navalíti -ím dov., naválil (ī í) - 1. z valjenjem, kotaljenjem spraviti kam: pred žago so navalili nekaj hlodov; mrvo je navalil k drevesu; ob vznožju so ležale velike skale, ki so se navalile z višin / skalo so navalili na pot zvalili
// ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: skrb zanj je navalil drugim; preveč si mi navalil na rame - 2. nav. ekspr. napasti, naskočiti, pritisniti: sovražnikove čete so navalile proti našim enotam; navaliti z vojsko na trdnjavo; nato so znova z vso silo navalili nanje; star. čete so se od vseh strani navalile na mesto / navaliti iz zasede / policija je navalila na demonstrante
- 3. ekspr. hitro, neurejeno priti kam v velikem številu: vsi so navalili k njemu; ljudje so navalili na blagajno; otroci so se z vpitjem navalili k vratom / novinarji so navalili nanj z vprašanji; pren. misli, skrbi so znova navalile nanj
● ekspr. kupci so navalili na blago ga kupovali v večjih količinah kot navadno
navaljèn -êna -o: kup navaljenih hlodov, skal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ubíjati -am nedov. (í) - 1. z udarci, s silo povzročati smrt
- a) človeka: ropali so in ubijali / ubijati ljudi s strupi / ekspr. ni ubijal z rokami, ampak z besedo ukazoval je ubijati
- b) živali: ubijati kače
// s silo svojega gibanja, padca povzročati smrt koga: padajoče skale so ubijale napadalce
// s svojo silo, z delovanjem sploh povzročati smrt: eksplozija ruši in ubija; visoka temperatura ubija bakterije
- 2. z udarci, s silo povzročati, da kaj poči, se poškoduje: ubijati šipe
// v zvezi ubijati jajca na tak način delati, da se odstrani jajčna lupina: ubijati jajca in jih peči / ubijati jajca v ponev - 3. ekspr. povzročati, da kdo izgublja svojo telesno, duševno moč: zakaj me ubijaš s težkim delom / brezdelje, vročina ga ubija; sestanki, spori ga ubijajo / to ga duševno, telesno ubija
- 4. ekspr. povzročati izgubo česa duševnega: ne ubijaj mu upanja; ubijati komu veselje, voljo do dela / hrup ubija duševno zbranost
- 5. ekspr. delati, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubijati čakanje, dolgčas s klepetom, z ribolovom, zabavo / prijetno ubijati čas
● ekspr. črka ubija, duh oživlja samo dobesedno razumevanje zapisanega povzroča izgubo njegove resnične vsebine, ki jo more znova ustvarjati duh
ubíjati se - 1. zaradi padca, udarca ob kaj umirati: padali so v prepade in se ubijali
- 2. namerno povzročati svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: rajši so se ubijali, kot da bi postali ujetniki
- 3. ekspr. s kakim dejanjem, predmetom delati, povzročati, da se izgublja telesna, življenjska moč: ubijati se z delom, s kmetijo / s pijačo se ubija, in vendar pije
// zelo naporno, težko delati: ubijati se za otroke; ubijati se na kmetiji, po njivah; ubijati se od jutra do noči / star. vse življenje se je ubijal z revščino je živel v pomanjkanju
// s širokim pomenskim obsegom z naporom, navadno brez (večjega) uspeha opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: ubijati se z branjem kitajskih znakov / vse popoldne so se ubijali s prelaganjem hlodov; ubijati se s problemom - 4. ekspr. izgubljati svojo moč, jakost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: vodni curki so se med seboj ubijali / kriki se ubijajo v bobnenju slapa / koraki se ubijajo v mahu
● ekspr. ubijati si glavo s čim beliti si glavo s čim; star. ne bo se mu treba ubijati s palico po svetu težko, slabo živeč se potikati, hoditi
ubijajóč -a -e: ubijajoč se sam na kmetiji, je kmalu onemogel; ubijajoči streli; enolično delo je ubijajoče; prisl.: ubijajoče dolgo čakati; ubijajoče zanič zelo
ubíjan -a -o: kriki ubijanih ljudi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
béljenje1 -a s (ẹ́) - 1. glagolnik od beliti1:
- a) beljenje stanovanja
- b) beljenje las, platna; beljenje tkanine s klorom
- c) beljenje hlodov
- 2. redko belež: beljenje odpada s sten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
benéški -a -o prid. (ẹ̑) - 1. nanašajoč se na Benetke: beneški trgovec / beneški cekin, dož; beneška republika / beneško zrcalo
♦ les. beneški jarmenik žaga z enim listom in lesenim ogrodjem za žaganje hlodov v deske; venecijanka; tur. beneška noč nočna prireditev na vodi, navadno z ognjemetom - 2. nanašajoč se na Benečijo: beneška meja; beneško narečje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
