á m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, á ája (ā) prva črka slovenske abecede: beseda se konča na a;
mali a;
veliki A;
nečitljivi aji / kot nadomestilo za ime osebe A je dal B polovico zneska / A bomba atomska bomba // samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: dolgi a
● če si rekel a, reci tudi b nadaljuj; povej vse; od a do ž od začetka do konca, vse
♦ lit. rima aabb zaporedna rima; mat. 2a + 3bá neskl. pril. prvi po vrsti: odstavek A; razdalja od točke A do B; v prvem členu pod točko a / 1. a razred / hotel A kategorije
♦ lingv. a-osnova ajevska osnova; med. krvna skupina A; vitamin A in A vitamin; muz. ton a ton na šesti stopnji C-durove lestvice; A-dur durov tonovski način s tremi višaji; a-mol izhodiščni molov tonovski način; šah. polje a 1 prvo polje v prvi navpični vrsti z leve strani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
ad infinítum prisl. (ȋ) knjiž. brez konca in kraja, v neskončnost: odlašati ad infinitum;
in tako naprej ad infinitum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
apokalípsa -e ž (ȋ) rel. grozljivo veličastni opisi konca sveta: temne vizije apokalipse / Apokalipsa zadnja svetopisemska knjiga z videnji apostola Janeza o koncu sveta; pren. atomska apokalipsa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
aposiopéza -e ž (ẹ̑) lit. opustitev, opuščanje konca stavka zaradi večjega učinka, zamolk: med govorniškimi figurami je največkrat uporabljal aposiopezo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
artíst -a m (ȋ) - 1. kdor nastopa v varieteju, kabaretu, cirkusu: bil je artist in akrobat; nastop potujoče skupine artistov; življenje cirkuških artistov
- 2. ekspr. kdor do največje popolnosti obvlada kaj: ni bil samo telovadec, ampak artist; artist, kakršen je Prešeren, do konca izbrusi obliko pesmi; ni resnična ustvarjalna osebnost, marveč samo artist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
bíti bíjem nedov., 3. mn. stil. bijó; bìl (í ȋ) - 1. močno, ostro zadevati se ob kaj: dež bije ob okna; plešoče noge bijejo ob tla; debele kaplje so mu bile v lice; veter jim bije v obraz; toča bije po strehi / preh., pesn. kolesa bijejo enakomerno pesem; pren. luč bije v oči; trušč nam bije v ušesa
// udarjati z nogo, z roko ob kaj: biti s pestjo po mizi; konji bijejo s kopiti ob tla / konj bije in grize brca; togotno biti okoli sebe - 2. dajati komu udarce: bije in udriha; biti do krvi; biti po glavi; bije ga kot živino; biti se po čelu
// knjiž., z notranjim predmetom udeleževati se oboroženega boja: biti odločilno bitko; biti boj s sovražnikom; bitke se bijejo; pren. biti hude duševne boje - 3. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas: ima stensko uro, ki bije; preh. njihova ura bije tudi četrti; ura kaže tri in bije dve; pol bije; nar. ura je bila osmo osem; brezoseb. deset je bilo; pravkar bije pet
- 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično poganjati kri po žilah: srce mu še bije; srce bije divje, hitro; srce bije kot kladivo / žila komaj še bije / knjiž. kri živahno bije po žilah
- 5. v zvezi biti plat zvona z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo: ko je videl, da gori, je stekel v zvonik in začel biti plat zvona; brezoseb. plat zvona je bilo; pren. problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvona
// star. z udarjanjem povzročati, da glasbilo oddaja glasove; igrati, tolči: biti na cimbale; biti v boben - 6. knjiž., redko širiti se, prihajati od kod: iz zidu bije hlad; pren. iz njegovih besed bije sovraštvo
● kap bije na prag od konca strehe padajo kaplje na prag; knjiž. na koga bije sum kdo je osumljen; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; ekspr. zadnja ura mu bije umira; skrajni čas je, da to stori; ekspr. njegovemu tiranstvu bije zadnja ura bliža se konec njegovega tiranstva; vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti; iron. saj vemo, koliko je ura bila kakšen je položaj; star. tuja vrata ga bodo bila po petah ne bo imel svojega doma; ekspr. kaj ga pa biješ kaj počenjaš neumnosti; biti (si) takt s palico dajati (si) takt; raba peša otroci bijejo žogo igrajo nogomet; rumena barva hiše bije v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; star. srce mu za drugo bije ljubi drugo
♦ etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici
bíti se - 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: biti se za svobodo; biti se do zadnje kaplje krvi, do zadnjega; biti se na življenje in smrt; pren. novo se bije s starim
// knjiž. dvobojevati se: zaradi žalitve se je bil z njim; star. biti se na sablje - 2. zelo si prizadevati za kaj: bili so se za delavske pravice
- 3. biti v nasprotju s čim: tako ravnanje bi se bilo z njegovimi nazori / barve se bijejo med seboj
bijóč -a -e: stopala je, bijoč s palico ob tla; bijoča ura; burno bijoče srce; v oči bijoča neumnost
bít -a -o nar.: hiša iz bite ilovice zbite, steptane; deca je večkrat »bita ko sita« (I. Potrč) tepena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
blódenje -a s (ọ́) glagolnik od bloditi:- a) blodenje brez konca; blodenje po gozdu
- b) vročično blodenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
body art1 -- -a cit. [bôdi árt] in bôdiárt -a m (ȏ, ȃ) umetnostna smer, ki je nastala v drugi polovici 20. stoletja in uporablja telo kot sestavni del umetniškega dela: Z razstavo želijo pokazati različna dela mladih likovnih umetnikov, ki uporabljajo jezik in poetičnost alternativnih, opozicijskih kultur, kot so stripi, prebadanje telesa, body art, tetoviranje in grafiti | Umetnika pri svojem zvočno-vizualnem performansu uporabljata izbrane prvine likovne umetnosti, izrazila filmske in videoumetnosti ter šokantnost in sporočilnost sodobnega bodiarta E ← agl. body art iz body 'telo' + art 'umetnost'body art2 -- -- v prid. rabi
bodyartistični: body art performans; Body art umetniki s konca 60. in z začetka 70. let govorijo o sebi kot o svojem delu
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
brezkônčen -čna -o prid. (ó) knjiž. ki je brez konca: brezkončna pot;
širno, brezkončno morje / brezkončne noči brez spanja // ekspr. zelo velik ali dolgo trajajoč: brezkončna žalost; brezkončno gorje / brezkončna tišina
♦ strojn. brezkončni vijak vijak, ki se vrti, a se v vzdolžni smeri pri tem ne premika; teh. brezkončna veriga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
brezkrájen -jna -o prid. (ā) knjiž. ki je brez kraja, konca: brezkrajen prostor / brezkrajni gozdovi; brezkrajne vode oceana // ekspr. zelo velik ali dolgo trajajoč: brezkrajna sreča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
caraván in karaván -a [ka-] m (ȃ) - 1. osebni avtomobil, katerega karoserija se razlikuje od navadne po do konca zadnjega dela podaljšani strehi: v caravanu je za zadnjimi sedeži še veliko praznega prostora / opel caravan
- 2. tur. stanovanjska prikolica: udoben caravan z mizico in posteljama; neskl. pril.: karoserija v caravan izvedbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
civílniSSKJ -a -o prid. (ȋ) civílna drúžba -e -e ž (ȋ, ȗ)
združenje državljanov, ki zastopa javne interese nasproti ukrepom oblasti: Protestu predstavnikov civilne družbe zaradi zadnjih sprememb na listi zdravil, s katerimi so se nekatera zdravila za otroke in mladostnike znašla na negativni listi, še ni videti konca
civílna iniciatíva -e -e [inicijativa] ž (ȋ, ȋ)
organizirana skupina občanov, ki zastopa kako mnenje, predlog, zahtevo ljudi; civilna pobuda, državljanska pobuda: Civilna iniciativa je na javni obravnavi dala osem pripomb
civílna nèposlúšnost -e -i ž (ȋ, ȅ-ú)
nenasilna nepokorščina državnim organom; državljanska neposlušnost: »Koraka k civilni neposlušnosti si preprosto nisem upal napraviti,« priznava, poboža svojo žametno sivo siamsko mačko in se zasmeje
civílna pobúda -e -e ž (ȋ, ȗ)
organizirana skupina občanov, ki zastopa kako mnenje, predlog, zahtevo ljudi; civilna iniciativa, državljanska pobuda: Civilna pobuda je peticijo s 1300 podpisi včeraj poslala občinskemu svetu občine, ki je po podpisu pogodb z agencijo podprl sodelovanje v postopku iskanja lokacije za odlagališče radioaktivnih odpadkov
civílni pogúm -ega -a m (ȋ, ȗ)
pogum, ki ga kdo izkazuje s tem, ko javno pove svoje mnenje in ga zastopa pred oblastjo ne glede na posledice v javnosti: Konkretna ocena je rezultanta več dejavnikov, med katerimi velja poleg strokovnosti omeniti predvsem osebno poštenost, civilni pogum in poklicno etiko
civílno slúženje vojáškega róka -ega -a -- -- s (ȋ, ú, á, ọ̑)
služenje vojaškega roka z opravljanjem dela v civilni ustanovi: Z odpravo civilnega služenja vojaškega roka so morali povečati število operativcev
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
čákaj -te medm. (ā) - 1. izraža zahtevo po premisleku, pojasnitvi: čakaj, kaj sem že hotel reči? čakaj, ne bo tako, kakor praviš; čakajte, povejte vse, kar veste o tem
- 2. izraža grožnjo: le čakaj, bova že poračunala; no, čakaj, mrcina; vam že pridem do konca, le čakajte; čakaj, čakaj, tudi tebe bo izučilo; prim. čakati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
čedájski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Čedad: čedajska cerkev
♦ lit. čedajski evangeliar in Čedajski evangeliar zapisi germanskih in slovanskih, večinoma slovenskih osebnih imen v 9. in 10. stoletju v latinskem evangeliarju; čedajski rokopis in Čedajski rokopis zapisi ustanovnih maš Marijine bratovščine v Černjeji v Beneški Sloveniji s konca 15. stoletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
čépica -e ž (ẹ̄) pokrivalo brez krajevcev, navadno mehko: nositi, sneti čepico;
nočna čepica;
operacijska, slaščičarska, športna, vojaška čepica;
norčevska čepica s kraguljčki;
čepica s ščitkom / baskovska čepica
♦ bot. koreninska čepica varovalno tkivo iz rahlo povezanih celic, ki obdaja vršičke korenin; med. Hipokratova čepica obveza za glavo, pri kateri je glava povita od čela do konca lasišča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
číl -a -o prid. (ī í) raba peša krepek, čvrst, svež: starec je še vzravnan in čil;
čuti se čilega;
ostal je do konca telesno in duševno čil / čil konj / čil glas / ekspr. ste vsi čili in zdravi?
