gròf grôfa m, im. mn. grôfi in grôfje (ȍ ó) v nekaterih deželah plemič, za stopnjo nižji od kneza: postal je grof; bogat grof; živel je kot grof bahaško, imenitno
// celjski grofje
♦ zgod. mejni grof ki je imel v lasti obmejno pokrajino
méjen -jna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na mejo:- a) mejna pokrajina; nemiri na mejnem področju / mejni spor / mejni jarek, kamen; mejni prehod / mejna črta
- b) revija je objavljala iz vzgojnih razlogov tudi mejne proizvode pesniškega ustvarjanja; preseči mejno hitrost, težo
- c) to je mejni primer iz sodne prakse; mejno področje med zdravstveno, socialno in pedagoško službo
● mejna znanost znanost, ki sega na področje drugih samostojnih znanosti
♦ ekon. mejna korist korist zaradi dodatne enote dobrine, blaga; filoz. mejna situacija po eksistencialistični filozofiji položaj, v katerem se človek zave omejenosti svojih možnosti; geom. mejna ploskev površje kakega geometrijskega telesa ali del tega površja; mat. mejna vrednost limita; strojn. mejna mera največja ali najmanjša mera, ki jo sme imeti izdelek, da je še uporaben; mejna plast plast tekočine, plina, ki se giblje tik ob steni; zgod. mejni grof grof, ki je imel v lasti obmejno pokrajino
hlápec -pca m (ȃ) - 1. stalno najet moški na kmetiji za pomoč pri kmečkih delih: imajo hlapca in deklo; šel je (služit) za hlapca; obnašal se je kot hlapec surovo, prostaško; z menoj že ne boš ravnal kot s hlapcem brezobzirno, ponižujoče
// konjski hlapec ki skrbi za konje; mali hlapec ki opravlja lažja, preprostejša dela; veliki hlapec ki vodi druge hlapce na kmetiji
// zastar. grof je sklical svoje hlapce oborožene služabnike, najemniške vojake
// ekspr. podrejen, odvisen človek: hoteli so, da bi postali njihovi hlapci; pren. ne bodi hlapec tujih idej - 2. slabš., navadno s prilastkom kdor je pretirano vdan nadrejenim: Pokazali ste mi, kaj je moj posel - iz hlapcev napraviti ljudi (I. Cankar) ; hlapec okupatorja, režima
- 3. kar se rabi kot opora, podstava, pomoč pri kakem delu: gospodinja je naslonila burkle na hlapca in porinila lonec v peč / stal je na hlapcu in jemal snope iz kozolca na (zdevalnem) stolu
// s hlapcem si je sezul škornje z zajcem
imeníten -tna -o prid., imenítnejši (ī) - 1. ekspr. ugleden, premožen: imeniten človek; pri njem so kupovali najimenitnejši meščani / njegova nevesta je iz imenitne hiše
- 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v veliki meri: imeniten avtomobil; imenitna obleka; pripravili so mu imenitno kosilo / pojdi še ti plavat, voda je imenitna / knjiga je pisana v imenitnem jeziku zelo pravilnem, izrazno zelo bogatem
// ekspr. ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: on je imeniten krojač / imeniten pesnik
// glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: napraviti imeniten načrt / imenitna misel - 3. ekspr. ki prinaša velike gmotne koristi: imeniten poklic; dobil je imenitno službo
- 4. knjiž. plemiški, plemenitaški, gosposki: ima imenitne prednike / biti imenitnega rodu / imeniten grof
- 5. zastar. bistven, pomemben, poglaviten: imenitni dogodki iz njegovega življenja; imenitni slovenski pesniki; ta stvar je silno imenitna
imenítno - 1. prislov od imeniten: nalogo je imenitno opravil; imenitno živeti; imenitno oblečena ženska
- 2. v povedni rabi izraža veliko navdušenje nad čim: imenitno bo, če boš dobil to službo / elipt. imenitno, da te spet vidim / kot vzklik «naši so zmagali!» »Imenitno«; sam.: to je nekaj imenitnega; delati se imenitnega
grofíca -e ž (í) - 1. v nekaterih deželah plemkinja, za stopnjo nižja od kneginje: bogata grofica; drži se kot grofica bahaško, imenitno
- 2. grofova žena: grof in grofica
nabórek -rka m (ọ̑) - 1. nabran ali naguban okrasni trak, našit na posamezne dele zlasti ženske obleke: ovratnik s svilenim naborkom; krilo, rokavi z naborki
● knjiž. naborki okrog oči gubice - 2. okrasek, zlasti iz čipk, ki se nosi na sprednji strani ženskih bluz, moških srajc; nabornica: na temno obleko si je pripela bel naborek; grof v žametni obleki s čipkastim naborkom
- 3. knjiž., redko, z rodilnikom niz, venec: naborek koral
grofìč -íča m (ȉ í) - 1. grofov sin: pisal je materi mladega grofiča
- 2. iron. grof: kaj pa bodo takile grofiči
poknéžiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) v nekaterih deželah dati, podeliti knežji naslov: za zasluge so ga poknežilipoknéžen -a -o: pokneženi grof
♦ zgod. poknežena grofija Goriška
bastárdski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na bastarde: grof in njegov bastardski sin; pren. bastardska mešanica stilov
márof -a m (ā) nižje pog. pristava: grof je šel pogledat, kako gospodarijo na njegovih marofih / za dolgim marofom stoji kozolec