berlína -e ž (ȋ) večji osebni avtomobil z zaprto karoserijo: udobna šestsedežna berlina // nekdaj štirisedežna pokrita kočija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
četverovpréžen -žna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na četverovprego; štirivprežen: četverovprežni konji / četverovprežna kočija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
diližánsa -e ž (ȃ) nekdaj večja pokrita kočija za prevoz potnikov in pošte: iz Londona se je odpeljal z diližanso
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
drdráti -ám nedov. (á ȃ) - 1. dajati enakomerno prekinjane ropotajoče glasove: mlinska kolesa enakomerno drdrajo; klopotci drdrajo / ekspr. strojnica je vso noč drdrala; budilka je prepozno drdrala zvonila
- 2. ekspr. hitro, ropotajoč se premikati: mimo so drdrali vozovi; vlaki neprestano drdrajo skozi mesto
- 3. ekspr. zelo hitro in enolično pripovedovati naučeno besedilo: učenec kar drdra zadnjo lekcijo / govornik je drdral svoj govor
// slabš. hitro in mnogo govoriti: babe so neprestano drdrale
drdráje: drdraje se voziti
drdrajóč -a -e: drdrajoča kočija; prisl.: drdrajoče govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
dróžka -e ž (ọ̑) zlasti v ruskem okolju manjša nepokrita kočija: peljati se z drožko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
dvókolésen -sna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dve kolesi: dvokolesen voziček;
dvokolesna kočija;
dvokolesna motorna vozila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
dvórski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na dvor: dvorski vrt;
dvorska kočija / dvorski dostojanstvenik / ima dobre zveze z dvorskimi krogi / bil je vajen dvorskega blišča; ne da se mu živeti po dvorskem ceremonialu / dvorska knjižnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
dvósédežen -žna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dva sedeža: dvosedežen čoln;
dvosedežna kočija;
dvosedežno letalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
ekvipáža -e ž (ȃ) nekdaj razkošna kočija, navadno z vprego: pripeljati se v ekvipaži;
elegantne dvorne ekvipaže
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
fáeton -a m (ȃ) nekdaj lahka visoka dvosedežna kočija: lahni faetoni so drdrali po cesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
izvóšček -čka m (ọ̑) kdor se poklicno ukvarja s prevažanjem ljudi s kočijo: ob cesti so stale kočije izvoščkov / najeti izvoščka // knjiž. taka kočija za prevažanje: sesti v izvošček ali izvoščka; peljati se v izvoščku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
izvóščkovski -a -o (ọ̑) pridevnik od izvošček: izvoščkovski konj;
izvoščkovska kočija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
kabriolét -a m (ẹ̑) osebni avtomobil s karoserijo, katere streha se lahko zloži ali odstrani: pripeljal se je z novim športnim kabrioletom // nekdaj lahka kočija na dveh kolesih s streho, ki se da zložiti nazaj: v kabriolet je bil vprežen isker vranec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
karéta1 -e ž (ẹ̑) - 1. v nekaterih deželah kočija: peljati se v lepi kareti
- 2. pog. voz na dveh kolesih: naložiti vrečo na kareto
// slabš. staro, slabo vozilo, zlasti avtomobil: kaj pa boš s to kareto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
kloníca -e ž (í) - 1. star. pokrit prostor za shranjevanje vozov, kmečkega orodja, strojev; kolnica: potegniti voz iz klonice; v klonici je stala kočija
// pokrit prostor za shranjevanje, čiščenje in popravljanje (tirnih) vozil; remiza: zadnji tramvaj je odhajal v klonico / lokomotivna klonica - 2. knjiž. zavetje, zaklon, navadno v naravi: pred dežjem so se zatekli v klonico / v klonici je bilo nekaj konj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
