Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. čutiti strah, biti v strahu: ponoči in v gozdu se otrok boji; nič se ne boj; hudo, močno, zelo se bati; na smrt se bojim; preh. bati se sovražnika; boji se ga kot hudič križa, kot živega vraga zelo
   // elipt.: nič se bati! pog. nič bati!
   // čutiti spoštljiv strah: fant se boji samo očeta; boga se bati; celo šefa se ne boji
2. 2. preh. s strahom pričakovati kaj neprijetnega: bati se kazni, smrti, toče, trpljenja / lakote se jim ni bati; tako oblečen se ne bojim mraza
   // ne želeti si, ne marati: bati se odgovornosti, stroškov, zamere; teh razgrajačev se vse boji / bojijo se njenega strupenega jezika
3. 3. z nedoločnikom kot predmetom ne imeti dovolj poguma, ant. upati si: vsako stvar se boji začeti; boji se jim zameriti; bal se je zaplavati; fantje so se bali (iti) k vojakom; boji se (iti) domov / ta se boji deklet se jih plašno izogiba
4. 4. biti v skrbeh za koga ali za kaj: starši se boje za otroke; boji se za njegovo srečo, zdravje / bati se za imetje, zaslužek / ne boj se, vse bo dobro; bal sem se, da me bodo napak razumeli; boji se, kaj bo / Janez se boji, da bo brat umrl; s pleonastično nikalnico boji se, da bi mu brat ne umrl, da mu brat ne umre boji se, da bi brat umrl
5. 5. ekspr. domnevati, meniti, misliti: bojim se, da ni tako, kot mislite; slišal se je krohot, da sem se bal, da bo sobo razneslo; bojim se, da se motiš; bojim se, da se ne motiš da imaš prav; ne boš mi ušel, ne boj se nikar ne misli
   // bojim se, da vas motim
   ● ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; ekspr. ali se ne bojiš boga kako si upaš kaj takega storiti; bati se lastne sence bati se vsega brez razlogov, biti plašljiv; pri tem delu se ga ne bojim upam se meriti z njim; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi

bojé se zastar.: šli so ga iskat, ne boje se mraza in noči

bojèč se -éča -e: boječ se jeze, pikrih opazk; zastar. prečula je vso noč, neizmerno boječa se zanj; prim. boječ

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

bístveno prisl.: položaj se ni bistveno izboljšal; razmere so se bistveno spremenile; sam.: na konferenci niso sklenili nič bistvenega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. ki ima bolezen, ant. zdrav: bolan otrok; njegov oče je že dolgo bolan; že celo zimo leži bolan; videti je bolan; naredil se je bolnega; doma ima bolno mater; bolan na pljučih, na srcu; bolan na smrt, za smrt; bolan za jetiko, za rakom; hudo, neozdravljivo, nevarno, težko bolan; duševno, spolno, živčno bolan; revež je ves bolan
   // ki izraža, kaže bolezen: govori s tresočim se, bolnim glasom; bled, bolan obraz; bolno dihanje; pren. bolne ambicije, sanje; obhajajo ga bolne misli; bolna občutljivost, razdraženost; pesn.: bolna duša; bolno srce
2. 2. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva prizadet, vznemirjen: kar bolan je od sreče; bolan od bridkosti, ljubosumnosti, domotožja

bólno prisl.: bolno nasmehniti se, vzdihniti; bolno zakašljati; bolno bled v obraz / knjiž. vest o smrti je bolno odjeknila v vseh nas boleče

bólni -a -o sam.: zdravi ne razume bolnega; dieta za žolčno bolne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

bolehajóč -a -e: bolehajoča žival

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: boriti se s sovražnikom; junaško se je boril; bataljon se je boril do zadnjega moža; boriti se na nož, na življenje in smrt; boril se je kakor lev; pren. boriti se zoper obup; boriti se sam s seboj; boriti se s težavami; več ur se je boril z valovi
2. 2. zelo si prizadevati za kaj: tekmovalec se bori za prvo mesto; boriti se za kruh, za obstoj, za pravice; bori se, da bi obdržal svoj položaj
   // v zvezi s s, z s težavo upirati se čemu: boriti se s solzami, s spancem
3. 3. ekspr. težko hoditi skozi kaj ovirajočega: boriti se skozi zamete
   ● šalj. že štiri dni se krepko bori s cvičkom ga pije; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; v Parizu se je hudo boril s francoščino jo je težko in slabo govoril; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; publ. boriti se z ramo ob rami skupaj, složno

borèč se -éča -e: boreč se za enakopravnost; boreče se države

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo
2. 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve
   // kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje
   // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik
   // v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek
   // s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka
3. 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka
4. 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek
5. 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče
   ● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo
   ♦ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja
2. 2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno pivo, vino; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel
   // ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez
3. 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje
   // ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli
   // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo
4. 4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji
5. 5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna
   ● publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno
   ♦ antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; geogr. Črna gora; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna

čŕno prisl.: črno orisati položaj; črno obrobljen robec; črno pobarvana tabla; črno vezana knjiga / piše se narazen ali skupaj: črno lisast ali črnolisast; črno pikast; črno progast; črno rjav; črno zelen / pesn. črno črn oblak
● ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; črno gleda predse jezno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko

čŕni -a -o sam.: črni je ponudil belemu remi kdor igra pri šahu s črnimi figurami; nav. slabš. črni in rdeči desničarji, klerikalci; pog. pol kile črnega in dve žemlji črnega kruha; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; nosi črno za sinom črno, žalno obleko; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; na črno prodajati tujo valuto, zidati hišo; ekspr. zadel si v črno pravilno si nakazal problem, povedal si bistvo stvari; istrsko črno črno vino; črno za nohtom umazanija; pog. liter črnega in narezek črnega vina; žena v črnem v črni, žalni obleki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. izraziti z besedami, reči: tako je dejal govornik v svojem govoru; dejala je, da pride jutri domov; saj ni tako hudo, je dejal nežno, priliznjeno; star. krasen dan, deje sam pri sebi reče, pravi
   // po vsem tistem, kar smo dejali o njegovem delu, vidimo, koliko je storil povedali
2. 2. nedov. in dov. biti kakega mnenja; misliti, meniti: ljudje so dejali, da je prav ravnal; oče je dejal, da se je hči pomirila; starši so dejali, da se morajo otroci navaditi skromnosti / kaj boš dejala na to? kaj bi dejal, ko bi to vedel / o tebi smo dejali, da si lenuh in postopač
   // z oslabljenim pomenom, v zvezi z bi izraža
   1. a) omejitev na samo osebni odnos do česa: človek bi dejal, da to ni mogoče; dejal bi, da ni res, kar praviš; star. saj mu ni, da bi dejal, nič do žensk
   2. b) stopnjevanje z dodatno trditvijo: z dopusta sem se vrnil svež in spočit, dejal bi, prerojen
3. 3. nedov. imenovati, reči: dejali so mu Peter; pri hiši se je dejalo pri Ribičevih
   ● nekaj mu je dejalo, da naj ostane čutil je, zdelo se mu je, da je prav, če ostane; če bi to storil, bi lahko kdo kaj dejal imel kako neugodno pripombo, mnenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. zavestno uporabljati telesno ali duševno energijo za pridobivanje dobrin: delati in počivati; dela od jutra do večera; vse življenje je delal; cel dan je delal na polju, pri stroju, v pisarni; delati fizično, umsko; pridno, težko delati; na roko delati ročno; učiti otroka delati; dela kakor za stavo, ko mravlja, ko nor; dela kot črna živina / zelo je delal, da je naredil v tako kratkem času se je trudil
   // navadno s prislovom opravljati delo na določenem področju: kulturno, politično delati / delati proti okupatorju; dela za narod; dela z mladino / dela pri društvu, v organizaciji / delati za odpravo zaostalosti, v korist človeštva
   // navadno s prislovom izpolnjevati, opravljati kako nalogo: novi odbor slabo, uspešno dela; novi člani ne delajo tako, kot se je od njih pričakovalo; nekatere naše organizacije sploh ne delajo / pog.: avto mu dobro dela; vse naprave odlično delajo delujejo
2. 2. opravljati delo na kakem področju celotnega proizvajalnega procesa kot vir zaslužka: ugotoviti, koliko ljudi dela v industriji, kmetijstvu; dela v rudniku, v tovarni / dela pri črpalni napravi, pri odpremljanju blaga; dela v sprejemnem oddelku; dela kot skladiščnik / pog. nekateri otroci še hodijo v šolo, drugi pa že delajo so zaposleni; delati honorarno, priložnostno / v službi dela dopoldne in popoldne; dela osem ur dnevno
   // imeti opravka s čim kot predmetom svoje zaposlitve, dela: delati s kemikalijami; knjižničarji delajo s knjigami / pog. nerad dela z ljudmi
3. 3. preh., s širokim pomenskim obsegom z delom omogočati nastajanje česa: delavci delajo malto; delati dopis sestavljati; delati nov most čez reko graditi; več strokovnjakov dela načrt za novo cesto; delati nalogo pisati; razstavo smo delali dva dni; začeli smo delati temelje stavbe; delati cesto s stroji; delati jamo z lopato; publ. dela na slovarju sestavlja, dela ga
   // dal je delat plašč; vaša obleka se že dela / pri rezanju je delala velike kose
   // proizvajati, izdelovati: tovarna dela le športne čevlje; delati električne aparate za izvoz; delati stroje / v Idriji delajo čipke; pozimi delajo drva; ekspr. delati verze / ona dela dobro pecivo
   // pridobivati, napravljati: gumi delamo iz kavčuka; vino se dela iz grozdja
4. 4. preh. opravljati, izvrševati kako delo ali aktivnost sploh: zgodaj zjutraj raznaša časopise, to dela vsak dan; vse dela prizadevno, z veseljem / poglej, kaj delajo otroci na dvorišču; zmeraj kaj dela, da moti druge; klepeta s sosedi, to dela najraje / delati zla dejanja; delati dobro
   // z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: delati čudeže; delati korake korakati; delati grehe grešiti; delati izpit, maturo; delati kompromise, napake; delati kupčije kupčevati; delati nemir; delati šale šaliti se; delati zločine
5. 5. biti dejavno udeležen pri nastajanju česa: tanke pete delajo jamice v parketu; veter dela valove; na tem mestu voda dela brzice / drevo dela senco; glivice delajo tanko prevleko na siru / rože delajo popke poganjajo; solata dela glave / glasove delamo z govorilnimi organi
   // dajati čemu kako lastnost, značilnost: ta frizura jo dela mlajšo, kot je v resnici; neprestano deževje je delalo bivanje na morju manj prijetno; moderna dekoracija dela dvorano zanimivo; delati kaj toplo; delati kaj bolj lepo lepšati
   // pog. alkohol ga dela čisto zmedenega / dela mu žalost, veselje; dela si iluzije, upe / otroci mu ne delajo časti
6. 6. s širokim pomenskim obsegom biti v delovnem stanju: prezračevalne naprave so delale neprestano; vsi motorji delajo so v pogonu; srce mu je začelo delati utripati, biti
   // za stranke delamo od desete do dvanajste ure; pošta ne dela; uredništvo danes ne dela; skupščina med počitnicami ne dela ne zaseda; nekatere tovarne zaradi stavk ne delajo ne obratujejo
   // pog. učinkovati, delovati: strup je začel hitro delati
7. 7. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: grdo dela s knjigami; rad bi videl, kako bo delal z njo; ne smemo tako delati z maternim jezikom; z njo dela kakor s cunjo / delaj, kot misliš, da je prav; zmeraj dela po vesti; delati v skladu s predpisi
   ● delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; dela mu druščino, družbo je z njim, da ni sam; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; on dela razlike ne ravna z vsemi enako; žena mu dela scene javno kaže nejevoljo nanj, se netaktno vede; v tej stvari ti ne bomo delali sile te ne bomo izsiljevali; pog. to mi dela skomine vzbuja želje; ekspr. delati hud veter zaradi česa močno se razburjati, ostro ukrepati; bil je mož, ki je delal zgodovino je odločujoče posegal v zgodovino; delati moram še po urah po končanem delovnem času; popoldne ne mara delati po urah za plačilo, ki je odvisno od porabljenega časa; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin; pog. delati iz muhe slona močno pretiravati; preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti; preg. kdor ne dela, naj ne je; prilika dela tatu priložnosti se je težko ubraniti; vaja dela mojstra
   ♦ fiz. oddajnik dela s frekvenco 20,003 megahertza; les. les dela se krči in širi zaradi sušenja ali vpijanja vlage; šport. delati stojo stati na rokah

