1. 1. priprava za opravljanje določenega dela: aparat dela brez napake; vključiti aparat; električni aparat; optični aparati / rabi se samostojno ali s prilastkom: brivski, projekcijski, radijski, rentgenski, telefonski aparat; aparat za gašenje; ekspresni aparat za kavo / redko na letališču so pristajali lovski aparati letala
   // pog. fotografski aparat: ali imaš aparat s seboj? vstaviti film v aparat
2. 2. anat. skupina organov z določeno funkcijo: motnje v prebavnem aparatu; zdravnik je preiskal ves bolnikov slušni aparat
   ♦ šport. gibalni aparat kosti, sklepi, mišice
3. 3. skupina ljudi, organizacij, zavodov z določeno nalogo, zlasti v javni upravi: občina je zmanjšala svoj aparat; administrativni, gospodarski, upravni, vojaški aparat; povečevati, vzdrževati državni aparat; policijski aparat je takoj stopil v akcijo; mobilizirali so ves propagandni aparat
4. 4. dokumentacija, pripombe k literarnemu ali znanstvenemu delu: knjiga je opremljena z obširnim aparatom; kritični, znanstveni aparat

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. sistem v javni upravi, v katerem odloča uradništvo: birokratizem je naperjen proti koristim ljudskih množic; državni birokratizem
2. 2. formalistično, neživljenjsko poslovanje uradništva: v urade se je vgnezdil birokratizem; boriti se proti pojavom birokratizma / ostanki birokratizma birokratske miselnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. ed., s prilastkom duhovna in materialna korist: skrbeti za blagor domovine; javni, narodov blagor / telesni in duhovni blagor
   // nav. mn., star. dobrina: zbirati posvetne blagre / iron. vsako jutro uživa blagre mestnega prometa
2. 2. ed., zastar. sreča, blagoslov: nad hišo počiva blagor nebes / žarg., lov. lovski blagor uspešen lov, obilen plen
3. 3. v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljnost nad srečo koga: blagor ti, da si zdrav; blagor mu, da ni poznal naših težav; blagor blagor jim, ker se jim ni treba pripravljati za izpit; blagor, trikrat blagor mu; star.: blagor se ti; blagor si ga tistemu, ki jo bo dobil
   ♦ rel. osmero blagrov povzetek krščanskega moralnega nauka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

civílna drúžba -e -e ž (ȋ, ȗ)
združenje državljanov, ki zastopa javne interese nasproti ukrepom oblasti: Protestu predstavnikov civilne družbe zaradi zadnjih sprememb na listi zdravil, s katerimi so se nekatera zdravila za otroke in mladostnike znašla na negativni listi, še ni videti konca

civílna iniciatíva -e -e [inicijativa] ž (ȋ, ȋ)
organizirana skupina občanov, ki zastopa kako mnenje, predlog, zahtevo ljudi; civilna pobuda, državljanska pobuda: Civilna iniciativa je na javni obravnavi dala osem pripomb

civílna nèposlúšnost -e -i ž (ȋ, ȅ-ú)
nenasilna nepokorščina državnim organom; državljanska neposlušnost: »Koraka k civilni neposlušnosti si preprosto nisem upal napraviti,« priznava, poboža svojo žametno sivo siamsko mačko in se zasmeje

civílna pobúda -e -e ž (ȋ, ȗ)
organizirana skupina občanov, ki zastopa kako mnenje, predlog, zahtevo ljudi; civilna iniciativa, državljanska pobuda: Civilna pobuda je peticijo s 1300 podpisi včeraj poslala občinskemu svetu občine, ki je po podpisu pogodb z agencijo podprl sodelovanje v postopku iskanja lokacije za odlagališče radioaktivnih odpadkov

civílni pogúm -ega -a m (ȋ, ȗ)
pogum, ki ga kdo izkazuje s tem, ko javno pove svoje mnenje in ga zastopa pred oblastjo ne glede na posledice v javnosti: Konkretna ocena je rezultanta več dejavnikov, med katerimi velja poleg strokovnosti omeniti predvsem osebno poštenost, civilni pogum in poklicno etiko

civílno slúženje vojáškega róka -ega -a -- -- s (ȋ, ú, á, ọ̑)
služenje vojaškega roka z opravljanjem dela v civilni ustanovi: Z odpravo civilnega služenja vojaškega roka so morali povečati število operativcev

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. prizadevati si, skrbeti, da se odvrne nevarnost od česa: pes čuva hišo; čuvati gozd pred požarom; čuva jo ko punčico svojega očesa
   // imeti v oskrbi, varstvu: pastir čuva čredo; čuvati avtomobile na parkirnem prostoru; čuvati sosedovega otroka
2. 2. prizadevati si, da se kaj ohrani: čuvati obleko / čuvati javni red, samostojnost
3. 3. zastar. posvečati čemu vso skrb; bedeti: kapitan čuva nad usodo ladje

čúvati se paziti se, izogibati se: čuvati se psa / čuvati se prenagljenosti

čúvan -a -o: skrbno čuvana skrivnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. kdor poklicno opravlja kako fizično delo: njegov oče je delavec; najeti, odpustiti delavca; cestni, gozdni, poljski, pristaniški, tovarniški delavec; brezposeln, sezonski delavec; kvalificiran delavec; mezdni delavec; ročni delavec; delavec v proizvodnji; sindikat delavcev storitvenih dejavnosti / pri nas imamo danes delavce za fizično delo najete ljudi
   // v kapitalizmu pripadnik družbenega razreda, ki ni lastnik proizvajalnih sredstev: delavci in kapitalisti; gibanje se je naslonilo na široke ljudske plasti delavcev in kmetov
2. 2. s prilastkom kdor poklicno opravlja kako delo, ki ni fizično: družbeni, duševni, filmski, kulturni, politični, zdravstveni, znanstveni delavec; javni delavec
3. 3. kdor dela sploh: v jezikoslovju potrebujemo še mnogo delavcev / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ekspr. ta je pa delavec!
   ♦ zool. nekrilati, spolno nerazviti samec pri termitih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. napisan samo v enem jeziku: enojezični javni napisi / enojezični slovar
2. 2. ki zna in redno uporablja en jezik: prebivalci tega področja so enojezični / enojezična dežela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. nav. mn. kar je, predstavlja komu določeno vrednoto; korist: tu se naši in njihovi interesi križajo; njuni interesi se ujemajo; družijo jih enaki, podobni, skupni interesi / za tem se skrivajo njegovi osebni interesi; uskladiti interese posameznikov z interesi skupnosti; družbeni, gospodarski, javni interesi; materialni, trgovski interesi
2. 2. navadno s prilastkom kar daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice; korist: braniti, zastopati interese delovnega ljudstva; bori se za svoje interese / naredite tako, saj je v vašem interesu vam v korist, v prid
   ♦ jur. pravni interes pravno zaščitena osebna ali premoženjska korist
3. 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v interesu izraža usmerjenost koristnosti glagolskega dejanja: delati, govoriti v interesu skupnosti / odlok so sprejeli v interesu varnosti zaradi varnosti
4. 4. hotenje, želja po določenem udejstvovanju; zanimanje, nagnjenje: imeti, kazati interes; vzbujati komu interes za kaj; ima velik interes za glasbo; znanstveni interesi
   // potreba, želja: nima interesa tekmovati / nerazvita območja imajo interes za hitrejši gospodarski razvoj si ga želijo, se zavzemajo zanj
5. 5. ed., zastar. obresti: posojilo mu prinaša dosti interesa
   ● publ. kakšen interes ima, da širi takšne govorice kaj namerava, kaj hoče doseči s tem; publ. film je vzbudil izreden interes občinstva veliko zanimanje, velik odziv; publ. delati kaj z velikim interesom z veliko zavzetostjo, vnemo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. napraviti, da kaj na kaj deluje, učinkuje: izpostaviti kaj pritisku, vetru, zraku; izpostaviti otroka mrazu; izpostaviti se soncu / izpostaviti mladega človeka prevelikim vplivom okolja
   // napraviti, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju: izpostaviti koga javni kritiki, posmehu, preziru; izpostaviti se (smrtni) nevarnosti; ni se maral izpostaviti sodbi ljudi
2. 2. postaviti koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj: takrat so pohabljene otroke izpostavili; kaznovali so jo, ker je izpostavila otroka; ujetnike so izpostavili na samotnem otoku
3. 3. nekdaj postaviti koga na javno mesto kot kazen za kako dejanje: izpostaviti tatu na sramotilnem odru
4. 4. publ. napraviti opazno, poudariti: režiser je izpostavil predvsem intimno dramo osebne moralne odgovornosti
   ● knjiž., redko v vitrinah so izpostavili predzgodovinske najdbe razstavili
   ♦ lingv. izpostaviti stavčni člen postaviti člen zaradi poudarka na začetek stavka, na njegovo prejšnje mesto pa postaviti zaimek ali prislov; mat. izpostaviti napisati skupni faktor pred oklepajem

