Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

dejánje -a s (ȃ) 
  1. 1. uresničenje odločitve ali volje: to njegovo dejanje je izzvalo ostro reakcijo; priznati svoje dejanje; storiti nepremišljeno dejanje; tudi z dejanjem je pokazal svojo poštenost; nasprotja med besedami in dejanji / družbi nevarno, sovražno dejanje; izdaja te knjige je pomembno kulturno dejanje; sestanek je pomenil veliko, zgodovinsko dejanje
    // uresničevanje odločitve ali volje: preiti od obljub k dejanju; zalotiti, zasačiti koga pri dejanju; odlašati z dejanjem; čas, kraj dejanja
  2. 2. jur., v zvezi kaznivo dejanje družbi nevarno dejanje ali opustitev dejanja, za kar je v kazenskem zakonu predpisana kazen: obdolžili so ga kaznivega dejanja; zagrešiti, zakriviti kaznivo dejanje; zagovarjati se zaradi kaznivega dejanja; storilec kaznivega dejanja
  3. 3. lingv., navadno v zvezi z glagolski vsebina glagola kot besedne vrste: osebek je nosilec glagolskega dejanja v stavku / ponavljanje, trajanje glagolskega dejanja; trenutnost glagolskega dejanja
  4. 4. vsebinsko in oblikovno zaokrožena enota odrskega dela: konec dejanja je zelo učinkovit; odlomek, prizor iz prvega dejanja opere; komedija v štirih dejanjih; pren. zadnje dejanje družinske drame se je odigralo pred sodiščem
  5. 5. dogajanje v literarnem delu, navadno odrskem: dejanje se godi v mestu; zgodba je brez osrednjega dejanja; dramsko dejanje; nosilec dejanja v romanu
    ●     ekspr. vse svoje dejanje in nehanje je posvetil otrokom vse življenje, prizadevanje; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa
    ♦     rel. Dejanja apostolov knjiga svetega pisma, ki opisuje zgodovino prve Cerkve
odgovóren -rna -o prid., odgovórnejši (ọ́ ọ̄) 
  1. 1. v povedni rabi dolžen sprejeti sankcije, dati opravičilo
    1. a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: ne more biti odgovoren za dejanja drugih; starši so odgovorni za mladoletne otroke pred oblastjo; za svoje početje ste sami odgovorni / kdo je odgovoren za kvaliteto izdelkov jamči
      // odgovorni urednik urednik, ki je ob pogojih zakona odgovoren za informacije v časopisu
    2. b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: za izposojeno knjigo je odgovoren tisti, ki si jo izposodi; učitelj je odgovoren za otroke, ki jih pelje na izlet
      // dolžen skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: dve šolski leti je bil odgovoren za knjižnico; bil je odgovoren za organizacijo osvobodilnega gibanja na tem področju; starši so odgovorni za otrokov razvoj
      // ki je v takem odnosu do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec: ne bomo mi odgovorni, če se vam bo kaj pripetilo; ne čuti se odgovornega za nesrečo / za nastali položaj so delali odgovorne druge sodelavce
  2. 2. ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: novi vzgojitelj se mu je zdel zelo odgovorna oseba / odgovoren odnos do ljudi; spodbujati k odgovornemu delu / v tem trenutku je potrebna odgovorna odločitev premišljena, trezna
  3. 3. ki zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: operacija je odgovoren poseg; zaupali so mu odgovorno nalogo; opravlja zelo odgovorno delo / imeti dovolj strokovnjakov tudi za najbolj odgovorna mesta
  4. 4. v povedni rabi ki je v takem odnosu do koga, da mu mora dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: izvršilni organi so odgovorni skupščini; žena je bila v preteklosti odgovorna možu / kritik je odgovoren pred ustvarjalcem
  5. 5. publ. pooblaščen, pristojen: obrniti se na odgovorni forum; odgovorni organi; stiki z odgovornimi predstavniki