délati se 
1. 1. biti v stanju nastajanja: bula se mu dela na vratu; ivje, led se dela; na cesti se delajo jame, razpoke / dela se velika škoda nastaja
   // dan se dela dani se; mrak se dela mrači se; tema se dela temni se
   // fant se dela se duševno in telesno pozitivno razvija
2. 2. kazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: dela se bolnega tudi bolan; dela se gluhega, imenitnega, skromnega; pog. kaj se boš delal važnega, saj vemo, kako je s teboj; dela se junaka; dela se ji prijateljico; samo dela se, da spi; delal se je, kot da ni opazil
   ● pog. dela se norca iz njega ne upošteva, ne obravnava ga resno; se norčuje, šali; ekspr. ima toliko sadja, da se gnoj dela iz njega zelo veliko; tako je lačen, da se mu delajo pajčevine v želodcu zelo

deláje star.: zaprl je oči, delaje se, kakor da bi spal

delajóč -a -e star.: stopal je, delajoč dolge korake

délan -a -o: film je delan po znanem gledališkem delu; doma delano blago; delano vino umetno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. oddajati, dajati prijeten vonj: akacije močno, opojno dišijo; zrak je dišal od samega cvetja; brezoseb. diši po vrtnicah; iz kuhinje vabljivo diši
   // oddajati, dajati vonj sploh: vsak predmet je drugače dišal; kuhinja diši po dimu; vino diši po sodu; brezoseb. v sobi je dišalo po jabolkih
   ● ekspr. ta pa še po mleku diši je še zelo mlad, neizkušen
   // evfem. zaudarjati, smrdeti: salama že diši; brezoseb. iz ust mu diši
2. 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: ta beseda diši po čitalniški dobi; zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju; brezoseb.: diši po snegu; že takrat je močno dišalo po vojni
3. 3. z dajalnikom vzbujati željo, mikati: cigareta mu še nikoli ni tako dišala; hudo je bolan, saj mu še vino ne diši / ekspr.: delo mu ne diši; ni mu dišalo, da bi šel v mesto
4. 4. preh., zastar. vohati, duhati: mačka diši miš

dišèč -éča -e: dišeč po kadilu; dišeče seno; prijetno dišeč dim / dišeča sol
♦ bot. dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; dišeči volčin grmičasta rastlina z dišečimi rdečimi cveti, Daphne cneorum; dišeča perla zdravilna rastlina s suličastimi listi in belimi cveti, Asperula odorata; vrtn. dišeči grahor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. za izražanje meje v prostoru
   1. a) do katere sega dejanje: priteči do cilja; ne morem do njih; voda sega do pasa; do roba poln kozarec / kako daleč je do tja / z drugim predlogom: v vodi do nad kolen; zapet je do pod brade; do pod vrh hriba je še dobro uro; pren. priti do prepričanja; pomagati do uspeha; ključ do spoznanja
   2. b) redko proti kateri je dejanje usmerjeno: imam prošnjo do vas; obrni se do župana na župana
2. 2. za izražanje meje v času, do katere sega dejanje: do tega časa, trenutka se še ni vrnil; bedeti do jutra; vztrajati do konca; bil je pri zavesti do zadnjega (trenutka); koliko (dni) je še do praznikov; ura je pet (minut) do dvanajstih 1155
   // do takrat bo vse drugače; do včeraj je bil še zdrav; do nedavna je bilo podjetje še močno donedavna
   // otroci do petega leta starosti; čas do počitnic / s prislovno predložno zvezo: cesta bo asfaltirana do pod konec jeseni; do pred tremi dnevi se še ni vedelo; do pred kratkim je delal v tovarni
3. 3. za izražanje količine: tehtnica je do tisočinke grama natančna; zapor do treh dni
   // z nesklonljivim izrazom količine za izražanje
   1. a) dosežene mere: našteti do deset
   2. b) skrajne dosegljive mere: za ta prekršek je določena kazen do pet tisoč dinarjev / gorovje se vzpenja do tri tisoč metrov; vinograd daje do deset hektolitrov
   3. c) približne mere: drevesa so do trideset korakov vsaksebi
4. 4. v zvezi z od za izražanje začetne in končne meje: vlak vozi od Ljubljane do Beograda / dela od šestih do dveh; prodaja vstopnic od 9. do 11. ure; odprto (od) 7-20 / nočne temperature se gibljejo od minus dve do plus tri
   // včasih v zvezi z od za izražanje približne, vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev; ležal bo pet do deset dni / publ. jutri bo rahlo do pretežno oblačno
5. 5. za izražanje načina, posledice dejanja: dež jih je do kože premočil; smejati se do solz; urezati se do krvi
   // za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: odkrit do brezobzirnosti; do dobrega se seznaniti s problemi; do grdega sta se sprla zelo, hudo
   // dogodek ga je do dna pretresel popolnoma, čisto
6. 6. za izražanje razmerja, navadno čustvenega: dekletu ni dosti do plesa; veliko nam je do tega, da pridete; ljubezen do domovine; ima veselje do glasbe; usmiljen do trpečih / obveznosti do družbe; pravica do pokojnine
   ● ekspr. sestradan do brezumja popolnoma, čisto; ekspr. ni vse do črke tako, kot so te učili popolnoma, čisto; ekspr. vsi do enega so prišli prav vsi; ekspr. težav ne premagaš od danes do jutri kmalu, hitro; ekspr. do kraja naveličan popolnoma; ekspr. zna do malega vse vse; skoraj vse; knjiž., redko stali so mož do moža tesno skupaj; publ. cesta bo do nadaljnjega zaprta dokler ne bo odlok preklican; ekspr. do skrajnosti površen zelo; ekspr. do vraga je vroče zelo, silno; preg. zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

drástično prisl.: drastično kaznovati, prikazati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. s koncem česa narahlo suniti: dregniti v ogenj; dregnil ga je s komolcem; imela je občutek, kot bi jo kdo dregnil z nožem / ekspr. dregni ga pod rebra, naj molči; pren. s svojo pripombo je dregnil v bistvo spora
   ● ekspr. dregniti v osje, sršenovo gnezdo dati povod za hudo, množično razburjenje
2. 2. ekspr. prizadeti, vznemiriti: novica ga je neprijetno dregnila; z očitkom jo je hotel dregniti / poraz ga je dregnil v živo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. ki ima razmeroma majhne razsežnosti: droben cvet; zbiral je različne drobne predmete; tkanina z drobnim vzorcem; na manjših policah je ležalo razno drobno blago; droben kot makovo zrnce / drobno pecivo; drobno pohištvo manjši lesni izdelki
   // hoditi z drobnimi koraki; pren. še vedno ima drobno upanje
   // pri manjših okroglih stvareh ki ima razmeroma majhne razsežnosti, ant. debel: drobne grozdne jagode; drobne kaplje; drobno koruzno zrno / opazovala ga je s svojimi drobnimi črnimi očmi
   // ekspr. slaboten, šibek, nežen: majhen, droben otrok; bila je drobno, plaho dekletce / dotaknila se ga je s svojimi drobnimi prstki; ta kroj je primeren le za drobne postave / droben glasek; v dolini se je prižgalo tisoč drobnih luči; pren. droben nasmešek se ji je razlil po obrazu
2. 2. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma majhno razsežnost; tanek: drobna knjižica; drobno stebelce / za to bi bili boljši bolj drobni žebljički
   // ki ima glede na dolžino razmeroma majhen obseg, premer: drobna breza, palica / z drobnimi črkami napisan naslov; drobna črta
3. 3. ki sestoji iz razmeroma majhnih enot, ant. debel: letos je krompir precej droben; droben pesek; drobno sadje; droben, suh sneg
4. 4. ki se mu zaradi nevažnosti pripisuje majhen pomen: drobni prepiri; drobne vsakdanje skrbi; drobne ljubezenske zgodbe / bil je že večkrat zaprt zaradi drobnih tatvin / razstava je bila najavljena med drobnimi novicami; drobna dela
5. 5. ki se v manjšem obsegu in z razmeroma majhno ekonomsko osnovo ukvarja s kako dejavnostjo: drobni obrtnik, posestnik, proizvajalec / drobni kapitalist, lastnik / drobna blagovna proizvodnja; drobno kmečko gospodarstvo
   ● droben denar drobiž; ekspr. raztrgati na drobne kosce čisto, popolnoma; ekspr. tako so se tepli, da je bilo vse drobno zelo, hudo so se tepli
   ♦ soc. drobna buržoazija lastniki proizvajalnih sredstev v kapitalizmu, ki živijo od lastnega proizvajalnega dela; strojn. drobni navoj navoj, ki ima razmeroma majhen profil; tisk. drobni tisk tisk v briljantu, diamantu, perlu ali nonpareju; zal. drobni tisk izdaje na nekaj tiskanih straneh, navadno v propagandne namene

drôbno in drobnó prisl.: drobno hoditi; drobno pokašljevati; drobno prši; drobno zmlete drobtine; drobno karirasto blago

