hipotéza -e ž (ẹ̑)
nedokazana, zgolj verjetna trditev, domneva: ovreči, postaviti, potrditi hipotezo; dvomljiva, tvegana hipoteza / Kant-Laplaceova hipoteza o nastanku sončnega sistema; delovna hipoteza ki se rabi kot smernica za raziskovanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.

nebuláren -rna -o prid. (ȃ)
astron., v zvezi nebularna hipoteza hipoteza, da je osončje nastalo iz vrteče se meglice:

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.

spontán -a -o prid. (ā)
nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti: spontani gibi; spontano veselje / presenetilo ga je njeno spontano vprašanje
// ki nastane sam od sebe, ne organizirano: nastajal je spontan odpor; spontano zbiranje pomoči / na prireditvi je bilo vse prisrčno, spontano / hipoteza o spontanem nastanku življenja
● 
spontan vžig snovi samovžig; knjiž. ta človek je zelo spontan sproščen, nenarejen, naraven
♦ 
med. spontani splav

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.

drzovít -a -o prid. (ȋ)
star. drzen: drzovit jezdec; postaja napadalen in drzovit / drzovita vožnja / drzovita hipoteza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.

hevrístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na hevristiko: hevristični princip / hipoteza ima hevrističen pomen
 
ped. hevristični razgovor metoda razgovora, ki navaja učence k samostojnemu pridobivanju novih spoznanj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.

predpostáviti -im dov. (á ȃ)
1. sprejeti mnenje, trditev v danem primeru za izhodišče ne glede na resničnost: pri analizi smo predpostavili, da so vsi učenci enako stari / predpostavimo, da bodo vsi prijavljeni res odšli na izlet / predpostaviti tek dogodkov predvideti
2. knjiž. dati prednost: vedno predpostavi delo zabavi / te vrednote je predpostavil vsem drugim / Koseskega so hoteli predpostaviti Prešernu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.

supozícija -e ž (í)
knjiž. predpostavka: pri reševanju problema izhajati z določenih supozicij / ta trditev je le supozicija domneva, hipoteza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.

véroven -vna -o prid. (ẹ́)
zastar. verodostojen: verovna priča / bolj ali manj verovna hipoteza verjetna, prepričljiva
● 
knjiž. moralna in verovna vsebina religije verovanjska

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.

dokazljív -a -o prid. (ī í)
ki se da dokazati: dokazljiva hipoteza; to dejstvo je dokazljivo; pravilnost te trditve ni znanstveno dokazljiva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.

preverljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost preverljivega: hipoteza z majhno stopnjo verjetnosti in preverljivosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.

priónski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na prione: prionski gen, protein; prionski test; prionske bolezni; prionska hipoteza, teorija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.

sámonastánek -nka m (ȃ-ȃ)
knjiž. nastanek sam od sebe: hipoteza o samonastanku življenja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.

sámoporájanje -a s (ȃ-á)
knjiž. nastajanje, pojavljanje sámo od sebe: hipoteza o samoporajanju / proces ustvarjanja je istočasno proces človekovega samoporajanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.

predpostávka -e ž (ȃ)
1. mnenje, trditev, ki se v danem primeru sprejme za izhodišče ne glede na resničnost: ta predpostavka ga vodi pri raziskovalnem delu; napačna predpostavka je, da je vse, kar se tiska kot literatura, res literatura
2. publ. domneva, hipoteza: to ni dejstvo, le predpostavka; ovreči, potrditi predpostavko
● 
publ. vztrajnost je predpostavka za uspeh pogoj; publ. predpostavke politične stabilnosti območja osnove
♦ 
filoz. nedokazana trditev, ki je vodilo kakemu nazoru, kaki teoriji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.

Število zadetkov: 14