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
čŕka -e ž (ŕ) - 1. znak za glas: beseda ima tri črke; napisati črko a; vklesati črke v kamen; naslov je natisnjen z debelimi črkami; črne, zlate črke; razločne, velike črke; podpisal se je samo z začetnimi črkami svojega imena; zadnja črka abecede; tip črk / cirilske, latinske črke; pisane, tiskane črke; otrok pozna že vélike in male črke; črke za slepe / tiskarna je dobila novo garnituro črk; ulivanje črk
♦ tisk. krepka črka z debelimi potezami; kurzivna črka oblikovana postrani; svetla črka s tankimi potezami - 2. ed., knjiž. kar predstavlja zunanjo stran povedanega: to je tuje duhu in črki mojega spisa; ni prevzel duha njegovih del, ampak samo njihovo črko / slepo se držati črke zakona
● črke mi plešejo pred očmi pri branju imam občutek, da niso pri miru; ekspr. ni vse do črke tako, kot so te učili popolnoma, čisto; premisliti odgovor od prve do zadnje črke od začetka do konca; ne smeš razumeti po črki dobesedno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. to dejanje bo zapisano v zgodovini z zlatimi črkami dobilo bo pomembno mesto, ohranilo se bo v častnem spominu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
čvekánje -a s (ȃ) glagolnik od čvekati: sit sem tvojega čvekanja;
dosti časa so zapravili z nepotrebnim čvekanjem / čvekanja o poroki ni bilo ne konca ne kraja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dán dnéva m, rod. mn. dní tudi dnévov, daj. mn. stil. dném; daj., or. dv. stil. dnéma; v prislovni rabi: rod. ed. dné, or. ed. dnévom in dném; rod. mn. dní, tož. mn. dní, mest. mn. dnéh in dnévih; tož. dv. dní tudi dnéva (ȃ ẹ̑) - 1. čas štiriindvajsetih ur, ki se začne ob polnoči in traja do polnoči: leto ima 365 dni; od takrat je minilo štirinajst dni; pridem čez dva dni, čez teden dni; pred (nekaj) dnevi je odšel; večkrat na dan se oglasi; prvi, zadnji dan v mesecu, tednu; dela vsak dan, vsak drugi dan; dan pozneje se je zgodilo; dan pred praznikom; nekaj dni po tem / štirinajst dni morja mu je dovolj / ekspr. nevarnost je vsak dan, z vsakim dnem večja / ekspr.: dogodek dneva najpomembnejši dogodek; bil je junak dneva najpomembnejša osebnost
// pri datiranju: Ljubljana, (dne) 7. julija; star. na dan 27. junija
♦ rel. sodni dan čas, ko bo Kristus sodil ljudem
// s prilastkom ta čas, določen za posebne namene, opravila: plačilni dan; vsak petek je semanji, tržni dan; uradni dan določen za uradovanje s strankami
// delovni dan delovnik
// rojstni dan
// s prilastkom ta čas, posvečen spominu na kaj: Prešernov dan; dan zmage; dan žena - 2. čas svetlobe od sončnega vzhoda do zahoda, ant. noč: dan je že; dan se daljša, krajša; dan se dela dani se; dan raste postaja daljši; deževen, jasen, lep, meglen, sončen dan; jesenski, pomladni dan; kot noč pa dan sta zelo različna
// ves dan je hodil okrog; ekspr. ves ljubi, božji dan sedi; zjutraj je bilo oblačno, čez dan se je zjasnilo; še za dne je prišel domov ko je bil še dan; z dnem je pritisnil mraz ko se je zdanilo
// ekspr. beli dan zgodilo se je sredi belega dne; ob, pri belem dnevu si je upal to storiti podnevi; ne skrivaj, javno; jasno kakor beli dan / vasi sta dan hoda narazen / kot pozdrav dober dan! - 3. mn., s prilastkom omejeno trajanje v življenju, bivanju: potekajo mu brezskrbni dnevi; burni, veseli dnevi; to so bili zanj odločilni, usodni dnevi / ekspr. črni, pasji dnevi zelo neprijetni, hudi
// slabo mu gre na stare dni / ekspr., z oslabljenim pomenom: do konca (svojih) dni ti bom hvaležen; dneve mladosti je preživel na deželi
// omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: spomini na partizanske dni; dnevi okupacije / v davnih, nekdanjih dneh / star. njega, svoje dni včasih, nekdaj
● jutri je še en dan misliti je treba tudi na prihodnost; še je čas; tudi ta dan je napočil čas, ko se je izpolnilo pričakovanje; ekspr. dnevi so mu šteti kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; na dan vse pride na dan vse se izve, pojasni; ekspr. kar na dan z besedo povej, kaj misliš; ni hotel z resnico na dan povedati resnice; voda je udarila na dan nenadoma, z veliko silo pritekla iz odprtine; dan na dan, dan za dnem hodi sem kar naprej, zelo pogosto; ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma; ekspr. leto in dan je čakal zelo dolgo; približno eno leto; iz dneva v dan mu govori isto kar naprej, ves čas; ekspr. živi iz dneva v dan brez cilja, brezskrbno, tja v en dan tjavendan; ekspr. govoriti tja v tri dni brez smisla, neumnosti; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; ekspr. v nedeljo so imeli nogometaši črn dan doživeli so neuspeh; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; lepega dne se je vrnil nenadoma, nepričakovano; pasji dnevi čas od 23. julija do 23. avgusta; ekspr. takrat smo imeli pasje dneve dneve hude vročine; ekspr. pravi sodni dan je bil velika zmeda, razdejanje; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; preg. ne hvali dneva pred večerom ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
detínstvo -a s (ȋ) knjiž. otroška doba, otroštvo: že iz detinstva sta dobra prijatelja
♦ ped. doba otrokovega razvoja od konca prvega leta starosti do vstopa v šolo; zgodnje otroštvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
digitalizíran -a -o prid. (ȋ) pretvorjen v (elektronsko) obliko, ki je osnovana na zaporedju številk 0 in 1: digitalizirana glasba; digitalizirana oblika; digitalizirana slika; Slovensko telefonsko omrežje bo do konca leta v celoti digitalizirano E ↑digitalizírati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
díh -a m (ȋ) - 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: šteti dihe; to je bil njegov zadnji dih; pogostnost dihov
// dihanje: stisnil ga je tako močno, da mu je zastajal dih; pridrževati, zadrževati dih; dolgo je zdržal brez diha - 2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njegov dih na obrazu; grela ga je s toplim dihom; pren., ekspr. zjutraj se je videl dih zemlje nad vlažno črnico
// knjiž. rahlo pihanje, pihljanje: dih večernih sapic; sveži dih z gora
// knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: pomladni dih; čutim dih smrti; dih novega časa
● ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; brez diha je čakal, kaj bo zelo napeto; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; knjiž., ekspr. v tem ni niti diha resnice prav nič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dihljáj -a m (ȃ) - 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: z vsakim dihljajem vdihne in izdihne okrog pol litra zraka; zaradi razburjenosti se je število dihljajev spremenilo
● ekspr. do zadnjega dihljaja do konca življenja, do smrti; evfem. videti je, kakor bi bili vsi v zadnjih dihljajih kakor bi umirali - 2. redko iz pljuč iztisnjeni zrak; dih: začutil je njen topli dihljaj / pomladni dihljaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dilúvij -a m (ú) geol. starejša doba kvartarja; pleistocen: geološke najdbe iz konca diluvija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dlán -í ž (ȃ) - 1. notranja stran roke od zapestja do prstov: črte na dlani; mesto pozna kakor svojo dlan zelo dobro; to je kakor na dlani očitno, jasno; pokrajina pred nami je kot na dlani dobro, razločno vidna
// ekspr.: miza je bila tako obložena, da ni bilo niti za dlan prostora skoraj nič; okoli hiše je komaj za dlan zemlje zelo malo
// notranja stran roke od zapestja do konca prstov: razpreti dlan; skrčiti dlan v pest; nasloniti glavo v dlani; na dlaneh se mu pozna, da težko dela; podprl si je glavo z dlanmi; raskava, žuljava dlan / pesn. božja dlan nebo, nebesni obok - 2. knjiž. del zgornje človeške okončine od zapestja do konca prstov; roka: moja dlan nima več take moči; položila mu je dlan na ramo
