glasom starčevskim5. z izrazom količine izraža število časovnih enot, preteklih od rojstva koga ali od nastanka česa: midva sva enako stara;
koliko si star;
star je pet let;
stroji so stari že več kot petdeset let;
zadosti je stara, da bi to morala vedeti 6. ki obstaja že dolgo časa: stari običaji;
šah je že stara igra / razvaline starega gradu; kupiti staro hišo; obiskovati stara mesta / mladi in stari narodi; izvira iz stare rodbine / poravnati stare dolgove; njuno prijateljstvo je že staro / te metode so že stare // ki je po času nastanka (zelo) oddaljen od sedanjosti: zbirati stare rokopise; proučevati stare kamnine; zapela jim je več znanih starih pesmi; to gorovje je zelo staro // ki je dalj časa v uporabi: kupil je star avtomobil; obleki se pozna, da je stara / doma imajo dragoceno staro pohištvo starinsko / odkupovati star papir, staro železo / slabš. na podstrešju je polno stare šare 7. ki se že dalj časa ukvarja s kako dejavnostjo: kot star matematik bi moral to znati;
je že star mizar, ribič, voznik / star vojak je in ve, kako je treba ravnati // nav. ekspr. ki je to, kar je, postal že pred daljšim časom: stari prijatelji so se zbirali v mestni kavarni / star član društva dolgoleten / on je star znanec te gostilne mnogokrat zahaja vanjo; je star znanec policistov policisti imajo mnogokrat opraviti z njim8. ki je obstajal, bil narejen pred drugim iste vrste: preklicati stare dogovore;
proslavo je pripravil še stari odbor;
prodajati po stari ceni;
v veljavi so ukrepi stare vlade / stari in novi del mesta; na nekaterih mestih se nova cesta zelo približa stari / stari način dela / stari dinar ob denominaciji dinarja 1965 v razmerju do novega 100 : 1; stari Grki Grki do začetka 5. stoletja; stari Rim Rim do propada rimskega cesarstva; stari Rimljani Rimljani do propada rimskega cesarstva; stara Avstrija Avstrija do 1918; stara Jugoslavija Jugoslavija od leta 1918 do 1941// vključen v kako skupnost pred drugim: stari in novi člani organizacije; stari sodelavci // ki je od prejšnje letine, zaloge: jedo še stari krompir; pokurili so skoraj že ves stari premog; prodati staro vino 9. že od prej znan, poznan: pri ponovnem zagovoru je navajal stare dokaze;
na sestanku so se pogovarjali o starih, a še nerešenih problemih / obvladati staro učno snov / ne more se odreči staremu načinu življenja // tak kot je bil prej, nekoč: vrniti predmetu staro obliko; čez nekaj trenutkov je njen obraz dobil stare poteze / želel si je, da bi se vrnili stari časi 10. ki je po izvoru od tam, kjer živi; prvoten: novi naseljenci so premagali stare;
stare rastlinske vrste so na tem ozemlju počasi izginjale 11. ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od sedanjega: star kroj obleke;
star način izdelave / ima zelo stare nazore; premagati staro miselnost
● stari cent 56 kg; v starih časih je bilo tukaj jezero nekoč; na stare dni je moral beračiti na starost; naš oče je človek starega kova, stare šole v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ekspr. v teh zadevah je star maček izkušen, spreten, prebrisan človek; nar. stari mesec ali stara luna zadnji krajec; stari oče oče očeta ali matere; iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno; stari starši starši očeta ali matere; publ. stari svet Evropa, Azija in Afrika; ekspr. stara bajta študent z mnogo semestri; ekspr. ostala je stara devica neporočena; nekateri izseljenci so se vrnili v staro domovino v kraje, kjer so bili rojeni, so prej živeli; ekspr. on je stara korenina krepek, trden človek; stara mati mati očeta ali matere; pog., ekspr. to je pa stara pesem to ni nič novega; ekspr. kaj bi še pravil: stara povest tako se navadno zgodi, tako stvari navadno potekajo; ekspr. stara sablja (dolgoletni) vojni tovariš; dolgoletni znanec, tovariš; slabš. ti spadaš med staro šaro tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času; danes je staro leto 31. december; star. na starega leta dan 31. decembra; varčevati za stara leta starost; preg. stara navada železna srajca stare navade človek zelo težko spreminja
♦ geol. stari zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi praveku; jezikosl. stara visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja od 8. do 11. stoletja; stara cerkvena slovanščina slovanski knjižni jezik, zapisan v 10. in 11. stoletju; rel. Stara zaveza prvi del Svetega pisma, ki obsega obdobje pred Kristusovim rojstvom; zgod. stari vek obdobje med koncem prazgodovine in 5. stoletjem našega štetja; boj za staro pravdo od 15. do 18. stoletja boj kmetov proti obveznostim do fevdalcev, ki niso bile zapisane v srednjeveških urbarjihstári -a -o sam.:
stari so posedli okrog peči; mnogo starega je že izginilo; vse novo raste iz starega; želela je, da bi se vse vrnilo na staro; delati, sklepati po starem; vonj po starem; ekspr. ostalo je pri starem nič se ni spremenilo; ekspr. kaj pa pravi na to tvoj stari oče; mož; šef;
