Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

knjíga -e ž (í) 
  1. 1. večje število trdno sešitih tiskanih listov: knjiga ima tristo strani; odpreti, zapreti knjigo; listati po knjigi; debela, drobna, tanka knjiga; velik format knjige; hrbet, platnice knjige; obsežna zbirka knjig / broširana, kartonirana, v usnje vezana knjiga; žepna knjiga manjša, cenena broširana knjiga
    // omara za knjige
    // delo, stvaritev v taki obliki: brati, napisati zanimivo knjigo; dobra knjiga; leposlovna, strokovna, znanstvena knjiga; poučna, zabavna knjiga; knjiga nabožne vsebine; knjiga o umetnosti / knjiga obravnava aktualne politične dogodke / podaril mu je knjigo pravljic / kuharska knjiga z navodili za kuhanje, serviranje jedi; šolske knjige učbeniki; pren., knjiž. učiti se iz knjige narave, življenja
  2. 2. navadno s prilastkom kot knjiga trdno sešiti listi za uradne zapise: ta knjiga je že popisana / voditi knjige / blagajniška knjiga knjiga ali kartoteka, v katero se vpisujejo vplačila in izplačila; blagovna knjiga v katero se vpisuje sprejemanje in izdajanje blaga; dolgovna knjiga dolžnikov; dopisna knjiga zvezek, knjiga za interna obvestila, sporočila; inventarna knjiga s seznamom inventariziranih predmetov; matična knjiga
    // tako sešiti listi za zapisovanje, vpisovanje: vpisati se v knjigo / pritožna knjiga; spominska knjiga; žalna knjiga v kateri se s podpisom izrazi sožalje ob smrti najvišjih državnikov tujih držav
  3. 3. večja enota obsežnejšega literarnega besedila: tretje poglavje druge knjige / roman v treh knjigah
    ●     ekspr. te knjige so vogelni kamen v naši kulturi so zelo pomembne; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; dijak sploh ni odprl knjige se ni učil, bral; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. zmeraj bulji v knjige veliko bere, študira; pog., ekspr. kar naprej čepi pri knjigah bere, študira; on ji je neprebrana knjiga ne pozna njegovih lastnosti; knjiž. ta človek je odprta knjiga očitno kaže svoja čustva, namene; ekspr. to je knjiga vseh knjig zelo dobra
    ♦     adm. dostavna knjiga v kateri naslovnik s podpisom potrdi prejem pošiljke; film. snemalna knjiga dramsko besedilo, opremljeno z umetniškimi in tehničnimi napotki za snemanje na filmski, magnetoskopski trak; fin. glavna knjiga knjiga ali kartoteka, sestavljena iz sintetičnih kontov; temeljna poslovna knjiga za kronološko evidenco poslovnih dogodkov; jur. zemljiška knjiga s podatki o pravnih razmerjih zemljišča; navt. mednarodna signalna knjiga s šiframi za sporazumevanje z ladjami in pristanišči vseh narodov, držav; mednarodni signalni kodeks; polit. bela knjiga zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih kaka država objavi o državi, s katero je v sporu
programírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. predvideti, vnaprej določiti program česa: programirati festival, koncert tako, da bo zanimiv in kvaliteten; programirati radijski, televizijski program
    // predvideti, vnaprej določiti kaj sploh: organizacija je premalo programirala svoje delo; tovarna je za letos programirala proizvodnjo sto tisoč koles / ekspr. pri zobozdravniku so me programirali za prihodnji mesec so me naročili
  2. 2. uvrstiti v program: predstavo Hamleta je programiralo tudi celjsko gledališče / založba je letos programirala deset knjig domačih avtorjev
  3. 3. narediti, da naprava dela po določenem programu: programirati pečico; programirati semafor tako, da pred prižigom rumene luči nekaj časa utripa zelena
    ♦     elektr. računalnik dela, kar mu programiramo
knjížnica -e ž (ȋ) 
  1. 1. ustanova, ki sistematično zbira, hrani in izposoja knjige: knjižnica ima nekaj zelo dragocenih rokopisov; knjižnica vpisuje nove člane; izposoditi si knjigo v knjižnici / ljudska, pionirska, študijska, znanstvena knjižnica / Narodna in univerzitetna knjižnica
    // sistematično urejena zbirka knjig: dopolnjevati knjižnico z novimi knjigami; ima bogato knjižnico; zasebna knjižnica
    // prostor ali stavba, kjer so urejene in shranjene knjige: študira v knjižnici; čaka ga pred knjižnico
  2. 2. s prilastkom zbirka knjig iste izdaje in podobne vsebine: ima vse knjige knjižnice Sinjega galeba; urednik Zabavne knjižnice
zalóžba -e ž (ọ̑) 
  1. 1. podjetje, ki se ukvarja z zalaganjem knjig, revij: ustanoviti založbo; urednik pri založbi / knjižna založba; založba kaset in plošč / Državna založba Slovenije
    // poslopje, prostori tega podjetja: vstopiti v založbo; srečala sta se pred založbo
  2. 2. glagolnik od založiti 6: založba knjig, tiskovin / delo je izšlo v založbi Modre ptice
založník -a m (í) 
  1. 1. kdor se ukvarja z zalaganjem knjig, revij: ponuditi pesmi založniku; za svoj novi roman išče založnika; podpisati pogodbo z založnikom; založnik šolskih knjig
  2. 2. ekon., v zgodnjem kapitalizmu podjetnik, trgovec, ki zalaga delavca s surovinami, z delovnimi sredstvi za delo na domu: prevzemati surovine od založnika; založniki sitarjev
àli in ali vez. (ȁ) 
  1. 1. v ločnem priredju za vezanje stavkov ali stavčnih členov
    1. a) ki se vsebinsko izključujejo: vaščani so se poskrili po kleteh ali pobegnili v gozd; ranjena zver pobegne v goščavo, da tam ozdravi ali pogine; jaz ali ti, eden mora odnehati; recite da ali ne / ali ne more ali noče, uči se ne; bodisi star ali mlad, vsak se boji umreti; včasih okrepljen ali ubogaj ali boš pa tepen v nasprotnem primeru
    2. b) ki kažejo na možnost izbire: naročiti se na vso zbirko ali na posamezne knjige; naj pride v šolo ali oče ali mati ali kdo drug; pisar. nastop službe takoj ali po dogovoru / srbski ali hrvatski jezik; marec ali sušec; nekdaj, v naslovih knjig Veseli dan ali Matiček se ženi
      // za popravek ali dopolnitev prej povedanega: upanja je zelo malo ali pa nič; vrne se čez dve uri ali še prej; za vasjo je ribnik ali, bolje rečeno, mlaka; poslušaj, ti Janez, ali kako ti je že ime!
      ●       pog. leto dni ali kaj je od tega približno; ekspr. prej ali slej bomo tudi z njim obračunali nekoč gotovo; ekspr. čemu opomini, saj jih tako ali tako ne posluša sploh ne; ekspr. rada ali nerada, vrnila se bo tudi proti svoji volji; ekspr. naj bo tako ali drugače, jaz ostanem kakorkoli
  2. 2. raba peša, v protivnem priredju za izražanje
    1. a) nasprotja s prej povedanim; pa, a, toda: bil je velik čudak, ali otroci se ga niso bali; stopil je za njo, ali ker se ni ozrla, se je obrnil; ekspr. denar ima, ali kaj (mu pomaga), ko pa ne ve, kam z njim / včasih okrepljen odpustil je, ali krivice vendar ni mogel pozabiti
    2. b) nepričakovane posledice: konjički so majhni, ali neverjetno žilavi
  3. 3. v vprašalnih odvisnih stavkih za uvajanje vprašanja: še enkrat te vprašam, ali boš šel / kaj pravite, ali bi šli ali pa bi še malo posedeli
    // za izražanje domneve, negotovosti: ne vem, ali je še živ; ali tekma sploh bo, še ni prav nič gotovo
  4. 4. ekspr., v prislovni rabi za izražanje zahteve po odločitvi za eno od dveh možnosti: moraš se odločiti: ali — ali
bibliotéka -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. sistematično urejena zbirka knjig; knjižnica: dopolnjevati biblioteko z novimi knjigami; bogata biblioteka; privatna biblioteka
    // prostor ali stavba, kjer so urejene in shranjene knjige: iti v biblioteko; sedeti v biblioteki; univerzitetna biblioteka / Mestna biblioteka
  2. 2. s prilastkom zbirka knjig iste izdaje in podobne vsebine: v Mali biblioteki izdaja založba manjša aktualna politična dela
literáren -rna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na literatura 1, 2:
    1. a) romantika, realizem in drugi literarni tokovi; pisatelj goji različne literarne oblike; filmski ustvarjalec se je držal literarne predloge; lirika, epika in dramatika so literarne vrste / literarni umetniki, ustvarjalci / literarna umetnost / publ. v literarno areno prihajajo mladi pesniki; knjiž. svojo literarno pot je začel kot pesnik / literarni jezik knjižni jezik; leposlovni jezik; literarni krožek; literarni salon; organizirati literarni večer prireditev, na kateri se posredujejo poslušalcem literarna dela, navadno z branjem; literarna čitanka pomožni učbenik z izbranimi literarnimi sestavki in kratkimi življenjepisi avtorjev; literarna priloga časopisa; izdajati literarno revijo; njegovo literarno delo obsega deset knjig; ustvariti velika literarna dela
    2. b) imeti široko literarno obzorje / literarni zgodovinar; literarna kritika, veda; študirati literarno zgodovino
    3. c) velika literarna vrednost dela
  2. 2. značilen za literaturo: na tej sliki so literarne prvine močnejše kot likovne / literarni klišeji; publ. v njegovih delih prevladuje literarna manira
    // knjiž. neživ, neživljenjski, nenaraven: jezik v njegovih delih je preveč literaren; njen slog je nekoliko literaren
    // publ. v katerem so bistveni, osnovni izrazni elementi podrejeni drugotnim, značilnim za leposlovje: kritika očita filmu, da je literaren
    ●     knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; gibati se v literarnih krogih med književniki, pisatelji
    ♦     gled. literarno gledališče; lit. literarna teorija
pristòp -ópa m (ȍ ọ́) 
  1. 1. dostop:
    1. a) vsi pristopi so vzdrževani; urediti pristop na vrh gore; pristop do morja
      ♦       alp. pot, plezalna smer v hribih
    2. b) olajšal jim je pristop do planinske koče; preprečiti pristop v tovarno
    3. c) vsak ima pristop v njegov kabinet / učenci imajo pristop do vseh knjig
  2. 2. glagolnik od pristopiti: priglasiti pristop k društvu; pristop države h gospodarski skupnosti / podpisati pristop / pristop k delu; omogočiti pristop k raziskovanju / originalen pristop k literaturi originalno obravnavanje literature; individualen pristop k učencu individualno ravnanje z njim; stvaren pristop k obravnavanju zgodovine stvaren način obravnavanja
  3. 3. publ., s prilastkom način, postopek: nov pristop v odkrivanju vzročnosti med pojavi; računalniški pristopi
dostòp -ópa m (ȍ ọ́) 
  1. 1. kraj, prostor, po katerem se da kam priti: turistično društvo je uredilo dostop do slapa; tam je zelo pripraven dostop do morja; dostopi na perone so funkcionalno postavljeni
  2. 2. možnost priti, vstopiti kam: obzidje je zapiralo dostop v mesto; z žičnico je dostop na vrh zelo olajšan
    // dovoljenje, pravica priti, vstopiti kam: vsak nima dostopa v pisarno; občinstvo ima prost dostop v sodno dvorano / učenci imajo v svoji knjižnici dostop do vseh knjig jih lahko dobijo, si jih izposodijo; pren. široko okno omogoča soncu in zraku dostop v sobo
mésec -a tudi -sca m (ẹ̑) 
  1. 1. navadno s prilastkom čas tridesetih, enaintridesetih dni, ki se označujejo z vrstilnimi števniki: našteti mesece; navedite mesec in leto dogodka; pomladni, zimski meseci; imena mesecev; prvi, zadnji dan v mesecu; proizvodnja v prvih mesecih letošnjega leta / še isti mesec je umrl; delo bo končano prihodnji mesec; vsak mesec ji pošilja denar; koliko zaslužiš na mesec; ob koncu meseca; bilo je (meseca) aprila; (meseca) novembra, star. novembra meseca je zapadel sneg / pri datiranju 10. tega meseca [t. m.] / koledarski mesec
    // s prilastkom ta čas glede na kako značilnost, dejavnost: avgust je mesec dopustov / mesec knjige v katerem se posebno skrbi za reklamo, prodajo knjig
  2. 2. navadno s števnikom čas tridesetih dni: trije meseci so minili, odkar je odšel / dela bodo trajala še nekaj mesecev; doma je ostal pet mesecev; vrne se čez dva meseca; najeti sobo za tri mesece; star. denar ji vrne ob mesecu čez en mesec; po treh mesecih ga je tožil; pred dobrim mesecem sta bila še skupaj; že mesec dni ga ni že trideset dni; nekaj mesecev pred smrtjo je izvedel resnico; po preteku dveh mesecev; danes mesec čez trideset dni
    // petnajst mesecev zapora
    // s števnikom ta čas za označevanje starosti česa: star je osem mesecev; z desetimi meseci je shodil ko je bil star deset mesecev
  3. 3. nebesno telo, ki kroži okoli zemlje: raziskovati mesec; poleti na mesec
    // to nebesno telo glede na osvetljenost: mesec sveti, vzide, zaide, ekspr. plava po jasnem nebu; svetli, pesn. bledi mesec / kadar je mesec, sedi pred hišo kadar sije, sveti mesec
    // nar.: mladi mesec mlaj; stari mesec zadnji krajec
    ●     poljud. mesec ga nosi je mesečnik; pog. dobiti pet mesecev (zapora) biti obsojen na pet mesecev (zapora); pog. bila je v sedmem mesecu (nosečnosti) bila je noseča več kot šest in manj kot sedem mesecev; ekspr. pogajanja se lahko vlečejo mesece in mesece zelo dolgo
    ♦     astr. Lunin mesec čas, ki ga porabi Luna, da enkrat obkroži Zemljo; siderski ali zvezdni mesec čas, ki ga porabi Luna, da se spet vrne med iste zvezde; sinodski mesec čas med dvema zaporednima istovrstnima Luninima menama
položáj -a m (ȃ) 
  1. 1. način, kako je kaj nameščeno
    1. a) glede na svojo daljšo os in določeno ravnino: ostati v določenem položaju; navpičen, poševen položaj palice; veja se je znebila snega in se vrnila v prejšnji položaj
    2. b) glede na druge dele celote: opisati položaj nog telovadca med skokom; spremeniti položaj koles; položaj kazalca, ročice / ležal je v neudobnem položaju, vendar se je bal premakniti / položaj dlani glede na boke / opisati položaj jezika, ustnic pri izgovoru glasu; začetni položaj pri plesu
    3. c) sploh: vzletni položaj; biti v položaju za skok / streljati iz klečečega, ležečega položaja kleče, leže
      // železniški signal je v položaju Stoj
  2. 2. navadno s prilastkom kar izraža prostorski odnos česa do česa drugega: določiti, vrisati položaj hiše; iz načrta je dobro razviden položaj nove stavbe glede na meje parcele / ko je predmet v takem položaju, pravimo, da je nad čim / redko mesto ima slikovit položaj lego; na vetrovnem položaju so krošnje dreves nepravilne in enostransko razvite / normalni položaj besede v stavku; v takem položaju soglasnik izgubi zven
  3. 3. mesto, prostor, na katerem je posameznik ali enota pri obrambi ali v napadu: določiti borcem položaje; obstreljevati sovražnikove položaje; četa se je premaknila na drug položaj; ostati na položajih po odbitem napadu / zavzeti strateško pomemben položaj / kot povelje na položaje
    // mesto, kjer kdo je ali naj bi bil pri uresničitvi kakega namena, dejanja: deček si je izbral tak položaj, da je lahko videl daleč po okolici
  4. 4. navadno s prilastkom dela in naloge, združene s posebnimi pristojnostmi, pravicami v določeni delovni, družbeni, politični skupnosti: imeti odgovoren, visok politični položaj; bil je več let na vodilnih položajih v gospodarstvu; ukiniti položaj podpredsednika društva; odpovedati se položaju predsednika; direktor je član odbora po položaju / odstaviti koga s položaja; pog. ljudje na položajih s položajem
    // njegov cilj je direktorski položaj delovno mesto direktorja, postati direktor
  5. 5. kar je opredeljeno s pravicami, obveznostmi, ugledom v določeni družbi: razpravljati o položaju kmeta, pisatelja v socialistični družbi; položaj žensk se je v zgodovini spreminjal / tako je manufakturni obrtnik prišel v položaj mezdnega delavca / položaj zmagovalca mu dovoljuje tako ravnanje / urediti pravni položaj organizacije, revije
    // možnosti delovanja, uresničevanja določenih hotenj v kaki delovni, družbeni, politični skupnosti: opisati svoj položaj v podjetju; poslabšati si položaj v kolektivu; njegov položaj v organizaciji je trden / publ. na zborovanju so proučili položaj knjige možnosti za izdajanje knjig in zanimanje zanje
    // kar je opredeljeno z določenim razmerjem česa do drugega, s primerjavo z njim: tvoj nadrejeni položaj ti pri tem nič ne pomaga; s tem bi spravili organizacijo v neenakopraven, odvisen položaj / z oslabljenim pomenom: podjetje ima na domačem trgu monopolni položaj; ta tovarna ima v avtomobilski industriji vodilni položaj je vodilna
    // položaj na lestvici se je spremenil mesto
  6. 6. kar je opredeljeno z določenimi dejstvi in more vplivati na
    1. a) določeno prizadevanje, uresničitev česa: s sprejetjem tega zakona je nastal nov položaj; biti kos položaju; prenehal je streljati in ocenjeval položaj; položaj pred golom je bil kritičen / znašel se je v položaju, ko se je moral odločiti / poročati o položaju na fronti, v državi; položaj v kmetijstvu se izboljšuje stanje, razmere
    2. b) možnosti koga za življenje, obstajanje, delovanje: položaj na poplavljenem področju se normalizira / analizirati ekonomski, finančni položaj podjetja; njegov materialni položaj je slab
      ●       publ. na sestanku so razčistili položaj naredili, da so postala določena dejstva in odnosi med njimi jasna, urejena; publ. zamrzniti položaj z določenim sklepom, ukrepom narediti, da ostanejo določena dejstva in odnosi med njimi nespremenjeni; publ. s tem se je jezik dvignil na položaj uradnega jezika je dejansko postal uradni jezik; publ. preiti na položaje revolucionarnega demokratizma sprejeti načela revolucionarnega demokratizma; začeti delovati po takih načelih; pisar. nismo v položaju, da bi našli rešitev ne moremo, nismo sposobni najti rešitve; ekspr. grem v vodoravni položaj ležat, spat
      ♦       aer. določiti položaj letala ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, nad katero je letalo, in njegovo višino glede na morsko gladino; lingv. govorni položaj kar je določeno z udeleženci, vsebino, namenom, obliko jezikovnega sporočanja in kar vpliva na izbiro jezikovnih sredstev; krepki položaj polglasnika nahajanje polglasnika neposredno pred zlogom s polglasnikom v praslovanščini; lit. pripovedni položaj kar je določeno, opredeljeno z ubeseditvijo motiva, pripovedi glede na osebo, ki motiv, pripoved jezikovno uresničuje; navt. določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; voj. položaj mirno v katerem se stoji vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom
popíhati -am dov., tudi popihájte; tudi popihála (í) 
  1. 1. s pihanjem
    1. a) odstraniti: popihati prah s knjig, police
    2. b) ohladiti: preden nese juho v usta, jo popiha
    3. c) olajšati bolečine: popihati otroku buško; udarjeni prst samo malo popiha in dela naprej
  2. 2. zapihati: popihal je veter in prevrnil strašilo
  3. 3. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo oditi, zbežati: hčerka jo je popihala z neznancem; popihati jo domov; pred vojaki sta jo popihala v gozd; umaknil se je k vratom, da bi jo lažje popihal
    // uiti: ujetniki so jo v temi popihali biričem
    ●     pog., ekspr. popihati ji moraš na dušo vneto ji povedati kaj lepega, ji podvoriti
preríti -ríjem dov., preríl in prerìl (í ȋ) z ritjem priti skozi kaj ovirajočega: žival se kupu peska ni ognila, ampak ga je prerila / ekspr. palec mu je preril čevelj, tako da se je videla luknja
// s premikanjem sem in tja narediti rove, navadno po večji površini: krt je preril cel vrt / ekspr. nič ne boste našli, pa če vse prerijete preiščete
prijéti prímem dov., prijél; nam. prijét in prijèt (ẹ́ í) 
  1. 1. narediti, da je kaj tesno obdano s prsti, dlanjo: prijeti skodelico; prijeti za ročaj; film primemo na robovih; močno, trdno prijeti / prijela jo je za ramo; prijela sta se za roke in odšla; prijeti se za želodec / prijeti s prsti, z roko
    // narediti, da je kaj tesno obdano s prsti, dlanjo zaradi kakega namena, dela: učila ga je, kako naj prime čopič, dleto; ni znal prijeti žage; spretno je prijel za vajeti, veslo / fant je prijel dekle okoli pasu
    // narediti, da je kaj tesno obdano s prsti, dlanjo, da se ohranja v določenem položaju, na določenem mestu: primi lestev, sicer bo padla / kot klic za ščuvanje psa primi ga
  2. 2. s prijemom narediti, da kaj pride h komu: prijel je kozarec in nazdravil / primi otroka vzemi ga v naročje
    // žerjav je prijel cev in jo dvignil na stavbo
  3. 3. narediti, da je kaj tesno obdano z deli česa: prijeti s kleščami / ker ni bil pazljiv, ga je prijela slamoreznica; jermen je prijel delavca za roko
    // priti v tesen stik z deli česa: ta del ključa prime v ključavnico
  4. 4. s pritiskanjem na kaj onemogočiti (enakomerno) gibanje česa: jermen je nekaj prijelo, zato neenakomerno teče
  5. 5. trdno se namestiti v podlago: cepin v mehkem snegu ni prijel; sidro je dobro prijelo; deska je trhla, zato žebelj ne prime
  6. 6. odvzeti komu prostost: miličniki so prijeli nevarnega zločinca; morilca so že prijeli
  7. 7. ekspr. začeti delati: ko je prišla domov, ni vedela, kje bi prijela; vsi bodo morali prijeti, toliko je dela / na polju je treba spomladi krepko prijeti
    // z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: če je treba, zna prijeti za delo; jeseni bom moral bolj prijeti za učenje
    // s širokim pomenskim obsegom, v zvezi z za izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: spet bo treba prijeti za knjige; odkar se je vrnil, ni več prijel za kopito ni več čevljaril; treba bo prijeti za kramp, rovnico začeti fizično delati; prijeti za orožje, puško začeti se bojevati; pripraviti se na boj; pisatelj je spet prijel za pero začel pisateljevati, pisati
  8. 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: prijelo me je močno hrepenenje; ob očitkih jo je prijela jeza; v zakajenem prostoru ga je prijel kašelj; prijel jo je krč; otroka je prijel spanec, zato je siten; včasih me prime trma
    // izraža nastop razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je prijelo, da si tako vesel; brezoseb. kadar ga je prijelo, je samo sitnaril / brezoseb. prijelo me je, da bi odšel rad bi odšel