dvanajstíca -e ž (í) - 1. pog. številka dvanajst: napisal je več dvanajstic
// redko ducat: kupil je nekaj dvanajstic hlodov - 2. dvanajst prav napovedanih izidov od dvanajstih tekem pri športni napovedi: v drugi kombinaciji je imel dvanajstico
- 3. nekdaj avstrijski novec za dvanajst krajcarjev: plačati z dvanajstico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
móč -í ž (ọ̑) - 1. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov: z dvigovanjem uteži si je pridobil precejšnjo moč; tekmovalci so v začetku varčevali z močjo; ekspr. ima medvedjo, volovsko moč; na dopustu je spet dobil moči za delo / ta ptič ima v kljunu veliko moč / roka mu je brez moči visela ob telesu / ekspr. z vso močjo se je uprl v vesla kolikor je mogel; ekspr. z zadnjimi močmi je lezel na breg komaj, zelo težko
// sposobnost za prenašanje duševnih naporov: v delu je dobil moč, da je vzdržal v takih razmerah; pri zasliševanju mu je zmanjkalo moči; imel je dovolj moči, da je vztrajal / nimam moči, da bi to gledal ne morem tega gledati
// velika sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje duševnih ali telesnih naporov: pri nakladanju hlodov je dokazal svojo moč; obraz mu je izžareval moč in odločnost; občudovali so moč, s katero je prenašal trpljenje; duševna, telesna moč - 2. nav. mn. sposobnost za obstajanje, bivanje, razvijanje: starčku pešajo, pojemajo moči / obrezana rastlina je počasi izgubljala moč / lirika je črpala moč iz narodne pesmi / življenjska moč
- 3. značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: moč domače industrije je iz leta v leto rasla; ugotoviti, kakšna je moč podjetja; moč partije je v številu članstva; moč vojske
// značilnost česa glede na obseg zanj značilne dejavnosti: naprave delajo z vso močjo / moč vodovoda - 4. navadno s prilastkom kar omogoča komu določeno dejavnost: zaupati v svojo ustvarjalno in miselno moč; spoznavna moč človeka; stvariteljska moč mu pojema / obrambna moč države se veča; ofenzivna moč vojske / izobraževalna moč igrače; izrazna moč jezika; zdravilna moč rastline
// publ. značilnost česa glede na količino določenih dobrin, razvitosti določenega področja: denarna moč podjetja; gospodarska moč države raste; primerjati jedrsko moč posameznih držav; materialna moč meščanstva; vojaška moč blokov - 5. kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo: v nekaterih družbenih ureditvah imajo državni organi veliko moč; pridobil si je družbeno moč; utrjevati moč demokratičnih institucij / v kolektivu ima moč in ugled; nima dovolj moči, da bi lahko vplival na razmere / ekspr. pravica je brez moči
// kar omogoča komu, da vpliva, učinkuje na koga, kaj: njena bližina ima čudno moč; starši so pri doraščajočih otrocih pogosto brez moči; moč propagande, vzgoje, zgleda / nad njim nima več moči ne more več vplivati nanj - 6. kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri: silna moč ga je vlekla od okna; skrivnostna moč ga je vrgla ob tla; padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge / moči zemlje
- 7. značilnost česa
- a) glede na učinek, posledico: moč naliva, potresa, vetra / moč odriva, stiska, sunka
- b) glede na čutno zaznavnost: moč bolečine; moč glasu; moč svetlobe; moč vonja
- c) intenzivnost: moč hrepenenja, ljubezni; moč vpliva, vtisa; redko moč volje trdnost
- 8. publ., s prilastkom delavec, uslužbenec: sprejmemo administrativno moč; tovarna potrebuje še nekaj delovnih moči; nastopilo je nekaj novih moči; dobili so novo učno moč novega učitelja
- 9. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na (vso) moč zelo, močno: hvali ga na vso moč; na vso moč se trudi; na moč lep avtomobil / redko letos imamo na moč žita zelo veliko
// iz vse moči prepevati zelo glasno - 10. fiz. delo, opravljeno v časovni enoti: meriti moč; enota za moč
