cvèk cvêka m (ȅ é) - 1. pog. žebelj: ta cvek bo dobro držal; puliti cveke iz deske; zabiti cvek; sedi kot cvek mirno, nepremično
// lesen klin, klinec: čevljarski cveki; lesen cvek; na cveku visi brisača - 2. žarg. negativna ocena (v šoli): dobiti, imeti cvek v zgodovini; popraviti cvek iz matematike; prinesel je domov pet cvekov / pisati nalogo cvek; znati za cvek
čávelj -vlja m (á) star. žebelj, navadno grobe oblike: zabiti čavelj; debeli glavičasti čavlji / obesil je kožuh na leseni čavelj v omari klin
drénov -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na dren: drenov grm; drenov les; drenova palica; suh je kakor drenov klin zelo; kar sem rekel, drži ko drenov klin trdno, nepreklicno
● ekspr. danes je pa drenove volje slabe
grédeljnik -a [dəl] m (ẹ̑) agr. klin, s katerim se gredelj pripenja na plužne
izbijáč -a m (á) teh. jeklen klin, ki se pri izbijanju nastavi na predmet, da se ta izbije: odstraniti kovico, zagozdo z izbijačem
izbíjati -am nedov. (í) - 1. z udarjanjem spravljati kak predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izbijati zagozde
// s silo, z močnimi udarci odstranjevati: izbijati napadalcem orožje iz rok
● ekspr. klin se s klinom izbija najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom
♦ fiz. izbijati elektrone iz kovin - 2. ekspr. z vztrajnim prepričevanjem dosegati, da kdo ne misli več na kaj: take ideje, misli, načrte je treba ljudem izbijati (iz glave)
// s strogim ravnanjem prizadevati si, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost: izbijati otroku trmo - 3. ekspr., redko dobivati, pridobivati: iz kupčije izbija lepe dobičke
- 4. publ., navadno s prislovnim določilom pojavljati se: nove ideje izbijajo na dan; problem neurejenosti cest ponovno izbija
- 5. igr., šport. z metom krogle, čoka odstranjevati drugo kroglo, čok: bližati in izbijati; prim. zbijati
izbíti -bíjem dov., izbìl (í ȋ) - 1. z udarjanjem spraviti kak predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izbiti zagozdo; izbiti sekiro iz tnala
// s silo, z močnim udarcem odstraniti: izbiti sodu dno; izbiti nož, orožje iz roke / pri padcu si je izbil dva zoba; s kamnom mu je izbil oko
● ekspr. klin se s klinom izbije najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti
♦ fiz. izbiti iz kovine elektrone - 2. ekspr. z vztrajnim prepričevanjem doseči, da kdo ne misli več na kaj: te misli mu je treba kar izbiti; izbiti si kaj iz spomina; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo
// zaradi revščine si je moral to izbiti iz glave se temu odpovedati
// s strogim ravnanjem doseči, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost: lenobo mu bom že izbil; izbiti otroku trmo / z bičem je hotel izbiti živali upornost - 3. publ. dobiti, pridobiti: izbiti čimveč dobička pri prodaji; če bo spreten, bo že izbil nekaj odškodnine; iz tega posestva bi se dal izbiti še kak milijon
- 4. publ., navadno s prislovnim določilom pojaviti se, izbruhniti: prva nesoglasja so že izbila; nezadovoljstvo je izbilo na dan; problem je izbil v vsej svoji ostrini
izbít -a -o: izbiti elektroni; izbiti zobje; prim. zbiti
izdréti -dêrem tudi -drèm tudi zdréti zdêrem tudi zdrèm dov., stil. izderó tudi zderó; izderíte tudi izdríte tudi zderíte tudi zdríte; izdŕl tudi zdŕl (ẹ́ é, ȅ) z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči: zdravnik mu je izdrl dva zoba;
izdreti sekiro iz tnala;
klin se je izdrl;
izdreti si trn iz roke / izdreti meč, sabljo iz nožnice / ekspr. izdrla mu je roko, ki jo je držal; redko konj se mu je izdrl iz rok iztrgal
● ekspr. zdaj sem se iz boba izdrl zdaj se šele spoznam; dolgo sem premišljal, zdaj sem se šele spomnilizdŕt tudi zdŕt -a -o: izdrt meč; izdrt zob; prim. zdreti se
izgozdíti -ím in izgózditi -im dov., izgózdil (ī í; ọ̄) redko izbiti, spraviti iz česa: izgozditi klin
jármnik -a m (ȃ) agr. klin, s katerim se povežeta zgornji in spodnji del jarma: vtakniti jarmnik
klìn tudi klín klína m (ȉ í; ȋ ī) - 1. paličast, na eni strani priostren kos lesa, železa, ki se v kaj zabije: klin izpuliti; zabiti klin v zemljo; luknja za klin; suh je kakor drenov klin zelo
// temu podoben predmet, ki se rabi za sajenje na gredicah: s klinom delati luknje za sadike / sadilni klin - 2. kovinska ali lesena priprava za zagozdenje: zabiti klin v špranjo / zagozditi klin; pren., ekspr. zabiti klin v telo svetovnega imperializma
- 3. prečna palica na lestvi: vzpenjal se je od klina do klina; lestev z desetimi klini; pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice
- 4. navadno lesen, v steno zabit predmet za obešanje: sneti klobuk s klina; obesiti suknjo na klin; puška visi na klinu
- 5. podolgovat kovinski predmet z ušesom, ki se zabije v skalo za pomoč pri plezanju: klini so bili zrahljani in vrvi potrgane; iti, plezati po klinih / plezalni klini
