anglosáški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Anglosase: anglosaška rokopisna književnost // nanašajoč se na Angleže ali angleško govoreče Američane: značilnosti anglosaškega sveta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
brahmánski tudi bramánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na brahmane ali brahmanizem: brahmanska kasta / brahmanska književnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
bújen -jna -o prid., bújnejši (ū) - 1. ki lepo in obilno raste: bujna trava; bujno cvetje, zelenje / bujni lasje; pesn. bujna pomlad
- 2. ekspr. močno in lepo razvit: bujna ženska; dekle bujnih oblik / bujna rast
- 3. ki obstaja v zelo veliki meri: naš fant ima bujno domišljijo; to izvira iz njegove bujne fantazije / bujne barve jeseni
bújno prisl.: bujno rasti; književnost se bujno razvija; bujno cvetoče češnje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
capljáti -ám nedov. (á ȃ) - 1. ekspr. nerodno hoditi, navadno s kratkimi koraki: otročiček caplja za materjo
// slabš. hoditi: mož mora povsod capljati z njo; on se prevaža, jaz pa peš capljam / capljati po blatni cesti - 2. slabš. posnemati koga ali kaj, imeti za vzor: nekritično capljajo za modnim subjektivizmom / književnost je capljala za razvojem drugih umetniških področij zaostajala
capljajóč -a -e: capljajoči koraki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
cvetéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. imeti cvet, cvete: češnje na bregu že cvetijo; vrtnice so rdeče cvetele; pozno cveteti
- 2. ekspr. imeti, kazati zdrav, lep videz: fant je kar cvetel
- 3. ekspr. gospodarsko dobro uspevati: mesto je cvetelo; trgovina je cvetela
// obstajati v veliki meri: književnost je cvetela / ljubezen je začela cveteti med njima - 4. ekspr. trgati se, cefrati se: rokavi so pričeli cveteti
● ekspr. pri njem ji ne bodo rožice cvetele se ji ne bo zelo dobro godilo; ekspr. bil je v zadregi in uhlji so mu začeli cveteti postajali so temno rdeči
cvetèč -éča -e: cveteč obraz; cveteč vrt; cveteča deklica; prim. cvesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
dekadéntski in dekadêntski -a -o prid. (ẹ̄; ē) nanašajoč se na dekadente: dekadentski krožek / dekadentska književnost dekadentna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
domáčnost -i ž (á) - 1. vzdušje, ki je značilno za dom in mirno, skladno družinsko življenje: motiti domačnost; prisrčna, tiha, topla domačnost; njihovo stanovanje je polno domačnosti in topline / v majhnem mestu ima občutek domačnosti / ni mu všeč šefova domačnost do podrejenih
- 2. knjiž. kar je značilno za ožjo domovino: pisatelj je želel premakniti našo književnost iz domačnosti; v prevod je vključil več neposrednih izrazov naše domačnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
dramátski -a -o prid. (ȃ) - 1. dramski: dramatski pisatelj / dramatska književnost; dramatsko delo / dramatski krožek / gostovanje dramatske družine
- 2. ki vzbuja pozornost, presenečenje zaradi napetosti, razgibanosti; dramatičen: dramatski dogodki; prizor je postajal čedalje bolj dramatski
dramátsko prisl.: dramatsko dovršeni dialogi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
ekspêrt -a m (ȇ) strokovnjak, ki daje mnenja, nasvete o zadevah iz svoje stroke, izvedenec: pravni ekspert;
ekspert za rusko književnost pri založbi;
izjava, poročilo eksperta za gozdarstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
fragmènt -ênta m (ȅ é) - 1. ohranjen ostanek kake stvaritve, navadno umetniške: pri izkopavanju so odkrili nekaj keramičnih fragmentov; fragment freske / književnost je poznal samo v fragmentih delno, ne popolnoma
- 2. nedokončano literarno delo: roman je ostal fragment; dramski fragment
♦ med. kos, drobec kosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
francóski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Francoze ali Francijo: francoski jezik;
francoska književnost / francoski predstavnik v mednarodni delegaciji; francoska vlada / francoski film / francoski ključ francoz; star. francoska bolezen sifilis
♦ arhit. francosko okno do tal segajoče okno z ograjo na zunanji strani; friz. francoska brada brada z dolgimi, v spodnjem delu v tri pramene razdeljenimi kocinami; gastr. francoska solata solata iz zelenjave, krompirja in majoneze; gost. francoski bife; francoska strežba strežba, pri kateri si gost sam postreže s prinesenih plošč; zgod. francoska revolucija buržoazna revolucija leta 1789 v Francijifrancósko prisl.: govoriti (po) francosko
● pog. oditi po francosko brez slovesa, neopazno; pog., ekspr. gost jo je popihal kar po francosko odšel je, ne da bi plačal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
íslandski in islándski -a -o prid. (ȋ; ȃ) nanašajoč se na Islandce ali Islandijo: islandski jezik;
islandska književnost / islandski ribiči
♦ bot. islandski lišaj zdravilen grmičast lišaj olivno zelene barve, Cetraria islandica; min. islandski dvolomec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
italijánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Italijane ali Italijo: italijanski jezik;
italijanska književnost / pšenica italijanske sorte / italijanski film / italijanska lira / publ. italijanski škorenj Apeninski polotok // med drugo svetovno vojno nanašajoč se na pripadnike oboroženih enot Italije: partizani so se spopadli z italijansko patruljo / italijanska okupacija slovenskega ozemlja
♦ igr. italijanska križanka križanka, pri kateri mora črna polja razporediti reševalec sam; lit. italijanski enajsterec enajsterec; zool. italijanska čebela čebela z zadkom rumenkaste barve, Apis mellifica ligusticaitalijánsko prisl.: govoriti (po) italijansko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
kájkavski -a -o prid. (ā) nanašajoč se na kajkavce ali kajkavščino: kajkavska književnost / kajkavsko narečje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
katehétski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na katehete ali katehetiko: domača književnost v tej dobi ni presegla katehetskih potreb / katehetsko društvo
♦ ped. katehetski razgovor razgovor v obliki vnaprej določenih vprašanj in odgovorov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
knjíštvo -a s (ȋ) star. književnost, literatura: nabožno knjištvo / najslavnejša dela svetovnega knjištva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
knjižéven -vna -o prid. (ẹ̄) - 1. nanašajoč se na književnost: seznanjati se z različnimi književnimi zvrstmi / izdajati književni list; ta roman je pisateljevo najpomembnejše književno delo / književna umetnost / književni teoretik; književna kritika
- 2. redko knjižen: književni sejem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
knjižévnost -i ž (ẹ̄) - 1. umetnost, ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik: zanimati se za književnost; razvoj evropske književnosti; zgodovina književnosti; predavanje o ruski književnosti / domača, prevodna, tuja književnost; klasična, sodobna književnost; književnost med obema vojnama / študirati svetovno književnost
// navadno s prilastkom dela te umetnosti: brati mladinsko, otroško književnost; kupuje angleško, francosko, poljsko književnost - 2. navadno s prilastkom celota umetniških, znanstvenih, poljudnih del naroda, človeštva: temeljna dela slovenske književnosti / na fakulteti predava književnost
- 3. redko, navadno s prilastkom knjige, spisi o kaki stroki, kakem področju; literatura: tiskati pedagoško, politično književnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
knjížnost -i ž (ȋ) zastar. književnost, literatura: narod z bogato knjižnostjo / leposlovna knjižnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
kómparativen in komparatíven -vna -o prid. (ọ̑; ȋ) ki temelji na primerjanju, primerjalen: komparativne metode, znanosti;
komparativno proučevanje / strokovnjak za komparativno gramatiko; oddelek za komparativno književnost
♦ ekon. komparativna prednost prednost v mednarodni menjavi, ki jo ima določena država v odnosu do druge države zaradi manjših proizvodnih stroškov kakega blaga; sam.: pog. vpisal se je na komparativno na oddelek za primerjalno književnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
komparativíst -a m (ȋ) strokovnjak za primerjalne znanosti, zlasti primerjalno književnost, primerjalec: razprava priznanega komparativista / pog. zbrali so se komparativisti iz prvega letnika slušatelji oddelka za primerjalno književnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