  9. 9. ekspr. odločno, z grožnjami izraziti nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: prijel ga je zaradi kraje; otroka bo treba prijeti, ker se preveč potepa
    // zahtevati od koga, da kaj pove, naredi: primite ga, kje je dobil denar / kje si hodil tako dolgo, ga je prijela / prijel jih bo, naj mu vrnejo denar; otroke bo treba malo bolj prijeti z njimi bo treba začeti bolj neprizanesljivo ravnati
  10. 10. žarg. začeti učinkovati, delovati: po nekaj minutah je injekcija prijela / lepilo je slabo prijelo zlepilo; trajna ji je kar preveč prijela skodrala lase; pri tem bolniku morfij ne prime več ni več učinkovit
  11. 11. rib. vzeti vabo: postrv je prijela; pren. zelo se je trudil, vendar dekle ni prijelo
    ●     pog. kaj te je prijelo zakaj tako ravnaš; zakaj si storil to nepremišljeno dejanje; ekspr. zapustil je delo, kadar ga je prijela kaka muha kadar se mu je zahotelo; kadar ni bil zadovoljen; ekspr. njegova odkritosrčnost je poslušalce prijela ganila, prevzela; pog. ko se je sklonila, jo je prijelo v hrbtu je začutila krčevito, sunkovito bolečino; star. zvečer jo je prijelo dobila je (porodne) popadke; ekspr. potico je v pečici kar preveč prijelo zapeklo; publ. razpravljavec je prijel vprašanje z drugega stališča začel obravnavati; ekspr. prijeti koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; pog. ne prime za nobeno delo noče delati; ekspr. za glavo se je prijel, ko je izvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog., ekspr. prijeti koga za jezik zahtevati, da izrečeno mnenje dokaže ali prekliče; ekspr. prijeti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. treba ga bo prijeti za ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; kaznovati ga sploh; evfem. otroka je nekam prijelo opraviti mora malo, veliko potrebo; ekspr. tako laže, da bi lahko prijel zelo; ekspr. doma so jo precej na kratko prijeli ne dovolijo ji, da bi delala, ravnala, kakor bi hotela; preg. kdor za smolo prime, se osmoli
    ♦     čeb. hoja je že prijela začela mediti; lov. prijeti sled najti sled in iti po njej
celôta -e ž (ó) 
  1. 1. kar je zaključeno in sestavljeno iz dopolnjujočih se elementov: omenjene zgradbe tvorijo celoto; gradivo je avtor povezal v harmonično celoto; njegovo delo je zaokrožena celota / podrediti novo že obstoječim urbanističnim celotam; to je v interesu naroda kot celote / ljudstvo tvori enakopravno celoto skupnost
    // neokrnjen, poln obseg česa: deliti celoto na dele
    // z rodilnikom vsi posamezni deli, elementi skupaj: celota likovnih elementov; celota vseh problemov / posameznosti razume, celota pa mu je ostala nejasna
  2. 2. v prislovni rabi, v zvezi v celoti izraža polnost, ne samo delnost česa: program je v celoti izpolnjen; razprave ni bilo mogoče v celoti ponatisniti / v celoti ga je polomil
    // izraža omejevanje na glavno, ne glede na posameznosti, podrobnosti: knjiga je v celoti sprejemljiva, le nekatere stvari so sporne; stanje se je, vzeto v celoti, nekoliko popravilo
    // izraža izčrpnost navedene količine: knjižnica ima v celoti milijon knjig
centrálen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. ki je v središču; sredinski, središčen: centralni del mesta; centralna Afrika; centralna lega predmeta
  2. 2. ki deluje, vodi iz središča, osrednji: centralni državni organ; centralna vlada; centralno upravljanje gospodarstva / centralna kurjava; centralno ogrevanje / centralni komite [CK] osrednje vodstvo stranke, zlasti komunističnih partij
  3. 3. bistven, pomemben, poglaviten: centralni problemi socialistične graditve; centralna figura romana
    ♦     anat. centralni živčni sistem možgani in hrbtenjača; biblio. centralni katalog Narodne in univerzitetne knjižnice kartoteka knjig in periodik znanstvenih in strokovnih knjižnic v Sloveniji; fiz. centralno gibanje gibanje, pri katerem je delujoča sila trajno usmerjena proti isti točki
dajáti dájem, tudi dájati in dajáti -em, stil. dajáti -èm nedov., dajàj dajájte tudi dájaj dájajte; dajál tudi dájal (á á; á á á; á ȅ) 
  1. 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: denar za kino mu je dajal oče / dajati jesti, piti / dekla je dajala svinjam krmila svinje
    // dajal mu je nove in nove naloge / dajati na kredit, star. na kredo prodajati; dajati na upanje; hišo dajejo v najem / pog. zakaj mi to daješ nazaj vračaš
    // podarjati, poklanjati: dajati za spomin / dajati darove, miloščino
    // delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo: ne dajaj knjig, peresa drugim
    // delati, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: dajejo jim na izbiro / otrokom dajejo čudna imena
  2. 2. delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: vse življenje moram samo dajati; krvodajalci dajejo kri
  3. 3. delati, ustvarjati čemu kako lastnost: obleka ji daje gosposkost / delo daje zadovoljstvo
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom delati, da prihaja kaj kam z določenim namenom
    1. a) s prislovnim določilom: otroke so dajali v šole / založba daje na trg cenene knjige / ker so bili revni, so dajali otroke za pastirje in dekle
    2. b) z namenilnikom: obleke je dajala delat boljšim šiviljam; otroke so dajali študirat pošiljali
      // z nedoločnikom delati, povzročati, da se s čim kaj dogaja: to mi daje misliti / na nastopih se je dajal slaviti
  5. 5. pog. plačevati: dajal je za pijačo, za vino / koliko ti je kupec dajal za avto? je bil pripravljen plačati, je ponujal
  6. 6. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: krave mu dajejo malo mleka; plantažni nasad bo dajal sto vagonov jabolk; ovca daje volno / drevo daje vrtu senco; zvezde so dajale bledo svetlobo / pog. kinematograf daje štiri predstave na dan; kaj dajejo danes v gledališču / pog. preživlja se s tem, da daje ure iz matematike poučuje izven šole, inštruira
    // pohištvo daje sobi poseben pečat, ton; dajati povod, upanje, videz, vtis, zgled
    // povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dajati potuho, pravico, priložnost; šola daje izobrazbo izobražuje
  7. 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dajati bolnikom injekcije; dajati nauke, odgovore; dajati pohujšanje pohujševati; dajati pomoč pomagati; dajati ukaze ukazovati; star. dajati hvalo
  8. 8. delati, da prihaja kaj na določeno mesto: dajati obleke v omaro; ves čas je dajal drva na ogenj
  9. 9. navadno z nikalnico delati, da se kaj more goditi: skrbi mu ne dajejo spati; tega mi duša, srce, vest ne daje
  10. 10. ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: vsak, kdor kaj daje nase, bo prišel
  11. 11. nav. 3. os., pog., ekspr. povzročati bolečine; boleti: želodec ga daje / mrzlica, naduha, revmatizem jo daje; hoja v hrib me je dajala / brezoseb.: v križu me daje; spet me daje, je zastokal / bolečine so ga dajale / lakota jih daje
    ●     ekspr. v pesmih daje duška svoji žalosti sproščeno izraža svojo žalost; daje se samo tistemu, ki ji je všeč ima ljubezenske, spolne odnose z njim; daje prednost udobni obleki pred lepo obleko raje se odloča za udobno obleko kot za lepo obleko; to nerad dajem iz rok prepuščam v last drugemu, v vodstvo drugemu; pog. delavci dajejo vse od sebe, da bi delo končali do skrajnosti se trudijo; pog. v nič dajati omalovaževati, podcenjevati; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo; ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen; ekspr. dajati si opraviti, opravka z vrtom ukvarjati se
grmáda -e ž (ā) 
  1. 1. velik kup lesa, določen za gorenje: iz suhih vej je zložil grmado in jo zažgal / grmade po gorah so naznanjale, da se bliža sovražnik kresovi, stražni ognji
    // v srednjem veku smrtna kazen s sežigom na takem kupu: obsojen je bil na grmado / proglašena je bila za čarovnico in sežgali so jo na grmadi
  2. 2. velik kup, navadno nametanih, neurejenih stvari: na mizah so ležale grmade blaga / oblaki so se kopičili v grmado
    // ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prebral je grmado knjig; pojedel je celo grmado tort in piškotov
inventarizácija -e ž (á) 
  1. 1. glagolnik od inventarizirati: opraviti inventarizacijo / inventarizacija novih knjig, nabavljene opreme
  2. 2. knjiž. popis, pregled: potrebna bi bila inventarizacija anonimnih stvaritev / razstava predstavlja inventarizacijo vseh dosedanjih dosežkov v grafiki
kánon -a m (ȃ) 
  1. 1. knjiž. pravilo, načelo, norma, zlasti v družbi, umetnosti, filozofiji: držati se kanona; veljavni kanoni / lepotni kanoni / družbeni, umetniški kanoni
    // seznam, spisek takih pravil: sestaviti kanon
  2. 2. muz. dvoglasna ali večglasna skladba, v kateri vsi glasovi dosledno posnemajo temo: peti kanon; štiriglasni kanon
    ♦     rel. kanon osrednji, nespremenljivi del maše; svetopisemski kanon seznam uradno priznanih svetopisemskih knjig; kanon svetnikov seznam uradno proglašenih svetnikov; um. kanon skupek pravil o razmerjih, merah za upodabljanje človeškega telesa
kolaborácija -e ž (á) 
  1. 1. knjiž. sodelovanje: kolaboracija je bila zelo koristna / več knjig sta napisala v kolaboraciji
  2. 2. za okupirano prebivalstvo sodelovanje z okupatorjem: obsodili so ga zaradi kolaboracije / kolaboracija s sovražnikom
kupováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. dobivati kaj tako, da se plačuje dogovorjena cena: kupuje samo knjige; zelenjavo kupuje od sosede; kupuje večinoma na trgu; pridelke kupuje pri kmetih / kupuje otrokom igrače / kupuje si za praznike / kupovati na debelo, na drobno / časopis kupuje že nekaj let je naročen nanj
    // kupuje na deželi, v mestu pa prodaja
    // odkupovati, nakupovati: kupuje staro železo in cunje; podjetje kupuje surovine od privatnika
  2. 2. imeti namen kupiti: kupovala je čevlje, pa jih ni dobila; kupuje novo pohištvo; zemljo kupuje zaradi otrok / njegovih knjig ni nihče kupoval
  3. 3. ekspr., redko podkupovati: vedno je koga kupoval
    // dobivati kaj s podkupovanjem: kupuje (si) otrokovo ljubezen
  4. 4. igr. dobivati, jemati po pravilih igre kot dopolnitev ali zameno: kupoval je same dobre karte
    ●     evfem. kupujejo same deklice rojevajo se jim samo hčere
literatúra -e ž (ȗ) 
  1. 1. umetnost, ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik, književnost: zanimati se za literaturo; zgodovina literature; pogovor o literaturi; smeri v literaturi / družbeno angažirana, mladinska, poučna, pripovedna, socialna, tendenčna literatura / umetniška literatura
    // navadno s prilastkom dela te umetnosti: brati izvirno, prevodno, slovensko, rusko literaturo; knjižnica izposoja tudi potopisno in znanstvenofantastično literaturo; avtorji zabavne literature / ekspr. te pesmi so biseri naše literature / knjiž. lepa literatura leposlovje
  2. 2. navadno s prilastkom celota umetniških, znanstvenih, poljudnih del naroda, človeštva; književnost, slovstvo: začetki francoske literature; Trubarjevo delo je temelj slovenske literature / žarg.: učenci ponavljajo literaturo in slovnico literarno zgodovino; predavati literaturo
  3. 3. navadno s prilastkom knjige, spisi o kaki stroki, kakem področju: brati poljudnoznanstveno literaturo; kupovati filozofsko, partijsko, zgodovinsko literaturo; širiti revolucionarno literaturo; pri pisanju je uporabil vso dosegljivo strokovno literaturo; policija je zaplenila propagandno literaturo; literatura o Cankarju / na koncu razprave je navedena literatura naslovi knjig, del, iz katerih je avtor dobil podatke
    ♦     muz. klavirska literatura tiskane klavirske skladbe
ljubítelj -a m (ȋ) 
  1. 1. navadno s prilastkom kdor ima posebno zanimanje, nagnjenje za kaj: kot velik filmski ljubitelj rad hodi v kinoteko; biti ljubitelj dobre knjige, narave, živali; ljubitelj zabavnih melodij, umetnosti / redko ljubitelj knjig bibliofil
    // publ.: ta vrsta kave je našla že mnogo ljubiteljev mnogo ljudi jo kupuje, pije; ljubitelji smučanja so z letošnjo zimo zadovoljni smučarji
  2. 2. raba narašča kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim; amater, diletant: igro je uprizorila skupina gledaliških igralcev ljubiteljev; precej gradiva je zbral tudi zgodovinar ljubitelj / razstavo so pripravili poklicni vrtnarji in ljubitelji
milijón -a m (ọ̑) 
  1. 1. tisoč tisočev: šteti do milijon(a); dva milijona in pol / v prilastkovi rabi: posojilo znaša milijon dolarjev; knjižnica ima pol milijona knjig; več milijonov let; tudi nesklonljivo dežela z milijon prebivalci
    // pog. vrednost toliko denarnih enot: izposoditi si milijon; pri njegovem bogastvu se nekaj milijonov ne pozna; avto stane pet milijonov pet milijonov dinarjev
    // ekspr. svoje milijone bom lahko že sam zapravil
  2. 2. ekspr., z rodilnikom nedoločena, zelo velika količina, množina: povedala ji je milijon stvari; elipt. milijoni umirajo od lakote milijoni ljudi
    // na nebu je na milijone zvezd
    ●     ekspr. škoda gre že v milijone je zelo velika; pog., ekspr. saj ne sedim na milijonih nimam toliko denarja, da bi ga lahko nepremišljeno dajal, zapravljal
móst -ú in -a m, daj., mest. ed. môstu in móstu; mn. mostóvi stil. mósti (ọ̑) 
  1. 1. objekt, po katerem vodi pot čez globinske ovire: čez reko, nad potokom je most; pod tako težo bi se most podrl; graditi most z modernimi pripomočki; minirati most; voda je podrla most; iti, peljati se čez most; trden, velik most / cestni, železniški most; dravski, savski most; dvižni most; kamniti, leseni, železobetonski most; zasilni most; most za pešce
    // teh. temu objektu podobna naprava za pretok vode, nafte: za dovod tlačne cevi k centrali bo treba napraviti tudi most
    // knjiž. kar je podobno temu objektu: Kikladi in Sporadi so naraven otočni most med Evropo in Azijo
  2. 2. ekspr. kar povzroča sodelovanje med različnima stranema: graditi most do bližnjega; najti most med narodoma; zgraditi most med življenjem in znanostjo; duhovni most med njimi in nami / gospodarski most med vzhodom in zahodom / most pomoči
    ●     ekspr. podreti vse mostove med seboj, za seboj onemogočiti si zbližanje, vrnitev; publ. po zračnem mostu prepeljati potnike prepeljati jih z letali in helikopterji; ekspr. oslovski most prikaz ali pripomoček za ljudi, ki si pri učenju kaj težko zapomnijo ali težko razumejo; žarg., šol. oslovski most Pitagorov izrek; star. tehtnica na most mostna tehtnica; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most
    ♦     adm. knjigovodski most črta, s katero se izpolni nepopisani prostor pri zaključevanju poslovnih knjig; alp. ledeniški most plast snega ali ledu, ki sega čez ledeniško razpoko; avt. zadnji most del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru vgrajen diferencial; etn. most naprava za dovoz na skedenj; (trden) most otroška igra, pri kateri prehaja vrsta pod dvignjenimi sklenjenimi rokami enega ali več parov sodelujočih; geogr. naravni most ob podoru preostali strop nad votlino; grad. ločni most katerega glavni nosilni element je lok; viseči most; nosilnost mostu; razpetina mostu razdalja med opornikoma; kor. most vzvratni upogib telesa, pri katerem so prsti rok oprti na tla; med. most spoj, s katerim je umetni zob pritrjen na sosednja zdrava zoba; mostiček; navt. most vodoravna naprava za prehod ljudi in prenos tovora med obalo in ladjo; poveljniški most; obrt. most del očal, ki povezuje okularja; šport. most (odskočna) miza; voj. pontonski most most, ki sloni na pontonih
mostíček -čka m (ȋ) 
  1. 1. manjšalnica od most: mostiček drži čez potok; kamnit, lesen mostiček
  2. 2. naprava za prehod ljudi in prenos tovora med obalo in ladjo: dvigniti, spustiti mostiček
  3. 3. med. spoj, s katerim je umetni zob pritrjen na sosednja zdrava zoba: napraviti mostiček; zlat mostiček / zobni mostiček
    ●     ekspr. problem je bil neznaten oslovski mostiček za strokovnjaka lahko rešljiv problem
    ♦     adm. knjigovodski mostiček črta, s katero se izpolni nepopisani prostor pri zaključevanju poslovnih knjig; agr. mostiček naprava s položnim voziščem, po katerem pride vozilo v višji položaj, zlasti zaradi razkladanja; gled. mostiček za animatorje prostor, s katerega animatorji vodijo in premikajo lutke; šport. mostiček (odskočna) miza; žel. mostiček naprava za prehod vozil na tovorne vagone; prehodni mostiček naprava, ki pri vlaku omogoča prehod iz enega vagona v drugega
naslòv -óva m (ȍ ọ́) 
  1. 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole
    // kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu
  2. 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov
    // drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem
  3. 3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo
    1. a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov
    2. b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika
    3. c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov
      // naslov heroja, udarnika / častni naslov
    4. č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom tovariš
  4. 4. jur., navadno v zvezi pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba
    // publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja
  5. 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov
    ●     publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel
    ♦     biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; elektr. naslov celice število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; šah. mojstrski, velemojstrski naslov
natovóriti -im tudi natovoríti -ím dov., natovóril (ọ̄ ọ̑; ī í) 
  1. 1. spraviti tovor, blago na prevozno sredstvo: natovoriti drva, seno; natovoriti pesek na tovornjak / natovoriti ladjo, voz / mulo so natovorili z minometalcem / ekspr. natovorila mu je vso prtljago / ekspr. domov je natovoril goro knjig prinesel, pripeljal
  2. 2. redko naložiti, naprtiti: natovoriti komu preveč dolžnosti, obveznosti
objáviti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. uradno sporočiti javnosti: objaviti novico, rezultate; objaviti razpis delovnega mesta; objaviti na oglasni deski, po televiziji, v časopisu / publ. časopis, radio je objavil zadnje dogodke / redko objaviti stavko razglasiti
    // zastar. povedati, sporočiti: objaviti prijatelju svoj namen
  2. 2. narediti, povzročiti, da kaj izide v časopisu, knjigi: urednik je članek, novelo objavil; objaviti na prvi strani, v zborniku / časopis je objavil reportažo, nekaj slik / objaviti svoje pesmi, razprave / pred tem je avtor objavil že več knjig
obstájati1 -am nedov. (ā) 
  1. 1. biti materialno ali duhovno navzoč v stvarnosti: društvo obstaja že več let; na svetu obstaja dosti stvari, ki jih še ne poznamo; obstaja veliko vrst gob; ekspr. tako je, odkar obstaja svet / z oslabljenim pomenom: še obstaja možnost, da ga rešimo je mogoče; med njimi obstajajo velika nasprotja; obstaja nevarnost poplav grozijo nam poplave; obstaja upanje, da bo prošnja ugodno rešena upamo
    // redko živeti, shajati: brez hrane ne bi mogli dolgo obstajati
    ●     moderna glasba zanj sploh ne obstaja ne prizna ji vrednosti; je ne pozna; ekspr. zame ne obstajaš več ne menim se zate; ne maram te; ekspr. odbor obstaja samo na papirju njegova dejavnost se ne čuti; knjiž. o tem problemu obstaja več knjig je napisanih
  2. 2. v zvezi z iz izraža, da je, sestoji kaj iz več enot: kosilo je obstajalo iz treh jedi; priprava obstaja iz več delov
odkríti -kríjem dov., odkrìl tudi odkríl (í ȋ) 
  1. 1. odstraniti z odprtega dela česa predmet, nameščen nanj: odkriti lonec, sod, vodnjak / odkriti pokrovko
    // odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkriti gredo; odkriti tla / odkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje; odkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega; odkriti posteljo odgrniti; odkril si je prsi in pokazal rano razgalil
    // s strehe odstraniti kritino: vihar je odkril streho
  2. 2. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: premaknil se je in s tem odkril skrivni vhod / ekspr. smehljaj ji je odkril zobe
  3. 3. z raziskovanjem, preučevanjem narediti znano kaj neznanega: odkriti bacil tuberkuloze, povzročitelja bolezni, radioaktivne snovi / Krištof Kolumb je odkril Ameriko / odkriti nove načine dela / odkriti nov stroj izumiti, iznajti
    // narediti znano kaj prikritega, skrivnega: bolezen so pravočasno odkrili; odkriti nevarnost, zaroto; odkril je njegov talent / odkriti tatu; odkril je vzrok slabe volje ugotovil; odkril je, da ima vsaka stvar svoje ime spoznal; takrat se mu je odkrilo, da oče tega ne zmore več
    // narediti znano sploh: preučevanje teh dejstev bo odkrilo tudi izhodišča gibanja / v svojem delu je odkril preteklost te dežele
  4. 4. narediti, da za kaj izve kdo drug: svoje tehnike ni hotel odkriti; odkriti komu skrivnost; odkril ji je svojo ljubezen izpovedal; odkriti komu svoje želje povedati; nikomur se ni odkril ni povedal svojih čustev, težav
  5. 5. ugotoviti, da kje kaj je: ko je hodil mimo izložb, je odkril celo vrsto zanimivih predmetov; na cesti je odkril sledove stopinj opazil
    // v besedilu je odkril več napak našel
    // ekspr.: odkriti pobeglega voznika najti; končno ga je odkrila v gostilni
    ●     slabš. ta človek ne bo odkril Amerike ni posebno pameten, bister; iron. misli, da bo odkril Ameriko kaj novega; ekspr. ko mu je bilo petnajst let, je odkril Gorkega se je seznanil z njegovimi deli, idejami; ekspr. odkriti (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; odkriti spominsko ploščo, spomenik narediti, da postane plošča, spomenik viden širši javnosti, navadno z odstranitvijo zagrinjala; ekspr. v njem je odkrila srečo on jo osrečuje; ekspr. v njej je odkrila staro znanko prepoznala, ugotovila; ekspr. šele pozno sem odkril knjigo spoznal, da je branje knjig užitek
