hrámba -e ž (ȃ) 1. spravljanje, shranjevanje česa za določen čas: hramba vrednostnih papirjev;
pristojbina, prostor za hrambo / dati, sprejeti kaj v hrambo / ti pomembni rokopisi so v hrambi akademije v varstvu
♦ pravn. sodna hramba denar, ki ga odda dolžnik na sodišču, kadar ga upnik noče sprejeti2. zastar. shramba: hramba za pšenico
depozít -a m (ȋ) 1. v banko vložena denarna sredstva; vloga2:
denarni, devizni depozit;
število depozitov narašča 2. v hrambo dani vrednostni papirji ali dragocenosti, polog: depozit zlata;
vrednost depozita / bančni depozit bančni depo; carinski depozit denar ali blago, ki ga vzame carinski organ v hrambo
♦ pravn. sodni depozit denar, ki ga odda dolžnik na sodišču, kadar ga upnik noče sprejeti
depó -ja m (ọ̑) prostor, v katerem se kaj shrani, uskladišči za določen čas; skladišče, shramba: arhivski, muzejski depo;
depo hrane, rezervne opreme, premoga // v tem prostoru shranjeni predmeti: vrednost celotnega depoja / bančni depo banki v hrambo dani vrednostni papirji ali dragocenosti, polog
♦ voj. depo vojnih ladij pristanišče za vojne ladje, ki so v rezervi ali v popravilu
izročítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od izročiti: izročitev pošiljke naslovljencu / izročitev posestva / izročitev obdolženca drugi državi / izročitev diplome, odlikovanja / izročitev v hrambo
oróden -dna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na orodje: orodni ključavničar, kovač / orodni voz voz za hrambo orodja pri delih na cesti ali železnici
♦ teh. orodni brusilnik stroj za brušenje rezil na orodju; orodni stroj obdelovalni stroj; orodno jeklo jeklo za izdelavo orodja, s katerim se obdelujejo kovine, drugi materiali
// nanašajoč se na telovadno orodje: orodna telovadba; orodne vaje / orodni telovadec
shranítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od shraniti: shranitev sadja / dajati v shranitev v hrambo
shranjeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na shranjevanje: majhni shranjevalni prostori; police in druge shranjevalne površine v omari
♦ pravn. shranjevalna pogodba pogodba o prevzemu tuje premičnine v hrambo
zaúpati -am nedov. in dov. (ȗ) 1. biti prepričan o sposobnosti, voljnosti koga narediti, kar se pričakuje: šofer je izkušen, lahko mu zaupamo;
zaupam vam, da boste stvar uredili / ekspr. zaupati rokam kirurga / zaupati v brata // biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: zaupam mu, da govori resnico; premalo si zaupamo; ekspr. slepo ji je zaupal, ona pa ga je prevarala / zaupati besedam koga 2. biti prepričan, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupati kakovosti izdelkov / zaupati svoji moči, spretnosti / zaupati svojim nogam / zaupati v razum, usodo 3. dov. povedati, sporočiti komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupati komu resnico, skrivnost;
zaupati komu kaj po telefonu, v pismu;
zaupala se ji je, da je noseča
● ekspr. zaupati papirju svoje misli zapisati jih (na papir)4. dov.,
ekspr., z dajalnikom dati komu kaj v upanju, da bo stvar dobro opravljena: zaupati komu odgovorno funkcijo, nalogo;
zaupati glavno vlogo znanemu igralcu / zaupati komu zastopstvo / zaupati komu ključe; zaupati komu tovor / zaupati komu kaj v hrambo, varstvo // narediti, da postane kaj predmet kake dejavnosti, v upanju, da bo izid dober, ugoden: zaupati avtomobil, tovor železnici / zaupati se gorskemu vodniku zaupajóč -a -e:
zaupajoč drug drugemu, sta sodelovala; vase zaupajoč športnik
zaúpan -a -o:
zaupane skrivnosti
žétven -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na žetev: kombajn in drugi žetveni stroji / žetveni dnevi / žetvena in mlatilna opravila / zapisovati žetvene pesmi
♦ etn. žetveni venec venec iz klasja in poljskega cvetja, ki ga izroči žanjica gospodinji v hrambo do naslednje žetve, znan zlasti v Prekmurju in Beli krajini
izróčati -am nedov. (ọ́) 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: izročati komu denar, pisma / ko je izročal sinu posestvo, si je izgovoril preužitek / izročati pozdrave // dajati komu kaj, zlasti na slovesen način: diplome jim je izročal dekan 2. s širokim pomenskim obsegom delati, da prehaja kaj kam z določenim namenom: izročati denar, predmete v hrambo, varstvo / sčasoma so mu izročali zahtevnejša opravila dajali / publ. obnovljeno šolo so izročali svojemu namenu
● vznes. očeta so izročali zemlji pokopavali so gaizróčati se knjiž.