komparativístika -e ž (í) veda, ki temelji na uporabi primerjalnih metod, zlasti primerjalna književnost: študij komparativistike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
literatúra -e ž (ȗ) - 1. umetnost, ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik, književnost: zanimati se za literaturo; zgodovina literature; pogovor o literaturi; smeri v literaturi / družbeno angažirana, mladinska, poučna, pripovedna, socialna, tendenčna literatura / umetniška literatura
// navadno s prilastkom dela te umetnosti: brati izvirno, prevodno, slovensko, rusko literaturo; knjižnica izposoja tudi potopisno in znanstvenofantastično literaturo; avtorji zabavne literature / ekspr. te pesmi so biseri naše literature / knjiž. lepa literatura leposlovje - 2. navadno s prilastkom celota umetniških, znanstvenih, poljudnih del naroda, človeštva; književnost, slovstvo: začetki francoske literature; Trubarjevo delo je temelj slovenske literature / žarg.: učenci ponavljajo literaturo in slovnico literarno zgodovino; predavati literaturo
- 3. navadno s prilastkom knjige, spisi o kaki stroki, kakem področju: brati poljudnoznanstveno literaturo; kupovati filozofsko, partijsko, zgodovinsko literaturo; širiti revolucionarno literaturo; pri pisanju je uporabil vso dosegljivo strokovno literaturo; policija je zaplenila propagandno literaturo; literatura o Cankarju / na koncu razprave je navedena literatura naslovi knjig, del, iz katerih je avtor dobil podatke
♦ muz. klavirska literatura tiskane klavirske skladbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
litvánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Litvance ali Litvo: litvanski jezik;
litvanska književnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
malgáški -a -o prid. (á) ki se nanaša na Malgaše, prebivalce Madagaskarja: malgaški jezik; malgaška književnost; Obred spremljajo petje, ples in igranje na tradicionalne malgaške instrumente E ← frc. malgache ← malgaško malagasy
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
mongólski -a -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na Mongole ali Mongolijo: mongolska književnost / mongolsko gospodarstvo
- 2. antr. mongoliden: mongolska plemena / mongolska rasa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
múza -e ž (ú) - 1. v grški mitologiji vsaka od devetih zaščitnic umetnosti in znanosti, modrica: prositi muze za navdih; Apolon z devetimi muzami
● iron. muze ga ravno niso obdarovale ni zelo pameten, nadarjen; nima umetniškega daru - 2. ekspr. umetniški dar, umetniški navdih: njegova muza ne počiva; skromni plodovi pesnikove muze / vpeljati v domačo književnost vse oblike petrarkistične muze umetnosti, zlasti pesništva
// ženska kot vir umetniškega navdiha, zlasti pesniškega: v romanu je opisal prijateljevo nekdanjo muzo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
némški -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na Nemce ali Nemčijo: nemški jezik;
nemška književnost / nemški film; nemško-slovenski slovar / nemška klasična filozofija; nemška trgovska mornarica; nemško taborišče / nemški ovčar srednje velik službeni pes z daljšo trdo dlako črne ali sive barve
♦ bot. nemški rožmarin okrasna rastlina z rumenimi koški na dolgih pecljih, Santolina chamaecyparissus; nemška detelja lucerna; lov. nemški dolgodlakar rjav ali progast lovski pes z dolgo, valovito dlako; rel. nemški viteški red // med drugo svetovno vojno nanašajoč se na pripadnike oboroženih enot Nemčije: partizani so uničili nemški bunker / nemška okupacija slovenskega ozemljanémško prisl.: govoriti (po) nemško; nemško beroče občinstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
novoknjížen -žna -o prid. (ȋ) lingv. nanašajoč se na novo književnost, zlasti iz druge polovice 19. stoletja: novoknjižne besede;
novoknjižne izposojenke iz drugih slovanskih jezikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
osredotočeváti -újem nedov. (á ȗ) star. osredotočati: osredotočevati čete na določenem kraju / leposlovno delovanje se je takrat osredotočevalo v Ljubljani / svoje zanimanje osredotočuje na književnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
ostvárjati -am nedov. (á) - 1. knjiž. uresničevati, izvajati, izpolnjevati: ostvarjati ideje, načrte, zamisli / ostvarjati želje
- 2. publ. imeti, dosegati: ostvarjati dohodek; ostvarjati možnosti za kaj / ostvarjati svojo književnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
partíjen -jna -o prid. (ȋ) publ. ki vsebuje, izraža ideje, načela Zveze komunistov Jugoslavije ali (komunistične) partije: partijna književnost / partijna dejavnost partijska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
pisménstvo tudi písmenstvo -a s (ẹ̑; ȋ) - 1. lit. rokopisno slovstvo: zbirati spomenike pismenstva
- 2. knjiž. književnost, slovstvo: razvoj slovenskega pismenstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
poétičen -čna -o prid. (ẹ́) knjiž. - 1. pesniški: tvoj jezik je poetičen; uporabljati poetična sredstva / poetični zanos / to so njegovi prvi poetični poskusi / poetični psevdonim
♦ lit. poetični realizem realistična književnost z vzvišeno idejo, temelječo na čustvovanju ter brez ostre družbene kritike; poetična drama drama, navadno v verzih, z izrazitimi lirskimi prvinami; poetična licenca pesnikova pravica, da se zaradi metričnih zahtev oddalji od kakega jezikovnega pravila; taka oddaljitev, pesniška svoboščina - 2. zelo čustven: globoka poetična duša / preveč poetičen je
// ki vzbuja nežna, prijetna čustva: poetična pesem / poetična narava, pokrajina
poétično prisl.: poetično občutena recitacija pesmi; sam.: dojemanje poetičnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
póln -a -o [u̯n] prid., pólnejši (ọ̑ ọ́) - 1. v katerem je toliko česa
- a) kolikor drži: sod je poln, nehaj vlivati; polna košara, vreča; do polovice poln; skoraj poln; zvrhano poln / v vrsti so stali kozarci, polni medu napolnjeni z medom
- b) kolikor lahko sprejme: polni avtobusi niso ustavljali na postajah; hoteli so v počitnicah polni; polna skladišča; ekspr. nastopili so pred nabito polno dvorano / zvezek bo kmalu poln
- 2. s širokim pomenskim obsegom v katerem je določena stvar
- a) v velikem številu, v veliki količini: hlevi so spet polni; ob praznikih so gostilne polne / poln klas, strok v katerem je dosti semen; češnje so letos polne imajo dosti sadov
// nav., ekspr.: trg je bil poln ljudi na trgu je bilo dosti ljudi; biti poln načrtov, vtisov imeti dosti načrtov, vtisov; ceste, polne blata zelo blatne; knjiž.: leto, polno dogodkov; zvezd polno nebo - b) sploh: vse vaze so polne, kam naj da rože; obe roki ima polni; ima polna usta / polna puška nabita; polna školjka v kateri je žival
// ki ima določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: poln glas; poln okus izrazit; polna, črna brada gosta
// izrazno poln jezik; vsebinsko in zvočno poln verz / publ. ta starec je edina polna oseba romana prepričljiva, živa
// ekspr., z rodilnikom ki ima kako lastnost v veliki meri: odšel je poln upanja; biti poln veselja, zdravja zelo vesel, zdrav; knjiž.: glas, poln hrepenenja; ljubezni poln pogled
- 3. ki predstavlja najvišjo stopnjo
- a) glede na določeno mero: popiti poln lonec mleka; dodati polno veliko žlico olja / publ.: plačati je moral polno vsoto celo; delati polno uro / polna pokojnina pokojnina, za katero so izpolnjeni vsi pogoji za največji dosegljivi znesek
- b) publ. glede na določene možnosti, sposobnosti: zaleteti se ob polni hitrosti; nasad je v polni rodovitnosti največji; stroj je dosegel polno število obratov največje mogoče
// čas polnega razcveta baročne umetnosti
- 4. publ. ki obsega vse sestavne dele celote, enote; popoln: vojak v polni bojni opremi; književnost, ki ima razvito le poezijo, še ni polna književnost / zbora so se udeležili v polnem številu vsi
// napiši njegov polni naslov ime, priimek in bivališče; podpisati se s polnim imenom z imenom in priimkom
// ki ni z ničimer omejen, zmanjšan: biti pri polni zavesti / bojevati se za polno neodvisnost; prevzeti polno odgovornost za akcijo vso; to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno
// to je junaštvo v polnem pomenu besede pravo, resnično junaštvo