● ekspr. novico s klina sneti izmisliti si jo; ekspr. obesiti študij na klin opustiti študiranje; divje gosi letijo v klinu so med letenjem razporejene v obliki ostrokotnega trikotnika z ostrim robom na čelu; ekspr. klin se s klinom izbija najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom
♦ alp. ledni klin za zabijanje v led pri plezanju; podolžni klin z rezjo v isti smeri z ušesom; žel. klin priprava za pritrjevanje tovora na vagon
klínček -čka m (ȋ) - 1. manjšalnica od klin: obesiti predpasnik na klinček; lesen klinček
// temu podobna stvar: pisali so s klinčki / nar. prsti so gibčno premetavali klinčke kleklje
// zastar. smotko je prižgal s klinčkom vžigalico - 2. redko lesen žebljiček: zabijati klinčke v podplate
- 3. nar. majhna priprava za pripenjanje, obešanje perila; ščipalka: vrečka za klinčke
- 4. redko okrasna rastlina z nasprotno stoječimi listi in dišečimi belimi, rdečimi, rumenimi, pisanimi cveti; nagelj: na oknih so cveteli klinčki; odtrgati klinček; šopek rdečih klinčkov
♦ bot. Sternbergov klinček rastlina z nizkim steblom in dišečimi, navadno rožnato rdečimi cveti, Dianthus sternbergii - 5. nav. mn. posušeni cvetni popki klinčevca, ki se uporabljajo kot dišava; nageljnova žbica: dodamo še cimeta in nekaj klinčkov
klínec -nca m (ȋ) - 1. nav. ekspr. klin: zabiti klinec v steno; lesen, železen klinec / čevljarski klinec lesen žebljiček
// nar. zobotrebec: doma delajo klince - 2. vulg. ničvreden, slab moški: ta klinec je vsega zmožen / kot psovka ti prekleti klinec
- 3. v prislovni rabi izraža
- a) jezo, omalovaževanje: klinec, pa taka družba / klinec gleda vse skupaj
- b) močno zanikanje: klinec boš dobil, ne pa denar
léden1 -dna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na led: ledna debelina / ledna voda curlja v kotanjo
♦ alp. ledni klin klin za zabijanje v led pri plezanju; ledno kladivo; šport. ledni stadion stadion z ledeno ploskvijo za drsanje in igre na ledu; zool. severni ali ledni kit
lesén -a -o prid. (ẹ̑) - 1. ki je iz lesa: lesen drog, klin, vijak; na grobu stoji lesen križ; lesen okvir; lesena embalaža; lesene grablje, vile; izdelovati lesene igrače; lesene stopnice; lesena škatla; jesti z leseno žlico; ograja je lesena; stal je pred njim kot lesen / lesen pod, strop; lesena gradnja, konstrukcija; invalid z leseno nogo / lesen konj; lesena roba
♦ les. lesena blazina podloga iz trdega lesa - 2. ki vsebuje trda celulozna vlakna; lesnat: lesena koleraba, repa; redkvica je stara in lesena
- 3. ekspr. negiben, tog: prsti so od mraza leseni; noge imam čisto lesene / končno se je na njegovem lesenem obrazu pokazal smehljaj / lesen smeh
// neroden, okoren: v družbi je zelo lesen; ne bodi tako lesen / hoditi z lesenimi koraki / kot psovka zgani se, klada lesena
leséno prisl.: drži se, vede se leseno; leseno se prestopati, se prikloniti; že dolgo ne govoriva, je rekel leseno
léstev -tve tudi léstva -e ž (ẹ̄) priprava s prečnimi klini ali deščicami za vzpenjanje ali sestopanje: prisloniti lestev na zid; iti, plezati po lestvi; kovinska lestev; stopiti na prvi klin lestve / dvokraka, enokraka lestev; gasilske lestve; mornarska lestev vrvna lestev z lesenimi klini, zlasti za reševanje oseb s krova v rešilni čoln; požarna lestev pritrjena na zidu za zasilno reševanje; vrvna lestev; pren., ekspr. vzpenjati se po družbeni lestvi
● ekspr. držati komu lestev pomagati mu, da kaj (slabega) opravi
// tej podobna priprava na strani voza: pritrditi lestve na ročice; stopal je ob vozu in se držal za lestev
lúnek -nka m (ȗ) - 1. nar. klin, ki preprečuje, da kolo ne pade, zdrsne z osi; osnik: vtakniti lunek v os
- 2. nekdaj manjša prostorninska mera: lunek žganja
mozník -a m (í) - 1. obrt. lesen klin za vezanje lesenih delov: mozniki so popustili; trama zbiti, zvezati z mozniki / jekleni, svinčeni mozniki
- 2. redko (zidni) vložek: letvice pritrditi na lesene moznike v zidu
♦ strojn. klinu podoben strojni del za pritrditev kolesa na gred
obésiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. namestiti kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obesiti sliko, zavese, zvon, zaklano žival; obesiti malho čez ramo, na ramo; obesiti klobuk na klin, obleko na obešalnik; obesiti kotel nad ognjišče, svetilko pod strop / obesiti perilo na sonce, meso v prekajevalnico / obesiti verižico okrog vratu / ekspr. lastovice so obesile svoja gnezda pod napušč; obesiti zastavo izobesiti
♦ teh. obesiti motor pritrditi ga na strop ali z zgornjim delom na steno
// usmrtiti tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: tega dne so obesili in ustrelili prve talce; obesiti na vejo, vislice; iti se obesit; obesiti se iz obupa / ekspr. obesili me bodo, če to povem / kot podkrepitev: ne pustim, pa če me obesiš; gremo, če se pes obesi - 2. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: obesijo mu vsako nerodno delo; glej, da ti ne bodo obesili toliko, da ne boš zmogel / obesiti komu svoje skrbi