prepuščati se, predajati se: izročal se je težkim mislim
izročíti -ím dov., izróčil (ī í) 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: izročiti komu denar, knjigo;
izročiti telegram naslovniku / izročiti posestvo sinu / izročiti komu kaj v last / ekspr. izročite mu lepe pozdrave / izročiti tuji državi storilca kaznivega dejanja // dati komu kaj, zlasti na slovesen način: izročiti diplome, odlikovanja
♦ polit. izročiti protestno noto; veleposlanik je izročil svoja akreditivna pisma predsedniku vlade // napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: izročiti proizvajalna sredstva delavcem / izročiti komu oblast, poveljstvo 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: premaganci so morali izročiti orožje, trdnjavo / izročiti ključe hiše, mesta 3. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom: izročiti predmete v hrambo;
izročiti otroka v rejo, varstvo;
izročiti v promet, uporabo;
izročiti teze v razpravo dati / publ.: poslopje so izročili svojemu namenu; most so že izročili prometu / izročiti zadevo odvetniku / ekspr. izročil ga je sodišču vložil je tožbo proti njemu4. zastar. sporočiti: po otroku mu je izročil, naj ga obišče
● vznes. izročil je svojo dušo Bogu v krščanskem okolju umrl je; knjiž. izročiti kaj pozabi, v pozabo napraviti, povzročiti, da se pozabi; vznes. njegovo truplo so izročili zemlji pokopaliizročíti se knjiž.
prepustiti se, predati se: izročiti se usodi / ves se je izročil svojemu poklicu posvetil
♦ rel. izročiti se Materi božji prositi za varstvo, pomoč
izročívši zastar.:
izročivši pismo, je odšel
izročèn -êna -o:
skrb za otroka je bila izročena sestri; ustno izročena pravljica; blago je bilo izročeno v varstvo
● ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen
pogódba -e ž (ọ̑)
sporazum, soglasje glede kakih določil ali obveznosti: pogodba se izteče; razveljaviti, skleniti, spremeniti pogodbo; odstopiti od pogodbe; urejati zadeve s pogodbo; kršitev pogodbe; veljavnost pogodbe / avtorska pogodba; darilna pogodba; dolgoročna pogodba; ladjarska pogodba o najemu ladje za določen prevoz ali listina o tej pogodbi; čarter; meddržavna pogodba; ratificirati mirovno pogodbo; najemna pogodba; zunanjetrgovinska pogodba
// listina o tem sporazumu: napisati, podpisati, prebrati pogodbo
♦ adm. delovna pogodba o ustanovitvi delovnega razmerja med delodajalcem in delojemalcem; ekon. kupoprodajna pogodba; filoz. družbena pogodba v idealistični filozofiji s katero se prenese suverenost posameznika na državo, ki jo predstavlja (absolutistični) vladar ali voljeni predstavnik ljudstva; fin. kreditna pogodba; polit. avstrijska državna pogodba 1955. leta sklenjena pogodba o neodvisnosti in nevtralnosti Avstrije, katere 7. člen določa pravice slovenske manjšine v Avstriji; skleniti nenapadalno pogodbo; pravn. ovreči pogodbo; hranitvena pogodba o prevzemu tuje premičnine v hrambo; kolektivna pogodba sporazum med sindikalnim organom in gospodarsko zbornico o bistvenih vprašanjih delovnega razmerja med delavci in zasebnimi delodajalci; mandatna pogodba o opravljanju poslov za druge, naročilo; zgod. senžermenska pogodba 10. septembra 1919 sklenjena mirovna pogodba med zavezniki in Avstrijo
deponírati -am dov. in nedov. (ȋ) dati, izročiti v hrambo: deponirati ček, vrednostne papirje v banki / deponirati valuto na carini deponíran -a -o:
deponirano zlato; potrdilo o deponiranem denarju
hrámben -bna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na hrambo: hrambna pristojbina; hrambno potrdilo
hranítven -a -o prid. (ȋ)
pravn., v zvezi hranitvena pogodba, nekdaj pogodba o prevzemu tuje premičnine v hrambo:
pològ in pôlog -óga m (ȍ ọ́; ó ọ́) 1. denarni znesek, ki ga je treba (začasno) dati, izročiti komu, da se dobi posojilo, določena pravica: nakazati banki polog;
polog za nakup stanovanja na kredit / garancijski polog 2. v hrambo dani vrednostni papirji ali dragocenosti; depozit: zlorabiti izročene pologe / bančni polog bančni depo
♦ pravn. sodni polog denar, ki ga odda dolžnik na sodišču, kadar ga upnik noče sprejeti; sodni depozit3. glagolnik od položiti 5: polog dnevnega iztržka;
dvigi in pologi 4. nar. zahodno položen, nekoliko nagnjen svet: na pologu stoji koča;
travnat, zasnežen polog / steči po pologu griča
shránek -nka m (ȃ)
gastr. pokvarljivo živilo, pripravljeno z ustreznim postopkom za daljšo hrambo: kompoti, vložena in zamrznjena zelenjava ter drugi shranki; trajnost shranka / mesni, sadni shranki
shraníti in shrániti -im dov. (ī á ā) 1. dati kaj na določeno mesto za kasnejšo uporabo: shraniti zimska oblačila;
shraniti sadje za zimo;
shraniti v predal;
varno shraniti / shraniti izrezke iz časopisov, stara pisma / shraniti kaj za hudo silo prihraniti// dati digitalne podatke na nosilec podatkov za kasnejšo uporabo: shraniti datoteke v pomnilnik telefona, na pomnilniško kartico, trdi disk; program ob zapiranju samodejno shrani različico datoteke / shraniti podatke v digitalni obliki 2. dati kaj v hrambo: shraniti listine na sodišču shránjen -a -o:
shranjene listine; shranjena živila