atrófičen -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na atrofijo; upadel, usahel: atrofična koža;
atrofično mišičje / atrofični proces / atrofična volja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
atrofírati -am nedov. in dov. (ȋ) med. manjšati se zaradi zmanjšanja celic; upadati, usihati: koža, mišičje atrofira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
bíkov -a -o prid. (í) nanašajoč se na bike: bikova koža / človek z bikovim vratom bikovskim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
bivolovína -e ž (í) bivolje meso: trda bivolovina // bivolja koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
bráda -e stil. -é ž, rod. mn. brád (á) - 1. spodnji del obraza: podpirati si brado; zapet do brade; z brado pridržati šal; gola, koščena, okrogla brada; jamica na bradi
- 2. dlakava rast na obrazu: brada mu raste, sega do pasa; briti, gladiti, nositi brado; pustiti rasti brado; častitljiva, črna, dolga, močna, gosta, trda, kratko pristrižena, siva brada; gospod s kozjo brado / Matjaževa brada brada pravljičnega kralja Matjaža
// kot vzklik pri prerokovi bradi - 3. kar je podobno bradi: z vej visijo brade lišaja / brada pri govedu, konju mahedrava koža pod vratom; brada pri divjem petelinu šop peres na grlu
// žarg. gamsova brada gamsov čop
● pog. ta dovtip ima že brado je star; ima dve bradi brado s podbradkom; star. dajati na brado na upanje; smehljati se v brado sam pri sebi; zastar. viseti za brado biti odvisen; pog. problem z brado star; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase
♦ agr. brada na koruznem storžu lasje, laski; bot. travniška kozja brada travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi, Tragopogon pratensis; čeb. brada deščica pred žrelom panja; friz. cesarska brada dvodelna; francoska brada z dolgimi, v spodnjem delu v tri pramene razdeljenimi kocinami; mornarska brada navzgor počesana; les. brada zatrgani del pri štoru, pri tramu; metal. brada odvečni material pri odlitkih, ki ostane na stikih kalupov, modelov; teh. brada del ključa, ki prijemlje v ključavnico; vrtn. judovska brada lončna rastlina z okroglimi listi in visečimi živicami, Saxifraga sarmentosa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
bradavíčast -a -o prid. (í) - 1. poln bradavic: bradavičasta koža
♦ teh. bradavičasta pločevina pločevina z izboklinami v obliki bradavic za varno hojo po njej - 2. podoben bradavici: bradavičast izrastek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
bradavíčnat -a -o prid. (ȋ) redko poln bradavic; bradavičast: bradavičnata koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
brezčúten -tna -o prid. (ū) - 1. ki je brez čustev, sočutja: brezčutni, sovražni ljudje; brezčuten je in surov / brezčuten obraz
- 2. ki je duševno otopel, brez volje: brezčuten duševni bolnik
// ki je brez občutljivosti za zunanje dražljaje: ležal je brezčuten in kakor mrtev / brezčutna koža
brezčútno prisl.: brezčutno gledati trpljenje drugih; brezčutno strmeti v strop
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
brezdlák in brezdlàk -áka -o prid. (ȃ; ȁ á) redko ki je brez dlak: brezdlaka koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
brônast -a -o prid. (ó) - 1. ki je iz brona: bakren in bronast denar; bronast kip / dobil je bronasto kolajno osvojil je tretje mesto na olimpijskih igrah
♦ arheol. bronasta doba prazgodovinska doba, ki je sledila bakreni dobi
// po barvi podoben bronu: pomarančno bronasto listje - 2. ki zveni kot bron: zazvenel je njen bronasti alt; bronasti glasovi zvonov
brônasto prisl.: bronasto rdeča zemlja; njena koža je bronasto zagorela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
búlav -a -o prid. (ú) poln bul: bulava koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
cépljenka -e ž (ẹ́) cepljena rastlina ali njen sad: zasaditi vinograd s cepljenkami;
enoletna, trsna cepljenka;
veja, polna živo rdečih češenj cepljenk
♦ usnj. na cepilnem stroju stanjšana koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
čutljív -a -o prid. (ī í) zastar. občutljiv: zelo čutljiva koža / čutljivo srce čuteče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
dêrma -e ž (ȇ) anat. koža, zlasti glede na zgornji dve plasti: usnjica je del derme / žarg. danes je delal dermo izpit iz dermatologije // žarg. grem na dermo dermatološko kliniko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
deskvamácija -e ž (á) med. pojav, da se koža lušči, lupi: deskvamacija po škrlatinki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
dlákast -a -o prid. (á) nanašajoč se na dlako: dlakasta koža;
dlakaste živali / dlakasti čopič; dlakasta klobučevina / dlakaste koreninice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
dlákav -a -o prid. (á) porasel z dlakami ali dlačicami: dlakava koža;
ima robate in dlakave roke;
zelo dlakav / dlakav list
♦ bot. dlakavi sleč alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti, Rhododendron hirsutum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
dŕgnjenje -a s (ŕ) glagolnik od drgniti: odstraniti barvo z drgnjenjem;
drgnjenje s krtačo;
od drgnjenja vneta koža / slišalo se je drgnjenje čevljev ob železo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
edematózen -zna -o (ọ̑) pridevnik od edem: edematozna koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
efleráža -e ž (ȃ) kozm. ročna masaža, pri kateri se (koža) gladi, gladenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
gámsov -a -o prid. (á) nanašajoč se na gamse: gamsov skok;
gamsova koža;
gamsovo meso / žarg. gamsova brada gamsov čop
♦ lov. gamsov čop šop daljše zimske dlake gamsa samca, nošen na klobuku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
gamsovína in gámsovina -e ž (í; á) - 1. gamsovo meso: za kosilo so pripravili gamsovino
- 2. gamsova koža: mehka gamsovina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
gárast -a -o prid. (á) star. hrapav, raskav: garasta koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
gládenje -a s (á) glagolnik od gladiti: uspavati z gladenjem / gladenje površine glajenje
♦ kozm. ročna masaža, pri kateri se (koža) gladi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
gòl gôla -o tudi -ó [gou̯] prid. (ȍ ó) - 1. ki je brez dlake, las ali perja: v gnezdu so bili še goli mladiči; gola in gladka brada; vzel je klobuk z gole glave; na nekaterih mestih je bila koža čisto gola / veje kostanjev so bile že gole; golo drevje
// ki je brez vegetacije: pred nami se je razprostiral gol svet; gole skale; gola zemlja / reber je bila še čisto gola - 2. ki je brez obleke ali deloma pokrit z obleko: imela je gole roke in gol vrat; kipi golih boginj; nav., ekspr. klečati na golih kolenih; golo telo / biti gol; gol do pasu / obuti čevelj na golo nogo
// na katerem ni blazine, podloge: ležišče je imel na goli klopi / ekspr. sedeti na golih tleh - 3. ki je brez opreme, okraskov: stene so bile popolnoma gole / okno je bilo brez zavese, golo / ekspr. dobil je le golo sobo
- 4. ekspr. ki je brez česa drugega: podal je golo analizo; to so le gole številke; naštevati gola dejstva / vse skupaj je gola formalnost / rešil si je le golo življenje / storiti kaj iz gole hudobije, nevoščljivosti
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: vse skupaj je gol nesmisel; to je gola laž; kar sem povedal, je gola resnica; po golem naključju ga je našel
● ekspr. obrali so jo do golih kosti prav vse so povedali o njej; branil se je z golimi rokami brez pripomočkov; to se ne vidi z golim očesom s prostim očesom; je gol ko ptič je brez kakršnegakoli imetja
♦ bot. goli cvet cvet, ki je brez cvetnega odevala; elektr. goli vodnik vodnik, ki je brez izolirne prevleke; teh. gola elektroda elektroda brez mineralne obloge
gôlo tudi goló prisl.: golo obrit obraz
gôli -a -o sam.: ekspr. po goli ga je našeškal po goli zadnjici; do golega obžrto drevje; ostriči do golega; sleči se do golega
♦ gozd. sečnja do golega, na, v golo da ne ostane nobeno drevo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
govéji -a -e prid. (ẹ̄) nanašajoč se na govedo: imajo nov goveji hlev / goveja koža; goveje meso, usnje / goveji golaž, zrezek; goveja juha / čreda goveje živine
♦ vet. goveja kuga nalezljiva bolezen goveda z vnetjem in nekrozo sluznice prebavil; zool. goveji zolj žuželka, katere ličinke se zajedajo v govedo, Hypoderma bovis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
góžev -a -o (ọ̄) pridevnik od gož m: lasje so se ji lesketali kakor goževa koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
grámpast -a -o prid. (ā) redko hrapav, raskav: prej gladka koža je postala grampasta;
grampasta skorja / zapel je z zamolklim, grampastim glasom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
grápast -a -o prid. (á) - 1. ki ima veliko grap, jarkov: spuščal se je po grapasti cesti; grapasta tla / tlak je bil ves grapast
- 2. zastar. hrapav, raskav: grapasta koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
grbánčiti -im nedov. (á ȃ) delati gube, zlasti na koži: hodil je gor in dol in grbančil čelo;
koža se grbanči / jabolka se spomladi začnejo grbančiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
gŕbati se -am se nedov. (r̄ ȓ) redko grbančiti se: koža se grba / podprl je leseno steno, ki se je že sumljivo grbala grbila, krivila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
gŕbiti -im nedov. (ŕ ȓ) dajati čemu navzgor ukrivljeno obliko: žival grbi hrbet;
maček se grbigŕbiti se - 1. biti, postajati sključen: grbil se je kot kak starček / postava se grbi pod težkim nahrbtnikom
- 2. redko grbančiti se: ob očeh se je grbila koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
grlína -e ž (í) - 1. viseča koža pod vratom goveda; podgrlina: potrepljal je vola po grlini
- 2. nar. zarasel kup zemlje: Okoli jablan so grline, kjer lahko sedeš (M. Kranjec)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
gubánčiti -im nedov. (á ȃ) delati gube, zlasti na koži: gubančiti čelo;
na vratu se mu je koža gubančila / srajca se mu na rokavih gubanči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
hijénji -a -e (ẹ̑) pridevnik od hijena: hijenja dlaka, koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
hrápav -a -o prid. (á) - 1. ki ni gladek: hrapav les, papir; hrapava lupina, skorja; hrapava površina / hrapava koža; od dela ima hrapave roke
- 2. redko hripav, hreščeč: spregovoril je s hrapavim glasom / ekspr. pismo je napisano v hrapavem slogu v ne popolnoma oblikovanem
hrápavo prisl.: hrapavo govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
hrástav -a -o prid. (á) pog. krastav: otrok je ves hrastav;
hrastava koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ihtióza -e ž (ọ̑) med. kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice, ribja koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
izpotíti -ím dov., izpótil (ī í) s potenjem spraviti iz sebe: izpotiti bolezen, prehlad
● ekspr. precej dolgo je trajalo, preden je izpotil popito vino se je streznilizpotíti se prenehati potiti se: ko se bo izpotil, mu bo dobro
// izločiti veliko pota: koža se mora izpotiti; prim. spotiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
izpríščiti se -im se dov. (í ȋ) med. izpustiti se: lišaj se izprišči;
brezoseb. po životu se mu je izpriščilo / koža se izprišči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
izsušíti -ím dov., izsúšil (ī í) odstraniti vlago, vodo iz česa: sonce je izsušilo travo / izsušiti barje, močvirje; zemljišče so izsušili in tako pridobili obdelovalno zemljo
● ekspr. dolga hoja po soncu jih je popolnoma izsušila povzročila, da so postali zelo žejniizsušíti se izgubiti vlago, vodo: koža se na vetru izsuši; nekatere rastline se hitro izsušijo; v suhi shrambi se sadje izsuši
● ekspr. v kratkem času se je popolnoma izsušil je shujšal
izsušèn -êna -o: izsušen les; izsušene ustnice; ni se mogel odžejati, tako izsušeno grlo je imel; izsušeno močvirje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
jágnječji -a -e (ā) pridevnik od jagnje(c): jagnječja koža;
jagnječje meso
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
jágnjetov -a -o (á) pridevnik od jagnje: jagnjetova koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
jánjčji -a -e prid. (ȃ) jagnječji: janjčja koža;
janjčje meso / janjčji kožuh ovčji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
járčji -a -e prid. (ā) nar. gorenjsko ovčji: jarčja koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
jazbečevína in jázbečevina -e [bəč] ž (í; ȃ) - 1. jazbečje meso: pečena jazbečevina
- 2. jazbečja koža: malha iz jazbečevine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
jêdro -a s (é) - 1. notranji del semena: pregriznila je zrno, jedro je bilo že trdo; jedro in lupina / redko tolkla sta orehe in jedla jedra jedrca; pren. Poznam nekaj njegovih kolegov, povsem praznih ljudi, brez čustev in fantazije. Sama lupina brez jedra (T. Svetina)
// notranji, središčni del česa sploh: betonsko jedro stebra; jedro vrvi je iz žice / razpoke vodijo v jedro ognjenika - 2. navadno s prilastkom največji ali najpomembnejši del česa: našteti proizvodi so jedro naše kovinske industrije; jedro prebivalstva so v mestih predstavljali obrtniki; jedro reprezentance, sporeda, sprevoda / jedro naselja
// kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: ugotoviti, v čem je jedro problema, spora; približati se jedru stvari; najti pot do jedra pojavov; prodreti v jedro narodnosti / ekspr. k jedru, nič besedičenja k bistvu
// oče in sin sta v jedru enakega značaja
// najdejavnejša, vodilna skupina kakega kolektiva, skupnosti: vodstvena jedra komisij; najeli so nekaj ljudi, ki bodo jedro bodočega konservatorija; proletarske brigade so postale udarno jedro narodnoosvobodilne vojske / v boju med obema odklonoma se je izoblikovalo vodilno jedro gibanja - 3. publ., navadno s prilastkom določena vsebina v kaki stvari, zlasti njene glavne značilnosti: izluščiti idejno jedro revije; miselno jedro individualizma; problemsko jedro novele ni bilo opaženo / bajke so tvorba žive fantazije brez stvarnega jedra vsebine
// knjiž. tehtna vsebina: njegova misel ima jedro; ni brez jedra, kar je povedal
// knjiž. osnovna nravstvena, nazorska načela koga: poglobiti se v duha in jedro dobrega pisatelja; v jedru je še nepokvarjen; zdravo jedro človeka, naroda / Prešernov svet je v svojem jedru globoko človeški / pretiran, a v jedru zdrav idealizem - 4. kar je osnova, izhodišče kakega dogajanja, česa sploh: zrnca prahu so lahko jedra najrazličnejših procesov v atmosferi / tedaj so nastala prva naselitvena jedra središča
// omenjeno delo vsebuje tri dramska jedra - 5. fiz., kem., navadno v zvezi atomsko jedro pozitivno naelektren središčni del atoma: helijevo, uranovo jedro; radioaktivna atomska jedra; raziskovati zgradbo atomskega jedra
- 6. biol., navadno v zvezi celično jedro z mrenico oddeljeni del celice, navadno kroglaste oblike, ki je za obstoj celice nujno potreben: jedro se razpolovi; sestava celičnega jedra; spojitev celičnih jeder
- 7. teh. kar se namesti v formo, da nastane v ulitku votlina: namestiti, oblikovati jedra
- 8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do jedra popolnoma, čisto: spoznali so ga do jedra; do jedra pokvarjen človek
● knjiž. iti, priti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; publ. spoznali so, da gre v jedru za povečanje človekovih sposobnosti pravzaprav, dejansko; redko v vsaki stvari je jedro resnice zrno
♦ arheol. jedro ostanek prodnika ali gomolja, od katerega so bili odbiti večji kosi kamnine; astr. kometno jedro srednji, središčni del kometa, sestavljen iz trdne snovi; elektr. (magnetno) jedro feromagnetni del magnetnega kroga; del magnetnega kroga, ki ga navadno obdaja navitje; geol. jedro vzorec kamnin, ki se dobi iz vrtin pri vrtanju; kameno jedro otrdela anorganska snov, nastala v notranjosti lupine ali hišice mehkužcev; zemljino jedro središčni del zemeljske oble; les. jedro trdnejši, gostejši les v sredini debla; lit. jedro osrednji, najpomembnejši del kakega dela, v katerem je podana njegova glavna vsebina; metal. kristalizacijsko jedro majhen, trden delec v talini, okrog katerega se začne strjevati kovina ali zlitina; kristalizacijska kal; meteor. jedro nizkega zračnega pritiska območje najnižjega pritiska v območju nizkega zračnega pritiska; jedro hladnega zraka območje z najhladnejšim zrakom v območju hladnega zraka; num. jedro novca žlahtna kovina v novcu; teh. jedro plamena ostro obrobljen del plamena ob šobi gorilnika; um. jedro kapitela kompaktni del kapitela brez okrasja; urb. mestno jedro del mesta z glavnimi poslovnimi, upravnimi in kulturnimi stavbami; jedro mesta prvotni, stari del mesta; usnj. jedro koža s hrbta živali ali usnje iz te kože; srednja plast kože
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
jegúlji -a -e (ȗ) pridevnik od jegulja: jegulja koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
jéžev -a -o (ẹ̄) pridevnik od jež: ježeve bodice;
ježeva koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ježevína -e ž (í) ježeva koža: bodičasta ježevina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
konjína -e ž (í) redko - 1. konjska koža: predelava konjine
- 2. konjsko meso: pečena konjina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kónjski tudi kônjski -a -o prid. (ọ́; ó) - 1. nanašajoč se na konje: konjski hrbet, rep; konjska griva, koža; peketanje konjskih kopit; juha iz konjskega mesa / konjski gnoj; konjska figa okrogel iztrebek konja; konjska žima žima iz repa ali grive konja
// konjska salama; konjsko usnje / konjski hlev; konjska odeja, oprava; konjsko čohalo / konjski hlapec; bil je konjski prekupčevalec / goji konjski šport; kasaške in konjske dirke; konjska vprega voz z vpreženimi konji; konjsko dirkališče prostor za konjske dirke - 2. slabš. podoben konju: ima konjski obraz; plavolaska s konjskimi zobmi
● pog. zmeraj je na cesti kot konjska figa vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen
♦ bot. konjska kumina rastlina s pernato deljenimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Seseli; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; šah. konjska končnica končnica, v kateri se igra le s kmeti in skakači; zool. konjski zolj žuželka, katere ličinka zajeda konja, Gastrophilus equi; konjska muha muha s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina; konjska pijavka pijavka, ki sesa kri goveda in konj, Haemopis sanguisuga; konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
koprívničen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na koprivnico: koprivnični izpuščaj / koprivnična koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kóst -í ž (ọ̑) - 1. vsak od delov, ki sestavlja okostje človeka in nekaterih živali: zlomiti si kost; lobanja je iz osmih kosti; podolgovata, sploščena, štirioglata kost; prelom kosti; mišice in kosti; na vsako besedo je prežal kakor pes na kost; suha je kot kost in koža zelo
