Slovar slovenskega knjižnega jezika²

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

izboklína tudi zboklína -e ž (í)
kar je na ravni površini navzgor, navzven ukrivljeno: izboklina kosti; izboklina na hrbtu; izbokline na zidu; pločevina z izboklinami; vbokline in izbokline / zaradi izboklin na cesti je potrebna previdna vožnja / izboklina čela izbočenost, izboklost
♦ tisk. tisk z izbokline tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; visoki tisk
grebén -a m (ẹ̑)
1. podolgovata, ozka izboklina ali vzpetina: na sredi kolovoza se dela greben; odlitki so bili slabi in polni grebenov
// izbokli del vala: na vodi so se delali grebeni; morski greben / ladja se ziblje na grebenih valov
2. podolgovata, strma gorska vzpetina: vzpeti se na greben; krenili smo po grebenu; gozdni, skalnati grebeni; vznožje grebena / gorski greben / koralni greben nadvodni ali podvodni greben, ki so ga zgradile korale
3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave: petelin z rdečim, pravilno zobčastim grebenom
● ekspr. greben se mu je povesil ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav; ekspr. mu že raste greben postaja domišljav, prevzeten
4. vet. sprednji, izbočeni del hrbta: pobožati psa po grebenu; jezdec se je naslonil konju na greben viher
♦ anat. nosni greben vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; lopatični greben izboklina na hrbtni ploskvi lopatice; arheol. greben ojačeni del oglavja čelade; grad. greben rob, stik strešnih nagibov; meteor. greben del anticiklona, ki je raztegnjen v eno stran; greben visokega zračnega pritiska slabi; teh. greben daljša, ozka enakomerna izboklina na strojnem delu za preprečevanje vzdolžnega premika; vtirjevalni greben kolobar na robu platišča, ki drži kolo na tirnici; tekst. greben del bila, ki drži osnovne niti v določenem razporedu; zool. grodnični greben izboklina na ptičji grodnici, ki daje oporo letalnim mišicam
grbína -e ž (í)
rahla izboklina, vzpetina na ravnem ali položnem svetu: smučali so se po grbinah; biti skrit za grbino zemlje
// nav. mn. podolgovata nizka izboklina, ki poteka prečno čez cestišče, namenjena omejitvi, zmanjševanju hitrosti vožnje: vožnja čez grbine; kljub gostemu prometu se občina ni odločila za namestitev grbin / cestne grbine
♦ geol. hrib z zaobljenim pobočjem, ki ga je obrusil ledenik
nabreklína -e ž (í)
izboklina na telesu, organu zaradi nabiranja tekočine: od udarcev so nastale podplutbe in nabrekline; nabreklina veke / nabreklina kože
// izboklina na površini česa sploh: take nabrekline na listih povzročajo zajedavci; koreninske nabrekline / po odjugi so na cesti nastale nabrekline
žmúla -e ž (ú)
star. izboklina, nabuhlina: žmula pri odcepu veje / kostna žmula
// grbina, vzpetina: pogled so mu zakrivali grmi, drevesa in nizke žmule
● star. zviti kaj v žmulo zvitek, svitek
♦ alp. trebušasta izboklina v skalovju, steni; teh. rahlo odebeljen stik, ki nastane pri uporovnem varjenju z večkratnim pritiskanjem, stiskanjem
ležáti -ím nedov. (á í)
1. biti (iztegnjen) v vodoravnem položaju: nekateri so sedeli, drugi ležali; vojaki so ležali in spali; ležati na postelji; ležati v senci; mirno ležati; napol ležati v naslonjaču; negibno, vznak ležati; ležali so tesno drug ob drugem kakor sardine; ležati na boku, na hrbtu, trebuhu; ležati na obrazu tako, da je obraz pritisnjen tesno na podlago; ležati z rokami pod glavo; leži kot klada; leži kot mrtev negibno / plavalec leži na vodi in se odpočiva negibno, v iztegnjenem položaju na površini vode / maček leži na peči
// biti v takem položaju zaradi spanja, počitka: lenuh leži do devetih; dolgo leži / zvečer gre zgodaj ležat spat / v taborišču je ležal na slami, golih tleh za ležišče je imel slamo, gola tla
