dlečvenica
FURLAN, Metka, NESSJ: Novi etimološki slovar slovenskega jezika 2017, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
dôlbenka -e [dou̯benka] ž (ȏ) preprost čoln, izdolben iz enega debla: peljati se v dolbenki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
ênodêbeln -a -o [enodebələn in enodebəln] prid. (ē-ȇ) ki ima eno deblo: enodebelno drevo // izdolben iz enega debla: enodebelni čoln
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
globȍk -óka prid.
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
izdoben deležnikGLEJ: izdolben
Slovensko-nemško-latinski slovar po rokopisnem slovarju Hipolita Novomeškega (1711–1712): z listkovnim gradivom Jožeta Stabeja, prva izdaja 2022, www.fran.si.
izdolben (izdoben, izdolben, izduben) deležnikPRIMERJAJ: izdolbsti
Slovensko-nemško-latinski slovar po rokopisnem slovarju Hipolita Novomeškega (1711–1712): z listkovnim gradivom Jožeta Stabeja, prva izdaja 2022, www.fran.si.
izdolben del., cavatus, iṡduben, votil
STABEJ, Jože, Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec - Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1608–1710), www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
izdolben del. ♦ P: 2 (TL 1561, DB 1584)
Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
izdôlbsti -dôlbem [izdou̯psti] dov., izdôlbite in izdolbíte (ó) izrezati snov z ozkim rezilom, navadno s tolčenjem nanj: izdolbsti les;
izdolbsti z dletom / tudi drobne kaplje počasi izdolbejo kamen // z dolbenjem narediti, izoblikovati: izdolbsti korito iz hrastovega debla; izdolbsti luknjo v kamen; pren. solze so ji izdolble globoke črte pod očmi izdôlben -a -o:
izdolben čoln; izdolben ornament; izdolbeno deblo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
izdolbsti (izdobsti, izdolbsti, izdubsti) glagolPRIMERJAJ: izdolben
Slovensko-nemško-latinski slovar po rokopisnem slovarju Hipolita Novomeškega (1711–1712): z listkovnim gradivom Jožeta Stabeja, prva izdaja 2022, www.fran.si.
izduben deležnikGLEJ: izdolben
Slovensko-nemško-latinski slovar po rokopisnem slovarju Hipolita Novomeškega (1711–1712): z listkovnim gradivom Jožeta Stabeja, prva izdaja 2022, www.fran.si.
izduben,
izdubsti gl. izdolben izdolbsti
STABEJ, Jože, Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec - Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1608–1710), www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
kláda -e ž
Čebelarski terminološki slovar, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
korítasti pánj -ega -a m
Čebelarski terminološki slovar, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
koríto -a s (í) 1. podolgovata, navadno lesena posoda za krmljenje, napajanje živine: v koritu je še dosti krme;
leseno korito / svinjsko korito // večja podolgovata, navadno zidana posoda na prostem za vodo: zajeti vodo iz korita / šla je h koritu po vodo; pere pri koritu 2. kar je po obliki podobno koritu: po koritu je spuščal opeko s strehe / cvetlična korita; mlinsko korito; pomivalno, umivalno korito / navt. žarg. korito čolna, ladje trup3. podolgovata naravna ali umetna vdolbina na zemeljski površini, po kateri teče voda; struga: v koritu pod hišo teče potok;
izsušeno, razrito korito;
korito hudournika / rečno, vodno korito
● slabš. še korita si ne pospravi sam postelje, ležišča; slabš. hitro je prišel do korita do donosne službe, uglednega položaja; slabš. se vidi, da je pri koritu da ima donosno službo, ugleden položaj
♦ alp. korito globoka vdolbina v skalovju, nastala zaradi delovanja tekoče vode, plazov; čeb. korito (čebelji) panj, izdolben iz kosa debla; fot. korito naprava, v kateri se kemično obdeluje fotografski material; gled. svetlobno korito pločevinasta naprava z žarnicami različnih barv za osvetljevanje scene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
koríto -a s
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
krúhov krúhova krúhovo pridevnik [krúhou̯ krúhova krúhovo] 1. ki je v zvezi s kruhom1.1. ki je iz kruha ali vsebuje kruh
STALNE ZVEZE: kruhova skodelica, kruhova štruca, kruhov hren ETIMOLOGIJA: ↑kruh
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
krúšni krúšna krúšno pridevnik [krúšni] 1. ki je v zvezi s kruhom ali kruhu podobnim pecivom1.1. ki je iz testa za kruh ali kruhu podobno pecivo
1.2. ki se uporablja pri pripravi, peki kruha ali kruhu podobnega peciva
2. ki komu nadomešča kaj izvornega, zlasti starše, družino
STALNE ZVEZE: krušna mama, krušna mati, krušna plesen, krušna skodelica, krušni oče ETIMOLOGIJA: ↑kruh
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
trúplo -a s
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
votlák -a m
Čebelarski terminološki slovar, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
zdóubleni -a -o prid. izdolben: Ober prejdnih düri v kamen zdoublena lejta KOJ (1914), 153
NOVAK, Vilko, Slovar stare knjižne prekmurščine, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
zglóubati -am dov. izdolbsti: ki je ſzkopao i zgloubao i polo'zo je fundamentom KŠ 1771, 186 zglóubati se -am se izdolbsti se: naj sze ceszta nezglouba KOJ 1845, 52 zglóbani tudi zglóubani -a -o izdolben: sztôpila od vodé zglôbano jamo AIP 1876, br. 3, 1; Po ednoj dúgoj zglôbanoj pôti KAJ 1870, 84; Eſzi ſzlisijo namálani i zgloubani kejpove KŠ 1754, 10
NOVAK, Vilko, Slovar stare knjižne prekmurščine, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.