gomíla -e ž (ī) - 1. knjiž. pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan; grob: položili so venec na gomilo; stala je ob gomili in jokala / obiskal je materino gomilo
- 2. ekspr., z rodilnikom velik kup: gomila drv, gnoja, kamenja
// velika količina, množina: pojedel je celo gomilo kolačev / tam je bila že zbrana gomila ljudi - 3. zastar. grič, hrib: sončna gomila
♦ arheol. kup nasute zemlje ali kamenja, ki pokriva en grob ali več grobov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
gomílast -a -o prid. (ī) ekspr. podoben gomili: gomilast grič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
goríca -e ž (í) - 1. nav. mn., nar. vzhodno vinograd (v gričevnatem svetu): njihove gorice so ležale nizko v klancu; obdelovati, prodati gorice; štajerske gorice
// gričevnata pokrajina, navadno z vinogradi: živeli so v goricah / vinske gorice / Slovenske gorice - 2. star. hrib, grič: zelena brda in gorice; povzpel se je na vrh gorice
- 3. nar. ograjen prostor okrog kmečke hiše in gospodarskih poslopij: pozimi stari Munk ni pogosto zapuščal svojega bivališča, Munkove bajte na gorici Munkove domačije (Prežihov)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
gríč -a m (í) nižji hrib: hiša stoji na griču;
pogled z nizkega, z zelenega griča / pesn. vinski griči z vinogradi // star. naglo je stopal v grič navkreber, navzgor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
gríček -čka m (ī) manjšalnica od grič: povzpel se je na griček;
zeleni griček za vasjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
hólm -a m (ọ̄) star. grič, hrib: kmalu so dospeli do holma;
nizek, z gozdom porasel holm;
vasica leži na prijaznem holmu
♦ geogr. osamljena višja vzpetina na ravnini; osamelec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
klánec -nca m (á) strmi del poti, ceste: srečala sta se na klancu;
šel je po hudem, strmem klancu / pot ima precej klancev / stopati, voziti v klanec navkreber // nagnjen svet, strmina: spustil se je po klancu v dolino; hiša stoji pod klancem / star. iti čez klanec grič, hrib
♦ fiz. poševna ravnina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
kólk in kôlk -a [prva oblika u̯k] m (ọ̑ ọ̄; ō ó) - 1. stranski del medenice: operirati kolk / bolečine v kolku
♦ med. izpah kolka - 2. redko grič, hrib: domačije, raztresene po kolkih in slemenih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
kôpec in kópec -pca m (ó; ọ̑) knjiž. grič, hrib: po kopcih je ležal še sneg
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
kúcelj -clja m (ú) nar. zahodno grič, vzpetina: na kuclju je stala cerkev
♦ alp. nižja skala z zaobljenim vrhom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
kúk -a m (ȗ) nar. grič, hrib: povzpel se je na kuk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
mástika1 -e ž (á) knjiž. sredozemski grm z zimzelenimi listi in škrlatno rdečimi cveti, ki daje aromatično smolo; trišlja: grič je obrasel z mastiko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
ôndu prisl. (ȏ) zastar. tam: stopil je na grič ter se ondu naužil razgleda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
piramídast -a -o prid. (ȋ) ki ima obliko piramide: piramidast grič, tempelj;
piramidast klobuk;
piramidasta krošnja drevesa / piramidasta oblikapiramídasto prisl.: piramidasto naložene deske
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
robícelj -clja tudi -na [cəl] m (í) nar. robič, izboklina: doseči robicelj v skalnati steni / travniki so bili neravni, polni robicljev // grič, vzpetina: na vsak robicelj se je povzpel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
vzbóčiti -im dov. (ọ̄ ọ̑) dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: vzbočiti prsi, trebuh;
močno, nekoliko vzbočiti / vzbočiti pločevino; pri segrevanju se pokrov in dno vzbočita / krilo se je v vetru vzbočilo v balonvzbóčiti se dvigniti se v obliki visokega loka: nad mestom se je vzbočila mavrica / iz ravnine se tu in tam vzboči grič
vzbóčen -a -o: vzbočen hrbet; vzbočeno čelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.