● šalj. že po drugem kozarcu so jima pojemale moči sta postajala pijana; pri eksploziji atomske bombe se je sprostila velika moč energija; star. zakon dobi moč veljavo; publ. meriti moči tekmovati; brez moči mora gledati njeno trpljenje ne da bi mogel kaj ukreniti; ekspr. iz moči zaukati iz občutka moči; pog. priti spet k moči opomoči si; pog. ob moč priti oslabeti; ekspr. truditi se po najboljših močeh kolikor je mogoče; ekspr. po svoji moči koga podpirati kolikor je mogoče; pog. biti pri moči močen, krepek; pog. je še pri močeh je še močen, krepek; publ. delam, kolikor je v moji moči delam, kolikor morem; ekspr. ljubim te z vsemi močmi svojega srca zelo, močno; ekspr. ogrodje se z zadnjo močjo drži na stebrih toliko, da še stoji; ekspr. biti na koncu, pri kraju z močmi biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje; v slogi je moč dobri medsebojni odnosi med ljudmi povečajo njihovo učinkovitost; noč ima svojo moč; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen
♦ bot. srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; ekon. kupna moč količina denarja, ki ga ima posameznik ali družba na razpolago za kupovanje blaga ali storitev; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; elektr. delovna moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za opravljanje dela; jalova moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za tvorbo električnih in magnetnih polj; filoz. volja do moči; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; moč stroja delo, ki ga opravi stroj v enoti časa; jur. obvezna moč zakona lastnost zakona, da ga morajo vsi upoštevati; mat. moč množice število elementov množice; med. obrambna moč organizma; strojn. efektivna moč ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju; imenska moč stroja moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost; šport. vaje za moč vaje, ki krepijo mišice; voj. strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
odvòz -ôza m (ȍ ó) - 1. glagolnik od odvoziti ali odvažati: poskrbeti za odvoz smeti; dovoz in odvoz blaga iz pristanišča / odvoz hlodov bo opravila zadruga
♦ mont. odvoz izkopnine - 2. kraj, prostor, po katerem se odvaža: urediti odvoz; širok odvoz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
vozíček -čka m (ȋ) - 1. manjšalnica od voz: napreči voziček; peljati se na vozičku, z vozičkom / enovprežni voziček; štirikolesni voziček
- 2. vozu podobna priprava za prevažanje
- a) stvari, tovora: nakladati premog na vozičke; vso zelenjavo z vrta je zvozil na vozičku; gospodinja je šla na trg z vozičkom / jamski voziček ozkotirni rudniški voziček za prevažanje tovora, zlasti premoga; ročni voziček; samopostrežni voziček ki se uporablja v samopostrežnih trgovinah; servirni voziček; sladoledarski, smetarski voziček
- b) oseb: mati je vzela otroka iz vozička / invalidski voziček; mrliški voziček za prevažanje mrličev, ki ga potiskajo ljudje; otroški voziček
- 3. igrača, ki predstavlja voz, otroški voziček: delati otrokom vozičke; deklice so vozile vozičke s punčkami
♦ elektr. akumulatorski voziček transportni voziček, ki ga žene energija iz akumulatorjev; les. vpenjalni voziček priprava pri polnojarmeniku za vpenjanje hlodov; teh. dvigalni voziček transportni voziček, s katerim se breme lahko tudi dvigne; žel. prtljažni voziček akumulatorski voziček s prikolicami za prevoz prtljage od skladišča do službenega vagona
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
žáganje -a s (ȃ) - 1. glagolnik od žagati: žaganje ga je utrudilo; žaganje debla, veje; odpadki pri žaganju / žaganje drv, hlodov / koza za žaganje / žaganje škržatov / žaganje spečega / sodelovati pri žaganju predsednika
- 2. drobni delci lesa, ki se odrezujejo pri žaganju: pomesti žaganje; z žaganjem posuta tla; kup žaganja / peč na žaganje
- 3. slabš. suha, pusta, brezokusna jed: tega žaganja ne bo nihče jedel
// pusto, nekvalitetno delo, besedilo brez notranje povezanosti: ne mara brati tega žaganja; te pesmi so solzavo žaganje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
katámaran -a m (ȃ) - 1. zlasti v indijskem in južnoameriškem okolju splav iz dveh vzporednih, med seboj povezanih hlodov: uporabljati katamaran za prevažanje ob obali
- 2. navt. ladja ali čoln z dvema vzporednima, med seboj povezanima trupoma: velika stabilnost katamaranov / potniški katamaran
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
lenír -ja m (í) - 1. zastar. ravnilo: svinčnik in lenir
- 2. nekdaj orodje z zelo dolgim ročajem za lovljenje plavajočega lesa, hlodov: z lenirjem je odšel k narasli Soči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
