grmênje -a s (é) glagolnik od grmeti: sliši se grmenje;
oddaljeno, zamolklo grmenje / grmenje topov
● preg. dosti grmenja, malo dežja če je obljub, napovedi preveč, se navadno malokatera izpolni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
grmljávica in gŕmljavica -e ž (ȃ; ȓ) 1. oddaljeno, komaj slišno grmenje: bliski in grmljavica / grmljavica topov 2. nar. vzhodno grmenje: bobneča grmljavica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
oddaljíti se -ím se tudi oddáljiti se -im se dov., oddáljil se (ī í; ā ȃ) 1. premikajoč se povečati razdaljo med seboj in določeno osebo, stvarjo: ladja se je na svoji poti na nekaterih mestih precej oddaljila od obale;
oddaljiti se za nekaj korakov;
nekoliko, preveč se oddaljiti / brnenje in pokanje se je oddaljilo postalo oddaljeno// premikajoč se prenehati biti na določenem mestu: letala so odvrgla bombe in se oddaljila; raketa se je oddaljila z zemlje poletela; knjiž. oddaljiti se iz sobe oditi; pren. sreča se je oddaljila od njega 2. priti glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas: ti dogodki so se že precej oddaljili 3. navadno v zvezi z od postati drugačen po lastnostih, značilnostih: oddaljiti se od ljudi in njihovega čustvovanja / renesansa se je oddaljila od tradicije // prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: oddaljiti se od dosedanjih stališč / oddaljiti se od prvotne teme 4. prenehati imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: po očetovi smrti so se zelo oddaljili drug drugemu
● ta dogodek se je že precej oddaljil od nas nas zlasti čustveno ne vznemirja večoddáljen -a -o
1. deležnik od oddaljiti se: bili so že precej oddaljeni, ko so jih poklicali nazaj; mati in hčere so postale čedalje bolj oddaljene
2. od katerega je do kakega kraja, stvari razmeroma dolga pot: prišel je iz oddaljenega kraja; precej oddaljene vasi
// pri katerem je dolžina najkrajše črte od izhodiščnega predmeta, točke do njega razmeroma dolga: čuditi se oddaljenim zvezdam
♦ geom. neskončno oddaljen bolj oddaljen od najbolj oddaljenega
3. ki izraža dolžino poti od kakega kraja, stvari do drugega kraja, stvari: kraj je oddaljen dva kilometra / naselje je pol ure oddaljeno od postaje od naselja do postaje se porabi pol ure
// ki izraža dolžino najkrajše črte od izhodiščnega predmeta, točke do določenega predmeta, točke: peč je oddaljena od zidu deset centimetrov / stavbe so med seboj primerno oddaljene v primerni razdalji
4. ki prihaja od daleč: oddaljeni učenci / oddaljeno grmenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
odmévati -am nedov. (ẹ́) 1. ponavljati se, širiti se kot odmev: streli odmevajo;
klici odmevajo od gor;
brezoseb.: ali slišiš, kako odmeva;
zavpil je, da je odmevalo od skal;
pren., knjiž. materin jok ji je še vedno odmeval v srcu // nav. ekspr. glasno slišati se sploh: v daljavi odmeva grmenje topov; povsod odmeva vesela pesem; prisrčen smeh odmeva med stenami / koraki odmevajo po tlaku // v zvezi z od biti poln (odmevajočih) glasov, hrupa: dolina odmeva od vriskov; prazna hiša je odmevala od njegovih korakov; ekspr. dvorana kar odmeva od ploskanja 2. navadno s prislovnim določilom ob svojem nastanku biti predmet razpravljanja v javnosti: avtorjeva razprava je glasno odmevala tudi v tujini;
nesreča je močno odmevala po vsem svetu;
pozitivno, ugodno odmevati / publ. ukrep ni ugodno odmeval // knjiž. biti viden, kazati se: posledice te katastrofe bodo še dolgo odmevale; taka stališča še vedno odmevajo v slovenski literaturi / v sinovem glasu je odmevalo razočaranje / iz njenih besed je odmeval obup / najnovejše skladbe so dokaz, da je glasbeni bienale močno odmeval med našimi skladatelji zelo vplival nanje
● zastar. rezko je odmeval na njegova vprašanja odgovarjalodmévati se star.