drôbni -a -o sam.: tisti drobni ga je udaril; na drôbno in na dróbno kupovati, prodajati na drobno; na drobno mleti, sekljati; šalj. on se na drobno ženi ima ljubezenske odnose z več osebami istočasno ali v kratkih časovnih presledkih; trgovina na drobno trgovina, ki preprodaja blago neposredno potrošnikom v manjših količinah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. izraža
   1. a) drugačen, različen način dejanja: drugače drži pero, pa bo pisalo; dosti drugače govorijo kot mi; zdaj vse drugače živijo kot včasih; elipt. naredite, kar hočete, ne morem drugače ravnati, delati
   2. b) v povedni rabi razmere ali stanje, ki se razlikujejo od določenih: pri vas pa je zdaj vse drugače kot pri nas; včasih je bilo drugače / po bolezni je z njim drugače / to je čisto drugače, kot si ti misliš / pog., kot vljudnostna fraza pa drugače, kako vam gre
   3. c) z nikalnico omejenost na določeno, navedeno: nikoli ga ni klical drugače kot stric; nič drugače ni šlo, kot da sem se zadolžil / kot podkrepitev: ubogal boš, ni drugače; tako je in nič drugače
2. 2. nav. ekspr. izraža visoko stopnjo: še vse drugače mu je hudo za materjo, kot mu je bilo za sestro
3. 3. v vezniški rabi, v vzročnem priredju za izražanje
   1. a) dejanja, stanja ob drugih, drugačnih priložnostih: zdaj uboga, drugače pa dela po svoje; danes je slabe volje, drugače je pa prijeten, vesel / ne mudi se mu, drugače bi že odšel
   2. b) ekspr. podkrepitve zahteve, ukaza: pojdi, drugače jih boš dobil
      ● z njim je drugače, njega ne marajo njegov položaj je drugačen, slabši; pa pojdi, če (že) ne gre drugače če misliš, da moraš oditi; mislil je oditi po svetu, naključje pa je hotelo drugače vendar se je nepričakovano zgodilo nekaj drugega; drugače misli kakor mi ima druge nazore, mnenje; ekspr. le počakaj, midva se bova drugače pomenila s teboj bom ravnal, obračunal strožje; publ. drugače povedano isto na drugačen način povedano; ekspr. to boš plačal tako ali drugače na ta ali drug način

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. star. požirek: po prvem dušku je nehal piti / pije v dolgih duških
2. 2. zastar. vdih: z globokimi duški je vdihaval hladni jutranji zrak
   // zrak, sapa: na stopnicah se je ustavljala in zajemala dušek; v prsih mu je vrelo, ni mogel do duška
3. 3. zastar. odprtina, luknja za zračenje; dušnik: dušek v hlevu
   // luknja, preduh: voda je iskala le duška, da se razlije po dolini / sod nima duška, odbij mu veho
   ● ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; izpiti, izprazniti kozarec na dušek, v dušku ne da bi se vmes oddahnil; prebrati roman na dušek zelo hitro; star. preklinja na vse duške zelo, hudo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. ki ima pozitivne lastnosti v precejšnji meri: tukaj so sami fejst ljudje; ekspr. kaj ni tale naš kolega fejst dečko / fejst gospodinja je pridna, skrbna
   // ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri; dober: tu je pa res fejst zrak / fejst avto ima
2. 2. postaven, lep: fejst fant; ekspr. fejst baba, ne

féjst in fést prisl., nižje pog.  dobro, izvrstno: fejst gospodari / fejst so se zabavali / fejst počisti temeljito
// zelo, hudo: fejst je počilo; fejst je umazan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. prostor, ki si ga pripravi ptica za nesenje jajc in valjenje: napraviti gnezdo; taščica si je začela spletati, znašati gnezdo; mladiči so že zleteli iz gnezda; lastovičje gnezdo; stanovanje je bilo kakor sračje gnezdo nepospravljeno, razmetano; pren., ekspr. iz istega gnezda sta, pa tako različna po značaju
   // s prilastkom prostor, kjer imajo nekatere druge živali mladiče: gadje gnezdo; osje, sršenovo gnezdo; gnezdo miši
   ● dregniti v osje, v sršenovo gnezdo dati povod za hudo, množično razburjenje
2. 2. istočasno skoteni ali izvaljeni mladiči: prodal je celo gnezdo prašičev / psički iz istega gnezda
3. 3. ekspr. dom, stanovanje: napravil si je prijetno, udobno gnezdo; končno sta si le priborila lastno gnezdo / pozabil je na svoje domače gnezdo / slabš. zlezi že iz svojega gnezda postelje, ležišča
4. 4. slabš., s prilastkom majhen, odročen kraj: živel je v pravem gnezdu; malomeščansko, podeželsko, provincialno gnezdo
   // postojanka, skrivališče: razdreti roparsko, zarotniško gnezdo; utrjeno, sovražnikovo gnezdo
   ♦ voj. strojniško gnezdo utrjen in maskiran položaj za strojnico in vojake

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. veliko trpljenje, žalost: občutiti gorje; pogumno prenaša svoje gorje; prizadejal mu je veliko gorja; zdaj bo konec gorja / v povedno-prislovni rabi, z dajalnikom: ekspr. gorje bo vsem, ki ne bodo utegnili zbežati hudo, slabo se jim bo godilo; star. gorje si ga babnici, če jo dobijo
   // kar povzroča trpljenje, žalost: čakalo nas je novo gorje — vojna; potožil mu je svoje gorje; bil je gorje za celo družino / gorje brezdomstva
2. 2. v medmetni rabi izraža
   1. a) grožnjo, svarilo: gorje, če ne boš molčal; gorje mu, ki me ne bo poslušal
   2. b) čustveno prizadetost, strah: gorje, za to ni pomoči; gorje jim, če ne bo kmalu konec vojne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. z drevjem strnjeno porasel svet: nad hišo se razprostira gozd; iti v gozd po drva; hoditi po gozdu; delati, živeti v gozdu; temni, zeleni gozdovi; gozdovi in travniki; prodal je več arov gozda / bukov, hrastov, smrekov gozd; iglasti, listnati gozd; tropski gozd
   // drevje, ki raste strnjeno skupaj: gozd zarašča pašnik; vihar je hudo opustošil gozd; pokrajina je porasla z bukovimi gozdovi / izkoriščati gozd; krčiti, trebiti gozd
   ♦ gozd. črni gozd z iglastim drevjem; enodobni gozd ki ima drevesa približno enake starosti; mešani gozd v katerem raste več drevesnih vrst; varovalni gozd ki varuje zemljišče pred erozijo
2. 2. ekspr., z rodilnikom velika množina pokonci stoječih predmetov: gozd tovarniških dimnikov; po strehah je cel gozd televizijskih anten
   ● zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; pog. oče je bil dve leti v gozdu pri partizanih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. jur. zelo hudo kaznivo dejanje zoper družbeno premoženje: grabež ga je spravil v ječo; dobil je pet let zapora zaradi grabeža; šlo je za velik grabež ljudskega premoženja
2. 2. star. ropanje, plenjenje: vojna je primeren čas za splošen grabež / že dlje časa se ni zgodil kak napad ali grabež tatvina, rop
3. 3. ekspr. grabežljiv človek: stari grabež je zapustil veliko premoženje / bil je grabež in klatež tat, ropar
4. 4. teh. priprava, s katero stroj grabi, zajema in prenaša sipek material: grabež je zajel vzorce z morskega dna

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. ki ima v estetskem pogledu negativne lastnosti, ant. lep: ima grd obraz; grdi zobje; grd je in nesimpatičen; grda kombinacija barv; grda pisava; grda ureditev prostorov; grd kot smrtni greh, kot strašilo / ima grd glas neblagoglasen, hreščeč; grd vonj neprijeten, zoprn; jedli so pse in drugo grdo golazen ostudno, ogabno
   // umazan, nečist: predpasnik je že grd, treba ga bo oprati; ne jej z grdimi rokami; ima grdo delo
2. 2. ki ima negativne, nesprejemljive lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: on je grd človek / kot nagovor: molči, grdoba grda, lenoba grda; grdi otrok, kaj se potepaš; otr. ti grda muca / ne bodi grd z ljudmi neobziren, neuslužen; grd si, če jim ne pomagaš / grdi naklepi; lotil se je grdega posla; grdo ravnanje
   // ki je posledica teh lastnosti: ima grde navade; grdo ravnanje, vedenje / govori grde besede / dajali so mu grde priimke nespodobne
   ● pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; evfem. ima grdo bolezen spolno, venerično; ekspr. bila je grda hči slabo, neprimerno je ravnala s starši
3. 3. s širokim pomenskim obsegom slab, nekvaliteten: vse naokoli se je razprostiral grd svet, samo skalovje; grda cesta; grda moka / imeli smo grdo pomlad brez sonca, z obilico vlage; grdo vreme deževno, oblačno
4. 4. ki vzbuja neprijeten, neugoden občutek: grdi spomini; grde sanje; ekspr. pusti te grde številke
5. 5. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: začutil je grdo bolečino; v nalogi so grde napake / na nogi mu zija grda rana
   // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: grd lenuh; bil je grd skopuh

grdó tudi gŕdo 
1. 1. prislov od grd: skakalec je grdo doskočil; grdo gleda z gubanjem čela in mrščenjem obrvi izraža jezo, nevoljo; grdo izdelan; grdo se motiš o tej stvari; grdo je naredil, da jih ni povabil; grdo piše; grdo ravna z otroki; prav grdo sem se uštel / v povedni rabi jutri bo najbrž grdo deževno, oblačno
2. 2. v povedni rabi izraža neprimernost česa: grdo je piti iz enega kozarca; grdo je, če jim ne pomagate; grdo je, da tega nisi povedal
   ● grdo se drži ima neprijazen, namrščen obraz; je jezen; ekspr. že dalj časa me grdo gleda je jezen name; ekspr. laže, da je grdo zelo laže; star., kot vljudnostna fraza pijan je bil, ne bodi grdo reči, kot krava

gŕdi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; tudi grdo ima v umetnosti svoje mesto; do grdega sta se sprla zelo, hudo; v grdem ne hodi ven ob slabem, deževnem vremenu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. oddajati, dajati toploto: peč dobro greje; sonce že greje / kožuh, odeja greje varuje, ščiti pred mrazom
   // brezoseb. zunaj zelo greje je toplo, vroče
   // preh. povzročati občutek toplote: ogenj nas je prijetno grel; sonce ga greje v hrbet / vino ga je grelo; pren. greje nas zavest, da smo prav storili
2. 2. preh. delati kaj toplo, segrevati: greti večerjo, vodo; z rokami greje kozarec; greti si roke / greti prostore z električno energijo ogrevati
   ● ekspr. greti gada na prsih izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; star. nenehno namigovanje ga je hudo grelo jezilo, dražilo

gréti se dobivati toploto: greti se pri ognju, za pečjo; ves dan se greje na soncu / stroj se preveč greje prehitro postaja vroč; pren., ekspr. greje se v njegovi slavi in moči