    // vodstven, vodilen: odgovorni krogi v stranki; zavzemati odgovorne položaje v organizaciji
    ●     ekspr. z glavo ste odgovorni za njegovo življenje usmrčeni boste, če se mu bo kaj zgodilo
    ♦     jur. odgovorna oseba oseba v delovni ali kaki drugi organizaciji ali uradna oseba, ki je odgovorna za morebiten gospodarski prestopek ali kaznivo dejanje; kazensko odgovorna oseba oseba, ki je po določilih zakona odgovorna za kaznivo dejanje; psih. človek je odgovorno bitje sposoben zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja
kaznív -a -o prid. (ī í) ki zasluži kazen: kaznivo prekupčevanje
// jur., v zvezi kaznivo dejanje družbi nevarno dejanje ali opustitev dejanja, za kar je v kazenskem zakonu predpisana kazen: obdolžili so ga kaznivega dejanja; zagrešiti, zakriviti kaznivo dejanje; zagovarjati se zaradi kaznivega dejanja; storilec kaznivega dejanja
izvršíti -ím dov., izvŕšil (ī í) 
  1. 1. publ. napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti: izvršiti svojo dolžnost; izvršiti naročilo; izvršiti povelje, ukaz; izvršiti očetovo voljo / izvršiti oporoko / izvršiti načrt uresničiti, izvesti, izpeljati
    ♦     jur. izvršiti smrtno kazen; sodba se je izvršila takoj
    // narediti, opraviti: prepričan je bil, da je izvršil pomembno delo; izvršiti podzemeljsko eksplozijo; izvršiti vrsto družbenih sprememb / izvršiti kaznivo dejanje storiti
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvršiti likvidacijo; izvršiti napad na sovražno postojanko napasti jo; izvršiti preiskavo, sterilizacijo
  2. 2. zastar. dokončati, končati: lotil se je dela in ga tudi izvršil / izvršiti šolo
izrêči -rêčem dov., izrêci izrecíte; izrékel izrêkla (é) 
  1. 1. izraziti z govorjenjem: izreči kletev, psovko, šalo; žal mu je bilo za besede, ki jih je izrekel; v afektu, jezi izreči; v naglici izreči kaj nepremišljenega; komaj je izrekel misel, že so mu nasprotovali / star. marsikaj, kar je profesor izrekel, so že pozabili rekel, povedal
  2. 2. javno izraziti svoje misli: diskutanti so izrekli tehtne pomisleke k predlaganemu načrtu; pionirji so izrekli predsedniku dobrodošlico; izreči svoje mnenje o knjigi; izreči sodbo o čem
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izreči opomin, ukor; izreči komu priznanje; izreči sožalje; izreči zahvalo zahvaliti se
    // publ. delavci so izrekli nezaupnico direktorju
  3. 3. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovoriti: učenec je izrekel besedo z napačnim poudarkom; glasno, hitro, razločno izreči
    ●     publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan; publ. udeleženci so se pohvalno izrekli o organizaciji kongresa so pohvalili organizacijo
    ♦     jur. izreči kazen sporočiti obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje; izreči obsodbo, sodbo
izrékati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. izražati misli z govorjenjem: izrekati očitke, želje / star. izrekal ji je prijazne besede govoril
  2. 2. javno izražati svoje misli: predsedniku so izrekali dobrodošlice; na sestanku so izrekali svoja mnenja o delu
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izrekati pohvalo, priznanje; izrekati soglasje k imenovanju odbornikov / kot vljudnostna fraza ob smrti ob očetovi smrti vam izrekam globoko sožalje
  3. 3. oblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovarjati: otrok še ne zna izrekati vseh glasov; nosljajoče, počasi, s poudarkom izrekati besede
    ♦     jur. izrekati kazen sporočati obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje
nèodgovóren -rna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) 
  1. 1. ki (še) ni odgovoren: otrok je še in neodgovoren za svoja dejanja