● pog. pazi se, me že srbijo dlani imam željo, čutim potrebo, da bi te udaril; ekspr. uspeh je bil na dlani očiten, jasen, zagotovljen; ekspr. na dlani imamo vse tvoje dosedanje delo dobro, natančno vemo, kaj si delal; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dnò -à s, rod. mn. dnòv in dnóv stil. dán, mest. mn. dnìh in dnéh (ȍ ȁ) - 1. spodnji, osnovni del posode ali posodi podobne priprave: izbiti sodu dno; napraviti, očistiti dno; vstaviti sodu dno; gošča se zbira na dnu lonca; kovček z dvojnim dnom; ravno dno; skleda brez dna / dno ladje, panja; posteljno dno iz žične mreže / izpiti kozarec do dna do konca, popolnoma
// kot poziv pri pitju do dna! / pesn. izpiti kupo bridkosti do dna
// spodnji, najnižji del poglobitve v zemeljski površini: voda je tako globoka, da ne dosežeš dna; ladja je zadela ob dno; morsko, rečno dno; peščeno dno; plitvo dno; kamenje na dnu potoka / v dno se je prišlo po skalnati in grmičasti strmini; pren. dno neba - 2. navadno s prilastkom del prostora ali plast, ki je tik nad spodnjo ploskvijo: zajeti vodo z dna; potopiti kaj na dno morja; pog. kaj delate s čolnom, bi radi šli na dno? bi se radi potopili; na dnu brezna, jame je temno; globoko v dnu je ležalo mesto; pren. s pogledom je hotel prodreti na dno njegove duše; na dnu sta si prav blizu, saj sta že dolgo prijatelja; če natančneje presodimo, ni na dnu nič resnega
// spodnji del česa: tam je dno stene; brezno je segalo nekako do dna hriba; sedel je na dnu stopnic
// najbolj oddaljeni del česa: z dna ulice so prihajali neprijetni zvoki / v dnu oči je smeh; pren., vznes. njegov glas prihaja k nam iz dna stoletij - 3. knjiž., navadno s prilastkom najnižji, najrevnejši družbeni sloj: dno družbe; v drami je prikazano dno takratnega življenja; ljudje z malomeščanskega dna / bil je pometač, živel je prav na dnu
- 4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše je prepričan; iz dna srca sem ti hvaležen; ljubiti, sovražiti iz dna srca; v dno duše, srca ga je bilo sram / v dnu svoje duše se je čutil ponižanega
// v zvezi do dna popolnoma, čisto: dojeti do dna; dogodek ga je do dna pretresel; spoznal ga je do dna
● pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; tej stvari ne vidim dna konca; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. ta prepad je brez dna zelo globok; pogledati, seči stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; priti vprašanju do dna razrešiti vprašanje; dihniti iz dna globoko iz pljuč; iz dna spremeniti življenje popolnoma, v celoti; publ. naše moštvo je na dnu tabele na enem izmed zadnjih mest; na zadnjem mestu; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano
♦ anat. lobanjsko dno sestavljena ploščata kost, ki deli lobanjsko votlino od ustne in nosne votline; medenično dno mišična obloga spodnjega dela medenice; bot. listno dno del lista, kjer vstopa iz stebla osrednja listna žila; geogr. dno doline; muz. resonančno dno spodnja plošča resonančnega trupa pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
do predl., z rodilnikom - 1. za izražanje meje v prostoru
- a) do katere sega dejanje: priteči do cilja; ne morem do njih; voda sega do pasa; do roba poln kozarec / kako daleč je do tja / z drugim predlogom: v vodi do nad kolen; zapet je do pod brade; do pod vrh hriba je še dobro uro; pren. priti do prepričanja; pomagati do uspeha; ključ do spoznanja
- b) redko proti kateri je dejanje usmerjeno: imam prošnjo do vas; obrni se do župana na župana
- 2. za izražanje meje v času, do katere sega dejanje: do tega časa, trenutka se še ni vrnil; bedeti do jutra; vztrajati do konca; bil je pri zavesti do zadnjega (trenutka); koliko (dni) je še do praznikov; ura je pet (minut) do dvanajstih 1155
// do takrat bo vse drugače; do včeraj je bil še zdrav; do nedavna je bilo podjetje še močno donedavna
// otroci do petega leta starosti; čas do počitnic / s prislovno predložno zvezo: cesta bo asfaltirana do pod konec jeseni; do pred tremi dnevi se še ni vedelo; do pred kratkim je delal v tovarni - 3. za izražanje količine: tehtnica je do tisočinke grama natančna; zapor do treh dni
// z nesklonljivim izrazom količine za izražanje- a) dosežene mere: našteti do deset
- b) skrajne dosegljive mere: za ta prekršek je določena kazen do pet tisoč dinarjev / gorovje se vzpenja do tri tisoč metrov; vinograd daje do deset hektolitrov
- c) približne mere: drevesa so do trideset korakov vsaksebi
- 4. v zvezi z od za izražanje začetne in končne meje: vlak vozi od Ljubljane do Beograda / dela od šestih do dveh; prodaja vstopnic od 9. do 11. ure; odprto (od) 7-20 / nočne temperature se gibljejo od minus dve do plus tri
// včasih v zvezi z od za izražanje približne, vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev; ležal bo pet do deset dni / publ. jutri bo rahlo do pretežno oblačno - 5. za izražanje načina, posledice dejanja: dež jih je do kože premočil; smejati se do solz; urezati se do krvi
// za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: odkrit do brezobzirnosti; do dobrega se seznaniti s problemi; do grdega sta se sprla zelo, hudo
// dogodek ga je do dna pretresel popolnoma, čisto - 6. za izražanje razmerja, navadno čustvenega: dekletu ni dosti do plesa; veliko nam je do tega, da pridete; ljubezen do domovine; ima veselje do glasbe; usmiljen do trpečih / obveznosti do družbe; pravica do pokojnine
● ekspr. sestradan do brezumja popolnoma, čisto; ekspr. ni vse do črke tako, kot so te učili popolnoma, čisto; ekspr. vsi do enega so prišli prav vsi; ekspr. težav ne premagaš od danes do jutri kmalu, hitro; ekspr. do kraja naveličan popolnoma; ekspr. zna do malega vse vse; skoraj vse; knjiž., redko stali so mož do moža tesno skupaj; publ. cesta bo do nadaljnjega zaprta dokler ne bo odlok preklican; ekspr. do skrajnosti površen zelo; ekspr. do vraga je vroče zelo, silno; preg. zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dobráti -bêrem dov., tudi doberó; dobrál (á é) končati branje: učitelj je dobraldobráti se beroč priti do česa: komaj se je dobral do konca knjige
dobrán -a -o: v dveh večerih je bila knjiga dobrana; Prešernove pesmi niso nikoli zares dobrane popolnoma, čisto dojete
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
docvèsti tudi docvestì -cvetèm, in docvêsti -cvêtem [-cvə- in -cve-] dov., stil. docvèl docvelà in docvêla in docvetèl docvetlà in docvêtel docvêtla (ə̀ ȉ ȅ; é) navadno sedanji čas cvesti do konca: rože je pomoril mraz, še preden so docvele / akacije so že docvele; prim. docveteti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
docvetéti -ím dov. (ẹ́ í) cveteti do konca: te rože pri nas ne bodo docvetele;
prim. docvesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dodélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. končati delo: ko boste dodelali, boste dobili plačo; za danes smo dodelali
● ekspr. pri nas si dodelal, lahko greš ne želimo več imeti stikov s teboj - 2. izdelati do konca: krojač je dodelal obleko; sliko je že dodelal
- 3. opraviti dokončna dela za lepši videz, boljšo kakovost: tkanine je treba po tkanju še dodelati in oplemenititi
dodélan -a -o: spis še ni dodelan; napol dodelane obleke; tehnično dodelana skladba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
doglédati -am dov., dogléj in doglèj dogléjte (ẹ́ ẹ̑) - 1. s pogledom doseči: ni mogel dogledati konca ravnine; komaj je dogledal do vrha
- 2. knjiž. doumeti, dojeti: dogledati globočino človeške bede; dogledati vlogo umetnosti v družbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dognáti -žênem dov., doženíte (á é) - 1. z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa: premišljeval je, a dognati ni mogel ničesar; poskušal je dognati kaj stvarnega; dognati resnico; zdravnik je dognal vnetje; hotel bi dognati, če dogovor še drži; dognal je, da mora nalogo opraviti čimprej; brez težave je dognal, kaj pomeni njeno vedenje; dognati s poskusi
♦ jur. dognati istovetnost osebe; dognati krivdo - 2. knjiž. izoblikovati popolnoma, do konca: prevajalec je prevod res dognal / misli ni mogel vselej do kraja dognati; nekatere pesmi je dognal do take popolnosti, da so neprevedljive