lubádarka -e ž (ȃ) gozd. drevo, v katerem so lubadarji: posekati lubadarke / izdelati več tisoč lubadark hlodov iz takih dreves
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
spláv in splàv spláva m (ȃ; ȁ á) - 1. preprosto, navadno iz hlodov narejeno plovilo: naložiti tovor na splav; prepeljati se na splavu, s splavom; čolni in splavi / (gumijast) rešilni splav
- 2. za plovbo po reki povezan ali s klini zbit les: splav je nasedel na plitvini; krmariti splav; sestavljati, vezati splave; krmar na splavu / splaviti les v splavih
- 3. prekinitev nosečnosti: preprečevanje splavov; vzrok za splav; splav zaradi bolezni / imela je že več splavov; naredili so ji splav
● knjiž. ledeni splavi na rekah veliki kosi plavajočega ledu; zastar. jezditi na skok na splav zelo hitro
♦ med. indicirani, izzvani, spontani, umetni splav; voj. pontonski splav
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
števílčnik -a m (ȋ) del priprave z določenimi znaki, navadno s številkami; številčnica: opazovati nihanje kazalca po številčniku;
ura z obdrgnjenim številčnikom;
vrgel je kroglico na številčnik rulete
♦ elektr. sestavni del števca, ki kaže merjeno količino; gozd. kladivo s premakljivimi železnimi številkami za označevanje dreves, hlodov; ptt priprava na telefonskem ali telegrafskem aparatu za avtomatsko izbiranje želenega telefonskega ali telegrafskega priključka v avtomatski centrali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
tesáti téšem nedov., têši tešíte; têsal (á ẹ́) s sekiro obdelovati les v smeri vlaken: tesarji tešejo;
tesati les;
tesati po označeni črti;
tesati, žagati in klati / tesati lehnjak / vse življenje je tesal // na tak način delati, oblikovati: tesati prage iz hlodov; tesati trame za ostrešje / tesati ladjo; tesati si brunarico / ekspr. reka teše strugo skozi sotesko
● ekspr. časopis je kar sam tesal pisal, oblikoval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
valíti1 -ím nedov. (ī í) - 1. premikati predmet po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi: valiti hlode; prevrnjena cisterna se je valila vse hitreje / narasla voda vali s seboj kamenje / ekspr. reka vali svoje mrzle valove
// s takim premikanjem spravljati- a) kam: valiti hlode na kup; valiti sod v klet
- b) od kod: valiti sode s tovornjaka; z višin se vali kamenje
- 2. ekspr. dajati, vsiljevati komu kaj težkega, neprijetnega: delo so valili drug drugemu / valiti odgovornost s sebe
// navadno v zvezi z na delati, da postane kdo drug deležen česa težkega, neprijetnega: svoje dolžnosti rad vali na druge; krivdo za neuspeh valijo nanj / bremena so valili na ramena delavcev
● ekspr. valiti besede v ustih nerodno, nerazločno, težko jih izgovarjati
valíti se ekspr. - 1. nerodno, okorno se premikati zaradi velike razsežnosti, teže: po cesti se vali tank / ofenziva se je valila proti Dolenjski
- 2. hitro, neurejeno prihajati v velikem številu: množica se vali iz dvorane; otroci se valijo na igrišče / brezoseb., elipt. iz govornikovih ust se vali kot povodenj
- 3. hitro se premikati v veliki količini: iz dimnika se vali gost dim; po dolini se valijo megle / reka se vali proti morju / čez hribe se vali grom
valèč -éča -e: valeč pred seboj skalo, je težko sopel; bobnenje valečih se hlodov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
vláčenje -a s (á) glagolnik od vlačiti: vlačenje ladij / vlačenje hlodov iz gozda / vlačenje po policiji / vlačenje z različnimi branami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
vpenjálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vpenjanje: vpenjalna naprava / vpenjalna dolžina
♦ les. vpenjalni voziček priprava pri polnojarmeniku za vpenjanje hlodov; strojn. vpenjalna glava del obdelovalnega stroja, v katerega se vpne orodje ali obdelovanec; teh. vpenjalna stročnica del vpenjalne naprave v obliki cevi, ki je na enem koncu lijakasto odebeljena in navadno trikrat preklana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
zvŕhan -a -o prid. (r̄) poln bolj kot do vrha, roba: na mizi je stal zvrhan pehar jabolk;
prinesla je zvrhano skledo štrukljev / nameriti zvrhan liter moke; zvrhan mernik pšenice; dati česa zvrhano mero / zvrhan voz smrekovih hlodov visoko naložen // ekspr. poln do vrha, roba: zvrhan kozarec, vrč vina