prim. starejši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
sténa -e ž (ẹ́) 1. vsak od delov stavbe, ki omejuje prostor, prostore ob straneh: postaviti, sezidati steno;
prebiti steno med sobama;
pomakniti mizo k steni;
obesiti sliko na steno;
zabiti žebelj v steno;
narediti v steni odprtine za okna;
debela stena;
lesena, zidana stena;
stene so bile vlažne in plesnive;
bel, bled kot stena / ometati, pobeliti stene; čelna stena gradu pročelje; notranje, zunanje stene hiše zidovi; predelna, premična stena / plakatna stena na katero se lepijo plakati; predsobna stena lesen izdelek v obliki deske, navadno s kljukami za obešanje oblačil, z ogledalom in polico za klobuke; španska stena premična stena iz lažjega materiala za zakrivanje, ločevanje2. s prilastkom kar kaj omejuje, zapira ob straneh: stene jame se krušijo;
s sten in stropa votline curlja voda / obložiti stene pekača s testom; stene pohištva // kar omejuje kaj votlega: stena cevi, žoge / črevesna stena; stena želodca, žile 3. alp., geogr. skoraj navpično skalnato pobočje: preplezati steno;
planinca sta vstopila v steno;
vzpenjati se po steni;
krušljiva, previsna stena;
vrh, vznožje stene / severna stena Triglava / umetna stena navadno v zaprtem prostoru postavljena plezalna stena iz umetne snovi4. ekspr. kar onemogoča sodelovanje, zaupnost: ni znal premagati, premostiti stene med njima / z oslabljenim pomenom: loči ju stena predsodkov predsodki; med njima se je vzdigovala stena nezaupanja
● ekspr. tukaj imajo stene ušesa tukaj se prisluškuje; ekspr. pritisnil ga je ob steno spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. govoriti gluhim stenam prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. imel je samo štiri gole stene neopremljeno sobo; ekspr. živi samo med štirimi stenami zelo osamljeno; ekspr. vse je bob ob steno vse je zaman; ekspr. njen obraz je bil kot stena ni izražal misli, čustev
♦ bot. stene plodnice; čeb. medcelična stena srednja stena sata; gled. četrta stena namišljena stena med avditorijem in odrom, ki ustvarja videz zaprtega odrskega prostora; grad. toplotna stena širok curek toplega zraka, ki preprečuje vdiranje hladnega zraka v prostor; zagatna stena za preprečevanje drsenja zemlje na pobočjih; les. podeskati stene; vet. kovalna stena lesena stena, ob katero se pri podkovanju priveže nemiren konj; rožena stena sprednji in stranski del kopitne roževine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
strahováti -újem nedov. (á ȗ) 1. z grožnjami, s silo dosegati, da se kdo boji: vojaki so ropali in strahovali ljudi;
strahovati otroke s palico / z gradu so strahovali vso okolico // z vplivom, ravnanjem dosegati, da si kdo ne upa ravnati v skladu s svojimi željami: hči je strahovala očeta; strahovati sodelavce / ekspr. s svojimi muhami strahuje vse 2. star. bati se: strahoval je za službo;
strahoval je, da bi se doma medtem kaj hudega zgodilo strahován -a -o:
strahovani otroci; strahovano in teptano ljudstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
strašênje in strášenje -a s (é; á) glagolnik od strašiti: upreti se strašenju;
strašenje otrok / govorili so o strašenju na gradu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
šánce šánc ž mn. (ȃ) zastar. obrambni nasip, okop: utrditi, zavzeti šance / šance na Ljubljanskem gradu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
škrbína -e ž (í) 1. zelo poškodovan, okrušen zob, navadno ostrih robov: škrbina me boli;
zadaj ima samo še škrbine;
izpuliti škrbino;
rjava škrbina / ekspr. čeprav hodim k zobozdravniku, me škrbine še kar naprej bolijo zobje / pri smehu je kazala škrbine zob
● pog., ekspr. dati ga na škrbino piti alkoholno pijačo// takemu zobu podobna skala, vzpetina: splezati na škrbino; na škrbinah nad seboj so zagledali gamse / skalna škrbina // ekspr. kar je temu podobno sploh: od nekdaj mogočnega gradu je ostala samo škrbina 2. vrzel v zobovju: težko govori, ker mu jezik uhaja skozi škrbino // ekspr. vrzel sploh: hišo so podrli, ostala je nezazidana škrbina
♦ alp. oster, globoko zasekan presledek v grebenu3. poškodba, zlasti na ostrih robovih česa: kosa, sekira ima škrbine 4. prazen ali zelo kratek geselski članek, zlasti v prostih spletnih enciklopedijah, ki čaka na izdelavo, dodelavo, dopolnitev: nekateri članki v znani spletni enciklopediji so zaenkrat še škrbine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
tàm prisl. (ȁ) 1. izraža viden, od govorečega razmeroma oddaljen kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na katerega se usmerja pozornost koga: poglej, tam leti letalo;
pokazal je z roko: tam se je ponesrečil;
