depó -ja (ọ̑) prostor, v katerem se kaj shrani, uskladišči za določen čas; skladišče, shramba: arhivski, muzejski depo; depo hrane, rezervne opreme, premoga
// v tem prostoru shranjeni predmeti: vrednost celotnega depoja / bančni depo banki v hrambo dani vrednostni papirji ali dragocenosti, polog
♦ 
voj. depo vojnih ladij pristanišče za vojne ladje, ki so v rezervi ali v popravilu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

deponírati -am dov. in nedov. (ȋ) dati, izročiti v hrambo: deponirati ček, vrednostne papirje v banki / deponirati valuto na carini

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

depozít -a (ȋ) 
  1. 1. v banko vložena denarna sredstva; vloga: denarni, devizni depozit; število depozitov narašča
  2. 2. v hrambo dani vrednostni papirji ali dragocenosti, polog: depozit zlata; vrednost depozita / bančni depozit bančni depo; carinski depozit denar ali blago, ki ga vzame carinski organ v hrambo
    ♦ 
    jur. sodni depozit denar, ki ga odda dolžnik na sodišču, kadar ga upnik noče sprejeti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

hrámba -e ž (ȃ) 
  1. 1. spravljanje, shranjevanje česa za določen čas: hramba vrednostnih papirjev; pristojbina, prostor za hrambo / dati, sprejeti kaj v hrambo / ti pomembni rokopisi so v hrambi akademije v varstvu
     
    jur. sodna hramba denar, ki ga odda dolžnik na sodišču, kadar ga upnik noče sprejeti
  2. 2. zastar. shramba: hramba za pšenico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

hrámben -bna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na hrambo: hrambna pristojbina; hrambno potrdilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

hranítven -a -o prid. (ȋ) jur., v zvezi hranitvena pogodba pogodba o prevzemu tuje premičnine v hrambo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

izróčati -am nedov. (ọ́) 
  1. 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: izročati komu denar, pisma / ko je izročal sinu posestvo, si je izgovoril preužitek / izročati pozdrave
    // dajati komu kaj, zlasti na slovesen način: diplome jim je izročal dekan
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom delati, da prehaja kaj kam z določenim namenom: izročati denar, predmete v hrambo, varstvo / sčasoma so mu izročali zahtevnejša opravila dajali
    // publ. obnovljeno šolo so izročali svojemu namenu
     
    vznes. očeta so izročali zemlji pokopavali so ga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

izročítev -tve ž (ȋ) glagolnik od izročiti: izročitev pošiljke naslovljencu / izročitev posestva / izročitev obdolženca drugi državi / izročitev diplome, odlikovanja / izročitev v hrambo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

izročíti -ím dov., izróčil (ī í) 
  1. 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: izročiti komu denar, knjigo; izročiti telegram naslovniku / izročiti posestvo sinu / izročiti komu kaj v last / ekspr. izročite mu lepe pozdrave / izročiti tuji državi storilca kaznivega dejanja
    // dati komu kaj, zlasti na slovesen način: izročiti diplome, odlikovanja
     
    polit. izročiti protestno noto; veleposlanik je izročil svoja akreditivna pisma predsedniku vlade
    // napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: izročiti proizvajalna sredstva delavcem / izročiti komu oblast, poveljstvo
  2. 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: premaganci so morali izročiti orožje, trdnjavo / izročiti ključe hiše, mesta
  3. 3. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom: izročiti predmete v hrambo; izročiti otroka v rejo, varstvo; izročiti v promet, uporabo; izročiti teze v razpravo dati
    // publ.: poslopje so izročili svojemu namenu; most so že izročili prometu / izročiti zadevo odvetniku / ekspr. izročil ga je sodišču vložil je tožbo proti njemu
  4. 4. zastar. sporočiti: po otroku mu je izročil, naj ga obišče
    ● 
    vznes. izročil je svojo dušo Bogu v krščanskem okolju umrl je; knjiž. izročiti kaj pozabi, v pozabo napraviti, povzročiti, da se pozabi; vznes. njegovo truplo so izročili zemlji pokopali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

oróden -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na orodje: orodni ključavničar, kovač / orodni voz voz za hrambo orodja pri delih na cesti ali železnici
 
teh. orodni brusilnik stroj za brušenje rezil na orodju; orodni stroj obdelovalni stroj; orodno jeklo jeklo za izdelavo orodja, s katerim se obdelujejo kovine, drugi materiali
// nanašajoč se na telovadno orodje: orodna telovadba; orodne vaje / orodni telovadec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