// biti v (pretežno) takem položaju zaradi bolezni: prehladil se je in leži; že mesec dni leži je bolan / od ponedeljka leži v bolnišnici je
2. ekspr., s prislovnim določilom biti pokopan: na tem pokopališču ležijo njegovi predniki; rad bi ležal v domači zemlji; kdo leži tukaj
3. pog., v zvezi s pri, z opravljati spolno združitev, imeti spolne odnose: ležati pri dekletu; ona leži z drugimi
4. biti nameščen na podlagi z daljšo, širšo stranjo: ena bukev še stoji, dve pa že ležita; knjige na polici ležijo in stojijo; vse prekle so po nevihti ležale
5. navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se na površini: zvezek leži na klopi; vzel je denar, ki je ležal na mizi; na pohištvu leži prah; na travi leži rosa; po pločniku ležijo smeti / sneg leži meter na debelo
// biti, nahajati se na določenem mestu, navadno na večji površini: mesto leži ob reki; okoli jezera ležijo gozdovi; ta dežela leži na severu; njiva leži v ravnini; pokrajina leži pred nami kot na dlani je dobro, razločno vidna / kje leži Amerika; v ljudskih pesmih leži, leži ravnó poljé
// biti, nahajati se kje sploh: oči ležijo pod čelom; njegove oči so ležale globoko v jamicah; knjige ležijo v omari; ti organi ležijo v trebušni votlini; gred leži počez je nameščena / dlačice ležijo v eno smer / nad reko leži meglica; pod zemljo ležijo naravni zakladi; za hlevom je ležal kup gnoja / z oslabljenim pomenom: okoli njiju je ležal opoldanski mir; čudna napetost leži v zraku; senca nezaupanja leži med njima
6. s prislovnim določilom biti kje nastanjen iz vojaških vzrokov: ležati v strelskih jarkih, okopih; star. vojska leži pod trdnjavo
7. biti, zadrževati se kje brez koristi: po skladiščih ležijo velike zaloge; denar leži v blagajni, doma / pismo je tri dni ležalo na pošti ni bilo dostavljeno naslovniku
// čakati na primernost za uporabo: meso naj pred uporabo en dan leži; vino mora nekaj časa ležati, preden gre v prodajo
8. knjiž., s prislovnim določilom biti opazen, viden: na obrazu ji leži zadrega; na ustnicah ji je ležal blažen nasmeh; v njenem pogledu leži žalost / v glasu leži trpkost
9. z oslabljenim pomenom, s povedkovnim določilom izraža stanje osebka: leži bolan, nezavesten, pijan; knjige ležijo razmetane / leži v hudi vročici; leži za pljučnico / cesta je prazna ležala pred njim; ležal je zvezan na tleh
● jeziki mu ležijo lahko, z uspehom se jih uči; publ. poudarek predstave je ležal na tem prizoru je bil; ekspr. čez tri ure bo že vsa trava ležala bo pokošena; star. trdnjava že leži je porušena; je osvobojena, zavzeta; publ. igralcu ta vloga ne leži ni v skladu z njegovo igralsko usmerjenostjo, je ne more dobro odigrati; ekspr. denar ne leži na cesti se ne zasluži na lahek način; ekspr. za vse so krivi oni, to leži na dlani je očitno, jasno; do pogreba leži pokojni na svojem domu v osmrtnicah je položen na mrtvaški oder; ekspr. povej, kar ti leži na duši, na srcu kar (že dolgo) želiš povedati; ekspr. to dejanje mu težko leži na duši čuti se krivega; publ. krivda za to leži na inteligenci tega je kriva inteligenca; publ. vsa odgovornost leži na nas mi smo za vse odgovorni; star. žena leži na porodu je blizu poroda; je pred kratkim rodila; ležati na smrtni postelji umirati; ekspr. vsa skrb leži na mojih ramah za vse moram skrbeti jaz; ležati na tleh ekspr. sunil sem ga in že je ležal na tleh padel na tla; ko je bukev ležala na tleh, so jo začeli obsekavati ko je bila podrta, posekana; star. oblast, zakon in red so v tistih časih ležali na tleh so bili brez veljave, moči; že dolgo leži v grobu, pod