- 3. star. narediti, izvesti kaj do konca: delo je srečno dognal; dognati kupčijo, pravdo
● star. rad bi umrl, dognal sem prišel sem do konca življenja; star. dognala je svoje življenje umrla je - 4. star. skleniti, dogovoriti se: starši so dognali, naj se fant in dekle vzameta
dognán -a -o: Prešernov vpliv na druge pesnike je dognan; to je že dognana resnica; ta novela je najbolj dognana; pravda je dognana; stvar še ni dognana; oblikovno in vsebinsko dognan prevod; film je po izrazu dognan
● redko opazil sem, da so čevlji že močno dognani ponošeni, obrabljeni; redko ljudje so bili od dolge poti dognani do konca zelo utrujeni, izčrpani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dogradíti -ím dov., dográdil (ī í) končati gradnjo: začeli so že pred tremi leti, pa še niso dogradili // zgraditi do konca: dograditi most, stavbo / daljnovod so dogradili že pred rokom; pren. pisatelj ni dogradil posameznih značajev; družbe ni mogoče dograditi v enem samem obdobjudograjèn -êna -o: dograjen svetovni nazor; dograjena proga; drama je oblikovno in vsebinsko dograjena; poslopje nove šole je bilo te dni dograjeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
doigráti -ám dov. (á ȃ) - 1. končati igranje, igro: pianistka je doigrala in se poklonila; doigrati simfonijo / doigrati partijo šaha; pren. kmalu je doigral svojo politično vlogo; doigrali so za vedno
- 2. knjiž. izoblikovati popolnoma, do konca: igralci niso doigrali te v bistvu preproste scene; vlogo kralja je dobro doigral
doigrán -a -o: tragedija je doigrana; moja vloga je doigrana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dokadíti -ím dov., dokádil; dokajèn (ī í) kaditi do konca: dokaditi cigareto, pipo / dokadil je in vstal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dokipéti -ím dov., tudi dokípel (ẹ́ í) - 1. kipeti, vreti do konca: v slabih zidanicah mošt ne more popolnoma dokipeti
- 2. ekspr. priti do viška: strasti so dokipele
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dokončáti -ám dov. (á ȃ) - 1. narediti, izvesti kaj do konca: slikar je dokončal portret / dokončati začeto delo; dokončati partijo šaha; pravdo smo dokončali / učenec je dokončal šolo
● vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je - 2. zastar. skleniti: zbor je soglasno dokončal, da je treba stvar urediti
dokončán -a -o: po dokončanem obredu so se ljudje razšli; ali je preiskava dokončana? ta roman ni dokončano delo; njeno življenje je dokončano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dokônčen -čna -o prid. (ó) - 1. narejen, izveden do konca: pripraviti dokončni načrt; dokončen proizvod; dokončna montaža / dokončna zmaga / delo dobiva dokončno podobo
- 2. ki se ne da spremeniti; nepreklicen, neovrgljiv: odločba ustavnega sodišča je dokončna; sodba je dokončna / ustvaril si je dokončno mnenje; zavzeti dokončno stališče
● publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan
dokônčno prisl.: dokončno oblikovati; kdo bo o tem dokončno odločal? športno igrišče je treba dokončno urediti; dokončno redigirana drama; sam.: nočem trditi kaj dokončnega; ni še nič dokončnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dokúhati -am dov. (ú ȗ) skuhati do konca: fižol je trd, treba ga je še dokuhati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dolénjec -jca m (ẹ́) - 1. prebivalec spodnjega, dolnjega konca vasi: zbrali so se gorenjci in dolenjci
- 2. dolenjsko vino: pila sta dolenjca
- 3. pog. vlak, ki vozi na Dolenjsko: voziti se z dolenjcem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dopêči -pêčem dov., tudi dopekó; dopêci dopecíte; dopékel dopêkla (é) - 1. speči do konca: janjca so dopekli; krompir se je že dopekel
- 2. dodatno, zraven speči: dopekla je še nekaj peciva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dopítati -am dov. (ī) spitati do konca: dopitati prašiča
♦ čeb. dopitati čebele dati jim jeseni toliko hrane, kolikor je potrebujejo za čez zimodopítan -a -o: dopitana živina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
doplésati in doplesáti -pléšem dov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. končati plesanje: ko je doplesala, so ji vsi ploskali; doplesati ples; komaj je doplesala do konca
- 2. s plesanjem priti kam: doplesala sta do mize; pren. daleč smo doplesali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dorêči -rêčem dov., dorêci dorecíte; dorékel dorêkla (é) izreči, povedati do konca: ni dorekel besede;
njegovo misel so dorekli drugidorečèn -êna -o: izjava ni bila dorečena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
doredíti -ím dov., tudi dorédi; dorédil; dorejèn (ī í) zrediti do konca: dorediti prašiča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dotírati2 -am dov. (ȋ) ekspr., redko prignati, privesti: tatu so dotirali na stražnico // zastar. izoblikovati popolnoma, do konca; dognati: prevajalec je prevod res dotiral
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dotólči -tólčem [ou̯] dov., dotólci dotólcite in dotolcíte; dotólkel dotólkla (ọ́) potolči, pobiti do konca: dotolkli so jih s puškinimi kopiti;
s palico je dotolkel žival / sovražnik nas hoče frontalno dotolči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
douméti -úmem stil. -uméjem dov., tudi doúmel; doúmljen tudi doumét (ẹ́ ȗ, ẹ̑) popolnoma, do konca razumeti, spoznati: doumeti bistvo problema, smisel stavka;
ne more doumeti vsega, kar se je zgodilo;
prizadeval si je doumeti pisateljevo osebnost;
doumela je to do dna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dovréti -vrèm dov. (ẹ́ ȅ) vreti do konca: mošt je dovrel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
drséčiSSKJ -a -e prid. (ẹ́) drséči délovni čàs -ega -ega čása m (ẹ́, ẹ́, ȁ á)
delovni čas, ki se glede začetka in konca lahko prilagodi potrebam delavca ali delodajalca; fleksibilni delovni čas, gibljivi delovni čas: uvesti drseči delovni čas; Še sreča, da ima drseči delovni čas in lahko pride v službo tudi po osmi uri
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
držáti -ím nedov. (á í) - 1. imeti kaj z rokami oprijeto: držati kozarec; držati za kljuko, vrv; detektivove roke so ga čvrsto držale; držal ga je kakor v kleščah / od smeha smo se držali za trebuhe / držita se za roke
// z rokami imeti oprijeto kaj zaradi kakega namena, dela: otroka je naučila držati svinčnik; ne zna držati kose; držati (za) plug naravnavati ga pri oranju
// le dobro ga drži, da ti ne uide; drži se, da ne boš padel / kot klic za ščuvanje psa dŕži ga - 2. opravljati delo, ki kaj povezuje v celoto: led drži kamenje skupaj; vezi so trdno držale; žeblji čvrsto držijo / ekspr. čeprav bolan, je oče le še trdno držal kmetijo skupaj
- 3. ohranjati kaj v določenem položaju, kljub delovanju nasprotne sile: balkon držita dva stebra; komaj je držal tram pokonci; s kolom je držal škaf pod vodo / sadno drevje je polno, da komaj drži; sneg je bil premehek, da bi nas držal / ključavnica ni dolgo držala, vrata so kmalu popustila
// ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: fant je držal dekle v objemu; držati roke na hrbtu; držati otroka v naročju; otrok drži kar naprej prst v ustih / knjigo drži narobe; držati glavo pokonci - 4. s širokim pomenskim obsegom s svojo oblastjo, z vplivom ohranjati koga na določenem mestu:
- a) že od včeraj ga držijo na policiji; držali so ga zaprtega
- b) mati je držala otroke v prostem času doma
- c) vso noč so nas s strojnicami in minami držali od sebe / dekle je držalo svojega najnovejšega znanca v spoštljivi razdalji
- č) preostali denar je držala za hude čase / trgovci niso hoteli prodajati blaga ceneje, rajši so ga držali v skladiščih
// vojaško obvladovati kak prostor, objekt: cesto zanesljivo drži naša druga četa; sovražnik še zmeraj drži nekatere pomembne postojanke