odločíti in odlóčiti -im dov. (ī ọ́) 
  1. 1. izraziti voljo, kako naj bo: to naj odloči predsednik; odločil je, naj začnejo zidati takoj; odločiti z referendumom / ljudstvo naj samo odloči
    // dati, izreči o čem končno mnenje, sodbo: komisija je odločila, da je delo plagiat; o sporni zadevi bo odločilo sodišče
  2. 2. publ. določiti izid česa: zadnji gol je odločil tekmo; ta poteza je odločila partijo / obe igri je odločil v svojo korist v obeh je zmagal
    // določiti, usmeriti: prav to znanstveno delo je odločilo njegovo nadaljnjo življenjsko pot; s tem se je odločila njena usoda
  3. 3. star. dodeliti, nameniti: to mesto so odločili njemu, zanj / vsakemu je odločila svoje delo odkazala; takim bolnikom se odločijo posebne sobe dajo
    // navadno v zvezi z za določiti, izbrati: nekaj mož je odločil za stražo / prostor za hišo je odločila ona
  4. 4. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti: odločiti skorjo / odločiti slabo grozdje od dobrega / odločili so precej knjig izločili, odstranili
    ●     star. njemu ne bi smela odločiti denarja dati, zapustiti; o tem je odločilo naključje to se je zgodilo po naključju; knjiž., redko ni ga mogoče odločiti, da bi prebral to knjigo nagovoriti, pregovoriti; to ga je odločilo, da je začel izdajati revijo nagnilo, spodbudilo
    ♦     jur. imeti odločujočo veljavo pri enakem številu glasov, mnenj
otežíti -ím dov., tudi otéži; otéžil (ī í) 
  1. 1. narediti kaj bolj naporno, težavno: slabo vreme jim je otežilo pot / sneg je otežil promet
    ♦     šport. otežiti gibalno vajo
    // narediti kaj bolj zapleteno: otežiti izdajanje knjig / njihovo stališče nam je otežilo položaj
    // narediti kaj bolj neprijetno, bolj hudo: hotela mu je čimbolj otežiti življenje
  2. 2. redko narediti kaj težje; obtežiti: vlaga je les močno otežila
    ●     slovo od doma mu je zelo otežilo srce mu povzročilo žalost, duševno bolečino; knjiž. zanosila je in se zelo otežila zredila
pahníti in páhniti -em, tudi páhniti -em dov. (ī á; á ā) 
  1. 1. močno suniti, poriniti z roko z namenom, da pade: pahnil jo je, pa je padla; hotel ga je pahniti / ekspr. klobuk je pahnil nazaj porinil
    // z močnim sunkom z roko narediti, da pade: pahnil ga je z balkona, vrha stopnic; pahnil jo je po tleh; pahniti koga v prepad; pren., ekspr. pahniti koga z lažnega piedestala
    // v zvezi z od sebe odriniti, odsuniti: hotel jo je objeti, a ga je pahnila od sebe; jezno je pahnil knjigo od sebe / to misel je pahnila od sebe
  2. 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v določeno stanje: pahniti koga v nesrečo, obup, pomanjkanje, smrt; pahniti državo v vojno / to dejanje ga je pahnilo v ječo
    ●     ekspr. končno so ga pahnili iz službe odpustili; ekspr. pahniti koga s prestola vzeti mu oblast; ekspr. s svojim ravnanjem je pahnil obe hčeri od sebe odvrnil, odgnal; ekspr. ta poglavja so pozneje pahnili iz knjig so jih črtali, izpustili
pès psà m (ə̏ ȁ) 
  1. 1. domača žival za čuvanje doma, za lov: pes cvili, laja, renči; pes je prijazno mahal z repom; ugriznil ga je pes; dražiti, naščuvati psa; izpustiti psa z verige; voditi psa na vrvici; dolgodlak pes; popadljiv, stekel pes; pes s košatim repom, visečimi uhlji; biti lačen kot pes zelo; biti komu pokoren, vdan, zvest kot pes zelo, brezpogojno; pog. laže, kot pes teče zelo; pogosto; odšel je kot pretepen pes ponižno, nesamozavestno; slabš. gleda me kot psa sovražno, neprijazno; ozmerjati koga kot psa zelo; vulgarno; pobili so jo kot psa neusmiljeno; na krut, grozovit način; pokopali so ga kot psa brez običajnega obreda, brez pietete; preganjali so jih kot pse neusmiljeno; neprenehoma; oče ga je pretepel kot psa zelo, neusmiljeno; zebe me kot psa zelo
    // kot opozorilo pozor, hud pes / čistokrvni pes; hišni pes ki se goji v stanovanju, zlasti za družbo, zabavo; lavinski psi izučeni za reševanje izpod plazov; lovski psi; službeni psi ki se glede na sposobnosti uporabljajo v vojski, policiji in za reševanje; pes čuvaj
    // samec take živali: pes in psica
  2. 2. nizko, navadno s prilastkom hudoben, nasilen človek: pazi se tega psa, ker te bo ogoljufal; s tem psom se že eno leto ne menim / kot psovka: ti bom že pokazal, pes garjavi; prekleti pes, kaj si drzne; molči, ti pes / fašistični psi spet ropajo in požigajo fašisti
  3. 3. v medmetni rabi izraža
    1. a) prepričanost o čem: ni pes, da ga ne bi dohiteli; ni pes, da tega tudi jaz ne bi zmogel
    2. b) močno čustveno prizadetost: pes vedi, od kod se je nenadoma vzel
  4. 4. ekspr., v povedni rabi, s predlogom izraža zelo nizko stopnjo: njihova morala je na psu; umetniška raven predstave je pod psom / hrana, preskrba je pod psom zelo slaba
    ●     ekspr. vem, kam pes taco moli kaj je skrivni namen govorjenja, ravnanja kake osebe; ekspr. to vam je vreme, da bi se še pes obesil slabo, neprijetno, pusto; pog., ekspr. ko je obubožal, ga še pes ni povohal se nihče ni zmenil zanj, mu pomagal; ekspr. takih knjig pri nas še pes ne povoha nihče ne bere, kupuje; pog., ekspr. nisi vreden, da te pes povoha slab, ničvreden si; nekoristen, nesposoben si; pog., ekspr. tega še psu ne privoščim nikomur, niti največjemu sovražniku; žarg., gled. dobiti, igrati psa zelo nepomembno vlogo; ekspr. priti na psa finančno, materialno propasti; priti v težek, neprijeten položaj; tadva sta si, se gledata kot pes in mačka sovražita se; počutim se kot pes v cerkvi odveč, nezaželen; ekspr. naj se pes obesi, če sem vedel za to izraža podkrepitev trditve; pog., ekspr. še pes ima rad pri jedi mir med jedjo se ljudje ne smejo motiti, nadlegovati s kakimi opravki; preg. pes, ki laja, ne grize človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega; preg. izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese v sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi; preg. enkrat z betom, drugič s psom živeti zdaj razsipno, zdaj revno
    ♦     astr. Veliki pes ozvezdje na južni nebesni poluti, katerega najsvetlejša zvezda je Sirius; etn. pes velikemu nožu podobna lesena priprava za zagrebanje žerjavice na odprtem ognjišču pastirske koče; lov. pes dobro drži vztrajno goni divjad; pes kreše laja po sledi, ki navadno ne vodi do divjadi; odložiti psa ukazati mu, da ostane, počaka na določenem mestu; vzgajati psa privajati ga na okolico in poslušnost; nemi pes ki pri iskanju, gonjenju divjadi ne laja; šolani pes ki je ubogljiv vedno in povsod in je opravil tovrstni izpit; šport. psi trakovi, navadno iz tjulenje kože, ki se pritrdijo, prilepijo na drsno stran smuči, da pri hoji navkreber ne spodrsuje; vet. pastirski pes ki brani čredo pred napadalci, zlasti volkovi; zool. psi volkovi, šakali, domači psi, lisice, Canidae; leteči pes večji netopir, ki živi na Malajskem otočju in se hrani s sadeži, Pteropus vampirus; morski psi velike morske ribe hrustančnice z vretenčasto obliko telesa, Selachoidei; prerijski pes večji rdečkasto rjav glodavec, ki živi v srednjem delu Severne Amerike, Cynomys
porábnik -a m (ȃ) 
  1. 1. kdor kaj porablja: napeljati vodo do porabnikov; dobra preskrba porabnikov z mlekom, poljedelskimi pridelki
    // publ. uporabnik: porabnikov knjig ni veliko
  2. 2. elektr. naprava, ki za svoje delovanje potrebuje električno energijo: priključiti nekaj novih porabnikov; hladilnik, štedilnik in drugi porabniki
    ●     žarg., elektr. izklopiti porabnike električne energije prenehati pošiljati električno energijo porabnikom
predstávljati -am nedov. (á) 
  1. 1. z navajanjem imena koga osebno seznanjati s kom: predstavljala jim je svoje prijatelje; učenci so se predstavljali profesorju
  2. 2. delati javno znano kako
    1. a) dejavnost koga: v galeriji predstavljajo skupino najmlajših sodobnih slikarjev; zbor se je prvič predstavljal zahtevnejši publiki / pesnik se v svojem delu predstavlja kot bojevnik za pravice naroda nastopa v vlogi bojevnika
    2. b) lastnost, lastnosti: zelo natančno jih je predstavljal; s to akcijo se slovenska narodna skupnost predstavlja širšemu okolju
      // posredovati v najvišji meri lastnosti, značilnosti koga, česa: slika predstavlja različne dobe človekovega življenja / tip, kakršnega predstavlja junak Jurčičeve povesti / na maškeradi je predstavljala ciganko
  3. 3. imeti pravico, smeti opravljati kaj namesto koga ali v imenu koga: republiko predstavljajo z ustavo določeni republiški organi; na tem zasedanju je predstavljal državo sam predsednik / on predstavlja zmernejše krilo stranke
  4. 4. publ., z oslabljenim pomenom izraža, da kaj je, obstaja: vdor sovražnikov predstavlja resno nevarnost za prebivalce; slaba cesta predstavlja glavno oviro za razvoj trgovine / vsaka od teh knjig predstavlja celoto
  5. 5. redko poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem, dramski tekst; igrati: danes predstavljajo Shakespearovega Hamleta
pridobívati -am nedov. (í) 
  1. 1. z delom, prizadevanjem prihajati do česa: pridobivati denar, premoženje; s trudom pridobivati (si) sredstva za življenje / z vojskovanjem so si pridobivali nova ozemlja / pridobivati znanje iz knjig, s šolanjem / pridobivati delovne izkušnje / pridobivati spoštovanje, ugled; pridobivati (si) ljubezensko naklonjenost
  2. 2. delati, da prihaja kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: pridobivati žlahtne kovine; iz teh rastlin se pridobivajo eterična olja
    ♦     fiz. pridobivati z destilacijo
    // delati, da kaj postane na razpolago kot rezultat določenega dela: pridobivati obdelovalno zemljo s požiganjem / na tem območju pridobivajo prvovrsten premog kopljejo
  3. 3. vzbujati pozitiven, naklonjen odnos: s svojo neposrednostjo je ljudi pridobival; počasi jo je pridobival zase; pridobivati in odbijati
    // delati, da kdo prihaja s kom, čim v določen odnos: pridobivati nove člane, naročnike; pridobivati (si) pristaše
    // vzbujati pri kom pripravljenost za kaj: pridobivati ljudi k sodelovanju, za kako delo
  4. 4. postajati v večji meri deležen kake lastnosti, značilnosti: pridobivati hitrost, publ. na hitrosti; pridobivati kondicijo / pridobivati težo, višino / pridobivati vrednost
    ●     ob njem mnogo pridobivam se veliko naučim, spoznam veliko novega
pròst prôsta -o stil. -ó prid., prostéjši in prôstejši (ȍ ó) 
  1. 1. ki je brez obveznosti in lahko sam razpolaga s svojim časom: vse sem naredil, do večera sem prost; otroci so dosti prosti / ob sobotah in nedeljah so delavci prosti / dva prosta delavca je mojster poslal po cement
    // s katerim lahko človek sam razpolaga, ker nima določene obveznosti: prvi prosti večer so se spet sešli / ima veliko prostega časa; v prostem času se rad sprehaja / ob novem letu bodo štirje dnevi prosti / proste sobote
  2. 2. navadno z rodilnikom ki ga to, kar izraža dopolnilo, ne veže, ne omejuje: vojaščine sem prost / carine prosto blago / star.: biti prost krivde biti oproščen krivde; biti prost predsodkov biti brez predsodkov
  3. 3. ki pri določenem dejanju ni vezan, omejen s kako zahtevo, predpisom: pri izbiri pomočnikov ste prosti / razvezal se je in zdaj je prost / star. prosti stan stan neporočenih
  4. 4. ki ni oviran, omejen v svobodi gibanja: konji se pasejo prosti; biti prost kot ptiček na veji / lahko greste, jim je rekel stražar, prosti ste
  5. 5. ki ne ovira, omejuje gibanja zaradi določenega predmeta, dejstva: odstranili so skale in cesta, pot je bila prosta / vojska je z orožjem izsilila prost prehod / knjižnica s prostim dostopom knjižnica, v kateri imajo bralci sami neposreden dostop do knjig
    // elipt. vstop prost vstop je vsakomur dovoljen; za vstop ni treba plačati vstopnine
  6. 6. ki ni zaseden, oddan: v avtobusu ni nobenega prostega sedeža več; dvorana je danes prosta / v hotelih je še dovolj prostih sob / razpisati prosta dela in naloge
  7. 7. ki ni s čim povezan, oviran in se lahko uporabi za določen namen: prosti konec vrvi je ovil okoli stebra / v desni roki ima dežnik, leva pa je prosta
  8. 8. ki opravlja svoje delo, dejavnost brez pripomočkov: risati s prosto roko; s prostim očesom nevidna žival
  9. 9. star. preprost, neizobražen: učeni in prosti ljudje / knjiga je namenjena prostemu ljudstvu
  10. 10. star. neolikan, prostaški: ne bodi tako grob, tako prost; njegovo prosto vedenje jih je odbijalo / ni hotela poslušati prostih šal
  11. 11. zastar. preprost, enostaven: oblečena je bila v zelo prosto obleko / razložiti s prosto besedo / prosti vojak navadni vojak
    ●     besedilo se v prostem prevodu glasi takole v prevodu, ki ni dobeseden; ritem pesmi je prost ni vezan na določeno shemo; star. rad hodi v prosto naravo v naravo, ven; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; ekspr. imeti proste roke biti pri odločitvah brez prejšnjih obveznosti; pri delu mu je pustil proste roke ga ni oviral, onemogočal; star. narediti kaj iz proste volje svobodno, brez prisile; pog. imeti tri proste vožnje brezplačne vožnje; publ. prosto morje morje, ki je z istimi pravicami dostopno vsem državam; odprto morje
    ♦     anat. prosta rebra zadnja dva para reber, ki se ne stikajo niti s prsnico niti z nepravimi rebri; avt. prosti tek vrtenje avtomobilskega motorja, pri katerem ta ne poganja vozila; ekon. prosti trg trg brez trgovinskih omejitev; proste cene; prosta carinska cona del pristanišča, ki je odprt za mednarodni promet in v katerem veljajo razne olajšave; prosta prodaja količinsko neomejena prodaja vsakemu kupcu; fiz. prosti elektron elektron, ki ni vezan na strukturo atoma; prosti pad gibanje prostega telesa v prostoru brez zraka zaradi delovanja teže; gastr. prosta potica jed iz vlečenega ali nekvašenega testa navadno z nadevom iz skute, znana v Beli krajini; kem. prosti kisik kisik, ki ni vezan v spojino; lingv. prosti stavek stavek z enim povedkom; navt. prosta luka luka, izločena iz carinskega območja države, ki ji pripada; prosta plovba plovba brez stalne proge in brez stalnega voznega reda; šah. prosti kmet kmet, ki ga pri napredovanju proti nasprotnemu robu šahovnice ne more ovirati noben nasprotnikov kmet; šol. prosti spis izvirno oblikovan pismeni izdelek, ki se ne nanaša na neko že oblikovano besedilo; šport. prosti met met žoge v korist nasprotnika zaradi kršenja pravil igre; prosti premet; prosti program poljubno izbrana, po glasbi sestavljena in časovno omejena celota likov pri umetnostnem drsanju; rokoborba v prostem slogu rokoborba, pri kateri so dovoljeni prijemi z rokami in nogami po vsem telesu; prosti strel strel z žogo v korist nasprotnika zaradi kršenja pravil igre; prosta vaja telovadna vaja brez orodja in brez pomoči drugih; voj. prosti korak korakanje brez sočasne izmenjave iste noge
rédek -dka -o prid., redkéjši tudi rédkejši (ẹ́) 
  1. 1. ki je bolj v tekočem kot v trdnem stanju: redka omaka; malta je preveč redka
  2. 2. razvrščen v velikih medsebojnih presledkih: redke veje; trava je zaradi suše redka; redko drevje / redki lasje; ima zelo redko brado
    // ki sestoji iz enot, razvrščenih v velikih medsebojnih presledkih: redek glavnik; redek gozd / redka mreža mreža z večjimi luknjicami; redko blago
  3. 3. skozi katerega se lahko vidi: redka megla / ekspr. redka tema
  4. 4. ki obstaja v majhni meri: promet v tistih krajih je še redek; redka naseljenost
  5. 5. ki je glede na določeno dejstvo tak, kakršnih je v določeni skupini malo: on je eden izmed redkih ljudi, ki mu je to uspelo; to vedo le redki posamezniki
    // ki je tak, kakršnih je malo sploh: knjižnica hrani več redkih starih knjig; ta rastlina, žival je redka
  6. 6. ki se pojavlja v velikih časovnih presledkih: redki streli / njegovi obiski so postajali vse bolj redki / na redke čase se vidiva malokdaj, poredkoma
  7. 7. ki se malokdaj pojavi, ponovi: dočakati redek jubilej; taki prizori v sodobni dramatiki niso redki; izkoristiti redko priložnost / postreči z izbranimi, redkimi jedmi
    // ki ima razmeroma majhno frekvenco: to so redki primeri; slovar vsebuje tudi redke besede
    ●     ta človek je redkih besed zelo malo govori; preg. goste službe, redke suknje kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi
    ♦     les. redki les les z redkimi, širokimi letnicami; metal. redke kovine kovine, ki se zaradi dragih postopkov pridobivanja redko uporabljajo
sêrija -e ž (é) navadno s prilastkom  
  1. 1. skupina stvari, dogodkov s skupnimi lastnostmi, značilnostmi, ki si sledijo v določenem časovnem zaporedju: v časopisu je izšla serija člankov o tem problemu; opraviti serijo raziskav; zmagal je v prvi seriji skokov / prva serija te zbirke obsega pet knjig; serija znamk z živalskimi motivi
    ●     publ. naredil je serijo napak veliko
  2. 2. navadno v zvezi televizijska serija televizijski film ali televizijska igra v nadaljevanjih: posneti, predvajati novo televizijsko serijo; junaki otroške televizijske serije
  3. 3. skupina enakih izdelkov, narejenih v določenem obdobju, označenih z določeno oznako: prva serija motorjev je že v prodaji; hladilniki iste serije / poskusna serija / izdelovati konfekcijo v majhnih, velikih serijah
    ♦     fin. serija celota vseh bankovcev, nekaterih vrednostnih papirjev iste izdaje; celota vseh bankovcev iste vrednosti, označenih z zaporednimi črkami in številkami; muz. serija v dodekafoniji in v serialni glasbi vnaprej določeno zaporedje dvanajstih različnih tonov v okviru oktave, veljavno za celotno skladbo ali njen del
stereotipíja -e ž (ȋ) 
  1. 1. tisk. izdelovanje stereotipov: zaposlen je pri stereotipiji
    // tiskanje s stereotipi: uporaba stereotipije pri velikih nakladah knjig
  2. 2. delavnica, obrat za izdelovanje stereotipov: klišarna in stereotipija
  3. 3. psih. nesmotrno, togo ponavljajoče se vedenje ali doživljanje
svét -a -o prid., svetéjši (ẹ̑ ẹ́) 
  1. 1. rel. zaradi popolnosti vreden češčenja: Bog je svet / sveti [sv.] Duh tretja božja oseba; sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef
    // sveta brata Ciril in Metod
    // ki je v zvezi z Bogom, svetniki, verskimi obredi: sveti kraji; sveti ostanki relikvije; sveta pesem, podoba; poljubiti sveta tla / (sveti) krst prvi od sedmih zakramentov katoliške cerkve; sveti oče papež; (sveti) sinod v pravoslavni cerkvi najvišji kolektivni upravni, izvršni organ; (sveta) maša; sveto leto navadno vsako petindvajseto leto, namenjeno verski prenovi, poglobitvi; sveto olje blagoslovljeno olivno olje, ki se uporablja za maziljenje, zlasti bolnikov; sveto rešnje telo tretji od sedmih zakramentov katoliške cerkve
  2. 2. v zvezi sveto pismo temeljna knjiga krščanske vere in delno židovske vere: brati, razlagati sveto pismo / sveto pismo nove, stare zaveze
  3. 3. ki se časti kot božansko bitje, bog: sveti bik, hrošč; sveti hrast; indijske svete krave
    // ki je v zvezi z bogovi, kultom, verskimi obredi: sveti kamen; jezik svetih knjig / sveta gora Olimp; romati v sveto mesto v Meko
    // sveto število
  4. 4. ekspr. ki v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro: bil je svet in pobožen mož / njegovo življenje je bilo sveto / delati se svetega
  5. 5. ekspr., v povedni rabi ki ima za koga zelo veliko vrednost zaradi svoje povezanosti s čim zelo cenjenim, ljubljenim: ta kraj je zanj svet; zakon jim je bil svet in nedotakljiv; izgubil je vse, kar mu je bilo sveto
  6. 6. ekspr. ki se pojavlja v veliki stopnji: sveti mir; bližal se je s svetim strahom zelo spoštljivo; obšla ga je sveta groza; sveto spoštovanje
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: to je naša sveta dolžnost, pravica; sveta resnica / sveta vojna proti fašizmu upravičena
    // kot vzklik o sveta preproščina
    ●     ekspr. vidita se na (vsake) svete čase malokdaj, poredkoma; v krščanskem okolju (sveti) križ božji, pa začnimo izraža prošnjo za uspeh pri delu; šalj. dolg ti bo plačal o svetem nikoli nikoli; ekspr. ob taki surovosti ga je popadla sveta jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; sveta noč v krščanstvu noč pred božičem; ekspr. sveta nebesa, kako je lepo izraža začudenje, navdušenje; ekspr. nič mu ni sveto pri svojem ravnanju nima pomislekov
    ♦     med. svetega Vida ples živčna bolezen z nehotenimi sunkovitimi gibi, podobnimi gibom pri plesu; zgod. sveta aliansa ali sveta zveza zveza Rusije, Prusije in Avstrije leta 1815 proti revolucionarnim gibanjem; zool. sveti ibis tropska ali subtropska močvirska ptica z belim perjem, Threskiornis aethiopica
svítek -tka m (ī) 
  1. 1. obročasta, spletena ali iz blaga narejena priprava za lažje prenašanje bremen na glavi: dati svitek na glavo; popravila si je svitek pod škafom
  2. 2. navadno s prilastkom kar je po obliki podobno tej pripravi: filmski svitek; svitek vrvi, bakrene žice / svitki dima so se dvigali v zrak
    // knjiž., navadno z rodilnikom sveženj, zvitek: prinesel je svitek knjig, papirjev / v čistilnico je nesla svitek oblek
  3. 3. v zvezi z v izraža obstajanje, pojavljanje v prepleteni, obročasti obliki: kača leži zvita v svitek / povezati, speti v svitek
    ♦     arhit. svitek obročasto izbočeni del podnožja jonskih in korintskih stebrov; vet. (kopitni) svitek ozek pas kože na prehodu v kopito ali parkelj; zool. roženi svitek v stoječih vodah živeči polž s ploščato hišico, Planorbarius corneus
učênje -a s (é) 