zemljo je mrtev, pokopan; vznes. naši sovražniki bodo ležali v prahu bodo premagani, ponižani; ekspr. ne bi se mu bilo treba toliko truditi, lahko bi ležal doma v senci počival, živel brez dela; pog., ekspr. ta človek mi leži v želodcu mi je zoprn, mi vzbuja odpor zaradi kakega svojega dejanja; vznes. mirno leži med svečami je na mrtvaškem odru; publ., ekspr. takrat je bila igralka na vrhu slave in občinstvo ji je ležalo pred nogami jo je občudovalo, oboževalo; letos je sneg dolgo ležal dolgo ni skopnel; ekspr. v hipu sem ležal vznak v snegu padel vznak v sneg; kakor si si postlal, tako boš ležal tvoje (dobro, slabo) življenje bo posledica tvojih prejšnjih odločitev; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered
♦ geom. kot leži nasproti osnovnici; točka leži na premici; navt. ladja leži v pristanišču je privezana ob pomolu ali zasidrana; šport. skakalec leži na smučeh je med skokom, letom globoko sklonjen nad smučmi
césten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na cesto: cestni ovinek; ves bel je od cestnega prahu; vročina kar puhti od cestnega tlaka / cestna razsvetljava, svetilka / v načrtu je več cestnih podvozov; modernizacija cestnega omrežja / cestni promet; električna cestna železnica; cestna vozila / stavbni in cestni delavci; cestni valjar / cestni obroč cesta, pot, speljana v obliki obroča okrog naseljenega kraja; cestna ovira podolgovata nizka izboklina, ki poteka prečno čez cestišče, namenjena omejitvi, zmanjševanju hitrosti vožnje
♦ avt. cestna služba organizirana tehnična pomoč avtomobilistom na turistično pomembnih cestah; ekon. cestni sklad sklad za gradnjo in vzdrževanje cest
gŕbica -e ž (ŕ)
manjšalnica od grba: grbica na hrbtu se skoraj ni videla
♦ nav. mn., lov. rožena izboklina na rogovju srnjaka, jelena
grblína -e ž (í)
grbina: smučar se je spustil navzdol med grblinami
♦ alp. manjša izboklina na površini skale
gródničen -čna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na grodnico: grodnične mišice
♦ zool. grodnični greben izboklina na ptičji grodnici, ki daje oporo letalnim mišicam
líce -a s (ī)
1. nav. mn. del obraza ob strani nosu in ust: napihniti lica; poljubiti na obe lici; uščipniti v lice; pobožati otroka po licu; po licih tečejo solze; bleda, napeta, rdeča, povešena, vroča lica; eno lice je že obrito; jamica na licu; imeti znamenje na desnem licu; lica kakor mleko in kri bela in rdeča / ekspr. lica ji gorijo od zadrege / v lica ga zebe; biti rdeč v lica
2. star. prednja stran glave; obraz: opazovati v ogledalu svoje lice; gledal ga je naravnost v lice; v lice mu je zapihal oster veter; nagubano, okroglo, upadlo, zagorelo lice; izraz na licu se ni spremenil / na licu se ji bere skrb
3. stran tkanine, pletenine, usnja, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: lice blaga je obledelo; prišiti krpo kar na licu / tkanina z dvojnim licem / obračati blago na lice in narobe; na lice plesti same desne petlje
// prednja, prava stran, zlasti kovanca, bankovca ali medalje: položiti igralno karto z licem navzgor; lice bankovca, čeka, kovanca
4. knjiž. pročelje, fasada: pred vhodnimi vrati so stopnice, lice je lepo pobeljeno
5. knjiž., s prilastkom podoba, videz, zunanjost: lice pokrajine se je zdaj popolnoma spremenilo; dati okolici kulturnejše lice; soba je dobila bolj prijazno lice; mesto izgublja starinsko lice; prizadevanje za lepše lice mesta / njegova navzočnost je dala prireditvi slovesno lice / ekspr., z oslabljenim pomenom: izbrisati kaj z lica zemlje; te ideje bodo spremenile lice družbe in sveta
6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na licu mesta tam, kjer se kaj zgodi, je; na kraju samem1: storilca so prijeli na licu mesta; skupina je gradivo zbirala na licu mesta