    ♦     jur. kazensko neodgovorna oseba oseba, ki po določilih zakona ni odgovorna za kaznivo dejanje
  2. 2. ekspr. ki ni v skladu z moralnimi načeli, dejanskim stanjem: neodgovorna kritika; neodgovorno dejanje, ravnanje / to so zakrivili neodgovorni posamezniki
postópek -pka m (ọ̑) 
  1. 1. navadno s prilastkom oblika načrtnega, premišljenega dela, delovanja, ravnanja ali mišljenja za dosego kakega cilja: to je zelo zapleten postopek; izpeljati, izpopolniti, odkriti nov postopek; predpisati postopke za opravljanje česa; nezanesljivi, preprosti, zamudni postopki; posebnosti posameznih postopkov pri učenju / spremeniti delovni postopek; proizvodni, tehnološki postopek za pridobivanje česa / v prislovni rabi: delo je potekalo po rednem postopku; publ. sprejeti zakon po hitrem postopku v kratkem času
    // nav. ekspr. določeno dejanje, ravnanje ali mišljenje sploh: njegovih postopkov niso odobravali; ta postopek ponavljamo toliko časa, da stvar dokončamo / postopke predšolskega otroka vodijo čustva
  2. 2. jur. skupek po pravnih pravilih določenih dejanj, ki vodijo do pravno določene rešitve: določiti, obnoviti, sprožiti, ustaviti, uvesti postopek; vložiti postopek za razvezo zakona / biti v postopku / prositi za revizijo postopka / dokazni postopek s katerim se ugotovijo dejstva, ki so pomembna za odločbo; enostopenjski postopek z eno samo instanco; hitri postopek za izdajo zakona pri katerem se pripravljeno besedilo zakona obravnava samo enkrat; kazenski postopek zoper osebo, za katero se utemeljeno sumi, da je storila kaznivo dejanje; mandatni postopek v katerem se izda odločba, ne da bi se preiskovala utemeljenost zahteve in zaslišal nasprotnik; nepravdni postopek ki se ne rešuje s pravdo; pravdni postopek s katerim se rešuje civilnopravni spor pred sodiščem; preiskovalni, razlastitveni, sodni postopek
    ♦     adm. upravni postopek po katerem poslujejo upravni organi; fot. obračilni postopek postopek razvijanja filma, ki da pozitiv; metal. martinski postopek za pridobivanje jekla v martinovki; ped. učni postopek način obravnavanja učne snovi
storíti -ím dov., stóril (ī í) 
  1. 1. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega dejanja: zaloputnil je vrata, to je že večkrat storil; tega si ne upa storiti; storiti kaj iz kljubovanja, ljubezni, neznanja; storiti proti svoji volji; storiti v jezi; javno, nalašč, naskrivaj, nehote storiti kaj / storiti kaj dobrega, hudega; storiti napako, prekršek / samo pritožuje se, stori pa ničesar / prav je storil, da je prišel
    ♦     jur. storiti kaznivo dejanje
    // z aktivnostjo doseči uresničitev kakega opravila, dela; narediti: vsega tega ne more sama storiti; dobro, natančno, slabo storiti / storil sem samo svojo dolžnost
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik; narediti: storiti korak naprej / storiti sklep skleniti
    // storiti komu uslugo
  2. 2. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega; narediti: kaj ti je storil, da si jezen; otrok ji je nekaj storil
  3. 3. star. dati čemu, komu kako lastnost, značilnost; narediti: ta pogovor me je storil žalostnega; bogastvo ga je storilo prevzetnega / storiti komu skrbi, veselje, žalost
  4. 4. nar. roditi, skotiti: krava je storila
  5. 5. nar. obroditi: pšenica letos ni storila; trta je lepo storila
    ●     storiti konec ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju povzroči smrt; star. od vsega hudega je storil konec umrl; star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; ekspr. storil je potrebne korake ukrenil vse potrebno; ekspr. storiti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; evfem. storiti ženski silo posiliti jo; star. storiti nesrečno smrt nesrečno umreti; preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri
inkriminírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. obdolžiti, obtožiti: avtor inkriminira v svojem članku več oseb
♦ jur. določiti s kazenskim zakonom, da je kako dejanje kaznivo dejanje
kríten -tna -o prid. (ī) teh. skozi katerega ne preseva barva podlage: kritni emajl, lak; premazati steno s kritno barvo
♦ ekon. kritna glavnica glavnica, namenjena za kritje prevzetih obveznosti zavarovalnic; jur. kritno dejanje dejanje, s katerim hudodelec prikrije drugo kaznivo dejanje
kázenski -a -o [zən] prid. (ȃ) nanašajoč se na kazen ali kaznovanje:
  1. a) materini kazenski ukrepi se niso obnesli / kazenska premestitev / kazenska ekspedicija vojaška akcija, s katero hoče napadalec s strahovanjem odvrniti prebivalstvo od sovražnih dejanj ali se maščevati; kazenska kolonija nekdaj področje zunaj domovine, kamor se pošiljajo kaznjenci v pregnanstvo
    ♦     šport. kazenski prostor pri nogometu prostor, ki sega 16,5 m levo in desno od gola in 16,5 m v igrišče; kazenska klop pri hokeju na ledu klop za igralce, začasno izključene iz igre zaradi prekrška
  2. b) izdati kazenski nalog; kazenski predpis / sprožiti, uvesti, ustaviti kazenski postopek postopek zoper osebo, za katero se utemeljeno sumi, da je storila kaznivo dejanje; kazenski pregon; kazenski proces; kazenski ukrep; kazenski zakonik zakonik, ki obsega sistematično razvrščene določbe materialnega kazenskega prava; kazenski poboljševalni dom zavod, v katerem prestajajo daljše kazni odvzema prostosti odrasli obsojenci; kazenski poboljševalni zavod zavod za prestajanje kazni odvzema prostosti; kazenska odgovornost odgovornost krivega in prištevnega ali zmanjšano prištevnega storilca kaznivega dejanja; kazenska preiskava; kazenska sankcija; kazensko pravo pravna pravila, ki obsegajo kazensko materialno, kazensko procesno pravo ter pravo izvrševanja kazenskih sankcij
okvír -a m, v prvem pomenu tudi okvírja (ȋ) 
  1. 1. priprava iz lesa ali drugega materiala, ki obdaja sliko ali druge predmete: sneti, vzeti iz okvira; dati, vstaviti v okvir; slike so v bogatih okvirih; baročni okvir zrcala; napraviti okvir za sliko
    // tej podobno ogrodje, na katero se kaj pritrjuje ali vanj vpenja: okvir harfe; okvir obliča, žage; okviri za očala
    // kar je po obliki tej podobno: osmrtnica v črnem okviru; kamnit okvir na grobu / okvir sita; okvir okrog znamk rob; v okviru vrat se je prikazala gospodinja v vratni odprtini
    // vratni okvir (vratni) podboj
  2. 2. knjiž. kar kaj obdaja, obkroža: panorama, zajeta v okvir s snegom pokritih koč; obraz v okviru črnih las / vključiti stavbo v pokrajinski okvir v pokrajino; scenski okvir drame scena
  3. 3. s prilastkom kar kaj opredeljuje, omejuje: idejni okvir delovanja; zakoni so pravni okvir za družbena gibanja; raziskati socialni okvir življenja na vasi; spoštovati z zakonom določene okvire / z oslabljenim pomenom: to ne sodi v okvir šole; reforme v okviru fevdalne družbe v fevdalni družbi; poskrbeti za kaj v okviru možnosti kolikor je mogoče; delovati v okviru predpisov, zakonov po predpisih, zakonih
  4. 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek: zapirati se v ozke nacionalne okvire; veljavnost predpisov v občinskem, republiškem okviru
    ●     publ. poiskati nove organizacijske okvire oblike; publ. sklepni prizori so padli iz okvira niso bili v skladu s celoto; publ. zadržati cene v pametnih okvirih preprečiti čezmerno zvišanje cen; ekspr. vsakdanjost brez zlatega okvira neolepšana