kočíja -e ž (ȋ) udoben, navadno dvovprežen, pokrit voz: sedel je v kočijo;
zapreči konje v kočijo;
voziti se v veliki, gosposki kočiji / poštna kočija nekdaj za prevoz pošte in potnikov
● ekspr. pav je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
kočíjen -jna -o (ȋ) pridevnik od kočija: kočijne vzmeti;
kočijna vratca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
kočíjica -e ž (ȋ) nav. ekspr. manjšalnica od kočija: bil je ponosen na svojo novo kočijico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
komfortábel -bla m (á) nekdaj udobna odprta kočija za prevažanje potnikov: po Dunaju se je vozil v komfortablu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
lándaver -ja m (ȃ) nekdaj štirisedežna kočija z dvodelno streho, ki se da zložiti naprej in nazaj: pripeljati se z landaverjem / poštni landaver
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
parúč -a m (ȗ) nar. vzhodnoštajersko kočija, koleselj: zapregli so konje v nov paruč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
póšten -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pošto: poštni delavec, dostavljač / poštni promet; poštne storitve / poštni nabiralnik; poštno poslopje / poštni golob golob, ki se uporablja za prenašanje sporočil; poštni obrazec; dostavni poštni okoliš; poštni vagon; poštni žig; poštna hranilnica; poštna kočija nekdaj kočija za prevoz pošte in potnikov; poštna pošiljka, vreča
♦ ptt (poštni) furgon zaprt železniški tovorni vagon ali tovorni avtomobil, prirejen za prevoz poštnih pošiljk; poštni predal [p. p.] zaklenjena, navadno omarici podobna priprava v poštnem poslopju za spravljanje pošiljk, ki jih naslovnik sam prevzame; poštna številka številka posamezne pošte, s katero je določen njen geografski položaj; meddržavna poštna konvencija; poštna nakaznicapóštno prisl.: ptt poštno ležeča pošiljka pošiljka, ki se ne dostavi, ampak jo naslovnik osebno prevzame na naslovni pošti; poštno ležeče označba na pošiljki pošiljko naslovnik osebno prevzame na naslovni pošti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
prèdjézdec -a [dəc] m (ȅ-ẹ̑) - 1. kdor jezdi pred drugimi jezdeci: predjezdec je nosil zastavo
- 2. nekdaj kdor jezdi prvega konja v vpregi: kočija s predjezdecem; kočijaž in predjezdec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
prepregalíšče -a s (í) nekdaj kraj, prostor, kjer se preprega živina: poštna kočija na prepregališču
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
šesterovpréžen -žna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na šesterovprego: šesterovprežni konji / šesterovprežna kočija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
štírikolésen -sna -o prid. (ī-ẹ̑) ki ima štiri kolesa: štirikolesen voziček;
štirikolesna kočija;
štirikolesna motorna vozila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
štírisédežen -žna -o prid. (ī-ẹ̑) ki ima štiri sedeže: štirisedežen avtomobil;
štirisedežna kočija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
štírivpréžen -žna -o prid. (ī-ẹ̑) nanašajoč se na štirivprego: štirivprežni konji / štirivprežna kočija / štirivprežna vožnja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
tílbury in tílberi -ja [prva oblika tilberi] m (ȋ) nekdaj lahka kočija na dveh kolesih, navadno s streho, ki se da zložiti nazaj: voziti se v tilburyju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
viktórija -e ž (ọ́) - 1. knjiž. zmaga: trobenta je naznanila viktorijo / kot vzklik zmagovalci so vpili: viktorija
- 2. nekdaj kočija za dve osebi z zložljivo streho: grofica se je odpeljala z viktorijo