// v prislovni rabi, v zvezi v polni meri, v polnem obsegu v celoti, popolnoma: prikazati stvar v polnem obsegu; tak odgovor ne zadovoljuje v polni meri / to nas v polni meri sili k smotrnejšemu gospodarjenju zelo, močno - 5. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: bila je polna, a ne debela / polne prsi, roke, ustnice / postati poln v obraz
- 6. ki ni votel, je iz celega: poln rog; polna in votla telesa / kolo s polnimi gumami brez zračnic; polna opeka opeka, ki nima votlin, votlinic
// ki je cel pobarvan, izvezen: polni krožci; listi naj bodo polni, cveti pa le obrobljeni / polna luna luna, ko je vidna vsa njena površina - 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: predenj je stresla poln predpasnik jabolk; polna stran opomb; prinesti polno naročje drv
● ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; pog., ekspr. obljub imam že poln kovček ne maram, da mi še naprej samo obljubljate; nižje pog. zdaj te imam pa poln kufer naveličan sem te, odveč si mi; knjiž. skrinja iz polnega lesa iz masivnega lesa; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; star. ni se ga upala pogledati s polnim pogledom naravnost; odkrito; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. časopisi so polni hvale o njem zelo ga hvalijo; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; zastar. oba moža sta bila polna vina sta bila (od vina) pijana; ekspr. imeti polno denarnico veliko denarja; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; nizko on ima takoj polne hlače takoj se ustraši, izgubi pogum in zato popusti, odneha; ekspr. stoji pri polnih jaslih ima v obilju vse gmotne dobrine; pri polni mizi menda ne boš lačen pri mizi, obloženi s hrano; ekspr. delati s polno paro zelo hitro; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. imeti zmeraj polno torbo novic dosti, veliko; ne govori, kadar imaš polna usta kadar imaš v ustih hrano; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. da je bila mera polna, se je še urezal poleg, povrhu vseh nevšečnosti, težav; obe roki imam polni, primi ti v obeh rokah imam, držim nekaj; ekspr. vse misli so mu polne dekleta veliko misli nanjo; ekspr. vsa cesta ga je bila polna pijan se je opotekal po njej; ekspr. imeti hišo polno gostov imeti veliko gostov; ekspr. vsa hiša je polna tega otroka po celi hiši skače; ekspr. zakričati iz polnega grla, polnih pljuč zelo; ekspr. pluti s polnimi jadri k cilju hitro, brez obotavljanja se mu bližati; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega; ekspr. iz mesta se je vrnil s polnimi ušesi čenč v mestu je izvedel veliko čenč; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; včeraj je bil sosed po polnem trezen popolnem
♦ agr. polna zrelost semena zrelost semena, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; polno mleko mleko, ki ima vso maščobo; polno seme seme, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; avt. voziti s polnim plinom z največjim možnim dotokom goriva; geom. polni kot kot, ki meri 360°; polna črta črta, narisana brez vmesnih presledkov; gled. polna kulisa kulisa, ki je brez odprtin za okna, vrata; jur. polni delovni čas delovni čas, ki traja 42 ur na teden; les. polni meter kubični meter; lingv. polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; lit. polni stik rima; muz. polni ton ton, ki je izrazit, čist in ima dosti sozvenečih tonov; obrt. čevlji s polno peto s peto, ki se od sredine stopala postopoma veča; polno kitanje kitanje vse površine; tur. polni penzion s tremi obroki hrane; vrtn. polni cvet cvet, ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju
pólno - 1. prislov od poln: glas je zvenel polno; polno razvita osebnost
- 2. veliko, mnogo: na cestah je polno ljudi / v njem je polno življenja / gozd nudi vse polno koristi
● ekspr. povsod ga je polno povsod ga lahko srečaš; pog. ima jih polno za ušesi je zelo navihan; sam.: ekspr. dajati iz polnega veliko, radodarno; ekspr. kot umetnik se je iz polnega izživljal v poeziji najbolj celovito, popolno; ekspr. izobraženstvo hoče zajemati iz polnega hoče biti dobro obveščeno, seznanjeno; ekspr. njegove sodbe navadno zadenejo v polno so točne, pravilne; so učinkovite
♦ lov. zadeti žival v polno smrtno; šport. metati na polno pri kegljanju metati, ko stojijo vsi keglji; metati določeno število lučajev, pri čemer se podrti keglji po vsakem lučaju postavijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
pòrevolucíjski -a -o prid. (ȍ-ȋ) nanašajoč se na čas po revoluciji: porevolucijske razmere / porevolucijska književnost / porevolucijska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
poslúšati -am, in poslúšati tudi poslušáti -am nedov. (ú; ú á ú) - 1. zavestno, hote s sluhom zaznavati: sedel je mirno in poslušal; poslušati bitje srca; poslušati hrup; poslušal sem, kako je pokalo v daljavi; gledati in poslušati; molče, napeto, pazljivo poslušati; pog. poslušati samo z enim ušesom nepazljivo
// s poslušanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: prebral bom članek, poslušajte; poslušati glasbo, radijsko oddajo, pogovor; poslušal je, kaj govorijo; z zanimanjem poslušati / poslušati govornika, pevca njegov govor, petje; ekspr.: saj me sploh ne poslušaš; samo napol me poslušaš nepazljivo; publ. poslušajte nas spet danes teden ob isti uri ta radijska oddaja bo spet na programu danes teden ob isti uri - 2. pazljivo, napeto čakati na glasove, zvoke: poslušala je, a vse je bilo tiho; poslušal je, kdaj bo zaslišal zvonec / poslušal je proti postaji, če se že bliža vlak; knjiž. poslušati v temo
- 3. redko prisluškovati: poslali so ga tja, da bi poslušal; ali ste poslušali za vrati
- 4. upoštevati pri svojem ravnanju: poslušati nasvet / žena je ugovarjala, on pa je ni poslušal; ko bi bil mene poslušal, bi vsega tega ne bilo; ne poslušaj takih svetovalcev / ekspr. poslušati pamet, razum; knjiž. poslušati glas srca
// ubogati: reci ji ti, mene ne posluša; poslušati starše / poslušati povelje, ukaz; njegova dolžnost je bila poslušati, kar so mu ukazali - 5. udeleževati se kot slušatelj predavanj na visoki šoli: poslušati svetovno književnost / poslušati predavanja iz slavistike / poslušal je še Ramovša njegova predavanja
- 6. ekspr. izraža negativen, odklonilen odnos osebka do govorjenega: tvojega zmerjanja ne bom več poslušal; nerad, težko poslušam tako govorjenje; zoprno mi je poslušati te neumnosti; zabavljanja nisem mogel več poslušati / nehajte, kdo vas bo poslušal
- 7. v medmetni rabi izraža
- a) željo, prošnjo: poslušaj, mama, ali mi boš kupila čevlje; poslušajte, pridite jutri, pa se bova dogovorila
- b) nejevoljo, nestrpnost: poslušaj, zdaj te imam pa dosti; poslušaj, ali me imaš za norca; tako res ne gre, poslušajte
- c) ugovor: poslušajte, to je vendar zlagano; ampak poslušajte, jaz sam ne morem nič urediti
- č) začudenje, presenečenje: poslušaj, ali je kaj takega mogoče
● rad bi ti nekaj povedal. Poslušam govori, povej; ekspr. pazi, tukaj stene poslušajo verjetno tukaj kdo prisluškuje; ekspr. vsak dan poslušam pritožbe proti vam se pritožujejo proti vam; knjiž., ekspr. poslušati naravo, nočno tihoto doživljati jo, vživljati se vanjo; pog. še dolgo je potem poslušal, da je tat so mu očitali, so ga zmerjali; pog. vedno poslušamo, kakšna je mladina se govori; ekspr. poslušati z očmi in ušesi zelo pazljivo; ekspr. poslušal ga je s srcem ne samo z ušesi vživel se je v njegovo govorjenje; ekspr. poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ne morem mu pojasniti, ker ne zna poslušati z govorjenjem ne da sogovorniku možnosti, da bi govoril, povedal svoje mnenje; ekspr. on se rad posluša veliko govori in ima to, kar pove, za zelo pametno; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. tako lepo govori, da bi ga kar naprej poslušal zelo lepo govori
poslušáje star.: sedela je pri oknu, poslušaje fantovsko petje; napeto poslušaje, je gledal v daljavo
poslušajóč -a -e: otroci sedijo okoli nje, poslušajoč pravljico; predavati pazljivo poslušajočim udeležencem; sam.: poslušajoči so se ob teh besedah vznemirili
poslúšan -a -o: publ. zelo poslušana radijska oddaja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
pospeševáti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, da poteka premikanje z večjo hitrostjo: pospeševati hojo, vožnjo / pospeševal je korake, da je že skoraj tekel / hitra hoja pospešuje krvni obtok