// ima krhke, mehke, močne kosti / urezal se je do kosti / pes gloda kost / kupiti meso brez kosti; mozgova kost / čelna, čeljustna kost; dlanske kosti; obraz s poudarjenimi ličnimi kostmi; nosna kost / človeške, živalske kosti / izdelki iz slonove kosti iz zobovine slonovih oklov - 2. redko osrednji oleseneli del koščičastega plodu, sadu; koščica: meso teh breskev gre nerado od kosti
- 3. ekspr., navadno s prilastkom (človeško) telo: vse kosti ga bolijo / na kamen je položila svoje kosti je sedla; pošteno pretegniti svoje kosti / tu počivajo kosti njegovega očeta posmrtni ostanki, truplo; njene kosti že trohnijo pod zemljo
// slabš. človek, navadno suh: vzela bo tisto ošabno kost / kot psovka poberi se, kost stara - 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža visoko stopnjo doživljenega: premražen sem do kosti; mraz, veter je rezal do kosti / obrali so jo do kosti zelo so jo obrekovali
● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; ekspr. dati ideji meso in kosti uresničiti jo; dati ji zunanjo podobo, obliko; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel, zrahljal kosti bi ga zelo pretepel; ekspr. to mu je pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; ekspr. še zdaj mu tiči strah v kosteh zelo se boji; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl
♦ anat. bedrna kost stegnenica; cevasta, ploščata kost; ekstremitetna kost; kopitna kost; križna kost križnica; prsna kost kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra; prsnica; gobasta zgradba kosti zgradba, pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; med. fisura kosti; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; vet. divja ali mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; prim. kamenkost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kózji tudi kôzji -a -e prid. (ọ̄; ȏ) - 1. nanašajoč se na koza 1: kozji bobki; kozja dlaka, koža; kozje mleko / kozje usnje / je kozji pastir / gospod s kozjo brado; ekspr. kozja steza zelo ozka, strma
- 2. poljud., v zvezi kozji parkeljci lesnata popenjavka z velikimi rumenkasto rožnatimi cveti v socvetjih, strok. kovačnik: porasel s kozjimi parkeljci
● ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on; fant je zvit kot kozji rog zelo; šalj. naučiti koga kozjih molitvic s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati; šalj. brati fantu kozje molitvice oštevati ga
♦ bot. kozji rep rastlina s trikotnimi kopjastimi listi in majhnimi zelenimi cveti v socvetjih; stajska metlika; travniška kozja brada travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi, Tragopogon pratensis; kozja pogačica grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami; brogovita; obrt. kozja noga orodje z dvema ravnima, navadno v ostrem kotu stikajočima se reziloma za rezbarjenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kozlíčji -a -e (ȋ) pridevnik od kozlič: kozličja koža;
kozličje meso
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kôzlov -a -o tudi kozlóv tudi kozlòv -óva -o prid. (ó; ọ́; ȍ ọ́) nanašajoč se na kozle: kozlovi bobki;
kozlova koža / kozlova pečenka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kozlóvski -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na kozle: kozlovska koža / ima rjave brke in kozlovsko brado
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kóža -e ž (ọ́) - 1. tanjša prevleka, sestavljena iz več plasti, na telesu
- a) človeka: odrgniti, opraskati si kožo; ekspr. vrv mu je posnela kožo z roke; prerezal si je samo kožo; zlomljena kost mu štrli iz kože; izsušena, uvela, ekspr. utrujena koža; ima zelo mehko, nežno kožo; poraščena koža; plast, površina kože; ohraniti prožnost kože; ima kožo kot breskev / ima zelo grdo, lepo kožo polt; nega kože / bela koža bela barva kože; porjavela, zagorela koža; svetla, temna barva kože / začela se mu je luščiti koža zgornja plast kože; koža po rokah mu je razpokala; mazati kožo / bolezni kože; vnetje kože / človeška koža
- b) živali: potegniti kožo z ribe; debela koža slona; dlakava, gola koža; s perjem poraščena koža / ekspr. mačka je požrla miš s kožo in kostmi vred vso
// ekspr. ta prevleka človeškega telesa, katere hujša poškodba pomeni izgubo življenja: braniti (svojo) kožo; skušal je rešiti vsaj kožo; za kožo mu gre; izdajstvo je moral plačati s kožo / pog.: ves čas je nosil kožo naprodaj izpostavljal se je smrtnim nevarnostim; odnesti celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja
// temu so pošteno ustrojili kožo pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega
- 2. ta prevleka, odstranjena s telesa živali: kupovati, prodajati kože; sušiti kožo; goveja, svinjska koža; skladišče kož / pred posteljo ima ovčjo kožo krzno
// živalske kože
// pog., navadno s prilastkom usnje: čevlji iz kačje, krokodilje kože / torbica iz prave kože / čistila je okna z jelenovo kožo s krpo iz jelenovine - 3. tanjša, navadno čvrsta prevleka nekaterih
- a) sadežev: odstraniti kožo papriki, paradižniku; tanka koža / jabolko ima trdo kožo lupino
- b) mesnih izdelkov: olupiti kožo klobase; debela koža salame
// strjena plast, navadno na površini tekočih, redkejših snovi: posneti kožo z marmelade / ekspr. na mleku se je naredila debela koža smetana
● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; mraz mu ježi kožo povzroča kurjo polt, srh; ekspr. še kožo bi mi odrl brezobzirno me izkorišča; dati prašiča iz kože odstraniti zaklanemu prašiču kožo; ekspr. iz kože te bom dal izraža veliko jezo, nezadovoljstvo, ogorčenje; kriči, kot bi ga iz kože dajali zelo, močno; ekspr. od jeze, veselja bi iz kože skočil zelo sem jezen, vesel; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen; publ. vloga je napisana igralcu na kožo dramski tekst je tak, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralca; šalj. grem pod kožo gledat spat; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave; ekspr. mraz mu je rezal v kožo zelo ga je zeblo; ekspr. doživeti, občutiti kaj na lastni koži na sebi, sam; ekspr. ne bi bil rad v njegovi koži v njegovem položaju, na njegovem mestu; ekspr. ima debelo, trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; pog. je v dobri, slabi koži čuti se zdravega, bolnega; je zdrav, bolan; je dobro, slabo razpoložen; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega
♦ kozm. mastna koža ki izloča veliko maščobe; suha koža ki izloča malo maščobe; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; teh. egalizirati kože dati jim enakomerno debelino; tur. skok čez kožo tradicionalna prireditev na praznik rudarjev, združena z obrednim sprejemanjem novih članov med rudarje; usnj. strojiti kožo obdelovati surovo živalsko kožo s strojili; konzervirana koža odrta živalska koža, pripravljena tako, da je obstojna do strojenja; surova koža ki še ni strojena; zool. letalna koža letalna mrena; plavalna koža med prsti živali, ki omogoča, pospešuje plavanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kóžica -e ž (ọ́) - 1. tanka koža: vnela se mu je kožica med prsti / obnohtna kožica
- 2. manjšalnica od koža: odstraniti kožico z gobe; tanka kožica češnje, jagode / marmelada ima že kožico / gladka, mehka kožica polt
// navadno s prilastkom odrta koža manjše živali: polšja kožica / pokrivalo iz zajčje kožice
♦ agr. ocetna kožica kar se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju; anat. deviška kožica kožna guba ob vhodu v nožnico; metal. oksidna kožica tanka oksidna plast na površini kovine; zool. plavalna kožica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kôžuh -úha m (ó ú) - 1. koža živali z gostejšo, daljšo dlako: žival je imela črn kožuh; kožuh medveda / pozimi ima lisica gost kožuh gosto dlako
// ta koža za predelovanje v krzno: prodajati, zbirati kožuhe / predelovanje kožuhov - 2. vrhnje oblačilo iz kože, navadno ovčje: nositi kožuh in kučmo; pastir se je pokril s kožuhom in zaspal / kratek ovčji kožuh / plašč, podložen s kožuhom s krznom
// ekspr. vedno ima kak kožuh na sebi zelo debelo obleko
// krznen plašč: kupila si je nov kožuh; lisičji, zajčji kožuh; kožuh iz bobrovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
krávji -a -e prid. (ȃ) nanašajoč se na krave: kravja koža;
kravje mleko / konjski in kravji hlev; kravji zvonci / šel je za kravjega hlapca, pastirja / počasna kravja vprega
● nizko napravil je kravji požirek zelo velik, hlasten
♦ tur. kravji bal tradicionalna prireditev v Bohinju ob prigonu živine s planin; vet. kravje koze virusna bolezen, ki se pojavlja navadno na kravjem vimenu v obliki izpuščajev; kravja stoja konj stoja z navznoter ukrivljenimi nogami; prisl.: piti po kravje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
krílast -a -o prid. (í) podoben krilu, peruti: krilasta zgradba / krilasta koža na vratu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
krokodílov -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na krokodile: krokodilova koža / beležnica, vezana v krokodilovo usnje
● ekspr. pretakati krokodilove solze z jokom kazati nepristno, lažno žalost, sočutje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kŕzno -a s (ŕ) živalska koža, strojena z dlako vred: kupovati, prodajati krzno;
plašč obrobiti, podložiti s krznom / astrahansko, bobrovo, kunje, ovčje krzno / imitacija krzna / plašč s krznom s krznenim ovratnikom // ekspr. oblači se v dragoceno krzno
♦ obrt. plemenito krzno tanko in odporno, z lesketajočo se dlako
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kúrji -a -e prid. (ȗ) nanašajoč se na kure: kurje jajce, meso;
kurje perje;
pot se vleče kot (kurja) čreva zelo // kurja obara / kurja polt zaradi mraza ali groze naježena koža; kurje prsi ozke, izbočene prsi; kurja slepota zmanjšana sposobnost za videnje v mraku; kurje oko kožna odebelina, zadebelina s poroženelim strženom
● vulg. imel je trojen podbradek in kurji britof velik trebuh; ekspr. biti kurje pameti neinteligenten
♦ bot. kurja čreva, črevca njivski plevel s poleglimi stebelci in drobnimi belimi cveti, Stellaria media
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
lámji -a -e prid. (ȃ) nanašajoč se na lama ž: lamja koža / odeja iz lamje volne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ledenéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. knjiž. spreminjati se v led; zmrzovati: voda ledeni
// prekrivati se z ledom: cesta, drevje ledeni - 2. ekspr. postajati zelo hladen, mrzel: koža na rokah mu je ledenela
- 3. ekspr. čutiti velik strah, grozo: jetniki so ledeneli ob paznikovem divjanju / ljudem je ledenela kri po žilah; srce ji ledeni, ko to posluša
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
letálen1 -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na letanje: letalna sposobnost ptičev / sanjal je, kako bi konstruiral letalni stroj
♦ zool. letalne mišice mišice, ki ptici pri letanju gibljejo peruti; letalna mrena ali letalna koža mrena, koža ob trupu živali, ki ji omogoča letanje; letalna krila hroščev; letalna peresa najmočnejša, največja peresa v perutih ptice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
lêvji in lévji -a -e prid. (ȇ; ẹ̑) nanašajoč se na leve: levja glava, griva, koža;
iz daljave se je slišalo levje rjovenje / levja kletka // ekspr. tak kot pri levu: pokazal je levji pogum; bil je plečat človek z levjo glavo; ponosen je na svojo levjo grivo
● ekspr. no, kdo si upa v levji brlog k pomembnemu človeku, ki se ga vsi bojijo; ekspr. opravil je levji del posla največji del posla; ekspr. pri dobičku je pograbil levji delež vzel si je največji del dobička; publ. levji delež k uspehu komedije je prispeval nosilec glavne vloge ima največ zaslug za uspeh; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom
♦ šport. levji skok skok, pri katerem leti telovadec vodoravno, doskoči na roke in se prevali naprej; preval letno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
lišájav -a -o prid. (ȃ) lišajast: lišajavo drevje / lišajava koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
lój -a tudi -á m, mest. ed. tudi lôju (ọ̑) - 1. maščobno tkivo pri govedu, ovcah, kozah: loj se nabira; odstranjevati zaklani živali loj / cvreti loj; dva kilograma loja / goveji loj; mazilo iz ovčjega loja
♦ vet. krovni loj na površini trupa zaklane živali
// maščoba iz tega tkiva: v kuhinji diši po loju; beliti z lojem
● redko vse je šlo, potekalo kakor po loju kakor po maslu; godi se mu kot črvu v loju živi v izobilju, udobno - 2. izloček žlez lojnic: koža izloča loj in znoj; žival si z lojem masti kožo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
lósji -a -e prid. (ọ̑) nanašajoč se na lose: losja koža / losja vprega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
lupíti in lúpiti -im nedov. (ī ú) - 1. odstranjevati lupino, kožo: lupiti jabolka, krompir, pomarančo; lupiti jajce; lupiti z nožem, s prsti / lupiti oreh odstranjevati zeleno lupino
// odstranjevati lubje: lupiti deblo; vrba se rada lupi - 2. ekspr., redko izkoriščati, odirati: strašno je lupil svoje dolžnike
lupíti se in lúpiti se navadno v zvezi s koža izgubljati zgornje, zunanje plasti: po bolezni, močnem sončenju se koža lupi / lupiti se v luskah / pog. hrbet se mu lupi koža na hrbtu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
lúskast -a -o prid. (ū) - 1. ki ima luske: telo kače je luskasto / suha koža na rokah je videti luskasta / luskasto lubje
- 2. podoben luski: te tvorbe so luskaste oblike
♦ geol. luskasta zgradba gorovja zgradba, pri kateri plasti delno pokrivajo druga drugo; min. luskasta rudnina rudnina, ki se da klati v luske
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
lúskica -e ž (ū) manjšalnica od luska: luskice ribic / koža se lupi, lušči v tankih luskicah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
luskínast -a -o prid. (í) ki ima luske, luskine: luskinasta riba;
potok se je zvijal kakor srebrna luskinasta kača / suha koža na starkinih rokah je bila videti luskinasta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
luščíti in lúščiti -im nedov. (ī ú) - 1. spravljati zrna iz luščine: luščiti fižol, grah; pren. preiskovalni sodnik že dve leti lušči resnico o umoru
// odstranjevati luščino: luščiti bučnice, sončnice / luščiti ječmen, riž / redko luščiti jajce lupiti - 2. odstranjevati zrna s storža: luščiti koruzo
// v zvezi z iz spravljati manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči: luščiti kamenčke iz zidu; pren. luščiti bistvo iz celote; publ. zavest proletariata se je šele luščila iz splošne družbene miselnosti
● ekspr. iz megle, mraka so se luščile hiše postajale vidne, se počasi prikazovale - 3. odstranjevati v plasteh s površine: luščiti blato z zavore; z nožem je luščil skorjo z debla; barva avtomobila se lušči; s stene se lušči belež, omet
♦ les. s krožnim ali spiralnim tankim rezanjem hloda izdelovati furnir
luščíti se in lúščiti se navadno v zvezi s koža izgubljati zgornje, zunanje plasti: koža se mu lušči / pog. hrbet se mu lušči koža na hrbtu
luščèč -éča -e: luščeče se stene
lúščen -a -o: luščeni furnir; luščeni oves
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
lúžiti -im, in lužíti in lúžiti -im nedov. (ū ȗ; ī ú) - 1. les. z lužilom povzročati v lesu spremembo naravnega barvnega tona in bolj vidno strukturo: lužiti les
- 2. metal. s tekočino izločati iz kamnine ali rude topljivo snov: lužiti bakrovo rudo
- 3. star. prati z lugom: lužiti perilo, platno
● star. to ga je lužil ostro opominjal, ostro ošteval
♦ usnj. namakati kože v raztopini apna in natrijevega sulfida
lúžen -a -o: mizica iz luženega hrastovega lesa; lužena koža; temno lužen
♦ metal. lužena pločevina dekapirana pločevina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
máh -ú in -a m, mn. mahóvi (ȃ) - 1. rastlina brez pravih cvetov in korenin, ki raste na vlažnih, senčnih krajih: mah pokriva tla okrog hrasta; z drevja ostrgati mah in lišaj; sesti na mah; z mahom obraslo, poraslo drevo; debel, mehek mah; pren. spomine na ta dogodek je že prerasel mah
- 2. nar. barje: njive na mahu; loviti ptice na mahu
- 3. mehki dlaki podobno perje pri ptičjih mladičih; puh: iz gnezda je padel komaj z mahom pokrit ptič
// ekspr. mlade, mehke dlake kot zarodek brade in brkov: mah mu že poganja na licih; obril si je mah pod nosom
● poljud. planinski mah zdravilen grmičast lišaj olivno zelene barve, strok. islandski lišaj
♦ bot. šotni mah ki raste na vlažnih tleh in barjih in katerega spodnji del odmira; geogr. mah visoko barje; lov. mah koža s kratko, mehko dlako na rastočem rogovju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
másten -tna -o prid., mástnejši (á) - 1. ki ima, vsebuje (razmeroma) veliko maščobe, masti: mastni kosi mesa; mastni ocvirki; mastna pečenka / kupil je mastno kremo za obraz in roke; mastna šminka / masten zajtrk
// zelo zabeljen: žganci so bili rahli in mastni; rad ima mastne jedi
// nav. ekspr. zelo debel, rejen: zaklali so mastnega prašiča / človek z mastnimi lici - 2. pokrit z maščobo: njegovi lasje so bili gladki in mastni / mastna površina / ekspr. masten kamen
// umazan od maščobe, masti: bil je masten okrog ust; mastna skleda, žlica - 3. mehek, lepljiv: masten gnoj; mastna glina, zemlja; mastno apno, blato / mastne njive
- 4. ekspr. zelo velik, obilen: masten dobiček, zaslužek; masten plen; dati mastno napitnino / službo ima mastno zelo donosno
- 5. ekspr. nespodoben, nedostojen: pripovedovati mastne šale, zgodbice / mastna kletev, psovka
● ekspr. masten glas pretirano prijazen; publ. mastni tisk krepki in polkrepki tisk; nar. štajersko mastna nedelja pustna nedelja; ekspr. dobil je mastno zaušnico silovito, močno
♦ agr. prašič mastne pasme prašič, ki se goji za pridobivanje slanine; grad. mastna malta malta s povečano količino apna; kozm. mastna koža koža, ki izloča veliko maščobe; min. mastni sijaj sijaj kot pri z mastjo prevlečeni površini; usnj. mastno strojenje strojenje z ribjim oljem na irh
mástno prisl.: mastno in slastno se gostiti; to so morali mastno plačati; mastno je zaklel
mástni -a -o sam.: mastne pripovedovati; naložila sta mu precej mastnih; pojesti nekaj mastnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
mazílo -a s (í) - 1. sredstvo za mazanje, zlasti v zdravstvene, kozmetične namene: iztisniti mazilo iz tube; iti k zdravniku po mazilo; rano namazati z mazilom; zdravilo je pripravljeno kot mazilo; hladilno mazilo / mazilo za kožo, lase; mazilo zoper garje
- 2. star. podkupnina: brez protekcije ali debelega mazila ne boš prišel dalje
♦ farm. ihtiolovo mazilo; kozm. belilno mazilo s katerim se beli koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
méčica -e ž (ẹ́) mehki spodnji del uhlja: predreti mečice;
vlekel ga je za obe mečici;
na mečicah je imela pripete uhane / ušesna mečica // navadno s prilastkom mehek del česa, navadno dela telesa: na mečici dlani je bila porezana koža; mečica prsta blazinica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
medvédina in medvedína -e ž (ẹ̑; í) - 1. medvedja koža: odeti se z veliko medvedino
- 2. medvedje meso: razpadajoča medvedina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