znamenje, ki ga vidite tam, je zelo staro / tiste breze tam (ob robu gozda) se sušijo; tisto tam je ajda; pog. vi tam pri vratih, pomaknite se naprej / kje je gledališče? Tam na drugi strani ceste; tam gori na vrhu so razvaline gradu; vidite, tam, kjer cesta zavije v hrib, je nevaren ovinek; na tistem vrhu tam zidajo kočo / tu je svet močviren, tam pa se dviga in je rodoviten na tistem območju / tukaj pobarvaj zeleno, tam pa rumeno; cev tam pušča 2. izraža iz položaja znan kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na katerem se govoreči ne nahaja: pridite sem, kaj pa delate tam / tu v sobi je prijetno toplo, tam zunaj pa je mraz; kako živite tam pri vas; bila je noč, tam daleč je pokalo; to se je zgodilo tam nekje v Ameriki / star. doma je tam od Gorice iz Gorice, z Goriškega / ostanite tam, kjer ste; vedno se pojavi tam, kjer ga najmanj pričakujejo; kjer je prosila za pomoč, (tam) so ji pomagali; tam, kjer ne raste nič drugega, rastejo lišaji / kot poziv straže stoj, kdo tam / z oslabljenim pomenom:, pesn. stoji, stoji tam beli grad; pog. nič ne dela, samo (tam) okrog se potepa 3. izraža iz sobesedila znan kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na katerem se govoreči ne nahaja: padel je v jarek in tam obležal;
staro hišo so podrli, prav tam bodo sezidali novo na njenem mestu;
preselil se je v mesto in se tam, star. le-tam zaposlil / poglej v slovar, kaj tam piše / stal je na balkonu in od tam opazoval povorko / zaposlil se je pri gradbenem podjetju in tam ostal do upokojitve pri njem4. v zvezi s tu izraža mesto, ki je v predhodnem besedilu bolj oddaljeno: če primerjamo to območje z obmorskim, vidimo, da so tu zime ostre, tam pa mile / tu je pesnik uporabil drugačna izrazna sredstva kot tam v prej omenjenem, obravnavanem delu / pripoved je nadaljeval tam, kjer je prejšnji dan končal // v zvezi s tu, tukaj izraža enega od več nedoločenih krajev: srečali so tu samotnega pastirja, tam kakega turista / potres je zdaj tu zdaj tam, ne da se ga predvideti; tatvine so bile enkrat tukaj, enkrat tam; dela malo tukaj, malo tam, kakor se pokaže potreba / tu in tam je rastlo kako drevo; tu pa tam so plavali oblački 5. nar. tja1:
gremo tam;
splezaj tam gor 6. v zvezi tam in tam izraža kraj, ki je znan, a se noče, ne more imenovati: rojen tam in tam;
študiral tam in tam;
doma od tam in tam 7. nav. ekspr. na tisti stopnji, v tistem stanju, položaju: spet smo tam, kjer smo bili;
zdaj so tam, ko jih nihče več ne upošteva 8. z oslabljenim pomenom poudarja približnost časovne določitve: tam nekje jeseni bodo o tem razpravljali;
obiskal jih bo tam okrog novega leta;
tam sredi drugega meseca se otrok že nasmehne
● ekspr. ključ smo izgubili, zdaj smo pa tam v neprijetnem, kočljivem položaju; ekspr. potrebna je največja previdnost, če ne smo tam bomo doživeli katastrofo; slabš. kmalu bo tam, kjer ni muh bo umrl; ekspr. ranili so ga tam, kjer je najbolj občutljiv naredili so tisto, kar ga je najbolj prizadelo; pog. živi tam čez v tujini; star. potovali so sem pa tam v različne smeri; star. sem pa tam, tam pa tam so se zbrale v kavarni sem in tja, kdaj pa kdaj; glej opombo 5 prav tam pri navajanju vira na istem kraju (v knjigi), v istem delu; ekspr. tak je: danes tukaj, jutri tam brez obstanka v istem kraju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
tlóris tudi tlorís -a m (ọ̑; ȋ) 1. grafični prikaz vodoravnega prereza stavbe, predmeta s podatki o merah: narisati, povečati tloris;
vnesti mere v tloris;
tloris hiše, stroja;
tloris kleti, nadstropja // podoba, oblikovanost stavbe, predmeta, prostora v vodoravnem prerezu, gledana od zgoraj: izkopavanja so odkrila tloris gradu, mesta; okrogel, podolžen tloris; stanovanjski tlorisi; v nadstropju je tloris drugačen kot v pritličju / stavba je v tlorisu kvadratna
♦ arhit. bazilikalni tloris 2. geom. projekcija predmeta navadno na vodoravno ravnino: naris in tloris 3. knjiž. temelj, osnova: idejni tloris romana;
metrični tloris pesmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
vodíti1 vódim nedov. (ī ọ́) 1. iti pred kom ali s kom z namenom, da pride na določeno mesto: strežniki vodijo bolnike na preglede;
voditi goste v hotelske sobe;
voditi kaznjence na zaslišanje;
učitelj je otroke previdno vodil proti vrhu / voditi živino na pašo, v hlev goniti// iti s kom z namenom, da se mu kaj pokaže, razkaže: voditi obiskovalce po razstavi; voditi turiste po mestu 2. držeč koga delati, da se giblje v določeni smeri: voditi slepega človeka / voditi koga za roko, pod roko / voditi konja za uzdo // držeč koga delati, da pride na določeno mesto: voditi koga čez trg; voditi otroka na drugo stran ceste / bolnika pogosto vodijo na sprehod 3. delati, povzročati, da kdo kam pride: otroci so pogosto vodili domov svoje prijatelje / ekspr.: radovednost ga je vodila k njim iz radovednosti je prihajal; poštarja vodi služba v vse hiše poštar ima tako službo, da prihaja v vse hiše / otroka ne vodijo več v vrtec nimajo ga več v vrtcu4. iti v premikajoči se skupini pred drugimi: sprevod je vodil zastavonoša / kolono je vodil gasilski avtomobil 5. delati, da se kaj premika, giblje v določeno smer, ima določen položaj: kapitan je sam vodil ladjo;