- 2. delati, povzročati, da se kaj hitreje ali bolje razvija: veter pospešuje izsuševanje tal; pospeševati rast; pospeševati razvoj kulture / pospeševati jezik, književnost; pospeševati kmetijstvo, živinorejo; publ. pospeševati stike krepiti, utrjevati
// knjiž. večati, stopnjevati: pospeševati blaginjo; pospeševati hitrost; pospeševati hrup, nemir; jesensko vreme mu je slabo voljo še pospeševalo - 3. avt. spravljati motor v hitrejši tek: vedno je pospeševal zelo počasi / motor slabo pospešuje
♦ fiz. pospeševati ione, elektrone dosegati z električnim poljem, da se gibljejo z veliko hitrostjo
pospešujóč -a -e: k hitremu razpletu dogodkov so pripomogle pospešujoče okoliščine; prisl.: nekatere snovi delujejo na prebavo pospešujoče
♦ muz. pospešujoče označba za spremembo hitrosti izvajanja accelerando
pospeševán -a -o: pospeševan razvoj; pospeševana hitrost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
poznáti -znám nedov. (á ȃ) - 1. vedeti za obstajanje, lastnosti, značilnosti koga: nihče ga ne pozna; ali me še poznaš; ni poznal ne očeta ne matere; pozna ga iz otroških let; pozna jo samo od dobre strani; poznati po glasu, hoji, imenu, resnicoljubnosti; dobro, navidez, pobliže, slabo poznati; poznajo ga kot, zastar. za poštenjaka; midva se pa že poznava / nikoli ne bo drugačen, saj ga poznam
- 2. vedeti (za) kaj, biti seznanjen s čim: bal se je približati stražarju, ker ni poznal gesla; poznati pot; poznati pravila, zakone; to pravljico pozna vsak otrok; dobro poznam ta problem; razmere pozna do podrobnosti; pog. svoj klobuk bom pa ja poznal / to hišo poznam sem jo že videl
// mlad je še in ne pozna življenja
// imeti s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: moderne glasbe ne pozna; dobro pozna evropsko književnost; pozna svojo stroko; malokdo tako pozna Prešernove poezije kot on / poznati imena rastlin; za prevajanje je treba dobro poznati oba jezika znati, obvladati; not ne pozna jih ne zna brati - 3. ekspr. vedeti za značilnosti kakega pojava, zlasti negativnega: dobro pozna fašizem in njegove metode; pozna njegove napake; poznam ta strah, ni mi treba razlagati
- 4. nav. ekspr. biti v določenem, navadno dobrem odnosu s kom: on bo že dobil službo, ker oče pozna direktorja; pozna se s profesorjem
- 5. ekspr. ozirati se na koga, upoštevati ga: starše pozna samo, kadar jih potrebuje / nihče ga ni poznal v nesreči mu ni pomagal
- 6. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z nikalnico izraža, da to, kar določa sobesedilo, pri osebku obstaja: materina ljubezen ne pozna mej; nobene mere ne pozna; on ne pozna milosti, opravičevanja; te navade pri nas ne poznamo; nobene olike ne pozna; počitka sploh ne pozna; te dežele ne poznajo snega; takrat je še poznal srečo, veselje
● nižje pog. nobenega heca ne pozna je resen, ne mara potegavščin; bolnik nikogar ne pozna ni pri zavesti; ekspr. ta človek ne pozna šale vse jemlje, obravnava resno; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; ekspr. kako sem mogel to storiti, sam sebe ne poznam zelo sem začuden nad svojim dejanjem, ravnanjem; ekspr. če to narediš, te ne poznam več nočem imeti opravka, stikov s teboj; ekspr. vidva sta mi skrila denarnico, saj vaju poznam vem, da sta nagajiva; ekspr. pozna ga do jeter, do obisti pozna vse njegove lastnosti, zlasti slabe; še ne pozna na uro ne zna razbrati časa z ure; zastar. ne pozna ga več za svojega sina ne prizna, ne šteje; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; pog. samo napol ga poznam ne dobro, nekoliko; poznam ga kot slab denar, kot svoj žep zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih
poznáti se biti viden, kazati se: bolezen se ji pozna na obrazu; na tej preprogi se pozna vsaka stopinja; pozna se mu, da ni spal; po govorici se mu pozna, da ni domačin / noseča je, pa se ji še nič ne pozna
● delu se pozna hitrica zaradi prehitrega delanja, opravljanja je delo manj kvalitetno; ekspr. pijača se mu kar precej pozna je precej vinjen; pog. njemu se res ne poznajo leta videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. podražitev se mu zelo pozna zaradi podražitve potroši dosti več; ekspr. tega ne bom končal do roka, saj se poznam vem, koliko zmorem; ekspr. škoda besed, saj se poznamo vem, kako mislite o stvari; prim. poznan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
prehóden -dna -o prid. (ọ̄; lingv. ọ̑) - 1. namenjen za prehod: veža je prehoden prostor; Slovenija je prehodno ozemlje s severa na jug / to je prehodni hodnik za na dvorišče; stanovati v prehodni sobi
// kjer je prehod: prehodne točke na meji - 2. ki je med koncem česa in začetkom česa drugega: književnost prehodnega časa; socializem je prehodna faza med kapitalizmom in komunizmom; to je prehodno obdobje med vojno in mirom / njegov roman je najbolj pomembno prehodno delo literature med 18. in 19. stoletjem / zdaj je vse še v prehodnem stanju
// ki je za čas med dvema obdobjema: to so prehodne določbe / kupil si je nov prehodni plašč - 3. ki se ne mudi, ne ostane kje dalj časa: v hotelu je bilo poleg stalnih gostov tudi nekaj prehodnih
- 4. ki traja malo časa: nastopila bo le prehodna ohladitev; za jutri so vremenoslovci napovedali prehodne padavine; to so samo prehodne težave; dobil je prehodno zaposlitev / publ. ta odlok je prehodnega značaja
♦ elektr. prehodni preklop prehod z enega tokokroga na drugega brez prekinitve tokokroga; gozd. prehodna doba čas, v katerem preide drevo glede na prirastek lesa iz enega debelinskega razreda v drugega; lingv. prehodni glagol glagol s predmetom; lov. prehodna divjad divjad, ki ne živi stalno v istem lovišču; ped. prehodni mladinski dom dom za moteno mladino, ki ima tu začasno oskrbo in kjer jo ustrezno usmerjajo; teh. prehodni meh nagubane stene in strop na prehodu med dvema deloma prevoznega sredstva; tur. prehodni turizem turizem, ki se ukvarja s prehodnimi gosti; žel. prehodni mostiček naprava, ki pri vlaku omogoči prehod iz enega vagona v drugega; prehodna postaja zadnja postaja na progi, kjer ta prehaja z enega upravnega področja kake železniške uprave na področje druge železniške uprave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
primerjálec -lca m (ȃ) knjiž. strokovnjak za primerjalne znanosti, zlasti primerjalno književnost; komparativist: razprava priznanega primerjalca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
primerjálen -lna -o prid. (ȃ) ki temelji na primerjanju: primerjalna analiza, metoda;
rezultati primerjalnih raziskav;
primerjalno proučevanje slovanskih jezikov / navesti nekaj primerjalnih podatkov, številk / primerjalna skupina / oddelek za primerjalno književnost vedo, ki raziskuje medsebojne vsebinske, oblikoslovne odnose med različnimi književnostmi; strokovnjak za primerjalno slovnico; primerjalna zgodovina zgodovina, ki se ukvarja z medsebojnim primerjanjem zgodovinskih dogodkov
♦ biol. primerjalna anatomija veda, ki primerja zgradbo posameznih organov pri različnih vrstah organizmov; lingv. primerjalni odvisni stavek načinovni odvisni stavek, ki izraža enakost, podobnost, neenakost ali sorazmernost česa s primerjanim; primerjalno jezikoslovje jezikoslovje, ki primerja razvoj jezikovnih dejstev sorodnih ali domnevno sorodnih jezikovprimerjálno prisl.: stvar je treba gledati primerjalno; sam.: pog. vpisal se je na primerjalno na oddelek za primerjalno književnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
primérjati -am nedov. (ẹ́) - 1. ugotavljati enakost, podobnost ali različnost med dvema ali več lastnostmi, značilnostmi: primerjati podatke; medsebojno primerjati izmerjene temperature; primerjati preteklost in sedanjost; primerjati prevod z izvirnikom; primerjati in usklajevati programe / kot opozorilo v tekstu primerjaj [prim.] sliko št. 8
// kazati na enakost stvari zlasti glede na stopnjo kake značilnosti: svojega stanja ne more primerjati z njihovim; zaradi takih del je primerjal našo književnost z evropskimi književnostmi; mi se z vami ne primerjamo
// kazati na podobnost stvari, pojavov po kaki lastnosti: pesnik primerja življenje vrelcu; primerjati mladost s pomladjo; pesnik se primerja z drevesom - 2. ugotavljati, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost; pomerjati: šivati in primerjati obleke
primérjati se knjiž., nav. 3. os. dogajati se: to se pogosto primerja; kaj takega se njemu ni primerjalo
primerjáje: primerjaje podatke, so prišli do novih spoznanj
primerjajóč -a -e: primerjajoč eno stanje z drugim, je ugotavljal velike razlike