// pog. ohranjati koga pod vplivom, v oblasti: silna besnost me je držala; krč ga že spet drži / ni mogel več držati nejevolje zadrževati, tajiti
- 5. s širokim pomenskim obsegom s svojo dejavnostjo, postopki ohranjati kaj v določenem stanju: držati potrošnjo v mejah realnih možnosti; razred drži v disciplini; držati repertoar na visoki umetniški ravni; načrt držijo v strogi tajnosti
// delati, da se kaj ohranja, bistveno ne spreminja: držati čistočo med boleznijo; držati ritem pri plesu; držati začetni tempo do konca teka / to blago drži barvo; izdelki držijo svoje cene / pog. držati rekord v metu krogle
// pog. ohranjati svojo bistveno lastnost, uporabnost: te hlače že zelo dolgo držijo; pričeska ji odlično drži; tisti stari voz še zmeraj drži je uporaben; tako konzervirana zelenjava (se) drži skozi vso zimo se ne pokvari - 6. žarg., s širokim pomenskim obsegom zaradi kakega namena ohranjati kaj v kakem odnosu: poleg goveje živine drži še ovce in dve kozi ima, goji; že nekaj časa ne drži več služkinje nima; tega artikla pri nas ne držimo nimamo, ne prodajamo
// držati blago na zalogi - 7. pog. trajati: deževje je držalo tri tedne; padel je v duševno odsotnost, ki je držala; lepo vreme se bo še držalo
- 8. biti tak, da ne more skozi tekočina, sipka snov: bazen drži; čevlji mi sploh ne držijo, nogavice imam čisto mokre; lonec drži, čeprav je malo počen / otrok ne drži vode ne more zavestno uravnavati odvajanje seča
- 9. s prislovnim določilom imeti določeno prostornino: ta posoda drži malo manj kot pet litrov; koliko drži sod
- 10. biti v skladu z resničnostjo: vremenska napoved je malokdaj držala; številke niso povsem držale; drži kot pribito / ta predpis ne drži več ne velja
// navadno v zvezi z beseda, obljuba vztrajati pri obveznosti: vse obljubi, a ničesar ne drži; držati besedo, obljubo / brezoseb., kot podkrepitev drži, jutri se vidiva - 11. biti usmerjen, voditi, peljati: pojdi po cesti, ki drži v dolino; most drži preko reke; stopnice držijo navzgor / čez travnik je držala krvava sled / ena vrata držijo v spalnico, druga pa naravnost na vrt
- 12. pog., navadno z orodnikom strinjati se s kom in ga podpirati pri delovanju: zmeraj drži z bogatimi, z močnejšimi; vsi držijo z njim; mati je držala s sinom proti očetu; sošolci držijo skupaj
- 13. nižje pog., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža opravljanje dejanja, ki ga določa samostalnik: držati govor; držati predavanje predavati, imeti predavanje; držati komu dolge pridige / držati stražo biti na straži, stražiti
// držati pod kontrolo kontrolirati - 14. nižje pog., v zvezi z na ceniti, dati na kaj: ljudje držijo nanj; držati na svojo čast
- 15. zastar. imeti, šteti za: za nespametnega koga držati; tiste narode so držali za manj civilizirane
● ekspr. kaj te le danes drži? zakaj si tako čuden, nepristopen; pog. vreme bo še nekaj časa držalo ostalo lepo, se ne bo poslabšalo; držati figo, pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; pog. branjevke so držale jajca po dinarju prodajale so jih po dinarju; niso jih hotele prodajati ceneje; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; brezoseb., pog. drži me, da bi ga pošteno premikastil čutim željo, mika me; pog. držati mulo kazati jezo, nejevoljo; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti v gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; držati roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; pog. držati roke križem lenariti, ne delati; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali umrl bo; evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; ekspr. držati koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. držati koga na vajetih, na kratko imeti ga popolnoma v oblasti; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; ekspr. vseh teh podatkov pa res ne morem držati v glavi, v spominu si ne morem zapomniti; ekspr. držati koga v precepu, v šahu onemogočati mu, da bi samostojno ukrepal, se odločal; pog. držati kaj v svojih rokah sam odločati o čem, voditi kaj; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo
♦ lov. divjad (dobro) drži ne zbeži, ne odleti takoj, ko začuti lovca ali psa; pes dobro drži vztrajno goni divjad
držáti se - 1. biti v prostorsko neposrednem stiku s čim; dotikati se, stikati se: naša hiša se drži trgovine; delovna soba se je držala salona
// biti pritrjen, prilepljen na čem: čevljev se še drži blato; čela se drži šop potnih las; pren. krivica se ga drži; vzdevek iz dijaških let se ga še zmeraj drži
// premikati se po določeni poti, določeni smeri: držati se glavne ceste, markacije
// ekspr. ne oddaljevati se od česa, ne zapuščati česa: ljudje se pred večjimi prazniki držijo večinoma dóma; pren. vse do svoje smrti se je držal govorice rojstnega kraja; drži se me ko klop - 2. delati, kot se zahteva, predpisuje: držati se diete, dogovora, napotkov, navodil, pogodbe, predpisov; držati se prave mere; drži se svojih nazorov kot pijanec plota
- 3. z izrazom na obrazu in z obnašanjem kazati razpoloženje: čemerno, jezno, prijazno se držati; drži se sila domišljavo; držati se na jok; drži se, ko da ne zna do pet šteti nevedno, naivno
// telo imeti, ohranjati v določenem položaju: držati se vzravnano; po vojaško se držati; ljudje so se držali, kakor da bi jih zeblo
// pog. biti domišljav: kaj se boš držala, saj nisi nič posebnega - 4. ohranjati svoj obstoj, položaj kljub ogroženosti: trdnjava se je dolgo časa držala; samo s silo se drži na oblasti; celotna reprezentanca se je odlično držala
// pog. vesti se, zadržati se: če se bo v zaporu dobro držal, bo še pomiloščen; med okupacijo se je dobro držal; hrabro, pogumno se držati - 5. s prislovnim določilom izraža, da je kdo na določenem mestu, v določenem stanju: vedel je, kje se medved najraje drži; megla se drži v dolini že tri dni; nekatere ribe se držijo prav pri dnu / pozimi se držijo gamsi v gručah; pesek se drži skupaj; zmeraj se je držal bolj sam zase, ob strani
● pog. res ne vem, zakaj se držiš (name) si jezen, užaljen; pog. avto se dobro drži ceste ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; ekspr. denar se je ne drži ne hrani ga; je zapravljiva; ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; smola se ga drži vse se mu ponesreči; večkrat doživi kaj neugodnega; ekspr. njega se pa še mleko drži je še zelo mlad, neizkušen; ekspr. držati se materinega krila biti v svojem ravnanju nesamostojen, odvisen zlasti od matere; ekspr. vreme se že ves ta teden kislo drži ni lepo, a vendar je (še) brez padavin; držati se v dve gubé sključeno; nižje pog. nazaj se držati pri jedi, pri pijači jesti, piti manj, kot si kdo želi, pri delu biti len; ne delati, kolikor bi lahko in kolikor bi bilo potrebno; pog. za svoja leta se še odlično drži je nadpovprečno čil, zdrav; drži se kot lipov bog je neroden, molčeč; kar tod pojdite in se držite desne, na desno na vsakem razpotju pojdite po desni poti
držé: drže se za roke, sta se sprehajala po parku
držèč -éča -e: izpeljal je načrt, držeč se v celoti svoje prvotne zamisli; posodo, držečo pet litrov, je napolnil do roba; stopala je tesno ob njem, držeč ga pod pazduho
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
duplíka -e ž (ȋ) knjiž. odgovor na repliko: replik in duplik ni bilo ne konca ne kraja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dvá -é -é štev., rod., mest. dvéh, daj., or. dvéma (ȃ ẹ̑) - 1. izraža število dve [2]
- a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; ni naju strah, saj sva dva; dve pa dve sta govorili med seboj / ura je dve; ob dveh ponoči; ob dveh (popoldne) 14h; star. pride proti dvema malo pred drugo uro
// korakati po dva in dva tako, da sta dva v vrsti; ekspr. delati, jesti za dva zelo veliko; nav., slabš. stara dva že spita starši; hoditi po dveh po dveh nogah - b) v prilastkovi rabi: dva brata; čez dva dni; roman v dveh delih; dva tisoč; dve uri hoda; dve leti in pol; pred dvema letoma, pog., neustalj. pred dvemi leti; elipt.: ekspr. ima jih dve manj kot osemdeset oseminsedemdeset let; star. mož jih ima že devetdeset brez dveh; pog.: spil je dva aperitiva dve čašici; dva čaja, prosim / poudarja dvojino: tu so vsi dežniki, zdaj pa povejte, katera dva sta vaša; pokažite mi tista dva vzorca / ta dva naj gresta tadva