  1. 1. glagolnik od učiti: učenje otroka zahteva potrpežljivost / dolgoletno učenje v prvem razredu poučevanje
    // pomagati sošolcu pri učenju / po nekajmesečnem učenju je že govoril angleško; učenje biologije je rad odlagal na zadnji dan / učenje besedila, pesmi; učenje na pamet / učenje mu dela težave; imeti dosti učenja; ekspr. zagristi se v učenje / po triletnem učenju je postal pomočnik; učenje za kovača, v trgovini / denarno podpirati koga v času učenja v tujini študija, šolanja
    // učenje iz napak, na napakah, ob napakah
    ♦     ped. mehanično učenje brez razumevanja snovi; pri katerem se snov tako obvlada, da se lahko odgovarja brez razmišljanja, sklepanja; verbalno učenje s pomočjo besed in drugih simbolov; podajanje učne snovi z besednim razlaganjem; šol. programirano učenje individualizirano učenje po vnaprej natančno pripravljenem gradivu s pomočjo priprav za učenje ali posebnih knjig
  2. 2. kar se uči, razširja: v njegovem učenju je marsikaj novega; zavračal je učenje, da je vesolje eno samo
učíti -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti otroka brati, govoriti; učiti koga plesti, voziti kolo; učiti koga streljanja; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa; učiti vole orati
    // s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil: učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino
  2. 2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: uči že več let; učiti četrti razred; učiti na osnovni, srednji šoli; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino igranje klavirja, violine
    // na tej šoli uči že deset let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se uči v višjih razredih je v učnem programu višjih razredov
  3. 3. pog., v zvezi dati, poslati učit narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt: dati, poslati sina učit; dati koga učit mizarstva, za mizarja
  4. 4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: učiti otroka prijaznosti, vljudnosti; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine; ekspr. učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom
  5. 5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna: to je učil že Sokrat; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili; učiti novi nauk / slovnica uči drugače
  6. 6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja: izkušnje, napake nas učijo; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika
vnémati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. delati, povzročati, da kaj začne goreti: otroci so s kremeni vnemali dračje
  2. 2. ekspr. delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: govorili so, da rad vnema prepire / vnemati ljubezen do knjig; vnemati veselje za glasbo / vnemati v kom strast / vnemati domišljijo
  3. 3. ekspr. vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: njegovi nastopi so gledalce vnemali / lepota narave ga je vedno vnemala
  4. 4. ekspr., v zvezi z za povzročati pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: vnemati kmete za živinorejo
vódstvo -a s (ọ̑) 
  1. 1. glagolnik od voditi: vsako popoldne je vodstvo po razstavi; poskrbeti za vodstvo; strokovno vodstvo / prevzeti vodstvo izleta, pohoda / duhovno vodstvo; vodstvo mladih / vodstvo poslovnih knjig
    ●     publ. domačini so prevzeli vodstvo, prešli v vodstvo dosegli prednost v igri; publ. orkester igra pod vodstvom znanega dirigenta dirigira mu znan dirigent; publ. delo so opravili pod vodstvom mentorja pri delu jih je vodil mentor
  2. 2. oseba ali skupina oseb, ki kaj vodi: vodstvo se je že sestalo; imenovati, izvoliti vodstvo; imeti dobro, slabo vodstvo / novo vodstvo društva / državno vodstvo / vodstvo podjetja, šole, tovarne
vŕh -a stil. -á m, mn. vrhóvi stil. vŕhi, tož. mn. stil. vrhé, mest. mn. stil. vrhéh, or. mn. stil. vrhmí (ȓ) 
  1. 1. vsaka od vzpetin, v katere se gorovje v višjem delu razcepi: veter buči okoli vrhov; priti na najvišji vrh Himalaje / svet med vrhovi gorami
    // Mali vrh
    // vsak od delov z vejami, v katere se drevo, rastlina razrašča v smeri navzgor: jablana ima dva vrhova; pustiti drevesu več vrhov / odrezati roži šibko rastoče vrhove; utrgati vrh rožmarina vršiček, vejico; potaknjenec je pognal več vrhov poganjkov
  2. 2. zgornji, navadno zoženi del
    1. a) gore, vzpetine: ob potresu se je gori odtrgal vrh; v daljavi se bleščijo zasneženi vrhovi hribov; letalo se je zaletelo v vrh gore; kopast, stožčast vrh; skalnat vrh
    2. b) drevesa: drevesu se je odlomil, se suši vrh; veter upogiba vrhove borov / uporabljati vrhove za drva
      // zgornji del česa sploh: vrh jambora; okrašen vrh stebra; iznad hiš se dviga vrh zvonika
  3. 3. najvišja točka, najvišji del
    1. a) gore, vzpetine: zaznamovati vrh gore; razgledovati se z vrha; povzpeti se na vrh grebena; ustaviti se na vrhu klanca; razdalja od vznožja do vrha
    2. b) česa sploh: mlaj je bil tolikšen, da se je komaj videl njegov vrh; izmeriti razdaljo od tal do vrha zvonika / pasti z vrha stopnic; dimnik na vrhu strehe na slemenu
      // z oslabljenim pomenom sedi na vrhu peči na peči
      // od izhodišča najoddaljenejša točka, del česa: vrh jezika; vrh mlinske lopate
  4. 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža površino, gladino: na vrhu kisa se je naredila tanka kožica / speljati napeljavo po vrhu stene / zajemati vodo z vrha z dela ob površini; potopil se je in kmalu priplaval na vrh
    // izraža položaj, ko je kaj glede na drugo najvišje: zloži stvari v kovček tako, da bodo srajce na vrhu / ta del okenskega krila mora biti na vrhu zgoraj; vzemite list in na vrh napišite naslov na del ob robu, kjer se začne pisati
  5. 5. v prislovni rabi, v zvezi z do izraža skrajni zgornji del ob odprtini: naliti kozarec do vrha; do vrha napolniti vrče / lava je v ognjeniku prikipela do vrha / do vrha polna posoda do roba
    // v zvezi do vrha popolnoma, zelo: do vrha natovorjena ladja / ekspr. do vrha se najesti
  6. 6. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta drama je vrh realistične dramatike / uvrščajo se med vrhove našega pesništva / ekspr. naši tekmovalci so se prebili v smučarski vrh
    // publ. najvišji, vodilni organ: kritizirati državni vrh; stiki z vojaškimi vrhovi; spori v vrhovih organizacije
  7. 7. publ. najvišje mesto, položaj v kaki organizaciji: čakati na smernice z vrha; spremembe na vrhu
  8. 8. razvojna stopnja največje kakovosti, uspešnosti: gibanje je doseglo svoj vrh v dvajsetih letih; vsaka dejavnost ima svoj vrh / biti na vrhu pesniškega ustvarjanja / bližati se vrhu življenja najuspešnejšemu življenjskemu obdobju
    // stopnja največje intenzivnosti: kriza je dosegla vrh / število premikov na minuto je doseglo vrh bilo največje
  9. 9. publ. najboljše mesto, najvišja uvrstitev: z zadnjo zmago je moštvo na vrhu; ta klub lahko seže po vrhu / uvrstiti se pod sam vrh
  10. 10. publ. sestanek voditeljev držav: sklicati vrh / afriški vrh / konferenca, sestanek na vrhu
  11. 11. nar. vzhodno vinograd (v gričevnatem svetu): skopati vrh / iti v vrh po vino / vinski vrh
    ●     nar. še ni vrha dorasel še ni odrastel, postal mož; od vrha do tal ekspr. biti nov od vrha do tal biti oblečen v nova oblačila; ekspr. ogledal si jo je od vrha do tal od glave do nog; ekspr. hiša je pogorela od vrha do tal popolnoma; ekspr. bil je gospod od vrha do tal popoln; fotografirati z vrha od zgoraj; star. spustiti se v jašek z vrha zvrha; pog. nasprotna stranka je prišla na vrh na oblast; žarg. jemati mamila iz želje po vrhu največji omami; nar. otroke imata pod vrhom njuni otroci so že skoraj odrasli; star. ima vsega z vrhom veliko, dosti; star. natresti pšenice v mernik z vrhom zvrhano; ekspr. otresti se pritiska, ko je mera do vrha polna ko ga ni več mogoče prenašati; star. z vrhom polna mera česa zvrhoma; pog. do vrha glave te imam zelo mi presedaš; publ. ta knjiga je na vrhu najbolj branih knjig je najbolj brana; stanovanja na vrhu so najbolj hladna v najvišji etaži, na podstrešju; ekspr. strele udarjajo v visoke vrhove pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki
    ♦     alp. vrh del gore, ki leži najvišje in se od drugih delov loči kot posebna celota; anat. pljučni vrh koničasti, zgornji del pljučnega krila; etn. vrh del avbe nad čelnikom, oblikovan iz lepenke in prevlečen z nabrano tkanino; fiz. valovni vrh točka v valu, v kateri je odmik navzgor največji; geom. vrh piramide skupna točka stranskih ploskev piramide; vrh stožca točka, v katero se zoži plašč stožca; lit. vrh del literarnega dela, v katerem se zgodba, dogajanje stopnjuje do največje napetosti; prim. povrhu
vŕsta -e ž, rod. ed. stil. vrsté (ŕ) 
  1. 1. kar tvori več oseb, stvari, razvrščenih druga poleg druge ali druga za drugo v eni smeri: vrsta se je pretrgala, strnila; otroci so naredili vrsto; poravnati vrsto; stopiti iz vrste; vključiti se v vrsto; dolga, ravna vrsta; stoji v prvi vrsti / pred delavnico so se sušile vrste loncev; travnik je bil obdan z vrsto topolov; pokazal je vrsto belih zob / dobiti sedež v drugi vrsti parterja skupini sedežev, razvrščenih drug poleg drugega od ene strani parterja do druge; izkopal je dve vrsti krompirja; ima nekaj vrst vinograda / posaditi sadike v vrsto; postaviti se v vrsto; zrna na storžih so razvrščena v pravilnih vrstah; hiše stojijo v vrsti
    // kar tvori več ljudi, zbranih kje v določenem redu z namenom, da kaj dobijo, opravijo: pred blagajno je vrsta; pred trgovinami stojijo vrste / vrsta za kruh, vstopnice / uvrstiti se, zapisati se v vrsto za kaj / odstopiti, rezervirati komu vrsto za avtomobil mesto v seznamu
  2. 2. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri: natipkati štiriindvajset vrst na stran; pri branju je izpustil, preskočil vrsto; nečitljive, slabo odtisnjene vrste; presledek med vrstami / pustiti eno vrsto prazno prostor za tako enoto; napisal je prvo vrsto pesmi verz, vrstico
    // tisk. kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto: razmakniti, spirati vrste / strojna vrsta; stroji za ulivanje vrst
    // nav. mn., ekspr. besedilo, sestavek: te vrste so napisane samo vam; ko boste brali te vrste, bom že daleč
  3. 3. z rodilnikom večja množina sledečih si pojavov, stvari: to sklepanje je potrdila vrsta dogodkov; sledila je vrsta odločitev; vrsta potresnih sunkov
    // večje število česa sploh: o tem je napisana že vrsta knjig; razpravljajo o vrsti gospodarskih vprašanj / s tem se ukvarja že vrsto let
  4. 4. mn., s prilastkom celota pripadnikov, članov kake stranke, poklicne, socialne skupine, vojske: stranka izpopolnjuje, širi svoje vrste; te šole so bile nedostopne otrokom iz delavskih vrst iz delavskega sloja
    // z oslabljenim pomenom: polemika v odvetniških vrstah med odvetniki; nemiri v študentskih vrstah med študenti
    // vojaki, vojska, razporejena za boj: med vrstami se je raznesla vest, da se sovražnik umika; prebili so se skozi sovražnikove vrste
  5. 5. navadno s prilastkom kar v okviru kake celote tvorijo posamezne stvari z določeno skupno lastnostjo: navesti vrsto in kakovost blaga; uporabiti dve vrsti črk za tiskanje; vrste energije, postopkov; govedina in druge vrste mesa; predmeti iste vrste / ni človek moje vrste; nova vrsta mednarodnega financiranja nov način
    // z oslabljenim pomenom: ta dekleta so lahke vrste lahka; njegova služba je posebne vrste posebna; dobiti razne vrste pomoč razno, različno pomoč; ekspr. je tat redke vrste poseben, nenavaden
    // z oslabljenim pomenom, z zaimkom poudarja ali daje kakovostni pomen zaimkom: on je druge vrste človek drugačen; to je neke vrste kozmopolitizem nekak; te, take vrste ljudje mu niso všeč ti, taki ljudje; izdeluje opremo vsake vrste vsakršno, zelo različno
  6. 6. kar v okviru celote tvorijo posamezne rastline ali živali, ki imajo skupne lastnosti in se med seboj razmnožujejo: onesnaževanje ogroža nekatere drevesne vrste; spreminjanje rastlinskih vrst; iztrebljanje živalskih vrst / zgodnje vrste krompirja sorte
    // biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od rodu: dvobesedno poimenovanje vrst; rod in vrsta / endemna vrsta omejena na določen kraj, določeno področje
  7. 7. v zvezi z biti, priti in z na izraža mesto, položaj v zaporedju, na katerem je kdo ali kaj, ko more ali mora uresničiti, pretrpeti določeno dejanje ali stanje: priti na vrsto; biti na vrsti za plačilo / na tebi je vrsta, da poročaš; ko je prišla vrsta nanj, je vstopil / ekspr. zdrav je in mlad, vendar bo prišla tudi nanj vrsta vendar bo tudi on zbolel, umrl; nesreče so na vrsti vsak dan se vrstijo
  8. 8. s prilastkom stopnja kakovosti: blago druge, prve vrste; prenočevati v hotelu druge vrste slabšem; človek je bitje najvišje vrste najvišje; bila je šivilja prve vrste zelo dobra
    // v prislovni rabi, v zvezi v prvi vrsti izraža, da ima kaj prednost pred vsem drugim: v prvi vrsti so morali graditi šole / tega ne boste razumeli, v prvi vrsti, ker ste nam sovražni / knjiga je namenjena v prvi vrsti odraslim posebno, zlasti
  9. 9. nar. pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju; red: raztrositi vrste / pokosil je dve vrsti
  10. 10. nekdaj ruska dolžinska mera, približno 1.050 m: prehoditi trideset vrst
    ●     star. njegovi deželi ni vrste enake; pog. držati komu vrsto stati v vrsti namesto koga; star. Slovence so hoteli izbrisati iz vrste narodov jih narodno zatreti; učiteljica kliče otroke po vrsti povrsti; to je napisano, povedano med vrstami tako, da se lahko ugotovi iz celote, ne da bi bilo določno izraženo; njihovo kulturo je mogoče postaviti v isto vrsto s starimi kulturami je tem enakovredna; ekspr. biti, stati v boju za mir v prvih vrstah biti med najbolj prizadevnimi; ekspr. ta stvar je nadloga prve vrste zelo velika
    ♦     fot. zaslonska vrsta zaporedje zaslonskih števil; geogr. gorska vrsta gorska veriga; kor. vrsta plesalci, stoječi drug poleg drugega in obrnjeni v eno smer; odpirati vrste razdeljevati vrste tako, da se del vrste premika v eno smer, del pa v drugo; lingv. besedna vrsta vrsta besed z istimi oblikoslovnimi značilnostmi, sintaktičnimi funkcijami in pomenom; glagolska vrsta skupina glagolov pri delitvi glagolov glede na isto sedanjiško ali nedoločniško pripono; lit. književna vrsta najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del; mat. vrsta matematični izraz, ki ima obliko neskončne vsote; divergentna, konvergentna vrsta; muz. vrsta v dodekafoniji in serialni glasbi vnaprej določeno zaporedje dvanajstih različnih tonov v okviru oktave, veljavno za celo skladbo ali njen del; serija; obrt. vrsta kar tvorijo petlje, stoječe druga poleg druge od ene strani pletenine do druge; strojn. tolerančna vrsta tolerančna polja, ki se med seboj razlikujejo po tolerančnih enotah; šah. vrsta vsako od vodoravnih zaporedij polj na šahovnici; osnovna vrsta na kateri stojijo figure na začetku partije; šport. krilska vrsta igralci, ki povezujejo obrambo in napad, zlasti pri nogometu; napadalna vrsta igralci pri nekaterih igrah z žogo, ki igrajo zlasti v napadu; telovadna vrsta telovadci, ki skupno nastopajo ali tekmujejo; prim. povrsti
zalóga -e ž (ọ̑) 
  1. 1. določena količina česa, ki se hrani, da je na razpolago za uporabo v daljšem časovnem obdobju: zaloga poide; delati, pripraviti, ustvariti si zalogo; načeti, porabiti zaloge; jemati iz zaloge; gospodinjske zaloge; zaloga moke, živil; zaloga za zimo / kupovati za sproti in za zalogo; pren. porabiti še zadnje zaloge moči
  2. 2. količina, množina določene vrste blaga, materiala v skladišču, prodajalni, namenjena, pripravljena za prodajo, proizvodnjo: prodati celotno zalogo; trgovina ima veliko zalogo; zaloge materiala, proizvodov v skladišču; popis zaloge / obnoviti zalogo nadomestiti porabljeno, prodano z novim
  3. 3. v zvezi z na izraža večjo količino od sproti potrebne, nujne: okenske okvire izdelujejo na zalogo; kupovati vino na zalogo; ekspr. hotel se je najesti na zalogo
  4. 4. navadno s prilastkom celotna količina stvari, ki so navadno podlaga kake dejavnosti: knjižnice z bogato zalogo; urediti knjižno zalogo; zaloga krvi za zdravljenje / zagotoviti si potrebno zalogo cementa za delo količino
  5. 5. nav. mn. kar je kje namenjeno za izkoriščanje: zaloge električne energije; svetovne zaloge nafte
    ●     ekspr. v zalogi ima veliko zabavnih zgodb pozna veliko zabavnih zgodb; žarg. teh izdelkov nimamo na zalogi nimamo, ne prodajamo; zastar. zaloga poučnih knjig založba
    ♦     agr. gnojiti na zalogo dodajati rastlini več gnoja, gnojil, kot jih porabi v enem letu; gozd. lesna zaloga količina lesa vseh rastočih dreves na določeni površini; mat. zaloga vrednosti množica vrednosti, ki jih zavzame funkcija
zamenjávanje -a s (ȃ) glagolnik od zamenjavati:
  1. a) zamenjavanje obleke za hrano / zamenjavanje knjig
  2. b) redno čiščenje in zamenjavanje filtrov
  3. c) zamenjavanje igralcev
  4. č) zamenjavanje delavca na dopustu
  5. d) zamenjavanje bivališč / zamenjavanje zaposlitve
  6. e) zamenjavanje strupenih rastlin z užitnimi
zapovrstjó prisl. (ọ́) 
  1. 1. izraža zaporedno razvrstitev v prostoru, času: zapovrstjo korakati, stati / naštel je knjige zapovrstjo, kakor so izhajale; oglej si te slike zapovrstjo
  2. 2. izraža, da si pri dejanju vršilci, predmeti dejanja sledijo: pili so zapovrstjo iz enega kozarca; ob odhodu so jima zapovrstjo zaželeli srečno pot
  3. 3. izraža, da si časovne enote, ponovitve, stvari neposredno sledijo: več dni zapovrstjo so jo opazovali; zmagal je dvakrat zapovrstjo; več zob zapovrstjo je gnilih
    // izraža, da si kaj sledi v majhnih časovnih presledkih: zapovrstjo je izdal več knjig; poleti je bilo več prireditev zapovrstjo
    ●     ekspr. tega fanta ji odsvetujejo vsi zapovrstjo prav vsi
závod -óda tudi -a m (á ọ́; á) 
  1. 1. delovna organizacija za opravljanje določene dejavnosti, katere namen ni pridobivanje dobička: ustanoviti, voditi zavod; direktor zavoda; zavodi in ustanove / delati na zavodu / meteorološki, pokojninski, zdravstveni zavod; raziskovalni, vzgojno-varstveni zavod; fakultete, akademije in drugi visokošolski zavodi / avtomobil se je ustavil pred zavodom stavbo take organizacije
    // upravni organ ali upravna organizacija za opravljanje določenih strokovnih nalog in izvrševanje upravnih pooblastil, povezanih z njimi: državni, občinski, republiški zavod; zavod za cene, statistiko
  2. 2. ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: zavod sprejme nove gojence; oskrbovanci zavoda / zavod za gluhoneme, ostarele / stanovati v zavodu v stavbi take ustanove
    // navadno s prilastkom ustanova za opravljanje kake dejavnosti: denarni, kreditni zavod; grafični, pogrebni, reklamni zavod; star. Mohorjeva družba, Slovenska matica in drugi knjižni zavodi založbe
  3. 3. navadno s prilastkom, v nekaterih državah izobraževalna ustanova, navadno srednja ali specialna: učiti na strokovnem, trgovskem zavodu / zasebni učni zavod
  4. 4. zastar. industrijsko podjetje, navadno veliko: tovarna je prerasla v zavod
    ♦     jur. kazenski poboljševalni zavod; med. zavod za transfuzijo krvi; šol. eksterni zavod učni zavod, kamor prihajajo učenci samo k pouku in ne stanujejo v njem; zgod. biblijski zavod v Urachu v 16. stoletju protestantska ustanova za izdajanje biblijskih in drugih verskih knjig v slovenskem, hrvaškem in srbskem jeziku
zbirálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 
  1. 1. kdor kaj zbira: potrpežljiv in natančen zbiralec gradiva; ekspr. zbiralec novic / zbiralec starega železa / zbiralec podpisov / veliko teh slik je pri zbiralcih umetnin; strasten zbiralec knjig, znamk / zbiralci ljudskih pesmi
  2. 2. zbiralnik: zbiralec za vodo
znánje -a s (ȃ) 
  1. 1. celota podatkov, ki si jih kdo vtisne v zavest z učenjem, študijem: izpopolniti, poglobiti, razširiti, utrditi znanje; uporabiti v šoli pridobljeno znanje v praksi; ima pomanjkljivo jezikovno znanje; sistematično, temeljito znanje; zahtevati več strokovnega, teoretičnega znanja; trajnost znanja; ekspr. vrzeli v znanju
    // celota znanih, ugotovljenih podatkov o stvarnosti: dobivati znanje iz knjig; posredovati komu znanje; enciklopedija zajema vse znanje svojega časa; novo odkritje je obogatilo znanje o morju / širiti meje znanja
  2. 2. z učenjem pridobljeno tako poznavanje besedila, da se to lahko pove, navede: površno znanje pesmi, vloge; izkoristili so njegovo znanje pravljic / utrditi znanje abecede, poštevanke
    // seznanjenost z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: zahtevati v računalništvu znanje matematike; znanje slovnice / znanje tujega jezika usposobljenost za sporazumevanje v njem
    // izurjenost, usposobljenost za kako dejavnost: iskati delavca z znanjem kmečkih del; predpisati za določeno delovno mesto znanje stenografije / znanje smučanja
  3. 3. star. poznavanje: dobro znanje dežele; znanje človeške narave
  4. 4. nav. mn., star. veščina, spretnost: obvlada temeljna znanja; telovadba, kolesarjenje in druga znanja
  5. 5. star. poznanstvo: očitali so mu znanje s sumljivimi ljudmi; dolgotrajno znanje / v vsakem kraju ima kako znanje kakega znanca
    // ljubezensko razmerje: imeti, skrivati, začeti znanje s poročeno žensko / grešno, prepovedano znanje izvenzakonsko spolno razmerje
    ●     dati na znanje sporočiti, pojasniti; ekspr. jemljem, sprejmem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; ekspr. to opozorilo je treba vzeti na znanje upoštevati; publ. odliv znanja v tujino odhod izobražencev, strokovnjakov; v znanju je moč znanje poveča učinkovitost, vplivnost človeka