primérjan -a -o: neupravičeno primerjane stvari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
pripomágati -am, in pripomágati in pripomagáti -am nedov. in dov. (á; á á á) zastar. pomagati: društvo bo pripomagalo, da obogatimo našo književnost in jezik / nekaj pripomaga tudi rodoviten svet, toda brez pridnosti ne bi bilo nič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
razcvetéti se -ím se dov. (ẹ́ í) - 1. narediti cvet, cvete: češnja se je razcvetela; vrtnice se bodo kmalu razcvetele / ekspr. travniki so se že razcveteli / cvet se je razcvetel se je odprl; pren., ekspr. pomlad se je razcvetela; v meni se je razcvetelo novo upanje
- 2. ekspr. dobiti (zelo) zdrav, lep videz: hitro si je opomogla od bolezni in se spet razcvetela / od ljubezni se je kar razcvetel / razcvetela se je v lepotico
- 3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: mesto se je razcvetelo v srednjem veku; obrt in trgovina sta se zelo razcveteli
// pojaviti se v veliki meri: razcveteli sta se prevodna in izvirna književnost / ob reki so se razcveteli šotori / med njima se je razcvetela ljubezen - 4. ekspr. raztrgati se, razcefrati se: ker so hlače predolge, se je rob hitro razcvetel
● ekspr. na obrazu se ji je razcvetela rdečica zelo je zardela
razcvetèl in razcvetél -éla -o: komaj razcvetelo dekle; razcvetelo drevo
razcvetèn -êna -o: razcvetena jablana, glogova vejica; prim. razcvesti se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
realístika -e ž (í) knjiž. - 1. prizadevanje upodabljati, prikazovati resničnost tako, kot je, se kaže; realizem: za povojno književnost je značilna romantično patetična realistika
- 2. realističnost, realizem: to realistiko je slikar dosegel z najpreprostejšimi sredstvi / osrednji spor v drami je podan s prepričljivo realistiko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
rétorománski -a -o prid. (ẹ̑-ȃ) nanašajoč se na Retoromane: retoromanska književnost / retoromanski jeziki / furlanski jezik spada v retoromansko jezikovno skupino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
rezonêrski -a -o prid. (ȇ) knjiž. razmišljajoč, razglabljajoč: rezonerski človek / rezonerska književnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
romántičen -čna -o prid. (á) - 1. nanašajoč se na romantika 1: romantični pesniki / romantični nazori o poeziji; obnavljati nekatere romantične prvine v literaturi / romantična glasba / romantični zanos
- 2. pri katerem prevladujejo čustva, domišljija, nerazumsko doživljanje sveta: bil je mlad in romantičen; romantično dekle / ekspr. on je romantična narava
// ki vsebuje, izraža čustva, domišljijo, nerazumsko doživljanje sveta: obhajale so ga romantične misli; romantično sanjarjenje
// ki pri mišljenju, ravnanju ne upošteva dejstev, uresničljivih možnosti: romantični uporniki / ekspr. to so romantični načrti - 3. nav. ekspr. ki vzbuja čustva, domišljijo, hrepenenje: romantičen zvok rogov; romantična pokrajina, slika; pot skozi zasnežen gozd je bila zelo romantična / romantičen prizor / romantična lepota
// privlačen, zanimiv, poln skrivnosti: romantična dogodivščina, zgodba / romantično potepuško življenje / človek romantične zunanjosti
● ekspr. romantična ljubezen nežna, zelo čustvena; romantična obleka obleka z naborki, volani, čipkami
♦ lit. romantični realizem realistična književnost, ki vsebuje romantične elemente, značilnosti; romantična ironija besedna figura, s katero avtor v zgodbi nagovori bralca, izrazi svoje mnenje
romántično prisl.: romantično se držati za roke; biti romantično razpoložen; sam.: na teh hišah je nekaj romantičnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
rúski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na Ruse ali Rusijo: ruski jezik;
ruska književnost / občudovati ruske plese / ruska stepa; med prvo svetovno vojno je bil v ruskem ujetništvu / ruski čaj čaj iz listov čajevca; ruska ruleta samomorilna igra z revolverjem, v katerega bobenčku je en naboj; ruska srajca široka srajca z ozkim stoječim ovratnikom; ekspr. bila je prava ruska zima zelo mrzla; rusko kegljišče kegljišče, pri katerem se keglji podirajo s kroglo, obešeno nad njimi // pog. sovjetski: ruski vojaki; ruska letala / sodobni ruski film
♦ gastr. ruska solata solata iz mesa, majoneze in malo zelenjave; lit. ruski formalisti; obl. ruski ovratnik ozek stoječi ovratnik; rel. ruski križ križ, ki ima različno dolge prečne krake; ruska cerkev pravoslavna cerkev Rusov; zgod. rusko-japonska vojna vojna za Korejo in Mandžurijo v letih 1904—1905; zool. ruska vidra kuni podobna, ob vodah živeča žival, ki daje dragoceno krzno; norkarúsko prisl.: govoriti (po) rusko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
slovánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Slovane: slovanski jeziki, narodi;
slovanska književnost;
slovanska pradomovina / slovanska čustvenost; slovansko gostoljubje / slovansko bogoslužje bogoslužje v starocerkvenoslovanskem ali cerkvenoslovanskem jeziku
♦ lit. slovanska antiteza antiteza, ki vsebuje vprašanje ter negativen in pozitiven odgovor; rel. slovanska apostola Ciril in Metod; šah. slovanska obramba otvoritev igre s kmetom pred damo, pri čemer črni ne sprejme ponujene žrtve belega kmeta; zgod. slovanska desetina cerkvena desetina, za tretjino manjša od navadne cerkvene desetine, ki so jo Slovani dajali od začetka pokristjanjevanja do 11. stoletjaslovánsko prisl.: slovansko gostoljubna hiša
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
slováški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Slovake ali Slovaško: slovaški jezik;
slovaška književnost / slovaški ljudski plesi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
slovénski -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na Slovence ali Slovenijo: prevesti v slovenski jezik;
slovenska književnost / slovenski film; slovensko berilo za šesti razred; slovensko-nemški slovar / dela slovenskih impresionistov; slovenski narod; slovensko delavstvo / slovenska narodna zavest / slovenska dežela; slovenska Koroška / izobesiti slovensko zastavo / Slovenske gorice; Slovenska matica; od 1905 do 1929 Slovenska ljudska stranka
● ekspr. rodila ga je slovenska mati je Slovenec; hoditi v slovenske šole v šole s slovenskim učnim jezikom
♦ um. (slovenska) moderna moderna, kot jo predstavljajo zlasti Cankar, Murn, Kette in Župančič; vet. slovensko govedo govedo rumenkasto bele barve; marijadvorsko govedoslovénsko prisl.: govoriti (po) slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski
slovénski -a -o sam.: rad bi bral kaj slovenskega; žarg. ta teden bomo pisali slovensko slovensko šolsko nalogo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
slóvstvenost -i ž (ọ̑) knjiž. književnost, literatura: narod z bogato slovstvenostjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
slóvstvo -a s (ọ̑) književnost, literatura: priljubljena dela svetovnega slovstva;
slovstvo 16. stoletja;
zgodovina slovenskega slovstva / potopisno slovstvo / lepo slovstvo leposlovje; strokovno slovstvo strokovna literatura
♦ lit. ljudsko slovstvo celota iz ljudskega ustnega izročila zapisanih del, ki so nastajala zlasti med 16. in 18. stoletjem; rokopisno slovstvo celota z roko pisanih del, nastalih zlasti v srednjem veku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
sociálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na družbo, družben: proučevati socialne odnose; socialna moč, vloga koga / socialne krivice / socialne plasti, skupine; socialna lestvica
// ki živi v kolektivu, v družbi: človek je socialno bitje / čebele in druge socialne žuželke - 2. nanašajoč se na gmotni položaj, mesto v družbi, družben: socialni izvor, sestav študentov / socialni propad, vzpon koga / brezposelnost in drugi socialni problemi / socialna nasprotja se manjšajo
- 3. nanašajoč se na dejavnost za omiljenje, urejanje gmotnih, življenjskih razmer: dobivati socialno pomoč / socialni podpiranci / obiskala ga je socialna delavka delavka, ki se poklicno ukvarja s socialnim, zlasti skrbstvenim delom