grét -a -o: bazen z greto vodo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. drobiti z zobmi: gristi bonbone, meso, orehe; nič ne grize, kar celo požira; težko grize, ker ima slabe zobe
   // zasajati zobe v kaj, zlasti v zadregi, jezi: premišljal je, kaj bi napisal, in grizel svinčnik; grizel si je ustnice / dušila je solze in si grizla nohte
2. 2. rad napadati z zobmi: sosedov pes grize / konji so hrkali in se grizli / bolhe me grizejo pikajo; pren., ekspr. žena ga neprestano grize, zakaj je to storil; še vedno se grizejo med seboj zaradi dediščine
3. 3. povzročati neprijeten, pekoč občutek: cestni prah je grizel v oči / ekspr. mraz me je vedno huje grizel
4. 4. ekspr. vznemirjati, mučiti: grize ga ljubosumnost in negotovost; vem, da jo nekaj grize; skrb ga neprestano grize; grizel se je zaradi sinovega neuspeha
5. 5. ekspr. prodirati v kaj trdega: sveder grize v beton; reka se grize v živo skalo / tovornjak se je grizel v klanec s težavo pomikal naprej
   ● ekspr. vest ga grize ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde; ekspr. rad grize besede rad išče v govorjenju, pripovedovanju drugačen smisel, kot v njem je; ekspr. dve uri smo grizli kolena hodili v hudo strmino; preg. pes, ki laja, ne grize človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega

grizóč -a -e: grizoč travno bilko, je stopal po stezi; zbudil ga je grizoč mraz

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. zelo velik, ogromen: ima grozansko glavo / čuti grozansko lakoto zelo hudo
   // oblak je velik in grozanski grozen, strašen
2. 2. redko močen, silovit: nastal je grozanski trušč

grozánsko prisl.: grozansko me je pogledal; sem grozansko lačen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. nav. mn. kar povzroča grozo, hudo trpljenje: junaško je pretrpel vse grozote; vojne grozote; grozote okupacije / ekspr., v povedno-prislovni rabi kaj ni grozota, da so mu vse poti zaprte
2. 2. značilnost groznega, hudega: opisal je grozoto prestanih muk
3. 3. redko groza: čutil je grozoto pred neznanim
4. 4. v medmetni rabi izraža zgražanje, ogorčenje: grozota, kakšna je današnja mladina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. pretirano strog: bil je hud oče; hudi starši / služi pri hudem gospodarju / imel je zelo hudo ženo
2. 2. v povedni rabi ki ima zaradi nasprotja, spora z okoljem odklonilen odnos do njega: si še hud name; huda je, ker nič ne pišeš; hud kot sršen, ko osa / ekspr. hud je na ves svet / domači so bili hudi na otroka
3. 3. ki izraža, kaže odklonilen odnos do okolja: zaslišal se je njegov hudi glas; okrog sebe je videl same hude obraze / uporabljal je hude izraze
4. 4. ki napada človeka: pri sosedovih imajo hudega psa; medved je zelo huda zver / pes je bil tisti večer nenavadno hud
5. 5. navadno v primerniku ali v presežniku ki ima v moralnem pogledu negativne lastnosti: sin je hujši kot oče; hujša je od samega vraga; najhujši so bili prav oni / obšla ga je huda misel, želja / hudo dejanje
6. 6. ki prinaša trpljenje, težave: hudi časi so bili takrat; huda novica, vest; imeli smo hudo pot / hude sanje; obhajale so ga hude slutnje / ta človek ni za hudo delo težaško, težko
   // huda ura neurje
7. 7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: hud mraz, potres; huda lakota; živi v hudi revščini, stiski; huda suša / huda bolečina, nesreča; hude motnje / zgodila se je huda krivica, napaka; huda žalitev / posilil ga je hud kašelj / hud bolnik / hud breg, klanec zelo strm
   // hud strup / huda paprika paprika, ki ima zelo pekoč okus
   // nav. ekspr. zelo vnet, navdušen: hud lovec; hud pravdar / bil je hud pijanec
   ● star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; očetova smrt je bila zanj hud udarec zelo ga je prizadela; hud je na denar izkoristi vsako priložnost za zaslužek; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. prav za hudo silo bi že bilo čeprav je malo, bo moralo zadostovati
   ♦ čeb. huda gniloba

hudó 
1. 1. prislov od hud: blago se je hudo podražilo; včeraj nas je hudo zeblo; hudo bolan, jezen / hudo se drži, gleda neprijazno, namrščeno
2. 2. v povedni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: hudo je, če nikogar nimaš; najhujše pri vsem je, da ni zdrav; hudo ga je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj zelo hudo
3. 3. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno bolečino, žalost: materi je hudo zaradi sina; ekspr. ob slovesu ji je bilo na smrt hudo; hudo mu je pri srcu / hudo mu je po domu; hudo mu je, da ga je užalil / hudo ji je za izgubljeno ogrlico
   ● hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); s starim človekom je hudo težko je z njim sodelovati, sporazumevati se; pog. hudo ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; oprosti, nisem mislil tako hudo nisem te hotel (u)žaliti

húdi -a -o sam.: ekspr. shujšal sem, huda je bila bilo je hudo, težko; pog. huda je za delo težko ga je dobiti; ekspr. huda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; gospodarica mu je povedala precej hudih zelo ga je oštela; redko s hudo se pri njem ni dalo nič opraviti s silo, pritiskom; hudo in dobro; ekspr. umreti od samega hudega od velikega trpljenja, pomanjkanja; ima dosti hudega nad seboj storil je veliko slabega; prizadel ti je mnogo hudega; vsega hudega vajen; redko sporeči se do hudega zelo, hudo; ne jemlji tega za hudo ne zameri; sprijaznil se je s hudim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

hudôbno prisl.: hudobno gledati, muzati se; sam.: dobri in hudobni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. nanašajoč se na hudo uro: nad vasjo se kopičijo hudourni oblaki; hudourno nebo / hudouren vihar / hudourno znamenje znamenje, ki napoveduje hudo uro; hudourna sveča v kmečkem okolju sveča, ki se prižge ob hudi uri; pren., ekspr. nanj se je usula hudourna ploha besed
2. 2. redko hudourniški: preko skal drvi hudouren potok; hudourna struga
3. 3. ekspr., redko vihrav, divji: ne maram več videti tega hudournega človeka / njegova hudourna strast je kmalu prešla

hudoúrno prisl.: otroci so hudourno vreli skozi šolska vrata

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. svetel drobec goreče, žareče snovi: iskre se delajo, krešejo, letijo, švigajo, ugasnejo; iskra je preskočila na zavese in povzročila požar; kresati iskre; snop isker; oči se ji svetijo kot iskre / električna iskra svetloba ob kratkotrajnem električnem toku v plinu, navadno zraku
2. 2. v kratkih presledkih pojavljajoča se trenutna, intenzivna svetloba: migljajoče iskre na snegu; iskre v očeh / sneg se blešči v belih iskrah / z oslabljenim pomenom: iz oči ji švigajo iskre jeze; v temi je zagledal iskri volčjih oči
3. 3. knjiž., ekspr. kar povzroča nastajanje, ustvarjanje česa: živa stvariteljska iskra; iskra ustvarjalnega duha / razvneti iskro upora
4. 4. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: še je bila iskra življenja v njem; na tihem je še imel iskro upanja / niti iskre ljubezni, razumevanja ni v njej prav nič
   ● ekspr. prepirala sta se, da so se kar iskre kresale zelo, hudo; ekspr. iz njegovega pripovedovanja so kar švigale iskre duhovite misli, domislice; ekspr. vreči iskro v sod smodnika v zelo napeti situaciji povzročiti spor, konflikt; dekle je kakor iskra živahno, temperamentno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. plačati dolžno vsoto v celoti: dolg je že izplačal; posojilo bo izplačal v dveh letih / hiše še ne bo kmalu izplačal
2. 2. dati, poravnati v denarju, kar komu pripada: izplačati dediščino, delež, zavarovalnino; podporo so mu izplačali iz rezervnega sklada
   // poravnati denarne obveznosti do koga: ob prevzemu posestva je izplačal dediče; izplačati delavce; odpovedali so mu službo in ga izplačali
3. 3. dati, izročiti določeno denarno vsoto: izplačati znesek pod določenimi pogoji; izplačati v devizah, gotovini / izplačati ček dati, izročiti na čeku nakazano denarno vsoto
4. 4. ekspr. kaznovati, maščevati se: predrzneže so izplačali; izplačali so ga za vse, kar jim je prizadel / skakanje iz vozečega vlaka ga je hudo izplačalo; to ga bo pošteno izplačalo

izpláčati se in izplačáti se tudi spláčati se in splačáti se nedov. in dov., pog.  prinašati korist, dobiček: gostilna se mu izplača; finančno, gospodarsko se to izplača / previdnost se je izplačala / z oslabljenim pomenom: izplača se delati, govoriti; o tem se ne izplača razpravljati ni vredno, nima smisla; kaj se trudiš, saj se ne izplača

izpláčan tudi spláčan -a -o: izplačani dediči; izplačan dolg; izplačan honorar; izplačana predrznost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. s plavanjem priti iz česa: izplavati iz deroče vode, vrtinca / ladja izplava iz pristanišča izpluje
   // ekspr. sonce je izplavalo izza oblaka
   // ekspr. s prizadevnostjo, vztrajnostjo priti iz neprijetnega, zapletenega položaja: nekaj časa je bilo hudo, potem smo pa izplavali; izplavati iz revščine; publ. naš film je izplaval iz amaterizma / izplavati iz dolgov plačati, poravnati dolgove
2. 2. priti na površino tekočine: za trenutek je potonil in spet izplaval; podmornica je preplula pot okoli sveta, ne da bi izplavala; potapljači so izplavali daleč od obale; prim. splavati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. ženska, ki umetniško poustvarja zlasti glasbeno delo: izvajalka je težko skladbo odlično zaigrala / med cirkuško predstavo je lev hudo ranil izvajalko
2. 2. ženska, ki kaj uresničuje z delom: veziljski oddelek si prizadeva usposobiti vajenke za dobre izvajalke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. star. močen: jak pritisk, udarec, veter / jake pobude, spremembe / jak vol; čeprav je suh, je zelo jak / zbral je same jake mlade može; jak narod
2. 2. elektr., v zvezi jaki tok proizvodnja, prenos, uporaba in gospodarjenje z električno energijo; elektroenergetika: tehnika jakega toka / strokovnjak za jaki tok

jáko 
1. 1. prislov od jak: kri mu je po žilah začela jačje plati
2. 2. raba peša zelo, hudo: jako se moti; jako velika stavba; jako hitro govori; jako žal mu je; ekspr. ti se pa jako poetično izražaš

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. dajati visoke, zategle glasove, zlasti zaradi telesne bolečine: bolnik javka in stoka; javkati od bolečin / ekspr. pes cvili in javka; pren., ekspr. sveži les na ognju je javkal
   ♦ lov. srna javka se oglaša z visokimi, zateglimi glasovi, ko jo v prsku goni srnjak
2. 2. z visokim, zateglim govorjenjem izražati bolečino, nesrečo: ženske so prepadeno javkale; ekspr. kako sem mu branila, je javkala, pa ni nič pomagalo
   // ekspr. tožiti, tarnati: kaj javkate, raje primite za delo; javka nad težko usodo; v vsakem pismu javka, da nima denarja; javkajo zaradi poraza; bolj javka, kot ji je zares hudo / ne bom javkal za njo

javkajóč -a -e: javkajoč se je zvijal na postelji; javkajoč glas; javkajoče ženske