pogódba -e ž (ọ̑) sporazum, soglasje glede kakih določil ali obveznosti: pogodba se izteče; razveljaviti, skleniti, spremeniti pogodbo; odstopiti od pogodbe; urejati zadeve s pogodbo; kršitev pogodbe; veljavnost pogodbe / avtorska pogodba; darilna pogodba; dolgoročna pogodba; ladjarska pogodba o najemu ladje za določen prevoz ali listina o tej pogodbi; čarter; meddržavna pogodba; ratificirati mirovno pogodbo; najemna pogodba; zunanjetrgovinska pogodba
// listina o tem sporazumu: napisati, podpisati, prebrati pogodbo
♦ 
adm. delovna pogodba o ustanovitvi delovnega razmerja med delodajalcem in delojemalcem; ekon. kupoprodajna pogodba; filoz. družbena pogodba v idealistični filozofiji s katero se prenese suverenost posameznika na državo, ki jo predstavlja (absolutistični) vladar ali voljeni predstavnik ljudstva; fin. kreditna pogodba; jur. ovreči pogodbo; hranitvena pogodba o prevzemu tuje premičnine v hrambo; kolektivna pogodba sporazum med sindikalnim organom in gospodarsko zbornico o bistvenih vprašanjih delovnega razmerja med delavci in zasebnimi delodajalci; mandatna pogodba o opravljanju poslov za druge, naročilo; polit. avstrijska državna pogodba 1955. leta sklenjena pogodba o neodvisnosti in nevtralnosti Avstrije, katere 7. člen določa pravice slovenske manjšine v Avstriji; skleniti nenapadalno pogodbo; zgod. senžermenska pogodba 10. septembra 1919 sklenjena mirovna pogodba med zavezniki in Avstrijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

pològ in pôlog -óga (ȍ ọ́; ó ọ́) 
  1. 1. denarni znesek, ki ga je treba (začasno) dati, izročiti komu, da se dobi posojilo, določena pravica: nakazati banki polog; polog za nakup stanovanja na kredit / garancijski polog
  2. 2. v hrambo dani vrednostni papirji ali dragocenosti; depozit: zlorabiti izročene pologe / bančni polog bančni depo
     
    jur. sodni polog denar, ki ga odda dolžnik na sodišču, kadar ga upnik noče sprejeti; sodni depozit
  3. 3. glagolnik od položiti 5: polog dnevnega iztržka; dvigi in pologi
  4. 4. nar. zahodno položen, nekoliko nagnjen svet: na pologu stoji koča; travnat, zasnežen polog / steči po pologu griča

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

shránek -nka (ȃ) gastr. pokvarljivo živilo, pripravljeno z ustreznim postopkom za daljšo hrambo: kompoti, vložena in zamrznjena zelenjava ter drugi shranki; trajnost shranka / mesni, sadni shranki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

shranítev -tve ž (ȋ) glagolnik od shraniti: shranitev sadja / dajati v shranitev v hrambo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

shraníti in shrániti -im dov. (ī á ā) 
  1. 1. dati kaj na določeno mesto za kasnejšo uporabo: shraniti zimska oblačila; shraniti sadje za zimo; shraniti v predal; varno shraniti / shraniti kaj za hudo silo prihraniti
    // narediti, da se kaj ohrani: shraniti izrezke iz časopisov, stara pisma
  2. 2. dati kaj v hrambo: shraniti listine na sodišču

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

shranjeválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na shranjevanje: majhni shranjevalni prostori; police in druge shranjevalne površine v omari
 
jur. shranjevalna pogodba pogodba o prevzemu tuje premičnine v hrambo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

zaúpati -am nedov. in dov. (ȗ) 
  1. 1. biti prepričan o sposobnosti, voljnosti koga narediti, kar se pričakuje: šofer je izkušen, lahko mu zaupamo; zaupam vam, da boste stvar uredili / ekspr. zaupati rokam kirurga / zaupati v brata
    // biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: zaupam mu, da govori resnico; premalo si zaupamo; ekspr. slepo ji je zaupal, ona pa ga je prevarala / zaupati besedam koga
  2. 2. biti prepričan, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupati kakovosti izdelkov / zaupati svoji moči, spretnosti / zaupati svojim nogam / zaupati v razum, usodo
  3. 3. dov. povedati, sporočiti komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupati komu resnico, skrivnost; zaupati komu kaj po telefonu, v pismu; zaupala se ji je, da je noseča
     
    ekspr. zaupati papirju svoje misli zapisati jih (na papir)
  4. 4. dov., ekspr., z dajalnikom dati komu kaj v upanju, da bo stvar dobro opravljena: zaupati komu odgovorno funkcijo, nalogo; zaupati glavno vlogo znanemu igralcu / zaupati komu zastopstvo / zaupati komu ključe; zaupati komu tovor / zaupati komu kaj v hrambo, varstvo
    // narediti, da postane kaj predmet kake dejavnosti, v upanju, da bo izid dober, ugoden: zaupati avtomobil, tovor železnici / zaupati se gorskemu vodniku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

žétven -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na žetev: kombajn in drugi žetveni stroji / žetveni dnevi / žetvena in mlatilna opravila / zapisovati žetvene pesmi
 
etn. žetveni venec venec iz klasja in poljskega cvetja, ki ga izroči žanjica gospodinji v hrambo do naslednje žetve, znan zlasti v Prekmurju in Beli krajini

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

Število zadetkov: 18