// socialno skrbstvo dejavnost, s katero se življenjsko ogroženim osebam zagotavlja materialna pomoč in pomoč pri njihovem usposabljanju za življenje, delo; pog. biti v službi na socialnem skrbstvu na skupnosti socialnega skrbstva; socialno varstvo; socialno zavarovanje zavarovanje, ki zagotavlja zaposlenim in članom njihove družine določene pravice v primeru bolezni, nosečnosti, poroda, delovne nezmožnosti, starosti, smrti; pog. delati na socialnem zavarovanju na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja - 4. ki upošteva koristi drugih, skupnosti: ta človek je zelo socialen; socialni in nesocialni ljudje / imeti socialne nazore; pomagati človeku je socialno dejanje
● tako ravnanje se je upiralo njegovemu socialnemu čutu čutu za upoštevanje koristi drugih, skupnosti; socialni ljudje ljudje, ki se prilagajajo splošno veljavnim družbenim normam; publ. voliti kandidata socialne demokracije socialnodemokratske stranke; socialna ogroženost ogroženost zaradi slabih gmotnih, življenjskih razmer
♦ lit. socialni realizem realistična književnost, ki obravnava zlasti socialno problematiko; socialna drama, poezija; med. socialne bolezni bolezni, ki jih povzročajo zlasti neugodne gmotne razmere; polit. socialna demokracija v nekaterih državah politična organizacija delavskega razreda, ki se zavzema za izboljšanje kapitalistične družbe s postopnimi reformami; psih. socialna psihologija psihologija, ki obravnava duševne pojave s socialnega stališča; soc. socialni darvinizem smer, ki je mehanično prenašala spoznanja darvinizma v nauk o družbi; socialna zrelost zrelost posameznika ali socialne skupine glede na njeno vključenost v družbo, odgovornost do družbe
sociálno prisl.: socialno ogrožen človek; biti socialno zavarovan
sociálni -a -o sam., pog.: vsak teden ga obišče socialna socialna delavka; delati na socialni, na socialnem na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
specialíst -a m (ȋ) - 1. kdor si pridobi posebno, poglobljeno znanje na ožjem področju kake stroke: je specialist za gradnjo turbin; vojaški specialisti so akcijo dobro načrtovali; predavanje profesorja, specialista za moderno književnost
// kdor si pridobi tako znanje na ožjem področju medicine: poslati bolnika k specialistu; dobiti napotnico za specialista / specialist za duševne, kožne, očesne bolezni; zdravnik specialist - 2. ekspr., navadno s prilastkom kdor dobro zna, obvlada kaj: je specialist za globinski ribolov; na tekmovanju so se pomerili specialisti za veleslalom / je specialist za kislo juho dobro jo pripravi, skuha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
spodbúden -dna -o prid., spodbúdnejši (ú ū) ki pozitivno vpliva na nadaljnje ravnanje, delovanje, dogajanje: na svojo prošnjo je dobil spodbuden odgovor;
spodbudne besede / njena družba je spodbudna / narodno spodbudna književnost / raziskave so dale spodbudne rezultate; možnosti za zaposlitev niso najbolj spodbudnespodbúdno prisl.: spodbudno se nasmehniti, pokimati; ti ukrepi spodbudno vplivajo na izvoz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
sredíščen -čna -o prid. (ȋ) - 1. ki je, se nahaja v središču: središčni del dežele / središčna lega predmeta / središčna književnost in književnost obrobnih pokrajin
- 2. knjiž. ki zelo izstopa po pomembnosti, nujnosti; osrednji: ta motiv ima središčni pomen v romanu; središčna misel razprave; zavzemati kje središčno mesto; središčno vprašanje
- 3. teh. ki poteka, je usmerjen skozi središče; centričen: središčna obremenitev
♦ bot. središčna lamela prvotni, zunanji del celične membrane; geogr. središčna vas vas, pri kateri so hiše razporejene okrog osrednjega prostora; geom. središčni kot kot med dvema radijema kroga; središčna simetrija simetrija tvorbe glede na središče; lingv. središčna zapora zapora, ki jo naredi jezična konica ali sprednja jezična ploskev tako, da ob straneh uhaja zračni tok; šah. središčni kmet vsak od dveh kmetov na središčnih linijah; središčna linija vsaka od dveh linij v sredini šahovnice; središčno polje vsako od štirih polj v sredini šahovnice; teh. središčna os
sredíščno prisl.: središčno usmerjen
♦ geom. središčno someren
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
stároíndijski -a -o prid. (ȃ-í) nanašajoč se na Indijo ali Indijce do približno 12. stoletja: staroindijski jeziki;
staroindijska književnost, kultura
♦ šah. staroindijska obramba otvoritev igre, pri kateri črni postavi lovca z osnovnega polja v središče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
stároklásičen -čna -o prid. (ȃ-á) nanašajoč se na stare Grke in Rimljane; klasičen: staroklasična književnost / staroklasični jezik stara grščina ali latinščina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
stárorúski -a -o prid. (ȃ-ȗ) nanašajoč se na Ruse ali Rusijo do 12. stoletja: staroruska književnost / staroruska država
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
stópati1 -am nedov. (ọ̄) - 1. delati korake: otrok stopa okorno, počasi; previdno stopaj, da ne padeš / na desno nogo še ne sme stopati prenašati teže pri hoji, stanju; stopati na celo stopalo pri hoji, stanju se s celim stopalom dotikati podlage
// dajati, polagati nogo na kaj, kam zlasti pri hoji: ne stopajte na gredice in zelenice; počasi je stopal na kline lestve; trdo stopati; stopal je tiho kot mačka - 2. s korakom, koraki začenjati biti kje: stopali so na klop, da bi bolje videli; drug za drugim so stopali na oder; stopali so predenj in ga pozdravljali
// iti, hoditi: počasi je stopal proti hiši; stopal je na čelu kolone, ob vozu; stopali so po strmi stezi / stopal je s hitrimi koraki; pren. stopati po poti napredka - 3. pojavljati se zlasti na površju: pot mu je stopal na čelo / solze ji stopajo v oči
- 4. z oslabljenim pomenom začenjati biti v kakem obdobju: z jutrišnjim dnem stopamo v novo leto; stopa v dvajseto leto življenja pred kratkim je bil star devetnajst let
// izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: pri tej starosti delavci stopajo v pokoj; nepremišljeno stopati v zakon se poročati
// publ. delavci so stopali v gladovne stavke so začenjali z gladovnimi stavkami - 5. postajati član česa: pionirji so stopali v mladinsko organizacijo / stopati k partizanom, pog. v partizane
- 6. ekspr. začenjati delovati na kakem področju: s tem romanom stopa pisatelj v slovensko književnost
● knjiž. stopati na plan izkazovati, uveljavljati se; ekspr. stopati komu na pot ovirati ga pri kaki dejavnosti, delu; publ. mladi pisatelji stopajo na prizorišče se začenjajo pojavljati, uveljavljati v javnosti; publ. pred javnost stopa že s četrto knjigo izdal je že četrto knjigo; ekspr. kri ji rada stopa v glavo, lica večkrat, hitro zardeva; ekspr. vino mu je stopalo v glavo ga je (nekoliko) upijanjalo; stopati v korak premikati se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. stopati v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; publ. socialni problemi stopajo v ospredje postajajo pomembni, pereči; publ. v vojnem času stopajo osebne težave v ozadje izgubljajo pomembnost, vrednost
stopáje knjiž.: stopaje v vlak, se je poslavljala; hodil je, stopaje po celih podplatih
stopajóč -a -e: hodil je tiho, stopajoč po prstih; stopajoč po stopnicah, ga je srečal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
stopíti in stópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑) - 1. narediti korak: stopil je enkrat, dvakrat, pa se je ustavil; kadar stopi, ga zaboli noga; previdno stopi, da ne padeš / na to nogo ne sme stopiti prenesti teže pri hoji, stanju; stopiti na celo stopalo pri hoji, stanju se s celim stopalom dotakniti podlage
// dati, položiti nogo na kaj, kam zlasti pri hoji: stopiti na gredico; stopiti na kačo, žebelj; stopil je na vsako stopnico posebej; pazi, kam stopiš
// z dajalnikom dati, položiti nogo na kaj z vso težo s slabim namenom: stopiti kači na glavo; stopil je premagancu na prsi - 2. s korakom, koraki začeti biti kje: stopiti iz hiše na cesto; stopiti s stopnice; stopiti na hodnik; stopil je predenj in ga prosil; stopite bližje, malo naprej; stopiti vstran / ekspr. deževalo bo, stopi po dežnik pojdi
// s premikom prenehati ali začeti biti v kakem položaju: zaradi sunka je jermen stopil iz vdolbine / ekspr. oči so mu stopile iz jamic izbuljil je oči - 3. pojaviti se zlasti na površju: pot mu je stopil na čelo / pri teh besedah so ji stopile solze v oči
- 4. z oslabljenim pomenom začeti biti v kakem obdobju: stopiti v novo leto; stopil je v devetnajsto leto pred kratkim je bil star osemnajst let
// izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: zakon bo stopil v veljavo prihodnje leto začel veljati; stopiti v pokoj upokojiti se; s tem dnem so stopili v vojno; stopiti v zakon poročiti se