    ♦     ped. formalistično znanje ki sestoji iz naučenih podatkov brez razumevanja vsebine; uporabno znanje ki omogoča reševanje novih nalog v novih okoliščinah; test znanja; šol. oceniti, preveriti znanje; znanje zadnje učne snovi
zvečíne prisl. (í) 
  1. 1. v (veliki) večini: na ladji so bili zvečine nedeljski gostje; pripeljali so se zvečine z avtomobili / to področje je bilo zvečine naseljeno že v trinajstem stoletju v glavnem, pretežno; poznati kaj zvečine iz knjig
  2. 2. navadno, ponavadi: take so zvečine vse hotelske sobe; na izlete so hodili zvečine ob nedeljah; zvečine večerjamo doma
zvézek -zka m (ẹ̑) 
  1. 1. skupek trdno sešitih, spetih nepotiskanih listov v platnicah iz papirja ali kartona: zvezek ima štirideset listov; iztrgati list iz zvezka; pisati v zvezek; debel, tanek, velik zvezek / črtani ki ima črte, karirasti zvezek ki ima pravokotno se križajoče črte
    // fizikalni, matematični zvezek; notni zvezek
    ●     žarg., šol. učitelj je popravil zvezke izdelke v njih
    ♦     šol. delovni zvezek knjiga, večji zvezek z nalogami, vprašanji in praznim prostorom za vpisovanje rešitev, odgovorov
  2. 2. vsak od posameznih delov knjige, tiskanega dela: roman izhaja v zvezkih; pet zvezkov slovarja; končal je drugi zvezek spominov / pri navajanju vira Zbrano delo, 2. zvezek [zv.] / knjižna zbirka ima petdeset zvezkov knjig
  3. 3. star. sveženj: zvezek listin, pisem
bibliomaníja -e ž (ȋ) strastno zbiranje knjig: njegova ljubezen do knjig je mejila že na bibliomanijo
brez predl., z rodilnikom  
  1. 1. za izražanje odsotnosti, manjkanja koga ali česa: biti brez dela; umrl je brez oporoke; brez potrebe se razburjaš; izginiti brez sledu; otrok je brez staršev; posestvo brez dolga; meso brez kosti; letalo brez pilota; človek brez vesti / sam brez kake priče, brez vsake priče; nar. brez nobenega vzroka brez kakršnegakoli vzroka; evfem. pot ni brez nevarnosti je nevarna; evfem. trudi se, ne brez uspeha z uspehom; publ. naskakovali so brez ozira na žrtve neglede na žrtve; elipt.: mož ima denar, o, ni brez; pog. čaj brez sam čaj
    ●     ekspr. zdaj je brez dvoma prepozno prav gotovo; prišli so vsi brez izjeme prav vsi; pog. plačal je brez nadaljnjega ni se obotavljal plačati; ekspr. brez števila ljudi zelo mnogo; pog. ta denar ti brez vsega posodim rad; ne da bi se obotavljal; ekspr. o tem se povsod šušlja, čisto brez nič ne bo nekaj je najbrž res; preg. brez dela ni jela
    ♦     ptt vzorec brez vrednosti
  2. 2. z glagolskim samostalnikom za izražanje dejstva, da se dejanje ni zgodilo: iti v kino brez dovoljenja; ubogati brez odlašanja; oditi brez pozdrava; prebiti noč brez spanja / neprav. vstopiš, brez da bi potrkal ne da bi potrkal
  3. 3. za izražanje pogoja, ki preprečuje nastop dejanja: brez knjig mu je dolgčas; brez njega bi ne mogla živeti
  4. 4. za izvzemanje: tudi brez tebe nas bo dovolj; imeli so deset jedi brez sadja in slaščic; polk je imel velike izgube, čez sto brez ranjencev in bolnikov ne vštevši ranjence in bolnike
  5. 5. star., zlasti s števnikom za izražanje dejstva, da manjka del do polnosti: mož jih ima že devetdeset brez dveh
čŕpati -am nedov. (r̄) 
  1. 1. s črpalko sesati, dobivati tekočino: črpati nafto; črpati vodo iz vodnjaka / črpati sok iz želodca
  2. 2. knjiž. zajemati, dobivati iz česa: črpati podatke iz statističnega gradiva; iz njihovih zgledov črpamo moč za nadaljnje delo; snov za svoja dela je črpal iz ljudstva; črpati znanje iz knjig; črpati les iz gozda
  3. 3. redko jemati moč, slabiti: vročina črpa telo
dúr -a m (ȗ) 
  1. 1. muz. diatonična lestvica s poltonoma med 3. in 4. ter 7. in 8. stopnjo: včasih se še zmoti in preide iz enega dura v drugi; igrati v duru / godalni kvartet v D-duru / zmeraj mu je bil bolj pri srcu veseli, zanosni dur kot pa otožni mol; pren., šalj. smrčal je v vseh durih in molih
  2. 2. knjiž. veselo, živahno razpoloženje: iz pesmi zveni dur; prebral je množico knjig, napisanih v duru in v molu
dvójnica -e ž (ọ̑) 
  1. 1. ženska, ki je drugi ženski izredno podobna, zlasti po zunanjosti: to ni bila ona, pač pa njena dvojnica
    // film., gled. ženska, ki nadomešča pravo igralko v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: prizore na smučeh so posneli z dvojnico, smučarsko prvakinjo
  2. 2. vsaka od dveh ali več enakih stvari: knjižnica si je za izposojanje knjig uredila oddelek dvojnic
    // lingv. vsaka od dveh ali več pojavnih oblik besede: akcentska, pravopisna dvojnica / pogovorna dvojnica sinonim
  3. 3. etn. piščal iz enega kosa lesa z dvema cevema: pastir je piskal na dvojnico
fólija -e ž (ọ́) 
  1. 1. zelo tanek list iz kovine ali umetne snovi: znamka je natisnjena na aluminijasti foliji; kovinska folija za okraske; cvetje zavarovati pred mrazom s plastičnimi folijami; zlata folija za napise na hrbtu knjig
    ♦     jur. daktiloskopska folija lepljiv list za prenos prstnih odtisov, najdenih na kraju kaznivega dejanja
  2. 2. knjiž. ozadje, podlaga: stranska oseba služi v drami kot folija glavnemu junaku
fónd -a m (ọ̑) 
  1. 1. denarna sredstva, določena, zbrana za kak namen, sklad: dati denar v fond za begunce; plačni, reprezentančni fond podjetja; rezervni fond; fond za reklamo / upravljanje družbenih fondov / smotrna poraba denarnih fondov / bednostni fond v stari Jugoslaviji fond, namenjen omiljenju socialne stiske; podjetje si je omislilo črni fond ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi; kupni fond potrošnikov pada denarna sredstva, s katerimi se razpolaga v določenem časovnem obdobju
  2. 2. navadno s prilastkom celotna količina stvari, ki so navadno podlaga kake dejavnosti: izposojevalnice knjig z bogatim knjižnim fondom / publ.: pomanjkanje posteljnega fonda v bolnišnicah; sredstva za vzdrževanje sedanjega stanovanjskega fonda / slovenski besedni, izrazni fond
    ♦     ekon. blagovni fond celotna količina blaga ali določene vrste blaga na trgu v določenem času; dispozicijski fond
ilustrácija -e ž (á) 
  1. 1. risba, slika kot pojasnilo, okras (tiskanega) besedila: izdelati, narediti ilustracije; knjižna ilustracija; ilustracija povesti; ilustracija k pesmim; knjiga z ilustracijami / slikar je razstavil svoje ilustracije
    // redko ilustrirana revija: brala je stare ilustracije
  2. 2. glagolnik od ilustrirati: ukvarjal se je z ilustracijo knjig
  3. 3. kar zaradi svoje nazornosti pripomore k boljšemu razumevanju obravnavanega, ponazoritev: ta dogodek je dobra ilustracija razmer; služiti kot ilustracija; kot ilustracijo svojih misli je navajal njegove besede / v ilustracijo, za ilustracijo kaj navesti, povedati; elipt. razvoj matematike je velikanski — samo primer za ilustracijo / njegove slike so sugestivna ilustracija tistega časa / glasbena ilustracija glasba, ki spremlja, dopolnjuje uprizoritev ali nastop; odlomek glasbenega dela, ki predstavlja posameznega skladatelja, celo dobo
iméti imám nedov., iméj in imèj iméjte; imèl in imél iméla; nikalno nímam (ẹ́ ȃ nȋmam) 
  1. 1. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina: imeti avtomobil, hišo; imel je tri konje; imeti veliko knjig; malo, veliko ima; ekspr. nič nima
  2. 2. izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: te knjige nimam več; urednik ima dosti gradiva za objavo; oni imajo boljše igrišče kot mi; imam pero in svinčnik, s čim naj se podpišem; ima pripravo za varjenje; imate čist zrak in dobro hrano / nimate vzrokov za jezo; imeti dokaze za kaj / imeti abonma, žiro račun / ženske imajo enake pravice kot moški
    // izraža, da je pri osebku kaj za prodajo: v trgovini imajo že prve češnje; pralnega praška imamo dovolj
    // izraža obstajanje osebe, ki je z osebkom v določenem odnosu: imeti brata, otroka, prijatelja / imeti ljubico / direktorja že imajo / imeti tekmeca
  3. 3. izraža, da je pri osebku kaj, navadno krajši čas in s kakim namenom: imamo goste; danes imam prijatelja na obisku; pog. jutri bomo imeli pri nas zidarje bomo zidali
    // imam veselo novico, pismo, lepe pozdrave, sporočilo zate
  4. 4. izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del: katere sestavne dele ima celica; človeško telo ima glavo, trup in ude / zakon nima take določbe; voda ima precej kalcija / teden ima sedem dni; kilometer ima tisoč metrov; knjiga ima tristo strani
  5. 5. z oslabljenim pomenom izraža
    1. a) lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo: ima brado in brke; ta roža ima lepe cvete; imeti močen glas / ima dosti izkušenj, smisel za humor, dober spomin; imeti veliko moč v rokah / dokument ima velik pomen; jeklo ima veliko trdnost
    2. b) stanje osebka, kot ga izraža določilo: bolnik ima visoko temperaturo; imeti skrbi / nima časti, ponosa / ima srečo v zasebnem življenju, ugled, veljavo / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? / imeti pomembne funkcije, visoko izobrazbo, ugleden družbeni položaj; imeti diplomatske odnose z drugimi državami; imeti urejene življenjske razmere / stanovanje ima dobro razporeditev prostorov / imeti dobiček, izgubo pri kupčiji; imeti prednost pri nakupu / imeti rojstni dan; imeti nesrečo / imeti obrt biti obrtnik
    3. c) stanje osebka glede na koga: imeti podporo naprednega sveta; ekspr. imam njegove simpatije
    4. č) odnos osebka do dejanja, kot ga izraža določilo: imel je priložnost pobegniti / ima dolžnost to storiti mora; imel je moč, da je to prebolel mogel je; ima pravico do lastne izbire sme sam izbirati
    5. d) s prislovnim določilom velikost, mero: ta ladja ima več tisoč ton nosilnosti; ima osemdeset let je star; krava ima tristo kilogramov tehta
      // izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: ima copate (na nogah), klobuk (na glavi), siv plašč; otroci imajo slabe čevlje; na zabavi je imela novo obleko; ob boku ima sabljo / pog. ima očala nosi; vlomilec je imel orožje je bil oborožen
      // izraža, da se osebku kaj redno daje: imeti nizke, visoke dohodke; imeti podporo, pokojnino; imeti štiri tisoč dinarjev plače; kakšno štipendijo imaš
  6. 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, značilnost, stanje stvari, ki obstaja pri osebku: lase ima dolge in skodrane; avto ima pokvarjen; stroj imam v popravilu; orodje ima v redu; elipt.: domačo nalogo že ima jo je že napisal; pog. vlomilca že imajo je že prijet, ujet
    // ima sina zdravnika
    // izraža osebkov odnos, razmerje do stvari, kot ga izraža določilo: imeti koga na hrani, stanovanju; imeti kaj v lasti, najemu; imeti deželo pod oblastjo
  7. 7. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, za poštenjaka; to trditev imam za resnično; imajo se za nekaj posebnega / imeti kaj za svoje / to imam za pomembno / publ. imeti za potrebno obsoditi kaj
  8. 8. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža
    1. a) z glagolskim samostalnikom da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: konja ima za jahanje; to vrv imam za obešanje perila; pog. kaj se imate za učiti kaj imate za učenje
      // ribe imamo za večerjo / peso imamo za krave za krmljenje krav
    2. b) namembnost, kot jo določa samostalnik: klop ima tudi za ležišče; telečje meso imamo za zrezke
      // izraža, da je osebek s kom v takem odnosu, kot ga določa samostalnik: ima jo za ljubico; koga imaš za moža, za profesorja / žarg., šol. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
  9. 9. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: imeti izpit, konferenco, pouk, predavanje, sejo; kosilo bomo imeli v hotelu ob dvanajstih; pog.: imeti govor; zmeraj ima kako pripombo kaj pripomni, ugovarja
    // to je imelo hude posledice; plavalec ima letos velike uspehe; publ.: dogodek je imel slab izid se je slabo končal; ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev
  10. 10. z oslabljenim pomenom, z nedoločnikom izraža obstajanje česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa nedoločnik: nima česa, kaj jesti; ima se kam umakniti; nima kdaj to napraviti; ima kje spati; ekspr. ta pa ima s čim plačati ima veliko denarja
    // imate kaj za popravilo; imate kaj za žejo imate kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti
  11. 11. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času
    1. a) določenega stanja: že tri dni imamo dež; letos imamo lepo jesen; imamo mir, svobodo; tam imajo zdaj noč; v Jugoslaviji imamo socializem / na svetu imamo dobro in zlo je, obstaja
    2. b) stvari: takrat še ni bilo znano, da imamo v vodi toliko živih bitij; za to bolezen še nimamo zdravila / publ. na desni strani imamo hrib, na levi pa reko
      // izraža, da je stvar, ki je z osebkom v kaki zvezi, na določenem mestu: knjige ima na mizi; v naročju je imela otroka; država ima industrijo na severu / pog. starše ima pri sebi stanujejo, živijo pri njem
      // konj ima belo liso na čelu
  12. 12. pog. gojiti, rediti: pri sosedu imajo čebele, kokoši, prašiče; v Savinjski dolini imajo hmelj
  13. 13. v zvezi imeti rad ljubiti: rad ima sosedovo hčer / rad ima mater, očeta / ona ima rada glasbo, rože / vedeli so, da ima rad vino / rastline imajo rade sončno lego
  14. 14. dov. postati mati, oče: imela bosta otroka; ne more imeti potomcev / pog. prejšnji mesec je imela otroka rodila; mačka je imela pet mladičev skotila, povrgla
  15. 15. evfem. imeti spolni odnos, spolne odnose: jo je že imel / ona ima druge moške
  16. 16. pog. morati: njemu se imamo zahvaliti za pomoč / star. zdaj se imaš učiti / star. vlak ima vsak čas odpeljati bo odpeljal
    // moči: imaš (za) posoditi tisoč dinarjev / nimam ti česa očitati
  17. 17. nav. 3. os., pog., ekspr., s tožilnikom mikati, želeti si: ti čevlji me pa res imajo / ima me, da bi jo vprašal
  18. 18. pog., v medmetni rabi izraža nezadovoljstvo, razočaranje: zdaj pa imamo, ko smo tako odlašali
    // zadovoljstvo, privoščljivost: dolgo je nagajal, zdaj pa ima
    ●     ekspr. nekateri ljudje imajo so premožni, bogati; ekspr. o tem nimam besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. nima pojma o tem skoraj nič ne ve o tem; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. besedo ima XY zdaj bo govoril, je na vrsti; imate besedo možnost, pravico do govorjenja; pog. ta dovtip ima že brado je star; pog. imaš kako cigareto ali mi daš cigareto; vsaka stvar ima svoj čas se pojavi ob določenem času; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; ekspr. ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; ekspr. ima ime in bogastvo je ugleden, priznan in bogat; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; pog., ekspr. (jo) že imam sem se že domislil; ekspr. tu nimaš več kaj (iskati) pojdi; nisi zaželen; pog., ekspr. ima hranilno knjižico denarne prihranke vlaga v hranilnico; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. pri vseh ljudeh ima kredit mu zaupajo, verjamejo; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje; ekspr. imej pamet izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; pog. pod seboj ima pet ljudi so mu podrejeni; evfem. imeti dolge prste krasti; ekspr. srce ima le zanjo ljubi samo njo; ekspr. imeti sušo v žepu biti brez denarja; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. imeti zveze biti poznan z ljudmi, ki lahko pri čem pomagajo; pog. kaj imate proti meni zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate; star. delal se je, kakor da ga nima za mar se ne meni zanj; ekspr. niti za sol nimajo zelo so revni; ekspr. povej, kar imaš na duši kar (že dolgo) želiš povedati; pog., ekspr. na hrbtu jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje; pog., ekspr. imeti koga na vajetih v vsem mu ukazovati; pog., ekspr. na vratu ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; star. otroka ima pri prsih doji ga; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; pog., ekspr. tega človeka imam v želodcu zaradi kakega svojega dejanja mi je zoprn, mi vzbuja odpor; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat; ekspr. imeti kaj vedno pred očmi upoštevati pri svojem delovanju; ekspr. nič nimam z njim sem brez stikov z njim; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; žarg. ta tovarišica ima pionirčke čez na skrbi; ekspr. imata me dosti, zadosti naveličala sta se me, odveč sem jima; nižje pog. letos ima drevje veliko gori je drevje dobro, zelo obrodilo; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; pog. imeti prav trditi, zastopati pravo mnenje; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; pog., šalj. en kolešček v glavi ima premalo, preveč je nekoliko čudaški; danes imamo prosto nismo na delu, v šoli; ekspr. kaj imaš ti zraven izraža opozorilo, očitek; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti; kdor nič nima, tudi nič dati ne more; čim več ima, več hoče imeti
    ♦     lov. pes ima dober apel je poslušen; šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih
izboljševáti -újem tudi zboljševáti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. povzročati, da kaj postane boljše: izboljševati ceste / izboljševati gmotni položaj; razmere se izboljšujejo / vreme se izboljšuje
  2. 2. z dodajanjem česa povzročati, da se poveča kakovost: izboljševati jed z dodatki / izboljševati zemljo z gnojili, zemljišča z osuševanjem / izboljševati konstrukcijo avtomobilov izpopolnjevati
  3. 3. (količinsko) večati: uredništvo iz leta v leto izboljšuje izbor knjig; plače se izboljšujejo
izmenjáva -e ž (ȃ) glagolnik od izmenjati:
  1. a) izmenjava izrabljenih delov; popolna izmenjava krvi pri novorojenčku / izmenjava straže
  2. b) izmenjava knjig med knjižnicami / kulturna izmenjava s sosednimi deželami; mednarodna blagovna izmenjava
  3. c) izmenjava informacij, izkušenj, mnenj
izučíti -ím dov., izúčil (ī í) 
  1. 1. usposobiti koga za opravljanje določenega poklica, zlasti fizičnega: sina je izučil svoje obrti; izučiti koga za kovača / izučiti psa za lov
  2. 2. omogočiti komu, da se tako usposobi: s skromno plačo ga je izučil
  3. 3. ekspr. povzročiti, da kdo postane bolj preudaren: izkušnja, nesreča človeka izuči; to bo fanta izučilo; življenje jo je izučilo; brezoseb. izučilo ga je
  4. 4. zastar. naučiti, navaditi: v šoli so ga marsičesa izučili; jezika se je izučil iz knjig
  5. 5. zastar. raziskati, preštudirati: izučiti starinske listine
knjigárna -e ž (ȃ) 
  1. 1. trgovina s knjigami: v tej knjigarni se dobijo tudi najnovejše knjige; kupiti gramofonsko ploščo v knjigarni
  2. 2. zastar. knjižnica: v svoji knjigarni je imel veliko dragocenih knjig in rokopisov
komerciálen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na nakup in prodajo blaga: izboljšati komercialno poslovanje / komercialni interesi / komercialni oglas, prospekt / komercialni uspeh poslovni, trgovski
    // komercialni direktor; komercialni oddelek v podjetju; komercialni sektor; višja komercialna šola
  2. 2. nav. ekspr. namenjen za prodajo, trgovanje: komercialno blago / komercialna kopija filma; pošiljka komercialnega stekla
  3. 3. publ. narejen tako, da se dobro, uspešno prodaja: komercialni filmi; izdajanje komercialnih knjig / prireditev je bila izrazito komercialna
    // redko donosen: ta obrt ne velja za komercialno / kulturni in komercialni turizem
    ♦     ekon. komercialni denar menice, čeki; komercialni kredit kredit, ki ga da prodajalec kupcu; komercialna banka banka, ki se ukvarja s kreditiranjem trgovine; komercialna hitrost razmerje med časom, ki ga s postanki vred porabi vozilo za vožnjo od izhodiščne do namembne postaje, in dolžino poti
kùp kúpa m (ȕ ú) 
  1. 1. s prilastkom kar je navadno brez reda združeno v obliko polkrogle: gnojni kupi; iz kupa knjig je vzel najnovejšo izdajo; brskal je po kupu pepela, smeti; velik kup slame; kupi zemlje / z oslabljenim pomenom: znašel se je pred kupom razvalin; zaril se je v kup sena in zaspal
    // določena količina kake snovi, predmetov: zložiti kaj v kupe; knjige, zložene v treh kupih
    // ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: kup bankovcev je vzel s seboj; pred njim je ležal kup časopisov; dobil je cel kup pisem / zbral je kup dokazov; kup novic, vprašanj; imam še kup opravkov / pri hiši je kup žensk; kup deklet se je zbralo okrog njega
  2. 2. v prislovni rabi, v zvezi z na, v izraža, da se kaj navadno brez reda združuje v obliki polkrogle: nametati kaj na kup; dračje je nosil, spravljal na kup / seno je že na kupu / ekspr. v kupih se dviguje para
    // ekspr. izraža, da je kaj drugo poleg drugega: še nikoli ni bilo na kupu toliko ljudi / ima veliko denarja na kupu / star. vse je prišlo na (en) kup naenkrat
    // mn., ekspr. izraža veliko količino, množino: takega blaga je na kupe; zasluži na kupe denarja
    ●     zna grabiti na kup kopičiti, večati si premoženje; vse grmi na kup se podira, propada; ekspr. denar mu kar leti na kup ga na lahek način zasluži; ekspr. hiša že leze na kup se podira, razpada; star. vse v (en) kup ti je vseeno; drži se kot kup nesreče obupano, žalostno
ljubézen -zni ž (ẹ̑) 