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. ki je v stanju jeze: s prijaznimi besedami je pomiril jezne ljudi; zdaj raje molči, ker si jezen; bil je hudo, zelo jezen, ker je zamudil; jezen je odšel; jezen kot gad; ekspr. jezen je, da kar piha zelo je jezen
   // pes je jezen razdražen
   // nav. ekspr. ki izraža, kaže jezo: jezni pogledi; prestrašiti se jeznih besed / jezna užaljenost
2. 2. v povedni rabi ki ima negativen, odklonilen odnos do koga: že dolgo je jezen name in ne govoriva; jezen je na kolege zaradi obrekovanja; jezen je na starše, ker so z njim prestrogi; ekspr. jezen je na ves svet / jezen je na kriminalke, na stripe
3. 3. knjiž., ekspr. silovit, divji: skočiti v jezne valove; jezni viharji
4. 4. knjiž., ekspr. neugoden, hud: jezni časi / jezna sreča
   ● ekspr. jezni mladenič kdor z nastopi v javnosti izraža odklonilen odnos do obstoječih razmer, norm

jézno prisl.: jezno se držati; jezno gledati, govoriti, hoditi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. izraža vprašanje po načinu dejanja, dogajanja, stanja: kako je z njegovo boleznijo? kako si to dosegel? kako naj ti pomagam? / kako ti je ime? kako se pišeš? / kot nagovor, zlasti pri srečanju: kako je, fantje? kako (je) kaj (z vami)? pog. kako se imaš? kako (ti) gre? kako se počutite? pog. kako ste kaj? elipt. kako pa kaj družina? / elipt. kako (to), da še niste odpotovali? / kot vprašanje po nerazumljeni trditvi kako? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: nič se ne spominja, kdaj in kako je prišel domov; elipt. človek zabrede, da sam ne ve kako
   // izraža vprašanje po meri ali stopnji povedanega: kako dolgo si že tukaj? kako velik je tvoj brat? kako si zadovoljen z uspehom? / povej, kako ti ugaja film
2. 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi kako da izraža vprašanje po razlogu, okoliščinah, zaradi katerih nastopi dejanje: kako da sosedovih ni več k nam? kako da si to naredil? zakaj
3. 3. v vezniški rabi, z oslabljenim pomenom, v pripovednih odvisnih stavkih, z glagoli zaznavanja za dopolnjevanje nadrednega stavka glede na predmet: začutil je, kako mu nekaj leze po roki; videl sem, kako je padel pod avto / ali slišiš kosa, kako poje? / ne zaveda se, kako je žena hudo bolna da
4. 4. ekspr. izraža veliko mero ali stopnjo povedanega: kako čudovita dolina; kako živo si ga predstavljam; publ. veliko za našo zgodovino še kako dragocenih dokumentov pa je za vedno izgubljenih / kako se mi smili; kako ga je škoda; kako vesel sem, da si prišel; elipt. prav ima, pa še kako prav
   // v retoričnem vprašanju izraža močno začudenje, zavrnitev: kako si še upaš priti sem; kako, ali naj čakam do sodnega dne / če se njemu ni posrečilo, kako se bo tebi
5. 5. izraža nedoločen, poljuben način: uredi stvar kako drugače; pot boš že kako našel / elipt. bomo že kako tudi brez tebe delali, shajali, uredili
   ● ekspr. vse bi še bilo kako, če bi le otrok ne zbolel izraža zadovoljivo, znosno stanje; žarg., šol. kako so si stranice v trikotniku? v kakšnem razmerju; pog. kako je zunaj, ali še dežuje? kakšno vreme je; ekspr. popotniku je nič kako odleglo zelo; pog. bil je, kako bi rekel, malo neroden izraža obzirnost, negotovost; pog., ekspr. da bi ti pomagal? Saj veš kako izraža močno zanikanje, zavrnitev; ekspr. si zadovoljen? Kako da ne da, seveda; sam.: ne sme se ocenjevati samo kaj, ampak tudi kako

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. ekon. ki predstavlja osnovo za razvoj gospodarstva: graditi kapitalne objekte / kapitalna graditev / kapitalna investicija investicija v stroje, naprave za proizvodnjo; kapitalna oprema stroji, naprave za proizvodnjo
   // publ. osnoven, temeljen: odnose med državama zastrupljajo kapitalna vprašanja
2. 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: družil se je s kapitalnimi izgubljenci; je kapitalna avša / napraviti kapitalno napako veliko, hudo
3. 3. lov. ki ima glede na okolje nadpovprečno razvito rogovje, kožuh, čekane: kapitalni jelen, medved, merjasec / kapitalna trofeja
   ♦ jur. kapitalna kazen smrtna kazen; kapitalno hudodelstvo hudodelstvo, za katerega je predvidena smrtna kazen; obrt. kapitalni trak okrasni trak iz barvnega blaga na obeh koncih hrbta pri vezani knjigi

kapitálno prisl.: kapitalno ga polomiti
♦ ekon. kapitalno intenzivne panoge panoge, pri katerih pride na zaposlenega razmeroma dosti kapitala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. I. v odvisnih stavkih
   1. 1. v časovnih odvisnih stavkih za izražanje
      1. a) da se dejanje odvisnega stavka godi istočasno z dejanjem nadrednega: ko sem se bližal domu, me je oče čakal pred vrati; ko se je prebudil, je stalo sonce že visoko / ekspr. so dnevi, ko ne more nič delati / s prislovom: medtem ko stopa po gozdu, poči strel; kmet zaloti zajca, ravno ko obira zelnato glavo
      2. b) da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem: ko prideš domov, napiši pismo; o tem se pogovoriva, ko se vrnem / s prislovom: brž ko se vreme izboljša, se odpravim na pot; potem ko so otroci odrasli, so se razkropili po svetu; pokliči me, takoj ko se vrneš
      3. c) nav. ekspr. da se dejanje odvisnega stavka zgodi po dejanju nadrednega: ne bo dolgo, ko bomo pod svojo streho / s prislovom za novico sem zvedel, še prej ko sem se vrnil preden
         // navadno v zvezi medtem ko za poudarjanje nasprotja, različnosti med dejanjem nadrednega in odvisnega stavka: medtem ko sem se jaz moral učiti, so hodili drugi v kino; oni imajo vino, medtem ko pijemo mi samo vodo / publ.: medtem ko naši prevozniki niso povišali cen, so tuji podvojili stroške prevoza; lani je imela industrija precej težav, medtem ko je položaj letos mnogo boljši letos pa
   2. 2. ekspr., v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: zdaj pa imaš, ko si tako nerodna; kaj bi tajil, ko pa je res; ne more brati, ko pa nima očal pri sebi
   3. 3. knjiž., v pogojnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če: prav rad bi ti posodil, ko bi imel toliko / ko bi se bil fant vsaj malo učil, bi bil izdelal
      // ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje želje ali omiljenega ukaza: ko bi si le dal kaj dopovedati; ko bi ti vedela, kako je pri nas hudo; prosil bi vas, ko bi mi dali koga za spremstvo / kaj, ko bi poslali po zdravnika
   4. 4. knjiž., nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: ko bi tudi imel, tebi ne bi dal; tudi v kuhinjo ni pogledala, ko je sicer rada stopila tja
   5. 5. knjiž., v primerjalnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom ali v zvezi z da za izražanje približne, dozdevne podobnosti; kakor, kot: pregiba ustnice, ko da moli; odskočil je, ko da bi ga (bila) kača pičila
   6. 6. ekspr., v primerjalnih odvisnih stavkih, s primernikom za izražanje sorazmernosti z dejanjem nadrednega stavka: bolj ko vpije, manj ga poslušajo; dalj ko je bral, bolj ga je povest zanimala
2. II. pog., med členi v stavku kakor, kot:
   1. a) dela ko v prejšnjih časih
   2. b) letošnja prireditev je lepša ko lanska / ni tako močen ko brat / ni mi pisal več ko enkrat
   3. c) vede se ko gospodar / drži se ga ko klop; krade ko sraka; molči ko grob; bled ko zid; lačen ko volk; star ko zemlja; tema je ko v rogu
   4. č) tega ne povej drugemu ko njemu
      ● nar. zahodno ko hitro je stopil iz hiše, ga je zmrazilo kakor hitro; ekspr. naj pride prej ko mogoče ali prej ko prej kar se da hitro, kar najhitreje; prim. bržkobrž, prejkoprej, slejkoprej

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. del noge ob sklepu med golenjo in stegnom: koleno ga boli; poškodovati si koleno; poklekniti na obe koleni; oteklo, ranjeno koleno / stopiti do kolen v vodo; do kolen segajoče krilo / iztegniti, zlomiti si nogo v kolenu / kolena se mu šibijo, tresejo / upogniti koleno nogo v tem delu
   // ekspr. prikloniti se do kolen z globokim predklonom; pren. domačija je ležala na kolenu, ki je molelo iz pobočja
   // nav. mn. del noge nad kolenom: posaditi si otroka na kolena; na kolenih mu je ležala odprta knjiga; pestovati se na kolenih; od veselja se je tolkel po kolenih
   // pog. del oblačila, ki pokriva koleno: hlače imajo izbočena kolena / nogavice so na kolenih spet strgane
   ● ekspr. bilo ga je strah, da so se mu kolena šibila zelo ga je bilo strah; ekspr. dve uri smo grizli kolena hodili v hudo strmino; ekspr. imeti mehka kolena biti negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti; ekspr. upogniti koleno pred kom ukloniti, vdati se; podrediti se; nizko biti, stati do kolen v dreku biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. ne seže mu niti do kolen po kaki pozitivni lastnosti, značilnosti mu ni enak, enakovreden; star. to poznam že od mladih kolen iz mladosti; pog. dati otroka čez koleno natepsti; ekspr. ženske so popadale na kolena in molile pokleknile; ekspr. spraviti upornike na kolena pokoriti, premagati jih; ekspr. vrgla se mu je pred kolena pokleknila je predenj; biti na kolenih klečati; biti poražen; ekspr. prositi koga na kolenih zelo; ekspr. po golih kolenih bi šla za njim na vsak način si ga želi pridobiti; ekspr. po kolenih se plaziti pred kom pretirano ponižno se vesti, navadno iz koristoljubja
2. 2. teh. kos cevi, ukrivljen v obliki četrtine kroga: zamenjati koleno pri dimovodu; koleno za vodovodno inštalacijo / dvojno koleno kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga
3. 3. ekspr. krivina, zavoj: reka naredi na tem mestu koleno; na kolenu reke je stal most / cesta se tam obrne v blagem kolenu
4. 4. navadno s prilastkom stopnja sorodstva: dokazal je lahko osem kolen plemenitih prednikov; posledice se lahko pokažejo pri potomcih do tretjega kolena / bratranec v drugem kolenu / zastar. biti kmečkega kolena rodu, izvora
   ♦ adm. knjigovodsko koleno knjigovodski mostiček