méh -a m, mn. mehóvi in méhi (ẹ̑) - 1. priprava, ki ob stiskanju in raztegovanju dovaja za gorenje potrebni zrak: v kovačnici se je pokvaril meh; vajenec goni meh / kovaški meh
// priprava, ki ob stiskanju in raztegovanju dovaja nekaterim glasbilom potrebni zrak: popraviti meh pri orglah; meh dude, harmonike - 2. šalj. harmonika: harmonikar je vzel svoj meh in zaigral / nehaj že nategovati, raztegovati, vleči meh, mehove
- 3. star. ljudsko glasbilo, sestavljeno iz piščali in meha; duda: godec je pihal na meh
- 4. po dolgem neprerezana odrta živalska koža: žival je previdno odrl, da bi lahko prodal njen meh
// posoda iz take kože za shranjevanje ali prenašanje tekočine, zrnja: nesti kozji, ovčji meh; trebušast meh vina, žita; sesedel se je kot prazen meh / kot psovka ti meh vinski, že spet razgrajaš
● nizko razparal mu bom meh trebuh; na meh dreti na meh odstranjevati kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana; ekspr. na meh te bom odrl napravil, povzročil ti bom kaj zelo neprijetnega; vpije, kot bi ga drli na meh zelo močno, glasno; ekspr. ima smeh in jok v enem mehu njegovo razpoloženje zelo hitro prehaja iz ene skrajnosti v drugo; s knjigo dela kot svinja z mehom grdo, malomarno; sope kot kovaški meh zelo, glasno
♦ anat. ledvični meh votlina v sredi ledvice, v kateri se zbira seč; čeb. kadilnik na meh; fot. meh raztegljivi del fotografskega aparata med nosilcem objektiva in ohišjem aparata; kamera na meh; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak; teh. prehodni meh nagubane stene in strop na prehodu med dvema deloma prevoznega sredstva; nav. mn., zool. pljučni meh kožni izrastek pljuč pri pticah, ki sega med drobovje, mišice in v votle kosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
mekínast -a -o prid. (í) med. ki ima zelo drobne delčke poroženele povrhnjice: mekinasta koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
meríno neskl. pril. (ȋ) nanašajoč se na ovce z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz Španije: merino koža, volna / gojiti merino ovce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
mézdra -e ž (ẹ̑) vet. plast kože iz rahlega tkiva, ki povezuje kožo z mišicami; podusnjica: koža ima veliko mezdre;
odstraniti mezdro // teh. ta plast in drugi odpadki kože za izdelavo kleja: vonj po mezdri
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
mláhati -am tudi mlaháti -ám nedov. (á; á ȃ) knjiž., redko mahedrati, mahati: koža mu mlaha;
prašiček mlaha z uhlji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
môten -tna -o prid. (ó) - 1. ki vsebuje drobne, lebdeče delce: motna tekočina, voda; motno vino / motna reka
// ki ima nizko stopnjo prozornosti: steklo je motno / skozi motna okna je prihajalo malo svetlobe - 2. ki je brez močnega sijaja, leska: motna luč, svetloba / bolnikove oči so bile motne; pren. moten pogled
♦ tekst. motno vlakno - 3. nav. ekspr. ki mu ni mogoče natančno določiti oblike, pomena, vsebine: motni obrisi hiš; motne dalje / motna misel, slutnja; motna prispodoba življenja; motne razmere / moten smehljaj
môtno stil. motnó prisl.: motno se spominjati dogodka; motno brušen kozarec / piše se narazen ali skupaj: motno zelena ali motnozelena gladina jezera; motno bela koža; motno rdeča svetloba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
mozólj -a m (ọ̑) vnetje lojnice in njene okolice: odpravljati, stiskati mozolje;
mozolji na obrazu;
koža brez mozoljev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
mréna1 -e ž (ẹ́) - 1. strjena plast, navadno na površini tekočin, redkejših snovi: na mleku se je naredila mrena; pod nogami so hrstale ledene mrene; mrena na barvi; zdelo se mu je, kot bi imel mreno pred očmi; gledal je kakor skozi mreno
// kar je temu podobno: pobočje je pokrivala meglena mrena / mrena dežja; pren. na oči mu je legla mrena utrujenosti - 2. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje: mrena okrog mišic / redko od napora mu je počila mrena v trebuhu je dobil kilo
- 3. poljud. posamičen prozoren oblak v velikih višinah, strok. cirus: opazovati mrene na nebu
● ekspr. šele takrat mu je padla mrena z oči šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila; ekspr. potegniti komu mreno z oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; poljud. zelena mrena očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu, strok. glavkom
♦ anat. možganska mrena možganska ovojnica; pljučna mrena ki obdaja pljuča; rebrna mrena ki obdaja prsni koš od znotraj; trebušna mrena ki obdaja trebušno votlino in organe v njej; mrena ob srcu; fot. mrena svetlobna ali kemična okvara, napaka na fotografski emulziji; osen; med. črna mrena slepota zaradi obolenja mrežnice ali vidnega živca; med., vet. siva mrena očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; zool. letalna mrena mrena ob trupu živali, ki ji omogoča letanje; plavalna mrena plavalna koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
nabrékniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) postati po obsegu večji- a) zaradi vpijanja vlage: na dežju so deske nabreknile; glina v vodi nabrekne / seme je že nabreknilo
- b) zaradi nabiranja, pritiska tekočine: mešički pod očmi so ji še bolj nabreknili; vime je že nabreknilo; od jeze, napora so mu žile močno nabreknile
// dobiti nabrekline: obolela koža je nabreknila / zaradi deževja je cesta na več mestih nabreknila
nabréknjen -a -o: nabreknjeni brsti; od joka nabreknjene ustnice; prim. nabrekel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
nagrbánčiti -im dov. (á ȃ) narediti gube, zlasti na koži: zamišljeno je nagrbančila čelo;
v starosti se koža nagrbanči / zaradi suše so se kaktusi nagrbančilinagrbánčen -a -o: nagrbančen obraz; koža je bila nagrbančena kakor jabolko spomladi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
nagubánčiti -im dov. (á ȃ) narediti gube, zlasti na koži: nagubančiti čelo;
koža na vratu se mu je nagubančilanagubánčen -a -o: nagubančen obraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
nagúbati -am dov. (ū) narediti gube: skrbi so mu nagubale obraz / nagubati blago, zavese / pri sedenju se ji obleka naguba zmečkanagúban -a -o: nagubana koža; nagubano čelo; rada nosi nagubana krila
♦ geogr. nagubano gorovje gorovje, katerega oblika in višina sta odvisna od gubanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
nalóga tudi náloga -e ž (ọ̑; á) navadno s prilastkom - 1. kar mora kdo storiti, opravljati
- a) glede na voljo, zahtevo koga: vestno je izpolnjeval vse naloge, ki so mu jih dajali, naložili, ekspr. zaupali; igralec je dobro opravil svojo nalogo; dobil je nalogo pojasniti položaj / za (domačo) nalogo jim je dala naučiti se pesem
- b) glede na lastno voljo, željo: odločil se je, da prevzame, sprejme odgovorno nalogo; zastavil sem si zanimivo, težko nalogo / vznes. to je moja življenjska naloga
- c) glede na poklic, položaj, mesto: izpolnjevati svoje delovne, službene naloge; seznanjati se z nalogami inšpektorja, tajnika / on ima v podjetju odgovorno, zahtevno nalogo / naloga borca je uničevanje sovražnika
- č) glede na določene okoliščine: naloga je bila zanj pretežka; publ. iz sklepov kongresa sledijo pomembne naloge; ni bil kos svoji nalogi; publ. sedanji položaj nam narekuje odgovorno nalogo
// kar mora kaj storiti, opravljati glede na svoj namen: razpravljati o nalogah gledališča, organizacije; šola ima izobraževalne in vzgojne naloge; koža opravlja različne naloge; naloga znanosti je iskanje, odkrivanje zakonitosti / naloge jezikovne kulture, gospodarske stabilizacije
● publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje
- 2. pismeni izdelek, ki ga mora učenec napisati, narediti za pridobitev, dokaz določenega znanja: napisati, popravljati, redovati nalogo / aritmetična naloga; diplomska, magistrska, maturitetna naloga; matematična naloga
// šol. podatki in računski znaki, navodila, na osnovi katerih je treba izračunati, vstaviti, kar se zahteva: druga, tretja (matematična) naloga je težka; rešitve nalog so na koncu knjige / izračunati, rešiti nalogo / uporabna naloga besedilo s podatki o določeni stvarni situaciji, na osnovi katerega je treba nastaviti račune in izračunati, kar se zahteva
♦ geom. konstrukcijska naloga naloga, ki se rešuje z načrtovanjem, risanjem; igr. miselna, ugankarska naloga besedilo, slika, v zvezi s katero je treba z logičnim mišljenjem ugotoviti, odkriti, kar se zahteva; šol. domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; klavzurna naloga nadzorovani pismeni del zaključnega izpita, navadno na fakulteti; kontrolna naloga; šolska naloga v šoli ob nadzorstvu, prisotnosti učitelja pisana naloga za dokaz, preveritev določenega znanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
namastíti -ím dov., namástil; namaščèn (ī í) narediti kaj mastno: mastna koža namasti gladke površine // namazati z mastjo, maščobo: namastiti pekač; vijake je pred privijanjem namastil z oljem; roke si namasti večkrat na dan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
nènapét -a -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki ni napet: nenapeta struna / nenapeta koža na vratu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
nèobčutljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki ni občutljiv: na desni roki ima čisto neobčutljive prste;
koža je postala od mraza neobčutljiva / ekspr. novica ga ne bo prizadela, je precej neobčutljiv // odporen, nedovzeten: za bolezen je na srečo neobčutljiv / te rastline so neobčutljive za vremenske spremembe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
nèokúžen -a -o prid. (ȅ-ȗ) ki ni okužen: neokužena koža, rana;
neokužene osebe / zrak je tam še neokužen / ekspr. zdaj je s to miselnostjo še neokužen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
nèstrojèn -êna -o tudi nèstrójen -a -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é; ȅ-ọ́) usnj. ki ni strojen, ni ustrojen: nestrojena koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
nèustrojèn -êna -o tudi nèustrójen -a -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é; ȅ-ọ́) ki ni ustrojen: neustrojena koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
névrodermítis -a m (ẹ̑-ȋ) med. kronična alergijska kožna bolezen z zelo močnim srbenjem: zdravljenje nevrodermitisa; Že od otroštva imam nevrodermitis, predvsem na obrazu, komolcih in kolenih E ← nlat. neurodermitis iz (↑)nevro… + tvor. od gr. dérma 'koža'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
obnávljati -am nedov. (á) - 1. delati, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo: obnavljati hišo; obnavljati in opremljati stanovanje / obnavljati nasade, vinograde / obnavljati ladjevje
- 2. delati, povzročati, da se kaj znova pojavi, začne: obnavljati prijateljstvo / obnavljati ljudske običaje / obnavljati klasicizem
- 3. delati, da postane kaj v mislih, zavesti spet navzoče: obnavljati doživetja, spomine / v mislih je obnavljal potovanje v mesto
♦ šol. obnavljati učno snov
obnávljati se nanovo rasti, nastajati: rogovje se vsako leto obnavlja / koža, tkivo se obnavlja / celice odmirajo in se obnavljajo
obnavljajóč -a -e: obnavljajoč cerkev, so odkrili zanimive freske; obnavljajoče se celice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
obnovíti -ím dov., obnóvil (ī í) - 1. narediti, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo: obnoviti hišo; obnoviti napis, sliko; obnoviti in opremiti stanovanje / obnoviti gozd, vinograd / obnoviti gospodarstvo
- 2. narediti, povzročiti, da se kaj znova pojavi, začne: obnoviti pogajanja; obnoviti prijateljstvo; diplomatski stiki med državama so se obnovili / obnoviti pogodbo / obnoviti stari sistem
- 3. narediti, da postane kaj v mislih, zavesti spet navzoče: obnoviti dogodke, doživljaje / obnoviti znanje grščine / v mislih je skušal vse obnoviti
● članarino je treba vsako leto obnoviti plačati in s tem ostati član; obnoviti garderobo kupiti novo garderobo; obnoviti zalogo nadomestiti porabljeno, prodano z novim
♦ jur. obnoviti postopek, proces; šol. obnoviti učno snov
obnovíti se nanovo zrasti, nastati: koža se obnovi; odtrgane lovke se lahko obnovijo / delovna moč se s hrano obnovi
obnovljèn -êna -o: obnovljen dom; obnovljeni vinogradi; obnovljeno mladostno prijateljstvo; obnovljeno tkivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
obríbati -am dov. (ȋ) - 1. z ribanjem odstraniti: obribati pomarančno lupino
- 2. pog. odrgniti, zdrgniti: škornji so mu obribali noge; roki si je obribal s snegom / s svežo krpo obribati čevelj
obríban -a -o: obribana koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
odebeléti -ím dov. (ẹ́ í) redko odebeliti se: krave pri krmljenju s koruzo odebelijo / drevo odebeli / koža na podplatih odebeliodebelèl in odebelél -éla -o: odebelel človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
odebelíti -ím dov., odebélil (ī í) narediti (bolj) debelo: odebeliti bolnika z močno hrano / odebeliti dno posodeodebelíti se postati (bolj) debel: ob taki hrani bi se vsakdo odebelil; zelo se odebeliti / korenje se je že odebelilo / koža na podplatih se odebeli
odebeljèn -êna -o: odebeljen del, konec; zaradi vnetja odebeljeni prsti; odebeljena korenina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
odréti odêrem tudi odrèm dov., stil. oderó; oderíte tudi odríte; odŕl (ẹ́ é, ȅ) - 1. odstraniti kožo z živali, navadno z ostrim predmetom: odreti ovco, prašiča, zajca; odreti z nožem / odreti kožo / odreti na meh odstraniti kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana
// redko odrgniti: vrv mu je odrla kožo do krvi; na melišču si je odrl čevlje - 2. nav. ekspr. izkoristiti, izrabiti z zelo visokimi obrestmi, z zelo visoko ceno: odreti kupca, upnika; odreti koga pri kupčiji
● ekspr. še kožo bi mi odrl brezobzirno me izkorišča; ekspr. živega bi me odrli, če bi to izvedeli zelo bi se jezili name; ekspr. na meh te bom odrl napravil, povzročil ti bom kaj zelo neprijetnega; ekspr. daj mu malo potice, da si bo piko odrl da mu bo želja po njej vsaj delno izpolnjena
odŕt -a -o: odrt zajec; odrta koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ogárati -am dov. (ȃ) - 1. nar. ostrgati ščetine, ogoliti: ogarati prašiča
- 2. star. odrgniti, oguliti: platnena srajca ga je ogarala po vratu
ogáran -a -o: ogarana koža; tovor je nosila stara ogarana mula
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ohlápen -pna -o prid., ohlápnejši (á ā) - 1. ki ni tesno okrog telesa: ohlapen črn plašč; ohlapna bluza; obleka je bila v pasu ohlapna / ohlapen kroj
- 2. ki je brez napetosti, čvrstosti: ohlapna koža; ohlapne obrazne mišice / njene roke so bile ohlapne
- 3. nav. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: ohlapna disciplina, morala / ta pojem je precej ohlapen; ohlapna zgradba povesti / imel je ohlapen odnos do vsega
// netočen, neustrezen: ohlapen prevod; uporabiti ohlapen termin / ta pisatelj ima ohlapen jezik
ohlápno prisl.: ohlapno zavezan pas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ohlapéti -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. postati ohlapen: koža ji je ohlapela / napeta vrv počasi ohlapiohlapèl in ohlapél -éla -o: ohlapela jadra
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ohlápniti -em dov. (á ȃ) knjiž. postati ohlapen: koža, mišičje ohlapne / vezi so se raztegnile in ohlapnile / listi so kmalu ohlapnili
● knjiž., redko ohlapnila mu je v naročje ohlapno padla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
oledenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. knjiž. spremeniti se v led; zmrzniti: voda je oledenela
// prekriti se z ledom; poledeneti: cesta je oledenela; površina jezera je že oledenela - 2. ekspr. postati zelo hladen, mrzel: koža na rokah mu je oledenela
- 3. ekspr. postati negiben, tog: oledeneti od groze, strahu; vztrepetal je in oledenel
// v zvezi s kri, srce začutiti velik strah, grozo: kadar me je pogledal, mi je oledenela kri; ob tem kriku mu je oledenelo srce
● ekspr. prej prijazni pogled mu je oledenel postal brezčuten, zelo hladen; ekspr. ob tej grozovitosti jim je smeh oledenel na licih izginil z lic
oledenèl in oledenél -éla -o: oledeneli pogled; oledeneli vrhovi gor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
olupíti in olúpiti -im dov. (ī ú) odstraniti lupino, kožo: olupiti jabolko, jajce;
olupiti z nožem // odstraniti lubje: olupiti debloolupíti se in olúpiti se navadno z zvezi s koža izgubiti zgornje, zunanje plasti: koža na hrbtu se mu je olupila / pog. nos se mu je olupil koža na nosu
olúpljen -a -o: olupljen krompir; hrbet ima ves olupljen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
oluščíti in olúščiti -im dov. (ī ú) - 1. spraviti zrna iz luščine: oluščiti fižol
// odstraniti luščino: oluščiti bučno seme - 2. odstraniti zrna s storža: oluščiti koruzo
- 3. odstraniti v plasteh s površine: oluščiti blato s čevljev; s stene se je na več mestih oluščil omet odluščil
oluščíti se in olúščiti se navadno v zvezi s koža izgubiti zgornje, zunanje plasti: koža na hrbtu se je oluščila
olúščen -a -o: oluščen grah; hrbet ima ves oluščen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
omehúriti se -im se dov. (ú ȗ) knjiž. pokriti se z mehurji: koža opečenca se je omehurilaomehúrjen -a -o: omehurjen od kopriv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
opénjati -am nedov. (ẹ̑) - 1. s pripenjanjem, pritrjevanjem delati, da je kaj na (vsej) površini, zlasti za olepšanje: openjati stene z blagom, usnjem
- 2. dajati, nameščati okrog česa: openjati hlode z verigami in jih vleči
- 3. knjiž. prekrivati, obdajati: zidove openja gost bršljan; kratka rokava ji ljubko openjata nadlakti / štrleče ličnice ji je openjala ohlapna koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
opráskati -am dov., tudi opraskála (á) povzročiti praske: mačka ga je opraskala po roki / robida jo je opraskala; pri padcu si je opraskal koleno / umazati in opraskati zid; pri selitvi se je pohištvo opraskalo dobilo praskeopráskan -a -o: opraskana koža; omara je odrgnjena in opraskana; vrnil se je ves opraskan od trnja; opraskan po obrazu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
oroženéti -ím dov. (ẹ́ í) poroženeti: koža oroženi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
osvaljkáti -ám in osváljkati -am dov. (á ȃ; ȃ) redko narediti svaljke iz česa: osvaljkati testoosvaljkáti se, in osváljkati se spraviti se v svaljke: koža se mu je ogulila in osvaljkala
osvaljkán in osváljkan -a -o: osvaljkana moka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
otrdéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati trd, trši: po gnetenju je snov otrdela / nekaterim žuželkam so krila popolnoma otrdela
- 2. postati manj gibljiv, manj prožen: prsti, udje so mu z leti otrdeli / otrdeti od mraza, od dolge vožnje
// ekspr. postati negiben, tog: od strahu smo otrdeli / obraz mu je v trenutku otrdel - 3. ekspr. postati trd, brezčuten: v tem poklicu je čisto otrdel / srce ji je otrdelo
♦ lingv. otrdeti izgubiti palatalni element; med. mišica otrdi postane napeta in manj prožna