  1. 1. močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola: vezala ju je velika ljubezen; ekspr. ljubezen gori, ugasne, se vname; izpovedati, odkriti, priznati komu ljubezen; ekspr. prisegal ji je večno ljubezen; vračati komu ljubezen; čista, globoka, goreča, prva, skrita, strastna, zvesta ljubezen; čutna in duhovna ljubezen; ekspr. sladka, vroča ljubezen; srečna ki jo ljubljena oseba vrača, nesrečna ljubezen ki je ljubljena oseba ne vrača; ljubezen do dekleta; ljubezen med možem in ženo; zakon brez ljubezni; biti prevzet od ljubezni / njuna dolga ljubezen je končana; tekmec v ljubezni / nav., ekspr.: petošolska ljubezen; platonična ljubezen brez želje po čutnih, telesnih odnosih; ljubezen na prvi pogled / poročil se je z njo iz ljubezni; storiti kaj iz ljubezni
    // evfem. spolno razmerje, spolni odnos: njen mož ima ljubezen z drugo žensko; pog. začela je z njim ljubezen; njegove neštevilne ljubezni / lezbična ljubezen; svobodna ljubezen skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
    // spolna ljubezen
    // ekspr. oseba, na katero se nanaša to čustvo: po dolgih letih je srečal svojo nekdanjo, prvo ljubezen; oženil se je s svojo mladostno ljubeznijo / kot nagovor kmalu se vrni, ljubezen moja
  2. 2. s prilastkom močno čustvo naklonjenosti do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: čutiti ljubezen do staršev; bratovska, materinska, otroška ljubezen; hčerina ljubezen do očeta; ekspr. opičja, slepa ljubezen do otrok / domovinska ljubezen; ljubezen do domovine; ljubezen do mladine / ljubezen do živali / to je storila iz ljubezni do otrok; z veliko ljubeznijo je govoril o svoji materi; vzgajal je svojega učenca z očetovsko ljubeznijo kot bi bil njegov oče
  3. 3. knjiž., ekspr. kar je posledica teh čustev: obdajala jo je ljubezen moža in otrok; izkazovati staršem ljubezen in spoštovanje
  4. 4. navadno v zvezi z do močen pozitiven odnos do česa: cenila je njegovo ljubezen do glasbe, gledališča, knjig; velika ljubezen do narave; ljubezen do poklica; ljubezen do svobode / njena ljubezen do dela je znana znano je, da rada dela; evfem. vsi poznajo njegovo ljubezen do denarja veliko željo, da bi ga pridobil, imel
    // ekspr.: glasba je njegova ljubezen; pipa je bila njegova največja ljubezen zelo rad je kadil pipo
    // z ljubeznijo obdelovati zemljo; jed je bila skromna, a pripravljena z ljubeznijo
  5. 5. raba peša dobri, prijateljski odnosi: med ljudmi ni vladala ljubezen, ampak sila; ljubezen do bližnjega, za trpeče ljudi / sosedje so živeli med seboj v ljubezni in prijateljstvu
    ●     ekspr. kar pojedel bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; knjiž. kupljena ljubezen pri kateri je treba partnerja plačati; vznes. čas ljubezni pomlad; evfem. služabnice ljubezni vlačuge, prostitutke; ekspr. biti slep od ljubezni biti nekritičen do ljubljene osebe; šalj. ljubezen gre skozi želodec če ženska moškemu dobro kuha, je tudi njegova ljubezen trdna; za ohranitev ljubezni je potrebna materialna podlaga; ljubezen je bolezen ljubezen, zaljubljenost povzroča podobno stanje kot bolezen; ljubezen je slepa; stara ljubezen ne zarjavi; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni
    ♦     rel. ljubezen do Boga; vera, upanje, ljubezen; vrtn. goreča ljubezen dlakava vrtna rastlina z rdečimi cveti; kalcedonijska lučca
makulatúra -e ž (ȗ) 
  1. 1. tisk. slabo tiskana, izdelana knjiga ali tiskovina: odpeljati makulaturo; makulatura za zavijanje; staro zalogo knjig so prodali kot makulaturo / žarg. brošura bo šla v makulaturo
  2. 2. knjiž. malo vredna literatura: bere le makulaturo
mandát -a m (ȃ) 
  1. 1. jur. pogodba o opravljanju poslov za drugega, naročilo: mandat je potekel; prekoračitev mandata / dati komu mandat
    // listina o tej pogodbi: pokazal je mandat
  2. 2. pooblastilo za opravljanje določene funkcije v kakem organu: odpovedati se mandatu; dati, dobiti, podaljšati mandat; poslanski mandat; mandat članov upravnega odbora / določiti število mandatov po republikah / sprejeti, vrniti mandat za sestavo nove vlade
  3. 3. zgod., med obema vojnama pooblastilo, ki ga da mednarodna organizacija določeni državi za upravljanje kakega ozemlja: dati državi mandat nad deželo
    // ozemlje, ki ga upravlja kaka država po pooblastilu mednarodne organizacije: Palestina je po prvi svetovni vojni postala britanski mandat / na ozemlju bivšega francoskega mandata
  4. 4. zgod. ukaz, ki spreminja prejšnje pravno stanje: izdati mandat; cesarjev mandat; mandat o tiskanju knjig
mól1 -a m (ọ̑) 
  1. 1. muz. diatonična lestvica s poltonoma med 2. in 3. ter 5. in 6. stopnjo: iz mola preiti v dur / skladba v d-molu / zmeraj mu je bil bolj pri srcu veseli, zanosni dur kot pa otožni mol; pren., šalj. smrčal je v vseh durih in molih
  2. 2. knjiž. mračno, žalostno razpoloženje: temni mol njegove notranjosti je prepleten z zanosnim durom življenjske volje; prebral je množico knjig, napisanih v duru in v molu
natísniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. s tiskanjem narediti več enakih izvodov, primerkov besedila: natisniti več knjig; dati članek še posebej natisniti / kot del kolofona natisnila tiskarna Ljudske pravice
    // objaviti: članka mu niso hoteli natisniti / mladinski list mu je natisnil najnovejšo pesem / svoje glavno delo je natisnil pred petimi leti
  2. 2. ekspr., redko narahlo stisniti: natisnil ji je roko
    ●     ekspr., redko prestrašeni otroci so se natisnili v gručo stisnili, nagnetli
navléči -vléčem dov., navléci navlécite in navlecíte; navlékel navlékla (ẹ́) 
  1. 1. z vlečenjem spraviti na kaj: navleči prevleko; pren., ekspr. na obraz je navlekel vljuden smehljaj
    // ekspr. obleči, obuti: navleči hlače, jopico; v naglici je navlekel nase obleko; navleči si rokavice; sklonil se je, da bi si navlekel škornje / navleči si kapo na ušesa
  2. 2. z vlečenjem spraviti kam določeno količino česa: navleči vej / navlekla je vodo iz vodnjaka
  3. 3. ekspr. prinesti, pripeljati: v kuhinjo je navlekel goro knjig; pospravi ropotijo, ki si jo navlekel
    // privesti, pripeljati: v sobo je navlekel kup prijateljev; neznani ljudje so se navlekli v gostilno
    ●     ekspr. pošteno so ga navlekli prevarali, ukanili
oddája -e ž (ȃ) 
  1. 1. glagolnik od oddati: prisilna oddaja slovenskih knjig med okupacijo / oddaja del na licitaciji / oddaja rokopisa v tiskarno / vzgajati sadike za oddajo prodajo
    // v zvezi obvezna oddaja, zlasti prva leta po 1945 obvezna prodaja državi določene količine pridelkov, živine, lesa po predpisani ceni: izmakniti se obvezni oddaji / predpisati, ekspr. nabiti komu visoko obvezno oddajo
  2. 2. vsebinsko in časovno zaključena enota radijskega ali televizijskega programa: gledati, poslušati oddajo; ponoviti, pripraviti oddajo; nastopiti na oddaji; sodelovati pri oddaji / glasbena, govorna oddaja; kmetijska, športna oddaja; živa oddaja pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno; vodja oddaje kdor skrbi, da oddaja poteka po določenem načrtu; kdor na prireditvi najavlja in komentira program; oddaja za otroke / radijska, televizijska oddaja
plemenítiti -im nedov. (í ȋ) 
  1. 1. delati kaj plemenito, dobro: plemenititi duha z branjem dobrih knjig; delo nas plemeniti
    // izboljševati, bogatiti: plemenititi jezik / plemenititi pri otroku čustvo tovarištva
  2. 2. teh. opravljati dokončna dela na materialu za lepši videz, boljšo kakovost: plemenititi tkanine
    ♦     agr. izboljševati lastnosti rastline s križanjem, namernim izborom; žlahtniti
pohujševáti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. v krščanskem okolju s svojim vedenjem, ravnanjem povzročati, da kdo izgubi pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: pohujševati mladino; otroci se z branjem takih knjig pohujšujejo
  2. 2. ekspr. slabo vplivati, kvariti: njegovo zabavljanje je pohujševalo sodelavce
    ●     ekspr. ljudje so se pohujševali nad njegovimi slikami zgražali
ponúdba -e ž (ȗ) 
  1. 1. kar naredi, da lahko kdo kaj dobi, kupi, najame: odkloniti, sprejeti ponudbo; njegova ponudba je zelo vabljiva; ponudba knjig je majhna / dobil je ponudbo za predavanje na univerzi / ženitna ponudba
    // to v pismeni obliki: skrbno sestavljena ponudba / pismene ponudbe z življenjepisom oddajte v pisarni
  2. 2. ekon. količina blaga, ki jo nudijo prodajalci na določenem trgu po določeni ceni: ponudba narašča, upada; povpraševanje presega ponudbo; ponudba blaga, denarja / zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja
    ●     ekspr. letos je imela že tri ponudbe trije so izrazili željo, naj se poroči z njimi; star. vsa moja zbirka vam je na ponudbo na voljo, na razpolago
    ♦     jur. predlog za sklenitev pogodbe z označbo njene bistvene vsebine; znesek, ki se ponudi na dražbi
povprék prisl. (ẹ̑) 
  1. 1. vzporedno s krajšo stranjo, osjo
    1. a) predmeta, ki določa, predstavlja tak položaj: povprek čez pot napeta vrv / pretrgati list podolgem in povprek / ekspr. šel je kar povprek čez polje po najkrajši poti
    2. b) predmeta, ki pride v tak položaj: tram leži povprek; flavta se drži povprek k ustnicam
      // vsevprek, vsekrižem: zabavlja kar povprek
      ●       ekspr. obtoževala je sosede, vse povprek po vasi brez razlike, brez izjeme
  2. 2. knjiž. povprečno: založba izda povprek po pet knjig na leto / pri nas se na povprek premalo hranimo z ribami nasploh; prim. vsepovprek
premíkati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. delati, da pride kaj na drugo mesto, v drug položaj: knjig ne premikajte, da se lažje najdejo; premikati pohištvo v sobi; nekateri stroji se lahko premikajo, drugi pa so pritrjeni / premikati ročice in pritiskati na gumbe / poveljniki so pogosto premikali čete
    // spreminjati položaj, mesto s potegom, sunkom: iz nagajivosti mu je premikal lestev; otroci so premikali mize in stole; premikal je omaro toliko časa, dokler ni dobro stala / počasi je premikala mizo k oknu
    // spreminjati položaj telesa, dela telesa: pri tem plesu plesalci premikajo le boke; premikati prste; ekspr. bil je utrujen in je komaj premikal noge hodil; premikal je ustnice, kot da govori; stoj mirno in se ne premikaj / te mišice premikajo čeljust
  2. 2. delati, da kaj ni v mirujočem stanju: premikati perilo v vodi; z roko je premikala voziček; kolo, nihalo se premika / veter premika liste; voda premika kolo
    ●     vznes. deloven človek je sposoben tudi gore premikati velikih dejanj; ekspr. je močen, da bi gore premikal zelo; ekspr. težko premika svoje kosti težko hodi; ekspr. pero je komaj premikal težko je pisal; ekspr. taki ljudje že od nekdaj premikajo svet v tečajih zelo spreminjajo razmere na svetu
    ♦     šah. premikati figuro delati, da pride z enega polja na drugo
projékcija -e ž (ẹ́) 
  1. 1. geom. slika točke, premice, lika na projekcijski ploskvi: te risbe so projekcije tvorb na ravnino; narisati projekcijo daljice, stožca / kotirana projekcija pravokotna projekcija, pri kateri se označujejo razdalje točk od projekcijske ravnine s koto; poševna projekcija pri kateri projicirni žarki ne padajo pravokotno na projekcijsko ravnino; pravokotna projekcija / prostorska, svetlobna projekcija
  2. 2. prenašanje slik, fotografij, filmov z optično pripravo na (projekcijsko) platno, steno: pripovedovanje je poživil s projekcijo diapozitivov; priprava za projekcijo iz knjig / ogledal si je popoldansko projekcijo novega filma; po projekciji so se predstavili nekateri ustvarjalci filma
  3. 3. psih. podzavestno prenašanje česa iz lastne duševnosti na druge osebe, na predmete: njeno vedenje so imeli za projekcijo spominov iz mladosti; domišljijske projekcije
    ●     publ. dolgoročna projekcija razvoja načrt, zamisel
    ♦     film. hrbtna projekcija projekcija filma na zadnjo, hrbtno stran platna; geogr. kartografska projekcija projekcija ukrivljene zemeljske površine na ravno ploskev karte
razporedítev -tve ž (ȋ) 
  1. 1. glagolnik od razporediti: razporeditev knjig, slik / razporeditev člankov v zborniku / razporeditev tekmovanj / razporeditev prebivalstva po narodnosti / razporeditev delavcev na gradbišču
  2. 2. položaj, v katerem je kaj kje glede na druge stvari: premišljena razporeditev pohištva v stanovanju / prostorska razporeditev
    ♦     voj. bojna razporeditev
razvezováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. delati, da kaj preneha biti
    1. a) zavezano: razvezovati nahrbtnik; čevelj se mu je kar naprej razvezoval / razvezovati trakove, vezalke / razvezovati kravato / razvezovati vozel
    2. b) povezano, zvezano: razvezovati pakete
  2. 2. jur. delati, da preneha pravno razmerje: sklepati in razvezovati delovna razmerja / razvezovati zakonske zveze
  3. 3. knjiž. dajati čemu manj strogo sistemsko obliko: pesnik v zadnji zbirki razvezuje sonete
  4. 4. ekspr. povzročati, da kaj nastopi, se pojavi, navadno v visoki stopnji: branje takih knjig razvezuje domišljijo / ljubezen mu razvezuje ustvarjalne moči / jezik se mu je le počasi razvezoval počasi je začenjal (sproščeno) govoriti
    ♦     lingv. razvezovati polstavke v odvisnike
razvíd -a m (ȋ) 
  1. 1. namensko in sistematično spremljanje, vpisovanje podatkov o čem: voditi razvid knjig v knjižnicah; razvid oseb, ki se ukvarjajo z obrtno dejavnostjo / statistični, vojaški razvid
    ♦     jur. kazenski razvid
    // zbirka takih podatkov: spraviti akte v razvid; imeti v razvidu umetniška dela; razvid v tabelah
  2. 2. knjiž. pregled: razvid celote
razvrstítev -tve ž (ȋ) 
  1. 1. glagolnik od razvrstiti: razvrstitev knjig na polici / odločiti se za razvrstitev člankov po času nastanka; razvrstitev učne snovi / razvrstitev učencev v skupine, po skupinah
  2. 2. položaj, v katerem je kaj kje glede na druge stvari: ustrezna razvrstitev prostorov / v končni razvrstitvi je naše moštvo zasedlo deseto mesto
    ♦     bot. spiralasta razvrstitev (listov)
réden -dna -o prid., rédnejši (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. ki se ujema, je v skladu s predpisi, načrti in je določen vnaprej: redne in dodatne delovne obveznosti; reden in izreden / redni delovni čas z zakonom določen polni delovni čas; redni letni dopust / poskusil bom urediti stvar najprej po redni poti
    // ki se ujema, je v skladu s predpisi, pravili in se ponavlja ob določenem času, v določenih časovnih presledkih: jutri imamo redni letni zbor / redne letalske, prometne zveze / redni in posebni vlaki / redna izdaja, knjižna zbirka
  2. 2. ki ima s splošno veljavnimi predpisi, pravili določen status, pravni položaj: redni član društva; redni študent / redni član akademije akademik najvišje stopnje; redni profesor univerzitetni predavatelj najvišje stopnje
  3. 3. ki je tak, kot se pričakuje, mora biti: veter je močno oviral reden potek tekmovanja
  4. 4. ki se ponavlja ob določenem času, v določenih časovnih presledkih: redni dnevni sprehod; redna radijska oddaja; redno čiščenje zob; sprva slučajna srečanja so postajala vse bolj redna
    // ki se ponavlja brez izostankov, preskokov: zahtevati redno dostavo časopisa; reden in nereden
  5. 5. ki dela kaj v enakomerno se ponavljajočih, sorazmerno kratkih časovnih obdobjih: redni bralci knjig; on je v tej hiši reden gost
  6. 6. ki ima, kaže smisel za red: redni učenci; reden in nereden / redno življenje
  7. 7. stalno organiziran in označen po zahtevah mednarodnega prava: v boju proti upornikom so sodelovale tudi redne čete; priznati partizane kot redno vojsko / redni diplomatski odnosi diplomatski odnosi, ki jih vzdržujejo stalne diplomatske misije
    ♦     jur. sprejeti zakon po rednem postopku po postopku v več stopnjah, določenih z zakonom; redna likvidacija likvidacija, ko delovna organizacija ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje dejavnosti; redna sodišča sodišča, ki odločajo predvsem v civilnih in kazenskih zadevah; redna pravna sredstva pravna sredstva, dovoljena proti sodnim odločbam, ki (še) niso pravnomočne; min. redni žarek žarek, ki ima v kristalu v vseh smereh isto hitrost; šol. redni izpitni rok; šport. v rednem času se je tekma končala neodločeno
rezervírati -am dov. in nedov. (ȋ) (uradno) zagotoviti možnost, pravico, da se kaj navadno v določenem času
  1. a) uporablja: rezervirati mizo v restavraciji; rezerviral mu je sedež; rezervirati si sobo v hotelu / rezervirati določeno področje za stanovanjsko gradnjo
  2. b) ima, dobi: rezerviral je nekaj knjig v antikvariatu; rezervirati si vstopnico za koncert
    ♦     jur. rezervirati del zapuščine za nujne dediče
sklàd skláda m (ȁ á) 
  1. 1. debelejša plast kamnine, trdne snovi: na skalnatem pobočju so bili skladi lepo vidni; apnenčasti skladi; sklad premoga / premiki zemeljskih skladov
  2. 2. navadno s prilastkom kar sestavljajo zlasti drug na drugem urejeno zloženi kosi, predmeti: sklad se je podrl; skladi knjig, papirja / vreče moke zlagati v sklade / plavajoči ledeni skladi
  3. 3. denarna sredstva, določena, zbrana za kak namen: povečati sklad; sklad za obnovo porušenih vasi / denar redno prihaja v sklad / nagrada Prešernovega sklada; dobiti štipendijo iz Titovega sklada za štipendiranje mladih delavcev in delavskih otrok
    // upravni odbor sklada
  4. 4. navadno s prilastkom celotna količina stvari, ki so navadno podlaga kake dejavnosti: obnavljanje knjižnega sklada v knjižnici; vse te vrednote sodijo v kulturni sklad človeštva
  5. 5. v zvezi biti v skladu biti tak, da s čim drugim sestavlja
    1. a) urejeno, prijetno celoto: hiša ni v skladu z okolico
    2. b) logično urejeno celoto: njegovo govorjenje ni v skladu z njegovim prepričanjem; predpisi so v skladu z zakonom
      // v zvezi spraviti v sklad uskladiti: spraviti v sklad govorjenje in ravnanje; spraviti nove predpise v sklad z zakoni
      ●       publ. pomagal bom v skladu s svojimi možnostmi kolikor bo mogoče; publ. ravnati v skladu z navodili po navodilih; knjiž. barvni skladi barvne kombinacije; ekspr. mogočni gorski skladi gore; knjiž. sklad zvokov ubranost; star. sklad med čustvi in razumom skladnost
      ♦       agr. cepljenje v sklad cepljenje, pri katerem se spojita poševno prirezana podlaga in cepič; ekon. skladi čisto premoženje delovne organizacije; investicijski sklad; Mednarodni monetarni sklad mednarodna organizacija, ki skrbi za denarna vprašanja članic in za mednarodni denarni sistem; poslovni, rezervni sklad; sklad skupne porabe del dohodka delovne organizacije ali delovne skupnosti za gradnjo stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev; geol. jurski skladi; jur. premoženjski sklad; papir. sklad približno 1.000 kg papirja; zgod. verski sklad nekdaj iz premoženja konec 18. stoletja razpuščenih samostanov pridobljene nepremičnine in denar pod državno upravo, namenjen vzdrževanju duhovščine
skúpaj prisl. (ȗ) 
  1. 1. izraža medsebojno združenost ali združevanje, ant. narazen: dati skupaj različne snovi; držati prste, stopala skupaj; držite se skupaj, da se ne izgubite; tovornjaki so zaradi varnosti vozili skupaj; znosil je vsa drva skupaj; ekspr. fantje iz cele vasi so drli skupaj; stali so blizu, tesno skupaj; na tej strani so vrste gosto skupaj / kot povelje pete skupaj, trebuh noter / pog. sestaviti, sklicati, zbrati (se) skupaj sestaviti, sklicati, zbrati (se)
    // toliko ljudi skupaj še nisem videl
    // izraža družbo, stike, povezavo z drugimi: bila sta skupaj v vojski; vedno so bili, ekspr. tičali skupaj; gorje, če ju najdejo skupaj; po večerji smo ostali še kako uro skupaj; pogosto so ju videli skupaj / ekspr. ne vem, kaj sta imela skupaj / ostani še skupaj z nami; skupaj z njim ureja literarno revijo; domov je prišla skupaj z zaročencem / skupaj so hodili na izlete, v šolo; spali, stanovali, živeli so skupaj v veliki hiši / delati, peti, učiti se skupaj / v medmetni rabi le skupaj, skupaj, prijatelji
  2. 2. izraža istočasnost: skupaj s sejmom bo tudi modna revija; preveč stvari skupaj se ne da delati; končati, začeti skupaj
  3. 3. navadno v zvezi z ves, vsi izraža izčrpnost, celoto navedene količine: knjižnica ima skupaj milijon knjig; vse skupaj stane, znese pet tisoč dinarjev; oba skupaj imata dovolj denarja / on ve več kot vsi drugi skupaj; pravda je stala več, kot sta bila njivica in gozd skupaj vredna / šli so po trije, štirje skupaj v skupini
    // plačala je in vse skupaj dala v košaro; vsi skupaj so se mu zdeli nekoliko smešni / ekspr.: spoznala je, da je vse skupaj brez smisla; s tem ste vse skupaj samo še poslabšali / v nagovoru: pridite sem, vsi skupaj; dober dan vsem skupaj
    ●     pog., ekspr. sam vzdigni vrečo, dosti te je skupaj si velik, močen; pog. v nekaj minutah je bil mitraljez spet skupaj sestavljen; ekspr. vse skupaj ni vredno počenega groša zelo malo, nič; pog. sošolci držijo skupaj se razumejo, med seboj podpirajo; pog. že dolgo hodita skupaj sta v ljubezenskem odnosu; iti skupaj barvi gresta lepo skupaj sta ustrezni glede na estetske lastnosti; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo; pog. vse to ji nekako ni šlo skupaj ni mogla dojeti; pog. vožnja in pijančevanje ne gresta skupaj se medsebojno izključujeta; ekspr. denar mu kar leti skupaj ga na lahek način zasluži; pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan; pog. spet sta padla, trčila skupaj se nepričakovano srečala; pog. kar padla, zlezla je skupaj omedlela; ekspr. saj nisva krav skupaj pasla nisva enaka, iste starosti, izobrazbe; priti skupaj pog. ta dva ne bosta prišla skupaj se ne bosta poročila; pog. kadar prideta skupaj, se prepirata se srečata; pog. glede odškodnine še nista prišla skupaj se nista zedinila; ekspr. pazi se, bova že še prišla skupaj maščeval se ti bom; pog. imata se rada, tudi spala sta že skupaj spolno občevala; spraviti skupaj pog. ne morem spraviti skupaj toliko denarja zbrati, privarčevati; pog. izpit iz matematike boš že spravil skupaj naredil, opravil; pog. ona ju je spravila skupaj seznanila; pomagala, da sta se zbližala; pog. čestitam, lepo prireditev ste spravili skupaj pripravili, organizirali; pog. pohištvo spravljava skupaj kupujeva, zbirava; pog. stopili, usedli so se skupaj in se dogovorili sestali, zbrali so se; star. dobro se vzameta skupaj dobro se razumeta; dobro sodelujeta; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; pog. že nekaj let živita skupaj v zunajzakonski skupnosti; pog. ta dva nista za skupaj, ekspr. ne spadata skupaj nista taka, da bi lahko sodelovala; nista taka, da bi se lahko poročila