// publ. stopiti v akcijo začeti akcijo
// stopiti v učiteljski poklic postati učitelj - 5. postati član česa: stopiti v društvo, stranko / stopiti v samostan postati redovnik, redovnica
- 6. ekspr. začeti delovati na kakem področju: v književnost je stopila nova generacija; stopiti v svet politike / stopiti pred javnost, v javnost
● ekspr. kri mu je stopila v glavo, lica zardel je; ekspr. utrujenost jim je stopila v noge od utrujenosti so začeli težko hoditi; ekspr. stopiti je treba z oblakov postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. zelo mlada je stopila na deske začela igrati v gledališču; pog., ekspr. stopiti komu na jezik ukreniti kaj, da preneha negativno govoriti o čem; publ. stroji so stopili na mesto človeka so nadomestili človeka; knjiž. stopiti na Parnas začeti pesniti; knjiž. zdaj naj mladi stopijo na plan naj se izkažejo, se uveljavijo; ekspr. končno so mu le stopili na prste onemogočili, preprečili mu njegove slabe namene; publ. stopiti pred matičarja, star. pred oltar poročiti se; ekspr. v zadnjih dveh letih je stopil že tretjič pred sodnika je bil že tretjič obtoženec, obdolženec; šalj. ričet je boljši, če je prašič vanj stopil če se je v njem kuhalo svinjsko meso; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je stopilo v glavo ga je (nekoliko) upijanilo; publ. ti problemi so stopili v ospredje postali pomembni, pereči; publ. v takih razmerah so osebne težave stopile v ozadje izgubile pomembnost, vrednost; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; pog. stopili so skupaj in se dogovorili sestali, zbrali so se; pog. če boste še vi stopili zraven, bodo lažje delali če se boste pridružili; ekspr. če mački na rep stopiš, zacvili človek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi, interese
stopívši zastar.: stopivši iz hiše, se je napotil proti vrtu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
svetóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na svet, zemlja: svetovni prostor;
svetovna zgodovina / svetovni oceani; svetovne zaloge nafte / svetovni nazor skupek med seboj povezanih misli, pojmov, sodb o temeljnih, splošnih vprašanjih sveta, družbe, človeka // svetovni potnik kdor potuje po svetu, navadno brez določene naloge // svetovni mir je ogrožen; hrana je postala svetovni problem; svetovna delitev dela; svetovna gospodarska kriza; svetovna vojna; spremljati svetovno dogajanje; publ. delo v svetovnem merilu, obsegu / svetovne cene žita; svetovna trgovina; svetovno gospodarstvo; prodajati izdelke na svetovnem tržišču / svetovni jezik jezik, ki je zelo razširjen; svetovna književnost / svetovni dan zdravja; svetovni kongres; svetovno prvenstvo; svetovno srečanje novinarjev / priboril si je naslov svetovnega prvaka / Svetovna zdravstvena organizacija
♦ filoz. svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovinesvetóvno prisl.: svetovno razgledan; svetovno znan učenjak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
štókavski -a -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na štokavce ali štokavščino: štokavska književnost / štokavsko narečje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
tendénčen -čna -o prid. (ẹ̑) ki ima namen doseči prepričevalen učinek: tendenčno opisovanje, poročanje;
narodno, politično tendenčen / tendenčna književnost, umetnost / redko tendenčne teorije o nastanku naroda tendencioznetendénčno prisl.: tendenčno preoblikovati motiv ljudske pripovedke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
têrra incógnita têrre incógnite [tera inkognita] ž (ȇ-ọ̑) knjiž. popolnoma neznan, nepoznan svet: ta pokrajina mu je terra incognita // kar je popolnoma neznano, nepoznano sploh: afriška književnost je še terra incognita
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
totálnost -i ž (ȃ) knjiž. - 1. popolnost: totalnost razdejanja
- 2. celovitost: zavest o totalnosti umetnine; spoznanje o totalnosti družbenih procesov; totalnost in pluralizem
// celotnost, celota: književnost izraža totalnost življenja / pedagog upošteva totalnost otroka vse njegove značilnosti, življenjske okoliščine - 3. kar je celovito: moralna zavest je v sebi razčlenjena totalnost; gledati na bit in zavest kot na dve totalnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
unitáren -rna -o prid. (ȃ) - 1. knjiž. enoten, združevalen: unitarna književnost; unitarno gospodarstvo
- 2. unitarističen: unitarna država
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
utemeljíti -ím dov., uteméljil (ī í) - 1. dati čemu temelj, osnovo: utemeljiti nauk, teorijo / ta dela so utemeljila slovensko književnost; utemeljiti kaj kot znanost
- 2. narediti, da je kaj logično upravičeno: utemeljiti pritožbo, prošnjo, zahtevo; filozofsko, znanstveno utemeljiti trditev
// navesti vzroke, razloge za kako dejanje, ravnanje, stanje: utemeljiti odpust z dela; svojo odsotnost je slabo utemeljil / utemeljiti izjavo; utemeljiti s številkami; svojega strahu ni znal razumsko utemeljiti - 3. zastar. ustanoviti: takrat so utemeljili več hranilnic / utemeljiti grad, mesto
utemeljèn -êna -o: utemeljen dvom, sum; pritožba je dovolj utemeljena; to je strokovno dobro utemeljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
védski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na veda2: vedska književnost / vedska doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
vkljúčiti -im dov. (ú ȗ) - 1. vzpostaviti (s stikalom) električni tok in s tem omogočiti delovanje česa: vključiti gramofon, likalnik, televizijski sprejemnik; aparat se vključi s pritiskom na gumb, s stikalom; grelec se vključi avtomatsko / vključiti električni tok
♦ elektr. vzpostaviti električno zvezo, napajanje (za daljši čas) z vtaknitvijo vtiča v vtičnico - 2. narediti, da postane kaj sestavni del kake enote: v podjetje so vključili več novih obratov; v to občino so vključili še nekaj okoliških vasi / nove borce so vključili v drugo četo
// narediti, da kaj dobi svoje mesto v kaki celoti: vključiti pomivalni stroj med kuhinjske elemente / vključiti slovensko književnost v evropsko / vključiti rezultate analiz v raziskavo / vključiti v ceno prevoz všteti; vključiti v program nekaj pevskih točk vstaviti - 3. narediti, da postane kdo član kake organizacije, skupnosti: vključiti koga v športno društvo / vključiti otroke v vzgojno-varstvene ustanove / poskušali so ga vključiti v svojo družbo
- 4. narediti, da kdo začne sodelovati pri kaki dejavnosti: vključiti v preiskavo različne strokovnjake; vključiti v razpravo nove priče / vključiti koga v igro, pogovor
vkljúčiti se - 1. postati član kake organizacije, skupnosti: vključiti se v družbo okoliških otrok / vključiti se v stranko včlaniti se
- 2. postati dejavno, čustveno povezan s kako skupnostjo: ni se mogel vključiti v novo sosesko
- 3. začeti sodelovati pri kaki dejavnosti: vključiti se v akcijo; vključiti se v napredno gibanje, v sodobne politične tokove / vključiti se v delo / vključiti se v zabavo / vključiti se v pogovor
vključívši star.: pospešiti delo, vključivši nove sodelavce
vkljúčen -a -o: pustiti likalnik vključen; rešilni avtomobil z vključeno sireno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
vnémarnost tudi vnemárnost -i ž (ẹ̑; á) star. - 1. ravnodušnost, brezbrižnost: vnemarnost za domačo književnost
- 2. neskrbnost, malomarnost, neprizadevnost: zaradi vnemarnosti je bil odpuščen; vnemarnost delavcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
vníkniti -em dov. (í ȋ) knjiž., s prislovnim določilom - 1. v zelo majhni količini priti skozi kaj ovirajočega v kaj: črnilo vnikne v papir
- 2. pomalem, neopazno prodreti v kaj, se razširiti v čem: nove ideje so vniknile v našo književnost
- 3. spoznati s podrobnim, domiselnim razčlenjevanjem, povezovanjem; pronikniti: vnikniti v bistvo življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
vstòp vstópa m (ȍ ọ́) - 1. glagolnik od vstopiti: zagotoviti potnikom varen vstop in izstop; vstop posadke v letalo / prepovedal ji je vstop v hišo; ob vstopu je pozdravil / kot opozorilo nezaposlenim vstop prepovedan / vstop žile, živca v organ / vstop v društvo, nogometno reprezentanco / otrokov vstop v šolo; izpit je pogoj za vstop v višji letnik / dirigent je pevcu dal znak za vstop; vstopi glasbil / vstop mladih v književnost / vstop v novo desetletje / publ. hitri vstop gasilcev v akcijo je preprečil škodo
