jaháč -a m (á) - 1. moški, ki goji jahanje: za to nalogo je izbral samo izurjene jahače; nastop jahačev na tekmovanju; miličniki jahači / jahač stopi s konja jezdec; v daljavi je zagledal krdelo jahačev
- 2. predmet, ki se lahko na kaj pritrdi, namesti: dati na struno papirnate jahače
♦ adm. kartotečni jahač predmet, ki se pritrdi na kartotečni listek za zaznamovanje; kartotečni jezdec; agr. švedski jahači kozolcu podobna naprava za sušenje krme; žični kozolec
véšč -a -e prid. (ẹ̄) - 1. ki zna dobro, praktično opraviti, opravljati kako dejavnost: računanja, star. računanju vešč človek / vešč grščine ki dobro zna grško; star. poti vešč ki dobro pozna pot
// vešč jahač, lovec - 2. ki kaže tako lastnost koga: vešč udarec; vešče pisanje / ekspr.: z veščo roko voditi podjetje; ocenjevati z veščim očesom kot (dober) poznavalec, strokovnjak
● zastar. vešči ljudje trdijo o dogodku drugače ljudje, ki vedo o njem
véšče prisl.: vešče uporabljati orožje; sam.: branja in pisanja veščih nekoč ni bilo veliko
konjík in kónjik -a m (í; ọ̄) star. - 1. konjenik: v vas so prihrumeli konjiki / bil je potrjen h konjikom
- 2. jezdec, jahač: konjik je večkrat prijezdil tod mimo
konjúh -a m (ū) star. - 1. konjar: več let je bil konjuh
- 2. jezdec, jahač: slišalo se je le vpitje tatarskih konjuhov
církuški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na cirkus: cirkuški artisti in glumači; cirkuški ljudje; bil je cirkuški jahač / cirkuški voz; cirkuška arena / cirkuška predstava, točka
// slabš. tak kot pri cirkuških ljudeh: čisto cirkuškega vedenja je
jahálec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) redko jezdec, jahač: konj se upira jahalcu
jóckey tudi džókej -a [džokej] m (ọ̑) poklicni jahač na galopskih dirkah: trenerji in jockeyi