    ♦     grad. okenski okvir ki se vzida v okensko odprtino za nameščanje okenskih kril; jur. kazenski okvir najvišja in najnižja v zakonu določena kazen za posamezno kaznivo dejanje; lit. okvir novele, romana del besedila, navadno začetni in končni, ki uvaja, pojasnjuje osrednjo zgodbo; teh. okvir vozila del nekaterih vozil, navadno iz dveh vzdolžnih in več prečnih nosilcev, ki nosi druge dele vozila; tisk. kopirni okvir; um. slepi okvir na katerega se napne platno pri slikanju; voj. okvir priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v strelno orožje
oprostíti -ím dov., opróstil (ī í) 
  1. 1. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: oprostiti koga kake dolžnosti; oprostili so ga plačevanja davkov; oprostiti koga vojaške službe / oprostili so ga davkov
  2. 2. s sodbo odločiti, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: sodišče ga je oprostilo
    ♦     jur. oprostiti obtožbe s sodbo odločiti, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja, da ni kazensko odgovoren ali da dejanje ni kaznivo
  3. 3. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: oprostiti komu zamudo; vse mu je oprostila; ekspr. ni si mogel oprostiti, da je bil tako nepreviden / oprostiti komu žalitev odpustiti
    // kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava
  4. 4. v medmetni rabi izraža vljudnost
    1. a) pri nagovoru: oprostite, da vas motim; oprostite, koliko je ura
    2. b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: on je to storil! Oprostite, to je nemogoče; oprosti, to pa že ne bo držalo
      // izraža opravičilo: oprosti, nisem mislila tako hudo; oprostite, da sem tako pozen
      // izraža začudenje, nejevoljo: oprostite, tega pa res ne razumem; oprosti, to je pa že preneumno
  5. 5. star. narediti prosto, svobodno: napadli so jetnišnico in oprostili jetnike; oprostiti talce / pogumno so se bojevali in oprostili celo predmestje osvobodili
    // rešiti, umakniti: oprostila je svojo dlan iz njegove; nestrpno se je oprostil njenega objema / oprostil se je strahu, zadrege
zakrivíti -ím dov., zakrívil (ī í) 
  1. 1. narediti, da postane del česa kriv: zakriviti palico; zakriviti žebelj na spodnji strani deske / prezirljivo zakriviti ustnice ukriviti
  2. 2. s svojim ravnanjem povzročiti kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: zakriviti nesrečo, prepir, smrt; iz nevednosti zakriviti kaj / nadlogo si je zakrivil sam / nesrečo je zakrivil močen veter
    ♦     jur. zakriviti kaznivo dejanje
inkriminácija -e ž (á) knjiž. obdolžitev, obtožba: njegove besede so inkriminacija
♦ jur. določitev kazenskega zakona, da je kako dejanje kaznivo dejanje
kriminál -a m (ȃ) 
  1. 1. nav. ekspr. dejavnost, ki zajema kazniva dejanja: zaiti v kriminal; organiziran kriminal / v državi narašča kriminal / pojav gospodarskega kriminala
    // ekspr. kaznivo dejanje: prišlo je do kriminala
  2. 2. zastar. zapor, ječa: dolgo let je sedel v kriminalu
    ●     pog., ekspr. taka obljuba je naravnost kriminal je zelo slaba, nemogoča, nesprejemljiva
grábež -a m (ȃ) 
  1. 1. jur. zelo hudo kaznivo dejanje zoper družbeno premoženje: grabež ga je spravil v ječo; dobil je pet let zapora zaradi grabeža; šlo je za velik grabež ljudskega premoženja
  2. 2. star. ropanje, plenjenje: vojna je primeren čas za splošen grabež / že dlje časa se ni zgodil kak napad ali grabež tatvina, rop
  3. 3. ekspr. grabežljiv človek: stari grabež je zapustil veliko premoženje / bil je grabež in klatež tat, ropar
  4. 4. teh. priprava, s katero stroj grabi, zajema in prenaša sipek material: grabež je zajel vzorce z morskega dna
konfiscírati -am dov. in nedov. (ȋ) jur.  