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. rdeča tekočina v organizmu človeka in nekaterih višje razvitih živali: kri brizga iz rane; iz nosa, ust mu teče kri; ekspr. kri mu je lila po roki; vsa kri mu je odtekla; kri se mu je curkoma ulila; v mišice mu doteka vedno manj krvi; izgubil je veliko krvi; dati, odvzeti kri za preiskavo; izkašljati, pljuniti kri; s krvjo oblit obraz; strjena kri; kaplja krvi; sladek okus krvi; sestavine krvi; ugotavljanje alkohola, sladkorja v krvi; rdeča kot kri; lica kakor mleko in kri bela in rdeča
   // človeška, živalska kri / kri kroži (po telesu); poganjati kri po žilah; toplota krvi / bolezen krvi; izločanje krvi s sečem / poskušal je ustaviti kri odtekanje krvi
   // brisati kri madeže od krvi; biti oškropljen s krvjo / čevelj ga je ožulil do krvi / komarji pijejo, sesajo kri / ekspr. s krvjo zalite oči / dajalec, darovalec krvi; zaloga (človeške) krvi / ekspr.: žejen krvi; krvi žejen / nadev iz riža in krvi
   // nav. ekspr. ta tekočina človeškega organizma, katere izguba pomeni izgubo življenja: darovati, dati, žrtvovati kri (za svobodo); povsod so puščali svojo kri / na bojišču je lila kri v potokih bilo je mnogo mrtvih in ranjenih; tudi v tej deželi teče kri ljudje se borijo in umirajo; dežela je plavala v krvi zelo veliko je bilo ubitih, ranjenih; s krvjo so si priborili svobodo s človeškimi žrtvami; do zadnje kaplje krvi se bomo borili dokler bo še kdo živ; preprečiti prelivanje krvi bojevanje, ubijanje
2. 2. nav. ekspr. ta tekočina pri človeku kot nosilec
   1. a) vitalnosti, temperamenta: skušal je krotiti svojo kri / čisto brez krvi je / z oslabljenim pomenom: bil je burne in nagle krvi; hladne, hude krvi je; po naravi je mirne, nemirne krvi / vroča kri ga je spravila iz ravnotežja / osebe v romanu imajo premalo krvi niso prepričljive
   2. b) čustvenega stanja, vznemirjenosti: kri mu je prekipela, vrela, zavrela; vino mu je razvnelo kri / z oslabljenim pomenom: takšna dejanja povzročajo hudo kri; ohranite mirno kri
   3. c) spolnosti, spolnega nagona: kri ga blodi, meša, mu ne da miru; kri se mu je umirila / z oslabljenim pomenom je mrzle, vroče krvi
   4. č) nekaterih značajskih lastnosti, posebnosti: tako ravnanje mu je v krvi / očetova kri se je začela buditi v njem / z oslabljenim pomenom: potepuške krvi ni mogel zatajiti; nekaj vojaške krvi ima / neukrotljiva lovska kri
3. 3. nav. ekspr., s prilastkom izraža
   1. a) narodno, sorodstveno pripadnost: ima nekaj arabske, ciganske krvi v sebi; iste krvi sva; ta človek je naše krvi / je mešane krvi njegovi starši, predniki so različnih narodnosti, ras
      // zatajil je lastno kri svojega otroka; vznes. kri njene krvi njen otrok
   2. b) socialno, poklicno pripadnost: gosposke, plebejske, plemenite krvi je / modra kri se ji pretaka po žilah je plemiškega rodu
      ● ekspr. kri je kri sorodstvena povezanost je trdna, močna; ekspr. kri ni voda s človekovim temperamentom, z njegovimi sorodstvenimi vezmi je treba računati; ekspr. kri mu je planila, udarila v glavo zelo je zardel; ekspr. tako dejanje opere le kri dejanje je odpuščeno le, če je kdo od storilcev ubit, umorjen; ekspr. kri mu je šla, silila, stopila v glavo, lica zardel je; ekspr. (nedolžna) kri vpije po maščevanju (po nedolžnem) umorjene(ga) je treba maščevati; ekspr. kri ji je zastala, zledenela (v žilah) zelo se je prestrašila; ekspr. to je postalo meso in kri se je uresničilo; pog., ekspr. ta človek mi pije kri me brezobzirno izkorišča; me zelo muči, trpinči; pog., ekspr. kri mu bom puščal, ko pride izraža zelo visoko stopnjo jeze; ekspr. tako ravnanje mu je prešlo v meso in kri tako ravnanje je postalo njegova navada; ekspr. globoko je brodil po krvi umoril je mnogo ljudi; biti (ležati) v krvi biti (ležati) ranjen in krvav; ekspr. v krvi, s krvjo zatrt upor z velikimi človeškimi žrtvami; vznes. ta zgodovina je napisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih; ekspr. ima ribjo kri se sploh ne razburi; publ. po naftovodih teče rjava kri nafta
      ♦ anat. arterialna kri iz arterije; venozna kri iz vene; med. konzervirana kri v hladilniku hranjena kri, ki so ji dodane snovi proti strjevanju in glukoza; naval krvi pojav, da se ožilje kakega dela telesa prenapolni z arterialno krvjo; kongestija; transfuzija (krvi)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. dejanje, ki koga prizadene in je v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: storil mu je hudo, veliko krivico / vsaka krivica ga boli, prizadene / popraviti, poravnati krivico
   // kar je v nasprotju s takšnimi vrednotami: spoznati pravico in krivico / krivica se mu dela, godi / po krivici mu očitajo
2. 2. star. krivda: brez krivice ste

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. stanje v gospodarstvu, ko se ugodne razmere za razvoj začnejo hitro slabšati: kriza narašča, nastaja; deželo je zajela kriza; med krizo se je zmanjšal izvoz kapitala; podjetje je v krizi / kriza industrije, kmetijstva / gospodarska kriza
   // publ., navadno s prilastkom veliko pomanjkanje česa: premogovna kriza; kriza cementa, železa / stanovanjska kriza stiska
   // nav. ekspr. neugodno, težko rešljivo stanje: kriza v gledališču je počasi popuščala; gibanje prestaja hudo krizo; idejna kriza; kriza tega gledališča; predlogi za reševanje krize / meščanska družba se je znašla v krizi
2. 2. nav. ekspr. duševno stanje, ko je človek nesposoben premagati subjektivne in objektivne ovire: doživljati krizo; skušala je prebroditi krizo; znova je zapadel v krizo; preživljati težko krizo / že dolgo je v krizi
3. 3. med. obdobje v akutni bolezni pred spremembo na boljše ali (bistveno) slabše: kriza traja že nekaj dni; bolnik še ni iz krize
   ♦ ekon. kriza periodično se ponavljajoče stanje v kapitalističnem gospodarstvu zaradi neskladja med proizvodnjo in potrošnjo; psih. (duševna) kriza stanje zaradi hude konfliktne situacije; šport. kriza stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. lastnost, značilnost lahkomiselnega človeka: vsega je kriva njegova lahkomiselnost; očitati komu lahkomiselnost / to je storil iz lahkomiselnosti; v svoji mladostni lahkomiselnosti o tem ni premišljal
2. 2. lahkomiselno dejanje: uganjati lahkomiselnosti; zagrešiti hudo lahkomiselnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. silovito in v velikih količinah, močnem curku teči: voda lije; deževnica lije s strehe; potoki lijejo po pobočju / ekspr.: kri lije po roki; pot mu v curkih lije s čela, po hrbtu; solze ji lijejo iz oči, po licih; sveča dogoreva in vosek lije po svečniku se močno cedi, teče; brezoseb. tako se poti, da kar lije z njega zelo se poti
   // knjiž., ekspr. usipati se, padati: zrna lijejo sejalcu iz rok / zlati lasje ji lijejo čez ramena, po vratu
   // knjiž., ekspr. prihajati v velikih količinah: luč lije iz okna na cesto; sonce lije skozi odprto okno; mesečina lije v sobo / veter lije skozi line
2. 2. preh., knjiž., nav. ekspr. izločati kaj tekočega v velikih količinah: oblaki lijejo potoke vode z neba; oko lije solze / vzdihovala je in lila solze jokala; mati lije solze po mrtvem sinu žaluje, toži; pren. svetilka lije rumeno luč; luna lije bledi svit na zemljo
3. 3. knjiž., s prislovnim določilom širiti se, prihajati: iz gozda lije hlad; ubrana melodija lije iz sobe; iz grl lije pesem / mir mu lije v srce; nove sile mu lijejo v telo; strah ji lije v dušo
   // ekspr. izraža navzočnost česa čutno zaznavnega v prostoru: pesem zvonov lije nad poljem; sladek vonj je lil po zraku; groza, ljubezen lije iz oči je opazna, vidna v očeh
4. 4. knjiž., ekspr. (hitro) množično se premikati: z vseh cest lijejo množice; po vseh potih so lili begunci v mesto; nepretrgan tok ljudi in vozil je lil po cesti
5. 5. brezoseb. zelo, močno deževati: že ves dan lije; lilo je v curkih; lije kakor iz škafa, vedra; lije kakor za stavo / v osebni rabi: dež lije iz oblakov, izpod neba; dež lije na zemljo; dež lije curkoma
6. 6. izdelovati z zlivanjem staljene kovine, snovi v forme; ulivati: liti krogle, zvonove
7. 7. star. vlivati, zlivati: liti vodo v vino / liti žganje v grlo
   ● ekspr. na bojišču je lila kri v potokih bilo je mnogo mrtvih in ranjenih; vznes. lili so kri za domovino bili so ranjeni, umirali so v boju za domovino; vznes. naj lije nebo srečo nate bodi srečen; pog., ekspr. kar lilo je iz njega imel je hudo drisko; knjiž., redko glas je lil polno zvenel

lijóč -a -e: lijoč solze navdušenja, obupa; neprestano lijoči dež; pesmi, lijoče iz gozda