odmevati: koraki se glasno odmevajo po tlaku
odmevajóč -a -e:
odmevajoči glasovi, klici, koraki; pesem, odmevajoča od skal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
pljúskati -am nedov. (ȗ) 1. v sunkih se premikati, navadno neenakomerno: morje pljuska in valovi;
nesti posodo tako, da tekočina v njej ne pljuska;
voda v bazenu je visoko pljuskala // nav. ekspr. dajati kratke, tleskajoče glasove ob takem premikanju: v steklenici je pljuskalo vino / dež pljuska že ves dan pada// z udarjanjem po tekočini povzročati kratke, tleskajoče glasove: slišal je, da v temi pljuskajo vesla; riba je pljuskala z repom / ekspr. pljuskati po blatu hoditi2. slišno, navadno neenakomerno udarjati, zadevati ob kaj: jezero pljuska ob skalni breg / ekspr. v obraz mu je pljuskal osvežujoč hlad // v sunkih se razlivati, iztekati: juha v loncu vre in pljuska čez rob; mleko je pljuskalo iz golide / valovi pljuskajo čez krov; pren., ekspr. ta gibanja so začela pljuskati tudi na Slovensko 3. preh. povzročati sunkovito premikanje tekočine: ne pljuskaj mleka // na tak način polivati, izlivati: pljuskati tekočino iz posode; pljuskati si mrzlo vodo v obraz
● ekspr. v srcu ji je pljuskala jeza bila je jezna, jezila se je; ekspr. vsepovsod pljuska veselje vsi se veselijo; knjiž. z vseh strani pljuska vanje grmenje topov se sliši močno topovsko streljanje; ekspr. pljuskala ga je po plečih teplapljuskajóč -a -e:
rahlo pljuskajoči valovi; med skalami pljuskajoče jezero
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
pominévati -am nedov. (ẹ́) knjiž. minevati, ponehavati: čas počasi pomineva / grmenje je pominevalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
prenéhati -am dov. (ẹ̑) 1. izraža konec dejavnosti, aktivnostia) z nedoločnikom: prehehati govoriti, peti;
po zdravnikovem nasvetu je prenehal kaditi;
pozneje je celo prenehala študirati / podjetje je prenehalo obratovati / s tem dnevom preneha veljati zakon; brezoseb. že včeraj je prenehalo deževati / prenehalo je biti srce naše mame v osmrtnicah umrla jeb) publ., z orodnikom: prenehati z delom;
prenehati z izdajanjem časopisa prenehati izdajati časopisc) elipt.: nato so tudi pisma prenehala / dež je prenehal; brezoseb. poglej, če je že prenehalo prenehalo deževati, snežiti2. izraža prekinitev dejavnosti, aktivnostia) z nedoločnikom: prenehal je govoriti, da bi presodil vtis na poslušalce;
zdaj pa zdaj je prenehal žvižgati in poslušal b) publ., z orodnikom: včasih je treba za pol ure prenehati s kopanjem;
za nekaj mesecev je prenehal s študijem je prenehal študiratic) elipt.: govornik je za trenutek prenehal in pogledal po ljudeh 3. izraža konec obstajanja: bolečine so prenehale;
ljubezen do njega je prenehala;
mandat mu bo prenehal;
ploha je prenehala;
potreba po igri je prenehala;
zvečer vročina preneha / grmenje je prenehalo
♦ pravn. pravica preneha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
prihájati -am nedov. (ȃ) 1. premikajoč se v določeno smer začenjati biti na kraju bližje komu: tiho, nekdo prihaja;
videl je prihajati skupino vojakov;
po cesti prihajata dve ženski;
hitro, tiho prihajati / zaletel se je v avtomobil, ki mu je prihajal nasproti; z glavo je prihajal vse bližje mizi 2. s premikanjem večkrat začeti biti na določenem mestu: pogosto prihaja k nam;
zakaj prihajaš tako pozno;
ali prihajate od daleč / sem prihaja zaradi zabave; nasad so prihajali občudovat različni strokovnjaki; prihajati na obisk; prihaja po plačilo / prihajam s posebno prošnjo / z ritjem prihajati skozi kaj / ekspr. na mizo so prihajale najrazličnejše jedi so nosili; vlak prihaja na prvi tir; na tem mestu prihaja voda na površje izvira3. s prevozom, prenosom začenjati biti pri naslovljencu, v naslovnem kraju: oprema za novo tovarno že prihaja;