voditi čoln mimo čeri;
voditi raketo z zemlje / dobro voditi koso, žago; spretno voditi smuči / z magnetom voditi opilke // delati, da kaj deluje, poteka na določen način: voditi napravo; daljinsko voditi / voditi proizvodnjo z računalnikom; strokovno voditi delo 6. biti na najvišjem mestu pri usmerjanju dejavnostia) kake skupine, skupnosti, organizacije: voditi stranko;
umetniško voditi zbor / voditi državo / delegacijo vodi znan politik / samec vodi čredo b) kake delovne enote: voditi podjetje, šolo, tovarno / voditi prodajni oddelek // biti na najvišjem mestu pri odločanju o poteku česa: predsednik vodi delo, priprave / sodnik vodi preiskavo / žena vodi gospodinjstvo / voditi sejo, tečaj / voditi televizijsko oddajo / voditi izlet 7. z zgledom, nasveti delati, povzročati, da kdo ravna na določen način: voditi mladino;
voditi otroke tako, da se razvijejo njihove sposobnosti;
duhovno, moralno voditi 8. delati, da kdo ravna v skladu z določenim ciljem: vodila ga je skrb za otroka 9. biti v določenem prostoru in imeti določeno smer: cesta vodi mimo šole;
steza vodi na hrib, po slemenu;
stopnice vodijo navzdol / vrata vodijo v spalnico / čez reko vodi most je; pot nas je vodila mimo starega gradu šli smo// omogočati, da kdoa) kam pride: cesta vodi do hribovskih kmetij;
pren., ekspr. pot, ki vodi v lepše življenje b) kaj spozna, se s čim seznani: pisec vodi bralca skozi zgodovino teh krajev / sledovi vodijo daleč nazaj 10. s prislovnim določilom delati, povzročati, da se doseže to, kar izraža določilo: vztrajno delo vodi do uspeha;
pravičen boj vodi k zmagi // delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo: žalitve vodijo v prepir / tako gospodarjenje vodi v propad 11. opravljati kako dejavnost, s katero se spremljajo določeni dogodki, spreminjanje stanja: voditi evidenco o prebivalstvu / voditi poslovne knjige 12. publ. teči, voziti pred drugimi tekmovalci: vodi mlajši kolesar;
tekač je nekaj časa vodil, potem ga je nekdo prehitel // biti glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci: naši skakalci vodijo; vodi Francija pred Ukrajino; voditi z dvema točkama // biti glede na kaj sploh pred drugimi: vodi kandidat nasprotne stranke / voditi z večino glasov 13. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: voditi s kom pogajanja;
pisec je že vodil podobno polemiko sodeloval v njej;
voditi zapisnik pisati
● pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; ekspr. voditi koga za nos varati ga; publ. v modi vodita Francija in Italija sta najpomembnejši, najboljši; ekspr. tako ravnanje, to nikamor ne vodi izraža odklonilen odnos; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine
♦ aer. kontrola letenja vodi letalo daje z zemlje pilotu navodila za krmarjenje; alp. voditi navezo; gled. voditi lutko premikati jo in s tem ustvarjati videz, da je živa; kor. pri plesu vodi moški določa držo in ritem ter usmerja korake, obrate; rad. voditi oddajo neposredno sodelovati pri realizaciji radijske, televizijske oddaje; skrbeti, da oddaja poteka po določenem načrtu; najavljati in komentirati program na prireditvi; šport. voditi žogo premikati jo v določeni smeri z metanjem ob tla ali rahlimi sunki z nogamivodèč -éča -e
1. deležnik od voditi: vstopila je, vodeč za roko otroka; steza, vodeča strmo navzgor
2. vodilen: vodeči arhitekt tistega časa / dohiteti vodečega tekača / vodeča politična vloga
vóden -a -o:
netočno vodene knjige; strokovno vodeno delo
♦ voj. vodeni izstrelek izstrelek, ki se z elektronskimi napravami usmerja proti cilju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
vrétje -a s (ẹ́) 1. glagolnik od vreti: vretje juhe / vretje vode iz zemlje / vretje strasti / vretje v duši, srcu / vretje mošta 2. ekspr. živahno, vznemirljivo dogajanje: družbeno, revolucionarno vretje / vretje v literaturi
● star. opazovati vretje na ulici vrvež3. biol., kem. spreminjanje organskih snovi z delovanjem encimov: kvasovke povzročajo vretje
♦ kem. alkoholno vretje 4. nar. močen kraški izvir: ustaviti se ob vretju reke / okoli gradu je mnogo vretij izvirov, studencev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
vŕt -a m, mn. vrtôvi (ȓ ŕ) 1. manjše zemljišče, navadno blizu hiše, na katerem raste trava, drevje, se goji vrtnina, okrasne rastline: okrog hiše je vrt;
urediti vrt;
iti na vrt;
delati na vrtu;
lep, velik vrt;
vaški vrtovi;
uta na vrtu;