♦ agr. krompir neodporne domače sorte z belim mesom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
zadrdráti -ám dov. (á ȃ) - 1. dati enakomerno prekinjane ropotajoče glasove: ob vsakem sunku vetra zadrdra klopotec / ekspr. strojnica je v presledkih nekajkrat zadrdrala
- 2. ekspr. hitro, ropotajoč se premakniti: kočija je zadrdrala z dvorišča
- 3. ekspr. začeti zelo hitro in enolično pripovedovati naučeno besedilo: učenec zadrdra pesmico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
zadrekáti -ám dov. (á ȃ) vulg. z iztrebki narediti nečisto: kokoši so zadrekale dvorišče / v hlevu si je zadrekal hlače zamazal z blatom, iztrebki // zamazati sploh: avtomobil ga je oškropil in zadrekalzadrekán -a -o: z ilovico zadrekana kočija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
zapréti -prèm dov., zapŕl (ẹ́ ȅ) - 1. dati kaj v tak položaj
- a) da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: zapreti okno, vrata; zapreti zapornice; vrata so se s treskom zaprla / zapreti vrata z zapahom
- b) da postane notranjost nedostopna: zapreti predal / zapreti klavir, omaro; zapreti kuverto / zapreti dvigalo vrata dvigala
// z namestitvijo določenega dela na čem narediti nedostopno notranjost, vsebino: zapreti steklenico; zapreti s pokrovom; neprodušno zapreti / zapreti torbico / zapreti komu usta z roko zatisniti
- 2. narediti, da so prilegajoči se deli česa tesno drug ob drugem: zapreti zadrgo; zapreti tok / zapreti oči, usta; oči so se mu spet zaprle / zapreti pismo
// narediti, da pride kaj v položaj, značilen po uporabljanju: zapreti dežnik / zapreti knjigo / zapreti nož - 3. dati del priprave v tak položaj, da kaj nima proste poti: zapreti pipo, ventil / pog. zapreti radijski, televizijski sprejemnik izključiti
// na tak način onemogočiti izhod česa: zapreti plin; zapreti vodo - 4. narediti kaj neprehodno: zapreti prehod s pregrado / tovornjaki so zaprli cesto / zapreti mejo ne dovoliti prihoda, uvoza v državo, na ozemlje ali odhoda, izvoza iz države, z ozemlja
- 5. z zaprtjem vrat, izhoda narediti, da kdo ne more iti od kod: zapreti otroka v sobo; zapreti kokoši v kurnik
// narediti, povzročiti, da kdo nima več prostosti: če ga ujamejo, ga bodo zaprli; zapreti zločinca; zapreti za tri mesece; ekspr. zaprli so ga ob kruhu in vodi / zapreti koga v ječo / zapreti ptiča v kletko - 6. prenehati delati, poslovati: gostilno, trgovino so že zaprli; zapreti ob enajstih
// narediti, da kje preneha kaka (poklicna) dejavnost: zapreti nekatere delovne obrate; zaradi premajhnega števila otrok so zaprli šolo; zapreti veleposlaništvo / zapreti premogovnik
// narediti, da kaj preneha biti v uporabi: zapreti cesto, most
// narediti, da kaj preneha biti dostopno za javnost, obiskovalce: zaradi zavarovanja kapnikov so zaprli kraško jamo; zapreti starodavno svetišče / zapreti razstavo, sejem - 7. publ. preprečiti, onemogočiti: zapreti vojski prehod čez reko / policisti so zaprli promet
- 8. v zvezi zapreti pot, vrata onemogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ograja mu je zaprla pot; osebni avtomobil je zaprl pot tovornjaku / s tem je zaprl otrokom pot, vrata v svet
// publ. onemogočiti nastop, uveljavljanje česa: zapreti vrata sodelovanju / zapreti izdelku pot, vrata na trg onemogočiti prodajanje; nesreča mu je zaprla pot do umetniške kariere mu je preprečila umetniško kariero; pazil je, da si ni nikjer zaprl vrat onemogočil uveljavljanja - 9. poljud. povzročiti nenormalno redko, težavno iztrebljanje: ta jed bo bolnika zaprla