// dovoljenje, pravica priti, vstopiti kam: imeti vstop v vse lokale; odkar so se sprli, nima vstopa v njihovo hišo; otroci imajo prost vstop otrokom ni treba plačati vstopnine - 2. kraj, prostor, kjer se da v kaj priti: najti vstop v sotesko / vstop je pri sprednjih vratih
♦ alp. vstop v steno mesto, kjer se začne plezalni vzpon; navt. ladje čakajo na dovoljenje za vstop v pristanišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
vstópati -am nedov. (ọ̄) - 1. stopati v prevozno sredstvo: potniki so vstopali in izstopali; vstopati v avtobus, dvigalo; vstopati pri sprednjih vratih
// stopati v kaj sploh: gledalci vstopajo v dvorano; vstopati skozi vrata; hrupno, po prstih vstopati / vstopati v državo na mejnih prehodih - 2. prihajati v kaj, v notranjost česa: del organa, kjer vstopajo in izstopajo žile, živci / hladilna tekočina vstopa zgoraj priteka; skozi odprtino vstopa svetloba
- 3. postajati član kake organizacije, društva: vstopati v kulturna društva, politične organizacije / dov. z današnjim dnem vstopam v klub
- 4. začenjati peti, igrati v določenem trenutku med petjem, igranjem drugih: instrumenti so vstopali drug za drugim; pevci vstopajo na dirigentov znak
- 5. ekspr. začenjati delovati na kakem področju: v književnost vstopa mlada generacija; vstopati v svet gledališča
- 6. z oslabljenim pomenom začenjati biti v kakem obdobju: vstopati v novo leto; vstopati v zadnje desetletje stoletja / vstopati v obdobje industrializacije / vstopati v novo življenje
// izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: vstopati v vojno s kom / predmeti in pojavi vstopajo v nova razmerja
● ekspr. pesnik vstopa v nove svetove v njegovih pesmih se pojavljajo nova področja; ekspr. zvoki so vstopali vanj zaznaval jih je
vstopajóč -a -e: zemlja veže vstopajočo sončno energijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
vstopíti in vstópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑) - 1. stopiti v prevozno sredstvo: potniki vstopijo v avtobus, dvigalo; vstopil je na glavni postaji; vstopiti pri sprednjih vratih
// stopiti v kaj sploh: vstopil je prvi; vstopiti skozi vrata; vstopiti v sobo; hitro, nepričakovano, oblastno vstopiti; drug za drugim so vstopili v jamo / publ. v naš zračni prostor je vstopilo tuje letalo - 2. priti v kaj, v notranjost česa: mesto, kjer vstopijo v organ žile, živci / krogla je vstopila na sencih
- 3. postati član kake organizacije, društva: vstopiti v društvo, stranko / vstopiti v samostan postati redovnik, redovnica
// vstopiti v gimnazijo začeti se šolati na gimnaziji; na univerzo je vstopil z dvajsetimi leti / vstopiti v službo zaposliti se - 4. začeti peti, igrati v določenem trenutku med petjem, igranjem drugih: pevec je vstopil na dirigentov znak; na sredi skladbe vstopijo trobente
- 5. ekspr. začeti delovati na kakem področju: v književnost je vstopil s prvo generacijo povojnih pesnikov; vstopiti v svet politike
- 6. z oslabljenim pomenom začeti biti v kakem obdobju: vstopiti v novo leto / vstopiti v obdobje industrijske revolucije / vstopiti v novo življenje
// izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: s tem dnem so vstopili v vojno / vstopiti v boj začeti se bojevati
● ekspr. tedaj je v njegovo življenje vstopila ona jo je spoznal in je začela vplivati na njegovo življenje
♦ alp. vstopiti v steno začeti plezalni vzpon
vstopívši zastar.: vstopivši v sobo, je pozdravil; vstopivša potnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
vstópnica -e ž (ọ̑) pravokoten kos papirja, kartona, navadno z okvirnim besedilom, ki daje imetniku pravico do vstopa zlasti v gledališče, kino: vstopnice so že razprodane, v prodaji;
rezervirati vstopnice;
vstopnica za gledališče, športno prireditev;
predprodaja vstopnic;
pren. to je bila pisateljeva vstopnica v slovensko književnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zanêsti -nêsem dov., zanésel zanêsla (é) - 1. s svojim delovanjem povzročiti, da kaj pride kam: veter je zanesel radioaktivni oblak nad Skandinavijo; brezoseb. prah, sneg je zaneslo v vsako špranjo
// z nošenjem spraviti kaj kam z določenim namenom: zanesti ranjenca v varno zavetje / star. zanesti blago k šivilji nesti, odnesti - 2. noseč premakniti en del česa v drug položaj, v drugo smer: drugi konec klopi zanesi še malo k zidu; zanesti omaro proti sebi, v levo
// z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: veter je zanesel balon proti severu; vodni tok ga je zanesel daleč od brega / brezoseb.: avtomobil je na spolzki cesti zaneslo; čoln je zaneslo na odprto morje; zaneslo nas je s prave smeri, vstran; v ovinku ga je zaneslo v levo; ekspr. vedno znova ga zanese pod njeno okno pride
// brezoseb. povzročiti tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaneslo jo je in je padla - 3. povzročiti tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: jeza ga je zanesla, pa jo je udaril; navdušenje ga večkrat zanese; brezoseb. govornika je zaneslo
- 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: pisatelj je v tedanjo književnost zanesel nov slog; zanesti razdor, strah med prijatelje / skušal je zanesti nekoliko živahnosti v pogovor vnesti
// to bolezen so k nam zanesli priseljenci - 5. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: lepota in divjina sta potnike zanesli; deda je zanesel spomin na mladost / znal je vsakogar zanesti navdušiti
- 6. star. prizanesti: zanesi nam; ni ji zanesel nobenega udarca
● pot ga večkrat zanese v naše mesto večkrat pride; usoda ga je zanesla v tujino življenjske okoliščine so bile take, da je odšel, bival v tujini; ekspr. zaneslo ga je v kriminal začel je delati kriminalna dejanja
zanêsti se v zvezi z na biti prepričan, da kdo dela, ravna tako, kakor je najbolje, primerno, zaželeno: na svoje ljudi se zanese; nanj se ni mogoče zanesti; popolnoma, ekspr. slepo, stoodstotno se zanesti na koga
// pri svojem ravnanju zelo upoštevati kako lastnost, stanje: zanesti se na molčečnost, poštenost koga; preveč se je zanesel na svojo prednost / na ta avtomobil se lahko zaneseš; zanesti se na svoje noge / zanesel se je na njihovo spanje prepričan je bil, da bodo spali; niso se zanesli, da bo izpolnil obljubo verjeli
// ekspr. jaz se jim ne bom klanjal, na to se lahko zaneseš
zanesèn tudi zanešèn -êna -o - 1. deležnik od zanesti: biti kam zanesen; zanesen z blatom, s snegom; bila je zanesena od tega prizora
- 2. ki je v stanju (trajnejšega) močnega čustvenega odziva na kaj, zlasti pozitivnega: zanesen pesnik; čustveno, literarno zanesen; nekritično zanesen / zaneseno opevanje narodnih junakov; prisl.: zaneseno ljubiti koga; zaneseno pripovedovati o načrtih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zaznamoválen -lna -o prid. (ȃ) značilen, tipičen: Z romanom Izza kongresa je Tavčar uvedel v slovensko književnost popolnoma nov tip romana, celo zaznamovalnega za 20. stoletje E (↑)zaznamováti
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zlíti zlíjem dov. (í) - 1. z nagnjenjem posode narediti, da kaj tekočega kam pride: zliti mleko v lonec; zliti vodo po tleh; zliti proč, skupaj; vino se je zlilo čez rob kozarca
● ekspr. pijačo je zlil vase in odšel hitro, v velikih požirkih spil; ekspr. zliti jezo na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati - 2. knjiž., ekspr., navadno v zvezi z v izraziti, izpovedati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: zliti svoja čustva v pesmi / svoje gorje je zlila v besede ga popisala
zlíti se - 1. tekoč priti skupaj: v dolini se potoka zlijeta
- 2. preiti drug v drugega: barve, zvoki se zlijejo / vozila in ljudje so se pred njegovimi očmi zlili v pisano gmoto / ekspr. pričevanja so se zlila v celoto
// ekspr. postati eno, enovito: pesem se je zlila z ropotom koles; krošnje dreves so se zlile s temo / konj in jezdec sta se zlila v eno / priseljenci so se zlili z domačim prebivalstvom / njune ustnice so se zlile v poljub - 3. ekspr. (hitro) množično priti: ljudje so se zlili na trg / pevski zbori so se zlili od blizu in daleč
- 4. brezoseb., ekspr. prenehati deževati: vedrili smo, dokler se ni zlilo / kaže, da se je zlilo
zlít -a -o: v njem sta zlita dva človeka; program je zlit v en sam stavek; z življenjem zlita književnost
♦ lingv. zliti glas glas, sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine; prim. izliti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.