otrdèl in otrdél -éla -o: otrdela koža; otrdela plast zemlje; otrdelo koleno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ôvčji -a -e prid. (ō) nanašajoč se na ovce: ovčja koža;
ovčje meso, mleko / ovčje usnje / ima topel ovčji kožuh; ovčja volna / ovčji sir / ovčji pastir; ovčja staja / ovčje garje
● ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega
♦ bot. ovčje vime užitna luknjičasta goba s sivo rumenkastim, navadno nepravilno nagubanim klobukom in kratkim betom, Albatrellus ovinus; zool. ovčji zolj žuželka, katere ličinka zajeda ovco v nosnih in čelnih votlinah, Oestrus ovis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ovél in ovèl -éla -o [eu̯] prid. (ẹ̄ ẹ́; ȅ ẹ́) nekoliko (u)vel: ovel šopek, venec;
ovela trava / koža na obrazu je bila ovela; ovela roka; pren., ekspr. ovela ljubezen; prim. oveniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
pánterjev -a -o prid. (á) nanašajoč se na panterje: panterjeva koža
♦ bot. panterjeva mušnica strupena lističasta goba s sivo rjavim klobukom, prekritim z belimi pikami, Amanita pantherina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
pergamènt -ênta m (ȅ é) nestrojena živalska koža, obdelana tako, da je primerna za pisanje: pisati na pergament;
njegova koža je bila suha kot pergament / v pergament vezana knjiga // ekspr. stara listina, zapis: težko berljiv pergament; orumeneli pergamenti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
pergamênten -tna -o prid. (ē) - 1. nanašajoč se na pergament: risba na robu pergamentne pole / pergamentna listina / knjiga v pergamentni vezavi / brati različne pergamentne zapise
- 2. ekspr. podoben pergamentu: ženska s pergamentno poltjo; pergamentne roke / koža pergamentne barve
♦ papir. pergamentni papir s kemikalijami prepojen prosojni papir, ki skoraj ne prepušča maščobe, vlage
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
píkast -a -o prid. (í) ki ima pike: pikasta kokoš;
rdeče pikasta bluza / pikasta koža / od črvojedine pikasta omara
♦ bot. pikasti mišjak strupena rastlina z visokim, votlim steblom in belimi cveti v kobulih, Conium maculatum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
podgrlína -e ž (í) viseča koža pod vratom goveda: potrepljati vola po podgrlini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
podgŕlje -a s (ȓ) viseča koža pod vratom goveda; podgrlina: bikovo podgrlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
podplàt -áta m (ȁ á) - 1. spodnji del stopala: izdreti trn iz podplata; kljuvalo mu je v podplatih; mišice v podplatu / trda koža na podplatu / orangutan hodi po zunanjem robu podplatov; pog. ima ploske, ravne podplate stopala
● pog. igrajo tako poskočno, da ga srbijo podplati da si zelo želi plesati; ekspr. podplate si lahko obrusiš, pa boljšega ne najdeš zelo si lahko prizadevaš; ekspr. podplate pokazati zbežati; ekspr. gori mu pod podplati je v veliki stiski, nevarnosti; ekspr. od temena do podplatov ga je streslo zelo ga je streslo - 2. spodnji del obuvala: prilepiti, prišiti podplat; gumijast, usnjen podplat; copati z mehkimi podplati; močen, visok podplat / pribiti peto na podplat / ostrgati podplate na predpražniku; ima narezane podplate z rebri, vzboklinami
// spodnji sprednji del obuvala: raztrgati, zakrpati podplat; prožen podplat; luknja v podplatu
♦ les. podplat skobljiča spodnji del skobljiča; zool. podplat polža noga polža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
podplátast -a -o prid. (á) podoben podplatu: podplatasta oblika / ekspr. podplatasta koža na dlaneh trda, raskava
♦ zool. podplatasta noga polža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
podvrátnik -a m (ȃ) viseča koža pod vratom goveda; podgrlina: krave z velikimi podvratniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
pokríti -kríjem dov., pokrìl tudi pokríl (í ȋ) - 1. dati, položiti na odprt del ustrezen predmet: pokriti lonec / pokriti s pokrovko
// dati, položiti na kaj zlasti zaradi varstva, zaščite: pokriti gredo; pokriti posteljo s pregrinjalom; pokriti stopnice s preprogo; bilo ga je strah, zato se je pokril čez glavo / pokriti glavo dati pokrivalo nanjo; otroka bo ponoči zeblo, dobro ga pokrij odeni; star. hladno je, pokrij klobuk pokrij se s klobukom
// na streho položiti kritino: pokrili so že pol strehe / streho pokriti z opeko / hiše še niso pokrili - 2. narediti, da je kaj nevidno: čelo so mu pokrili gosti lasje / oblak pokrije sonce; z rokami (si) pokrije obraz in zajoka / ploskev pokriti z voskom prekriti
- 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom pojaviti se na površju česa: sneg je pokril gore / bledica, zadrega je pokrila njen obraz; koža se mu je pokrila z znojem / noč, tema pokrije zemljo
- 4. zagotoviti z enako ali večjo vsoto denarja plačilo, izplačilo česa: sam ne more pokriti vseh izdatkov; s tem se bodo pokrili stroški za natečaj
// publ. preskrbeti toliko izdelkov, blaga, stvari, kolikor jih kdo potrebuje, porabi, zadovoljiti: tovarna pokrije s svojimi izdelki polovico jugoslovanskih potreb; s tem bi pokrili sedanje stanovanjske potrebe / s tem živilom pokrijemo dnevno potrebno količino beljakovin
● knjiž. znanstveni del razstave je pokril največ razstavnega prostora zavzel; je bil najbolj obsežen; zadrego je skušala pokriti s smehljajem prikriti; publ. orkester je večkrat pokril solista preglasil; ekspr. pokril ji je obraz s poljubi večkrat zapovrstjo jo je poljubil
pokríti se dati pokrivalo na glavo: bilo je hladno, zato se je pokril / pokriti se s kapo, klobukom
pokrít -a -o deležnik od pokriti: s snegom pokrit grm; s tem so bili pokriti vsi izdatki; bil je raztrgan in pokrit z blatom; ven je šel toplo oblečen in pokrit; ležali smo pokriti s konjsko odejo; miza je bila pokrita z belim prtom
// ki je v zaprtem prostoru ali ima streho: kopališče z odkritim in pokritim bazenom; pokrita tržnica; pokrito drsališče / pokrita greda greda, ograjena in navadno pokrita s steklom; zaprta greda
● pokrit je z gosto dlako ima gosto dlako; v posodo mu je stresel le toliko, da je bilo dno pokrito zelo malo; ekspr. ranjenec je bil pokrit z ranami je imel veliko ran; pog., ekspr. ta človek je pokrita rihta ne kaže svojih negativnih lastnosti
♦ arhit. pokriti atrij atrij z bazilikalno streho
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
pólizdélek -lka [ou̯] m (ọ̑-ẹ̑) izdelek, namenjen za izdelavo finalnega izdelka: koža je surovina, usnje pa polizdelek;
kovinski, lesni polizdelki;
izvoz polizdelkov;
polizdelki in finalni izdelki
● ekspr. to ni umetnina, ampak kiparski polizdelek nedovršeno, nepopolno kiparsko delo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
polšína -e [u̯š] ž (í) redko - 1. polšja koža: kučma iz polšine
- 2. polšje meso: pečena polšina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
pólt -í [u̯t] ž (ọ̑) barva (človeške) kože: imeti belo polt;
biti rjave, temne polti / zagorela polt / Afričani črne polti / človek barvne polti ki ni bele rase // površina (človeške) kože, zlasti na obrazu: imeti gladko, lepo, nežno polt; polt brez izpuščajev in peg / kurja polt zaradi mraza ali groze naježena koža; ekspr. kurja polt ga obliva, spreletava se pojavlja, razširja po telesu, delu telesa navadno zaradi razburjenja, strahu
● zastar. s tem si ne boš rešil polti življenja; zastar. biti do polti premočen do kože
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
pólzek -zka -o [u̯z] prid. (ọ́) - 1. knjiž. spolzek, drsen: hodite previdno, pot je polzka / polzka koža kače / odbijajoče mehek, polzek dotik
- 2. star. nespodoben, opolzek: polzki izrazi; polzko govorjenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
pomaránčniSSKJ -a -o prid. (ȃ) pomaránčna kóža -e -e ž (ȃ, ọ́)
neravnine na koži zaradi nabiranja maščobnega tkiva tik pod njo, zlasti pri ženskah; celulitSSKJ: videz pomarančne kože; Pomembni dejavniki, ki vplivajo na nastanek pomarančne kože, so tudi genski: dednost, hormonske spremembe in upočasnjena krvni ter limfni obtok
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
pordečéti -ím dov., pordéči in pordêči (ẹ́ í) postati rdeč: listje je že pordečelo;
obraz mi na soncu hitro pordečipordečèl in pordečél -éla -o: pordečela koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
porjavéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati rjav: listi so že porjaveli in odpadli / obraz mu je na soncu hitro porjavel
- 2. postati rjast; zarjaveti: ključavnica je porjavela
porjavèl in porjavél -éla -o: porjavela koža; trava je že porjavela; porjavelo železo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
porjavítev -tve ž (ȋ) 1. povzročanje, da kaj porjavi, zlasti koža: krema za porjavitev; izdelki za porjavitev kože; Nedvomno drži, da je porjavitev iz tube bolj zdrava kot solarij 2. dejstvo, da kaj porjavi, zlasti koža: naravna porjavitev; porjavitev sadja; Porjavitev je obramba kože pred poškodbami zaradi ultravijoličnega sevanja E (↑)porjavíti, (↑)porjavéti
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
poroženéti -ím dov. (ẹ́ í) postati rožen: gornja plast kože poroženiporoženèl in poroženél -éla -o: poroženele celice; poroženela koža
♦ anat. poroženela povrhnjica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
poscálo -a s (á) vet. koža, ki obdaja zunanji del moškega spolnega uda; prepucij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
pošásten -tna -o prid., pošástnejši (á ā) - 1. ki ima veliko grozo vzbujajočih lastnosti: pošasten videz človeka; pošastna podoba sveta; pošastne sence so se premikale po dvorišču
// ekspr. ki prinaša veliko trpljenje, hude težave: zanj je bila to pošastna kazen; krvava in pošastna vojna / ni se mogla otresti teh pošastnih misli; tam so res pošastne razmere - 2. ekspr. hudoben, zloben: pošasten človek je / njegovi nameni so prav pošastni
// zelo slab, nekvaliteten: imeli smo naravnost pošastno hrano; ta cesta je pošastna - 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: obšel ga je pošasten strah; čutila je pošastno utrujenost / pošasten promet; cene blaga so pošastne
pošástno prisl.: streli pošastno odmevajo v skalovju; pošastno bleda koža; pošastno velika žival
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
potemnéti -ím [təm] dov., potemnì in potèmni (ẹ́ í) - 1. postati nekoliko temen: koža na soncu potemni; svetli lasje kasneje potemnijo; nebo je hitro potemnelo; v dimu stene potemnijo / oči so ji potemnele od žalosti
// izgubiti močen sijaj, svetlobo: ob mrku sonce potemni; zjutraj zvezde potemnijo niso več vidne
// svetloba potemni; pren. njena lepa skrivnost bi potemnela, če bi zanjo vedeli drugi - 2. knjiž. postati manj izrazit: slava, sloves sčasoma potemni
- 3. knjiž. postati mrk, neprijazen: od jeze je potemnel / potemneti v obraz / obraz mu je potemnel, ko je to slišal
potemnèl in potemnél -éla -o: pod potemnelim stropom visi svetilka; stol iz potemnele hrastovine; potemnela vera v uspeh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
požoltéti -ím [u̯t] dov. (ẹ́ í) star. porumeneti: listje je požoltelo in odpadlo / pri zlatenici koža požolti / v teh letih je požoltel in posivelpožoltèl in požoltél -éla -o: stara požoltela knjiga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
prašíčji -a -e prid. (ȋ) nanašajoč se na prašiče: prašičji samec / prašičji parkelj; prašičja koža; prašičje meso svinjsko meso // prašičja krma / ekspr. pomežikoval je s svojimi prašičjimi očmi majhnimi, podolgovatimi
♦ vet. prašičja kuga nalezljiva bolezen prašičev s krvavitvami v notranjih organih in vnetjem prebavil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
pregíb -a m (ȋ) - 1. del telesa v sklepu: koža na pregibu se rada vname / potisnila je glavo v pregib komolca / kolenčni pregib
- 2. kar nastane pri namernem zapognjenju tkanine: rob je centimeter nad pregibom / krojni deli, krojeni s pregibom / zemljevid je bil ponekod na pregibih že strgan na robovih
- 3. redko krivina, vijuga: na pregibu je stalo nekaj hiš / terase in pregibi v pobočju
- 4. knjiž. gib, kretnja: hitri pregibi prstov / sledil je vsakemu njenemu pregibu
● star. omogočiti živali dosti pregiba na prostem gibanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
prekrvavíti -ím dov., prekrvávil (ī í) narediti, da doteka razmeroma dosti krvi v žile: z gibanjem dobro prekrvaviti prste;
organ se prekrvaviprekrvavíti se prepojiti se s krvjo: obveza se prekrvavi
prekrvavljèn -êna -o: prekrvavljen povoj; po masaži je koža bolje prekrvavljena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
prepúcij -a m (ú) anat., vet. koža, ki obdaja zunanji del moškega spolnega uda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
presáden1 -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na presad, presaditev: presadna priprava
♦ med. presadna koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
presadíti -ím dov., presádil (ī í) - 1. izkopati rastlino in jo drugam vsaditi: presaditi okrasni grm; vrtnar je hruško presadil v boljšo zemljo / spomladi je presadila vse lončnice; pren. starega človeka ni mogoče presaditi v tuje okolje
- 2. med. narediti, da pride tkivo, organ na drugo mesto telesa ali v drug organizem: presaditi ledvico, kostni mozeg, organ; presaditi kožo z nadlakti na obraz; uspešno presaditi srce
- 3. ekspr. prestaviti: presaditi mejnik / prevajalec je dogajanje komedije presadil v slovensko okolje
● ekspr. njihove dobre izkušnje bi morali presaditi k nam prenesti; knjiž. presaditi roman iz angleščine v slovenščino prevesti
♦ obrt. presaditi kruh dati kruh iz ene etaže pekovske peči v drugo ali na drugo mesto v isti etaži
presajèn -êna -o: presajena koža; živeti s presajeno ledvico; presajena rastlina dobro raste
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
presèk -éka m (ȅ ẹ́) - 1. slika, predstavljajoča telo, kakršno je v ravnini, ki gre skozenj: narisati presek jabolka; presek debla / letvice kvadratnega preseka; prečni presek kabla; vzdolžni presek ladje / dimnik s presekom dvesto kvadratnih centimetrov / na načrtu je ta del narisan v preseku
- 2. redko pregled: podati presek glasbenega ustvarjanja v zadnjih letih; petletni presek uvoza; presek skozi novejšo slovensko liriko
- 3. del gozda s posekanim drevjem v ozkem pasu; preseka: tu je bil nekdaj presek / gozdni presek
- 4. glagolnik od presekati: pri preseku palice je les počil
● na licih je imel nekaj prask, presekov pa ne ran, pri katerih je presekana koža
♦ fiz. presek količina, ki pove verjetnost za jedrsko reakcijo ali reakcijo med delci; geol. geološki presek ki kaže geološko zgradbo; geom. presek množica skupnih točk dveh tvorb; osni presek presek skozi os; mat. presek množic množica elementov, ki so skupni vsem upoštevanim množicam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
presévati -am nedov. (ẹ́) - 1. sijoč prihajati skozi plast česa: luč preseva skozi zavese; sonce preseva skozi meglo; pren. veselje je presevalo vso slavnost
// delati svetlo, svetlejše s prehodom skozi: žarki presevajo rosne kaplje, oblake
// delati, povzročati, da svetloba prehaja skozi kaj: z žarki presevati papir - 2. prepuščati svetlobo: papir preseva
- 3. ekspr. zaradi večje svetlosti biti viden skozi kaj: skozi meglico preseva modrina neba / skozi redke lase preseva rumenkasta koža; pren. iz njegovega pisma preseva sreča
presevajóč -a -e: presevajoča luč
presévan -a -o: presevani predmeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
prestrojíti -ím tudi prestrojíti -strójim dov., prestrójil tudi prestrôjil (ī í; ī ọ́) usnj. popolnoma, v celoti ustrojiti: prestrojiti kožoprestrojèn -êna -o tudi prestrójen -a -o: koža je že prestrojena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
prhljájast -a -o prid. (ȃ) poln prhljaja: prhljajasti lasje;
prhljajasta koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
prijéti prímem dov., prijél; nam. prijét in prijèt (ẹ́ í) - 1. narediti, da je kaj tesno obdano s prsti, dlanjo: prijeti skodelico; prijeti za ročaj; film primemo na robovih; močno, trdno prijeti / prijela jo je za ramo; prijela sta se za roke in odšla; prijeti se za želodec / prijeti s prsti, z roko
// narediti, da je kaj tesno obdano s prsti, dlanjo zaradi kakega namena, dela: učila ga je, kako naj prime čopič, dleto; ni znal prijeti žage; spretno je prijel za vajeti, veslo / fant je prijel dekle okoli pasu
// narediti, da je kaj tesno obdano s prsti, dlanjo, da se ohranja v določenem položaju, na določenem mestu: primi lestev, sicer bo padla / kot klic za ščuvanje psa primi ga - 2. s prijemom narediti, da kaj pride h komu: prijel je kozarec in nazdravil / primi otroka vzemi ga v naročje
// žerjav je prijel cev in jo dvignil na stavbo - 3. narediti, da je kaj tesno obdano z deli česa: prijeti s kleščami / ker ni bil pazljiv, ga je prijela slamoreznica; jermen je prijel delavca za roko
// priti v tesen stik z deli česa: ta del ključa prime v ključavnico - 4. s pritiskanjem na kaj onemogočiti (enakomerno) gibanje česa: jermen je nekaj prijelo, zato neenakomerno teče
- 5. trdno se namestiti v podlago: cepin v mehkem snegu ni prijel; sidro je dobro prijelo; deska je trhla, zato žebelj ne prime
- 6. odvzeti komu prostost: miličniki so prijeli nevarnega zločinca; morilca so že prijeli
- 7. ekspr. začeti delati: ko je prišla domov, ni vedela, kje bi prijela; vsi bodo morali prijeti, toliko je dela / na polju je treba spomladi krepko prijeti
// z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: če je treba, zna prijeti za delo; jeseni bom moral bolj prijeti za učenje
// s širokim pomenskim obsegom, v zvezi z za izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: spet bo treba prijeti za knjige; odkar se je vrnil, ni več prijel za kopito ni več čevljaril; treba bo prijeti za kramp, rovnico začeti fizično delati; prijeti za orožje, puško začeti se bojevati; pripraviti se na boj; pisatelj je spet prijel za pero začel pisateljevati, pisati - 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: prijelo me je močno hrepenenje; ob očitkih jo je prijela jeza; v zakajenem prostoru ga je prijel kašelj; prijel jo je krč; otroka je prijel spanec, zato je siten; včasih me prime trma
// izraža nastop razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je prijelo, da si tako vesel; brezoseb. kadar ga je prijelo, je samo sitnaril / brezoseb. prijelo me je, da bi odšel rad bi odšel - 9. ekspr. odločno, z grožnjami izraziti nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: prijel ga je zaradi kraje; otroka bo treba prijeti, ker se preveč potepa
// zahtevati od koga, da kaj pove, naredi: primite ga, kje je dobil denar / kje si hodil tako dolgo, ga je prijela / prijel jih bo, naj mu vrnejo denar; otroke bo treba malo bolj prijeti z njimi bo treba začeti bolj neprizanesljivo ravnati - 10. žarg. začeti učinkovati, delovati: po nekaj minutah je injekcija prijela / lepilo je slabo prijelo zlepilo; trajna ji je kar preveč prijela skodrala lase; pri tem bolniku morfij ne prime več ni več učinkovit
- 11. rib. vzeti vabo: postrv je prijela; pren. zelo se je trudil, vendar dekle ni prijelo