    ♦     lingv. nekatere prislove pišemo skupaj ali narazen; šport. pri pluženju sta prednja konca smuči skupaj, zadnja pa narazen
spét prisl. (ẹ̑) 
  1. 1. izraža, da kaj nastopi, se zgodi še enkrat po čem drugem iste vrste: spet sem tukaj; upamo, da bo spet zdrava; kdaj spet prideš; za hip se je ustavila in spet šla dalje; vrni se spet / okna so spet prepleskali na novo
    // spet si ti na vrsti / okrepljen: želim si, da bi spet kdaj lahko v miru delal; vedel je, da jo bo kmalu spet videl
    ●     podajal je opeko sosedu, ta spet svojemu in tako naprej izraža ponavljanje istovrstnih dejanj
    // ekspr. izraža začudenje, nejevoljo zaradi ponovitve česa nezaželenega: kaj je že spet, še ne bo miru; spet je minil teden, pa nič / kdo ti je spet to povedal
  2. 2. ekspr., v zvezi spet in spet izraža, da se dejanje neprenehoma ponavlja: v življenju se to dogaja spet in spet; govornika so spet in spet prekinjali / spet in spet jo je poklical
  3. 3. nav. ekspr., pri ponavljanju iste besede, v zvezi z in, pa izraža intenzivnost dejanja: on pa samo čaka in spet čaka; te občutljive rastline je treba negovati in spet negovati / tega ne bom storil, ne, pa spet ne
    // izraža veliko količino, visoko stopnjo: potrebuje denar in spet denar; tam je sam pesek pa spet pesek
  4. 4. nav. ekspr., navadno okrepljen poudarja nasprotje: nekateri so bili navdušeni za to, drugi pa spet niso hoteli tvegati; on se pogosto hvali, drugi so spet preskromni / pridelek ni velik, pa spet ne slab; ne ravno debel, pa vendar spet ne suh / v njenih očeh si lahko videl ogenj, pa spet mrak in temo, pa spet smeh / v vezniški rabi eni pridelujejo hrano, spet drugi izdelujejo orodje, spet tretji gradijo
  5. 5. ekspr., okrepljen poudarja zanikano trditev, ugotovitev: no, tako hudo pa spet ni; tako udobno pa to bivališče spet ni; samo poučnih knjig pa spet ne moremo brati
    // izraža neodločnost, omahljivost: rad bi pri tem sodeloval, in spet ne; rada bi šla, pa spet ne
štéti štéjem nedov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. imenovati števila po vrsti: otrok že zna šteti; šteti od ena do sto; šteti na prste
  2. 2. ugotavljati število česa: šteti drevesa na vrtu; volilna komisija je štela glasove; šteti hiše ob cesti; štel je, koliko dni je še do novega leta; odzdaj se bo vse blago štelo, da ne bo goljufije preštevalo; trikrat so se šteli, če so vsi / vojna leta se mu za pokojnino štejejo dvojno / šteti denar
  3. 3. s števnikom ali z izrazom količine izraža, da so pri osebku sestavine, deli v takem številu, kot ga nakazuje števnik ali izraz količine: garnitura šteje več elementov; njegova knjižnica je štela več tisoč knjig; mesto šteje sto tisoč prebivalcev; odbor šteje petnajst ljudi
  4. 4. upoštevati pri štetju, številu česa: ali mene ne boste šteli zraven; če ne štejem tebe, nas bo devet
    // upoštevati, obravnavati v kaki celoti: pri ceni šteti zraven tudi delo in prevoz / ta opravila štejemo v redno zaposlitev; vsak tek posebej se šteje v končni vrstni red
  5. 5. z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrščati: marsikdo bi se rad štel k umetnikom; šteti koga med slavne osebnosti; štel se je med njegove prijatelje / kite štejemo k sesalcem / z oslabljenim pomenom: štejejo ga k dobrim delavcem je dober delavec; star. srečnega se štejem, da sem vas spoznal srečen sem
    // knjiž. spadati, soditi: k domačiji šteje tudi hlev; ljubezenski prizori štejejo med priljubljene pisateljeve motive; določiti, kaj šteje v redno delo; ta država šteje v skupino gospodarsko nerazvitih
  6. 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka; imeti: tako ravnanje štejem za napačno, žaljivo; štel jo je za zelo srečno; to mestno zemljišče se šteje za urejeno / sestri sta svojega brata šteli za nasprotnika; ne šteje ga več za sina; štel se je za Slovenca; to dejanje se je štelo za upor
    ●     ekspr. šteje samo dokaz, drugo ne upošteva se; ekspr. njegovi romani (nekaj) štejejo so pomembni, dobri; v takih razmerah noben predpis več ne šteje ne velja; ekspr. že štejem dneve do počitnic nestrpno čakam počitnice; ekspr. gospodar ji je štel grižljaje pazil, da ne bi veliko pojedla; ekspr. šteti komu kosti zelo ga pretepati, tepsti; knjiž. dekle šteje dvajset let je staro; šteti komu kaj v dobro, v zlo, za slabo upoštevati, da je kdo kaj dobrega, zlega, slabega naredil; šteli so, da smo si v sorodu imeli so nas za sorodnike; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; ekspr. tako je suha, da bi ji lahko rebra štel zelo
tóliko prisl. (ọ̑) 
  1. 1. izraža sorazmernost količine, mere, kot jo določa sobesedilo: število postelj se je povečalo za sedemkrat, za prav toliko število osebja; vsaj za toliko se umakni, da pridem mimo / plačaj toliko, kolikor je vredno
    // v zvezi toliko in toliko izraža neznano ali namenoma neimenovano količino ali mero: ko bi imel toliko in toliko denarja / potrebujemo toliko in toliko moke, toliko sladkorja, masla, jajc
  2. 2. nav. ekspr. izraža veliko količino ali mero: toliko si imata povedati; to srečo zasluži, saj je že toliko pretrpela; pohiti, ne zaostajaj toliko; po toliko letih ga je komaj spoznala; s toliko pomagači so delo hitro opravili; hči nam je povzročila toliko skrbi; toliko je še ljudi, ki stradajo / ni se mu posrečilo, če se je še toliko trudil
  3. 3. izraža količino ali mero v nadrednem stavku, ki je v vzročno-posledičnem razmerju s podrednim stavkom: toliko je delal, da je zbolel; toliko ima, da sam ne ve koliko; počakaj vsaj toliko, da končam; toliko nas je, da smo si napoti; nimam toliko časa, da bi jih še čakal / elipt. toliko, da boš vedel
  4. 4. navadno s primernikom krepi pomen primernika: ti problemi so toliko resnejši, ker je v državi velika brezposelnost; ta avtomobil sploh ni njegov. Toliko slabše zanj; to velja toliko bolj za vas / kolikor bolj je uspevala v šoli, toliko ljubše je bilo staršem; kolikor več ima, toliko bolj skop je
  5. 5. v zvezi s kot, kakor izraža primerjanje: zdaj ne sejejo več toliko ajde kot včasih; ko bi bilo toliko kruha kot besed; ljudje ne berejo več toliko leposlovnih knjig kakor prej
  6. 6. v zvezi kolikor toliko izraža nedoločeno, ne preveliko mero ali stopnjo: s honorarjem je kolikor toliko povrnil dolgove; živeli so kolikor toliko dobro; tudi ti si bil kolikor toliko kriv; te stvari so nam kolikor toliko znane
  7. 7. v zvezi toliko da izraža težavno uresničitev dejanja: prisluškovala je pri vratih in toliko da se je še pravočasno umaknila; s svojo boleznijo toliko da še živi / toliko da se še spominja; toliko da ga pozdravi
    // v vezniški rabi za izražanje, da se dejanje v nadrednem stavku zgodi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku: toliko da so poželi žito, že se je začelo slabo vreme; toliko da je spregovoril, že so mu zaploskali
  8. 8. v nikalnih stavkih, v zvezi toliko da izraža, da je bilo dejanje blizu uresničitve: toliko da ni padel; drvel je in toliko da ni povozil otroka; toliko da se niso stepli zanjo; toliko da ni umrl od žeje
  9. 9. v zvezi vsake toliko časa izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih: vsake toliko časa je pogledal na uro; v kleti se vsake toliko časa zamašijo cevi / elipt. vsake toliko je čutila potrebo, da se osamosvoji
    ●     pog. dosegel je toliko kot nič prav nič; pog. toliko za danes izraža zaključek določenega dejanja; preg. toliko mora človek usta odpreti, kolikor si upa požreti; preg. kolikor glav, toliko misli
ukrivíti -ím dov., ukrívil (ī í) 
  1. 1. dati čemu krivo obliko: ukriviti cev, žico; zaradi teže knjig so se police ukrivile; paziti, da se žebelj pri zabijanju ne ukrivi / ukriviti železno palico v kavelj / po otrokovem prvem letu se hrbtenica počasi ukrivi v značilno dvojno esasto obliko
    // dati čemu nenaravno, nepravilno obliko: mačka je ukrivila hrbet; zaradi jahanja so se mu noge ukrivile; njegove ustnice so se skoraj ob vsaki besedi čudno ukrivile / ukriviti usta v nasmeh, posmeh / težko delo ga je počasi ukrivilo
  2. 2. ekspr. povzročiti, da se kdo ukloni, vda: ukriviti upornike; ukriviti koga z davki, s silo; tega človeka se zlepa ne da ukriviti
    ●     ekspr. spet je moral ukriviti hrbet pred njim ga ubogati; mu biti poslušen, pokoren; knjiž., ekspr. ker se je počutil tujca, se je še bolj ukrivil vase je postal še bolj nedostopen, nepriljuden
zaznámek -mka m (ȃ) 
  1. 1. kratek zapis, opomba, navadno v uradnem dokumentu: zapisniki so imeli kratke zaznamke; zaznamek na dopisu / blagajniški zaznamek; službeni, uradni zaznamek; zaznamek o prispetju dopisa
  2. 2. star. seznam, spisek: objaviti zaznamek prepovedanih knjig; abecedni zaznamek
  3. 3. star. zapisek: pregledoval je svoje zaznamke / časopisi so objavili zaznamek o njegovi smrti notico
zbírka -e ž (ȋ) 
  1. 1. kar je nabrano, zbrano: zbirka dokazov se veča; dopolnjevati zbirko narečnih besed; to delo je zbirka nasprotujočih si trditev; ekspr. kupil mu je celo zbirko svinčnikov veliko
  2. 2. navadno s prilastkom sistematično urejena skupina predmetov, stvari, navadno istovrstnih: imeti, urejati zbirko hroščev; dragocena zbirka starih knjig, listin; zbirka matematičnih nalog; velika zbirka plošč, znamk / muzejska zbirka; stalna razstavna zbirka
  3. 3. skupek, izbor tiskanih del, sistematično urejenih po določenih merilih: zbirka obsega petnajst enot; prvo delo v novi zbirki je roman znanega pisatelja / redna zbirka Mohorjeve družbe / delo bo izšlo v zbirki Znameniti Slovenci / knjižna zbirka
  4. 4. delo, ki vsebuje sistematično urejena krajša literarna dela: zbirka je izšla v samozaložbi; ponatisniti, urediti zbirko aforizmov; te pesmi avtor ni hotel uvrstiti v zbirko; samostojna pesniška zbirka / Župančičeva zbirka Samogovori
    ●     star. organizirala je zbirko v prid revnih otrok zbiranje denarja, (rabljenih) stvari
    ♦     elektr. podatkovna zbirka urejena skupina podatkov pri (elektronskem) računalniku; filat. študijska zbirka znamke, pisma, dopisnice določenega področja, z določenim motivom in dokumentacija o njih; tematska zbirka zbirka znamk z določeno tematiko
zópet prisl. (ọ̑) 
  1. 1. izraža, da kaj nastopi, se zgodi še enkrat po čem drugem iste vrste: zopet so tukaj; po dolgem času je zopet obiskal domači kraj; kdaj se boste zopet oglasili; zopet nas je prehitel / začeti zopet vse od začetka
    // ekspr. izraža začudenje, nejevoljo zaradi ponovitve česa nezaželenega: zopet hodi po travi; le kdo zopet trka / že zopet davki
  2. 2. ekspr., v zvezi zopet in zopet izraža, da se dejanje neprenehoma ponavlja: to vprašanje se zopet in zopet pojavlja; zopet in zopet bi jih poslušala; zopet in zopet so se tožili / svetovali so mu, naj odstopi. On pa zopet in zopet, da ne
  3. 3. nav. ekspr., pri ponavljanju iste besede, v zvezi z in, pa izraža intenzivnost dejanja: brala je in zopet brala / opozarjamo in zopet opozarjamo, da tako ne bo šlo več
    // izraža veliko količino, visoko stopnjo: že leto in zopet leto je minilo; ne razločimo drugega kakor luči pa zopet luči
  4. 4. nav. ekspr., navadno okrepljen poudarja nasprotje: nekateri so bili za odločno dejanje, drugi pa zopet niso hoteli tvegati; radi so ga imeli, ker je bil veselega značaja, kar zopet oni niso bili / pridelek ni velik, pa zopet ne majhen / v vezniški rabi nekateri uživajo v petju, zopet drugi v plesu
  5. 5. ekspr., okrepljen poudarja zanikano trditev, ugotovitev: samo poučnih knjig pa zopet ne moremo brati; tako hudo pa zopet ni; tako brez težav, kot mislite, pa zopet nismo / ne boste nagajali, ne in zopet ne
zrecitírati -am dov. (ȋ) 
  1. 1. umetniško prebrati, podati (pesniški) tekst: zrecitirati pesem
  2. 2. ekspr. hitro in tekoče povedati: mimogrede mu je zrecitiral naslove knjig
čístka -e ž (ȋ) odstranjevanje nezanesljivih ljudi iz stranke ali s službenega položaja: politične čistke; čistka partije; čistka v upravnem aparatu in vojski / okupator dela čistke; pren. čistka neprimernih knjig v knjižnici
desiderátum in deziderát -a [dez-] m, mn. desideráta s tudi dezideráti m (ȃ) knjiž. zaželena stvar, zlasti na kulturnem področju, želja: razstava umetnosti 17. stoletja je že dolgo naš veliki desideratum / seznam desiderat knjig, revij, ki si jih kdo želi izposoditi ali kupiti
índeks -a m (ȋ) 
  1. 1. seznam knjig, katerih branje in širjenje prepoveduje oblast: cerkveni, državni indeks / dati, postaviti roman na indeks prepovedati ga brati in razširjati; knjiga je na indeksu prepovedano jo je brati in razširjati
  2. 2. seznam v knjigi obravnavanih imen, besed z navedbo strani, kazalo: v novi izdaji so bili knjigi dodani indeksi / indeks imen, strokovnih izrazov
  3. 3. šol. knjižica slušateljev visokih ali višjih šol, v kateri se potrjuje vpis, obisk predavanj, izpiti: vpisati predavanja v indeks / podpisati indeks
  4. 4. ekon., navadno s prilastkom razmerje med dvema istovrstnima podatkoma, izraženo navadno v odstotkih: visoki indeksi kažejo naraščanje uvoza; indeks porabe; indeks življenjskih stroškov / časovni indeks ki se nanaša na dve različni razdobji ali na dva različna dneva; stvarni indeks ki se nanaša na isto razdobje ali dan; indeks sto število, ki služi kot osnova za primerjavo drugih istovrstnih podatkov
    ♦     antr. lobanjski indeks z odstotkom izraženo razmerje med širino in dolžino lobanje; kem. indeks manjša, nižje od simbola zapisana številka, ki označuje število atomov v molekuli; mat. indeks manjša, nižje zapisana številka ali črka ob znaku za razlikovanje istovrstnih znakov
izdajátelj -a m (ȃ) 
  1. 1. kdor se ukvarja z izdajanjem knjig: narediti pogodbo z izdajateljem / izdajatelj Cankarjevih spisov
  2. 2. fin. kdor daje v obtok, v promet denar, vrednostne papirje ali vrednotnice: izdajatelj menice
jávalne prisl. (á) zastar. težko da, komaj: javalne ga bom pozabil čez leta / knjižnica ima javalne sto knjig
katalóg -a m (ọ̑) 
  1. 1. sistematični seznam knjig z določenimi podatki: izdelati, sestavljati katalog; poiskati signaturo knjige v katalogu; moderno urejeni katalogi; katalog knjižnice / prostori za katalog / žarg. iti v katalog v oddelek za katalogizacijo
    // s prilastkom seznam česa z določenimi podatki sploh: zvezdni katalog; katalog umetnin; katalog znamk; pren., publ. katalog človekovih pravic
  2. 2. publikacija s seznamom določenih del in nekaterimi podatki: galerijski katalog; katalog s predgovorom
  3. 3. seznam vsega blaga proizvodne ali trgovske organizacije, opremljen s podatki o kvaliteti, s ceno in sliko: katalogi in prospekti / naročiti blago po katalogu
  4. 4. zastar. dnevnik, redovalnica: odprl je katalog in začel spraševati
    ♦     biblio. abecedni katalog; avtorski katalog narejen po abecedi avtorjev; listkovni katalog; stvarni katalog narejen po določenih vidikih glede na vsebino del; šol. katalog nekdaj uradna knjiga z osebnimi podatki učencev in podatki o njihovem uspehu, vedenju, šolanju
knjigovódski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na knjigovodstvo: knjigovodski podatki / dobro organizirana knjigovodska služba / knjigovodski kader / knjigovodski tečaj
♦ adm. knjigovodski mostiček črta, s katero se izpolni nepopisani prostor pri zaključevanju poslovnih knjig; fin. knjigovodski račun konto; knjigovodska listina listina, na temelju katere se zapiše poslovni dogodek v konte
kodírati -am nedov. in dov. (ȋ) teh. spreminjati določene podatke, informacije v kode: kodirati sporočilo, ukaz / kodirati podatke pred vstavitvijo v računalnik
mátičar -ja m (ā) 
  1. 1. uslužbenec, pooblaščen za vodstvo matičnih knjig: razpisati mesto matičarja; podpis matičarja
    ●     publ. stopiti pred matičarja poročiti se
  2. 2. član ali naročnik društvene založniške organizacije: letos se je število matičarjev povečalo
    ♦     čeb. panj, iz katerega se jemljejo matice ali ličinke za vzrejo matic
naučíti -ím dov., naúčil (ī í) 
  1. 1. s posredovanjem znanja povzročiti sposobnost za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti koga brati, pisati, šofirati; naučiti učence dobro recitirati; učitelj jih je veliko naučil / skušal ga je naučiti misliti / naučiti matematiko, zgodovino
  2. 2. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročiti, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: naučiti koga lepega vedenja, vljudnosti; naučiti otroke na red / naučil je psa, da mirno počaka
    ●     ekspr. življenje človeka marsičesa nauči čim starejši je človek, tem bolj je pameten, preudaren; šalj. naučiti koga kozjih molitvic s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati; ekspr. naučiti koga pameti navaditi pametno misliti, ravnati
nèrazrézan -a -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki ni razrezan: še nerazrezan hlebec / nerazrezane pole papirja
● ekspr. koliko knjig obleži nerazrezanih na knjižnih policah neprebranih
obrezovánje -a s (ȃ) glagolnik od obrezovati: obrezovanje repe / obrezovanje drevja, trt; škarje za obrezovanje / obrezovanje dečkov / obrezovanje knjig
♦ rel. obrezovanje Gospodovo novo leto
plasíranje -a s (ȋ) glagolnik od plasirati: možnosti za plasiranje izdelkov na tržišče / ukvarjal se je s plasiranjem knjig med bralce / plasiranje pri tekmovanju
plejáda -e ž (ȃ) knjiž., z rodilnikom skupina pomembnejših ljudi v določenem času, ki jih druži enaka dejavnost, interesi: stališče je zagovarjala tudi plejada francoskih ekonomistov; plejada impresionistov; plejada slovenskih pesnikov
// skupina, vrsta navadno pomembnejših, vidnejših rezultatov kake dejavnosti: plejada knjig / plejada uspelih poskusov
podelítev -tve ž (ȋ) glagolnik od podeliti: podelitev diplom / brezplačna podelitev šolskih knjig
podkováti -kújem dov., podkovál (á ú) pritrditi podkev: podkovati konja, vola
// opremiti s kovinskim delom spodnji del česa: podkovati palico / podkovati čevlje
poskrbéti -ím dov. (ẹ́ í) 
  1. 1. navadno v zvezi z za z aktivnostjo omogočiti
    1. a) uresničitev, normalen potek česa: poskrbeti moraš za red; poskrbel bom za varno pot / poskrbel bom, da bo dolg poravnan; ekspr. bom že poskrbel, da boš kaznovan / poskrbeti je treba za kruh, mleko za nabavo kruha, mleka; kdo bo poskrbel za večerjo; pren. sonce je poskrbelo za toploto
    2. b) zadovoljitev zlasti telesnih potreb koga: poskrbeti za dojenčke / za ranjence so dobro poskrbeli
      // z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: on bo poskrbel za organizacijo tekmovanja; poskrbeti za selekcijo / za zabavo gostov bo že on poskrbel on bo zabaval goste
      // ekspr. otroci so poskrbeli za nemir so bili nemirni
  2. 2. zastar. biti uspešen v prizadevanju priti do česa; preskrbeti: poskrbel ti bom podatke o tem; poskrbeti si zaslužek
    ●     zastar. poskrbel je vse svoje družinske zadeve uredil; publ. igro je režiral gost, za glasbo je poskrbel domači skladatelj skomponiral; ekspr. tekmovalec je poskrbel za presenečenje je nepričakovano zmagal; je bil nepričakovano premagan; šalj. treba je poskrbeti tudi za želodec jesti; iron. poskrbela je, da je časopisne rubrike škandalov niso zanemarjale živela, ravnala tako, da so o njej pisali v časopisnih rubrikah škandalov
posojeválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor posodi, posoja: posojevalec je zahteval, naj mu kmalu vrne; posojevalec denarja / posojevalec avtomobilov, knjig izposojevalec
povóhati -am dov. (ọ̑) krajši čas vohati: pes ga je povohal in tekel dalje / povohala je meso, če je sveže
● nizko matilda ga je povohala komaj je ušel smrti; pes povoha pog., ekspr. ko je obubožal, ga še pes ni povohal se nihče ni zmenil zanj, mu pomagal; ekspr. takih knjig pri nas še pes ne povoha nihče ne bere, kupuje; pog., ekspr. nisi vreden, da te pes povoha slab, ničvreden si; nekoristen, nesposoben si; ekspr. dijak knjige še povohal ni se ni učil, bral; pog., ekspr. pijače še povohal ni sploh ni pil; ekspr. smodnika dozdaj še nismo povohali se še nismo bojevali; pog., ekspr. šole še nikoli ni povohal odznotraj nikoli ni hodil v šolo
preusmérjanje -a s (ẹ́) glagolnik od preusmerjati: preusmerjanje prometa / preusmerjanje električnega toka / preusmerjanje vzgoje / preusmerjanje kmetijstva / preusmerjanje bralcev k branju kvalitetnejših knjig
prevíjanje -a s (í) glagolnik od previjati: previjanje dojenčka / previjanje knjig / previjanje rane / previjanje magnetofonskega traku
priljubíti in priljúbiti -im dov. (ī ú) narediti, povzročiti, da dobi kdo do koga pozitiven čustveni odnos: skromnost mu ga je še bolj priljubila / dober učitelj zna učencem priljubiti svoj predmet / knjiž. šola mu je priljubila knjige mu je vzbudila ljubezen do knjig
prótireformácija -e ž (ọ̑-á) zgod. delovanje katoliške cerkve v 16. in 17. stoletju proti reformaciji, protestantizmu: slovenska protireformacija
// doba tega delovanja: v protireformaciji je izhajanje knjig na Slovenskem zelo upadlo