- c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve; daj, skoči: ena, dva, tri
// neskl. izraža številko dve: hiša številka dve; napiši dve; tekma se je končala z dve ali dva proti ena / pog. v spričevalu ima same dve zadostne ocene
- 2. v zvezi s tri izraža približnost: že dva, tri tedne ga nisem videl; v dveh, treh letih si zemlja opomore
- 3. ekspr. izraža nedoločeno manjšo količino: do trgovine imam dva koraka; naredi dva požirka
● je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; obsedel je med dvema stoloma hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ima dve bradi brado s podbradkom; držati se v dve gubé sključeno; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; star. biti na dve plati dvoličen; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. ena dva tri, že ga ni več v trenutku; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj; sprehodi v dveh sprehodi dveh oseb, navadno moškega in ženske; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca vsako orožje se utegne obrniti proti tistemu, ki ga uporablja
♦ šah. lovec na b 2; šport. med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
fleksibílniSSKJ -a -o prid. (ȋ) fleksibílni délovni čàs -ega -ega čása m (ȋ, ẹ́, ȁ á)
delovni čas, ki se glede začetka in konca lahko prilagodi potrebam delavca ali delodajalca; drseči delovni čas, gibljivi delovni čas: Izkušnje iz držav severne Evrope, ki starše z otroki aktivno podpirajo z davčnimi olajšavami, mrežo vrtcev in možnostjo fleksibilnega delovnega časa, so se pokazale za spodbudne
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
framasón tudi framazón -a m (ọ̑) zgod. pripadnik framasonstva, prostozidar: do konca življenja je bil framason // zastar. brezverec, brezbožnik: svobodomislec si in framason, da veš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
gibljíviSSKJ -a -o prid. (í) gibljívi délovni čàs -ega -ega čása m (í, ẹ́, ȁ á)
delovni čas, ki se glede začetka in konca lahko prilagodi potrebam delavca ali delodajalca; drseči delovni čas, fleksibilni delovni čas: uvesti gibljivi delovni čas; prednosti gibljivega delovnega časa; Delež zaposlenih z gibljivim delovnim časom se je v podjetju povečal z 10 na 40 odstotkov
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
goldínar -ja m (ȋ) - 1. denarna enota stare Avstrije: ded je še zmeraj računal z goldinarji
// kovanec v vrednosti te enote: v žepu so mu žvenketale krone in goldinarji - 2. nekdaj zlatnik, srebrnik sploh: plačal je kar z goldinarji
♦ num. renski goldinar zlatnik, kovan od konca 14. stoletja v zahodni Nemčiji; rajniš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
goníti gónim nedov. (ī ọ́) - 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: potok goni mlin in žago; goniti kolo, šivalni stroj / goniti kovaški meh / ekspr., z oslabljenim pomenom: celo dopoldne je gonil cepec mlatil; neutrudno je gonil vesla veslal
// ekspr. veter je gonil oblake proti goram
// delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gonil konja; nepreh.: vso pot je gonil; goniti proti domu / zdaj pa ti nekaj časa goni, pa bom jaz plužil / ekspr. goniti sovražnika preganjati, zasledovati; beži, kot bi ga sršeni gonili; gonil ga je kot pes zajca - 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: goniti konje; goniti živino na pašo / ekspr. zvezanega so gonili skozi vas / ekspr. ves dan ga je vodnik gonil po mestu
- 3. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: neprestano je gonil svoje delavce; z osorno besedo ga je gonil na delo; vsak večer so ga morali goniti spat; na polju so ga gonili kot psa / saj te ne gonimo v šolo, če nočeš
// poditi stran, odganjati: ostani, saj te nihče ne goni; brez usmiljenja so jo gonili iz hiše, od hiše - 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: venomer goni, da pojde sam po svetu / zmeraj goni (eno in) isto
● ekspr. samo to politiko goni se veliko, preveč ukvarja z njo; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; ekspr. vsako stvar je gonil do konca ni odnehal, popustil, dokler ni bila urejena, rešena; ekspr. goniti vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist
♦ lov. pes goni zasleduje bežečo divjad; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak
goníti se - 1. kazati nagnjenje za parjenje: krava, svinja se goni
- 2. slabš. poditi se, divjati: otroci so se ves dan gonili po dvorišču / veter se je gonil preko pokrajine
gonèč -éča -e: goneč konja, je prepeval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
gorénjec -jca m (ẹ́) - 1. prebivalec zgornjega, gornjega konca vasi: gorenjci in dolenjci so se večkrat sprli zaradi vode
- 2. pog. vlak, ki vozi na Gorenjsko: pripeljal se je z gorenjcem
- 3. pog. gorenjski nagelj: sadike gorenjcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
gorívo -a s (í) gorljiva snov za pridobivanje toplote ali za pogon strojev: gorivo bo kmalu pošlo;
gorivo je zgorelo do konca;
nalagati gorivo na ogenj;
oskrbeti se z gorivom;
poraba goriva v motorjih;
vnelo se je skladišče goriva;
natočiti poln tank goriva / plinasto, tekoče, trdno gorivo v plinastem, tekočem, trdnem agregatnem stanju; pogonsko, raketno gorivo
♦ fiz. jedrsko ali nuklearno gorivo snov, katere atomska jedra se cepijo, pri čemer se sprošča energija; člen na gorivo naprava, v kateri se notranja energija goriva izkorišča neposredno za proizvajanje električne energije; geol. fosilno gorivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
govoríčiti -im nedov. (í ȋ) dosti in vsebinsko prazno govoriti: nekatere ženske rade govoričijo;
govoričili so brez konca in kraja / ekspr. spet nam je govoričil o dolžnostih // star. širiti govorice: ljudje so govoričili, da je oderuh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
hipárion -a m (ā) pal. izumrli konj iz konca terciarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
Hipókratov -a -o prid. (ọ̑) v zvezah: knjiž. Hipokratova prisega nekdaj besedilo, ki vsebuje moralna načela zdravniškega poklica in dela
♦ med. Hipokratova čepica obveza za glavo, pri kateri je glava povita od čela do konca lasišča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
hohotánje -a s (ȃ) glagolnik od hohotati se: veselemu hohotanju ni bilo konca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
iglomát -a m (ȃ) avtomat za prodajo igel za vbrizgavanje mamila: namestitev iglomata; postavitev iglomata; V iglomatih na občinskih stavbah v Mostah in na Viču so od januarja do konca junija zamenjali več kot 11.500 injekcijskih igel, ki jih potrebujejo uporabniki drog E (↑)ígla + (↑)(avto)mát
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
iméti imám nedov., iméj in imèj iméjte; imèl in imél iméla; nikalno nímam (ẹ́ ȃ nȋmam) - 1. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina: imeti avtomobil, hišo; imel je tri konje; imeti veliko knjig; malo, veliko ima; ekspr. nič nima
- 2. izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: te knjige nimam več; urednik ima dosti gradiva za objavo; oni imajo boljše igrišče kot mi; imam pero in svinčnik, s čim naj se podpišem; ima pripravo za varjenje; imate čist zrak in dobro hrano / nimate vzrokov za jezo; imeti dokaze za kaj / imeti abonma, žiro račun / ženske imajo enake pravice kot moški
// izraža, da je pri osebku kaj za prodajo: v trgovini imajo že prve češnje; pralnega praška imamo dovolj
// izraža obstajanje osebe, ki je z osebkom v določenem odnosu: imeti brata, otroka, prijatelja / imeti ljubico / direktorja že imajo / imeti tekmeca - 3. izraža, da je pri osebku kaj, navadno krajši čas in s kakim namenom: imamo goste; danes imam prijatelja na obisku; pog. jutri bomo imeli pri nas zidarje bomo zidali