● pog. kaj te je prijelo zakaj tako ravnaš; zakaj si storil to nepremišljeno dejanje; ekspr. zapustil je delo, kadar ga je prijela kaka muha kadar se mu je zahotelo; kadar ni bil zadovoljen; ekspr. njegova odkritosrčnost je poslušalce prijela ganila, prevzela; pog. ko se je sklonila, jo je prijelo v hrbtu je začutila krčevito, sunkovito bolečino; star. zvečer jo je prijelo dobila je (porodne) popadke; ekspr. potico je v pečici kar preveč prijelo zapeklo; publ. razpravljavec je prijel vprašanje z drugega stališča začel obravnavati; ekspr. prijeti koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; pog. ne prime za nobeno delo noče delati; ekspr. za glavo se je prijel, ko je izvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog., ekspr. prijeti koga za jezik zahtevati, da izrečeno mnenje dokaže ali prekliče; ekspr. prijeti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. treba ga bo prijeti za ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; kaznovati ga sploh; evfem. otroka je nekam prijelo opraviti mora malo, veliko potrebo; ekspr. tako laže, da bi lahko prijel zelo; ekspr. doma so jo precej na kratko prijeli ne dovolijo ji, da bi delala, ravnala, kakor bi hotela; preg. kdor za smolo prime, se osmoli
♦ čeb. hoja je že prijela začela mediti; lov. prijeti sled najti sled in iti po njej
prijéti se - 1. položiti prste, roke tesno okrog koga, česa, da se prepreči ločitev: otrok se je prijel ograjice, matere okoli vratu; prijel se je je kot klop / prijeti se matere za krilo
- 2. podpreti se, opreti se s prijemom česa: primi se naslonjala, da ne padeš; veja, za katero se je prijel, se je zlomila; dobro se primi / žena se ga je prijela za roko in sta šla
- 3. pojaviti se tesno okrog česa: obleka se preveč prime telesa
- 4. ob dotiku s kako stvarjo ostati na njej: blato se prime čevljev; žvečilni gumi se mu je prijel na rokav; potni lasje so se prijeli čela; seme trav se je prijelo nogavic / zaradi pomanjkanja tekočine se je jed prijela dna posode; riž se rad prime / belež, omet se je dobro prijel
- 5. začeti rasti, pognati korenine: mlado drevo se je prijelo; rožmarin se težko prime / pog. presajena koža se je prijela prirasla
- 6. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža začetek dejanja, dejavnosti, kot jo določa samostalnik: prijeti se čebelarjenja, študija; treba se bo prijeti kakega dela
// s širokim pomenskim obsegom izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: prijeti se kamnoseštva; prijeti se kmetije začeti (pridno, resno) kmetovati; spet se bom prijel knjig jih začel brati, študirati
● ekspr. vsaka bolezen se ga prime zelo je dovzeten za bolezni; otroka se je prijela gripa zbolel je za gripo; ekspr. prijelo se ga je ime Jirs začeli so ga imenovati; rekli so mu; evfem. njega se rado kaj prime krade; ekspr. nobena krogla se ga ne prime ga ne zadene, rani; ekspr. noben nasvet se je ne prime ga ne upošteva; ekspr. pijača se ga je hitro prijela hitro se je opil; pog. sonce se vas je lepo prijelo lepo ste ogoreli; prijeti se vsake bilke oprijeti se; pog. toliko dela imam, da ne vem, česa bi se prej prijel zelo veliko dela imam; pog. primi se dekleta, če ti je všeč pridobi si njeno ljubezensko naklonjenost; pog. v šoli se jih ni nič prijelo nič si niso zapomnili, se naučili
prijémši star.: prijemši ga za roko, sta šla
prijét -a -o: prijete ljudi so kmalu izpustili; prijeta rastlina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
príščnat -a -o prid. (ȋ) izpuščajast: priščnata koža na obrazu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
prosójen -jna -o prid. (ọ̄) - 1. ki deloma prepušča svetlobo: prosojen papir; zavese so prosojne / prosojna meglica / ekspr. prosojna koža bolnikovega obraza / ekspr. njegove shujšane, prosojne roke so omahnile na odejo
♦ tisk. prosojna predloga diapozitiv, barvni film, ki se uporablja za reprodukcijo stavka
// ekspr. jasen, čist: prosojno ozračje / prosojen dan - 2. ekspr. ki se da z lahkoto doumeti, spregledati: preprosti, popolnoma prosojni stavki / njegova namera je prosojna
prosójno prisl.: prosojno tanke zavese
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
prozóren -rna -o prid., prozórnejši (ọ́ ọ̄) - 1. ki prepušča svetlobo: prozoren lak, papir; tanka, prozorna tkanina; žuželka s prozornimi krili; posoda iz prozornega stekla; to blago je zelo prozorno / prozoren oblak / ekspr.: koža bolnikovega obraza je bila skoraj prozorna; njeni prstki, beli in prozorni, so zadrhteli
// ekspr. jasen, zelo čist: prozorno nebo; tu je morje zelo prozorno / večer je bil tih in prozoren - 2. ekspr. ki se da z lahkoto spregledati: tvoji nameni so prozorni
prozórno prisl.: prozorno ga je pogledala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
próžen -žna -o prid., próžnejši (ọ́ ọ̄) - 1. ki začasno, dokler deluje sila, spremeni svojo obliko: prožen les; prožne stene žil / njena koža je bila sveža in prožna
- 2. ki se da upogibati, pregibati: prožni sklepi; prožne kosti
- 3. lahkoten, gibčen: hodila je vzravnano in s prožnimi koraki / ekspr. je bistre glave in prožnega duha
- 4. ekspr. sposoben prilagajati se času, razmeram: prožni predpisi; prožna poslovna politika; prožno stališče / prožen človek človek, ki se v vsaki situaciji znajde, se prilagodi
● ekspr. on ima prožno hrbtenico menja prepričanje v skladu z razmerami; poljud. prožno pero vzmet v obliki ploščate palice, strok. listna vzmet
♦ šport. prožna deska; prožna ponjava telovadno orodje, na katerem se poskakuje po močni tkanini, napeti na okvir
próžno prisl.: prožno hoditi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
próžnost -i ž (ọ́) - 1. lastnost prožnega telesa ali snovi: prožnost jekla / s starostjo koža izgublja svojo prožnost
- 2. lastnost gibljivega dela telesa: prožnost prstov, sklepov; prožnost v kolenih
- 3. lahkotnost, gibčnost: prožnost hoje
- 4. ekspr. sposobnost prilagajati se času, razmeram: prožnost stališča
♦ fiz. meja prožnosti največja obremenitev, ki še ne spremeni trajno oblike telesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
prsténast -a -o prid. (ẹ̑) ekspr. po barvi podoben prsti: prstenast obraz / koža prstenaste barve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
púst -a -o stil. -ó prid. (ȗ ú) - 1. ki ima malo rastlinja ali je brez njega in je nenaseljen: pred njimi se je razprostiral kamnit, pust svet / njive so še puste prazne, neobdelane
- 2. ki povzroča duševno stanje neugodja
- a) zaradi praznosti, enoličnosti: pozimi je park pust; puste, mračne sobe; ravnina se mi zdi pusta / ob nedeljah so ulice puste / pusti dnevi; njeno življenje je pusto
- b) zaradi bledosti, neizrazitosti: puste barve; pusto nebo / pusto jesensko vreme
- c) zaradi nezanimivosti, dolgočasnosti: pusto govorjenje, opisovanje
- č) zaradi nezanimivega, nezabavnega govorjenja, vedenja: pust človek; ne bodi tako pust
- 3. ki nima, ne vsebuje (dosti) maščobe, sokov: pusto meso
● zastar. prodajati v pusto ceno, za pusto ceno skoraj zastonj; star. pusta kmetija opuščena, zapuščena; star. pusto upanje prazno
♦ agr. pusti sir sir, ki ima (v suhi snovi) do 15 odstotkov maščobe; kozm. pusta koža izsušena in premalo mastna
pústo tudi pustó prisl.: pusto se držati / v povedni rabi bilo ji je pusto pri srcu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ràd1 ráda -o stil. -ó -í prid., m., ž., s. rájši in ráje stil. ráj, stil. rájši -a -e (ȁ á) v prislovni rabi - 1. izraža pripravljenost koga opravljati kako dejanje z veseljem, zadovoljstvom: on rad dela; otroci se radi igrajo; vsakomur rad pomaga; zelo rada pleše; ekspr.: fant se res rad uči; iz srca rad ti verjamem; elipt.: ali greš z menoj? Rad; uboga, pa ne rad
- 2. navadno v zvezi z bi izraža voljo, željo osebka, kot jo določa sobesedilo: rad bi nastopil pred javnostjo; rad bi bil zdrav; zelo rada bi se poročila; rada, prerada bi ga spoznala; elipt.: domov bi rad; saj imaš vse, le kaj bi še rad / z odvisnim stavkom: imam rad, da prideš; nima rad, če ga obiskuješ; ne vidi rada, da kadiš
- 3. v zvezi imeti rad ljubiti: rad ima sosedovo hčer; rada se imata / rad ima oba, mater in očeta; otroci imajo babico zelo radi / te rastline imajo rade sončno lego
// imeti nagnjenje, veselje do česa: rad ima glasbo, knjige / rad ima dobro hrano; ekspr. na obrazu se mu pozna, da ima rad žganje - 4. izraža
- a) nagnjenost k določenemu ravnanju, dogajanju: fant rad laže; ne dajaj mu denarja, preveč rad zapravlja / ta konj se rad plaši / v brezosebni rabi: na ladji mu je rado slabo; v topol rado trešči; zelo rado jo zebe; kaj takega se rado zgodi
- b) pogostnost dejanja: prve češnje so rade črvive; suha koža rada razpoka
- 5. izraža, da se dejanje opravlja z lahkoto, brez težav: mandarine se rade lupijo / suha drva rada gorijo
- 6. ekspr., v zvezi rad ali nerad izraža nujnost česa: to moraš narediti rad ali nerad; rada ali nerada, vrnila se bo
● rade volje narediti z veseljem, prostovoljno; pog. rada se gledata, vidita zaljubljena sta drug v drugega; ekspr. pojdi že, bog te nima rad izraža nejevoljo, nestrpnost; ekspr. polente pa res ne bom jedel. Še rad jo boš prišel boš v tak položaj, da jo boš moral jesti; ekspr. preveč rad se ima pretirano skrbi zase; prim. rajši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
rakúnov -a -o (ȗ) pridevnik od rakun: rakunova koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
razgúbati -am dov. (ū) knjiž. - 1. narediti, da kaj ni več nagubano, zgubano: razgubati krilo / oddahnil se je in razgubal čelo
- 2. nagubati, zgubati: trpljenje mu je razgubalo obraz
razgúban -a -o: razgubana koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
razpókati -am dov. (ọ́ ọ̑) dobiti razpoke, špranje: deska, kamen, led razpoka;
ob potresu so zidovi razpokali;
koža razpoka zaradi vetra;
prečno razpokatirazpókan -a -o: razpokan les, zid; razpokana skala; razpokana drevesna skorja; razpokane ustnice; lubje je razpokano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
razpókel -kla -o [əu̯] prid. (ọ́) knjiž. razpokan: razpokla koža;
razpokle pečine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
razstréti -strèm dov., razstŕl (ẹ́ ȅ) knjiž. razgrniti: razstrl je časopis in začel brati;
razstreti preprogo pred posteljo // razprostreti, razširiti: orel je razstrl krila; razstreti roke od navdušenjarazstŕt -a -o: pred posteljo razstrta koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
razsušíti -ím dov., razsúšil (ī í) narediti tako suho, da nastanejo razpoke: sonce je razsušilo deske, zemljo;
kad se je razsušila in puščarazsušèn -êna -o: razsušen sod, škaf; razsušena koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
razžgáti -žgèm dov., razžgál (á ȅ) nav. ekspr. - 1. z vročino poškodovati, uničiti: sonce jim je razžgalo kožo / pijača mu je razžgala grlo
- 2. povzročiti, da kaj nastopi z veliko silo, intenzivnostjo: razžgati ljubosumnost, sovraštvo
// vzbuditi močen čustveni odziv: njena lepota mu je razžgala dušo / razžgati komu kri
razžgáti se razgoreti se, razžareti se: žerjavica se je razžgala v plamen
razžgán -a -o: razžgana koža; od hiše je ostalo samo razžgano zidovje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
rdèč rdéča -e prid. (ȅ ẹ́) - 1. ki je take barve kot kri ali (zrele) jagode: rdeč cvet; rdeč dežnik; rdeča obleka; rdeče strehe hiš; bordo rdeč plašč temno rdeč; ciklamno, krvavo, svetlo, temno rdeč; kardinalsko rdeč rdeč z vijoličastim odtenkom; kot češnja rdeče ustnice; rdeč kot kri; belo-modro-rdeč trak / šopek rdečih nageljnov, vrtnic / koncert za rdeči abonma z vstopnicami rdeče barve; rdeči svinčnik svinčnik z rdečim vložkom; vojaki z rdečo zvezdo na kapi partizani, vojaki Jugoslovanske ljudske armade
// žarg. na semaforju se prižge, sveti rdeča luč svetlobni prometni znak, ki pomeni prepoved prometa v določeni smeri
// pog. zapeljal je v rdečo luč v križišče, ko je bila na semaforju prižgana rdeča luč
// Rdeča kapica; Rdeče morje - 2. ki je rdečkaste barve: človek z rdečimi lasmi; imeti rdeč obraz; koža je postala rdeča in boleča; bila je vsa potna in rdeča; rdeč kot kuhan rak zelo; od jeze, napora, razburjenja je postal rdeč je zardel
// jabolka so že rdeča zrela
// rdeče vino
// ki ima plodove ali gomolje rdečkaste barve: saditi rdeči krompir; grmi rdečega ribeza; rdeča pesa / rdeče zelje / (rdeča) jagoda; (rdeča) redkvica - 3. nav. ekspr. nanašajoč se na socializem, komunizem: vzhod je rdeč; rdeča revolucija / pog. tudi jaz imam rdečo izkaznico sem član Zveze komunistov Jugoslavije; na čelu sprevoda je plapolala rdeča zastava zastava s srpom in kladivom
// Rdeča armada je sodelovala pri osvoboditvi Beograda sovjetska armada
● ekspr. rdeči bojevnik (severnoameriški) Indijanec; rdeči kotiček nekdaj prostor v podjetju, ustanovi, namenjen politični, kulturni dejavnosti; Rdeči križ mednarodna zdravstvena organizacija; pog. rdeči križ rešilni avtomobil; ekspr. posaditi, spustiti komu rdečega petelina na streho zažgati komu hišo; publ. rdeči planet Mars; Rdeči polmesec v muslimanskih državah mednarodna zdravstvena organizacija; ekspr. cenzor je večkrat uporabil rdeči svinčnik prečrtal, prepovedal objavo določenega (dela) besedila; publ. rdeči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; žarg., igr. priti ven z rdečo barvo izigrati karto z rdečim znakom; rdeča garda oborožene enote proletariata v oktobrski revoluciji in državljanski vojni po njej; ekspr. mož z rdečo kapo prometnik (na železnici); publ. prižgati rdečo luč za gradnjo uradno prepovedati gradnjo; ekspr. to je rdeča nit vseh pogovorov bistveni sestavni del; knjiž. hiše z rdečo svetilko javne hiše
♦ agr. rdeči astrahan, delišes; rdeči ožig glivična bolezen vinske trte, ki se kaže v rdečih pegah na listih; rdeči pajek pršica; rdeča maža rdečkasto rjava prevleka, ki se razvije na površini nekaterih vrst sira; anat. rdeči kostni mozeg mozeg z mnogo rdečih krvničk; biol. rdeča krvnička ali rdeče krvno telesce krvna celica, ki vsebuje hemoglobin; bot. rdeči bor; rdeča detelja detelja z ovalnimi listi in rdečimi cveti, Trifolium incarnatum; rdeča mušnica mušnica z živo rdečim klobukom, delno prekritim z belimi pikami, Amanita muscaria; rdeča vrba; geogr. Rdeča Istra južna Istra, za katero je značilna rdeča prst; kem. rdeči fosfor; rdeče blato usedlina železovega hidroksida, ki nastaja kot odpadek pri proizvodnji glinice ali aluminija; metal. rdeči žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa rdeče; rdeča litina zlitina bakra s kositrom, cinkom in svincem; rdeča med med z majhnim odstotkom cinka; tombak; petr. rdeči peščenjak; rdeča glina; rel. rdeča barva v bogoslužju simbol ljubezni, mučeništva; voj. rdeči našitki našitki, ki označujejo čin razvodnika ali desetarja; vrtn. rdeči goriški radič; rdeča leska okrasni grm z rdečimi listi, Corylus maxima var. purpurea; zgod. rdeča pomoč pred drugo svetovno vojno mednarodna revolucionarna delavska organizacija za pravno, denarno pomoč stavkajočim, političnim zapornikom; boji med rdečo in belo rožo boji od 1455 do 1485 med dvema angleškima kraljevskima rodbinama, od katerih je imela ena za simbol rdečo, druga pa belo vrtnico; zool. rdeča mravlja mravlja, ki je rdeče barve in uničuje mrčes, Formica rufa; rdeča vetrnica
rdéče prisl.: cveteti, žareti rdeče; rdeče natisnjen naslov; pog. ta barva vleče na rdeče / piše se narazen ali skupaj: rdeče pikčasto ali rdečepikčasto blago; rdeče rjav
rdéči -a -e sam.: ekspr. rdeči so zmagali partizani; komunistična stranka, levičarji; žarg. posodi mi dva rdeča bankovca za sto dinarjev; rdeče se vendar razlikuje od zelenega; pog. dva deci rdečega mi dajte rdečega vina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
refraktáren -rna -o prid. (ȃ) med. neobčutljiv: koža živali je za take dražljaje refraktarna / za to bolezen je refraktaren odporen, nedovzeten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
regenerírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. narediti, da kaj spet dobi ustrezne, zaželene lastnosti; obnoviti, poživiti: regenerirati mestno središče; regenerirati onesnaženo vodo / ta preparat regenerira lase / v spanju človek regenerira svoje moči za delo; duhovno, moralno se regenerirati se prenoviti
♦ teh. regenerirati odpadke; um. regenerirati sliko - 2. narediti, povzročiti, da kaj na novo zraste, nastane: žival lovko hitro regenerira; koža se regenerira se obnovi
// odtrgani del se regenerira v nov organizem
regeneríran -a -o: regeneriran kavčuk; volna je regenerirana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
regulátor -ja m (ȃ) - 1. naprava, s katero se regulira delovanje, količina, stopnja česa, ravnalo: popraviti regulator; regulator hitrosti, temperature; deli regulatorja / avtomatični, ročni regulator / obrniti, zavrteti regulator gumb, vzvod take naprave
♦ teh. naprava za avtomatično uravnavanje delovanja česa ali vzdrževanje določenega stanja; centrifugalni regulator pare; likalnik z regulatorjem - 2. kar kaj regulira, uravnava sploh: koža je regulator telesne temperature / publ.: ta ideja naj bi bila regulator kritike vodilo, usmerjevalec; ta organizacija je pomemben regulator mednarodnih odnosov urejevalec, usklajevalec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ríbji -a -e prid. (ȋ) nanašajoč se na ribe: ribji rep;
ribja koščica se mu je zataknila v grlu;
ribja luska, plavut;
nebo je čisto kot ribje oko / ribji samec; ribja jajčeca ikre; ribje meso / ribje jate / ribje jedi; ribja juha; ribja konzerva; ribje olje olje iz svežih jeter ribe trske // ribja hrana hrana za ribe // ribja restavracija restavracija, kjer se streže zlasti z ribjimi jedmi; ribja tržnica / papigi so dali ribjo kost apnenčasto ploščico, ki tvori ogrodje sipe; steznik z ribjimi kostmi z opornicami iz vosov vosatih kitov
● ekspr. ima ribjo kri se sploh ne razburi; ekspr. strmel je vanjo s svojimi ribjimi očmi hladnimi, brezizraznimi
♦ agr. ribji hrbet ali ribja kost oblikovanost trte, pri kateri se šparoni vežejo vodoravno na eno ali na obe strani žične opore; ribja moka krmilo iz posušenih zmletih rib in ribjih odpadkov; fot. ribje oko širokokotni objektiv, ki zajema slikovni kot 180°; gastr. ribji ragu; ribja marinada z marinado polita riba; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; metal. ribje oko okrogla, krhka, svetla lisa s poro ali delcem žlindre v zvaru kot varilska napaka; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; obrt. ribja kost okrasni vbod, s katerim se sestavita dva kosa tkanine; rib. ribji drobiž majhne, gospodarsko nepomembne vrste rib; ribji vložek v ribolovno vodo spuščene ribe za povečanje količine rib v njej; ribja steza umetno narejen prehod za ribe čez visoke vodne pregrade; ribje naselje večja skupina morskih rib iste vrste ali različnih vrst, ki živi na istem prostoru, kraju; um. ribji mehur okras v obliki ribjega mehurja, zlasti kot sestavni del gotskega krogovičja; vet. ribji hrbet nenormalno izbočena hrbtenica pri prašičih; zool. ribji mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi; ribji orel orel, ki se hrani z ribami, Pandion haliaëtus; ribja pijavka pijavka, ki se prisesa na škrge, kožo rib, Piscicola geometra; ribja trakulja široka trakulja; ribja ušríbje prisl.: ribje hladna ženska; po ribje je lovila zrak; po ribje odpirati usta molče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