izpostáviti se očitno, močno zavzeti se za kaj ne glede na nevarnost; eksponirati se: on se je zelo izpostavil za prijatelja; izpostavila se je, da bi ga rešila

izpostávljen -a -o 
1. 1. deležnik od izpostaviti: izpostavljen otrok; izpostavljen napadom, nevarnosti; ravninski kraji so manj izpostavljeni potresom; vrt je izpostavljen soncu
2. 2. publ. ki je v položaju, da se veliko ljudi zanj zanima in ga ocenjuje: politično izpostavljena oseba / njegov položaj je zelo izpostavljen
3. 3. ki moli, štrli naprej: izpostavljeni deli pročelja / postojanka je bila precej izpostavljena; pren. narodnostno izpostavljeni kraji
   ♦ alp. izpostavljeno mesto mesto, pod katerim je prepad v obliki visoke, gladke stene; šah. izpostavljena figura figura, ki je v nevarnosti, da bo napadena ali osvojena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. redko kavcija, varščina: dati jamščino / posodil mu je brez jamščine jamstva
2. 2. jur. kar mora plačati najboljši ponudnik na javni dražbi za zavarovanje obveznosti, ki jih ima iz dražbe: cenilna vrednost in jamščina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi; zadeva javnega pomena; skrbeti za javno blaginjo; ogroziti javne koristi; brigati se za javne zadeve; pereča javna vprašanja
   // ki se kaže, izraža v kaki družbeni skupnosti: vplivati na javno moralo; vzbujati javno pohujšanje; ugotavljati javno razpoloženje / javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari
2. 2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine; javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prevozna sredstva
3. 3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obračun; dati javen odgovor; javna obsodba, polemika / javni natečaj za oddajo gradbenih del; imenovati direktorja na osnovi javnega razpisa / javna seja; delo državnih organov mora biti javno / to je bil njegov prvi javni nastop nastop v tisku, na radiu, televiziji ali pred občinstvom; javna anketa anketa, pri kateri so anketiranci znani; javno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj vedo
   // ki mu prisostvuje, se ga udeleži občinstvo navadno brez omejitve: javna predstava, razstava; javna razprava na sodišču; javna usmrtitev; javno predavanje / javne prireditve; javna radijska oddaja oddaja, pri kateri je občinstvo; javno predvajanje filma predvajanje v kinematografih ali na televiziji
   // ki se opravi pred ljudmi, vpričo ljudi: javen prepir; dobiti javno pohvalo
4. 4. nanašajoč se na družbenopolitično dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje; javno življenje / ima javne funkcije / državljan kot javno bitje
   ● javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo; ekspr. varuh javne varnosti miličnik, policaj; knjiž. javna ženska prostitutka; publ. sredstva javnega obveščanja časopisje, radio, televizija
   ♦ ekon. javni kapital kapital, ki je last države, političnoteritorialnih enot ali javnih ustanov; javna družba v kapitalistični ekonomiki družba, katere člani odgovarjajo s celotnim premoženjem; javna investicija investicija v objekt za splošne družbene potrebe; javna sredstva sredstva, ki so družbena last ali last državnih organov oziroma ustanov; fin. javni kredit kredit, ki ga najamejo državni organi; jur. javni organ; javni pravobranilec; javni red red, ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; javni tožilec; javni uslužbenec do 1965 oseba, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic; javna dajatev prisilna denarna dajatev, ki jo država enostransko naloži občanom; dajatev, ki si jo samoupravno naložijo občani, organizacije združenega dela in interesne skupnosti, navadno denarna; javna listina listina, ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; javna služba dejavnost, ki zadovoljuje določene potrebe skupnosti; javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; javna ustanova nekdaj organizacija javne uprave in družbene službe; javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; javno pravo pravo, ki ureja odnose, v katerih je vsaj ena stranka nosilec javne oblasti, ali odnose, ki so splošnega pomena za družbeno skupnost; javno pravobranilstvo; javno tožilstvo; šol. javna šola šola, ki je dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; urb. javne zgradbe zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti

jávno prisl.: javno delovati; javno glasovati, govoriti, izjaviti; javno preklicati zmote; javno se je sprehajal z njo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

jávni dôlg -ega -á [dou̯g-] m (á, ȏ ȃ)
stanje obveznosti države do preostalega dela narodnega gospodarstva in do tujine: javni dolg države; javni dolg na prebivalca; Javni dolg v primerjavi z drugimi državami ni problematičen, kljub temu pa je treba skrbeti za njegovo redno servisiranje

jávno podjétje -ega -a s (á, ẹ̑)
podjetje v lasti države ali lokalne skupnosti, ustanovljeno za zagotavljanje in uporabo javnih dobrin in storitev; JP: Kontrola letenja naj bi se komercializirala in poslovala kot javno podjetje

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

klíping2 -- v prid. rabi
kliping agencija; Ureditev razmer oziroma sporazum z vsemi slovenskimi mediji bi verjetno podražil tudi kliping storitve, ki se zdijo vsaj medijskim hišam precej poceni

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. v kapitalistični ekonomiki stanje podjetja, ko to zaradi prezadolženosti ne more poravnati svojih dolgov: biti v konkurzu
   // sodni postopek za ugotovitev tega stanja: napovedati konkurz
2. 2. knjiž. razpis, natečaj: objaviti konkurz za delovno mesto; javni konkurz; konkurz za najboljše dramsko delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. javni prostor, namenjen za sprehajanje: na korzu je igrala godba; razsvetljen korzo
   // ekspr. sprehajanje, sprehod: večerni korzo; bila je ura korza
2. 2. tradicionalna prireditev, navadno s sprevodom okrašenih vozov: iti na korzo / cvetlični, pustni korzo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

krščánska demokracíja -e -e ž (ȃ, ȋ)
nazor, ideologija, ki zagovarja principe krščanstva v javni politiki: evropska krščanska demokracija; opozicijska krščanska demokracija; voditelj krščanske demokracije; Strank, ki se polaščajo različic imena nekdaj trdno vladajoče krščanske demokracije, je cela vrsta, prav malo pa jih lahko računa na zastopstvo v parlamentu