kupiti hišo z vrtom / biološki vrt na katerem se prideluje brez uporabe kemičnih gnojil in kemičnih pripravkov za zatiranje bolezni, škodljivcev in plevela; cvetlični, okrasni, zelenjavni vrt; sadni vrt sadovnjak// ekspr. drevje, cvetje, ki raste na takem zemljišču: vrt je že ozelenel; cvetoč vrt 2. negovano zemljišče z okrasnim rastlinjem, navadno za sprehode, oddih: gostje se sprehajajo po vrtu;
grajski, samostanski vrt / bivalni vrt urejen za sprostitev, druženje; vatikanski vrtovi / vznes. božji vrt pokopališče; knjiž. edenski vrt raj, paradiž; star. javni vrt park; vznes. vrt miru pokopališče// ekspr. območje posebnih naravnih lepot: Slovenija naj bi bila vrt Evrope / cvetje iz vrtov književnosti 3. posebej urejeno zemljišče kot del gostinskega lokala: restavracija ima vrt;
na vrtu ne strežemo / gostilniški vrt 4. s prilastkom zemljišče, na katerem se gojijo rastline, živali, zlasti za študijske in splošnoizobraževalne namene: botanični, pomološki vrt;
šolski vrt;
živalski vrt
● viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu
♦ vrtn. okenski vrt okno, prirejeno za gojitev rastlin; zimski vrt prostor v javnih, stanovanjskih zgradbah z večinoma velikimi rastlinami za okras in, zlasti v zimskem času, za gojenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
vzidávati -am nedov. (ȃ) z zidanjem trdno vstavljati kaj v zid: vzidavati spominske plošče / vzidavati okna // z zidanjem vstavljati kaj kam kot sestavni del: vzidavati kamenje nekdanjega gradu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
aristokrátinja -e ž (ȃ) aristokratka: lastnica gradu in parka je bila priletna aristokratinja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
baronésa -e ž (ẹ̑) baronova hči: baronesa iz bližnjega gradu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
čúdo1 -a stil. -ésa s (ū, ẹ̑) 1. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: tedaj se je zgodilo čudo, da so se oblaki razmaknili;
želim si to čudo, da bi začel delati;
o njem pripovedujejo razna čuda / ekspr. pravo čudo bo, če bo kaj ujel / ekspr., v povedni rabi: saj je res čudo, da je vzdržal; ni čudo, ni čuda, da ga nihče ne mara; elipt. čudo, da ni padla // star. čudež: delati čuda 2. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: razkazoval mu je čuda starega gradu;
ta človek je pravo čudo, vse si zapomni;
Niagarski slapovi so eno od sedmih čudes sveta / ekspr. novi most je čudo sodobne tehnike izreden dosežek// nenavadno, fantastično bitje ali stvar: iz vode se je pokazalo čudo: pol človek, pol riba; železnica je bila nekdaj veliko čudo; gledali so ga kot deveto čudo zelo presenečeno3. knjiž., s predlogom začudenje, presenečenje: od čuda je izbuljil oči;
na največje čudo otrok se je zvezda utrnila;
v veliko čudo vseh je zmagal;
v strahu in čudu so se spogledali 4. v členkovni rabi izraža presenečenje, iznenadenje: žival se mu približa in – čudo – spregovori kot človek;
čudo božje, kaj si še živ;
čudo prečudno, zadeti petelin se ni premaknil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
gostí1 -í ž mn., tož. v prislovni predložni zvezi tudi gósti (ȋ ī) zastar. gostija: v gradu so imeli, priredili velike gosti;
poročne gosti
● zastar. povabiti, priti v gosti v goste; dolgo je bil pri njih v gosteh bil je pri njih kot gost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
kazemáta -e ž (ȃ) nekdaj 1. zaprt, pokrit prostor v trdnjavi, zlasti za zaščito posadke pred topniškimi in bombnimi napadi: v kazemati je bila skupina vojakov // utrjen prostor na vojni ladji za nameščanje topov: kazemate v ladijskem trebuhu 2. temnica (v trdnjavi): kazemate goriškega gradu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
knjigárnica -e ž (ȃ) zastar. 1. knjižnica: v gradu je bila bogata knjigarnica 2. knjigarna: kupiti knjigo v knjigarnici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
krílo1 -a s (í) 1. nav. mn. organ za letanje na trupu žuželk in ptičev: petelin je razprostrl, razširil krila;
mahati, prhutati s krili;
orla je zmeril čez razpeta krila;
sokolja krila;
metulj z belimi, pisanimi krili / krila žuželk / pesn., z oslabljenim pomenom razpeti krila hrepenenja 2. del letala, ki ga drži pri letenju v zraku: razpetina, širina kril / letalsko krilo 3. stranski, navadno oblikovno zaključen del stavbe: prostor zavzema celotno krilo;
dolgo in ozko krilo gradu // s prilastkom vsak od dveh ali več delov navadno gibljive celote: okensko krilo; odpreti vratno krilo 4. stranski, bočni del kake formacije, navadno vojaške: odbiti nasprotnika na obeh krilih;
krilo flote;
napad na krilo / kot povelje z desnim krilom naprej // s prilastkom skupina ljudi, ki se loči od drugih skupin v kaki celoti: demokratično krilo; oportunistično krilo v parlamentu / desno, levo krilo stranke
● ekspr. pohvala mu je dala krila postal je navdušen, zelo prizadeven, navadno pri kakem delu; ekspr. njegova domišljija je dobila krila postala je zelo bujna