● ekspr. strah mu je zaprl dih od strahu ni mogel normalno dihati; žarg., šport. zapreti igro onemogočiti nasprotnim igralcem, da bi dobili žogo; ekspr. zaprl je trudne oči umrl je; pog. pacienta so samo odprli in zaprli naredili so pri njem s prerezom dostopen del za operacijo in prerez zašili, ne da bi jo opravili; ekspr. kar sapo ji je zaprlo zelo je bila presenečena; ekspr. spis je zaprl v predal njegovo rešitev je odložil; ekspr. zapreti srce pred kom ne izpovedovati mu več svojih čustev, misli; ne hoteti mu pomagati; pog., ekspr. če je tako, pa lahko kar zapremo štacuno prenehamo delati, delovati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. zapreti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti
♦ igr. zapreti talon prekiniti jemanje kart iz talona; šol. zapreti učenca nekdaj po pouku ga za kazen nekaj časa zadržati v šoli
zapréti se - 1. preiti v visok, hribovit svet: tukaj se dolina zapre; svet se na severu zapre
- 2. z zaprtjem vrat onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor: zapreti se v hišo, sobo
- 3. ekspr. postati zadržan, nezaupljiv: družina se je zaprla pred njim / po prvih pesniških poskusih se je zaprl vase je prenehal izpovedovati svoja čustva, misli v pesmih; društvo se je preveč zaprlo samo vase je prekinilo, omejilo stike z drugimi
● krog plesalcev se je zaprl sklenil; bibl. nebo se je zaprlo za več mesecev ni deževalo več mesecev; evfem. po prvem otroku se ji je telo zaprlo ni mogla več roditi; poljud. voda se mu je zaprla ne more več odvajati seča; publ. vrata razstave so se zaprla razstave ni več
zapŕši zastar.: zaprši vrata, se ogleduje naokrog
zapŕt -a -o - 1. deležnik od zapreti: biti zaprt za samostanskimi zidovi; biti po nedolžnem zaprt; zaprta cesta, meja; zaprta steklenica; v kabinete zaprta znanost; gostilna je danes zaprta; zaprta vrata / kot opozorilo zaradi inventure zaprto
- 2. ki ima streho in stene: zaprti avtomobil; zaprta kočija / delati v zaprtem prostoru
// ki ima razmeroma majhen vratni izrez: zaprta bluza; do vratu zaprta jopica
// ki ima razmeroma majhno odprtino za obuvanje: zaprt čevelj - 3. ki je od vseh strani obdan s čim: mesto z zaprtimi trgi; zaprto dvorišče / ta dolina je zelo zaprta
- 4. ki ima malo stikov z drugimi: zaprta družba; univerza ne sme biti zaprta organizacija / vase zaprta stroka
- 5. ki mu lahko prisostvujejo, se ga lahko udeležijo samo določene osebe, člani: podrobnosti z zaprtega sestanka niso prišle v javnost; o tem bodo razpravljali na zaprti seji / počitniški dom zaprtega tipa / zaprta predstava / filmi za zaprt krog gledalcev / časopis je za pristaše take politike zaprt pristaši take politike ne morejo v njem sodelovati
- 6. knjiž. težko razumljiv: odprta in zaprta umetnost; zaprto pesništvo moderne dobe
- 7. ki ne izpoveduje svojih misli, čustev: tih, zaprt človek / vase zaprt otrok; preveč je zaprt sam vase
- 8. poljud. ki se nenormalno redko, težavno iztreblja: nosečnice so pogosto zaprte
- 9. strojn. ki je pri svojem zaključenem delovanju ločen od okolice: zaprt hladilni sistem pri avtomobilih; kroženje vode v zaprtem obtoku
● ekspr. stvari se vrtijo v zaprtem krogu potekajo tako, da njihove posledice povzročijo nove, nerešljive probleme; semafor je zaprt na semaforju sveti rdeča luč; knjiž. glasba je bila zanj zaprta knjiga mu je bila popolnoma nepoznana; publ. predsednika sta se pogovarjala za zaprtimi vrati imela sta pogovore, z vsebino katerih javnost ni bila seznanjena; ekspr. ta vrata so zanj za zmeraj zaprta to mu je nedostopno, nedosegljivo