// pripisati, prisoditi: odgovornost za nesrečo so po krivici obesili njemu / filmu so obesili oznako znanstvene fantastike; obesiti komu vzdevek - 3. ekspr. prodati, zlasti kaj neustreznega: obesili so mu avtomobil s pokvarjenimi vrati; obesili so ji staro šaro
- 4. ekspr. reči, povedati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: govorijo to, kar jim drugi obesijo; kdo vam je to obesil; kaj vse ste mu obesili / kdo pa vam je obesil to laž
- 5. nar. povesiti, nagniti: rože so obesile cvete; glava se mu je obesila na prsi
● ekspr. obesiti so mu hoteli nevesto hoteli so ga poročiti; pog. večkrat ji katerega obesijo mislijo, govorijo, da je s kom v ljubezenskem odnosu; pog. vse nase obesi oblači, nosi neskladno obleko, nakit; obesiti na klin, na kljuko, na kol ekspr. obesiti službo na klin opustiti jo; ekspr. obesiti šolo, študij na klin, kljuko opustiti študiranje; ekspr. obesiti komu kaj na nos, na ušesa povedati, kar se ne bi smelo; obesiti na vrat ekspr. obesil jim je svoje otroke na vrat skrbeti so morali za njegove otroke; ekspr. obesili so jim policijo na vrat povzročili so, da jih je policija zasledovala, nadzorovala; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. obesiti na (veliki) zvon povsod razglasiti, povedati
obésiti se - 1. oprijeti se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: obesiti se na drog in se zagugati; obesiti se na premikajoči se vagon / ekspr. otrok se obesi materi okrog vratu / ekspr. obesiti se komu na roko, za roko; ekspr. ob sunku se je kar obesil na soseda se je naslonil nanj
// smreka se je pri podiranju obesila se pri padanju naslonila na sosednje drevo; snežinke so se ji obesile na lase - 2. slabš., z dajalnikom pridružiti se: hitro pojdiva, da se nama kdo ne obesi; če se nama obesi še ta ženska, ne prideva do vrha
// v zvezi z na zaljubiti se, poročiti se: mislila je, kako bi se čimprej na koga obesila; ni se ji treba obesiti na prvega, ki pride - 3. ekspr., v zvezi z na pretirano kritično razčlenjevati: obesi se na vsako besedo; obesil se je na to napako, drugega ni videl / obesili so se na njegovo obljubo pretirano so se sklicevali nanjo
● ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; ekspr. obesiti se komu na pete hoditi tik za njim, slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; biti pogostoma v njegovi družbi proti njegovi volji; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obesiti se na življenje zelo se ga bati izgubiti; pog. zastonj se še pes ne obesi vsaka stvar ima svoj vzrok; bil je tak veter, kot bi se kdo obesil zelo močen; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati
obéšen -a -o: na drevesce obešeni okraski; obešene slike; našli so ga obešenega
♦ avt. posamično obešeno kolo kolo, ki je pritrjeno na posamično obeso
obróčkar -ja m (ọ̑) - 1. zool. metulj, katerega gosenice uničujejo sadno drevje, Malacosoma neustria: zalega obročkarja
- 2. nav. mn., zool. nižji raki brez koša, Arthrostraca: telo obročkarjev
♦ alp. klin z obročkom
odjénjati -am dov. (ẹ̄) raba peša - 1. odnehati, popustiti: ob njenih solzah je takoj odjenjal / spodbujali so ga, naj pri tem pomembnem delu ne odjenja / klin, zabit v skalo, je odjenjal / mraz letos ne odjenja
- 2. nehati, prenehati: nazadnje je dež odjenjal; nista odjenjali govoriti
odmajáti -májem tudi odmájati -em tudi -am dov., odmájaj odmájajte tudi odmajájte; odmajál tudi odmájal (á á; á; ā) z gibom glave na levo in desno izraziti nesoglasje, zanikanje; odkimati: na njeno vprašanje je le odmajal / ni res, je odmajala / jezno je odmajal z glavo
● ekspr. kadar so ga prosili za pomoč, ni odmajal odklonil; redko z udarci odmajati klin omajati; redko osupla je odmajala z glavo zmajalaodmajáti se, tudi odmájati se ekspr. opotekajoče se, okorno oditi: trudno se je odmajal iz sobe; pijani so se odmajali proti domu
// oditi: odmajal se je v šolo
● knjiž., redko zvon se še ni odmajal, ko je spet moral gnati past prenehal majati, nihati
osník -a m (í) klin, ki preprečuje, da kolo ne pade, zdrsne z osi: vtakniti osnik v os
♦ obrt. sveder za vrtanje lukenj v osi
prebijáč -a m (á) teh. stožčast jeklen klin za delanje lukenj: prebijači in luknjala
prebijálo -a s (á) teh. stožčast jeklen klin za delanje lukenj: uporabljati prebijalo pri kovičenju; luknjati s prebijalom
prégelj -glja m (ẹ́) agr. klin, s katerim se pritrdi jarem na oje: vtakniti pregelj
preprijémati -am tudi -ljem nedov. (ẹ̑) prijemati- a) drugače, na drugem mestu: preprijemati volan, vrv / preprijemati s francozom
- b) z drugo roko: s to roko kovčka ne morem več nesti, bom moral preprijemati
● preprijemati kline, veje pri plezanju prenašati telesno težo na roko, s katero se prijema (naslednji) klin, veja