♦ aer. krilo delta in delta krilo krilo, ki ima obliko trikotnika; agr. krilo kožnat izrastek na semenu ali plodu, ki temu omogoča letenje; bot. krilo stranski venčni list metuljastega cveta; med. pljučno krilo vsak od dveh delov pljuč; šah. krilo vsaka od dveh strani šahovnice; damino krilo; šport. desno krilo igralec, ki igra na desni strani napadalne vrste, zlasti pri nogometu; desna stran napadalne vrste, zlasti pri nogometu; šotorsko krilo; um. krilo oltarja gibljivi del tridelnega gotskega oltarja; zool. sprednja, zadnja krila žuželk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
krónika -e ž (ọ́) obširnejši zapis pomembnejših dogodkov po zaporedju dogajanja: pisati kroniko;
brati kaj v starih kronikah;
kronika cerkve, gradu // navadno s prilastkom časopisni zapisi pomembnejših dogodkov s kakega območja: dnevna kronika; šolska kronika / slovenska kulturna kronika
● publ. črna kronika (prometne) nesreče; ekspr. ta človek je živa kronika se dobro spominja dogodkov
♦ lit. dramska kronika dramsko delo v obliki kronike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
makéta -e ž (ẹ̑) predmet, izdelan za ponazoritev, prikaz obravnavanega objekta, naprave, v zmanjšanem merilu: izdelati maketo gradu;
maketa mestnega dela, ladje, letala, spomenika / pri filmskih snemanjih uporabljati makete
♦ tisk. natančen posnetek bodoče knjige iz nepotiskanega papirja za pripravo platnic in ščitnega ovitka; voj. predmet za ponazoritev vojaškega objekta, bojnega sredstva pri urjenju streljanja na cilj, v naravni velikosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
makéten -tna -o (ẹ̑) pridevnik od maketa: maketni prikaz gradu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
obléganje -a s (ẹ̄) glagolnik od oblegati: obleganje gradu / obleganje prodajalca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
obnovítelj -a m (ȋ) knjiž. kdor kaj obnovi: obnovitelji gradu so že začeli z delom / obnovitelji gledališča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
oplenítev -tve ž (ȋ) glagolnik od opleniti: oplenitev gradu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
pleteníčiti -im nedov. (í ȋ) slabš. 1. govoriti, pripovedovati veliko, s številnimi podrobnostmi: sam ne verjame, kar pleteniči;
nehaj že pleteničiti in povej, kaj bi rad / pleteničiti neslanosti 2. snovati, napletati: na gradu so spet nekaj pleteničili / pleteničiti novo zdraho
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
poséstnik -a m (ẹ̑) nav. ekspr. kdor kaj ima, uporablja: prvi posestnik gradu;
posestnik starih knjig / prejšnji posestnik zemljišča // kdor ima posestvo: za soseda ima bogatega posestnika; združiti zemljišča vseh posestnikov / drobni posestnik / zemljiški posestnik / kmečki posestnik
♦ pravn. dobroverni posestnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
prekòp -ópa m (ȍ ọ́) 1. v zemljo narejena široka vdolbina za dovajanje, odvajanje vode: prekop povezuje reki / namakalni prekopi; plovni prekop; Sueški prekop 2. nar. severovzhodno (odvodni) jarek: voz je zapeljal čez prekop 3. star. (obrambni) jarek: širok prekop okoli gradu 4. glagolnik od prekopati: prekop najdišča / prekop groba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
prenovítev -tve ž (ȋ) glagolnik od prenoviti: prenovitev gradu / gibanje za prenovitev organizacije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
preobnôva -e ž (ȏ) knjiž. obnova, prenova: preobnova gradu / duhovna preobnova človeka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
preurédba -e ž (ẹ̑) knjiž. preureditev: preuredba notranjščine gradu / lotil se je preuredbe svojega gospodarstva / družbene preuredbe spremembe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
prijézditi -im dov. (ẹ́ ẹ̑) z jezdenjem priti: prijezditi do reke, iz gradu / prijezditi na konju / ekspr. prijezditi s kolesom pripeljati se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
razdejánje -a s (ȃ) 1. glagolnik od razdejati: razdejanje gradu / razdejanje duševnosti 2. kar je posledica nasilnega poškodovanja: povzročiti razdejanje;
vojno razdejanje / ekspr. razdejanje na mizi, v sobi nered
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
razsíp -a m (ȋ) 1. glagolnik od razsuti ali razsipati: preprečevati razsip zrnja 2. zastar. razvalina: na hribu je razsip nekdanjega gradu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
renovácija -e ž (á) knjiž. obnova, prenova: renovacija gradu, lokala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
rizalít -a m (ȋ) arhit. po vsej višini naprej pomaknjeni del zunanje stene stavbe: pročelje gradu je na obeh straneh zaključeno z rizalitoma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
sanácija -e ž (á) glagolnik od sanirati: sanacija starega gradu / sanacija vodnjakov / prevzeti sanacijo premogovnika; sklep o sanaciji banke; postopek za sanacijo / finančna sanacija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