pisma redno prihajajo;
prva solata že prihaja na trg / iz tovarne že prihajajo prvi avtomobili avtomobile so že začeli izdelovati4. pri širjenju, napredovanju nahajati se kje, do kod: skozi okno prihaja v sobo hlad;
iz kuhinje prihaja prijeten vonj;
slab zrak prihaja tudi v sosednje prostore / iz dimnika prihaja dim; od morja prihaja grmenje; s ceste prihaja hrup; v klet prihaja malo svetlobe / z vrtanjem so prihajali vse bolj globoko 5. nav. 3. os. izraža začenjanje obstajanja, bivanja česa pri kom, kje: rdečica ji prihaja čez lica;
solze ji prihajajo v oči;
čutil je, da prihaja nov val bolečine / prihaja čas za setev; jesen prihaja / prihaja pomoč / brezoseb.: v mednarodnih odnosih prihaja do napetosti; med njimi večkrat prihaja do nesoglasij; prihaja do težav v preskrbi / zaradi neprevidnosti prihaja do nesreč se dogajajo nesreče6. v zvezi z do postajati uspešen v prizadevanju, da se lahko s čim razpolaga: ne vemo, kako uporniki prihajajo do orožja / znanost prihaja do novih odkritij / z oslabljenim pomenom: kako prihajate do odločitev; prihaja do prepričanja, spoznanja, da je vse zaman 7. pog. začenjati obravnavati kaj: ne prihajaj mi več s to stvarjo, s tem smo opravili / kaj mi prihajaš vedno z istim govoriš, trdiš vedno isto; s temi načrti prihajate malo prepozno prepozno jih predlagate8. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebkaa) s predložno zvezo: ta obleka že prihaja iz mode;
športnik že prihaja v formo / publ. prihajati do izraza postajati bolj opazen, viden, jasen; ekspr. fant počasi prihaja k pameti začenja bolj premišljeno, razsodno ravnati; pog. ponesrečenec prihaja k zavesti se začenja zavedati; kot dediči prihajajo v poštev vsi otroci kot dediče je treba upoštevati / prihajati v spore s kom b) s smiselnim osebkom v dajalniku, s prislovno rabljenim izrazom: pog. slabo mu prihaja postaja;
star. vroče, tesno jim prihaja c) zastar., s pridevnikom: prihajal je vedno bolj nemiren;
dekle prihaja vsak dan lepše
● evfem. prihaja njegova zadnja ura kmalu bo umrl; ekspr. tudi za vas prihaja ura plačila tudi vi boste kaznovani; prihajati stvarem do dna popolnoma jih spoznavati; počasi je prihajal do sape je začenjal lažje dihati; pog. počasi prihajam do tega, da ni mogoče nikomur verjeti spoznavam; čuden glas mu prihaja iz grla se sliši; ekspr. to mu prihaja prav iz srca govori zelo iskreno, prizadeto; ekspr. izpod njegovega peresa prihajajo knjige ena za drugo zelo veliko piše, ustvarja; prihajati k sebi pog. ponesrečenec prihaja k sebi se začenja zavedati; pog. nahranili so jo in počasi je prihajala k sebi se je začenjala počutiti bolje; prihajati na čisto, na jasno glede česa spoznavati, ugotavljati, kakšno je; na tem kraju reka spet prihaja na dan začenja teči po površini; ekspr. počasi so prihajali z besedo na dan so začenjali pripovedovati, govoriti, kaj mislijo; ekspr. na misel so mu prihajale materine besede spominjal se jih je; premišljeval je o njih; pog. meso prihaja na mizo le ob največjih praznikih meso jedo le ob največjih praznikih; ekspr. ta drama v zadnjem času pogosteje prihaja na oder jo pogosteje uprizarjajo; na površje prihajajo napredne družbene sile uveljavljajo se; ekspr. otroci so prihajali na svet eden za drugim so se rojevali; ekspr. prihajati v konflikt s kom ne soglašati s kom, mu nasprotovati; evfem. prihaja v leta začenja se starati; publ. problem manjšin spet prihaja v ospredje postaja pomemben, pereč; prihajati v stik z delavci shajati se, družiti se, govoriti z njimi; pog. kaj mi prihajaš vedno z istimi očitki očitaš vedno isto; pog. s to stvarjo ne prihajaj več predme to stvar popolnoma odklanjam; ekspr. šele zdaj prihaja za menoj, kaj so hoteli šele zdaj začenjam razumevati; ekspr. vino prihaja za njim zaradi popitega vina postaja pijan; od tod prihaja tudi ime kraja izviraprihajajóč -a -e:
prihajajoči in odhajajoči delavci; prihajajoči mrak; svetloba, prihajajoča z leve strani; sam.: nagovoriti prihajajočega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
zlovéšč -a -e prid.(ẹ̄) ki napoveduje zlo, nesrečo: zlovešči obiskovalci;
sova je zlovešča ptica / zlovešča hišna preiskava; zlovešča tišina pred napadom; zlovešče brnenje letal; zlovešče grmenje; zlovešče ozračje v tragediji / zlovešč pogled grozeč// ki vzbuja grozo, strah: zlovešči trenutki na strmini; zlovešče napovedi, novice; zlovešča prikazen; zlovešče tuljenje volkov zlovéšče prisl.:
zlovešče se je bliskalo; oči so se mu zlovešče zasvetile; sam.: napovedovali so nekaj zloveščega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
blískanje in bliskánje -a s (í; ȃ) glagolnik od bliskati: bliskanje in grmenje / bliskanje flešev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
bóbnica in bobníca -e ž (ọ̑; í) nav. mn., star. pavka: biti na bobnice;
grmenje bobnic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
čúti1 čújem nedov. in dov., čúl in čùl (ú ȗ) pog. 1. s sluhom zaznavati; slišati: ne kliči, saj te nihče ne čuje;
čul je glasne korake in udarce na vrata;
čuti govorjenje, smeh;
v daljavi je bilo čuti grmenje;
ni čul, kdaj je prišel;
dobro, razločno čuti;
zaradi nevihte se vpitje ni čulo / ekspr. povem samo to, kar sem čul na lastna ušesa / nar. vzhodno star je, pa slabo čuje 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: ali bi rade kaj čule o njej;
želela je čuti njegovo mnenje;
slabih stvari ne čuje rada / zdaj pa čujmo zanimivo zgodbo poslušajmo// izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: gotovo ste že čuli zanj; o novih sosedih nismo čuli nič slabega; brezoseb. čuje se, da bo prišel nadzornik 3. star. uslišati: Nebo mu prošnje te ne čuje (S. Gregorčič)
● ekspr. to se čuje kot bridka ironija je; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona trditev in nasprotno trditevčúvši zastar.:
to čuvši, se mož razveseli;
prim. čuj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
kanón2 -a m (ọ̑) 1. pog. top1:
streljajo s kanoni;
grmenje kanonov;
natreskan, pijan kot kanon 2. nav. mn., nekdaj škornji z visokimi, trdimi golenicami, zlasti kot obuvalo duhovnikov: svetli kanoni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
kanonáda -e ž (ȃ) pog. topovsko streljanje: začela se je kanonada;
grmenje kanonade // ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: kanonada kletvic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
móžnar -ja m (ọ́) 1. okrogli posodi z močnimi stenami podobna priprava za pokanje s smodnikom: nabiti, sprožiti možnar;
pokati z možnarji;
začetek trgatve je naznanilo grmenje možnarjev;
smodnik za možnarje // nekdaj artilerijsko orožje z zelo kratko cevjo in velikega kalibra za navpično streljanje: streljati iz topov in možnarjev 2. močna, navadno kovinska posoda z zaokroženim dnom za drobljenje trdih snovi: v možnarju tolči, treti kavo, orehe;
možnar za sladkor / kuhinjski možnar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
pláz2 -ú stil. -a m (ȃ) 1. gmota snovi, ki se na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne navzdol: plaz drsi, se sproži, utrga;