razdeljevánje -a s (ȃ) glagolnik od razdeljevati: razdeljevanje prostora z vmesnimi stenami; razdeljevanje na dele, v skupine / razdeljevanje knjig učencem; organizirano razdeljevanje surovin
razpečávanje -a s (ȃ) glagolnik od razpečavati: razpečavanje mamil / razpečavanje knjig
razširjevánje -a s (ȃ) redko širjenje, razširjanje: razširjevanje lažnih vesti / razširjevanje knjig med ljudi
signíranje -a s (ȋ) glagolnik od signirati: signiranje slike / signiranje in katalogiziranje knjig
specializírati -am nedov. in dov. (ȋ) usmerjati, omejevati dejavnost česa na ozko področje: specializirati trgovine za prodajanje otroške obutve; obrat se je širil in specializiral
● knjiž. specializirati metulje v zbirki razvrščati, razporejati
spísati in spisáti spíšem dov., spíšite (í á í) star. napisati: spisati pismo, prošnjo / spisati dramo, pesem / spisal je več knjig
spisovánje -a s (ȃ) zastar. pisanje, sestavljanje besedila: ukvarjati se s spisovanjem / spisovanje knjig
spisovátelj -a m (ȃ) zastar. pisatelj, pisec: slovenski spisovatelji / spisovatelj nabožnih knjig
svetopísemski -a -o [səm] prid. (ī) nanašajoč se na sveto pismo: naslikati svetopisemski prizor; svetopisemska snov, zgodba / svetopisemske knjige
♦ rel. svetopisemski kanon seznam uradno priznanih svetopisemskih knjig; svetopisemski očaki
ščétka -e ž (ẹ̑) manjša priprava za čiščenje in gladenje iz šopov ščetin, žic, vstavljenih v lesen, plastičen hrbet: očistiti s ščetko; mehka, trda ščetka / zobna ščetka; ščetka za nohte / sesalec s ščetkami za čiščenje knjig, sten
// krtača: loščilna, žična ščetka; ščetka za odstranjevanje blata
● ekspr. v ščetko pristriženi brki zelo na kratko, tako da stojijo pokonci
♦ čeb. prvi členek stopalca zadnjih nog z dlačicami, s katerimi čisti čebela s telesa cvetni prah; elektr. prevodnik, ki vzdržuje električno zvezo med nepremičnimi in gibljivimi deli stroja, aparata; lov. šop temnejše, grobe dlake na zunanji strani zadnjih nog srnjadi
tísk -a m (ȋ) 
  1. 1. glagolnik od tiskati: tisk se je začel; pripraviti knjigo za tisk; papir za tisk; tisk in vezava / dati rokopis v tisk; knjiga je v tisku se tiska
    // tisk umetniških reprodukcij / tisk na platno, pločevino, usnje / tekstilni tisk
    // kar nastane s tiskanjem: tisk že bledi; droben, komaj čitljiv tisk; tisk je zelo lep / barvni, črno-beli tisk; znamke so natisnili z rdečim tiskom / v slovarju je uporabljenih več vrst tiska tipov, velikosti črk, znakov
  2. 2. nav. ed. dejavnost, ki se ukvarja s tiskanjem knjig, časopisov, obrazcev in drugih javnosti namenjenih del: organizirati tisk; razvoj, zgodovina tiska; delavci v tisku tiskarstvu
    // zakon o tisku / iziti v tisku biti objavljen
    // navadno s prilastkom dela te dejavnosti: brati, spremljati tisk; razstava povojnega koroškega tiska; ilegalni, napredni tisk / mladinski, športni, verski tisk
    // tudi mn., s prilastkom tiskano delo: nov bibliofilski tisk; našli so še dva protestantska tiska; časopisi, knjige, obrazci in drugi tiski
  3. 3. nav. ed. sredstvo za javnosti namenjeno objavljanje sporočil, besedil v tiskani obliki, navadno časopisi, revije: tisk je o dogodku obširno poročal; mnenje, pisanje tiska; izjava za tisk; radio, televizija in tisk / domači, jugoslovanski, tuji tisk; dnevni ali informativni tisk dnevniki, tedniki za sprotno splošno obveščanje javnosti
    // dejavnost, vezana na tako sredstvo: pogovor s predstavniki tiska
    ♦     jur. svoboda govora, tiska, združevanja; tekst. valjčni tisk tekstilni tisk, pri katerem se vzorci delajo z graviranimi valji; tisk. anilinski tisk tehnika visokega tiska z gumijastih klišejev; enostranski tisk; globoki tiskanje iz izdolbenih delov tiskovne plošče ali valja, ploski tiskanje z ravne plošče, visoki tisk tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; knjižni tisk tehnika visokega tiska s črk in klišejev; ležeči s postrani oblikovanimi, pokončni tisk s pokonci oblikovanimi črkami; negativni tisk z belimi črkami, znaki na temnejši podlagi; ofsetni tisk tehnika ploskega tiska s kovinske plošče; rastrski tisk; razmaknjeni z večjimi razmiki med vrstami, razprti tisk z večjimi presledki med črkami, da je beseda bolj opazna; reliefni tisk pri katerem so črke plastične; slepi tisk brezbarven reliefni tisk zlasti za napise in okraske na platnicah; zal. drobni tisk izdaje na nekaj tiskanih straneh, navadno v propagandne namene; periodični tisk časopisi, revije, ki izhajajo redno, navadno v enakih časovnih presledkih
tískanje -a s (í) glagolnik od tiskati: papir za tiskanje ilustracij; način tiskanja / tiskanje knjig, vabil / tiskanje denarja / tiskanje tkanin
tiskóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na tisk, tiskanje: tiskovni stroški; tiskovna naročila / tiskovni predstavnik; poročilo kitajske tiskovne agencije; tiskovna konferenca konferenca, na kateri daje predstavnik oblasti, organizacije ali pomembna osebnost izjave za objavo v časopisju, na radiu, televiziji; tiskovno središče središče, ustanovljeno ob navadno pomembnejšem dogodku, za zbiranje in posredovanje novic, sporočil novinarjem
♦ papir. tiskovni papir papir, namenjen za tiskanje zlasti knjig, časopisov, revij, reprodukcij; tisk. tiskovni material papir, plastična, kovinska folija, na katero se tiska; tiskovni valj trden valj, v katerega so tiskarski znaki, slike vgravirani, ujedkani ali fotokemično izdelani; (tiskovna) forma stavek ali več stavkov na eni tiskovni plošči; tiskovna napaka tiskarska napaka; tiskovna plošča tanka plošča iz kovine, gume, plastične mase, v katero so tiskarski znaki, slike vgravirani, ujedkani ali fotokemično izdelani; tiskovna pola kos papirja različne velikosti, ki se tiska; zal. tiskovni znak črka, znak v rokopisu ali natisnjenem besedilu, po katerem se izračunavata obseg in plačilo izdaje
vódenje -a s (ọ́) glagolnik od voditi, iti: vodenje bolnika na sprehod / vodenje izstrelkov, raket; daljinsko vodenje modelov / plansko vodenje gospodarstva / uspešno vodenje podjetja; kolektivno vodenje ustanove / vodenje mladega človeka / vodenje poslovnih knjig / vodenje žoge
vsebováti -újem nedov. (á ȗ) izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del: tla vsebujejo veliko rastlinskih ostankov; ruda vsebuje dosti železa / njegova knjižnica vsebuje veliko knjig obsega, šteje
♦ mat. množica celih števil vsebuje množico naravnih števil
// imeti za svojo vsebino: pogodba vsebuje vse potrebne podatke; pismo je vsebovalo nekaj vrstic / poročilo vsebuje natančen opis raziskave; vsak stavek vsebuje kako misel
zajémati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. s potisnjenjem posode, priprave v kaj tekočega, sipkega delati, da pride snov v njeno notranjost, vdolbino: zajemati juho, pesek, vodo; zajemati z vedrom, zajemalko, žlico / zajemati seme v dlani / z žlico zajemati krompir v juhi; z mrežo zajemati ribe / čoln zajema vodo zaradi potisnjenosti, nagnjenosti jo dobiva v svojo notranjost
    // navadno s prislovnim določilom na tak način jemati kaj tekočega, sipkega: zajemati vodo iz vodnjaka / ekspr. prisedel je in začel zajemati iz skupne sklede jesti; pren., ekspr. zajemati iz zakladnice ljudskega izročila
  2. 2. publ. z določenim namenom delati, da prihaja kaj v kako posodo, kak prostor: zajemati strupene tovarniške pline; zajemati odpadno vodo
  3. 3. navadno v zvezi z zrak delati, da pride zrak v notranjost dihalnih organov: plavalci so zajemali zrak in se potapljali; globoko zajemati zrak
  4. 4. delati, da pride kaj v območje dejavnosti kakega predmeta: s snežnim plugom zajemati pol ceste naenkrat; z vesli na daleč zajemati vodo / oddajnik ne zajema tega področja
    // delati, da pride kaj v območje kake dejavnosti sploh: z mislijo zajemati kako obdobje; s pogledom zajemati veliko razdaljo
  5. 5. delati, da je kdo deležen kake dejavnosti: v gibanje zajemati širok krog ljudi / zajemati mladino v športna društva vključevati
    // zavarovanje zajema vse ljudi / organizacija zajema tisoč članov ima
  6. 6. delati, da pride kaj v kako celoto kot njena sestavina: zajemati v zbirko najboljše sodobne romane
    // imeti za svojo sestavino, svoj del: zbirka zajema vsa pomembnejša dela iz svetovne književnosti; načrt zajema vse podrobnosti; seznam ne zajema vseh uporabljenih virov / ta upravna enota je zajemala del slovenskega in hrvatskega ozemlja
  7. 7. z zastavitvijo poti, obkolitvijo dobivati, prijemati koga: sovražna patrulja je tu zajemala kurirje; rokovnjači so v tem predelu zajemali popotnike
  8. 8. s prislovnim določilom oskrbovati se iz kakega vira: gradivo za razpravo je zajemal iz različnih virov / zajemati izraze iz živega govora; pisatelj zajema snov za svoja dela iz zgodovine / publ. zajemati kadre iz delavskih vrst / zajemati in razširjati informacije / spraševali so se, odkod zajema svojo moč dobiva
  9. 9. dobivati kaj v območje svojega delovanja: ladjo zajema vrtinec / naše kraje zajema neurje / požar že zajema ves gozd; pren., ekspr. pesnika je z vso silo začel zajemati novi umetnostni tok
    // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: zajema ga malodušje; začel ga je zajemati nemir
    ●     star. zgodba ga je živo zajemala zanimala; ekspr. zajemati znanje z veliko žlico zelo intenzivno se izobraževati; publ. zdravstveni dom zajema pod okrilje dvesto tisoč prebivalcev skrbi za
zaláganje -a s (ȃ) glagolnik od zalagati: zalaganje prebivalstva z živili / zalaganje knjig
založníštvo -a s (ȋ) 
  1. 1. gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z zalaganjem knjig, revij: razvoj slovenskega založništva; zakon o založništvu
    // redko založba: rokopis je poslal različnim založništvom / prevzeti založništvo kake zbirke
  2. 2. ekon., v zgodnjem kapitalizmu proizvodnja, pri kateri delavec izdeluje blago na domu, podjetnik, trgovec pa ga zalaga s surovinami, z delovnimi sredstvi: nastanek založništva; založništvo v fužinarstvu, sitarstvu
    ●     namizno založništvo priprava besedil za tiskanje z uporabo osebnega računalnika
zažíganje -a s (ī) glagolnik od zažigati: zažiganje slame / zažiganje ognja / zažiganje knjig
zbírnik -a m (ȋ) 
  1. 1. fin. knjigovodska listina s končnimi, skupnimi podatki iz več knjigovodskih listin ali pomožnih knjig: sestavljati poročila in zbirnike
  2. 2. elektr. računalniški program, ki prebere program v zbirnem jeziku kot podatek in ga nato prevede v računalniku razumljiv kod: prevajalnik in zbirnik
zemljíškoknjížen -žna -o prid. (ȋ-ȋ) nanašajoč se na zemljiško knjigo: zemljiškoknjižni podatki / zemljiškoknjižni izpisek; zemljiškoknjižni vložek enota zemljiške knjige, v kateri so vpisani bistveni podatki o zemljišču glede površine, kulture, lastnine in bremen lastnika; zemljiškoknjižna mapa katastrski načrt kot del zemljiške knjige; zemljiškoknjižno pravo pravo, ki ureja vsebino in vodenje zemljiških knjig
bremenàt -áta -o prid. (ȁ ā) star. obremenjen, otovorjen: bil je bremenat knjig / bremenata žena noseča
breménce -a s (ẹ̑) redko manjšalnica od breme: bremence knjig
brošíranje -a s (ȋ) glagolnik od broširati: broširanje knjig; delavnica za broširanje
distribúcija -e ž (ú) organizirano razdeljevanje surovin, blaga: proizvodnja in distribucija blaga, knjig; dobra organizacija distribucije; podjetje za distribucijo filmov / dohodek od distribucije
// razdeljevanje, razpošiljanje: sistem za brezžično distribucijo električne energije
// publ. distribucijsko podjetje: lani so naše distribucije kupile nekaj odličnih filmov
♦ lingv. distribucija razporejenost jezikovnih pojavov v jeziku; porazdelitev, razvrstitev; soc. starostna distribucija razvrstitev prebivalstva po starosti
dotistihmál [au̯] prisl. (ȃ) star. do takrat, do tedaj: dotistihmal je izdal več knjig
ilustrátorka -e ž (ȃ) ženska, ki ilustrira: dela pri založbi kot ilustratorka; ilustratorka otroških knjig
istočásen -sna -o prid. (á) ki se pojavi, poteka ob istem času: istočasen izid obeh knjig; istočasen prihod gostov; istočasno prevajanje; zapletel se je v več istočasnih razmerij
izbér -i ž (ẹ̑) zastar. izbira, izbor: velika izber knjig / na izber dati, imeti / snubačev je bilo na izber zelo veliko
izposója -e ž (ọ̑) glagolnik od izposoditi ali izposojati: izposoja knjig se je v tem letu povečala; izposoja narodnih noš za prireditev / izposoja na dom / po dvajsetih izposojah je bila knjiga že zelo poškodovana
izposójanje in sposójanje -a s (ọ́) glagolnik od izposojati: izposojanje avtomobilov; izposojanje knjig v knjižnici; izposojanje športne opreme / izposojanje denarja / izposojanje besed iz drugih jezikov
kartotéka -e ž (ẹ̑) sistematično urejena zbirka listkov, kartončkov s kakimi podatki: izpopolniti kartoteko; kartoteka članov; kartoteka knjig in revij / vpisati v kartoteko / voditi kartoteko
katalóžen -žna -o (ọ̑) pridevnik od katalog 3: kataložne cene knjig, znamk
naróčanje -a s (ọ́) glagolnik od naročati: naročanje blaga, knjig
navŕh predl. (ȓ) z rodilnikom za izražanje premikanja na zgornjo stran česa: zložiti obleko navrh knjig / v vezniški rabi ni mi ustregel, navrh vsega me je celo ozmerjal
óbel óbla -o [əu̯] prid. (ọ̄) omejen na eni strani z enakomerno ukrivljeno ploskvijo: obli hrbti knjig; obli kupi sena / obla oblika predmeta / oble prsi
// knjiž. zaobljen, okrogel: obli kamni / obel obraz / obli boki; oble roke
♦ gozd. obli les okrogli les; strojn. obli navoj navoj, ki je zgoraj in spodaj zaokrožen v velikem polmeru
odjemálec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) oseba v odnosu do osebe, pri kateri navadno redno kupuje ali naroča določene storitve: imeti, izgubiti, obdržati odjemalce; glavni, stalni odjemalci; odjemalci knjig; nova čistilnica ima veliko odjemalcev
♦ elektr. odjemalec električne energije na električno omrežje priključeni porabnik električne energije
// knjiž. uporabnik: število odjemalcev kulturnih dobrin se veča; odjemalec sodobne umetnosti
osobít -a -o prid. (ȋ) zastar. poseben, nenavaden: osobita ljubezen do knjig; obleka iz osobitega blaga
ponúdnica -e ž (ȗ) ženska oblika od ponudnik: založba je bila ponudnica številnih novih knjig
popisovánje -a s (ȃ) glagolnik od popisovati: popisovanje blaga, knjig / začelo se je uradno popisovanje / popisovanje doživljajev
popúst -a m (ȗ) zmanjšanje prodajne cene: popust zaradi napake blaga; popust pri prodaji knjig; prodaja z visokim popustom / popust pri ceni
♦ ekon. blagajniški popust zmanjšanje prodajne cene pri takojšnjem plačilu
// znesek, za katerega se zmanjša prodajna cena: popust je bil velik
poséstnik -a m (ẹ̑) nav. ekspr. kdor kaj ima, uporablja: prvi posestnik gradu; posestnik starih knjig / prejšnji posestnik zemljišča
// kdor ima posestvo: za soseda ima bogatega posestnika; združiti zemljišča vseh posestnikov / drobni posestnik / zemljiški posestnik / kmečki posestnik
♦ jur. dobroverni posestnik
pošíljanje -a s (í) glagolnik od pošiljati: pošiljanje denarja, pisem po pošti; stroški za pošiljanje knjig / pošiljanje pomoči prizadetim krajem / pošiljanje delavcev na specializacijo
poučíti -ím dov., poúčil (ī í) narediti, da kdo pridobi določeno znanje, vedenje o čem: poučil ga je o nastalih razmerah; dobro, podrobno poučiti člane o zadevi; o tem se je poučil iz knjig / poučila jo je, kako naj ravna dala ji je nasvet, napotke; izkušnje so ga poučile, naj ne ukrepa prehitro
prepisoválec -lca [u̯c] m (ȃ) kdor se (poklicno) ukvarja s prepisovanjem: pisarniški prepisovalec; prepisovalci knjig v srednjeveških samostanih; prepisovalec not
priréjanje -a s (ẹ́) glagolnik od prirejati1: prirejanje knjig za mladino / prirejanje izletov, nagradnih natečajev, gledaliških predstav / prirejanje množice množici
raznašálec -lca [u̯c] m (ȃ) kdor kaj raznaša: raznašalec časopisov, knjig / raznašalec bolezni
razpoložljívost -i ž (í) dejstvo, da je kaj na razpolago: razpoložljivost časopisov, knjig v knjižnici / razpoložljivost sredstev
razpošíljanje -a s (í) glagolnik od razpošiljati: razpošiljanje knjig, vabil
razvíjanje -a s (í) glagolnik od razvijati: zavijanje in razvijanje knjig / razvijanje žice s koluta / razvijanje gospodarstva, turizma; razvijanje knjižnega jezika / razvijanje duševnih in telesnih sposobnosti; razvijanje volje / razvijanje demokratičnih odnosov, tovarištva med ljudmi / razvijanje tehnoloških postopkov / razvijanje, kopiranje in povečevanje slik
restavríranje -a s (ȋ) glagolnik od restavrirati: restavriranje starih knjig, slik; restavriranje kulturnih spomenikov / restavriranje starih družbenih odnosov
seznàm in seznám -áma [səz in sez] m (ȁ á; ȃ) skupek imen oseb, stvari, napisanih navadno drugo pod drugo: seznam je nepopoln; sestaviti seznam; natančen seznam; narediti si seznam potrebnih knjig; na koncu razprave je dodan seznam uporabljenih kratic / abecedni seznam volivcev
// list s takim skupkom imen: seznam oblačil je treba nalepiti na pokrov kovčka
● biti na seznamu za stanovanjsko posojilo biti med upravičenci
♦ adm. plačilni seznam seznam vseh upravičencev do osebnega dohodka in vsote, ki jih ti prejmejo v določenem obdobju
skládanica -e ž (á) skladovnica: skladanica desk, knjig / zložiti drva v skladanico / pojesti cele skladanice slaščic
skládavnica -e ž (á) knjiž., redko skladovnica: skladavnica drv, knjig
skládnica -e ž (ȃ) knjiž. skladovnica: skladnica drv, knjig
● bratovska skladnica nekdaj ustanova socialnega zavarovanja delavcev in uslužbencev v rudarskih in železarskih podjetjih
spísek -ska m (ȋ) skupek imen oseb, stvari, napisanih navadno drugo pod drugo: narediti, pregledati, sestaviti spisek; črtati s spiska; tudi njegovo ime je na spisku; spisek gostov; spisek knjig, ki jih je treba naročiti seznam
// poimenski spisek naročnikov
● publ. biti na črnem spisku na črni listi; ekspr. tat ima na spisku še drugo blago krade tudi druge stvari; publ. plačilni spisek plačilni seznam
// list s takim skupkom imen: v roki je držal spisek in preverjal dobavljeno blago
vračník -a m (í) kdor kaj vrača: vračnik izposojenih knjig / posodil sem mu, ker je dober vračnik
zbirátelj -a m (ȃ) kdor kaj zbira: prizadeven, zaslužen zbiratelj ljudskega blaga; zbiratelj knjig, starin; ljubitelji in zbiratelji
žlahtíti -ím dov. (ī í) knjiž. plemenititi: žlahtiti duha z branjem dobrih knjig
avtodafé -ja m (ẹ̑) v času inkvizicije javno sežiganje krivovercev in krivoverskih knjig: trepetati pred avtodafejem; avtodafe na mestnem trgu; pren. knjiga je doživela avtodafe
bibliofíl -a m (ȋ) ljubitelj in zbiralec knjig, zlasti starih in dragocenih: ta knjiga je za bibliofile prava poslastica
bibliofilíja -e ž (ȋ) ljubezen do (zbiranja) knjig: ni mogla razumeti njegove bibliofilije / bibliografija in bibliofilija
bibliofílstvo -a s (ȋ) ljubezen do (zbiranja) knjig: bibliofilstvo je njegova edina strast
bibliomán -a m (ȃ) strasten zbiralec knjig: knjigo je ukradel neki biblioman
izdajáteljica -e ž (ȃ) ustanova, ki se ukvarja z izdajanjem knjig: izdajateljica revije
katalogizácija -e ž (á) popisovanje (knjig, časopisov) za katalog: izboljšanje katalogizacije v knjižnicah / opravljati katalogizacijo / oddelek za katalogizacijo
knjigárništvo -a s (ȃ) prodaja knjig, navadno v knjigarnah: knjigarništvo je razmeroma mlada trgovska panoga
knjigoljúb -a m (ȗ) knjiž. ljubitelj in zbiralec knjig, zlasti starih in dragocenih; bibliofil: bil je vnet knjigoljub
knjigoljúbec -bca m (ȗ) zastar. ljubitelj in zbiralec knjig, zlasti starih in dragocenih; bibliofil
knjigotŕštvo -a s (ȓ) organizirana prodaja knjig: razvoj knjigotrštva
knjigotŕžec -žca m (ȓ) kdor se ukvarja z organizirano prodajo knjig: knjigotržci in založniki
knjigovéštvo -a s (ẹ̑) dejavnost, ki se ukvarja z vezavo knjig: posvetil se je knjigoveštvu
knjigovéz -a m (ẹ̑) kdor se poklicno ukvarja z vezavo knjig: dober, izkušen knjigovez
knjigovéznica -e ž (ẹ̑) delavnica, obrat za vezavo knjig: sodobno opremljena knjigoveznica
knjížničarstvo -a s (ȋ) dejavnost, ki se ukvarja s sistematičnim zbiranjem, hranjenjem in izposojanjem knjig: knjižničarstvo se je zelo razmahnilo; naloge slovenskega knjižničarstva
// nauk o delu v knjižnici: članek o knjižničarstvu
mátičarka -e ž (ā) uslužbenka, pooblaščena za vodstvo matičnih knjig: podpis matičarke
mehitaríst -a m (ȋ) rel. menih reda, ki se ukvarja z izdajanjem verskih, strokovnih knjig, zlasti v armenskem jeziku: tiskarna mehitaristov
načítan -a -o prid. (ī) ki si je pridobil razgledanost, izobrazbo z branjem knjig: bil je zelo načitan človek; duhovita je in načitana
načítanost -i ž (ī) razgledanost, izobraženost, pridobljena z branjem knjig: njegova načitanost in delavnost presenečata; fant kaže veliko načitanost
pentatévh -a m (ẹ̑) rel. prvi del biblije, ki obsega pet Mojzesovih knjig, peteroknjižje: prevod pentatevha
peteroknjížje -a s (ȋ) rel. prvi del biblije, ki obsega pet Mojzesovih knjig; pentatevh: prevod peteroknjižja
sinagóga -e ž (ọ̑) pri judih stavba, namenjena za skupno opravljanje molitev in proučevanje svetih knjig, shodnica: zgraditi sinagogo; iti v sinagogo / judovska sinagoga
tiskárstvo -a s (ȃ) dejavnost, ki se ukvarja s tiskanjem knjig, časopisov, obrazcev in drugih javnosti namenjenih del: izučiti se tiskarstva; razvoj tiskarstva; merske enote v tiskarstvu / partizansko tiskarstvo
tóra -e ž (ọ̑) pri judih prvi del biblije, ki obsega pet Mojzesovih knjig; pentatevh
véda2 -e ž (ẹ̑) nav. mn. vsaka od štirih najstarejših knjig brahmanizma: brati vede; jezik ved
zgodovinopísje -a s (ȋ) dejavnost, ki se ukvarja s pisanjem del, knjig o zgodovini: dosežki slovenskega zgodovinopisja / literarno, politično, umetnostno zgodovinopisje
// veda o tem
Število zadetkov: 213