// brez odlašanja, takoj: ukrepal je na licu mesta
● star. ko je to slišal, se mu je lice razjasnilo obraz; star. oblaki so se razgrnili in mesec je pokazal svoje lice je postal viden; star. šele zdaj je pokazal svoje pravo lice obraz; ekspr. kri mu je zalila lica zardel je; ekspr. vsa kri mu je izginila iz lic prebledel je; star. v lice kaj povedati komu v obraz, v brk; knjiž. na licih ji cvetejo rože je mlada in lepega obraza; star. poznam ga po licu, po imenu ne na videz
♦ lov. izboklina na levi strani kopita lovske puške, kamor se nasloni lovčevo lice
lopátičen -čna -o prid. (á)
nanašajoč se na lopatico: lopatična kolesa / bolečine v lopatičnem predelu
♦ anat. lopatični greben izboklina na hrbtni ploskvi lopatice
napúšč -a m (ȗ)
1. del strehe, ki sega čez zunanjo steno stavbe: hiša ima širok, velik napušč; napušč hiše, hleva / odpeljati voz izpod napušča; postaviti, zložiti pod napušč
2. knjiž. strešica, polička: napušč pod oknom teče okrog in okrog poslopja / kaminski napušč
♦ alp. (skalni) napušč ozka prečna izboklina v steni
opóra -e ž (ọ̑)
1. predmet, zlasti v obliki droga, ki omogoča, da kaj je, ostane v pokončnem položaju: držati se opore; podpreti sadno drevje z oporami; lesena, žična opora; opora za jadro / vzgajati maline na oporah
2. kar omogoča, da kdo je, ostane v pokončnem položaju: izgubiti oporo / ogrodje daje telesu oporo
// kar omogoča, da kaj lažje obstaja: taka prizadevanja so opora miru
// kar komu kaj olajšuje, mu pomaga: to spoznanje mu je dajalo oporo; pri njem je zaman iskal oporo; biti brez moralne opore / mati je njegova glavna opora / sin ji je v veliko oporo
3. glagolnik od opirati: te naprave so potrebne zaradi opore zidov; postavljati kole za oporo
● kaj je opora za njegova izvajanja izhodišče
♦ alp. opora razpoka, izboklina v steni, ki plezalcu omogoča, da se oprime, opre; grad. opora poševni tram povezja; opornik; šport. opora položaj telesa, ko se njegova teža prenaša na roke ali tudi na noge; ležna opora pri kateri sloni iztegnjeno telo na dlaneh in stopalih; opora na iztegnjenih rokah
políčka -e ž (í)
manjšalnica od polica1: odložiti rokavice na poličko; polička za kozarce; cvetlično stojalo s poličkami / okenska polička
♦ alp. ozka prečna izboklina v steni
ráhel -hla -o [rahəu̯] prid., ráhlejši (á)
1. ki ni trdno sprijet, gost: rahel skupek vlaken; rahel sneg; rahla zemlja / rahel kruh; rahlo testo / ima že rahle kosti / rahla tančica
// ki ni trdno, tesno nameščen: rahel vozel; delala je rahle zanke
2. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: rahla vlaga; ekspr. rahle sence / cesta zavija v rahlem loku; rahla izboklina / obšel ga je rahel dvom, nemir; rahla pijanost; rahlo spanje / biti rahlega zdravja / v njenem glasu je bil rahel očitek, posmeh / med njima je le rahla podobnost
// ki dosega nizko stopnjo
a) glede na učinek, posledico: rahel dež, veter; rahla oblačnost
b) glede na čutno zaznavnost: rahel dotik, sunek, udarec; rahel šum; pri srcu čuti rahlo zbadanje / zahvalil se je z rahlim poklonom, smehljajem
3. nav. ekspr. ki daje videz šibkosti, neodpornosti: bil je rahel otrok; preveč je rahla za take napore / ima rahle roke / odgovoril mu je rahel glas / duševno rahli ljudje občutljivi, neodporni
● ekspr. imeti rahlo prednost pred kom majhnoprim. narahlo
skálen1 -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na skala1: skalni previs; skalna polica; skalne razpoke / skalna votlina / skalni klini