● ekspr. prinesel je zvrhan koš novic zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero križev in težav zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero talenta zelo je talentiranzvŕhano prisl.: zvrhano naliti; zvrhano poln jerbas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
žága -e ž (ȃ) - 1. orodje ali stroj z nazobčanim listom za žaganje: pognati, vleči žago; list, ročaj žage / slišati žago glas žage pri žaganju; kakor žaga rezek glas / drvarska žaga; dvoročna žaga; električna, motorna, ročna, strojna žaga; mizarska žaga ročna žaga z vrvico, napeto z zatikalom; žaga na vodni pogon; žaga za kovino, marmor
// list tega orodja: vpeti žago v okvir; zobje žage / žaga se skrha; brusiti žago - 2. obrat za žaganje hlodov, lesa: žaga dela tudi ob sobotah; vodja žage / imeti mlin in žago stavbo z napravami za žaganje; postaviti ob potoku žago / pripeljati na žago; delavci na žagi
● ekspr. zapele so žage začeli so žagati; nar. vodnjak na žago vodnjak z ročno črpalko
♦ etn. vžigalna žaga pri nekaterih primitivnih ljudstvih priprava za delanje ognja, pri kateri se ostroroba palica vleče sem in tja po zarezi; gozd., les. verižna motorna žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot žagini zobje; les. krožna žaga stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo; tračna žaga strojna žaga v obliki brezkončnega traku; (žaga) samica venecijanka; muz. pojoča žaga veliki žagi brez zob podobno glasbilo, na katero se igra z lokom ali tolkalcem; teh. razperiti žago; kamnoseška žaga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
izvláčenje -a s (á) glagolnik od izvlačiti: izvlačenje hlodov, lesa iz gozda / izvlačenje pomožnega sedeža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nakládanje -a s (ȃ) glagolnik od nakladati: nakladanje hlodov, peska;
nakladanje živine;
prostor za nakladanje / nakladanje ladij, vagonov / njegova naloga je nakladanje peči / nakladanje novih dajatev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
razžagovánje -a s (ȃ) glagolnik od razžagovati: razžagovanje desk, hlodov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
tesáč -a m (á) gozdni delavec, ki se ukvarja s tesanjem lesa: biti, postati tesač;
tesač hlodov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
vpénjanje -a s (ẹ̑) glagolnik od vpenjati: vpenjanje hlodov;
vpenjanje žaginih listov, rezil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
cepín -a m (ȋ) gozdarsko orodje za premikanje hlodov: zasaditi cepin v hlod // krampu podobno alpinistično orodje za rabo v snegu in ledu: s cepinom si je v ledu izsekal stopinjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
gáter -tra m (á) les. stroj za žaganje hlodov v deske; jarmenik: nabaviti gater
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
hlódast -a -o prid. (ọ̑) ki je iz hlodov: hlodasta stena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
hlodíšče -a s (í) les. skladišče hlodov: veliki kupi hlodovine na hlodišču
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
hlodovína -e ž (í) les v obliki hlodov: neobeljena hlodovina;
pomanjkanje hlodovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
hlodóvje -a s (ọ̑) več hlodov, hlodi: kup hlodovja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
jármenik -a m (ȃ) les. stroj za žaganje hlodov v deske: dati hlod v jarmenik / beneški jarmenik venecijanka; cepilni jarmenik za rezanje plohov v tanke deske
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ohlódje -a s (ọ̑) star. več hlodov, hlodi: hrastovo ohlodje / utrditi nasip z ohlodjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
venecijánka -e ž (ȃ) les. žaga z enim listom in lesenim ogrodjem za žaganje hlodov v deske: žagati z venecijanko / žaga venecijanka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
žagálnica -e ž (ȃ) les. obrat za žaganje hlodov, lesa: pripeljati hlod v žagalnico / vodja žagalnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
žágarstvo -a s (ȃ) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z žaganjem hlodov, lesa: razvoj žagarstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.