// imam veselo novico, pismo, lepe pozdrave, sporočilo zate - 4. izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del: katere sestavne dele ima celica; človeško telo ima glavo, trup in ude / zakon nima take določbe; voda ima precej kalcija / teden ima sedem dni; kilometer ima tisoč metrov; knjiga ima tristo strani
- 5. z oslabljenim pomenom izraža
- a) lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo: ima brado in brke; ta roža ima lepe cvete; imeti močen glas / ima dosti izkušenj, smisel za humor, dober spomin; imeti veliko moč v rokah / dokument ima velik pomen; jeklo ima veliko trdnost
- b) stanje osebka, kot ga izraža določilo: bolnik ima visoko temperaturo; imeti skrbi / nima časti, ponosa / ima srečo v zasebnem življenju, ugled, veljavo / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? / imeti pomembne funkcije, visoko izobrazbo, ugleden družbeni položaj; imeti diplomatske odnose z drugimi državami; imeti urejene življenjske razmere / stanovanje ima dobro razporeditev prostorov / imeti dobiček, izgubo pri kupčiji; imeti prednost pri nakupu / imeti rojstni dan; imeti nesrečo / imeti obrt biti obrtnik
- c) stanje osebka glede na koga: imeti podporo naprednega sveta; ekspr. imam njegove simpatije
- č) odnos osebka do dejanja, kot ga izraža določilo: imel je priložnost pobegniti / ima dolžnost to storiti mora; imel je moč, da je to prebolel mogel je; ima pravico do lastne izbire sme sam izbirati
- d) s prislovnim določilom velikost, mero: ta ladja ima več tisoč ton nosilnosti; ima osemdeset let je star; krava ima tristo kilogramov tehta
// izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: ima copate (na nogah), klobuk (na glavi), siv plašč; otroci imajo slabe čevlje; na zabavi je imela novo obleko; ob boku ima sabljo / pog. ima očala nosi; vlomilec je imel orožje je bil oborožen
// izraža, da se osebku kaj redno daje: imeti nizke, visoke dohodke; imeti podporo, pokojnino; imeti štiri tisoč dinarjev plače; kakšno štipendijo imaš
- 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, značilnost, stanje stvari, ki obstaja pri osebku: lase ima dolge in skodrane; avto ima pokvarjen; stroj imam v popravilu; orodje ima v redu; elipt.: domačo nalogo že ima jo je že napisal; pog. vlomilca že imajo je že prijet, ujet
// ima sina zdravnika
// izraža osebkov odnos, razmerje do stvari, kot ga izraža določilo: imeti koga na hrani, stanovanju; imeti kaj v lasti, najemu; imeti deželo pod oblastjo - 7. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, za poštenjaka; to trditev imam za resnično; imajo se za nekaj posebnega / imeti kaj za svoje / to imam za pomembno / publ. imeti za potrebno obsoditi kaj
- 8. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža
- a) z glagolskim samostalnikom da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: konja ima za jahanje; to vrv imam za obešanje perila; pog. kaj se imate za učiti kaj imate za učenje
// ribe imamo za večerjo / peso imamo za krave za krmljenje krav - b) namembnost, kot jo določa samostalnik: klop ima tudi za ležišče; telečje meso imamo za zrezke
// izraža, da je osebek s kom v takem odnosu, kot ga določa samostalnik: ima jo za ljubico; koga imaš za moža, za profesorja / žarg., šol. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
- 9. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: imeti izpit, konferenco, pouk, predavanje, sejo; kosilo bomo imeli v hotelu ob dvanajstih; pog.: imeti govor; zmeraj ima kako pripombo kaj pripomni, ugovarja
// to je imelo hude posledice; plavalec ima letos velike uspehe; publ.: dogodek je imel slab izid se je slabo končal; ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev - 10. z oslabljenim pomenom, z nedoločnikom izraža obstajanje česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa nedoločnik: nima česa, kaj jesti; ima se kam umakniti; nima kdaj to napraviti; ima kje spati; ekspr. ta pa ima s čim plačati ima veliko denarja
// imate kaj za popravilo; imate kaj za žejo imate kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti - 11. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času
- a) določenega stanja: že tri dni imamo dež; letos imamo lepo jesen; imamo mir, svobodo; tam imajo zdaj noč; v Jugoslaviji imamo socializem / na svetu imamo dobro in zlo je, obstaja
- b) stvari: takrat še ni bilo znano, da imamo v vodi toliko živih bitij; za to bolezen še nimamo zdravila / publ. na desni strani imamo hrib, na levi pa reko
// izraža, da je stvar, ki je z osebkom v kaki zvezi, na določenem mestu: knjige ima na mizi; v naročju je imela otroka; država ima industrijo na severu / pog. starše ima pri sebi stanujejo, živijo pri njem
// konj ima belo liso na čelu
- 12. pog. gojiti, rediti: pri sosedu imajo čebele, kokoši, prašiče; v Savinjski dolini imajo hmelj
- 13. v zvezi imeti rad ljubiti: rad ima sosedovo hčer / rad ima mater, očeta / ona ima rada glasbo, rože / vedeli so, da ima rad vino / rastline imajo rade sončno lego
- 14. dov. postati mati, oče: imela bosta otroka; ne more imeti potomcev / pog. prejšnji mesec je imela otroka rodila; mačka je imela pet mladičev skotila, povrgla
- 15. evfem. imeti spolni odnos, spolne odnose: jo je že imel / ona ima druge moške
- 16. pog. morati: njemu se imamo zahvaliti za pomoč / star. zdaj se imaš učiti / star. vlak ima vsak čas odpeljati bo odpeljal
// moči: imaš (za) posoditi tisoč dinarjev / nimam ti česa očitati - 17. nav. 3. os., pog., ekspr., s tožilnikom mikati, želeti si: ti čevlji me pa res imajo / ima me, da bi jo vprašal
- 18. pog., v medmetni rabi izraža nezadovoljstvo, razočaranje: zdaj pa imamo, ko smo tako odlašali
// zadovoljstvo, privoščljivost: dolgo je nagajal, zdaj pa ima
● ekspr. nekateri ljudje imajo so premožni, bogati; ekspr. o tem nimam besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. nima pojma o tem skoraj nič ne ve o tem; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. besedo ima XY zdaj bo govoril, je na vrsti; imate besedo možnost, pravico do govorjenja; pog. ta dovtip ima že brado je star; pog. imaš kako cigareto ali mi daš cigareto; vsaka stvar ima svoj čas se pojavi ob določenem času; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; ekspr. ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; ekspr. ima ime in bogastvo je ugleden, priznan in bogat; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; pog., ekspr. (jo) že imam sem se že domislil; ekspr. tu nimaš več kaj (iskati) pojdi; nisi zaželen; pog., ekspr. ima hranilno knjižico denarne prihranke vlaga v hranilnico; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. pri vseh ljudeh ima kredit mu zaupajo, verjamejo; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje; ekspr. imej pamet izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; pog. pod seboj ima pet ljudi so mu podrejeni; evfem. imeti dolge prste krasti; ekspr. srce ima le zanjo ljubi samo njo; ekspr. imeti sušo v žepu biti brez denarja; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. imeti zveze biti poznan z ljudmi, ki lahko pri čem pomagajo; pog. kaj imate proti meni zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate; star. delal se je, kakor da ga nima za mar se ne meni zanj; ekspr. niti za sol nimajo zelo so revni; ekspr. povej, kar imaš na duši kar (že dolgo) želiš povedati; pog., ekspr. na hrbtu jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje; pog., ekspr. imeti koga na vajetih v vsem mu ukazovati; pog., ekspr. na vratu ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; star. otroka ima pri prsih doji ga; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; pog., ekspr. tega človeka imam v želodcu zaradi kakega svojega dejanja mi je zoprn, mi vzbuja odpor; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat; ekspr. imeti kaj vedno pred očmi upoštevati pri svojem delovanju; ekspr. nič nimam z njim sem brez stikov z njim; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; žarg. ta tovarišica ima pionirčke čez na skrbi; ekspr. imata me dosti, zadosti naveličala sta se me, odveč sem jima; nižje pog. letos ima drevje veliko gori je drevje dobro, zelo obrodilo; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; pog. imeti prav trditi, zastopati pravo mnenje; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; pog., šalj. en kolešček v glavi ima premalo, preveč je nekoliko čudaški; danes imamo prosto nismo na delu, v šoli; ekspr. kaj imaš ti zraven izraža opozorilo, očitek; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti; kdor nič nima, tudi nič dati ne more; čim več ima, več hoče imeti