rísji -a -e prid. (ȋ) nanašajoč se na rise: risja koža / risji par / ekspr. risje oko detektiva ki vse hitro opazi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ród -a -o prid. (ọ̑ ọ́) nar. - 1. nemasten, pust: rodo meso / rodi žganci nezabeljeni
- 2. nerodoviten, slab: roda zemlja
● nar. kruh je bil preveč rod suh, trd; star. roda koža na rokah hrapava, raskava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
sám2 -a -o zaim. (ȃ ā) - 1. izraža omejenost na navedeno: sam talent še ni dovolj, moral se bo tudi učiti; poudarili so, da same kazni ne bodo rešile tega problema / sklenili sta, da bosta en dan ob sami kavi in kruhu / stala je pri oknu v sami kombineži; bil je brez suknjiča, v sami srajci / ekspr.: storiti kaj iz same hudobije; že sama misel na to se mi zdi grozna; že samo njegovo ime je zadostovalo, da so mu zaupali / elipt. sama sreča, da je tako
// nav. ekspr., navadno v zvezi z en izraža popolno omejenost na navedeno: preostal jim je en sam izhod; en sam pogled je bil dovolj, da jo je prepoznal; privoščila mu ni ene same dobre besede; v eni sami noči je izgubil vse; vse je uničila z eno samo potezo; za končni uspeh potrebuje še eno samo točko / na drevesu se ni zganil niti en sam list
// izraža, da je kaj brez primesi, dodatkov: pil je sam čaj; pri malici ni bil izbirčen in se je zadovoljil s samim kruhom / prestavljala je posodo: sam bel porcelan; našel je mošnjo samih zlatnikov; prstan je iz samega zlata - 2. ekspr. izraža veliko količino, mero česa: same besede, fraze so jih; bila ga je sama dobrota, hudobija, ljubeznivost; imajo samo izgubo; povsod so bile same rože / od samega strahu ni mogla spregovoriti; jokala je od same sreče; biti sključen od samega dela / pismo je polno samih otročarij / vse to je domišljija, sama domišljija; sama gola histerija; elipt.: vse leto suša, zdaj pa sam dež; razvada, sama razvada; en sam njeno življenje je en sam boj; polarna zima je ena sama dolga noč nepretrgana; njegov hrbet je ena sama rana; iz daljave se je slišalo eno samo neprekinjeno bobnenje
// poudarja pomen besede, na katero se veže: to so bili sami mladi fantje; prinesel nam je same dobre novice; poglej, sama lepa dekleta - 3. nav. ekspr. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: do samega ročaja mu je zabodel nož v hrbet; pripeljali so ga do samih vrat prav do vrat
// prebil se je v sam vrh alpskega smučanja; prodreti v samo bistvo problema / bilo je na sam dan osvoboditve; že od samega začetka ji je bil zoprn, mu je šlo vse narobe / prišel je tja, da bi se na kraju samem prepričal o dogodku tam, kjer se je kaj zgodilo, je bilo - 4. ekspr. izraža izjemnost, nepričakovanost česa: sam predsednik se je zavzel zanj; sama kraljica jim je čestitala k uspehu; bil je tak, kot če bi zagledal samo smrt / Krpana je celo sam cesar rad poslušal
● ekspr. sam bog ve, če je res izraža dvom, negotovost, upanje; ekspr. sam bog ve, da tega nisem storil izraža podkrepitev trditve; pog., ekspr. sam hudič ga je prinesel prišel je v nepravem času; ekspr. tega ne dovolim, pa naj pride sam ne vem kdo kdorkoli; ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; ekspr. bile so ga same oči in ušesa pazljivo je gledal in poslušal; ekspr. ko so prišli iz taborišč, so jih bile same oči bili so zelo suhi, shujšani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
sámoporjavítev -tve ž (ȃ-ȋ) porjavitev kože brez izpostavljanja ultravijoličnim žarkom: krema za samoporjavitev; sredstvo za samoporjavitev; Pred vsakim naslednjim nanosom izdelka za samoporjavitev uporabite luščilno sredstvo, tako bo koža enakomerno obarvana E (↑)samo... + ↑porjavítev
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
sírast -a -o prid. (í) podoben siru: sirast okus / sirasta, zdrizasta snov // bel, belkast: sirast konj; bledi, sirasti obrazi; lice siraste barve
♦ agr. sirasta zemlja zbita, sprijeta; med. sirasta maz belkasta obloga na novorojenčkovi koži; sirasta pljučna tuberkuloza kazeozna pljučna tuberkulozasírasto prisl.: sirasto bela koža; sirasto kiselkast
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
skálp -a m (ȃ) koža z lasmi na človeški glavi: kirurg je odrezal košček skalpa in ga presadil / Indijanec je premaganemu sovražniku vzel skalp // ta koža, odstranjena z glave sovražnika, kot trofeja: ob sedlu so Indijancu viseli skalpi / indijanski skalp
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
skinhead -a cit. [skínhêd-] in skínhêd -a m, člov. (ȋ-ȇ) pripadnik subkulturne skupine, prepoznavne po obritih glavah, za katero sta navadno značilna nestrpnost do drugih narodnosti, ras in nasilništvo nad njimi; obritoglavec, skin: Odkritega antisemitizma ni, čeprav so nam po telefonu grozili skinheadi | Družba se je začela deliti, vedno več je skinhedov, zlasti med najmlajšimi E ← agl. skinhead 'obritoglavec' iz skin 'koža' + head 'glava'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
skôraj prisl. (ō) - 1. izraža precejšnje približevanje določeni polni meri: skupaj sta delala skoraj deset let; mesto ima skoraj milijon prebivalcev; skoraj nič ne vemo o tem; porabili smo skoraj toliko kot lani; bala se je skoraj še bolj kot prej / skoraj nikogar od navzočih nisem poznal; oglasil se je skoraj vsak večer; ustavili smo se skoraj v vsaki vasi; skoraj v vseh ali v skoraj vseh primerih / med počitnicami skoraj ni bilo dneva, da ga ne bi kdo obiskal
- 2. izraža precejšnje približevanje polni stopnji povedanega: njegova koža je skoraj črna; vročina je bila skoraj nevzdržna; dvorana je skoraj prazna; cesta je bila skoraj suha; rana je skoraj zaceljena; bil je še skoraj otrok, ko so mu umrli starši; skoraj sram ga je bilo pred toliko ljudmi / bila sta skoraj enako velika; skoraj gotovo se bo pritožil; govoril je skoraj jokaje; gledali so skoraj samo na zunanjost / z njo govori in ravna skoraj kakor mati; vse je bilo razsvetljeno, da je bilo skoraj kot podnevi / skoraj povsod so ga že iskali; stanuje skoraj sredi mesta; skoraj vedno najde kak izgovor
- 3. nav. ekspr., pri naštevanju izraža dopolnjevanje, rahlo stopnjevanje povedanega: oblačila se je čedno, skoraj po modi; videli so ju v zaupnem, skoraj prijateljskem pogovoru; s pridušenim glasom, skoraj šepetaje je začel peti; njen obraz je bil resen, skoraj žalosten; čudno in skoraj nemogoče je, da se tega ne spomniš več; znanec mi je pisal v kratkih, suhih, skoraj telegrafskih stavkih; vse to je vzbudilo v njem odpor, obsodbo, zgražanje in skoraj sovraštvo / mlada je še, otrok skoraj
- 4. izraža, da je (bilo) dejanje blizu uresničenja: skoraj bojimo se zanj, ker je tako nepreviden; drugi tekmovalci nas skoraj dohitevajo; imate še kaj moke? Skoraj smo jo porabili; tak papir skoraj ne prepušča maščobe; govori tako tiho, da ga skoraj ne slišimo; v teh deželah ljudje skoraj umirajo od lakote / bolje se tega skoraj ne da narediti; tako me je prepričeval, da sem mu skoraj moral verjeti; čakal sem, da me je skoraj začelo zebsti / Poznal sem župnika, ki se je obregal ob predpustni praznik - skoraj da niso šli s cepci nadenj (I. Cankar)
// nav. ekspr., s pogojnim naklonom izraža, da je bilo dejanje blizu uresničenja: od udarca bi skoraj omedlel; skoraj bi počil od smeha; skoraj bi ti pozabil povedati; skoraj je ne bi več poznal, tako se je spremenila; skoraj bi se (bila) zgodila nesreča - 5. star. izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času; kmalu: skoraj bodo tukaj, se že oblačijo; ni dobro, kot bomo skoraj videli; skoraj potem je moral oditi / skoraj skoraj vas bomo obiskali
● ekspr. zdaj je že čas, da si odpočijeva. Skoraj bi rekel izraža soglasje, (zadržano) pritrjevanje; ekspr. dokument je zelo pomemben, skoraj bi lahko rekli, zgodovinski izraža natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega; ekspr. bodo preuredili tudi to sobo? Skoraj ne verjamem izraža rahlo podkrepitev trditve; pog. ustaviti je moral pred vsakim križiščem. No, skoraj izraža dopolnitev, popravek povedanega; sam.: skoraj še nikoli ni zajca ujel, komaj ga pa je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
slônovski -a -o prid. (ó) ekspr. tak kot pri slonu: slonovska koža;
njegove slonovske noge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
slúzast -a -o prid. (ū) - 1. pokrit s sluzom: sluzasta goba; sluzasta koža, riba / ekspr. cesta je sluzasta spolzka
- 2. podoben sluzu: sluzast izcedek; zelena sluzasta voda; sluzasto blato / želodčne stene pokriva sluzasta plast sluznata, sluzna
// ekspr. sluzasta megla vlažna
● slabš. sluzast glas pretirano prijazen, priliznjen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
slúzav -a -o prid. (ú) - 1. ki vsebuje sluz: sluzavo bolnikovo blato
- 2. sluzast: sluzava koža / sluzava voda / sluzav ovoj sluznat, sluzen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
služíti in slúžiti -im nedov. (ī ú) - 1. biti v službi, opravljati službo: takrat je še služil, zdaj pa je v pokoju; njegov oče služi pri železnici; kot učitelj je deset let služil v tej vasi / služila je na sodišču za tajnico bila je tajnica
// voj., navadno v zvezi služiti kadrovski, vojaški rok opravljati določen čas trajajočo obvezno dejavnost v vojski: njen sin služi kadrovski rok; vojaški rok je služil pri mornarici / služiti vojsko; služil je v isti četi kot jaz - 2. z dajalnikom delati za koga, ki ima oblast: kmetje so stoletja služili graščakom / zvesto služi svojim nadrejenim
// nav. ekspr. vneto, prizadevno delati, delovati za kaj: služiti domovini, revoluciji / služiti lepoti, resnici - 3. nekdaj biti stalno najet za opravljanje določenih del: služil je na veliki kmetiji; odšla je služit v mesto; služiti za deklo, hlapca, pestunjo; služi pri dobrem gospodarju
- 4. navadno s prislovnim določilom dobivati kaj, navadno denar, za opravljeno delo: ti ljudje dobro služijo / koliko služiš na mesec zaslužiš
// služiti denar
// ekspr., v zvezi služiti kruh pridobivati (osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine: kdaj boš začel sam služiti kruh; služiti si kruh s poučevanjem, kot rudar - 5. biti koristen, dober pripomoček: uničili so vse, kar bi služilo sovražniku; palica mu je na poti dobro služila / gradivo bo služilo vsem, ki bodo raziskovali to obdobje koristilo, pomagalo
// biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bodo naprave služile tudi kasneje / noge mu ne služijo več ne more več hoditi; tudi leva roka mu dobro služi lahko dela z njo - 6. z oslabljenim pomenom izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta prostor je dolgo služil za skladišče; soba je služila tudi kot delavnica / čipke služijo samo za okras so; ta steza služi samo pastirjem uporabljajo jo samo pastirji; za posteljo jim služi živalska koža imajo živalsko kožo
// publ. stavba služi svojemu namenu se uporablja za to, za kar je zgrajena
// z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: ključ služi za odpiranje konzerv / take prireditve služijo medsebojnemu spoznavanju omogočajo medsebojno spoznavanje; taka umetnost služi uspavanju družbene zavesti uspava družbeno zavest; slovnica bo služila za dvojezični pouk se bo uporabljala
● ekspr. od razburjenja ji jezik ni več služil ni mogla več govoriti; bibl. nihče ne more služiti dvema gospodoma se ravnati po dveh izključujočih se moralnih načelih hkrati; star. služiti kralju, cesarja biti pri vojakih; ekspr. služi mamonu kopičenje bogastva, denarja mu je najvažnejše v življenju; star. služiti poželenju predajati se mu; zastar. služiti goste streči jim
služíti se in slúžiti se zastar. uporabljati: služiti se dobrih zdravil / služiti se s tujim jezikom
služèč -éča -e: nekateri ljudje pozabljajo na svoje osebne koristi, služeč skupnim; v ta namen služeče grablje imajo zobe na obeh straneh
♦ jur. služeče zemljišče zemljišče, na katerem obstaja služnostna pravica v korist drugega zemljišča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
spókati -am dov. (ọ́ ọ̑) - 1. razpokati: deske so spokale / koža spoka; ustnice na vetru spokajo
- 2. nar. s perutmi zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: petelin je spokal s perutnicami in zapel
spókan -a -o: spokan zid; spokane roke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
spólzek -zka -o [u̯z] prid. (ọ́) - 1. ki zaradi gladkosti, vlažnosti
- a) povzroča pri premikanju nevarnost padca: spolzek kamen, led; zaradi dežja je cesta spolzka; spolzka tla; pren. ta trditev stoji na spolzkih tleh
- b) uhaja iz prijema: obeljen hlod je spolzek; ribe so spolzke; spolzek kot riba / spolzka koža, sluznica
- c) povzroča neprijeten občutek: spolzek dotik
- 2. ki izraža ali vzbuja na izživljanju temelječ odnos do spolnosti: spolzki prizori v filmu; spolzka šala; predstava je bila na več mestih spolzka; spolzko govorjenje
spólzko prisl.: spolzko govoriti / v povedni rabi bilo je mokro in spolzko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
sŕnin -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na srne: srnina koža;
srnino meso / piščalka posnema srnino vabljenje
♦ gastr. srnin hrbet slaščica iz biskvitnega testa z dodatkom čokolade, okrašena z mandeljni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
srnjáčji -a -e prid. (ȃ) nanašajoč se na srnjake: srnjačja koža;
srnjačje rogovje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
sŕnji -a -e prid. (ȓ) nanašajoč se na srne: srnja koža;
srnje meso / srnji samec / ekspr.: njen srnji korak lahkoten; deklica me je gledala s srnjimi očmi z velikimi, rjavimisŕnje prisl.: srnje rjava barva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
stárati -am nedov. (ȃ) delati, da dobi kdo star, starejši videz: velike skrbi jo starajo;
težko življenje ga prehitro stara
● nar. dolenjsko dolgo ga je staral z odgovorom dolgo mu ni odgovoril
♦ agr. starati vino, žgane pijače pustiti, da vino, žgane pijače ostanejo v zaprti posodi določen čas in zaradi kemičnih procesov dosežejo najboljšo kakovoststárati se - 1. postajati po videzu starejši: začela je bolehati in se starati; hitro, zelo se starati / njena koža se stara
- 2. postajati star: vsi se staramo; njegovo ravnanje kaže, da se stara; človek se hitreje stara telesno kot duševno / olje, kruh se stara / ekspr. ideje se starajo zastarevajo
starajóč -a -e: starajoči se ljudje večkrat potrebujejo pomoč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
staríkav -a -o prid. (í) po videzu že star: starikav človek / med grmovjem raste starikava trava; starikavo drevje / otrok je še, pa ima že starikav obraz; starikava koža // ekspr. značilen za starega človeka: starikav glas
♦ agr. starikavo vino vino, ki ima zaradi oksidacije spremenjeno barvo, vonj in okus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
stárosten stil. starósten -tna -o prid. (á; ọ̑) nanašajoč se na starost:- a) na njem je opazila prve starostne znake; zdraviti starostne bolezni; starostna onemoglost, oslabelost; koža s starostnimi pegami / pisateljevo starostno delo je doseglo velik uspeh
- b) vsi njegovi starostni vrstniki so že poročeni / tekmovali so v treh starostnih razredih; prekoračiti predpisano starostno mejo; med njima je velika starostna razlika; učenci različne starostne stopnje starosti
♦ gozd. starostni prirastek ves prirastek lesa do določene starosti drevesa; jur. starostna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja po izpolnitvi določene starosti in delovne dobe; starostno zavarovanje zavarovanje za starost; starostno zavarovanje kmetov zavarovanje kmetov, ki niso vključeni v splošno pokojninsko zavarovanje; med. starostni marazem; starostna amnezija; starostna bebavost; soc. starostna distribucija razvrstitev prebivalstva po starosti
stárostno stil. staróstno prisl.: starostno se upokojiti; starostno mešana družba; starostno oslabel človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
strojíti -ím tudi strojíti strójim nedov. (ī í; ī ọ́) usnj. obdelovati surovo živalsko kožo s strojili: strojiti kožo;
strojiti z rastlinskimi strojili / strojiti usnje / strojiti na irh
● ekspr. doma so mu večkrat strojili kožo ga teplistrojèn -êna -o tudi strójen -a -o: strojena koža; strojeno usnje; strojen s čreslom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
súh -a -o tudi -ó prid. (ȗ ú) - 1. ki ni polit ali prepojen z vodo ali drugo tekočino, ant. moker: obrisati kaj s suho krpo; preobleči se v suho obleko; ceste so že suhe; suha drva rada gorijo; perilo je že suho; prst je suha kot poper / domov je prišel premražen, vendar suh / evfem. razvila je dojenčka in videla, da je suh da ni opravil male potrebe
// ki je brez vode: vodnjak je suh; suha struga
// ekspr. ki ni solzen: kljub bolečinam so bile njegove oči suhe / suho ihtenje brez solz - 2. ki ima malo vlage, mokrote: zidati hišo na suhem terenu; biti potreben pijače kot suha zemlja dežja zelo
// suh mraz; pihati je začel suh veter; zrak je zelo suh; suha vročina / zapadlo je nekaj suhega snega / oči so se ji bleščale v suhem lesku
// ki nima, ne vsebuje vlage, mokrote: poiskali so suho mesto za prenočevanje; imeti suho stanovanje / skorja suhega kruha; imeti suha usta
// v katerem so zaradi izgube vlage, vode prenehali življenjski procesi: posekati suhe veje; odstranjevati rastlinam suho in orumenelo listje; drevo je že suho / človek s suho roko z roko, katere mišičje je upadlo, usahlo zaradi zmanjšanja celic; pren. biti suha veja na narodnem drevesu - 3. iz katerega je odstranjena vlaga, voda zaradi konzerviranja: pripraviti zalogo suhih gob; zelena in suha krma; suho sadje celo ali narezano posušeno sadje
// ker ni imela svežega kvasa, je zamesila s suhim
// ki je bil izpostavljen delovanju zraka ali tudi hladnega dima zaradi konzerviranja: suhe ribe; pršut in druge vrste suhega mesa
// ki je bil izpostavljen delovanju vročega dima zaradi konzerviranja: suha krača; kuhati skupaj z ričetom tudi suha svinjska rebra - 4. nav. ekspr. v katerem ni (veliko) padavin: marec je navadno suh; lepa in suha jesen / Avstralija je zelo suha; suho podnebje / suho vreme se bo nadaljevalo
- 5. pri katerem se ne uporablja tekočina: suhi proizvodni postopki / suho brisanje, umivanje / suhi šampon; suho britje britje, pri katerem se ne uporablja milnica, navadno z električnim brivskim aparatom; suho stranišče stranišče brez izplakovanja s tekočo vodo
- 6. ki ima na telesu razmeroma malo tolšče, mesa, ant. debel: zelo suh človek; bil je velik in suh; suha krava; suh kot kost, prekla, trska / suhe noge / postati suh v obraz
- 7. ki ima, vsebuje zelo malo maščobe, masti: suha krema za obraz / ima zelo suhe lase / pečenka je bila zažgana in suha premalo sočna; to meso je preveč suho pusto
- 8. v zvezi suha južina pajku podobna žival z zelo dolgimi nogami in majhnim telesom: po zidu je plezala suha južina; noge ima kot suha južina
- 9. ekspr. ki se ne da vplivati čustvom: postati suh pravnik / suhi prakticizem
// ki ne izraža čustev: s suhim glasom zavrniti koga; v nekaj suhih stavkih mu je sporočila svojo odločitev / to je rekel s suhim humorjem brez čustvene prizadetosti; suhi smeh; stil te knjige je zelo suh brezoseben