preprijémati se prenašati telesno težo na eno roko, z drugo pa se prijemati drugje: akrobat se je spretno preprijemal in se po vrvi hitro oddaljeval
♦ strojn. zobati kolesi se preprijemata prijemata, stikata tako, da prihaja zob enega v presledek med zobema drugega
preprijéti -prímem dov., preprijél; nam. preprijét in preprijèt (ẹ́ í) prijeti- a) drugače, na drugem mestu: med vožnjo na ovinku preprijeti volan / hotel je preprijeti zaboj, pa mu je zdrsnil na tla
- b) z drugo roko: roka me boli, bom preprijel puško / preprijeti bodalo v levico predeti
● preprijeti klin, vejo pri plezanju prenesti telesno težo na roko, s katero se prime (naslednji) klin, veja; kazalec leve roke preprime tipko kazalca desne roke prime, pritisne tipko namesto kazalca, ki jo je držal, pritiskal
preprijéti se prenesti telesno težo na eno roko, z drugo pa se prijeti drugje: nekajkrat se je preprijel in že je bil višje v steni
razpóren -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na razpiranje: razporni klin, vložek
♦ fot. razporni zaklop zaklop na razporek
sámovarovánje in sámovárovanje -a s (ȃ-ȃ; ȃ-á) alp. zavarovanje samega sebe pri plezanju: samovarovanje s cepinom; zabil je klin za samovarovanje
skóba -e ž (ọ́) obrt. polovici črke H podoben kos železa, lesa, ki se zabije, pritrdi, da kaj drži, spenja: potisniti zapah v skobo; okno se je napelo in palica ne seže v skobo / pritrditi cev s skobami na steno
// železna priprava, zlasti za začasno spenjanje lesenih delov: s skobo pritrditi tram / tesarska skoba
// temu podoben del priprave z vijakom, ki kaj stisne, drži: stisniti letve s skobo / pritrditi mlinček za orehe s skobo na mizo
♦ les. skoba premakljiv, navadno železen klin na skobeljniku, s katerim se vpne obdelovani predmet; navt. sidrna skoba s sornikom za vezavo sidra in verige
sórnik -a m (ọ̑) - 1. agr. klin, ki se vtakne skozi soro, da veže z njo zadnji del voza: izvleči, vtakniti sornik / sornik pri vozu
- 2. strojn. jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove: zatakniti sornik; sornika pri avtomobilski premi / batni sornik ki veže enostranski bat z ojnico; sornik z navojem
spuščálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na spuščanje: spuščalna naprava / spuščalna žičnica
● spuščalna postaja nekdaj kraj, prostor, urejen za spuščanje, pripuščanje samca k samici
♦ alp. spuščalni klin
státi stojím nedov., stój stójte; stál (á í) - 1. biti v pokončnem položaju, navadno tako, da je vsa teža na nogah: nekateri so sedeli, drugi stali; ljudje so stali in se pogovarjali; pri delu stojim; več ur je stal, zato ga bolijo noge; ljudje so stali v gručah; otroci stojijo v krogu; mirno, molče, nepremično, vzravnano stati; stala sta si nasproti; začel se je prestopati, kakor da bi stal na trnju; stal je tam, kot da bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno; stoji kot kip, kot okamenel, ukopan negibno, togo
// nekaj krav je stalo, druge so ležale / otrok že sam stoji zna stati
// stati na glavi; stati na eni nogi; stati na prstih; stati na rokah / premakni se, stojiš na roži / kot podkrepitev tako bo, kakor gotovo stojim tukaj
// biti kje v takem položaju: učenec je moral za kazen stati v kotu; stal je pri oknu in opazoval življenje na ulici; stati v vrsti pred blagajno - 2. biti nameščen na podlagi s krajšo, ožjo stranjo: knjige na polici ležijo in stojijo; nekaj steklenic v shrambi stoji, druge ležijo / ta sončnik ne stoji, neprestano pada / lestev stoji ob zidu je naslonjena, prislonjena ob zid
// vsa drevesa so že posekana, le eno še stoji še ni posekano, podrto
// vreča stoji pokonci
// s prislovnim določilom biti nameščen tako, kot nakazuje določilo: miza stoji postrani; drog stoji poševno; postaja stoji vzporedno s tiri - 3. navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se: hiša stoji ob cesti; metla stoji za vrati; sonce stoji že visoko / ekspr. novi avtomobil že stoji v njihovi garaži ga že imajo
// z oslabljenim pomenom: ekspr. hiša stoji zdaj prazna je; star. to stoji zapisano v knjigi je
// v ljudskih pesmih stoji, stoji tam beli grad
// ekspr. biti, obstajati: grad še danes stoji; rad se je vračal domov, dokler je stala njegova rojstna hiša / nova šola že stoji je že sezidana, zgrajena - 4. biti v mirujočem stanju po prenehanju ali pred začetkom gibanja, premikanja: ustavil se je in stal, dokler niso šli vsi mimo; nekaj časa je stal, potem pa je spet začel teči; malo, nekaj trenutkov stati / čete so stale in čakale na povelje / avtobus, vlak še stoji
// biti v stanju, ko kaj ne dela, ne deluje: mlinsko kolo je stalo; ura stoji / ekspr. tovarna že dalj časa stoji ne obratuje
// z glagolskim samostalnikom izraža, da nedokončano dejanje ne poteka: delo v tovarni še vedno stoji; gradnja hiše spet stoji / promet na tej cesti je stal več dni - 5. biti dolgo uporaben, užiten: ta jabolka ne stojijo; krompirjeva jed ne stoji; to pecivo stoji dalj časa