sesutína -e [səsutina in sesutina] ž (í) knjiž. plast zemlje, kamnine, nastala zaradi krušenja, sesipanja: sesutine pod plazom / skalne sesutine / pot na vrh vodi čez sesutine
● knjiž. na hribu so sesutine gradu razvaline
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
sléd2 -ú stil. -a m, mn. sledôvi (ẹ̑) 1. kar ostane zlasti na podlagi in kaže, da je tam kaj bilo, se premikalo: sled se je v gozdu izgubil;
sledovi vodijo k potoku;
brisati sledove;
iskati, najti, opaziti sledove;
ranjena srna je puščala krvav sled za seboj;
lisičji, zajčji sledovi;
sled avtomobilskih koles;
v snegu so vidni sledovi čevljev, živine / iti po sledu divjačine; šel je za sledom sani // nav. mn. kar ostane kje in kaže, da se je tam kaj dogajalo: odstraniti sledove potresa; pospraviti steklenice in druge sledove zabave; udarci biča so puščali črne sledove na hrbtih jetnikov; sledovi bitke, bombardiranja; sledovi merjaščevega ritja / sledovi umazanih prstov na knjigi; moker sled solz na licih / sledovi prestanega trpljenja // kar ostane kje in omogoča, da se kaj najde, razkrije: sledovi za pobeglim kaznjencem vodijo v tujino; tat ni pustil sledov; po sledovih sklepam, da je skušal nekdo vlomiti 2. navadno s prilastkom kar ostane kot posledica kakega dejstva: njegovo delovanje pri nas je pustilo globoke sledove;
pri otroku so še vidni sledovi neprimerne vzgoje v zgodnjem otroštvu;
to so sledovi praznoverja 3. navadno s prilastkom majhen del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: od nekdaj velikega gradu je ostal le še sled;
najti sledove rimske stavbe;
slabo vidni sledovi obzidja / sledovi starih kultur 4. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: to je le sled nekdanje lepote, ljubezni;
v njem je še bil sled življenja / v njej ni niti sledu maščevalnosti nič; o vročini ni niti sledu ni vroče
● ekspr. ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi so zelo vplivali na njihovo zavest; ekspr. izginil je brez sledu neznano kam; policisti so vlomilcem že na sledu po znakih, znamenjih sklepajo, kje so, kdo so vlomilci; ekspr. v teh pesmih ni sledov ekspresionizma te pesmi nimajo ekspresionističnih značilnosti; ekspr. v meni je ostal sled žalosti še sem nekoliko žalosten; ekspr. v časopisu ni bilo sledu o teh dogodkih ni bilo nič napisano o njih; o izginulem otroku, za izginulim otrokom ni sledu nihče ne ve, kje je
♦ kem. element nastopa v tej snovi v sledovih v zelo majhni količini; lov. položiti krvni sled narediti sled s krvjo divjadi, domače živali, da se pes uči sledenja; pravn. latentni sledovi; snemanje sledov prenašanje sledov (na drugo podlago) zaradi identifikacije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
sónda -e ž (ọ̑) 1. priprava za merjenje, raziskovanje težko dostopnih, nedostopnih mest, območij: sonde se uporabljajo pri raziskovanju morskega dna, ozračja, vesolja / izstreliti sondo na luno, planet; jemati vzorce snovi s sondo / sonda pošilja podatke / merilna, meteorološka, vesoljska sonda; ultrazvočna sonda 2. med. paličica, cevka, ki se uporablja pri preiskovanju ali zdravljenju telesnih votlin, ran: potisniti sondo v želodec, žilo;
s sondo izčrpati prebavni sok;
ugotoviti globino rane s sondo;
gumijasta, plastična sonda / maternična, želodčna sonda / medicinska sonda // cevka, ki se potisne v želodec, da se bolnik po njej hrani: hraniti koga po sondi 3. vrtina, luknja v gradbeni element, tla, da se ugotovi stanje, lastnosti, sestava: narediti sonde v nosilne zidove gradu / izvrtati več tisoč metrov globoko sondo / naftne sonde // arheol. izkop za ugotovitev najdišča: sonda je potrdila predvidevanja / arheološka sonda
● publ. umetnikove sonde na področju človeške duševnosti posamezne raziskave, razčlenitve
♦ alp. sonda dolga, sestavljiva palica za iskanje koga v plazu; elektr. potencialna sonda za merjenje električnega potenciala; voj. sonda naprava, ki opozarja na mine, radioaktivno sevanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
stavítelj -a m (ȋ) zastar. graditelj: stavitelj gradu, katedrale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
stolpíčast -a -o prid. (í) 1. podoben stolpiču: na mizi je stal stolpičast svečnik;
izrezljano stolpičasto stojalo 2. ki ima stolpiče: spomenik v obliki stolpičastega gradu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
stolpíček -čka m (ȋ) manjšalnica od stolp(ič): od gradu je ostalo le obzidje s stolpički
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
stolpíčje -a s (ȋ) več stolpičev, stolpiči: stolpičje gradu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
strašíti -ím in strášiti -im nedov. (ī í; á ȃ) 1. vzbujati strah: pobegla zver je strašila ljudi;
strašiti otroke z bavbavom;