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. v posebni obliki sestavljen in potrjen zapis o dogodku pravne narave: izdati, napisati, podpisati listino; ponarejena listina; kolkovanje listin; overiti prepis listine; pristnost listine / bančne listine; ozemlje je postalo samostanska last s cesarjevo darilno listino; denarne in kreditne listine; pooblastilne listine; prevozne listine
   ♦ fin. knjigovodska listina na temelju katere se zapiše poslovni dogodek v konte; jur. javna listina ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; polit. Atlantska listina razglas predsednikov Združenih držav Amerike in Velike Britanije iz leta 1941 o načelih povojne ureditve sveta; ustanovna listina Organizacije združenih narodov temeljna določila o ciljih, načelih, ustroju in delovanju Organizacije združenih narodov; žel. spremne listine vlakov
2. 2. zapis, ki kaj dokazuje, pojasnjuje sploh: ta načrt je najvažnejša listina za zgodovino slovenske šole; tako je bral v starih listinah; v pisalni mizi svojega moža je našla tudi nekaj neljubih listin; zgodovinske listine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. stanje brez vojne, spopadov: delati, prizadevati si za mir; obvarovanje miru na svetu; vojna in mir / publ.: na meji je bil mir zelo negotov; politika miru in sodelovanja med narodi / pohod miru v nekaterih deželah manifestacija za mir; Nobelova nagrada za mir za delo, prizadevanje za mir
2. 2. dogovor o končanju vojne, spopadov: kršiti mir / skleniti častni, sramotni mir; separatni ali posebni mir ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike
   // podpisati mir
   ♦ zgod. vestfalski mir sklenjen leta 1648 ob koncu tridesetletne vojne
3. 3. stanje brez prepirov, sporov med ljudmi: s prihodom te ženske se je končal mir v vasi / rad bi živel v miru in prijateljstvu z vsemi
   // stanje brez velikih družbenih, političnih nasprotij: zdaj je v državi mir; doseči red in mir v deželi
   // stanje brez hrupa, nereda: skrbeti za mir med manifestacijami / vzdrževati javni red in mir / demonstracija je potekala v miru
4. 4. stanje brez hrupa, ropota: v sobi je bil mir; na tej cesti ni miru / ekspr.: okoli nas je bil blažen mir; v dvorani je vladal gluh mir / ekspr. ali bo že mir ali ne / kot vzklik otroci, mir
   // stanje brez hrupa, vznemirjenj: potreben mu je mir in počitek; želeti si miru / knjiž. mir je legel na pokrajino; nedeljski mir / kazen za kalivce nočnega miru / prijeten mir gozda
5. 5. stanje notranje ubranosti, urejenosti: izgubiti, najti mir; v sebi je začutil velik mir / občudovati mir na njenem obrazu / duševni, srčni mir / pri njej najde mir in tolažbo / v medmetni rabi, v krščanstvu: mir z vami; ob spominu na umrle: Bog mu daj večni mir; naj počiva v miru
   // stanje brez notranje napetosti, vznemirjenja: miru in pozabljenja je iskal v pijači; brez miru tava okrog / ekspr. to ji je povedal z ledenim, suhim mirom
6. 6. v medmetni rabi, v zvezi daj(te) (no) mir izraža začudenje, zavrnitev: daj no mir, to so le čenče; dajte no mir, še tega je treba / oženil da se je, daj no mir
   ● ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir (pri hiši) da te ne bo več prosil, nadlegoval; ekspr. z otroki je bil potem mir niso več razgrajali, nagajali; med njimi še vedno ni miru še se prepirajo, si nasprotujejo; ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. misel, vest mu ni dala miru ga je vznemirjala; ekspr. ni si dal miru, dokler ni vsega opravil ni odnehal, počival; ekspr. ženske nimajo miru pred njim pogosto, neprestano jih nadleguje, se jim vsiljuje; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; delati mir miriti; pri miru biti pri miru ne gibati se, ne premikati se; pustiti koga na miru, pri miru ne motiti, ne nadlegovati, ne vznemirjati ga; ne vtikati se v njegove zadeve; sedeti, stati pri miru brez gibanja, premikanja; božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; ekspr. zaradi ljubega miru sem mu dovolil, da gre da me ne bi več nadlegoval, prosil; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva; knjiž., ekspr. golob miru podoba goloba kot simbol miru; pipa miru pri severnoameriških Indijancih okrašena pipa z dolgim, ravnim ustnikom, ki se uporablja zlasti ob sklepanju miru; ekspr. mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; pog., ekspr. še pes ima rad pri jedi mir med jedjo se ljudje ne smejo motiti, nadlegovati s kakimi opravki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. uslužbenec, ki vodi kak oddelek, zlasti v javni upravi: določiti, imenovati načelnika; načelnik odseka za finance / načelnik oddelka, sekcije / postajni načelnik šef postaje
   // kdor vodi kako društvo, organizacijo: postal je načelnik gorske reševalne službe; načelnik zadruge / načelnik Gasilske zveze / nekdaj načelnik telovadnega društva
2. 2. nekdaj predstojnik kake upravne enote: občinski, okrožni načelnik / okrajni ali sreski načelnik v stari Jugoslaviji predstojnik političnega okraja
3. 3. nekdaj vodja, poveljnik: rodovni načelnik / načelnik financarjev
   ♦ voj. načelnik štaba oficir, ki vodi, usklajuje delo štaba; zgod. načelnik Narodne straže

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. zemljišče, na katerem rastejo rastline v določeni razvrstitvi: iti skozi nasad / hmeljev, oljčni nasad; nasad bombaža, krompirja, vinske trte; riževa polja in tobačni nasadi / intenzivni, poskusni nasadi; javni nasad park; plantažni, terasasti nasad
   // rastline, ki rastejo v taki razvrstitvi: pobočje je pokrival bukov nasad; neznanci so poškodovali nasade v parku / obnavljati, redčiti nasad / cesta z nasadi
2. 2. agr. jajca, ki se istočasno valijo: pokazal mu je, kje je nasad / kupiti jajca za nasad / nasad jajc
3. 3. etn. snopi, položeni v dveh vzporednih vrstah, ki se istočasno mlatijo: na podu so napravili nasad; mlatijo že osmi nasad / zlagati snope v nasad / nasad snopja
   ♦ agr. mešani nasad v katerem raste več vrst rastlin, rastlinskih sort; biol. nasad bakterij kultura

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. del telesa z določeno funkcijo: prsni koš varuje organe v prsni votlini; delovanje organov / medsebojna odvisnost živalskih organov / govorilni organi; slušni organ uho; organ za vid oko
   ● knjiž., redko nima organa za razumevanje poezije ne more razumeti poezije
   // bot. del rastline z določeno funkcijo: med organe prištevamo tudi korenino, steblo, list, cvet; slana je prizadela zelene organe rož / reproduktivni organ cvet; vegetativni organi korenina, list, steblo
   // rastlinski organ
2. 2. navadno s prilastkom oseba, skupina oseb
   1. a) glede na opravljanje naloge, določene z zakonom, predpisom, dogovorom: zbrali so se vsi pristojni organi / izvršilni, nadzorni organi; obrniti se na preiskovalni organ; pojasnilo upravnega organa / izdajateljski organ; poslovodni organ; prodajni organ; predstavniški organi podjetja / organi samoupravljanja
   2. b) glede na položaj, funkcijo v kaki (organizirani) skupnosti: državni organi; občinski, republiški organi; organi federacije / organi za notranje zadeve / univerzitetni organi / organi kongresa, zborovanja
      // publ. osebe glede na (poklicno) delovanje: prosvetni, zdravstveni organi / organi javne varnosti miličniki
3. 3. publ., navadno s prilastkom tiskano ali pisano sredstvo za razširjanje idej kake skupine, organizacije; glasilo: časopis Delo je organ Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije; list izhaja kot organ politične stranke
4. 4. zastar. zvok, ki ga dela človek z govorilnimi organi; glas: igralca odlikuje njegov prijetni organ / pripoveduje z liričnim organom
   ♦ anat. cevasti organi; notranji organi organi v prsni in trebušni votlini; biol. krvotvorni organ organ, v katerem se tvorijo krvne celice; jur. javni organ organ javne uprave; zool. cvrčalni organ organ nekaterih žuželk za proizvajanje zvoka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. ježa: biti utrujen od dolgega pojezda; popoldanski pojezd / tudi ob tretjem pojezdu okoli stebra ni sprožil loka
2. 2. skupina jezdecev: na robu planjave so zagledali pojezd
   ♦ zgod. javni zbor v župi, na katerem je oskrbnik gospostva s spremstvom razsojal prepire, kaznoval prestopke, pobiral davke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. stanje človeka, ki po končani zahtevani delovni dobi ni več zaposlen: pet let ji manjka do pokoja; učiteljica v pokoju / iti v pokoj upokojiti se; biti v pokoju
2. 2. knjiž. stanje brez hrupa, ropota; mir: v gozdu je vladal pokoj
   // stanje brez hrupa, vznemirjenj: želel si je malo pokoja / pokoj vasic v nedeljskem popoldnevu / kaliti javni red in pokoj
3. 3. knjiž. stanje notranje ubranosti, urejenosti; mir: iskati pokoj; na dušo mu lega pokoj / pokoj srca / v medmetni rabi, v krščanstvu, ob spominu na umrle Bog mu daj večni pokoj
   // stanje brez notranje napetosti, vznemirjenja: brez pokoja je taval okrog
   ● star. iti k pokoju spat; vznes. leči k večnemu pokoju umreti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

pooblaščêna investicíjska drúžba -e -e -e ž (é, ȋ, ȗ)
posredniška družba med posameznimi imetniki lastniških certifikatov in podjetji z namenom zbiranja certifikatov in odkupa delnic; pid: prodajati pooblaščenim investicijskim družbam; delnice pooblaščenih investicijskih družb; naslednice pooblaščenih investicijskih družb; Slovenska razvojna družba bi morala včeraj objaviti javni razpis za pooblaščene investicijske družbe, vendar tega ni storila, ker ga je vlada v zadnjem trenutku preklicala