plaz je zasul del ceste;
prožiti, razstreljevati plazove;
reševati izpod plazu;
plaz debel, kamenja;
zbudilo jih je bobnenje, grmenje plazu;
nevarnost plazov;
drli so v dolino kakor plaz / kamniti, snežni, zemeljski plaz / podmorski plaz; pren. gibanje je naraslo v mogočen plaz
♦ alp. mokri plaz plaz mokrega snega, ki v zaplatah pada ali drsi v dolino; pršni plaz plaz suhega snega, ki se v gostem oblaku razprši po zraku; talni plaz pri katerem zdrsnejo vse plasti snega// taka gmota na mestu, kjer se ustavi: plezati čez plazove in skale; hiša stoji na velikem plazu / plaz je že skopnel 2. ekspr., z rodilnikom velika količina česa premikajočega se: plaz tankov se vali po pobočju / govornik je zasul poslušalce s plazom besed, informacij; pesem je sprožila plaz polemik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
plazôven -vna -o prid. (ō) nanašajoč se na plaz: plazovno grmenje / plazovna groblja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
pojačeváti -újem nedov. (á ȗ) star. krepiti, večati1:
pojačevati glas;
grmenje se je pojačevalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
pomeníti in poméniti -im nedov. (ī ẹ́) 1. imeti vsebinoa) ki označuje kak pojem, predmet: razloži mi, kaj pomeni tuja beseda;
izrazi, ki pomenijo poklic, so: zidar, električar;
to pomeni dejansko isto / beseda hiša pomeni stavbo, družino, podjetje b) ki posreduje kako misel: premišljal je, kaj pomeni ta fraza, stavek 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: rdeča luč pomeni stoj;
simbol Fe pomeni v kemiji železo;
zamahnil je z roko, kar je pomenilo, naj odidejo / črki J. M. na koncu članka pomenita Janez Mlinar / ta črta pomeni Gorjance predstavlja, ponazarja3. biti znak, iz katerega se lahko spozna, dojame to, kar izraža dopolnilo: kaj pomenijo tvoje besede;
nihče ni vedel, kaj bi pomenilo oddaljeno grmenje;
ta oznaka pomeni, da je avtomobil iz Turčije / vsa ta znamenja pomenijo lepo vreme kažejo; to, da ga kliče direktor, ne pomeni nič dobrega 4. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo: če se ne vrnete, pomeni, da ste prelomili obljubo / kmetija pomeni dosti dela in slabo življenje; iti naprej pomeni gotovo smrt / publ. ta nagrada pomeni zame presenečenje 5. s prislovnim določilom, z dajalnikom izraža, da ima kdo do česa tak odnos, kot ga nakazuje določilo: denar in slava mu ne pomenita dosti;
ta ženska mi je nekoč veliko pomenila / pomeniš mi toliko kot nič; on mu pomeni več kot oče, več kot ves svet 6. s prislovnim določilom imeti veljavo, ugled: zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo / priimek Puc v teh krajih še zdaj veliko pomeni
● ekspr. taka kmetija je nekdaj nekaj pomenila je bila veliko vredna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
preglasíti -ím dov., preglásil (ī í) postati bolj slišen od koga, česa: hrup motorja je preglasil njene klice na pomoč;
grmenje je preglasilo njegove korake;
orkester je preglasil solista // ekspr. postati pomembnejši, močnejši od česa: končno je resnica preglasila laž; spomin na očetove besede je preglasil vse drugo / z dokazi preglasiti trditev preglašèn -êna -o:
preglašeno govorjenje
♦ jezikosl. preglašeni samoglasniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
preglášati -am nedov. (á) biti bolj slišen od koga, česa: grmenje preglaša glasove;
šum in hrup sta preglašala glasbo;
fantje so se med seboj preglašali // ekspr. biti pomembnejši, močnejši od česa: vse vtise o pokrajini je preglašalo poglobljeno razmišljanje o življenju preglášati se jezikosl.
