meníti in méniti -im tudi méniti -im nedov. méni -te in -íte tudi -i -ite, -èč -éča; ménil -íla tudi -il -ila, ménit, ménjen -a; (ménit) (í/ȋ/ẹ́ ẹ́; ẹ́) neobč.: ~ijo, da to ni bila samo nesreča mnenja so; ~im, da imate prav mislim; To ni lepo, ~i oče pravi; Menil ga je pridobiti nameraval, mislil; Ali ~iš, da tega ne vem misliš; To je velik uspeh, kaj ~iš misliš; neobč. meniti koga/kaj S temi besedami ~im določeno osebo, stvar mislim
meníti se in méniti se -im se tudi méniti se -im se (í/ȋ/ẹ́ ẹ́; ẹ́)
1. knj. pog. govoriti, pogovarjati se: kaj Le kaj so se menili; meniti se o kom/čem ~ ~ ~ vsakdanjih stvareh; meniti se z/s kom Z njim se noče meniti
2. poud., z nikalnico meniti se za koga/kaj Za te grobove se nihče ne ~i |ni pozoren nanje; ne skrbi zanje|

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

zmeníti se in zméniti se -im se tudi zméniti se -im se dov.; drugo gl. meniti (í/ȋ/ẹ́ ẹ́; ẹ́) knj. pog. z/s kom za kaj ~ ~ s prijatelji za izlet dogovoriti se; poud., z nikalnico zmeniti se za koga/kaj Zanj se nihče ne ~i |se ne zanima|; Za te grobove se nihče ne ~i |ne skrbi|; Ni se zmenil za nevarnost |Ni se bal nevarnosti|

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.