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. star. pot ž:
   1. a) popravljati pote; obležati ob potu; stopati po potu; s potom so bili zadovoljni; stranski pot; s peskom posut pot / javni poti; planinski poti / poslovila sta se in odšla vsak svojim potom in potem po svoji poti
   2. b) poiskati pravi pot do morja / iti komu s pota umakniti se mu
      // križišče karavanskih potov / spremiti do pol pota
   3. c) imajo še dolg pot pred seboj; ves pot ni spregovoril; med potom je srečal precej ljudi / lačen je od pota; že tretji dan je na potu / njegov prvi pot je bil k sosedu; zanj sem opravil več potov
   4. č) pot do uspeha ni lahek / do učenosti ne vodijo gladki poti
   5. d) to je edini pot, po katerem se bomo uprli potujčevanju; preostaneta nam še dva pota / v prislovni rabi: dobiti kaj po pravičnem potu; po raznih potih izvedeti; po tem potu ne dosežemo ničesar tako, na tak način; z gladkim potom kaj opraviti hitro, na lahek način; s takim potom jih boste še bolj zmedli tako, na tak način
   6. e) hoditi po čudnih potih; spraviti koga na pošteni pot
      ● ekspr. preden je kaj dosegel, je imel veliko potov je moral urejati stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših ljudeh; knjiž. spraviti koga s pota ubiti, umoriti; onemogočiti; knjiž. povsod jim je na potu napoti; star. s tem potom oditi takoj; knjiž. ostati na pol pota ne dokončati, ne opraviti začetega
2. 2. rel., v zvezi križev pot upodobitev Kristusove poti na Golgoto: na steni je visel križev pot / moliti križev pot; pren., ekspr. prehodil je križev pot iz mučilnice v mučilnico
3. 3. star., v prislovni rabi, s števnikom ali izrazom količine izraža število ponovitev, kot jih nakazuje števnik ali izraz količine: mnogo potov sta se srečala; že nekaj potov sem zamudil vlak; drugi pot drugič, drugikrat; dva pota me je obiskal dvakrat; še en pot mi to povejte še enkrat; več potov se ozreti večkrat; vsak pot vsakič, vsakokrat

pótem zastar.: empiričnim potem kaj dognati empirično; takim potem ne boste ničesar dosegli tako, na tak način

pótom pisar.: nadomestiti kaj umetnim potom umetno; uradnim potom kaj sporočiti uradno; doseči kaj zakonitim potom zakonito; prim. potem predl., potom, spotom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. zunanji, vrhnji del česa: načeti, poškodovati, razbrazdati površino; dlakava, luknjičasta površina lista; gladka, hrapava, ravna, valovita površina; tkanina z grobo, zankasto površino; obdelana površina lesa; površina kamna, kože, možganov / znoj na telesni površini izhlapeva; zemeljska površina / podmornica je naglo izginila pod površino; voda je zamrznila na vsej površini
2. 2. razsežnost česa glede na dolžino in širino: hiša ima majhno površino; povečati površino plodne zemlje; površina ladijskega skladišča / stanovanje ima šestdeset kvadratnih metrov površine; to mesto je po površini drugo v republiki
   // skupek ploskev, ki omejujejo telo: površina kocke, valja; površina in prostornina
3. 3. s prilastkom zunanji, vrhnji del česa glede na njegov namen: delovna, odlagalna površina; kamion ima veliko nakladalno površino; ogrevalna površina; rezalna površina orodja / dihalna površina pljuč
4. 4. nav. mn., s prilastkom del zemeljskega površja, namenjen, določen za kaj: z izsušitvijo močvirja so pridobili velike površine; površine, ki jih je uničil požar, so zasadili z borovci / obdelovalne, orne, pašne površine; parkovne površine; setvene površine; za javni promet namenjene površine; publ. zasejati njivske površine
   // navadno večja ploskev česa sploh: s plastičnimi folijami preoblečene površine; zasteklenele površine
   ● knjiž. kritika ostaja na površini ne obravnava bistva, ne seže do bistva stvari; ekspr. izbrisati s površine zemlje uničiti, odstraniti
   ♦ aer. nosilna površina letala na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; geom. površina mersko število površja telesa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. javni dogodek, zlasti kulturni, športni, zabavni: udeležiti se prireditve; odpovedati prireditev; nastopiti na prireditvi; dobrodelna prireditev; družabna prireditev; kulturna, pevska, športna prireditev; obisk prireditve; program prireditve; vstopnice za prireditev; knjižni sejem in druge prireditve
2. 2. glagolnik od prirediti1: prireditev črkopisa; prireditev knjige za otroke; prireditev pravil / prireditev turnirja
3. 3. kar je vsebinsko, oblikovno narejeno ustrezno za kak namen; priredba: med izvirnimi pesmimi so tudi prireditve ljudskih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. narediti vsebinsko, oblikovno ustrezno za kak namen: prirediti besedilo; program bo treba še prirediti; slovnico prirediti za šolo; televizijsko zgodbo je priredil po noveli
   ♦ muz. skladbo za mešani zbor prirediti za moški zbor
   // narediti ustrezno za kak namen sploh: prirediti okvir sliki; prirediti kolo za večjo hitrost; prirediti orodje za določeno delo; prirediti si lečo na mikroskopu naravnati
2. 2. narediti kaj za začasno uporabo, navadno ne iz ustreznega materiala: mize so priredili iz starih desk; prirediti oder na prostem / gospodar je dal za gosta prirediti sobo pripraviti, urediti
3. 3. narediti, kar je potrebno, da se kak javni dogodek začne, uresniči: prirediti dirke, izlet, koncert, proslavo, zborovanje; vodstvo galerije bo priredilo razstavo; veleposlanik je priredil sprejem, slavnostno večerjo v čast gostu; šalj. zvečer so mu priredili pod oknom mačji koncert; iron. hči mu je priredila škandal
   // publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dijaki so priredili obisk tovarne; pisatelj bo priredil predavanje tudi pri nas bo predaval; prebivalci so gostu iz Jugoslavije priredili lep sprejem so ga lepo sprejeli
4. 4. mat. narediti, da ima vsak element prve množice ob sebi kak element druge množice, tako da tvorita skupaj par: prirediti številu njegov kvadrat

prirejèn -êna -o deležnik od prirediti: šahovski turnir je bil prirejen v čast slavnega mojstra; za tako delo prirejene škarje; nova izdaja pesmi je prirejena po prvi izdaji; kosilo, prirejeno za sto gostov; po pravilih prirejeno tekmovanje
// knjiž. ki ima enakovreden položaj: on mu ni podrejen, ampak prirejen
♦ geom. prirejena premera premera kroga, elipse ali hiperbole, od katerih vsak razpolavlja drugemu premeru vzporedne tetive; konjugirana premera; jur. prirejeni organi upravni organi enake stopnje iste ali istovrstne družbenopolitične skupnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. delati vsebinsko, oblikovno ustrezno za kak namen: prirejati besedilo, gradivo; prirejati sestavek za tisk / ekspr. nič ni prirejala, povedala je, kot je bilo; pren. po svoje (si) prirejati podobo sveta
   // delati ustrezno za kak namen sploh: prirejati vozila za invalide
2. 2. delati, kar je potrebno, da se javni dogodki začnejo, uresničijo: prirejati koncerte, predstave, razstave, tekmovanja, zborovanja / slišal sem, da klub prireja večerjo pripravlja
   // publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: prirejati obiske vojašnic; prirejal je predavanja o tem problemu predaval je
3. 3. mat. delati, da ima vsak element prve množice ob sebi kak element druge množice, tako da tvorita skupaj par: prirejati številom njihove kvadrate