spreminjati se iz zadnjega v sprednji samoglasnik
a) za mehkimi soglasniki: o se preglaša v e
b) pred sledečimi sprednjimi samoglasniki:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
preglušíti -ím dov., preglúšil (ī í) zaradi večje glasnosti povzročiti, da se kaj (skoraj) ne sliši: njihove klice je preglušilo grmenje;
pesem je preglušila šumenje valov / preglušiti govornika z vpitjem; pren., ekspr. skušal je preglušiti glas srca // ekspr. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: glasba je preglušila njen nemir / te besede niso mogle preglušiti njegove slutnje preglušèn -êna -o:
šepet je bil hitro preglušen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
razléči se -léžem se dov., razlézi se razlézite se; razlégel se razlêgla se; nam. razléč se in razlèč se (ẹ́ ẹ̑) navadno s prislovnim določilom 1. razširjajoč se postati slišen: po dolini se je razleglo grmenje topov;
iz hiše se je razleglo petje;
po dvorani se je razlegel vesel smeh;
brezoseb. zavriskal je, da se je razleglo daleč naokoli 2. knjiž. pojaviti se, razprostreti se na razmeroma veliki površini: po dolini se je razlegla siva megla // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: tišina se je razlegla po prostoru
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
srdít -a -o prid., srdítejši (ȋ) 1. zelo jezen: biti, postajati srdit;
ves srdit je začel ugovarjati // nav. ekspr. ki izraža, kaže veliko jezo: kričal je s srditim glasom; srdit obraz, pogled; srdite kretnje 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, z veliko intenzivnostjo: pograbila ga je srdita jeza;
srdito grmenje topov / srdit boj, prepir srdíto prisl.:
srdito mahati z rokami; srdito pogledati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
tréskanje -a s (ẹ̄) glagolnik od treskati: zbudilo ga je grmenje in treskanje / treskanje bomb in brnenje letal / treskanje z vrati / treskanje kozarcev ob tla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
zamôlkel -kla -o [zamou̯kəu̯] prid. (ó) 1. ki ima nizek, temen, neizrazit zven: zamolkel glas, zvok;
zamolkel ropot;
zamolklo grmenje / zamolkli udarci vesel; zamolklo trkanje 2. temen, neizrazit, brez leska: tapete v zamolklih barvah;
zamolkla belina snega;
zamolkla rdečica na obrazu // temne, neizrazite barve, brez leska: zamolkla polt / zamolkla svetloba 3. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: zamolkla bolečina / zamolkla grožnja v glasu 4. knjiž. za človeka zelo neprijeten; temen, mračen: zamolkli spomini / zamolkli časi
● zastar. vrat si je ovil s šalom, da ne bi postal zamolkel hripav; zastar. danes si pa zelo zamolkel, še odgovoriš ne molčečzamôlklo prisl.:
zamolklo govoriti, peti; zamolklo se odražati; zamolklo modre zavese; zamolklo siva svetloba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
zbudíti -ím dov., zbúdil (ī í) 1. povzročiti prehod iz spečega stanja v budno: zbudilo nas je grmenje;
da ne bi zbudil otrok, ni prižgal luči;
zbuditi s trkanjem na vrata;
pren., ekspr. s svojim delovanjem skuša zbuditi vest človeštva // spraviti koga k zavesti: močili so ga po glavi, da bi ga zbudili; šele jutranji hlad ga je zbudil // v zvezi z iz povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik: zbuditi koga iz globokega spanja / skušal jo je zbuditi iz nezavesti / zbuditi iz otopelosti; obiskovalec ga je zbudil iz razmišljanja / ekspr. zbuditi kulturno dejavnost iz mrtvila // ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: želel je zbuditi preproste ljudi / ideje, ki so nas zbudile k narodni zavesti 2. vzbuditi: zbuditi jezo, sovraštvo;
taka rešitev bi pri nasprotnikih zbudila nezadovoljstvo;
zbudilo se mi je upanje, da jo bom spet videl / zbuditi dvom; s svojo obleko je zbudila pozornost / v srcu se ji zbudi kesanje; v njegovi glavi se zbudi neprijetna misel zbudíti se
preiti iz spečega stanja v budno: zbuditi se od bolečin; zbuditi se zaradi hrupa; zbuditi se ob šestih; hitro, zgodaj se zbuditi / zbudil se je ves poten; pren., ekspr. v njem se je zbudila zver
// priti k zavesti: od udarca po glavi se dolgo ni zbudil
// v zvezi z iz prenehati biti v stanju, kot ga določa samostalnik: zbuditi se iz trdnega spanja / zbuditi se iz nezavesti / zbuditi se iz otopelosti, razmišljanja
♦ med. zbuditi se iz narkoze
// ekspr. spoznati kaj, zavedeti se česa: kdaj se boste zbudili; fant se je prepozno zbudil
● ekspr. čas je, da se zbudite iz spanja da nehate biti nedejavni, nedelavni; evfem. zbuditi se v večnosti umreti
zbudívši star.:
zbudivši otroka, je odšla v službo; zbudivši se sredi noči, opazi, da je okno odprto
zbujèn -êna -o:
ko so ga poklicali, je bil že zbujen; zbujena vest mu ne da miru
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
grmljáva -e ž (ȃ) star. grmenje: nevihta z bliski in grmljavo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
grmòt -ôta m (ȍ ó) zastar. grmenje: oglasil se je votel grmot / grmot motorjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
gromòt -ôta m (ȍ ó) zastar. grmenje: slišal se je zamolkel gromot / gromot topov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.