- 6. ne biti določen čas uporabljen zaradi pridobivanja ustreznih lastnosti: odcedek pustimo stati nekaj dni; pripravljena solata naj malo stoji, da se prepoji / testo naj pol ure stoji iz njega naj se naredi pecivo čez pol ure
- 7. pog. pristajati: modra barva ti ne stoji; ta kroj ti dobro stoji; obleka ti stoji, kot bi bila narejena zate
- 8. publ., s prislovnim določilom biti, živeti v določenih gmotnih, gospodarskih razmerah: dobro, slabo stati; ugotoviti moramo, kako stojimo / kmetija trdno stoji / bilanca je pokazala, kako delovna organizacija finančno, gospodarsko stoji
- 9. publ., v zvezi s pred biti v položaju, ko se mora kaj opraviti: stati pred težko nalogo / stati pred izbiro, odločitvijo
● ekspr. zdelo se mu je, da čas stoji čas mu je mineval zelo počasi; ekspr. z njim stvar stoji in pade on je odločilnega pomena za stvar; tako je, odkar svet stoji od nekdaj; star. zelo sposoben je, to stoji drži; pog. ta vlak stoji na vseh postajah se ustavlja; publ. njegova zadeva še vedno stoji (na mrtvi točki) se še ni začela reševati, obravnavati; star. stati v bran skušnjavi upreti se, zoperstaviti se; pog. v podjetju stoji vse na glavi razmere so popolnoma neurejene; pog. na luči mi stojiš s svojim telesom mi zaslanjaš svetlobo; pog. stati na lastnih nogah biti samostojen; ekspr. vsa stvar stoji na majavih, trhlih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. stati komu na poti ovirati ga pri njegovih dejanjih, namerah; publ. stati na določenem stališču imeti določeno mnenje o čem; ekspr. stati na očetovi strani imeti, izraziti enako mišljenje o čem kot oče; ekspr. trdno, z obema nogama stoji na zemlji je zelo stvaren; ekspr. naše slovstvo stoji ob rami svetovnemu mu je enakovredno; ekspr. vse življenje mu je stala ob strani mu pomagala, ga podpirala; ekspr. pritegniti k delu tudi tiste, ki so doslej stali ob strani niso sodelovali; ekspr. kar naprej stoji pri njej je, se mudi, zadržuje; nizko stati do kolen v dreku biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. stati z obema nogama v življenju biti zelo dejaven (v družbenem življenju); ekspr. ti stojiš med menoj in mojo srečo ti si vzrok, da nisem srečen; ekspr. ta dogodek mi stoji neprestano, živo pred očmi mislim nanj; star. kmalu bosta stala pred oltarjem se bosta poročila; ekspr. on ne bo stal s prekrižanimi rokami bo kaj ukrenil; ekspr. skušali so izvedeti, kdo stoji za njim mu pomaga, ga podpira; ekspr. neprestano ji stoji za petami hodi za njo, jo zasleduje; žarg., šport. kako stoji naše moštvo na turnirju je trenutno uvrščeno; ekspr. tako sem utrujen, da komaj še stojim (na nogah) zelo sem utrujen; ekspr. lasje mu stojijo pokonci od strahu zelo ga je strah; pog. zdaj ti klobuk stoji prav ga imaš pravilno postavljenega na glavo; klin trdno stoji je trdno nameščen; ekspr. stati visoko na družbeni lestvici imeti pomemben družbeni položaj; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro
♦ lingv. samostalnik stoji v imenovalniku ima imenovalniško končnico; za glagoli premikanja stoji namenilnik se uporablja; lov. pes stoji na divjad s stojo, navadno z dvignjeno sprednjo nogo, opozarja lovca na divjad; šah. trdnjava stoji na a-liniji; šport. stati v predklonu; vet. samica stoji je pripravljena za parjenje; voj. stati mirno vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom
stojé: prisluškoval je, stoje za vrati; stoje delati, jesti; nepremično stoje, ga je gledal
● pog. preboleti gripo stoje ne da bi ležal; ekspr. saj stoje spiš videti si zelo zaspan
stojèč -éča -e: stoječ pred hišo, je glasno zavpil; na samem stoječ mlin; otroci, stoječi okoli ognja; štorklja, stoječa na eni nogi; knjige, stoječe na polici / stoječi kapnik kapnik, ki nastane na tleh kraške podzemeljske jame; stoječi poklic poklic, pri katerem se delo opravlja stoje; stoječa svetilka; stoječa in tekoča voda
♦ fiz. stoječe valovanje valovanje, ki nastane s sestavljanjem dveh enakih valovanj v nasprotnih smereh in ne prenaša energije; les. prodati stoječi les gozdna drevesa, ki še niso posekana; obl. stoječi ovratnik ovratnik, nameščen pokonci ob vratu; rib. stoječa mreža mreža, ki se postavi na določenem območju; sam.: okoli stoječi so se zasmejali; prim. stoj
stojíščen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na stojišče: stojiščna točka / stojiščni klin klin, ki se zabije na stojišču
stópen -pna -o prid. (ọ̑) na katerega se stopa: stopna plošča
♦ alp. stopna zanka zanka, ki se daje na klin, za oporo nog pri plezanju
strême -éna s (é ẹ́) - 1. kovinski obroč, pritrjen z jermenom na sedlo, za oporo nog pri jahanju: podržal mu je streme; vtakniti nogo v streme / dvigniti se v stremenih