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. med seboj povezani pojavi, ki se vrstijo v času po določenih
   1. a) naravnih zakonitostih: proces poteka, se razvija; opazovati, proučevati proces; bolezenski, življenjski procesi; proces gnitja, staranja; procesi v organizmu / zdravnikom je uspelo zaustaviti proces / duševni, miselni proces
   2. b) navadno s prilastkom družbenih zakonitostih: razčlenjevati družbene, zgodovinske procese; združevalni proces; zapleteni procesi družbenega razvoja; publ. vloga delavskega razreda v procesu človekovega osvobajanja pri človekovem osvobajanju
2. 2. navadno s prilastkom celota del, delovanja za dosego kakega cilja: načrtovati, organizirati, usmerjati proces; delovni, proizvodni proces / izobraževalni, vzgojni proces
3. 3. jur. skupek po pravnih pravilih določenih dejanj, ki vodijo do pravno določene rešitve; postopek: obnoviti, sprožiti proces; javni, tajni proces; proces proti revolucionarjem; priče na procesu / civilni, kazenski proces / sodni proces
   ● publ. monstre proces s številnimi obtoženci; publ. politični proces zaradi političnih razlogov
   ♦ kem. kemični proces pri katerem se spremeni kemična sestava snovi; psih. posredovalni procesi procesi v človekovi duševnosti, ki nastajajo med dražljajem in reakcijo nanj; zgod. nürnberški proces sodni proces mednarodnega vojaškega sodišča proti vodilnim vojnim zločincem hitlerjevske Nemčije leta 1945 in 1946 v Nürnbergu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. gibanje, premikanje vozil, oseb po določeni poti: ovirati, urejati, usmerjati promet; pred prazniki je na cestah velik, ekspr. živahen promet / izločati tovornjake iz prometa; izboljšati varnost v prometu / avtomobilski, ladijski promet; cestni, zračni, železniški promet; enosmerni promet / publ. izročiti most prometu; zapreti cesto za ves promet
2. 2. navadno s prilastkom prevažanje potnikov, blaga z enega kraja na drugega: med krajema je spet redni avtobusni promet; vozovnice za letalski promet; vozila za potniški promet / javni, medkrajevni, mestni promet; linijski promet po stalni progi in po stalnem voznem redu
   // tranzitni promet blaga se je povečal
3. 3. gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s takim gibanjem ali prevažanjem: izboljšati, razvijati promet; razvoj letalskega prometa; sekretariat za promet
4. 4. v zvezi poštni, telegrafski, telefonski promet prenašanje, posredovanje sporočil, paketov, denarnih nakazil: nadzirati, ugotavljati telefonski, telegrafski promet / medkrajevni, mednarodni poštni promet
5. 5. ekon. spreminjanje vrednosti blaga, storitev v denar in obratno: ta trgovina ima velik promet; preseči načrtovani promet / promet z lesom, stroji, živili / blagovni, devizni, plačilni promet; izvozni, uvozni promet; letni, mesečni promet; promet na debelo, na drobno
   ● pokvarjeno blago so vzeli iz prometa so nehali prodajati; dati v promet nove bankovce, znamke narediti, da se lahko začnejo prodajati, uporabljati; novi izdelek gre dobro v promet se dobro prodaja; pog. spraviti vso hrano v promet prodati, porabiti jo
   ♦ avt. desni promet ki poteka po zunanjem pasu vozišča; mirujoči promet parkirana vozila; pas za počasni promet vozni pas za vozila z manjšo hitrostjo; udeleženec v prometu pešec, voznik; fin. brezgotovinski denarni promet; jur. pravni promet nastanek, sprememba in prenehanje pravic; žel. bruto promet teža blaga in vagonov, ki se uporablja za računanje prepustne in prevozne moči proge; neto promet teža prevoženega blaga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. a) za opravljanje del in nalog: objaviti razpis za direktorja, učitelja; prijaviti se na razpis; razpis v Delu / javni razpis
2. b) za prevzem določenega dela: razpis gradbenih del / razpis za radijsko igro / udeležiti se razpisa
   // javna objava, da bo kaj potekalo v določenem času, pozivajoč k udeležbi: razpis tekmovanja
   // list s tako objavo: pritrditi razpis na oglasno desko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. stanje, ko je (vsaka) stvar na mestu, v položaju, kot mora biti, kot je koristno: red na mizi, v sobi je vzoren / dati, spraviti svoje stvari v red urediti, pospraviti jih; spraviti lase, obleko v red / hvala, stvar je že v redu je že urejena
   // kar je določeno z odnosi med določenimi stvarmi, dejstvi, ki se dajo izraziti s pravili: odkriti red v vesolju; kompozicijski, notranji red / brez reda razpostavljeni predmeti; govori brez reda neurejeno, zmedeno
   // stanje, ko se dela, ravna v skladu s pravili, zahtevami: v državi je, vlada red; obnoviti, vzpostaviti red; skrbeti za red na cesti, zabavi / narediti red v gospodarstvu / prisiliti koga k redu k ravnanju, vedenju v skladu s pravili, zahtevami
2. 2. navadno s prilastkom kar je določeno s predpisi, pravili, ki določajo, kakšno ravnanje, stanje je pravilno, obvezno: prilagoditi se delovnemu redu; gospodarski, pravni red; odpor proti staremu moralnemu redu / prebrati hišni red pravila o pravicah in dolžnostih stanovalcev, navadno v večstanovanjski hiši
   // zastar. kazenski, šolski, tržni red zakon, predpis
3. 3. navadno s prilastkom kar je določeno z gospodarskimi, političnimi, pravnimi odnosi v družbeni skupnosti; ureditev: obljubljati človeštvu nov red / fevdalni družbeni red; graditi socialistični družbeni red / osovraženi red se je držal na oblasti s pomočjo vojske predstavniki oblasti
4. 4. kar je določeno s ponavljanjem dejstev, opravil v enakem vrstnem redu ob istem času v določeni časovni enoti: bolnik, otrok potrebuje red; živeti po ustaljenem redu / ekspr. čisto sem prišel iz reda
   // v zvezi dnevni red načrt za delo in počitek v štiriindvajsetih urah: napraviti si dnevni red za počitnice; privaditi se na dnevni red
   // v zvezi dnevni red glede na vrstni red vnaprej določene točke, vprašanja, o katerih se bo razpravljalo na sestanku, zboru: preiti na dnevni red; glasovati o dnevnem redu; tretja točka dnevnega reda / dnevni red konference vnaprej določen načrt za njen potek
5. 5. navadno s prilastkom kar je določeno s sledenjem oseb, stvari, dejstev v času ali prostoru: urediti po abecednem, logičnem redu; vrstni red tekmovalcev; menjati red posevkov / besedni red s pravili določeno zaporedje besed
   // pog. odstopiti vrstni red za avtomobil mesto v vrsti prijavljenih, čakajočih kupcev
   // razvrstitev, razporeditev: določiti sedežni red učencev / bojni, pohodni red
6. 6. v zvezi vozni red kar vnaprej in za daljše časovno obdobje določa čas prihoda, odhoda (javnih) prometnih sredstev: določiti, uskladiti vozne rede; promet teče po voznem redu; ladijski, železniški vozni red / kupiti, prebrati vozni red
7. 7. star. vrsta: postaviti se v red / prvi red naj stopi korak naprej / v pogovoru so prišle na red tudi gospodarske zadeve
8. 8. nar. gorenjsko red ž: raztrositi redove / pokositi zadnji red
9. 9. verska skupnost ljudi, ki živijo po posebnih pravilih, navadno v skupini, skupinah: ustanoviti, voditi red; stopiti v red; katoliški, muslimanski redovi; moški, ženski redovi; član, predstojnik reda / frančiškanski, jezuitski red / samostanski, verski redovi
10. 10. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od razreda: red zveri; družine, redovi in razredi
11. 11. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli; ocena: iz biologije še nima reda; spraševati, učiti se za rede / negativni, pozitivni red; red odlično / dati, dobiti red
    // znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: vpisovati rede / zaključevati rede
12. 12. visoko odlikovanje kot znamenje priznanja za državljanske, vojaške zasluge: podeliti, pripeti komu red; odlikovati koga z redom / red dela z rdečo zastavo visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za posebne zasluge na področju gospodarstva, družbenih dejavnosti; red narodnega heroja visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom
13. 13. s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom izraža, da je kaj glede na kakovost, pomembnost take stopnje, kot nakazuje prilastek: dogodek, dokument prvega reda / on je strokovnjak prvega reda / cesta prvega reda cesta, ki povezuje države, republike ali gospodarsko in turistično pomembna središča; zastar. vagon drugega reda drugega razreda
14. 14. pog., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi v redu ki ima določene dobre lastnosti, značilnosti v precejšnji meri: on je v redu človek; ta profesor je zelo v redu; biti v redu mati dobra, skrbna; poglej avto, ali ni v redu dober, lep
15. 15. pog., v zvezi v redu ki je v takem stanju, kot se pričakuje, mora biti: avto je spet v redu, lahko se odpeljemo; dokumente ima v redu, lahko gre / kadar ni bil kaj v redu, je vzel zdravila se ni počutil dobro, zdravega
    // v prislovni rabi izraža, da dejanje poteka, je opravljeno tako, kot se pričakuje, mora biti: vse je v redu naredil; stvar ne teče čisto v redu
16. 16. v medmetni rabi, v zvezi v redu izraža
    1. a) soglasje, privolitev: v redu, kupim / če hočeš, v redu, če ne — grem
    2. b) zadržano pritrjevanje: v redu, pa naj bo po tvojem