lít -a -o: liti svečnik; lite črke; lita med; kri, lita za svobodo; solze so bile lite zaman; lito železo železo, oblikovano z ulivanjem v forme; železo z višjim odstotkom ogljika za ulivanje
♦ grad. liti beton redkejši beton, ki se uporablja za betoniranje tanjših zidov; teh. lito steklo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. množina od človek, razen 4:
   1. a) ta žival se boji ljudi; kipi predstavljajo bitja, ki so pol ljudje pol živali; prevoz ljudi in tovora; trupla ubitih ljudi; zdravniški poskusi na ljudeh; ljudje in živali
   2. b) neki ljudje čakajo pred vrati; ljudje, ki so ga srečevali, so ga pozdravljali; tam sem našel ljudi, ki so mi pomagali; pri mizi je prostora še za tri ljudi; gruča ljudi; nekaj ljudi je že v čakalnici; ob požaru je bilo poškodovanih pet ljudi; zbralo se je precej ljudi; ekspr. cela reka ljudi se vali s prireditve; ljudi je bilo kot listja (in trave) zelo veliko; nabralo se je ljudi, da niso imeli kam sesti / kot nagovor: kar naprej, ljudje; ljudje, odprite; kaj pa mislite, ljudje božji; v medmetni rabi ljudje božji, kaj sem vse doživel / pog.: koliko ljudi sprejme avtobus potnikov; pri tem časopisu je delalo le malo ljudi sodelavcev
   3. c) dobri ljudje so mu pomagali; hinavski, pošteni ljudje; mladi in stari ljudje se težko razumejo; ogibaj se ljudi, ki mislijo le nase / star. novice so prenašali berači in drugi popotni ljudje / v povedni rabi saj niso ravno slabi ljudje
   4. č) kmečki, mestni ljudje; poslovni ljudje; tako so sklenili ljudje na upravi; skrb za delovne ljudi; žarg.: govoril sem z odgovornimi ljudmi; politični ljudje politiki; vodilni ljudje
   5. d) se bomo že dogovorili, saj smo vendar ljudje; to so ljudje, vam rečem dobri, pošteni ljudje; to niso ljudje, ampak lutke; ker mi nismo le številke, smo ljudje! (Kajuh) ; Pokazali ste mi, kaj je moj posel — iz hlapcev napraviti ljudi (I. Cankar)
   6. e) hudo je, če ljudje nimajo kaj jesti; v mestu ljudje nimajo pravega miru; ljudem gre zato, da sploh lahko zidajo / tam ljudje slabo živijo
2. 2. osebe kot družbena skupnost: to so si ljudje izmislili; ne vznemirjajte ljudi; pusti ljudi, naj govorijo, kar hočejo / bratstvo vseh ljudi; enakopravnost ljudi pred zakoni; odnosi med ljudmi
3. 3. osebe, zlasti v odnosu do kakega dogajanja ali stvari: ljudje so se temu čudili; ne vem, kaj ljudje mislijo o njem; ljudje ga opravljajo; ljudje bodo to kmalu pozabili; ljudje pravijo, da ni prav ravnal; kaj bodo rekli ljudje, če bodo izvedeli
   ● ekspr. vsi smo pač ljudje imamo človeške lastnosti, napake; šalj. ženske so ga klicale: Janez, sedi k nam, bomo vsaj ljudje skupina oseb moškega in ženskega spola; star. njegovo dekle je bilo revnih ljudi iz revne družine; ogibati se ljudi biti nedružaben, samotarski; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; star. dati knjigo med ljudi izdati, objaviti; premalo greš med ljudi v javnost, v družbo; tak ne moreš med ljudi v javnost, v družbo; star. slovnica je prišla med ljudi leta 1854 je izšla; stvar je že prišla, prodrla med ljudi se je razvedela, postala splošno znana; pog. tako sem kosmat, da nisem za med ljudi za v javnost, v družbo; knjiž. bivši ljudje ki so izgubili svoj (važni) položaj v družbi; evfem. živel je od tega, kar so mu dali dobri ljudje od miloščine, od pomoči drugih; publ. s tem so bili ogroženi mali ljudje ljudje brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to so naši ljudje privrženci, somišljeniki; šef je dobro poznal svoje ljudi podrejene; bodi kakor doma, saj si prišel k svojim ljudem sorodnikom, svojcem; nikogar od svojih ljudi nima več članov družine, svojcev; to so ljudje starega kova ki se v vsem držijo ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čeznje, to so že ljudje na mestu zaupanja vredni, pošteni; vas šteje komaj petdeset ljudi prebivalcev; v obratu je zaposlenih čez sto ljudi delavcev, uslužbencev; živeti daleč od ljudi nedružabno, samotarsko; ko bi ljudje ne mrli, bi svet podrli; vsi ljudje vse vedo; prim. človek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. delati, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: tu te ne bo nihče motil; bojim se, da me bo to motilo pri pisanju; motiti koga pri delu, jedi, učenju; motiti koga s klepetanjem / motiti koga v premišljevanju / kot nagovor: ali motim; prosim, vas smem nekoliko motiti; oprostite, da vas motim; kot vljudnostna fraza: upam, da ne motim; prosim, ne dajte se motiti
2. 2. nav. ekspr. biti ovira pri delovanju: široke hlače so ga motile pri hoji; kup sena je motil, da nisem videl ljudi; tolšča moti mišična vlakna v njihovem delovanju / z napačnimi opravili motimo rastline pri njihovi rasti
3. 3. povzročati, da kaj ne poteka normalno, pravilno: motiti obravnavo, proslavo; motiti pouk s predrznimi medklici; s pripombami je motil njegovo pripovedovanje / kaj ti moti mirno življenje / z vpitjem so motili nočni mir; temo in mir je motilo žuborenje potoka; tišino noči so motili tihi glasovi
   // vnašati v celoto neskladnost; kaziti, kvariti: umazana srajca moti skladnost njegove oprave / v starih hišah ga motijo nekateri ogli in stene
4. 4. povzročati neugodne, slabe občutke: najbolj moti njegova hvalisavost; njegova ošabnost me zelo moti; revščina naj te ne moti; ni ga motilo, da na nekaj vprašanj ni dobil odgovora / kot nagovor: vas ne bo motilo, če prižgem; vas moti, če vas tikam / moti me, ker ne ubogaš / lise po koži so njo motile, drugi jih pa še opazili niso
   // ekspr. povzročati pri kom nemir, zlasti erotični: dekleta so ga na pomlad zelo motila; njena postava ga je motila, da je bil ves iz sebe
5. 5. nav. ekspr. varati, zavajati: naslov človeka moti, da pričakuje bogve kaj novega / če me vse ne moti, prizadevanja niso bila brez uspeha
6. 6. povzročati, da je komu kratek čas: na vse načine ga je skušal motiti; z igračami so se otroci dolgo motili; v žalosti se moti z delom / redko motila se je okoli psa ukvarjala se je s psom
7. 7. knjiž. povzročati motnje: neka tuja postaja moti sprejem / to moti televizijsko sliko
   ● ekspr. motiti dekleta vzbujati ljubezen, zapeljevati; ekspr. to ne bo motilo najinega prijateljstva zaradi tega bova vseeno prijatelja; ekspr. kaj te pa moti, da mi pošiljaš takega človeka izraža jezo, nejevoljo
   ♦ jur. motiti posest samovoljno ovirati ali oteževati posestnika pri izvrševanju posestnih dejanj; šah. akcija dame moti nasprotnikov napad

motíti se in mótiti se 
1. 1. delati napake pri kakem delu, navadno duševnem: danes se pri petju veliko motim; motil se je pri popravljanju teksta, pri računanju, v računanju / ekspr. človeška glava se lahko moti
2. 2. biti v zmoti: kdo se je motil, ti ali jaz; vi se motite; kmalu sem zvedel, da sem se motil; motiti se v sodbi; ekspr. gotovo se ne motim, če trdim, da je stvar slaba; ekspr. grozno, hudo, krepko se motiti; zelo se motite, če mislite to / ekspr.: če se ne motim, je študiral medicino; motil bi se človek, če bi mislil, da so Slovenci Prešernove pesmi pozdravili s posebnim veseljem
3. 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku vrteti se v glavi, biti omotičen: začelo se mi je motiti / moti se mi že, tako sem lačen zelo sem lačen
   // tisti, ki se jim je motilo, niso bili za plezanje po drevju
   ● ekspr. misli se mu motijo ne more jasno misliti; ekspr. kaj se ti moti po glavi o čem premišljuješ; preg. motiti se je človeško

motèč -éča -e: moteče naprave v soseščini; napaka utegne postati sčasoma moteča; moteče bleščanje
♦ elektr. moteči oddajnik oddajnik, ki povzroča motnje pri sprejemu programa drugega oddajnika; prisl.: to je moteče vplivalo name

móten -a -o 
1. 1. deležnik od motiti: moteni človeški odnosi; pri delu ni rad moten; radijska oddaja je bila motena
2. 2. ped. oviran v normalni rasti, vzgoji: motena duševnost / čustveno, razvojno, vedenjsko moten; duševno motena oseba
   ♦ jur. motena posest

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. razmeroma nizka temperatura: mraz nastopi, poneha, popusti, ekspr. pritisne; mraz je trajal, pog. držal nekaj dni; zavarovati se pred mrazom; ekspr. divji, leden, peklenski, sibirski, strupen mraz; nočni, zimski mraz; prvi mraz; suh mraz; mraz je bil, postajal vedno hujši; biti odporen proti mrazu; biti občutljiv za mraz; omiliti posledice mraza; poškodbe od mraza / trpeti, prenašati mraz in lakoto; ekspr. mraz grize v prste, reže, seže do kosti; drgetati, trepetati, tresti se od mraza; ekspr. biti ves trd od mraza / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: pospraviti pridelke do mraza; iti slabo oblečen na mraz; pustil ga je stati na mrazu; hodili so po mrazu in dežju; nerad gre od doma v takem mrazu; preskrbeti si drva pred mrazom / mraz je razgnal skalo led; pog.: odprl je vrata in spustil mraz v sobo mrzel zrak; dvajset stopinj mraza pod ničlo
   // mn., knjiž.: ptice so odletele v kraje, kjer ni mrazov mraza; začeli so se prvi mrazovi temperature pod 0° C; pren. čutiti mraz ločitve
   // v povedno-prislovni rabi izraža stanje, ko je nizka temperatura: zunaj je bil hud mraz, je bilo hudo mraz; včeraj je bilo bolj mraz, kot je danes; straža mora stati, pa če je še tako mraz; ekspr. bilo je mraz, da je drevje pokalo zelo, hudo; ekspr. mraz je, da (vse) poka, škriplje
   // v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugodno počutje ob nizki temperaturi: mraz mi je; redko v roke ji je bilo mraz jo je zeblo; fantu je bilo mraz, da se je ves tresel
2. 2. neprijeten občutek na koži s tresenjem zaradi močnega vznemirjenja, odpora: ko je to slišal, mu je šel, lezel mraz po hrbtu; mraz ga spreleti, trese, če se tega spomni
   // drgetanje (mišic) z občutkom mraza, zlasti pred naglim povišanjem telesne temperature: slabo se počuti in mraz ga spreletava, trese; prehladil se je in začel ga je stresati mraz
3. 3. knjiž., ekspr. velika zadržanost, neprijaznost: v njegovem glasu je bil mraz; od njega je vel mraz / v svetu mraza umirajo mlada bitja
4. 4. nar. slana: ajdo je osmodil, poparil mraz; bil je tak mraz, da je bilo vse belo
   ● knjiž. mraz mi je v dušo, v duši, pri duši sem zelo potrt, žalosten; dedek Mraz simbolični starček, ki ob novem letu prinaša darila; pog. nabral se ga je kakor berač mraza zelo se je napil
   ♦ anat. čutnice za mraz; geogr. pol mraza kraj z najnižjimi temperaturami na zemlji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. ki zaradi neprimernosti povzroča veliko zadrego, napetost: pretrgati mučen molk; prepir je bil za nevtralnega opazovalca zelo mučen / zaiti v mučen položaj; sam ni vedel, kako bi rešil to mučno zadevo / odgovor je napravil mučen vtis zelo neprijeten
2. 2. ki povzroča veliko neugodje, trpljenje: mučni spomini; vztrajal je v mučni legi, da bi vse videl; zaradi slabotnosti ne bi prenesla mučnega izpraševanja / v osmrtnicah po mučni bolezni nas je zapustil naš dragi oče / življenje je občutil kot mučno breme hudo, težko
   // poln težav, trpljenja: pripravljal mu je mučne dneve; mučno življenje
3. 3. ki zahteva dosti napora, truda, potrpljenja: začel se je najbolj mučen del poti; od mučnega gledanja so se mu oči solzile; mučno ponavljanje; dolgo, mučno reševanje