  1. 1. odvzeti premoženje ali del premoženja kot kazen za kaznivo dejanje, zapleniti: celotno premoženje so jim konfiscirali
  2. 2. odvzeti pravico razpečavanja določenih tiskanih stvari; prepovedati razširjanje, zaseči: konfiscirati časopis, knjigo
konfiskácija -e ž (á) jur.  
  1. 1. odvzem premoženja ali dela premoženja kot kazen za kaznivo dejanje, zaplemba: konfiskacija premoženja
  2. 2. odvzem pravice razpečavanja določenih tiskanih stvari; prepoved razširjanja, zasega: roman se širi kljub konfiskaciji
naklépen -pna -o prid. (ẹ̑) jur. pri katerem se storilec zaveda dejanja, ki ga izvršuje, in hoče njegove prepovedane posledice: naklepni uboj, umor / naklepno kaznivo dejanje
obdolžíti -ím [u̯ž] dov., obdólži; obdólžil (ī í) narediti, imeti koga za krivega česa: obdolžiti koga požiga; obdolžil ga je, da je razbil šipo; po krivem obdolžiti
♦ jur. izraziti mnenje, prepričanje o kom, da je storil kaznivo dejanje
povrátnik -a m (ȃ) 
  1. 1. kdor se iz kraja začasnega bivanja vrne domov: ameriški povratnik je; vojni povratniki; povratniki iz taborišča, tujine / izseljenci povratniki
    // kdor pride po ozdravljenju znova na zdravljenje iste bolezni v zdravstveni zavod: število povratnikov se je povečalo / alkoholiki povratniki
  2. 2. jur. kdor je že bil obsojen, pa stori novo kaznivo dejanje: biti, postati povratnik; večkraten povratnik / delinkventni povratniki
    ♦     geogr. povratnik vzporednik 23,5° severne in južne geografske širine; južni povratnik vzporednik, po katerem se sonce ob svojem zimskem obratu navidezno premika; kozorogov povratnik južni povratnik; rakov povratnik severni povratnik; severni povratnik vzporednik, po katerem se sonce ob svojem poletnem obratu navidezno premika
prekvalificírati -am dov. (ȋ) usposobiti za drugo delo: ko so rudnik izčrpali, so morali rudarje prekvalificirati; po nesreči se je prekvalificiral / prekvalificirati se v optika, za optika
// knjiž. drugače označiti, prevrednotiti: z novo družbeno resničnostjo se je prekvalificiralo tudi kulturno poslanstvo / pisatelj je tragiko nehote prekvalificiral v komičnost spremenil
♦ jur. prekvalificirati kaznivo dejanje glede na dobljene dokaze uvrstiti ga pod drug zakonski predpis
prikríti -kríjem dov., prikrìl in prikríl (í ȋ) narediti, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti: prikriti komu resnico, dejansko stanje; prikrili so mu, kdo je njegov oče; priprave za proslavljanje so pred njim skrbno prikrili
♦ jur. prikriti kaznivo dejanje
// narediti, da kdo česa ne more opaziti: prikriti nemir, veselje, žalost; skušala je prikriti svojo zadrego / niti brezhibna obleka ni prikrila njegove suhosti
// narediti koga manj opaznega, manj vidnega: prikrili so ga s svojimi telesi; prikril se je v travi, za drevesom / avtor se je prikril za psevdonim skril
prikrívati -am nedov. (í) delati, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti: prikrivati komu resnico / prikrival jim je prave namene, resnost položaja
♦ jur. prikrivati kaznivo dejanje
// delati, da kdo česa ne more opaziti: skrbno prikrivati zehanje / pred materjo je skrb, žalost spretno prikrivala / visoka trava in drevje sta jih varno prikrivala zakrivala; prikrival se je za zid