    3. c) nejevoljno sprijaznjenje s čim: če je že to naredil, v redu, toda zakaj se ne opraviči; v redu, je rekel jasno, grem pa drugam
       ● samo zaradi reda se je opravičil ker je tak red, navada; nar. vzhodno večerja je k redu je pripravljena, na mizi; nar. vzhodno glej, da boš tam k redu da se boš prav vedel, obnašal; star. ni mu ga v red enakega, enakovrednega; nar. kar naprej sitnari, naj se že vendar dava v red poročiva; pog. v njegovi glavi že od rojstva ni vse v redu že od rojstva ni normalen; pog. z njim zadnje čase ni vse v redu nenavadno, čudaško ravna, se vede; publ. razvoj sam je spravil problem z dnevnega reda je razrešil problem; postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati; nesreče so na dnevnem redu se venomer ponavljajo; iti v gosjem redu drug za drugim; lože I. reda lože, razvrščene med parternimi in balkonskimi ložami; publ. za resničnost tega govorijo v prvem redu dejstva v prvi vrsti; star. potresni sunek srednjega reda srednje stopnje, jakosti; publ. sestaviti vozni red za turnejo moštva po Južni Ameriki program, načrt; ekspr. uniformirani čuvar reda miličnik; paznik; publ. organ javnega reda in miru miličnik, policist; publ. napadalci so zadeli na sile reda in se morali umakniti na vojaštvo; milico; red vlada svet
       ♦ gled. abonma red(a) B; jur. dedni red zakonski vrstni red, po katerem dedujejo zakonec in sorodniki, če ni oporoke; javni red ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; mat. prednostni red zapovrstnost, po kateri se morajo opraviti predpisane matematične operacije; red odvoda število, ki izraža, kolikokrat zaporedoma se je funkcija odvedla; ploskev 1. reda ploskev, katere enačba ima eksponent pri spremenljivkah enak 1; muz. prstni red določen vrstni red prstov pri igranju posameznih tonov; rel. (sveti) red do 1968 vsaka od osmih stopenj priprave za opravljanje duhovniške, škofovske službe; tretji red cerkvena organizacija pod vodstvom nekaterih samostanskih redov, katere člani opravljajo posebne molitve, verske vaje; malteški viteški red ki se ukvarja zlasti s strežbo bolnikov; nemški viteški red; šol. dobiti prvi red nekdaj najboljšo pozitivno oceno; um. stilni stebrni redi vrste, tipi stebrov glede na določene značilnosti, po katerih se imenujejo zlasti starogrški umetnostni slogi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. delo redarjev: dobro opravljati redarstvo
2. 2. jur., do 1918 organ, ki skrbi za javni red in mir: redarstvo je izdalo drugačen ukaz / mestno redarstvo / odpeljati koga na redarstvo na sedež redarstva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. v nekaterih državah delovno področje ministra: stranke so si razdelile resorje v vladi; prevzeti resor za pravosodje / ministrski resor; minister brez resorja minister brez listnice
2. 2. delovno področje, navadno v javni upravi: organizirati delo uprave po resorjih; gospodarski resor / voditi, upravljati finančni resor odsek, oddelek
   ● njegov resor so zlasti socialna vprašanja ukvarja se zlasti s socialnimi vprašanji; pog. ta dela ne spadajo v moj resor v mojo pristojnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. nanašajoč se na samoslovence ali samoslovenstvo: nasprotje med samoslovensko in jugoslovenarsko usmerjenostjo / samoslovenski politični publicisti
2. 2. zastar. ki je samo v slovenskem jeziku: samoslovenski javni napisi; poveljevanje pri telovadnem društvu je bilo samoslovensko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. raba peša javna prireditev, na kateri se ljudje zberejo, sestanejo z določenim namenom: udeležiti se shoda; društvo je imelo shod vsako leto; prirediti, sklicati shod; iti na shod; govoriti na shodu; shod na prostem / delavski, študentovski shod; politični, volilni shod; protestni shod protestno zborovanje
   // javni shod / ekspr. policija je razgnala shod udeležence shoda
2. 2. nar. žegnanje, proščenje: shod na Sveti gori bo v nedeljo / cerkveni shod
3. 3. zastar. sestanek, zmenek: imeti shod s prijateljem; proti večeru je šel na shod z znanci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. a) kot del stanovanja ali stanovanje: stanovanje obsega dve sobi, kuhinjo, predsobo, kopalnico in shrambo; oddati sobo v najem; opremiti, prezračiti sobo; iti iz sobe; podstrešna, vogalna soba; svetla, visoka soba; soba z oknom na dvorišče; soba in kabinet / pobeliti, pomesti, zakleniti sobo / ekspr. vsa soba se je zasmejala vsi ljudje v sobi
   // delovna, otroška soba; dnevna soba prostor, kjer se ljudje podnevi zadržujejo; lovska soba okrašena z lovskimi trofejami; soba za goste
2. b) kot del hiše, stavbe sploh: muzej ima dvajset sob; v tej sobi je skladišče; računovodstvo je v sobi na koncu hodnika; soba št. 213 / bolniška, gostilniška soba; dežurna soba za tistega, ki je dežuren; rezervirati v hotelu enoposteljno sobo s kopalnico; hotelska soba; klubska soba družabni prostor, navadno v javni zgradbi; pevska, sejna soba; več let je živel v samski sobi; posebna soba nekdaj navadno manjša gostilniška soba, namenjena za družbeno, družabno višje stoječe goste; spominska soba z razstavljenimi predmeti dokumenti v spomin na določeno osebo, dogodek
   ♦ med. izolirna soba za izolacijo bolnikov z nalezljivo boleznijo; soba za intenzivno nego; rad. gluha soba s posebno oblogo opremljena soba, da v njej ni odmeva; tur. zasebna turistična soba
   // pohištvo za tak prostor: pripeljati sobo / sestavljati dnevno, otroško sobo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. mehanična naprava, navadno kovinska, iz gibljivih in negibljivih delov, ki s pretvarjanjem energije omogoča, olajšuje, opravlja delo: stroji brnijo, ropotajo; stroj stoji, teče; izključiti, pognati, ustaviti stroj; namestiti, razdreti, sestaviti stroj; obdelovati s strojem; avtomatski, enostaven, kompliciran stroj; moderni, zastareli stroji; sestavni deli stroja; izkoriščenost strojev; tovarna strojev; delati kot stroj brez prestanka, enakomerno; brez misli in volje, mehanično
   // dela pri stroju / brusilni, drobilni, vrtalni stroj; gradbeni, poljedelski stroji; knjigoveški, tiskarski stroji; pisalni, razmnoževalni stroj; pletilni, tkalni stroj; pralni stroj; računski stroj naprava za mehansko opravljanje štirih osnovnih računskih operacij; šivalni stroj; stroj za asfaltiranje; stroj za pomivanje steklenic / narediti na stroj
2. 2. slabš. kdor ravna ali kaj dela brez sodelovanja volje, zavesti: on je stroj, ne pa človek; razmere so iz njih naredile stroje
3. 3. publ. skupina ljudi, organizacij, zavodov z določeno nalogo, zlasti v javni upravi: je eden odločilnih mož v političnem stroju države; mobilizirali so ves propagandni stroj; imajo učinkovit strankarski stroj; upravni stroj
4. 4. žarg. avtomobil, zlasti boljši: imeniten stroj ima
   ● publ. v bitki so vrgli iz stroja veliko sovražnikovih vojakov onesposobili; peklenski stroj z razstrelivom napolnjen predmet, ki eksplodira ob določenem času; žarg., voj. pohodni, strelski stroj postroj
   ♦ elektr. prevajalni stroj (elektronski) računalnik, programiran zlasti za prevajanje naravnih jezikov; les. lupilni, luščilni stroj za izdelovanje furnirja; mont. izvažalni stroj; navt. krmilni stroj ki premika krmilni mehanizem; ped. učni stroj mehanska, električna ali elektronska naprava, ki podaja učno snov in preverja znanje, usmerja učenje, pomaga pri pridobivanju raznih psihofizičnih spretnosti; ptt frankirni stroj priprava za žigosanje z žigom, ki nadomešča znamko; strojn. batni stroj; delovni stroj ki ga žene pogonski stroj ali sila mišic in opravlja delo; parni stroj pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo para; pogonski stroj ki spreminja energijo v mehansko delo; rezkalni stroj; teh. obremenjevati stroj; preračunati stroj z računanjem ugotoviti glavne mere, tipične lastnosti stroja, naprave glede na določene tehnične ali ekonomske zahteve; agregatni stroji; etiketirni stroj za opremljanje z etiketami; kovalni stroj za avtomatizirano kovanje drobnih izdelkov; tandemski stroj nekdaj parni stroj z dvema valjema, nameščenima drug za drugim na skupni batnici; tekst. kosmatilni stroj za kosmatenje tkanine, pletenine; koton stroj za izdelovanje pletenin po kroju; tisk. cilindrični stroj z valjastim tiskalom; jedkalni stroj za jedkanje klišejev; ofsetni stroj; rotacijski stroj tiskarski stroj za hitro tiskanje v visokih nakladah; stavni stroj na katerem se izdeluje stavek za tiskanje; usnj. golilni stroj za odstranjevanje dlake ali volne z živalskih kož; raztegovalni stroj za raztegovanje usnja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. kdor koga toži, obtožuje: biti tožilec in razsodnik hkrati
2. 2. jur. oseba v sodnem postopku, ki koga toži: nastopiti na obravnavi kot tožilec / zasebni tožilec
3. 3. jur. predstavnik tožilstva, ki koga toži in v sodnem postopku dokazuje njegovo krivdo: tožilec zahteva visoko kazen / javni tožilec predstavnik javnega tožilstva; vojaški tožilec predstavnik vojaškega tožilstva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