- 2. šport. smuška vez z jermenom ali s spiralno žico, ki poteka okrog pete in omogoča gibanje pete v navpični smeri: pritrditi stremena na smuči; stremena za skakalne smuči
- 3. nekdaj vrvica, trak ob razporku na spodnjem robu do kolen segajočih irhastih hlač: oblekel se je, pritegnil stremena in šel
♦ alp. iz vrvi narejena zanka, vpeta, obešena na klin, za oporo nog pri plezanju; les. priprava za vpenjanje listov žage pri polnojarmeniku
svédrovec -vca m (ẹ́) zastar. vlomilec: blagajno je izropal izurjen svedrovec
♦ alp. klin z navoji
svórnik -a m (ọ̑) - 1. agr. klin, ki se vtakne skozi soro, da veže z njo zadnji del voza; sornik: vtakniti svornik / svornik pri vozu
- 2. strojn. jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove; sornik: svornik je obrabljen; svornik v batu motorja
- 3. grad. jeklen debelejši vijak z glavo in matico za vezanje dveh, navadno lesenih gradbenih elementov: vgraditi svornik; zvrtati luknje za svornik
škŕnek -nka m (ȓ) muz. lesen klin, zatič na glavi godal in nekaterih brenkal za napenjanje strun; vijak: privil je škrnke in zaigral
špránja -e ž (á) dolga, ozka odprtina v trdni snovi: v vratih se je pokazala špranja; narediti, zamašiti špranjo; opazovati kaj skozi špranjo v steni; skozi špranje je mrzlo pihalo; zabiti klin v skalnato špranjo / voda je širila drobne razpoke v špranje in luknje
// dolga, ozka odprtina sploh: špranje med deskami so postajale vedno večje; skozi špranjo pod vrati je porinil pismo v sobo / ekspr. v oblakih se je pokazala svetla špranja / ekspr. stisniti oči v špranjo; odprl je vrata za špranjo na široko
♦ anat. špranja med glasilkama
špríkla -e ž (ȋ) nižje pog. - 1. klin, (ošiljena) palica: na špriklah pred pečjo so visele cunje; šprikla pri lestvi
- 2. špica, napera: vtaknil je nogo med šprikle levega kolesa
- 3. vsaka od tankih kovinskih palic, ki podpirajo tkanino dežnika; šiba: veter mu je obrnil dežnik in tri šprikle so se zlomile
štúdij -a m (ú) - 1. šolanje zlasti na višji ali visoki šoli: končati študij; med študijem se je preživljal s štipendijo; trajanje študija / fakultetni študij; izredni študij pri katerem se smejo delati izpiti brez rednega obiskovanja predavanj; podiplomski, specialistični študij; študij ob delu
● ekspr. obesiti študij na klin opustiti študiranje
♦ šol. študij na drugi stopnji do leta 1980 drugi štirje semestri pri stopenjskem študiju na univerzi; študij na prvi stopnji do leta 1980 prvi štirje semestri pri stopenjskem študiju na univerzi - 2. glagolnik od študirati: ta mesec je namenil za študij; naporen študij / študij starih listin
teléžnik -a m (ẹ̑) nar. vzhodno klin, s katerim se povežeta zgornji in spodnji del jarma; jarmnik: vtakniti teležnik
točkálo -a s (á) teh. jeklen klin za označevanje točk na površini kovine: s točkalom označiti mesta za vrtanje
učenóst -i ž (ọ̑) obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: zaradi učenosti so ga spoštovali; s svojo učenostjo si je pridobil velik ugled / ekspr. temu vprašanju njihova učenost ni bila kos; knjiž. Matija Čop, velikan učenosti / ekspr. kaj bi s takimi učenostmi učenimi spoznanji, ugotovitvami
// ekspr. znanje, zlasti šolsko, nepraktično: razlagati mladini učenost; papirnata, siva, šolska, tuja učenost
● star. obesiti učenost na klin, kljuko opustiti študiranje; star. mnogi Slovenci so odhajali po učenost na Dunaj so odhajali študirat; star. hram učenosti šola
vbíti vbíjem dov., vbìl (í ȋ) - 1. redko z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane; zabiti: vbiti klin v skalo; vbiti žebelj v steno
- 2. ekspr. s strogim ravnanjem doseči pri kom kako lastnost: vbiti komu pokorščino; uspelo ji je vbiti ponižnost, strah
// navadno v zvezi vbiti v glavo z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: vbiti komu znanje v glavo / vbiti ljudem svoje prepričanje / kar si vbije v glavo, hoče tudi doseči za kar se trdno odloči
vgozdíti -ím in vgózditi -im dov., vgózdil (ī í; ọ̄) narediti, da kaj pride v tak položaj kot zagozda: vgozditi klin v špranjo; konju se je vgozdil kamen v podkev / ekspr. vgozditi brado med dlani
viják -a m (á) - 1. valjast predmet z navoji za pritrjevanje, povezovanje: vijaki so popustili; izviti, priviti vijak; pritrditi z vijakom; jeklen, lesen, medeninast vijak; glava, navoji vijaka; tovarna vijakov; vijaki in matice / napenjalni vijak pri žagi; stol na vijak stol, katerega sedalo se s pomočjo vijaka lahko dvigne ali spusti; ključ za vijake
● publ. priviti davčni vijak povečati davke; poostriti izterjevanje davkov - 2. strojn. naprava z najmanj dvema listoma, ki spreminjata silo vrtenja v vlečno, potisno silo: vijak se je zavrtel; vijak ventilatorja; list vijaka; obrati vijaka / ladijski, letalski vijak