// njegovo pripovedovanje se zdi nemogoče, vendar je suha resnica čista, gola resnica
● suhi kašelj kašelj brez izmečka; pog. že sredi meseca je (čisto) suh brez denarja; ekspr. moj kozarec je že suh v njem ni več vina; suhe barve, barvice barve, barvice v obliki svinčnika ali paličice, pri katerih se ne uporablja voda; suha hrana nekuhane, ohlajene ali konzervirane preprostejše jedi, navadno kot hrana za na pot; suha juha juha iz vode, v kateri se je kuhalo prekajeno meso; suha roba leseni izdelki domače obrti; suha tinta barvilo v obliki goste mase za polnjenje kemičnih svičnikov; kemično črnilo; knjiž. v daljavi so zagledali suho zemljo kopno; ekspr. imeti suho grlo biti žejen; ekspr. to je bilo sedem suhih let čas brez uspehov pri delu, v kaki dejavnosti; čas revščine, pomanjkanja; suho zlato ekspr. tvojih besed ne morem vzeti za suho zlato ne verjamem ti popolnoma; star. skrinja, polna suhega zlata zlatnikov, cekinov; ekspr. ta človek je vreden suhega zlata je zelo dober, pošten; suh je kot poper nima denarja
♦ adm. suhi žig reliefno oblikovan, brezbarven žig, pri katerem se znak odtisne s stisnjenjem kovinskega pozitiva in negativa; agr. suha gniloba bolezen sira, pri kateri postane skorja zelo suha, razjedena; suha snov snov, ki ostane po (umetnem) odstranjevanju vode, vlage iz rastlin, živil; suho vino vino, ki ima zaradi zelo majhne količine sladkorja, ki ni povrel, kiselkast ali trpek okus; alp. suhi plaz plaz suhega snega, ki se v gostem oblaku razprši po zraku; pršni plaz; elektr. suhi člen galvanski člen, v katerem je elektrolit zgoščen v želatinasto snov; fiz. suha para para s temperaturo vrelišča, v kateri je v plinastem stanju že vsa tekočina; gastr. suha klobasa zelo posušena kranjska klobasa; suha kvaša kvaša brez kisa ali vina in prekuhane vode; geogr. suha jama kraška jama, v kateri ne teče voda; grad. suhi zid kamnit zid, pri katerem fuge niso zapolnjene z malto; kem. suha destilacija razkroj organskih snovi pri višji temperaturi brez dostopa zraka; kozm. suha koža koža, ki izloča malo maščobe; les. zračno suhi les les, ki zaradi doseženega higroskopskega ravnotežja z zunanjo vlažnostjo nima več možnosti nadaljnjega naravnega sušenja; mont. suha separacija separacija brez vode, ročno, po teži; navt. suhi dok dok na kopnem; šport. suhi trening pripravljalna vadba za plavanje, smučanje, ki ne poteka v vodi, na snegu; teh. suhi led ogljikov dioksid v trdnem stanju; (suha) pena zelo obstojna pena za suho čiščenje tekstilnih talnih oblog; um. suha igla grafična tehnika, pri kateri praskanje v bakreno ploščo omogoča neostro risbo; odtis v tej tehniki; vrtn. suha roža cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji; zool. suhe južine pajkovci s členastim zadkom in dolgimi nogami, Opiliones
súho tudi suhó prisl.: suho odgovoriti, reči, vprašati; ves čas je suho pokašljeval; ogenj v peči je suho prasketal / v povedni rabi na sončni strani je že suho
♦ grad. suho vstavljeni robniki brez malte ali cementa
súhi -a -o sam.: tekma med suhimi in debelimi; zbrisati kaj do suhega; likati na suho; biti na gorkem in suhem biti varen pred mrazom in dežjem, vlago; pog. konec meseca sem vedno na suhem brez denarja; hraniti seme na hladnem in suhem; priti domov v suhem ko ne dežuje, sneži; prim. suho
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
suròv -óva -o prid., suróvejši (ȍ ọ̑) - 1. ki je v naravnem stanju in ni obdelan, očiščen: surovi baker; surovi diamant; surova nafta / surovi opij v kepice strjen izcedek iz glavic vrtnega maka kot surovina za to mamilo; surova guma kavčuk; surova drva neposušena
- 2. ki ni (popolnoma) kuhan, pečen: krompir je še surov; surovo jajce, meso / surova hrana / surovo maslo maslo, ki se pridobi neposredno iz smetane
- 3. ki ni dokončno izdelan, obdelan: surova tkanina; stavba v surovem stanju / surov zid neometan
// ekspr.: ti podatki so surovi; surovo gradivo - 4. ki v odnosu do ljudi, živali na žaljiv, nasilen način kaže svoje negativne lastnosti: surov človek / bil je surov z njo
// ki izraža, kaže lastnosti takega človeka: surove poteze obraza / surov glas; surove besede; surovo govorjenje / surovi udarci; surovo zasliševanje / ekspr.: surovi časi; svet je surov - 5. ekspr. zaradi svojih naravnih lastnosti za človeka zelo neugoden, težek: surovo podnebje / surova resničnost
♦ agr. surovi sladkor neprečiščen sladkor rumenkasto rjave barve; les. surovi lesni ocet polizdelek pri suhi destilaciji lesa; metal. surovo železo železo, ki pride iz plavža; num. surova teža skupna teža jedra in primesi novca; tekst. surova preja preja, spredena iz neobdelanih vlaken; surovo bombažno platno platno, ki ni oplemeniteno; surova svila svila, ki ni degumirana; tkanina iz te svile; usnj. surova koža koža, ki še ni strojena
suróvo prisl.: surovo ravnati; surovo obtesan ploh; sam.: pojesti kaj surovega; delo je v surovem gotovo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
sváljek -jka m (ȃ) podolgovata, vretenasta tvorba, ki nastane s svaljkanjem: delati svaljke iz gline;
oblikovati testo v svaljke;
svaljek sesekljanega mesa / krompirjevi svaljki kuhana jed svaljkaste oblike iz krompirjevega testa // kar je temu podobno: pismo je zmečkal, svaljek pa vrgel na tla / koža se mu lušči v svaljkih / svaljek las, listja / puhal je svaljke dima
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
svínjski -a -o prid. (í) - 1. nanašajoč se na svinje: svinjski rilec; svinjska glava, koža; svinjsko meso / svinjska mast; svinjsko usnje / svinjski paprikaš; svinjska pečenka, rižota; prekajena svinjska rebrca / svinjski hlev; svinjski pastir; svinjska krma
- 2. slabš. umazan: kako svinjske roke imaš / pri tako svinjskem delu mora imeti haljo
// nespodoben, opolzek: poslušati svinjske šale; svinjsko govorjenje - 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: pritisnil je svinjski mraz; svinjska vročina
● ekspr. do njega je svinjski hudoben, zloben; ekspr. danes smo imeli svinjski dan naporen, težek; ekspr. imeti svinjsko srečo glede na neprijetne, neugodne okoliščine zelo veliko, nepričakovano; ekspr. že ves mesec je svinjsko vreme slabo, neugodno
♦ agr. svinjska kuhinja manjši prostor ob svinjaku, v katerem se pripravlja hrana za prašiče; bot. svinjska dušica strupena rastlina z velikimi lijakastimi cveti; navadni kristavec; svinjska reja lucerni podobna rastlina z rumenimi cveti v socvetju in ukrivljenimi stroki; srpasta meteljka; teh. svinjska noga drog za privzdigovanje, premikanje težkih bremen; vet. svinjska kuga prašičja kuga
svínjsko prisl.: svinjsko se napiti; kovček je svinjsko težek; hiša je stala svinjsko veliko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ščegetljív -a -o [čəg in čeg] prid. (ī í) - 1. občutljiv za ščegetanje: ščegetljiva koža; ščegetljiva mesta na telesu / bolnik je bil ščegetljiv; ščegetljiva kobila
- 2. dražljiv: ščegetljiv vonj po čebuli / ščegetljiva zgodba
ščegetljívo prisl.: ščegetljivo se smejati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ščípanje tudi ščipánje -a s (í; ȃ) glagolnik od ščipati: ščipanja in žgečkanja ne prenese / ščipanje poganjkov / ščipanje po trebuhu / ščipanje voznih listkov
♦ kozm. masaža, pri kateri se koža rahlo ščipa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
tánek -nka -o tudi tènek tudi tenák tènka -o in -ó [druga oblika tən] prid., tánjši (á; ə̀ ȃ ə̀) - 1. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma majhno razsežnost, ant. debel: tanek kos kruha; tanek list, papir; tanka knjiga, pločevina, stena; tanka plast ledu; tanka tkanina / proti robovom tanjše leče / tanka bluza iz tanke tkanine; tanke nogavice
// ki ima glede na dolžino razmeroma majhen obseg, premer: tanka nit, palica, veja, žica; plesti s pol številke tanjšimi pletilkami; tanko deblo; tanek kot las / tanki prsti; tanek vrat / tanek curek krvi; tanek steber dima / tanka črta; tanke obrvi, ustnice - 2. ekspr. vitek, suh: visok tanek človek; tanko dekle; tanek kot prekla / bila je tanka čez pas
- 3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev; oster: tanek sluh, vid, voh / tanko uho
- 4. knjiž. izostren, prefinjen: imeti tanek čut za lepoto, pravičnost; s tankim posluhom predstaviti literarno delo / tanek humor
- 5. ekspr. (tonsko) visok: govoriti, peti s tankim glasom; tanek jok, smeh; tanko cingljanje
- 6. ekspr. prosojen, rahel: tanka megla; tanka večerna zarja / skozi okno je prihajala tanka svetloba
- 7. knjiž. natančen, podroben: ta stvar je vredna tankega premisleka; tanjša raziskava je pokazala, da to ni res
● ekspr. rezati komu tanek kruh dajati mu malo sredstev za življenje; pog. ima tanek nos zelo bistro, pravilno predvideva; knjiž. tanek smehljaj komaj opazen, zaznaven; ekspr. zunaj brije tanek veter oster, zelo mrzel; ekspr. ta človek ima tanke živce je zelo občutljiv, razdražljiv; ekspr. imeti tanko denarnico malo denarja; nar. tanka kava ne močna; knjiž. človek tankih misli pronicljiv, prodoren; ekspr. tanka plast izobražencev majhno število; knjiž. človek tanke vesti tankovesten; knjiž., ekspr. bil je tankega zdravja slabega, rahlega
♦ anat. tanka povrhnjica; tanko črevo začetni, ožji del črevesa; biol. tanka kutikula; kozm. tanka koža koža s tanko povrhnjico in občutljiva na zunanje dražljaje
tánko tudi tenkó prisl.: tanko govoriti, peti; tanko zapiskati; tanko narezane rezine / knjiž.: tanko je premislil vsako besedo, preden je spregovoril temeljito; tanko prisluhniti komu zelo pazljivo
● ekspr. s samo pokojnino bom tanko piskal bom živel slabo, v slabih gmotnih razmerah
tánki tudi tènki -a -o sam.: knjiž. tanka brije okrog oglov oster, zelo mrzel veter; ekspr. tanka mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; ekspr. na tankem je z denarjem ima malo denarja; na tanko tudi na tenko ekspr. gre mu na tanko slabo; razvaljati testo na tanko tanko; na tanko se zasmejati; prim. natanko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
teléčji -a -e prid. (ẹ́) nanašajoč se na teleta: telečja koža;
telečje meso / telečje usnje / telečji zrezek; telečja obara
● ekspr. on je še ves telečji nespameten, neumen, zlasti zaradi mladosti, neizkušenosti; ekspr. imeti telečje noge za stanje, hojo negotove; šalj. telečja leta leta dozorevanja
♦ gastr. telečja krača; nadevane telečje prsi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
tígrov -a -o prid. (í) nanašajoč se na tigre: tigrovi kremplji;
tigrova koža
♦ min. tigrovo oko poldrag kamen rjave barve s svilenim sijajem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
tígrovski1 -a -o prid. (í) tak kot pri tigru: bližati se s tigrovskimi koraki;
človek s tigrovskimi zenicami / redko tigrovska koža tigrova
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
tígrski -a -o prid. (í) tak kot pri tigru: tigrski skok;
tigrska krvoločnost / redko tigrska koža tigrova // ekspr. tigrski človek drzen, napadalen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
transpirírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. bot. oddajati vodo, zlasti skozi listne reže: rastline transpirirajo / voda transpirira skozi listne reže se izloča
- 2. med. oddajati vodne hlape, znoj skozi kožo, dihala: koža transpirira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
tŕd -a -o tudi -ó prid., tŕši (ȓ ŕ) - 1. ki se pod pritiskom ne udere, vda (rad): trda blazina, postelja / trd živalski oklep / hoditi po trdem snegu; trda, uhojena pot / ekspr. spati na trdih tleh / trdi svinčnik ki tudi ob večjem pritisku dela manj vidno črto
// ki se ne da (rad) raziti, obdelovati: trda kamnina; trda skala; trd kot beton
// ki se ne da (rad) gnesti, oblikovati: trda snov; trdo testo / ta zemlja je še trda se še ne da (rada) obdelovati
// trdi in mehki klobuki
// ki se ne da (rad) rezati, gristi: trd kruh, sir; trda lupina jabolka; trda skorja; trdo meso starih živali / sadje je še trdo še ni sočno, zrelo - 2. ki daje pri dotiku, prijemu občutek neugodja: trd ovratnik; trdo poškrobljeno platno; trdo sukno; trdo usnje / trda dlaka / trda, raskava koža na dlaneh
- 3. ekspr. manj gibljiv, težko gibljiv: ima trde prste; trdo koleno / trd volan / biti ves trd od mraza, strahu / biti trd kakor mrlič negiben, tog
// ki ne izraža, kaže lahkotnosti: trdi gibi; trda hoja / trd izgovor tujih besed / trd ritem - 4. nav. ekspr. ki prinaša trpljenje, težave: to so bili trdi časi; trda stvarnost / trdo življenje / trd boj; do tja je še več ur trde hoje naporne; trdo delo težko, težaško
// trda preizkušnja huda, težka - 5. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: trd stisk roke; trd udarec po mizi / star. trd spanec trden
// knjiž. trda revščina huda, velika
// zunaj je trda tema popolna; ekspr. delati do trde noči; knjiž. letos je trda zima huda, zelo mrzla
// knjiž.: trde barve močne, izrazite; trda svetloba - 6. ekspr. strog, neprizanesljiv: trd, a pravičen mož; biti trd do otrok, z otroki / trd značaj / trda očetova roka / trda pravica / trda kazen
// neuklonljiv, nepopustljiv: trd, neprijazen človek / kljub mučenju je ostal trd in ni ničesar izdal / trd kmet - 7. nav. ekspr. ki ne vsebuje, izraža prijaznosti, naklonjenosti: reči kaj s trdim glasom; trd pogled; trde besede / na obrazu so se mu prikazale trde poteze; njegove oči so ostale trde in mrzle
- 8. nav. ekspr. neobčutljiv, brezčuten: sčasoma je postal trd, nič več ga ni prizadelo
● ekspr. to besedilo bo za prevajalca trd oreh je težko prevedljivo; ekspr. streti trd oreh rešiti težko, neprijetno stvar; trdi pristanek letala pristanek, pri katerem se letalo lahko razbije, poškoduje; pog., ekspr. gostje so že trdi pijani, vinjeni; ta jezik je trd ima sorazmerno malo samoglasnikov; jezik pripovedi je okoren, trd slovnično, stilno neizoblikovan; nizko ranjenec je že trd mrtev; ekspr. učenec je trde glave, ima trdo glavo se težko uči; žarg., šport. trda igra neobzirna, zelo borbena igra; ekspr. ima trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. on potrebuje trdo roko odločno, dosledno vodstvo; ekspr. vladati s trdo roko odločno, s silo, nasiljem; ekspr. iti skozi trdo šolo življenja imeti težko življenje; pog. štedilnik na trdo gorivo trdno gorivo; on je trdega srca, ima trdo srce je neusmiljen, neprizanesljiv
♦ agr. trdi sir zorjen sir z manjšim odstotkom vode v brezmastni snovi; trdo vino vino, ki vsebuje veliko kisline, čreslovine, navadno tudi več alkohola; anat. trda mrena zunanja ovojnica centralnega živčevja; trdo nebo sprednji, koščeni del neba; elektr. trdi disk naprava z elektronsko opremo in vrtečo se magnetno ploščo za shranjevanje informacij; fot. trdi negativ negativ, ki nastane pri predolgo časa trajajoči osvetlitvi ali predolgo časa trajajočem razvijanju; trda gradacija ostro prehajanje od bele barve v črno brez vmesnih sivih tonov; jur. trdo ležišče nekdaj poostritev prestajanja zaporne kazni ali ukrep med kazensko preiskavo, po katerem mora kaznjenec, preiskovanec spati na golih deskah; kem. trda voda voda, ki vsebuje raztopljene kalcijeve in magnezijeve soli; kor. trdi copatki za ples na prstih prilagojeno obuvalo s trdo kapico in podplatom; les. trdi les les z razmeroma veliko gostoto; lingv. trdi l [ł] l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev na mehkem nebu; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; med. trdi čankar razjeda s trdimi robovi, značilna za prvi stadij sifilisa; metal. trdi svinec svinec, ki mu je dodan antimon; trde kovine kovine z veliko trdoto; muz. trdi zastavek zastavek, pri katerem sta glasilki tesno skupaj; teh. trdi lot ali trda spajka lot ali spajka z visokim tališčem; tisk. knjiga s trdimi platnicami s platnicami iz debelejše lepenke
trdó tudi tŕdo prisl.: trdo se bojevati za kaj; trdo delati; trdo odgovoriti; trdo ravnati s kom; trdo stopati po sobi; trdo udariti po mizi; trdo zapreti vrata / trdo kuhano jajce jajce z zakrknjenim rumenjakom; trdo vezana knjiga knjiga, vezana v trde platnice
● oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; star. hoditi trdo za kom tik, tesno
tŕdi -a -o sam.: ekspr. trda bo za kmete težko bodo živeli; ekspr. trda mi gre za denar primanjkuje mi denarja; ekspr. trda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; spati na trdem; v trdo kuhano jajce jajce z zakrknjenim rumenjakom; udaril ga je z nečim trdim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
urejeválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) - 1. kdor kaj ureja: urejevalec kartoteke, podatkov / urejevalci pravopisa / ekspr. filozofi, politiki in drugi urejevalci sveta / ekspr. glavni urejevalec trga je bila država
- 2. knjiž. regulator: urejevalec vlažnosti se je pokvaril / tudi koža je urejevalec telesne temperature
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
usíhati -am nedov. (ī ȋ) - 1. postajati suh, brez vode: jezero usiha; v vročini so mlake začele usihati / zaradi suše studenci usihajo; pren., ekspr. energetski viri, zaloge usihajo
// izginjati, zlasti zaradi suše: voda usiha - 2. zaradi suše prenehavati rasti, odmirati: drevje, trava usiha
- 3. ekspr. izginjati, izgubljati se: z oddaljevanjem od potoka šum vode hitro usiha / njen ugled, vpliv usiha / obrt je v tistem času usihala
// minevati, prenehavati: njena ljubezen usiha; samozavest ji vse bolj usiha / bolečina že usiha / družabno življenje v mestu je začelo usihati
● ekspr. počasi je usihal slabel, hiral; ekspr. število članov usiha se zmanjšuje
♦ med. koža, mišičje usiha se manjša zaradi manjšanja celic
usihajóč -a -e: usihajoča voda; usihajoče upanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
úsnjast -a -o prid. (ú) usnjat: koža je postala usnjasta in pusta // star. usnjen: usnjast ovitek; usnjasta denarnicaúsnjasto prisl.: usnjasto se svetiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
usnjàt -áta -o prid. (ȁ ā) - 1. podoben usnju: usnjata koža
// ki je iz usnja; usnjen: usnjati izdelki; čevlji z usnjatimi podplati - 2. bot. ki je trd in težko uvene: rastline z usnjatimi listi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
úsnje -a s (ú) - 1. živalska koža, strojena brez dlake: usnje se lomi, razpoka; barvati, loščiti, mehčati usnje; šivati usnje; predelati kože v usnje; belo, črno, rdeče, svetlo usnje; gladko, kosmateno, mehko, tanko, težko usnje; tovarna usnja; čevlji, plašč iz usnja / galanterijsko, knjigoveško usnje; gornje za vrhnje dele obutve, spodnje usnje za spodnje in notranje dele obutve; goveje, kozje, ovčje, svinjsko, telečje usnje
- 2. žarg., šport. nogometna žoga: v zadnjem trenutku je odbil usnje v kot / nogometno usnje
♦ obrt. knjiga je vezana v usnje hrbet in platnice so prevlečeni z usnjem; usnj. blanširati, lomiti, strojiti usnje; jermensko usnje za pogonske jermene; kromovo usnje strojeno z raztopino kromovega bazičnega sulfata; oblačilno usnje tanko, mehko usnje za oblačila, pokrivala, torbice; podplatno usnje; transparent usnje prosojno usnje, obdelano z borovo kislino in glicerinom, za bobne, tekstilno industrijo; zal., kot označba načina vezave Prešeren, Poezije, usnje [us.]