recidíven -vna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. jur. ki je že bil obsojen, pa stori novo kaznivo dejanje: recidivni delinkvent
  2. 2. med. ki se ponovi, ponavlja pri istem bolniku, ponavljajoč se: recidivne razjedenine
recidívnost -i ž (ȋ) 
  1. 1. jur. dejstvo, pojav, da že obsojeni stori novo kaznivo dejanje, povratništvo: vzroki recidivnosti
  2. 2. med. dejstvo, pojav, da se bolezen ponovi, ponavlja pri istem bolniku: verjetnost recidivnosti je pri tej bolezni velika
várnosten -tna -o prid. (á) nanašajoč se na varnost: varnostna meja; varnostno področje / varnostni ukrepi; varnostna naprava / varnostni predpisi / varnostni inženir, tehnik inženir, tehnik, ki skrbi za varnost pri delu; varnostni organi države organi, ki skrbijo za državno, javno varnost; varnostni pas pas ozemlja, ki zagotavlja varnost; elektronski varnostni sistem; varnostna ključavnica ključavnica, ki s tem, da se lahko odpira samo z določenim ključem, zagotavlja večjo varnost; varnostne sile milica, vojska; varnostna služba služba, ki skrbi za javno, državno varnost; varnostna verižica verižica na notranji strani vrat, ki se za večjo varnost pred nezaželenim obiskovalcem pritrdi tako, da se odprta vrata ne morejo na široko odpreti; varnostne vžigalice vžigalice, ki se vžgejo le pri drgnjenju ob ploskev, ki vsebuje rdeči fosfor; knjiž. varnostna zapona del strelnega orožja, ki varuje pred slučajnim, nehotenim sproženjem; varovalka; varnostna zaponka zaponka v obliki upognjene igle, katere konica se zatika v žlebiček
● Varnostni svet organ Organizacije združenih narodov za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti
♦ aer., avt. varnostni pas pas za pripenjanje potnikov na sedeže med vožnjo, letenjem zaradi večje varnosti ob nenadnem sunku; avt. varnostni trikotnik prometno znamenje v obliki trikotnika, ki se postavi na cesto ob zadrževanju vozila na njej, navadno zaradi okvare, ali s katerim se označita vozili med vleko; varnostna razdalja razdalja med voziloma, potrebna za zaustavitev vozila, da ne bi trčilo v spredaj vozeče vozilo; varnostno ogledalo ogledalo na slabo preglednem cestišču za večjo prometno varnost; elektr. varnostni stik stik električne naprave, namenjen zaradi večje varnosti za zvezo z zaščitnim vodnikom; varnostna vtičnica vtičnica z varnostnim stikom; jur. varnostni ukrep ukrep sodišča, da se zaradi varnosti odpravi stanje ali odstranijo okoliščine, ki bi lahko vplivale, da bi storilec ponavljal kaznivo dejanje; varnostni ukrep izgona tujega državljana iz države; kem. varnostno razstrelivo razstrelivo, ki zaradi nizke eksplozijske temperature pri eksploziji ne povzroča eksplozije metana; mont. varnostni stebri deli nahajališča premoga, rude, ki se zaradi varnosti površinskih objektov, rovov ne smejo odkopati; varnostna proga proga v premogovniku, rudniku, v kateri se zaradi večje varnosti redno ugotavlja možnost vdora vode, pojavitve plinov; varnostna svetilka svetilka, katere plamen z velikostjo, jakostjo kaže koncentracijo metana v zraku in s tem zagotavlja večjo varnost; strojn. varnostna sklopka sklopka, ki se ob preobremenitvi stroja izklopi; šport. varnostna vez vez, ki se smučarju zaradi večje varnosti pred poškodbo ob padcu odpne; teh. varnostni faktor število, ki pove, kolikokrat mora biti kak pojav močnejši od