tvégani kapitál -ega -a m (ẹ̑, ȃ)
oblika lastniškega kapitala, ki ga lastniki želijo vložiti v najobetavnejša nova podjetja z vidika rasti in donosnosti: sklad tveganega kapitala; družba tveganega kapitala; Javni sklad ne more in tudi ne sme nadomestiti popolnega trga tveganega kapitala

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. star. učenje: bolj se je trudil z ukom, manj je znal / uk juncev se je že začel / po treh mesecih opustiti uk tujega jezika / javni, privatni uk pouk, poučevanje
   // ko je končal uke, je postal sodnik šolanje, študij
2. 2. nekdaj usposabljanje za kak poklic, kako obrt: uk pri mojstru je trajal tri leta / dati, sprejeti koga v uk
3. 3. star. nauk, učenje: ukvarjati se s čudnimi uki
   // pouk, nasvet: upoštevati uk, uke staršev; modri uki / ta izkušnja naj ti bo koristen uk

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. v javni, državni službi zaposlena ženska, ki opravlja uradne, zlasti pisarniške posle: uradnica je pritisnila žig / davčna, poštna uradnica
   // v podjetju, ustanovi zaposlena ženska, ki opravlja uradne, zlasti pisarniške posle: bančna uradnica
2. 2. zastar. urad, pisarna: vstopiti v uradnico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. kdor je kje v službi in opravlja delo, ki ni fizično: njegov oče je uslužbenec, mati pa delavka; vesten uslužbenec; uslužbenec knjižnice; uslužbenec v muzeju
2. 2. do 1965 kdor je v delovnem razmerju z vnaprej določeno, stalno plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: odpustiti, prestaviti uslužbenca / bančni, gostinski, železniški uslužbenci; nižji, višji uslužbenec; vodilni uslužbenci
   ♦ jur. državni uslužbenec do 1957 upravni in strokovni sodelavec državnih organov; javni uslužbenec do 1965 oseba, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. prizadevanje, skrb, da se odvrne nevarnost od koga: zaupati komu varstvo otroka / organizirati, urediti otroško varstvo / celodnevno varstvo; žarg., šol. šolsko varstvo bivanje učencev v šoli določen čas pred poukom ali po njem; podaljšano bivanje
   // izročiti konje hlapcu v varstvo
2. 2. prizadevanje, skrb, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega: dajati, nuditi komu varstvo / okrepiti miličniško, vojaško varstvo / vzeti koga pod svoje varstvo, v svoje varstvo / ekspr. zateči se v varstvo okopov, trdnjave / socialno varstvo družbene dejavnosti, s katerimi se posameznikom, družinam organizirano zagotavljajo ustrezne življenjske razmere; zdravstveno varstvo družbene dejavnosti, katerih namen je varovanje zdravja, zdravljenje prebivalstva; skupnost socialnega varstva; zavod za varstvo pri delu
3. 3. prizadevanje, da se kaj ohrani: ukrepi za varstvo narave, okolja / varstvo morja pred onesnaževanjem / zavod za spomeniško varstvo / spomeniško varstvo je izdalo dovoljenje zavod, organ za spomeniško varstvo
   ● redko dati komu denar v varstvo da ga varuje, hrani; odpeljati obsojenca pod močnim varstvom močno zastraženega, da ne bi pobegnil ali da ga ne bi kdo rešil, napadel
   ♦ jur. pravno varstvo ki ga uživa posameznik kot stranka pravnega razmerja pred sodiščem ali drugim pravnim organom; zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, s katerim javni tožilec zahteva razveljavitev pravnomočne odločbe, s katero je prekršen zakon; začasni ukrepi družbenega varstva do 1989 začasni ukrepi družbenopolitične skupnosti v zvezi z organizacijo združenega dela za varstvo samoupravnih pravic in družbene lastnine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. napisan v več jezikih: večjezični javni napisi / večjezični slovar
2. 2. ki zna in redno uporablja več jezikov: prebivalci tega področja so večjezični / večjezična država

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

vróča línija -e -e ž (ọ́, í)
1. telefonska povezava z ustanovo, ki daje ali zbira posebne informacije; hot line (1), vroča telefonska linija (1), vroči telefon (1): Za zdaj naj bi bili bolj pozorni na okolico in poklicali vročo linijo, če bi zaznali kaj sumljivega
2. telefonska povezava, po kateri je mogoče poslušati erotične zgodbe ali sodelovati v erotičnem pogovoru; hot line (2), vroča telefonska linija (2), vroči telefon (2): Po sklepu sodišča je treba zaposlenim na vročih linijah, ki si denar služijo s pripovedovanjem opolzkih zgodbic v telefonsko slušalko, zagotoviti enake pravice kot vsem drugim delavcem

vróča telefónska línija -e -e -e ž (ọ́, ọ̑, í)
1. telefonska povezava z ustanovo, ki daje ali zbira posebne informacije; hot line (1), vroča linija (1), vroči telefon (1): Noč in dan je odprta vroča telefonska linija, na katero sprejemajo opozorila meščanov na sumljivo vedenje v njihovi okolici
2. telefonska povezava, po kateri je mogoče poslušati erotične zgodbe ali sodelovati v erotičnem pogovoru; hot line (2), vroča linija (2), vroči telefon (2): Število oglasov za vedeževalske storitve strmo narašča in preti, da bo v bližnji prihodnosti ogrozilo železni repertoar bujnih bejb v okvirčkih z vročimi telefonskimi linijami

vróča típka -e -e ž (ọ́, ȋ)
tipka ali kombinacija tipk na tipkovnici računalnika, telefona, ki sproži določeno funkcijo ali program: Številčne tipke lahko delujejo kot vroče tipke, ki omogočajo dostop do izbrane funkcije le s pritiskom ene tipke

vróča žémljica -e -e ž (ọ́, ẹ̑) nav. mn., ekspr., v zvezi s kot
blago, ki hitro poide oziroma se dobro prodaja: kupovati se kot vroče žemljice; prodajati se kot vroče žemljice; Večina vstopnic za tekme je pošla kot vroče žemljice

vróči stòl -ega stôla [stou̯] m (ọ́, ȍ ó) ekspr.
položaj, delovno mesto, na katerem je oseba izpostavljena javnemu ocenjevanju, javni presoji, kritiki; vroči stolček: Iščemo človeka, ki bo na vročem stolu sedel vsaj do konca kvalifikacij za svetovno prvenstvo

vróči stôlček -ega -čka [stou̯čək] m (ọ́, ō) ekspr.
položaj, delovno mesto, na katerem je oseba izpostavljena javnemu ocenjevanju, javni presoji, kritiki; vroči stol: Legendarni vratar, tedaj v vlogi selektorja, se je zaradi rušilnega plazu kritik na račun sloga igre odpovedal vročemu stolčku

vróči telefón -ega -a m (ọ́, ọ̑)
1. telefonska povezava z ustanovo, ki daje ali zbira posebne informacije; hot line (1), vroča linija (1), vroča telefonska linija (1): Vroči telefon lahko uporabljajo državljani v tujini, če zaidejo v težave
2. telefonska povezava, po kateri je mogoče poslušati erotične zgodbe ali sodelovati v erotičnem pogovoru; hot line (2), vroča linija (2), vroča telefonska linija (2): Neki Italijan je zavrtel številko vročega telefona, pa se mu je iz spalnice oglasila – lastna žena

