eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017
, www.fran.si, dostop 5. 6. 2024.
belúš
belúša
samostalnik moškega spola
[
belúš
]
1.
gojena ali divje rastoča rastlina z zelenimi ali belimi pokončnimi poganjki z luskastim vrhom
;
primerjaj lat.
Asparagus
;
SINONIMI:
špargelj
1.1.
navadno v množini
poganjek te rastline, zlasti kot hrana, jed
;
SINONIMI:
špargelj
STALNE ZVEZE:
divji beluš
,
ostrolistni beluš
ETIMOLOGIJA:
↑
bel
-
več ...
1.
gojena ali divje rastoča rastlina z zelenimi ali belimi pokončnimi poganjki z luskastim vrhom
1.
ki nima več umazanije, odpadkov, neželenih snovi
1.1.
ki ima odstranjene neuporabne, neužitne dele
1.
narediti, povzročiti, da kje ni več umazanije, odpadkov, neželenih snovi
1.2.
odstraniti neuporabne, neužitne dele hrane, živil
1.
odliti počasi in navadno v manjših količinah
1.1.
s takim odlivanjem odstraniti tekočino s česa
jélševec
jélševca
samostalnik moškega spola
[
jéu̯ševəc
]
in
[
jélševəc
]
1.
iz zoologije
večji sladkovodni rak s krepkim trupom in velikimi kleščami, ki koplje rove v bregove vodotokov
;
primerjaj lat.
Astacus astacus
1.1.
ta rak kot hrana, jed
ETIMOLOGIJA:
↑
jelša
Število zadetkov: 2