ponoči so nas prihajali strašit / z zračno puško je strašil vrabce, vrane odganjal / prihodnost ga ni strašila; vreme nas je nekoliko strašilo nam povzročalo skrbi// vzbujati strah, vznemirjenost z napovedovanjem česa strašnega, neprijetnega: strašiti otroke s kaznijo; strašiti s smrtjo, z vojno 2. pojavljati se v taki obliki, da vzbuja strah, grozo: v skednju je baje strašil njegov duh;
brezoseb. na gradu straši 3. ekspr. pojavljati se, biti kje vznemirjajoč, moteč koga: smrkavec, kaj strašiš tu okrog tako pozno / nekaj kosov pohištva je še strašilo po kotih je bilo, je ležalo / revščina straši pod njihovo streho strašèč -éča -e:
ne strašeč se sovražnika, so šli v boj; strašeče misli; strašeča pošast; prisl.: njegov krik je strašeče odmeval; bilo je strašeče tiho
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
strašljív -a -o prid.(ī í) 1. ki vzbuja strah: strašljiv videz gradu;
strašljiva globina / strašljiva zgodba / znebiti se strašljivih dvomov 2. boječ, bojazljiv: strašljiv človek;
nikoli ni bil strašljiv strašljívo prisl.:
strašljivo se ozirati; njene besede so zvenele skoraj strašljivo
● ekspr. zdel se ji je strašljivo tuj zelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
veličástje -a s (ȃ) knjiž. veličastnost: veličastje gradu;
veličastje gor / ekspr. pomlad je v vsem veličastju prišla v deželo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
zaklétost -i ž (ẹ̑) po ljudskem verovanju stanje zakletega: rešiti kraljeviča iz zakletosti;
zakletost gradu
● knjiž. težko je razumeti njegovo zakletost v zemljo preveliko navezanost nanjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
zanesenják -a m (á) kdor se zaneseno zavzema, navdušuje za kaj in tako tudi dela: v gradu so zanesenjaki uredili muzej;
bil je zanesenjak z zelo naprednimi nazori;
čustven, fanatičen, romantičen zanesenjak / gledališki, planinski, športni, tehnični zanesenjak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
zaostáti -stánem dov. (á ȃ) 1. zaradi počasnejšega gibanja ostati za določeno razdaljo za kom: pohiti, da ne boš zaostal;
zaostati pol kilometra / nekateri ptiči so zaostali za jato 2. ostati v čem za drugimi glede na povprečno, pričakovano stopnjo: zaostati v rasti;
duševno zaostati / zaostati v kulturi, razvoju 3. ne narediti česa ob dogovorjenem času ali narediti kaj glede na dogovorjeni čas prepozno: zaostati z obnovo gradu;
zaostati s plačilom / zaostati z obrokom posojila 4. ne izdelati: zaostal je v petem razredu;
večkrat je že zaostal / zaostati iz matematike biti ocenjen negativno
● ta ura večkrat zaostane začne kazati manj, kot je v resnicizaostàl -ála -o:
v rasti zaostal otrok;
prim. zaostali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
zidôvje -a s (ȏ) več zidov, zidovi: zidovje poka, se ruši;
debelo, kamnito zidovje;
zidovje starega gradu / mesto je obkrožalo visoko zidovje obzidje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
zunánjščina -e ž (ȃ) 1. zunanja stran, površina česa: popleskati zunanjščino stavbe;
freske na zunanjščini cerkve / izolirana zunanjščina avtomobila 2. celota iz okolja vidnih značilnosti stvari, osebe: spremeniti zunanjščino palače;
srednjeveška zunanjščina gradu / ekspr.: z operacijo so mu polepšali zunanjščino zunanjost; dekle lepe zunanjščine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
gradník2 -a m (í) star. gospodar ali poveljnik gradu: kot gradnik je imel vso oblast
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
graščák -a m (á) 1. do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki: dajati graščaku desetino;
kmetje so se uprli graščakom;
mogočen, trdosrčen graščak;
graščak in njegovi tlačani 2. lastnik gradu ali graščine sploh: bogat graščak je iskal učitelja svojim otrokom;
obubožani graščak iz soseščine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
graščákinja -e ž (á) graščakova žena ali lastnica gradu: graščak in graščakinja sta povabila goste
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
kastelán -a m (ȃ) knjiž. gospodar ali poveljnik gradu, gradnik: obmejni kastelani;
vojvode in kastelani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
kastelánka -e ž (ȃ) knjiž. gospodarica ali poveljnica gradu: lepa kastelanka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
palácij -a m (á) um. stanovanjski del srednjeveškega gradu:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
pálas -a m (ȃ) um. stanovanjski del srednjeveškega gradu: ohranjen je palas z lepimi romanskimi okni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.
sobána -e ž (ȃ) nav. ekspr. velika soba, zlasti v gradu, palači: gospoda se zabava v zgornjih sobanah;
grajska sobana;
razkošno opremljena sobana
● zastar. predavatelj je vstopil v sobano, polno študentov v veliko predavalnico, v velik razred
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.