múčno 
1. 1. prislov od mučen: mučno ponavljati; čas se je mučno vlekel
2. 2. ekspr., v povedni rabi izraža neprijetnost česa: mučno je bilo gledati, kako vse propada; mučno je govoriti o teh stvareh
   // s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugodje, zadrego: mučno mu je bilo, ko so ga vsi gledali in izpraševali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. žuželka s kratkimi nogami, tipalkami in kožnatimi krili: muhe brenčijo, lazijo po odpadkih; muha piči, sesa, srka hrano, ugrizne; odganjati muho z roko; otepati muhe konju; črne, nadležne, ekspr. sitne muhe; ekspr. vse črno muh; roji muh; sredstvo proti muham; ekspr. bila je taka tišina, da bi slišal muho leteti zelo velika; množijo se kot muhe zelo, hitro; motal se je okrog mize kot pijana muha nenačrtno, mlahavo; ljudje umirajo kot muhe v zelo velikem številu, trumoma; pijan, siten kot muha zelo, hudo
   // kot psovka ne kriči, muha pijana / ekspr. podrepna muha ki nadleguje živino; muha cece žuželka, ki prenaša povzročitelja spalne bolezni
   // nar. gorenjsko čebela: peljati muhe na pašo
2. 2. ostanek cveta na sadežu pri pečkatem sadju: odgrizniti, odrezati muho; muha in pecelj
3. 3. pripomoček za namerjanje na prednjem delu cevi strelnega orožja: pregledati muho; podolgovata muha; muha in merek / muha na puški
4. 4. nav. ekspr. kar vsebuje, izraža pretirano zahtevnost ali samovoljnost, trmo: samo njena muha je, da ne gre; bojijo se njegovih muh; gospoda ima muhe; izpolni mu vsako muho; težko prenaša otrokove muhe; ne ozira se na ženske muhe / že zdavnaj so ga minile vse muhe ljubezenske misli, razposajenosti; fant ima že svoje muhe fantovske misli; svoje načrte; v šoli ne smeš imeti drugih muh misli, načrtov; prepoditi komu muhe iz glave neprimerne, nezaželene misli, načrte, zahteve
5. 5. ekspr., v povedno-prislovni rabi, v zvezi od muh izraža majhno stopnjo določene pozitivne lastnosti: to velja, vse drugo je od muh; fant ni, redko je od muh, pleza kot podlasica je spreten, iznajdljiv; njegov predlog ni od muh je pomemben, dober
   // cena avtomobila ni od muh je visoka; polet nad pragozdom ni od muh je težek; udarec ni bil od muh je bil močen
   ● ekspr. on je muha proti tebi zelo nepomemben; zelo slaboten, šibek; ekspr. zapustil je delo, kadar ga je pičila, prijela kaka muha kadar se mu je zahotelo; kadar ni bil zadovoljen; slabš. kmalu bo tam, kjer ni muh bo umrl; ekspr. ubiti, zadeti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; pog. delati iz muhe slona močno pretiravati; na muho žarg. ni ga mogel dobiti na muho ni mogel pomeriti, streljati nanj; žarg. zajec je prišel na muho v položaj, ko je bilo mogoče pomeriti nanj; ekspr. vzeti koga na muho imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; žarg., lov. to žival moramo čimprej vzeti na muho odstreliti; ekspr. modna muha nenavadna, pozornost vzbujajoča modna novost; pog., slabš. podrepna muha zelo vsiljiv, nadležen človek; španska muha nekdaj spolno dražilo iz posušene španske muhe; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; na to gredo ljudje kot muhe na med to jih privlači, to je zanje zanimivo; vrti se kot muha v močniku brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti
   ♦ friz. muha urejen šop dlak pod spodnjo ustnico; rib. umetna muha vaba za lovljenje rib, ki predstavlja določeno žuželko; zool. čebelna muha zelo majhna brezkrila žuželka, ki živi na čebeli, Braula coeca; češnjeva muha žuželka, ki povzroča črvivost češenj, Rhagoletis cerasi; domača muha s črepalom, živeča v človeških bivališčih, Musca domestica; hlevska muha ki živi v hlevu, pri živini, Stomoxys calcitrans; konjska muha s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina; mesarska muha velika muha, ki leže jajčeca v meso, Sarcophaga carnaria; španska muha zlato zelen hrošč, ki v nevarnosti izloča tekočino, povzročujočo vnetje kože, Lytta vesicatoria

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

nadŕsati se ekspr.  zadovoljiti svojo potrebo, željo po drsanju: otroci so se nadrsali in nasankali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. kar ni v skladu
   1. a) z določenim pravilom, določeno normo: narediti, popraviti napako; huda, majhna, velika napaka; njegova naloga je brez napak; napake časnikarskega jezika / jezikovna, metodološka, pravopisna, slovnična napaka / glavna napaka tega filma je razvlečenost
   2. b) z resničnostjo, dejstvi: v knjigi je dosti napak in celo potvorb; napaka v datumu / narediti napako pri seštevanju
   3. c) z zahtevanimi lastnostmi, zahtevano kakovostjo: napaka v materialu / tovarniška napaka nastala pri izdelavi, proizvodnji; blago, izdelki z napako
      // navadno s prilastkom lastnost, značilnost, ki ni v skladu z normalnim, zdravim stanjem, delovanjem organizma: daljnovidnost, kratkovidnost in druge očesne napake; organska, telesna napaka; napaka od rojstva / ima govorno napako, jeclja motnjo
      // bradavice in druge lepotne napake
2. 2. navadno s prilastkom slaba, nezaželena lastnost, značilnost koga, zlasti v moralnem pogledu: njegova največja napaka je lažnivost; vsak človek ima kako napako; majhne napake drugih vidi, svojih velikih pa ne / pijančevanje, nasilnost in druge njegove napake
3. 3. dejanje, ravnanje, ki ni v skladu z določenim ciljem, položajem: izkoristil je nasprotnikovo napako in zmagal; s tem dejanjem je naredil napako; zagrešiti hudo, usodno napako / politična, strateška, taktična napaka
4. 4. teh. razlika med dejansko, zaželeno in izmerjeno, dobljeno vrednostjo količine: približno oceniti napako; napaka pri merjenju, osvetlitvi ni velika; spodnja, zgornja meja napake
   ● ekspr. na napakah se učimo če kdo pri kakem delu, opravilu naredi napako, bo drugič bolj pazil, da bo pravilno ravnal
   ♦ anat. napaka leče; fiz. absolutna napaka razlika med dejansko in izmerjeno količino; relativna napaka količnik med absolutno napako in dejansko količino, izražen navadno v odstotkih; mat. absolutna napaka razlika med pravo in približno vrednostjo; relativna napaka količnik med absolutno napako in približno vrednostjo; med. srčna napaka nepravilen razvoj ali bolezenska sprememba srčnih zaklopk; šport. osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca; tisk. tiskarska napaka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. 1. delati, da postane prihod koga, nastop česa vnaprej znan: klici navdušene množice so ga že od daleč napovedovali; založba napoveduje izid knjige že za letošnje leto; napovedujejo se nam znanci iz zamejstva / napovedoval se je sončen dan
2. 2. vnaprej pripovedovati, določati potek, pojavitev česa: napovedovati izid tekme / stari ljudje so napovedovali hudo zimo / igralki napovedujejo še velike uspehe / napovedovati bodočnost, usodo z dlani
3. 3. rad. brati napoved, napovedi: napovedovati program, posamezne točke / v premoru je napovedovalec napovedoval reklame

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

nènadéjano in nènadejáno tudi nènádejano prisl.: nenadejano priti, srečati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.

1. I. 
   1. 1. izraža spodbudo, poziv: no, le pojdi; no, reci kaj; no, na dan z besedo; daj roko, no; tiho, no / no, kaj boš povedal; no, bomo začeli; no, kaj; no? je vprašal / no - in? je vprašal in zazehal
   2. 2. izraža zadovoljnost pri ugotovitvi: no, to je urejeno; no, vidiš, saj gre; no, torej; no, no, to si dobro povedal; no, no, mu je pritrjeval
   3. 3. izraža ne popolnoma prostovoljno privolitev: no, pa naj bo po vašem; no, da, pa jutri; pog.: no, ja, bomo pa tako naredili; no, ja, kaj hočemo, počasi gre
   4. 4. izraža nejevoljo, zavrnitev: no, glej jo, kako je nepotrpežljiva; no, zdaj pa imate tisto čudovito cesto; no, ali nisem rekel, da boš vse zmešal; no, veste kaj, tako pa ni treba govoriti; no, no, že dobro, preveč je te hvale
      ● ekspr. no, pa imamo izraža nejevoljo, jezo zaradi posledic prejšnjega ravnanja; ekspr. no, zdaj smo pa tam izraža spoznanje o težavnosti nastalega položaja
   5. 5. izraža obotavljanje, pomislek: no, da, morda je tako; no, nekako bo že šlo; no, bomo videli; to je, no, kako bi rekel, precej nerodno
   6. 6. izraža podkrepitev trditve: no, to bi bil hud, če bi te slišal; no, tako hudo pa spet ni; no, res nisem vedel; no, seveda; pog. a vi ste - no, saj smo vas pričakovali
   7. 7. v vezniški rabi navezuje na prej povedano in izraža prehod k drugačni misli: če bo tako, no, potem bo žalostno; hotela je proč, no, in zdaj je res odšla; no, prav, bom pa povedal / piše se tudi brez vejice no pa lahko noč / zaradi tega sem polemike vajen. No, kar me pri polemikah zanima, je dognati resnico
2. II. v prislovni rabi, navadno z velelnikom, zapostavljen
   1. 1. izraža nejevoljo, nestrpnost, zavrnitev: daj mi no mir; nehaj no že s svojim sitnarjenjem; povej no, kaj misliš; pustite jo no z nami; naj jim no pove po pravici / bodite no pametni; bežite no; dajte no, tega ne verjamem; ne nori no; nikar no tako obupano ne glej
   2. 2. izraža presenečenje, začudenje: glej ga no, si že tu; poglejte si no, kaj so napravili