♦ alp. (skalni) napušč ozka prečna izboklina v steni; bot. skalni petoprstnik petoprstnik z belimi cveti in pernatimi listi pri tleh, Potentilla rupestris; skalna špajka rastlina z belimi cveti v socvetju in lopatičastimi pritličnimi listi, Valeriana saxatilis; zool. skalni jereb sivkasta ptica z rdečim kljunom, ki živi v skalnatih gorskih predelih, Alectoris graeca; skalni plezalček plezalček z velikimi belimi lisami po krilih in repu, Tichodroma muraria; skalna lastovka lastovka z malo ali nič izrezanim repom, Hirundo rupestris
škóljka -e ž (ọ̑)
1. morska ali sladkovodna žival z mehkim telesom, pokritim z dvema, navadno plitvo izbočenima lupinama: gojiti školjke / školjka se odpre, zapre / jezerske, morske školjke; školjka bisernica / jesti školjke
// lupina te živali: otroci se igrajo s školjkami; zbirati pisane školjke; s školjkami okrašen okvir; nebo je bilo kot ogromna modra školjka / polna školjka v kateri je žival
2. navadno s prilastkom kar je podobno tej lupini: kamnita školjka vodometa; porcelanasta školjka za milo; školjka umivalnika / zamenjati telefonsko celico z govorilno školjko; straniščna školjka; pren., ekspr. školjka tišine
● pog. zamenjati školjko kombija (samonosno) koroserijo
♦ anat. nosna školjka s sluznico pokrita parna koščena izboklina v steni nosne votline, podobna školjki; obrt. školjka školjki podobna prvina pri kvačkanju; ptt školjka školjki podoben del telefonskega aparata, ki pokriva vsakega od koncev slušalke
tŕn -a m (ŕ)
1. koničast izrastek
a) pri lesnatih rastlinah: odstraniti trne s stebla; deblo in veje so porasli s trni; dolgi, kratki, ostri trni; trni in bodice / trn vrtnice ga je ranil, zbodel; izdreti, izpuliti komu trn iz prsta
b) na telesu nekaterih živali: riba s trni na plavutih
// temu podobna izboklina na čem: natakniti si boksar z velikimi trni; prstan s kovinskim trnom
2. teh. stožčasto orodje ali stožčasta os: vpeti trn v primež; pritrditi brusilni kolut na trn
3. ekspr., s prilastkom kar povzroča duševno trpljenje: trn ljubosumnosti, zavisti
● ekspr. v duši, srcu mu tiči trn nekaj mu povzroča duševno trpljenje; ekspr. tukaj raste sam trn samo trnje; ekspr. že dolgo sem jim trn v peti mi nasprotujejo, me ne marajo; ekspr. vsa je na trnih, ker ga še ni vznemirjena, nestrpna; pasna zaponka s trnom z delom, ki se vtakne v luknjico na drugem koncu pasu; zmlada se trn ostri človeka je treba začeti vzgajati že v mladosti
♦ anat. trn koničast odrastek na zadnji strani vretenca; bot. listni, stebelni trn; beli trn trnat grm ali drevo z napiljenimi listi, belimi cveti in rdečimi koščičastimi plodovi; glog; črni trn trnat grm z belimi cveti in koščičastimi plodovi, Prunus spinosa; kristusov trn trnat kraški grm z jajčastimi listi in zelenkasto rumenimi cveti; bodčec; pasji trn trnat grm v živih mejah z majhnimi cveti in strupenimi plodovi; čistilna krhlika; vrtn. ognjeni trn zimzeleni okrasni grm z belimi cveti in živo rdečimi plodovi v kobulih, Pyracantha
vzbúh -a m (ȗ)
1. močen, nenaden sunek zraka: vzbuh nas je vrgel po tleh / zaradi vzbuha eksplozije so popokale šipe
// zamolkel glas ob takem sunku: najprej se je slišal vzbuh, potem je priletelo kamenje
2. glagolnik od vzbuhniti: vzbuh ognja; eksplozija je povzročila vzbuhe zemlje in kamenja / vzbuhi jeze in sovraštva / vzbuh razstreliva
● knjiž. sredi ščita je jeklen vzbuh vzboklina, izboklina
Ádamov in Adámov -a -o prid. (ȃ; ȃ)
rel. nanašajoč se na Adama: Adamova žena Eva
● šalj. bil je v Adamovem kostumu nag, gol; tudi on je Adamov sin navaden človek z vsemi slabostmi; Adamovo jabolko in adamovo jabolko vidna hrustančna izboklina na moškem vratu
gŕča -e ž (ŕ)
1. trdi del veje, ki je ostal v deblu, lesu: deska ima grče; pipa iz bezgove grče; okrogla grča; grča v polenu; mož je trden kot gabrova grča