♦ grad. sidrni vijak za pritrjevanje, povezovanje gradbenih elementov na nosilno podlago; muz. vijak lesen klin, zatič na glavi godal in nekaterih brenkal za napenjanje strun; strojn. brezkončni vijak ki se vrti, a se v vzdolžni smeri pri tem ne premika; diferenčni vijak ki ima na enem delu navoj z večjim korakom kot na drugem; šport. vijak pri skoku v vodo, seskoku z orodja obrat okoli dolžinske osi; teh. Arhimedov vijak vijačno zavita ploskev, ki pri vrtenju potiska snov naprej; mikrometrski vijak z majhno višino navoja, navadno kot sestavni del preciznih merilnih priprav; samorezni vijak ki si ob privijanju, zavijanju, navadno v pločevino, sam vreže, zareže utor; stebelni vijak z navojem na obeh koncih stebla; stojni vijak trajno uvit stebelni vijak; korak vijaka razdalja, za katero se vijak pomakne naprej pri zasuku za 360°; steblo vijaka; zgod. palčni vijaki mučilna naprava iz dveh železnih ploščic za stiskanje palcev
vzdólžen -žna -o [u̯ž] prid. (ọ̑) vzporeden z daljšo stranjo, osjo predmeta: vzdolžni rob mize; vzdolžne oznake na cestišču / vzdolžni prerez, presek; vzdolžna os / vzdolžni padec terase; obleka ima vzdolžno zapenjanje
// vzporeden z daljšo stranjo, osjo drugega predmeta: vzdolžni rovi; prečni in vzdolžni tramovi
● knjiž., redko vzdolžna metoda proučevanja pojava metoda, pri kateri se pojav proučuje v daljši dobi
♦ alp. vzdolžni klin klin s konico v isti smeri z ušesom; biol. vzdolžna delitev; fiz. vzdolžno valovanje valovanje, pri katerem nihajo delci snovi v smeri prenašanja energije; longitudinalno valovanje; med. vzdolžna lega plodu v maternici
zabíti -bíjem dov., zabìl (í ȋ) - 1. z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabiti kol v zemljo; zabiti zagozdo v razpoko
- 2. z udarci spraviti kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: luknjo so zabili z debelim kamenjem / zabiti sod z veho
// ekspr. s silo, z udarci spraviti kaj kam sploh: roke je zabil v žepe skoraj do komolcev; zabiti žogo čez travnik - 3. s pritrditvijo česa z žebljem, žeblji zapreti, prekriti: zabiti okenske odprtine z deskami / zabiti hišo; zabiti zaboj / zabiti pokrov na krsto pribiti
- 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično pognati kri po žilah: od strahu ji je srce hitreje zabilo
- 5. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom, znaki naznaniti čas: v stolpu je zabila ura
- 6. ekspr., navadno v zvezi zabiti v glavo z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabiti komu podatke v glavo
- 7. slabš. zapraviti: ves denar zabije; plačo zabije po gostilnah / žal mu je časa, ki ga je zabil za to delo nekoristno porabil
- 8. ekspr. prebiti, preživeti: veselo je zabil prosti čas; skušal je nekako zabiti čas do odhoda vlaka
- 9. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: ta pa zna zabiti; dobro jih je zabil
● žarg., šport. zabiti gol dati, doseči; pog., ekspr. zabiti komu kajlo z besedo, dejanjem koga učinkovito zavrniti
zabíti se - 1. ekspr. za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj, težje dostopno mesto: zabil se je v bunker in čakal, da se spopad konča
// za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabil se je v sobo in bral; zabili so se na peč in kvartali / do konca življenja se je zabil na podeželje - 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: tako se je zabil v študij, da ni mislil na nič drugega / zabiti se v knjige
- 3. pog. zaleteti se, trčiti: pazi, da se ne zabiješ; zaradi prevelike hitrosti se je zabil v zid; zabiti se z avtomobilom
zabíti si ekspr., navadno v zvezi zabiti si v glavo trdno se odločiti kaj doseči, narediti: zabil si je v glavo, da bo šel študirat / kadar si kaj zabije v glavo, ga ni mogoče ustaviti
zabít -a -o - 1. deležnik od zabiti: zabit klin; z žeblji zabita vrata
● ekspr. nebo je čisto zabito z oblaki prekrito
♦ grad. zabiti vodnjak vodnjak z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami, iz katerega se voda dviga navadno z ročno črpalko - 2. ekspr. oddaljen, odročen: zabiti kraji; zabite vasi
- 3. slabš. omejen, neumen: zabit človek; zabit je kot vol / kot psovka štor zabiti
zagozdíti -ím in zagózditi -im dov., zagózdil (ī í; ọ̄) - 1. z zabitjem zagozde, zagozd narediti, da je kaj trdno nameščeno: zagozditi podpornike, zagozditi toporišče / zagozditi vratno krilo s koščkom lesa
- 2. dati, potisniti kaj kam tako, da je tam trdno nameščeno: zagozditi kamen pod kolo; zagozditi klin v špranjo; s privijanjem vijaka zagozditi vložek v luknjo
// dati, spraviti kaj v položaj, iz katerega ne more priti: deroča voda je zagozdila čoln med stebre mostu; zagozdil se je med skale, da ga voda ni mogla odnesti / ekspr.: zagozdil je glavo med dlani; zagozdil je nogo med vrata - 3. ekspr. z nabiranjem, kopičenjem na določenem mestu narediti neprehodno: rov so zagozdile odkrušene skale; ulico so zagozdili tovornjaki; množica je za hip zagozdila vrata
