húliti 1., hȗlim, vb. impf. 1) biegen, neigen, Hal.-C.; derviši čelo k zemlji hulijo, SlN.; konj ušesa huli, richtet die Ohren nach rückwärts, C.; — h. se, schlummernd nicken, C.; huli se mi = dremlje se mi, vzhŠt.-C.; — 2) h. se, sich ducken, Mur., Cig., Jan.; mačka se huli, Z.; konj se huli = ušesa huli, SlGor.-C.; — sich demüthig stellen, sich verstellen, heucheln, Cig., C.; Bogu se huliti, Z.; — h. se, erbittert sein, trotzen, Mur., Met.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
húliti 3., -im, vb. impf. blasen: veter huli, C.; — hauchen: v roke huliti = hukati, Fr.-C.; — prim. fuliti.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
hǘliti -im nedov. grajati, zaničevati: te véksi táo ali ne vej steti, ali csi zná, szkoro vsze hüli kajkoli je nouvo KOJ 1833, XV
NOVAK, Vilko, Slovar stare knjižne prekmurščine, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
húliti se -im se nedov. (ú ū) pritajeno, sključeno hoditi: lisica se huli okrog kokošnjaka / tesno stisnjen k zemji se huli proti vasi; pren. mrak se je hulil v vežo // ekspr. neodkrito, potuhnjeno se vesti: zmeraj se huli, nikoli ne pogleda v oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
hulȋvəc, -vca, m. kdor se huli, Levst. (Zb. sp.); — prim. 1. huliti 2).
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
ošpotávati -am nedov. zasramovati, sramotiti: Boug ſzene dá ospotávati KŠ 1754, 19; Vucsiteo i náſz oſpotávas KŠ 1771, 209; Ár tak Bôga ospotávas KAJ 1848, 191; med sterimi te véksi táo vsze hüli, ospotáva KOJ 1833, XV; Csi je pa ospotávamo KŠ 1754, 32; Jaj vam, ki nyé ospotávate KAJ 1848, 3; Ospotávajo me KŠ 1754, 263; radi ospotávajo lüczke náj bougse reje KOJ 1833, V; Nyega ſzo nej li ſzamo ospotávali KŠ 1754, 10b ošpotávani -a -o zasramovan: Szinôvje cslovecsi, kak dugo de ospotávana dika moja TA 1848, 4
NOVAK, Vilko, Slovar stare knjižne prekmurščine, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.