♦ anat. zaprti prelom kosti prelom, pri katerem kost ne predre kože; bot. zaprti plod plod, ki ima osemenje; ekon. zaprti trg trg, ki ni dostopen vsem ponudnikom in povpraševalcem; fin. imeti zaprt žiro račun ne imeti pravice izplačevati z določenega žiro računa; geogr. zaprto morje morje, ki ga ožina loči od oceana; jur. zaprti kazenski poboljševalni zavod kazenski poboljševalni zavod s posebnim nadzorstvom in zavarovanjem; lingv. zaprti zlog zlog s soglasnikom za samoglasnikom; mat. zaprti interval interval, v katerem sta meji intervala vključeni; med. zaprta rana rana, ki se celi in iz nje ne teče več gnoj; šah. zaprta otvoritev otvoritev, ki se ne začne z dvojno potezo kraljevega kmeta; prisl.: zaprto se držati; sam.: ta roža cvete tudi v zaprtem v zaprtem prostoru; zaprti in obsojeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
zdŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) - 1. pri premikanju, delovanju premakniti se z drugačno hitrostjo kot stvar, s katero je v tesnem dotiku: jermen večkrat zdrkne; kolesce v napravi je zdrknilo
// pri takem premiku dati kratek, rezek glas: slišal je, da je stenska ura zdrknila; brezoseb. v zvoniku je zdrknilo in ura je začela biti - 2. hitro se premakniti po čem gladkem, spolzkem: grižljaj mu je zdrknil v požiralnik, po požiralniku; hlod je zdrknil po žlebu v dolino / ekspr. čoln je zdrknil po morski gladini
// hitro se premakniti s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: zdrkniti z drevesa, s konja; halja ji je zdrknila z ramen / zdrkniti na tla, v jamo / dobro primi posodo, da ti ne zdrkne; kozarec, steklenica zdrkne iz rok - 3. pri premikanju, delovanju priti iz navadnega položaja, lege: sveder je pri vrtanju zdrknil in razil desko; vlečna vrv je zdrknila iz žleba
- 4. redko pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca; zdrsniti: zdrknil je in padel; zdrkniti na ledu; brezoseb. na parketu mu je zdrknilo
- 5. ekspr. znižati se, zmanjšati se: temperatura je zdrknila z deset stopinj na dve stopinji / cene nekaterih izdelkov so občutno zdrknile / število članov je zdrknilo pod polovico / ponudba je zdrknila na nizko raven se je poslabšala
// globoko je zdrknil, odkar je sam moralno je zelo propadel - 6. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: zdrkniti v nesrečo; zdrkniti v nezavest omedleti; v izrazih večkrat zdrkne v prostaštvo uporablja prostaške izraze; zdrkniti v spanec zaspati
● ekspr. beseda mu je kar zdrknila z jezika nehote jo je izrekel; ekspr. kazalec je hitro zdrknil na tri ura je bila hitro tri; ekspr. pogled mu je zdrknil na poslušalce, vstran pogledal je poslušalce, vstran; ekspr. solza ji je zdrknila po licu stekla, spolzela; ekspr. sonce je zdrknilo za goro zašlo; pog. živo srebro je zdrknilo pod ničlo temperatura je padla pod nič; ekspr. dogodek mu je zdrknil iz spomina, v pozabo pozabil je nanj; ekspr. glava mu je zdrknila na prsi se mu je povesila; ekspr. zdrknil je skozi stranska vrata hitro odšel; ekspr. zdrkniti v copate, hlače hitro jih obuti, obleči; ekspr. kočija je zdrknila mimo hitro odpeljala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
zlóžen1 -žna -o prid., zlóžnejši (ọ́ ọ̄) - 1. položen: vzpenjati se po zložnem bregu; zložna pot, steza / zložno gorovje s položnimi pobočji
// zložne stopnice / zložen ovinek reke neoster, rahel - 2. zmerno hiter: zložen sprehod; prijetna zložna hoja / stopal je z zložnimi koraki / zložen razvoj
- 3. star. udoben, prijeten: zložen naslanjač; zložna kočija / njegova mladost je bila srečna in zložna brez težav
● knjiž. za zložne goste hiša ni primerna udobja vajene, zahtevne; knjiž. zložni turisti so počakali na vzpenjačo neprizadevni, lagodni; redko zložna postelja zložljiva; redko izbrati zložno pot do česa nenaporen način za dosego česa
zlóžno prisl.: steza se zložno spušča v dolino; popoldne so vozili zložneje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.