♦ les. izpadajoča ali mrtva grča; vrasla ali živa grča
// anat. izboklina na kosti: čelnična, sednična grča
2. ekspr. krepek, trden človek: ti si še grča; je prava kmečka grča / kot nagovor kako je s teboj, stara grča
3. nar. koroško trebušasta posoda za pijačo: glinasta grča / povabil jih je na grčo mošta
króglast -a -o prid. (ọ̑)
podoben krogli ali delu krogle: kroglasti biseri; kroglasta izboklina; kroglasta kamnita tvorba / ekspr. kroglaste rjave oči / kroglasta oblika svetilke
♦ anat. kroglasti sklep sklep s polkrogli podobno sklepno glavico in ustrezno ponvico
léčen1 -čna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na lečo: lečna izboklina / lečna odprtina / lečna tvarina / lečna juha
óblast2 -a -o prid.(ọ̑)
podoben obli: oblasta izboklina / žival oblastega telesa okroglega
protuberánca -e ž (ȃ)
astron. plamenu, oblaku podoben pojav svetleče se materije nad Sončevo kromosfero: protuberance se vidijo ob popolnem sončnem mrku / sončne protuberance
♦ anat. izboklina
razčlémba -e ž (ẹ̑)
glagolnik od razčleniti: razčlemba kaže, potrjuje; kritična, podrobna razčlemba; slogovna razčlemba; razčlemba pesmi, podatkov / v razčlembi so navedeni tudi statistični podatki
♦ alp. razpoka, izboklina v steni
temeníčen tudi témeničen -čna -o (ȋ; ẹ́)
pridevnik od temenica: temenična izboklina
terénski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na teren: terenska izboklina; terenske razmere / terensko vozilo vozilo z močno konstrukcijo in pogonskim motorjem, visokim podvozjem in pogonom na vsa štiri kolesa za neasfaltirane, strme ceste / terenski delavec; terenski dodatek dodatek za delo na terenu; terenske vaje za študente; terensko delo / terenski aktivisti; terenski odbor Osvobodilne fronte
● šport. žarg. nogometaši so izkoristili terensko premoč boljši, ugodnejši teren
♦ geogr. terenska depresija
bočína -e ž (í)
knjiž. vzboklina, izboklina: bočina ščita
boklína -e ž (í)
knjiž. vzboklina, izboklina: boklina ščita
gléženj -žnja m (ẹ́)
nav. mn. izboklina kosti v sklepu med golenjo in stopalom: obleka ji je segala do gležnjev; do gležnjev se je udiral v blato; zlomil si je nogo v gležnju; notranji, zunanji gleženj; gleženj, nart, peta
● ekspr. ne seže mu niti do gležnjev po kaki pozitivni lastnosti, značilnosti mu nikakor ni enak, enakovreden
grámpa -e ž (ā)
1. star. hrapava, raskava izboklina: grampe na rokah še niso izginile / blatne grampe na cesti
2. nar. usedlina, ki se nabira na notranji strani soda; vinski kamen
gŕba -e ž (ŕ)
1. večja izboklina na hrbtu zaradi skrivljene hrbtenice: grbo je imel že od rojstva
// pog., ekspr. hrbet: mahnil ga je po grbi
2. izbočeni del hrbta nekaterih živali: velblodova grba; pren. gorski greben s strmo grbo
3. zastar. guba (na koži): čelo je bilo polno grb; grbe na licih
● pog., ekspr. če njemu ustrežem, bom kmalu dobil vso vas na grbo vsi vaščani me bodo nadlegovali s prošnjami; pog., ekspr. na grbi ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; pog., ekspr. na grbi jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; pog., ekspr. to sem občutil na svoji grbi na sebi, sam; pog., ekspr. dobiti jih po grbi biti tepen; biti premagan
♦ rib. mreni podobna sladkovodna riba, Barbus plebejus
hrápa -e ž (á)
star. izboklina, brazgotina: bila je bele polti brez vsake hrape
húla -e ž (ú)
zastar. rahla izboklina, vzpetina na ravnem ali položnem svetu; grbina
izbočína -e ž (í)
knjiž. vzboklina, izboklina: izbočine in vdolbine
izbòk -óka m (ȍ ọ̑)
vzboklina, izboklina: vbokline in izboki / zaradi izboka se je zid podrl
izbúh -a m (ȗ)
zastar. izboklina: kamnit izbuh
izbuhlína -e ž (í) zastar.