dejanskega, normalnega, da se kaj poškoduje, uniči; varnostni ventil ventil, ki se avtomatično odpre, ko tlak tekočine, plina preveč naraste; varnostna podložka podložka, ki varuje, da se matica zaradi tresenja ne odvije; varnostno steklo proti udarcem odporno navadno večplastno steklo, ki se ob razbitju zdrobi v drobce brez ostrih, nevarnih robov; zgod. Varnostno-obveščevalna služba [VOS] med narodnoosvobodilnim bojem do 1944 služba Komunistične partije Slovenije in Osvobodilne fronte, ustanovljena za varnost narodnoosvobodilnega gibanja zlasti pred notranjimi sovražniki in za obveščanje o sovražniku
zagrešíti -ím dov., zagréši; zagréšil (ī í) povzročiti kaj slabega, nepravilnega: zagrešiti prometno nesrečo / zagrešiti izdajstvo, rop, umor / zagrešiti napako, spodrsljaj; s tem dejanjem je zagrešil veliko neumnost / šalj. v mladosti je zagrešil nekaj pesmi napisal
♦ jur. zagrešiti kaznivo dejanje
// rel. narediti kaj zlasti moralno slabega, oporečnega: obžaluje vse, kar je zagrešil; zagrešiti kaj proti komu, nad kom / z notranjim predmetom zagrešiti greh
vèleizdája -e ž (ȅ-ȃ) jur., v nekaterih državah kaznivo dejanje zoper najvišje organe oblasti, državno ureditev, varnost države: to dejanje je veleizdaja; biti obtožen veleizdaje / dejanje veleizdaje
delinkvènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) kdor stori kaznivo dejanje: kaznovati delinkventa; enkratni, mladoletni, poklicni delinkvent; delinkvent iz navade; prevzgoja delinkventov
delinkvêntka in delinkvéntka -e ž (ē; ẹ̄) ženska, ki stori kaznivo dejanje: mladoletna delinkventka
hudodélstvo -a s (ẹ̑) kaznivo dejanje, zločin: storiti hudodelstvo; hudodelstvo, storjeno iz pohlepa po denarju; hudodelstvo proti državi / zaplesti se v hudodelstvo; poskus hudodelstva / šalj. spominja se prepisovanja nalog in podobnih hudodelstev
povrátništvo -a s (ȃ) jur. dejstvo, pojav, da že obsojeni stori novo kaznivo dejanje: nerazumevanje okolice ga je privedlo do povratništva; vzroki povratništva
prestópnica -e ž (ọ̑) ženska, ki stori kaznivo dejanje: za take prestopnice so predpisane stroge kazni / mladoletna prestopnica
prestópnik -a m (ọ̑) kdor stori kaznivo dejanje: kaznovati prestopnika; zavod za prestopnike / mladoletni prestopnik
sòstorílec -lca [lc in u̯c] m (ȍ-ȋ) jur. kdor skupaj s kom stori kaznivo ali škodno dejanje: po ropu je s sostorilcem pobegnil
sòstorílstvo -a s (ȍ-ȋ) jur. dejstvo, da kdo skupaj s kom stori kaznivo ali škodno dejanje: priznati sostorilstvo / sostorilstvo pri uboju
storílec -lca [lc in u̯c] m (ȋ) kdor stori kaznivo dejanje: izslediti, prijeti storilca; neznan storilec
● ekspr. šipe so razbite, kdo je storilec kdo je to naredil
♦ jur. storilec kaznivega dejanja
vèleizdajálec -lca [u̯c] m (ȅ-ȃ) jur., v nekaterih državah kdor naredi kaznivo dejanje veleizdaje: obsoditi veleizdajalca
zločín -a m (ȋ) hudo kaznivo dejanje: narediti, storiti, ekspr. zagrešiti zločin; razkriti zločin; sodelovati pri zločinu; hud, velik zločin; zločini teroristov / vojni zločin / kaznovati zločin zločinca
// zločin zoper naravo dejanja, ki rušijo ravnotežje v naravi, onemogočajo življenje organizmov; zločin nad narodom / ekspr. ali je to zločin, če ga je udaril kaj hudega
♦ jur. kapitalni zločin kapitalno hudodelstvo
Število zadetkov: 42