govorjenje -a s govorjenje: Cicero pak je djal, de tu nar nuznishi je tu lepu govorjenie im. ed. ǀ zhudnu govoriene im. ed. je letu ǀ ta Modri ſeneca je djal, de zhlovek is govorjeina rod. ed. ſe poſna ǀ s' zitro ſvojga slatkiga govorjena rod. ed. ǀ Tullius ſe more hualit sa volo ſvoiga lepu govorjena rod. ed. ǀ S. Peter Chryſologus ſe mozhnu ſerdj zhes takushnu govorjenie tož. ed. ǀ Logica vuzhij s' gruntam ſvoje govorjenje tož. ed. sklenit ǀ ſvoje govorienie tož. ed. na prei perneſe ǀ je bila enu maihinu mejſta temu paklenskimu jeshu skuſi govorjeine tož. ed. dala ǀ Cicero je shelel, de bi ſyn pred Rimsko Gospodo enu lepù govorjene tož. ed. naprei perneſel ǀ Chriſtus je vuzhil, inu ſturil: Pohleunoſt v'beſſedah, ſtonovitnoſt v'veri, ſramoshlivoſt v'govorjeni mest. ed. ǀ So tekli kmeti, ter grobu po kmeteshku so jo ſtepli shnyh laſhnivo prizho, inu sgouarjeniam +or. ed. Zapis lepu govorjena je bolj verjetno sintaktična napaka kot pa indic za obstoj besede lepogovorjenje.
pisanje -a s pisanje, pisana beseda: Tullius ſe more hualit sa volo ſvoiga lepu govorjena, vener Homerus ima vekshi hvalo sa volo ſvoiga lepu piſſajna rod. ed. (III, 358) Zapis lepu piſſajna je bolj verjetno sintaktično napačen kot pa indic za obstoj besede lepopisanje.