1. oteklina, buška: njegov obraz je bil poln izbuhlin
2. vzboklina, izboklina: izbuhline na cesti
nabuhlína -e ž (í)
izboklina na površini česa: denarnica mu dela nabuhlino v suknjiču / od gub in nabuhlin razbrazdan obraz nabreklin, oteklin
nadzídek -dka m (ȋ)
1. zgoraj dodan del zidu, zlasti za okras: plezati na nadzidke; grad z zobčastimi nadzidki
2. izboklina na zidu; strešica, polička: golobi so posedali na nadzidkih; vrata z nadzidkom v slogu Ludovika XIV.; pren., ekspr. modre oči pod nadzidkom tankih obrvi
3. pozneje dograjen zgornji del stavbe: z nadzidkom bi pridobil precej prostora
nèravnína -e ž (ȅ-í)
izboklina, vzpetina na ravni, gladki površini: izravnati neravnine; ker so nad kolesi pritrjene vzmeti, pri vožnji z avtom ne čutimo neravnin; blage neravnine; neravnine kože
odrástek -tka m (ȃ)
1. mladika, poganjek: porezati odrastke na deblu; razmnoževanje kaktusov z odrastki
2. navadno s prilastkom stranski, skrajni del česa: Alpe segajo s svojimi odrastki daleč v ravnino / Sredozemsko morje je odrastek Atlantskega oceana; pren. ilirizem je bil odrastek literarnega panslavizma
3. anat. večja hrapava izboklina na kosti: sklepni, vretenčni odrastek
♦ lov. izrastek na rogu
oteklína -e ž (í)
izboklina na delu telesa ali organu zaradi poškodbe ali bolezni: oteklina je splahnela; rdeča oteklina / oteklina gležnja / vodenična oteklina
plêsno -a s (é)
vet. mehka izboklina na šapah; blazinica: pes si je ranil plesno
robícelj -clja tudi -na [robicəlj] m (í)
nar. robič, izboklina: doseči robicelj v skalnati steni / travniki so bili neravni, polni robicljev
// grič, vzpetina: na vsak robicelj se je povzpel
stòp2 stópa m (ȍ ọ́)
1. alp. razpoka, izboklina v steni, ki plezalcu omogoča, da se opre, stopi: plezal je in iskal stop; v živo skalo vsekani stopi
2. zastar. korak, stopinja: dolgi stopi / stop za stopom se je pomikal naprej
● star. hoditi, jahati v stop v korak
stôpa2 tudi stópa -e ž (ó; ọ́)
1. zastar. korak, stopinja: vsako stopo je moral preudariti
2. alp. razpoka, izboklina v steni, ki plezalcu omogoča, da se opre, stopi; stop2: v skalah je nastalo več majhnih stop; plezal je od stope do stope
vzbóček -čka m (ọ̑)
zastar. vzboklina, izboklina: koničast vzboček
vzbočína -e ž (í)
knjiž. vzboklina, izboklina: vzbočina na zidu
vzbòk vzbóka m (ȍ ọ̑)
zastar. vzboklina, izboklina: vzbok na tilniku
zabreklína -e ž (í)
izboklina na telesu, organu zaradi nabiranja tekočine: otipati zabreklino na trebuhu
zabuhlína -e ž (í)
izboklina na telesu, organu navadno zaradi bolezenskega nabiranja, pritiska tekočine: zabuhline od udarcev / zabuhlina lica
zboklina gl. izboklina
Število zadetkov: 55