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ustrojíti -ím tudi ustrojíti ustrójim dov., ustrójil tudi ustrôjil (ī í; ī ọ́) usnj. obdelati surovo živalsko kožo s strojili: ustrojiti kožo / ustrojiti usnje
● ekspr. trpljenje človeka ustroji ga naredi neobčutljivega, utrjenega; ekspr. temu so pošteno ustrojili hrbet, kožo ga zelo pretepli; ga naredili pohlevnega; ekspr. s tem si je precej ustrojil roke utrdilustrojèn -êna -o tudi ustrójen -a -o: ustrojena koža; ustrojeno usnje za čevlje
● ekspr. imel je ustrojen obraz obraz s trdimi potezami; ekspr. ta zgodba je ustrojena čisto po njegovi koži zgodba je taka, da ustreza njegovim sposobnostim, značaju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
utrudíti in utrúditi -im dov. (ī ú ū) - 1. povzročiti pri kom zmanjšanje telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: nobeno delo ga ne utrudi; obisk je bolnika utrudil; utruditi vojake z dolgim pohodom; ti trije dnevi so jo zelo, ekspr. do smrti utrudili; od prenapornega dela se je tako utrudil, da je zbolel
- 2. povzročiti, da kaj zaradi dalj časa trajajočega, čezmernega napora, obremenitve izgubi zmožnost opravljanja svoje funkcije v polni meri: delo ob slabi luči utrudi oči; s kričanjem utruditi grlo, pljuča; z napornimi vajami si utruditi mišice
- 3. povzročiti pri kom zmanjšanje volje, zmožnosti za doseganje kakega cilja, uresničevanje kakega prizadevanja: prerekanje z nasprotniki ga je z leti utrudilo / utruditi sovražnika s hitrimi napadi
// povzročiti pri kom zmanjšanje zanimanja za kaj, naveličanost: ta glasba ga hitro utrudi / utrudil jih je z naštevanjem nepomembnih dogodkov
utrudíti se in utrúditi se - 1. zaradi dalj časa trajajoče telesne, duševne dejavnosti priti v stanje zmanjšanja telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: ko so se utrudili, so posedli na travo; konj se je že po nekaj vožnjah utrudil; hitro, preveč se utruditi / duševno, telesno se utruditi
- 2. ekspr. postati manj močen, intenziven: njuna ljubezen se je utrudila; tovarištvo se ne utrudi
● ekspr. utrudil se je ponavljati vedno isto naveličal
♦ agr. zemlja se utrudi zaradi zaporednega gojenja iste kulture postane manj rodna ali slabo rodna; teh. material, kovina se utrudi zaradi dolgotrajnih, spreminjajočih se obremenitev izgubi trdnost
utrújen -a -o - 1. deležnik od utruditi: utrujen človek; postati utrujen; utrujene noge; utrujena zemlja; utrujen od hoje; do smrti, na smrt utrujen
- 2. ki izraža, kaže utrujenost: utrujen glas; utrujeni koraki; utrujen obraz; utrujen pogled
♦ kozm. utrujena koža koža sivkaste barve, ki je izgubila napetost; prisl.: utrujeno reči, pogledati; utrujeno se smehljati; utrujeno hladen pogled; sam.: pomagati utrujenim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
uvél in uvèl -éla -o [eu̯] prid. (ẹ̄ ẹ́; ȅ ẹ́) - 1. ki je zaradi pomanjkanja vode, sokov izgubil trdnost, napetost, gladkost: uveli cveti, listi; uvela rastlina / uvela, nagubana jabolka
// ki je zaradi pomanjkanja tekočine, slabe prehranjenosti izgubil napetost, gladkost: uvela koža / ekspr.: uvel obraz; uvele prsi; suhe, uvele roke starca - 2. ekspr. ki je (v veliki meri) izgubil življenjsko moč: brezzoba, uvela ženica
- 3. ekspr. ki je (v veliki meri) prenehal obstajati: uvela lepota
● ekspr. odgovarjati z uvelim glasom neizrazitim, medlim; iron. uvela lepotica lepotica, katere lepota je v veliki meri minila
uvélo prisl.: uvelo viseči listi; prim. uveniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
uvléči uvléčem dov., uvléci uvlécite in uvlecíte; uvlékel uvlékla (ẹ́) z vlečenjem spraviti v kaj: uvleči trebuh / letalo je uvleklo kolesauvléčen -a -o: na tem mestu je koža uvlečena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
vbodljáj -a m (ȃ) - 1. kratek, rahel vbod: začutiti bolečino ob vbodljaju; vbodljaj v prst; sledovi vbodljajev / vbodljaj igle; vbodljaj s šivanko / dobiti vbodljaj / ekspr. še nekaj vbodljajev in vezenina bo končana
- 2. bolečina, povzročena s takim vbodom: čutiti vbodljaj; oster vbodljaj
- 3. vbodeno mesto na telesu: vbodljaj od šivanke; pordela koža okoli vbodljaja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
vél in vèl véla -o [veu̯] prid. (ẹ̄ ẹ́; ȅ ẹ́) - 1. ki je zaradi pomanjkanja vode, sokov izgubil trdnost, napetost, gladkost: vel list, šopek; rastline so vele / vela, nagubana jabolka
// ki je zaradi pomanjkanja tekočine, slabe prehranjenosti izgubil napetost, gladkost: vela koža / ekspr.: vele prsi; vele roke starke - 2. ekspr. ki je (v veliki meri) izgubil življenjsko moč: brezzob, vel mož
- 3. ekspr. ki je (v veliki meri) prenehal obstajati: vela lepota
● ekspr. odgovarjati z velim glasom neizrazitim, medlim; iron. vela lepotica lepotica, katere lepota je v veliki meri minila
vélo prisl.: velo se upogibati; prim. veniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
venéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. postajati vel: listi, rože venijo; cvetje je vse bolj venelo; zeleneti in veneti / v presuhi shrambi se sadje izsuši in začne veneti / koža veni in se guba
- 2. ekspr. izgubljati življenjsko moč: zaradi nesrečne ljubezni je dekle začelo veneti
- 3. ekspr. prenehavati obstajati (v veliki meri): lepota, slava hitro veni / življenje mu veni v tujem svetu
// slabeti, upadati: moč, pogum jim veni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
véniti -em nedov. (ẹ́ ẹ̄) - 1. postajati vel: listi, rastline venejo / sadje se zaradi presuhega zraka grbanči in vene / koža vene; ekspr. lica ji od žalosti vse bolj venejo
- 2. ekspr. izgubljati življenjsko moč: nesrečno dekle vidno vene; veniti in hirati / v takem okolju umetniki venejo
- 3. ekspr. prenehavati obstajati (v veliki meri): lepota hitro vene / upi mi venejo / dnevi mu venejo brez koristi; prim. vel, veneti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
vnémati -am nedov. (ẹ̑) - 1. delati, povzročati, da kaj začne goreti: otroci so s kremeni vnemali dračje
- 2. ekspr. delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: govorili so, da rad vnema prepire / vnemati ljubezen do knjig; vnemati veselje za glasbo / vnemati v kom strast / vnemati domišljijo
- 3. ekspr. vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: njegovi nastopi so gledalce vnemali / lepota narave ga je vedno vnemala
- 4. ekspr., v zvezi z za povzročati pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: vnemati kmete za živinorejo
vnémati se - 1. začenjati goreti: ob vetrovnih dneh se vnemajo saje v dimniku
// zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov se segrevati in začenjati goreti: premalo suho seno se rado vnema - 2. ekspr. goreč, sveteč se pojavljati: na nebu se vnemajo bliski
- 3. nav. 3. os. zaradi bolezenskih sprememb postajati vroč, rdeč, otekel: oči se otrokom pogosto vnemajo; koža se mu je začela vnemati
- 4. ekspr. začenjati se z veliko silo, intenzivnostjo: po predavanjih so se vnemale živahne razprave; vnemali so se ostri spopadi / v njem se je vnemala ljubezen, strast
- 5. ekspr., v zvezi z za začenjati čutiti močen, navadno pozitiven odnos do česa: vnemati se za tehniko / vnemati se za prijazno dekle
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
volčína -e [u̯č] ž (í) - 1. volčja koža: biti oblečen v volčino
- 2. volčje meso: jesti volčino
- 3. volčji brlog: volkulja ne lovi blizu volčine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
vólhek -hka -o [u̯h] prid. (ọ́) star. - 1. vlažen: volhke stene / volhek zrak / volhka pomlad; vreme je volhko
// mehek zaradi vlažnosti: volhko seno - 2. mehek, voljen: volhka dlaka, koža
vólhko prisl.: volhko dišati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
vzbŕst -í ž (ȓ) - 1. glagolnik od vzbrsteti: mraz zadržuje vzbrst drevja
- 2. med. posamezna bolezenska sprememba na koži ali sluznici pri izpuščaju; eflorescenca: koža, polna vzbrsti / kožna vzbrst
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zadebelíti -ím dov., zadebélil (ī í) narediti kaj (bolj) debelo: zadebeliti konca žicezadebelíti se postati (bolj) debel: korenine se zadebelijo
zadebeljèn -êna -o: zadebeljena koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zagoréti -ím dov., zagôrel (ẹ́ í) - 1. začeti goreti: suho dračje je hitro zagorelo; za skednjem je zagorel tudi hlev; po hribih so zagoreli kresovi / brezoseb. ob suši je zaporedoma zagorelo na več krajih
- 2. z gorenjem začeti dajati svetlobo: sveča je zagorela z visokim plamenom / luči, žarnice so zagorele in spet ugasnile / na semaforju je zagorela zelena luč / ekspr. pod oknom je zagorela kresnica
- 3. ekspr. močno zasijati, zažareti: lunin krajec je že zagorel na nebu; nebo je zagorelo v zarji; oblaki so zagoreli v rdeči barvi / ko bo zagorel dan, bodo že na drugi strani ko se bo zdanilo
- 4. ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njej zagori hrepenenje, strast; v srcu mu je zagorelo sovraštvo / v deželi je zagorel velik upor
// pokazati se v veliki meri: v očeh mu zagori ogenj, posmeh; kar zagorela je v radovednosti, zmagoslavju
// v zvezi z od čustveno se zelo vznemiriti: zagorel je od presenečenja, upornosti - 5. ekspr., v zvezi z za izraziti, pokazati veliko prizadevnost, navdušenje: v hipu je zagorel za nov načrt, za pravično stvar / zagorel je za sosedovo hčerko
- 6. dobiti rjavo barvo kože: na počitnicah je lepo zagorel; zagoreti v obraz, po hrbtu
- 7. ekspr. postati rdeč, zardeti: ustnice so ji zagorele in zadrhtele; obraz ji je vroče zagorel / zagoreti od jeze, sramu
zagôrel tudi zagorèl in zagorél -éla -o: od sonca zagorela koža; po zagorelem polenu skačejo plamenčki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zarásti -rástem in -rásem dov., zarásel in zarástel (á) rastoč prekriti, zapolniti: koprive so zarasle dvorišče;
stezo je zaraslo drevje / grmičevje je zaraslo travnik / brada mu je zarasla obraz v veliki meri pokrilazarásti se - 1. postati prekrit, zapolnjen z rastlinami: poseka se je zarasla / opuščena njiva se hitro zaraste
- 2. z rastjo tkiva postati cel, zaceljen: ranjena kost se ni hotela zarasti; zaradi komplikacij se koža še ni zarasla / rebra so se nepravilno zarasla zrasla
zaráščen stil. zarásten -a -o: z grmičevjem zaraščen kraški svet; komaj so hodili po zaraščenih poteh
● ekspr. biti zaraščen v obraz v veliki meri pokrit s kocinami, brado; neobrit; prim. zarasel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zdebelíti -ím dov., zdebélil (ī í) narediti (bolj) debelo: mastna hrana zdebelizdebelíti se postati (bolj) debel: ob dobri hrani se človek zdebeli / drevo se je zdebelilo
zdebeljèn -êna -o: zdebeljena koža; zdebeljeno telo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zelêniSSKJ -a -o prid. (é) zelêna barétka -e -e ž (é, ẹ̑) nav. mn.
posebna vojaška enota v nekaterih državah, usposobljena za zahtevne vojaške operacije: ameriške zelene baretke; Je soustanovitelj in medvojni poveljnik zelenih baretk, vojaške enote, nastale v Sarajevu
zelêna máfija -e -e ž (é, á) ekspr.
organizirana skupina prekupčevalcev z zelenjavo in sadjem na velikih trgih, tržnicah: Trg vrtnin ureja zelena mafija
zelêna mêja -e -e ž (é, é)
območje državne meje med mejnimi prehodi, zlasti nenaseljeno, gozdnato: Na zeleni meji pri opazovanju in odkrivanju ilegalnih prebežnikov in njihovih pomagačev policistom pomagajo psi
zelêna revolúcija -e -e ž (é, ú)
1. v državah v razvoju izrazito povečanje pridelka, zlasti visokodonosnih vrst pšenice, koruze, riža, doseženo z visoko uporabo gnojil, pesticidov in drugih sredstev: Zelena revolucija je omogočila petkratni porast v proizvodnji hrane, toda to je bilo lahko doseženo le ob uporabi ogromnih količin kemikalij, ki se nevarno kopičijo v okolju in zastrupljajo tla
2. gibanje za spremembo odnosa in ravnanja družbe, politike, gospodarstva do okolja: Predsednik države je pozval k zeleni revoluciji in se zavzel za ustanovitev novega okoljevarstvenega telesa OZN
zelêna trgátev -e -tve ž (é, ȃ)
trganje še nezrelega grozdja z namenom uničenja grozdov in posledičnega zmanjšanja presežnih zalog vina na tržišču v zameno za državno denarno podporo: Med pridelovalci grozdja, ki so se prijavili za zeleno trgatev, predpisanim pogojem ustreza le en vinogradnik
zelêni čáj -ega -a m (é, ȃ)
1. poživljajoča pijača iz posušenih nefermentiranih listov čajevca: Zeleni čaj spodbuja presnovne procese in krepi imunski sistem
2. posušeni nefermentirani listi čajevca za pripravo te pijače: Korenček, paradižnik, paprika in zeleni čaj vsebujejo veliko antioksidantov, s čimer lahko povzročijo, da je koža videti mlajša
zelêni móst -ega -ú in -a m (é, ọ̑ ȗ; ọ̑)
most za varno gibanje predvsem divjih živali prek avtoceste: Z izgradnjo avtocestnega omrežja so bile prekinjene tisočletne stečine divjadi, kar se da popraviti z zelenimi mostovi oziroma umetnimi prehodi
zelêni ôtok -ega -óka m (é, ó ọ́)
zelena površina, navadno travnata, sredi mestnega asfaltnega ali betonskega okolja: Na sredi ploščadi je zeleni otok, obkrožen s skrbno prirezano živo mejo
zelêni podòrSSKJ -ega -ôra m (é, ȍ ó)
gnojenje z zelenimi rastlinami, ki se podorjejo; zeleno gnojenje: rastline za zeleni podor; Zelo uporabna za zeleni podor so žita
zelêno gíbanje -ega -a s (é, í)
delovanje skupine, množice za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja: Zelena gibanja, ki so se v Evropi pojavila v 70. in 80. letih, so v marsičem spremenila javno mnenje in stališča ljudi do okoljskih problemov
zelêno gnojênje -ega -a s (é, é)
gnojenje z zelenimi rastlinami, ki se podorjejo; zeleni podor: Ponekod v Evropi za zeleno gnojenje radi uporabljajo tudi špinačo
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zgrbánčiti -im dov. (á ȃ) narediti gube, zlasti na koži: zgrbančiti čelo;
obraz se mu je zgrbančil / sadje se v toplih shrambah hitro zgrbanči / listi, poganjki se zaradi suše zgrbančijozgrbánčen -a -o: zgrbančen obraz; zgrbančeni sadeži; zgrbančena koža
● ekspr. osivela in zgrbančena ženica gubasta, zgrbljena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zgubánčiti -im dov. (á ȃ) narediti gube, zlasti na koži: zgubančiti čelo;
obraz se mu je zgubančilzgubánčen -a -o: zgubančena koža; lica je imela zgubančena kot suha hruška
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zgúbati -am dov. (ū) narediti gube: skrbi so ji zgubale obraz;
čelo se mu je zgubalo / zgubati papir, zavese / obleka se je zgubala zmečkalazgúban -a -o: zguban obraz; zgubana koža; bila je vsa zgubana in sključena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zlaténičen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na zlatenico: obraz je imel zlateničen;
zlatenična koža / zlatenični bolnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zmŕdati -am dov. (ȓ) zmrdniti: zmrdati obraz / zaradi tega se še zmrdal nizmŕdan -a -o - 1. deležnik od zmrdati: zmrdan obraz; bil je ves zmrdan
- 2. ekspr. zguban, zgrbančen: zmrdana koža; v lica je zmrdan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
značílen -lna -o prid., značílnejši (ȋ) - 1. ki stvar, osebo določa tako, da jo je mogoče razpoznati, ločiti od istovrstnega: značilen napev pesmi; značilne poteze kakega obraza / njegovo pisanje je mogoče spoznati po zanj značilnem slogu / njegov nasmeh je zelo značilen
- 2. ki ima izrazite, bistvene lastnosti istovrstnih stvari, pojavov: pesnik je značilen predstavnik dobe; narodopisno značilne vasi / značilne lastnosti kovin / značilen vonj po ožganem, po senu; stavba, značilna za secesijo / za to obdobje je značilen vsestranski kulturni razvoj
- 3. geom. ki ima lastnost, da določa geometrijsko tvorbo: značilni pravokotnik hiperbole; značilni presek stožca
♦ bot. značilna vrsta značilnica; pal. značilni fosil fosil, po katerem se določi, razpozna geološka doba ali njen del; petr. značilna rudnina rudnina, po kateri se imenuje kamnina; ptt značilna številka številka za vzpostavitev zveze z določenim krajem; karakteristična številka; teh. značilna krivulja krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge
značílno prisl.: mozaik se značilno svetlika; koža ima značilno rožnato barvo / v povedni rabi značilno zanj je, da glasno govori
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zrèl in zrél -éla -o [eu̯] prid., zrélejši tudi zrelêjši (ȅ ẹ́; ẹ̑ ẹ́) - 1. ki v rasti, razvoju doseže stopnjo, primerno za spravilo, razmnoževanje: obirati zrele plodove, sadeže; zrele češnje; zgodaj zrela jabolka; zrelo seme / zreli klasi, stroki; koruza, pšenica je že zrela / zrel gozd zaradi doraslosti primeren za posek
// pri katerem so končani procesi, potrebni za dosego ustrezne kakovosti: zrel sir; zrelo vino / zrel gnoj; zrelo testo
// knjiž. pri katerem so značilni elementi razviti v polni meri: zreli barok; zreli kapitalizem / zunaj je bil že zrel dan popoln - 2. telesno in duševno polno razvit: pri dvajsetih letih je bil zrel človek / vsestransko zrela osebnost / duševno in telesno zrel fant / ima zrele hčere odrasle
// v določenem pogledu polno razvit sploh: kulturno zrel narod; politično zrelo vodstvo - 3. ki je v srednjem obdobju življenja: zrel moški s prvimi sivimi lasmi; ljubimkal je z dekleti in zrelimi ženskami
// značilen za ljudi v srednjem obdobju: ljubiteljem zrele lepote je bila všeč; zrela ženska postava / zreli gibi - 4. ki je v obdobju največje izurjenosti, najboljših dosežkov: zrel plesni ansambel; razstava najzrelejših likovnih umetnikov
// nav. ekspr. ki izraža, kaže veliko dovršenost, izurjenost: pokazali so zrel nogomet; prvi zreli primerki moderne arhitekture; zrelo umetniško delo - 5. življenjsko razgledan in čustveno uravnovešen: o tem se lahko pogovarja le z zrelimi ljudmi; bil je najzrelejši med vrstniki; po nesreči je postal zrelejši; prezgodaj zrel otrok
// ki izraža, kaže veliko modrost, premišljenost: zreli nazori; dobiti zrel odgovor, predlog; zrel odnos do preteklosti; zrela kritika, ocena knjige; zrele misli; politično zrel program / zrela ljubezen uravnovešena - 6. navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z za glede na telesno, duševno razvitost sposoben za kaj: otrok je zrel za šolo; dekle še ni zrelo za možitev / ni bil dovolj zrel za te misli ni jih mogel razumeti, sprejeti
// glede na doraslost, razvitost primeren za kaj: žival je zrela za zakol
// ki ima ustrezne pozitivne ali negativne lastnosti za kaj: knjiga je zrela za tisk; stranka ni dovolj zrela, da bi uresničila program / ekspr.: fant je zrel za zapor; hiša je zrela za rušenje / čas za kaj takega še ni zrel primeren, ugoden; razmere so zrele za vstajo
● zrel tvor tvor, v katerem se je gnoj že zbral in zmehčal; iron. ta je pa zrel, da mu je zaupal nespameten, neumen; pog., ekspr. zrel je za matildo pričakuje se, da bo umrl; ekspr. on je že zrel za odstrel ni več sposoben opravljati svoje funkcije; ekspr. zrel je za vešala naredil je toliko hudega, da bi ga lahko obesili; gledati življenje z zrelimi očmi presojati življenje z veliko življenjsko izkušenostjo; ekspr. pusti jo, to je zrela tička lahkoživa, malopridna ženska; zadeva še ni zrela se še ne more razplesti, uresničiti; mož zrelih let srednjih; zrel je kot jagoda, tepka zelo je prebrisan; to mu je padlo v naročje kot zrel sad, zrela hruška to je dobil brez prizadevanja, truda; zrelo jabolko samo pade ko zadeva pride do določene stopnje, se sama razreši
♦ agr. zrela zemlja zemlja, ki je prhka in polna bakterij; biol. spolno zrel ki v rasti, razvoju doseže tako stopnjo, da se lahko spolno razmnožuje; čeb. zreli med med, ki izgubi odvečno vodo; kozm. zrela koža koža po tridesetem letu starosti, ko začne kazati znake staranja, načina življenja
zrélo prisl.: zrelo pisati o čem; zrelo prenašati težave; zrelo presoditi, premisliti kaj; zrelo dišeče sadje; sam.: obrali so, kar je bilo zrelega; vonj po zrelem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
žámeten -tna -o prid. (á) - 1. ki je iz žameta: žameten telovnik; žametna obleka / žametna tkanina
// prevlečen, obdan z žametom: žameten naslanjač; žametna škatlica
// značilen za žamet: žameten otip, videz - 2. nav. ekspr. po videzu, otipu podoben žametu: rastlina z žametnimi listi; žametna koža; žametne trate; pesn. žametno nebo / žameten pogled prijazen, nežen; žametne oči temne in nežne
// blagoglasen in rahlo zamolkel: pevec z žametnim glasom - 3. agr., v zvezi žametna črnina trta s temno modrimi grozdi: zasaditi žametno črnino
// črno vino iz grozdja te trte: piti žametno črnino; merlot in žametna črnina
♦ zool. žametna pršica majhnemu pajku podoben členonožec škrlatno rdeče barve s štirimi pari nog, Trombidium
žámetno prisl.: žametno sijati; žametno mehek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
živálski -a -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na živali: živalski organizem; živalska koža / živalska vrsta / živalski strup; živalska maščoba; živalsko lepilo / živalske bolezni / živalski ornament / uporabljati za koga živalska imena / živalski vrt
♦ astr. živalski krog dvanajst ozvezdij ob ekliptiki, katerih večina ima imena živali; biol. živalski mikroorganizmi; živalski plankton; živalska podvrsta, populacija; biol., kem. živalske beljakovine; farm. živalsko oglje oglje iz živalskih snovi; kem. živalski škrob iz glukoze nastali ogljikov hidrat, ki se nabira v jetrih in mišicah; lit. živalski ep; živalska pravljica, pripovedka - 2. ekspr. ki izvira samo iz telesnosti, nagonov: živalski odnos do spolnosti / studili so se ji njegovi živalski nagoni
- 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: živalski strah pred smrtjo; živalska pohlepnost; živalsko sovraštvo do nasprotnikov / iz sobe je bilo slišati živalsko kričanje zelo glasno
živálsko prisl.: živalsko oblikovani uhlji; živalsko popadljiv; sam.: razkriti živalsko v človeku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
žoltéti -ím [u̯t] nedov. (ẹ́ í) star. - 1. rumeneti: klasje, listje žolti / koža mu je začela žolteti
- 2. rumeno se odražati, kazati: med skalami je žoltela trava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.