zagozdíti se, in zagózditi se - 1. priti v kaj ozkega, ovirajočega in tam ostati, se ne premikati: pri plezanju iz luknje se je zagozdil; med podkev in kopito se je zagozdil kamen; pri žaganju se je rezilo zagozdilo / plavajoči led se je zagozdil v soteski; pren. v možgane se mu je zagozdila trdovratna misel
- 2. ekspr. premikajoč se priti v položaj, ki zaradi nabiranja, kopičenja česa preprečuje gibanje, prehajanje: pred mostom se je zagozdila kolona avtomobilov; med vrati se je zagozdila skupina gostov
// zaradi nabiranja, kopičenja česa na določenem mestu postati neprehoden: cestišče se je zagozdilo z avtomobili
zagozdèn -êna -o: rov je zagozden s skalo; v razbitem avtomobilu zagozdena ženska
zaklíniti -im dov. (í ȋ) knjiž. - 1. z zabitjem klina, klinov narediti, da je kaj trdno nameščeno: zakliniti toporišče / zakliniti sekiro / zakliniti jambor v pod
- 2. zakoličiti: zakliniti zemljišče
- 3. povzročiti, da ima kaj klinasto obliko: granata je zaklinila stolp
♦ gozd. zakliniti hlod zabiti vanj klin za spravilo iz gozda
zaklíniti se prodreti, zariti se v kaj kot klin in tam ostati: železo se je zaklinilo med rebra / enota se je zaklinila v sovražno vojsko
zaklínjen -a -o: zaklinjen hlod
● knjiž. zaklinjena planinska pot zavarovana s klini
zánka -e ž (ȃ) - 1. navadno z vozlom sklenjen del, kos vrvi, traku: narediti zanko; natakniti, zadrgniti, zategniti zanko okrog ročaja; spustiti zanko okoli debla; usnjena zanka; zanka iz vrvi, žice; okrasni vozel z dvema zankama
// temu podobna priprava za lovljenje živali: nastavljati zanke; ujeti srno, zajca z zanko / lov na zanko, z zanko / knjiž., redko metna zanka laso
// kar je temu podobno sploh: zanka na ovratniku suknjiča; ranjeno roko je nosil v zanki; mreža z gostimi zankami / pot je bila speljana v obliki zanke - 2. osnovna prvina pri pletenju, kvačkanju, ki nastane s potegovanjem niti skozi prej narejeno enako prvino; petlja: delati zanke; snemati zanke pri pletenju
- 3. ekspr. kar omogoča, da kdo koga zvijačno ujame, dobi in mu ne more več uiti, se mu izmakniti: nasprotniku je nastavil zanko; izmuzniti se iz zanke; ujeti koga v zanko; zanke in pasti velemestnega življenja
● ekspr. z begom se je rešil iz zanke usmrtitve z obešenjem; ekspr. zadrgniti komu zanko (okrog vratu) spraviti ga v brezizhoden položaj; ekspr. padel je policiji v zanke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. ujeti koga v zanko prevarati, ukaniti ga; ekspr. ujel se je v lastno zanko nesreča, ki jo je pripravljal drugim, je zadela njega samega
♦ alp. stopna zanka ki se daje na klin, za oporo nog pri plezanju; elektr. zanka niz ukazov, ki se ponavljajo, dokler ni dosežen določen pogoj; histerezna zanka sklenjena krivulja, ki ponazarja zvezo med gostoto magnetnega pretoka in jakostjo magnetnega polja pri feromagnetnih snoveh; obrt. pobirati zanke na nogavicah popravljati sparane petlje; šol. zanka element pisane črke, pri katerem se črta elipsasto prekriža sama s seboj; šport. zanka element umetnostnega drsanja, pri katerem opravi drsalec na eni nogi polni obrat, ne da bi spremenil smer gibanja
zasékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. z udarcem, udarci z ostrim predmetom narediti zarezo, odprtino v kaj: zasekati deblo, drevo; zasekati smreko, da cedi smolo
// z udarcem, udarci priti z ostrim predmetom kam: močno je udaril, da je zasekal v spodnjo plast / zasekati s srpom v krtino - 2. z udarcem narediti, da kak oster predmet pride v kaj in tam ostane: zasekati sekiro v tnalo / zasekati lopato v ilovico
- 3. z udarcem, udarci z ostrim predmetom narediti kaj: zasekati letnico, znamenje v skorjo; zasekati luknjo v led / zasekati prehod skozi goščavo; zasekati stopnice v hrib / s sabljo zasekati komu rano; pren., ekspr. krivica mu je zasekala globoko rano
// brezoseb. začutiti ostro bolečino: zasekalo ga je v križu; ob novici jo je zasekalo v srcu - 4. ekspr. ostro, kratko udariti: zasekati s sabljo proti komu / zasekati s palico po tleh
- 5. ekspr. zaradi sile, ostrine priti, prodreti v kaj: zobje zasekajo v suh kruh / sekalci se mu od nestrpnosti zasekajo v spodnjo ustnico
- 6. ekspr. ostro, nenadoma se zaslišati: žvižg zaseka bližje / v tišino zaseka strel
- 7. ekspr. rezko, odločno reči: ni res, je zasekal oče
♦ voj. zasekati poti s podrtimi drevesi, obrnjenimi z vrhovi proti sovražniku, narediti poti težje prehodne
zasékati se - 1. zmotiti se pri sekanju: tesar se ni zasekal
- 2. ekspr. nenadoma, silovito priti, vriniti se kam: četa se je zasekala med sovražnikove enote; s konjenico se zasekati kot klin med upornike
// nenadoma, silovito se pojaviti kje: v temo se zaseka svetloba žarometov / misel se zaseka vanj
zasékan -a -o: v štor zasekana sekira
● ekspr. zasekano govorjenje govorjenje, v katerem so besede, stavki izgovarjani z ostrimi premori
zásova -e ž (á) star. zapah, klin: poriniti zasovo čez vrata / privzdigniti zasovo