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. manjše zemljišče, navadno blizu hiše, na katerem raste trava, drevje, se goji vrtnina, okrasne rastline: okrog hiše je vrt; urediti vrt; iti na vrt; delati na vrtu; lep, velik vrt; vaški vrtovi; uta na vrtu; kupiti hišo z vrtom / biološki vrt na katerem se prideluje brez uporabe kemičnih gnojil in kemičnih pripravkov za zatiranje bolezni, škodljivcev in plevela; cvetlični, okrasni, zelenjavni vrt; sadni vrt sadovnjak
   // ekspr. drevje, cvetje, ki raste na takem zemljišču: vrt je že ozelenel; cvetoč vrt
2. 2. negovano zemljišče z okrasnim rastlinjem, navadno za sprehode, oddih: gostje se sprehajajo po vrtu; grajski, samostanski vrt / vatikanski vrtovi / vznes. božji vrt pokopališče; knjiž., redko edenski vrt raj, paradiž; star. javni vrt park; vznes. vrt miru pokopališče
   // ekspr. področje posebnih naravnih lepot: Slovenija naj bi bila vrt Evrope / cvetje iz vrtov književnosti
3. 3. posebej urejeno zemljišče kot del gostinskega lokala: restavracija ima vrt; na vrtu ne strežemo / gostilniški vrt
4. 4. s prilastkom zemljišče, na katerem se gojijo rastline, živali, zlasti za študijske in splošnoizobraževalne namene: botanični, pomološki vrt; šolski vrt; živalski vrt
   ● viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu
   ♦ vrtn. okenski vrt okno, prirejeno za gojitev rastlin; zimski vrt prostor v javnih, stanovanjskih zgradbah z večinoma velikimi rastlinami za okras in, zlasti v zimskem času, za gojenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. delati, da kdo kaj zagotovo ima, dobi: dokler nam prijatelji zagotavljajo denar, pomoč, ne bo težav / te zmage mu že zagotavljajo prvo mesto
   // delati, da kdo kaj zagotovo lahko uresniči: z vojaki zagotavljati potnikom varno potovanje
2. 2. s svojim obstajanjem, učinkovanjem delati, povzročati, da kaj zagotovo obstaja, se uresniči: policisti zagotavljajo javni red in mir / igralska zasedba zagotavlja dobro predstavo
3. 3. izjavljati, da je ali da bo povedano zagotovo res, uresničeno: mojster zagotavlja, da bo delo opravil; zagotavljal jim je, da ne laže / kmalu se vrnem, ji je zagotavljal / dov., ekspr., kot podkrepitev vse se bo dobro izteklo, zagotavljam ti

zagotavljajóč -a -e: izdelek jim je prodal, zagotavljajoč, da je odličen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. odločno izraženo hotenje, da se kaj dobi, naredi: popustiti zahtevi; na zahtevo predsednika so sestanek prekinili; vztrajati pri zahtevah; pretiravati v zahtevah; gospodarske, politične zahteve; pismena, ustna zahteva; zahteva za odškodnino; zahteva po miru, samostojnosti / ozemeljske zahteve / imeti zahtevo do koga / nujna zahteva
   // kar se zahteva: odpovedati se zahtevi; izpolniti, povedati zahtevo; velika, visoka zahteva / ekspr. s svojimi zahtevami gre predaleč preveč zahteva
   // zahteve šole do učencev so velike
2. 2. sestavek, namenjen uradnemu organu, s katerim se kaj zahteva: napisati, podpisati zahtevo / vložiti zahtevo
3. 3. nav. mn., navadno s prilastkom kar kaj zahteva zaradi določenih svojih lastnosti, značilnosti: zahteve časa, trga se spreminjajo; zadostiti zahtevam tekmovanja, znanosti
   ♦ jur. izročitvena zahteva; zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, s katerim javni tožilec zahteva razveljavitev pravnomočne odločbe, s katero je prekršen zakon

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. večja količina skritih dragocenosti, denarja, za katere se ne ve, čigave so: na dnu jezera leži zaklad; iskati, odkriti zaklad; bogat, velik zaklad; zgodba o zakladu / zaklad cvete po ljudskem verovanju plamen kaže, kje je
   // večja količina dragocenosti, navadno denarja: skriti zaklad na varno mesto
   // mn. večja količina česa, navadno dragocenega: imeti zaklade zlata in srebra
   // nav. mn. dragocenosti, denar: kopičiti zaklade; naropani zakladi; ekspr. tega ne bi storil za vse zaklade sveta sploh ne
2. 2. s prilastkom zbirka dragocenosti, denarja, ki se hrani kje: ogledati si svetiščni zaklad
   // nav. mn. zbirka dragocenih, vrednih predmetov, ki se hrani kje: muzejski zakladi; knjižnica je razstavila svoje zaklade
3. 3. ekspr., s prilastkom kar je za koga zelo dragoceno, veliko vredno: otrok je spravil svoj zaklad v žep / dober sosed je največji zaklad / zdravje je velik zaklad
   // kar je za koga v določenem položaju zelo dragoceno, veliko vredno: vzel je cigarete in zaklad razdelil sojetnikom
   // nav. mn. kar je dragoceno, vredno sploh: umetnostni zakladi dežele; zakladi kulture so pripovedke, ljudska glasba, arhitekturni spomeniki / ne zavedamo se še, kakšne zaklade duha smo izgubili z njim
4. 4. nav. mn., navadno s prilastkom kar kje obstaja v veliki količini in se da izkoriščati: najpomembnejši zakladi države so njeni gozdovi in nahajališča nafte; izrabljati naravne zaklade dežel
5. 5. ekspr. kar vsebuje veliko dragocenega, vrednega in se lahko iz njega črpa: knjiga je resničen zaklad; priročnik je pravi zaklad podatkov / on je zaklad izkušenj, modrosti
6. 6. v zvezi besedni zaklad vse besede, rabljene v kakem jeziku, delu: slovenski besedni zaklad / v slovarju zajet besedni zaklad
   // vse besede, ki jih kdo pozna in jih lahko uporablja: bogatiti svoj besedni zaklad / aktivni, pasivni besedni zaklad
7. 7. zastar. sklad: dobiti denar za kaj iz različnih zakladov / rezervni zaklad
   ● minister za javni zaklad v nekaterih državah zakladni minister
   ♦ ekon. denar, ki začasno ni v prometu in pri zlati valuti uravnava količino denarja v obtoku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. biti, nastopati kje
   1. a) za koga, v imenu koga: zastopati društvo, očeta na slovesnosti / zastopati v skupščini narodno manjšino
   2. b) kot član, pripadnik česa: našo državo zastopa na tekmovanju deset tekmovalcev
   3. c) skrbeč, prizadevajoč si za kaj: zastopati koristi, pravice koga / zastopati zakon
2. 2. opravljati pravne posle za drugega: direktor zastopa banko; že tri leta zastopa več tujih podjetij / zastopati koga pred sodiščem / pravno zastopati koga
3. 3. biti povezan s čim in si prizadevati, zlasti z govorjenjem, za veljavo, uveljavitev tega: zastopati kako mnenje, publ. stališče; razpravljavci zastopajo različne nazore, teze / zastopam mnenje, da je gradnja nepotrebna
   ♦ jur. obtožnico zastopa javni tožilec

zastópan -a -o 
1. 1. deležnik od zastopati: sklepanje pogodb med kupci in zastopano delovno organizacijo
2. 2. v povedni rabi biti upoštevan, navzoč: najbolj je zastopana rdeča barva; materinščina ni bila zastopana / publ. te kamnine so v gorovju zastopane na več mestih so, se najdejo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.