♦ lov. pes ima dober apel je poslušen; šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih
iméti se pog., s prislovnim določilom izraža, da je osebek v stanju, kot ga nakazuje določilo: dobro, slabo se ima; ima se kot še nikoli / ekspr. ta se pa ima zelo dobro živi
// kot vljudnostna fraza kako se (kaj) imaš, imate; kot pozdrav dobro se imej, imejte
imáje star.: nadzorniki so, ne imaje pravega dela, postajali po mestu
imajóč -a -e star.: imajoč v rokah album, je sedel pod svetilko; ženske, imajoče več ljubimcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
inkvizícija -e ž (í) - 1. zgod. katoliško cerkveno sodišče od 12. do konca 18. stoletja za sojenje, preganjanje krivovercev: odpraviti, ustanoviti inkvizicijo; krute metode inkvizicije; žrtve inkvizicije / v času inkvizicije / španska inkvizicija v Španiji od konca 15. do 17. stoletja, ki si je prizadevala zatreti gospodarsko moč meščanstva
♦ rel. sveta inkvizicija od 16. do začetka 20. stoletja kongregacija pri apostolskem sedežu za varstvo verskega in nravnega nauka katoliške cerkve - 2. ekspr. brezobzirno, nasilno ravnanje, zlasti med zasliševanjem, preiskavo: sadistična okupatorska inkvizicija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
izčívkati -am tudi sčívkati -am dov. (ȋ) ekspr. nepremišljeno reči, povedati: izčivkal je, kar je slišalizčívkati se tudi sčívkati se reči, povedati vse, do konca: ali si se že izčivkal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
izgovoríti -ím dov., izgovóril; nam. izgovôrit in izgovorít (ī í) - 1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: jasno, razločno izgovoriti; to ime je težko izgovoriti; izgovoriti skozi nos
♦ lingv. izgovoriti samoglasnik - 2. knjiž. reči, povedati: izgovoril je nekaj navadnih fraz; naravnost izgovoriti svojo misel; ekspr. še besede ne izgovori, že jo zmerjaš / dovoli, da izgovorim do konca
// star. prenehati govoriti: ko je izgovoril, so mu vsi ploskali - 3. zlasti v kmečkem okolju z dogovorom, s pogodbo zagotoviti (si) pravico do česa: oče mu je izgovoril pol posestva; izgovoriti si preužitek, stanovanje / izgovoriti si dopust
- 4. opravičiti koga tako, da se navadno ne navede pravi, resnični vzrok: izgovorila je hčer pred gosti; izgovoriti se na dež; pri teti se je izgovoril, da ne utegne priti
izgovoríti se nav. ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja, zanima: prišla je k nam, da se izgovori, olajša; izgovorila sta se o vsem, kar ju je težilo
izgovorívši zastar.: to izgovorivši, odide iz sobe
izgovorjèn -êna -o: izgovorjeni delež; izgovorjena misel; s pridihom izgovorjen glas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
izlájati -am dov. (ȃ) slabš. z ostrim, zadirčnim glasom reči, povedati: izlajal je nekaj psovk;
izlajal je vse, kar mu je prišlo na miselizlájati se prenehati lajati: pes se je izlajal
// v zvezi z na z lajanjem izraziti nejevoljo nad prisotnostjo koga: pes se je izlajal na prišleca
● nizko naj se izlajajo, da bo enkrat mir naj povedo svoje negativno mnenje do konca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
izmólsti -mólzem [ou̯] dov. (ọ́) - 1. agr. popolnoma, do konca pomolsti: izmolsti kravo / izmolsti mleko
- 2. slabš. z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem priti do česa: zadnji dinar je izmolzel iz njega; vse mu bodo izmolzli
- 3. star. izčrpati, oslabiti: nekatere rastline izmolzejo zemljo
izmólzen -a -o: izmolzena krava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
izpásti -pádem dov., stil. izpàl izpála (á ā) - 1. zaradi popuščenih vezi, stika pasti iz naravnega, prvotnega položaja, mesta: vratca pri peči so izpadla; zagozda izpade / lasje, zobje izpadejo
♦ lingv. polglasnik v rodilniku izpade - 2. šport. zaradi premajhnih dosežkov ne imeti več pravice udeležiti se nadaljnjega tekmovanja: do konca tekmovanja se ni vedelo, kdo bo izpadel; letošnji državni prvak je izpadel že v predtekmovanju / publ.: zaradi zastarelosti strojev bomo izpadli iz mednarodne konkurence; ta odsek ceste je izpadel iz letošnjega programa dela ni upoštevan
// publ. prenehati delati, delovati: ob kritičnem energetskem stanju je izpadla tudi toplarna / za nekaj ur je izpadel električni tok - 3. redko izstopiti, odpasti: vsako leto izpade kak član
- 4. ne biti objavljen, natisnjen: izpadla je uvodna beseda; zaradi pomanjkanja prostora je izpadlo precej slik in diagramov
- 5. pog. ne biti več v spominu, zavesti: podrobnosti so mi že izpadle; številke mi hitro izpadejo / izpasti iz glave, spomina
- 6. neustalj. iziti se, končati se: stvar je dobro, slabo izpadla / razprava je izpadla obširneje, kot sem si jo zamislil je obširnejša
// učinkovati, delovati: film je izpadel kot povprečen dokumentarec; s svojim nastopom je grobo izpadel - 7. voj. napraviti izpad: izpasti iz trdnjave; obleganci so poskušali izpasti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
izpeljáti -péljem tudi -ám tudi speljáti spéljem tudi -ám dov., izpêlji izpeljíte tudi spêlji speljíte; izpêljal tudi spêljal (á ẹ̄, ȃ) - 1. napraviti, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izpeljati načrt, zamisel; izpeljati sklepe / zanimalo jih je, kako bo izpeljal kupčijo; agrarne reforme niso izpeljali v celoti / publ. uspešno izpeljati akcijo narediti, opraviti; igralec je vlogo dobro izpeljal odigral, zaigral
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izpeljati anketo med šoferji; izpeljati primerjavo med obema dogodkoma primerjati ju - 2. dokončati, dognati: rešitev je samo nakazal, a je ni (računsko) izpeljal / niti ene misli ni mogel izpeljati do konca
- 3. spraviti iz česa
- a) vozilo: izpeljati vlak iz predora / žarg., avt. zaradi prevelike hitrosti ni mogel izpeljati ovinka je na ovinku zapeljal s ceste; skozi križišče je dobro izpeljal peljal
- b) žival, človeka: izpeljati konja iz hleva / srečno jih je izpeljal iz smrtne nevarnosti
// napraviti, da godni mladiči zapustijo gnezdo: lastovka je izpeljala mladiče (iz gnezda); siničke so se že izpeljale; pren., ekspr. otroci so se mu izpeljali
- 4. priti do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa: avtor je izpeljal svoje misli na podlagi proučitve obsežnega gradiva / izpeljati matematično formulo
- 5. knjiž. razložiti razvojno pot česa: izpeljati besedo iz grščine
- 6. lingv. narediti (novo) besedo iz podstave s pripono: izpelji primernik iz osnovnika; izpeljati glagolski samostalnik iz glagola
- 7. star. z vztrajnim spraševanjem izvedeti: počasi si le nekaj izpeljal iz njega
izpelján tudi spelján -a -o: izpeljan načrt; iz glagolov izpeljani samostalniki; naloga je dobro izpeljana; beseda je izpeljana iz latinščine; do kraja izpeljan stil dognan, dovršen; prim. speljati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
izpéti -pôjem dov., izpój izpójte tudi izpôj izpôjte; izpél (ẹ́ ó) - 1. prenehati peti: izpeti melodijo, pesem
// zapeti do konca: izpeti arijo; ko se ta kitica izpoje, se začne od začetka / izpeti pesem do konca - 2. knjiž. izraziti svoja čustva, občutke, navadno v umetniškem delu: v romancah je izpel svoje sanje; v lesu je izpel svojo najlepšo umetnino; umrl je, preden se je mogel izpeti
- 3. ekspr., redko reči, povedati: ta vam bo izpel vse, kar ve
● nar. čuk, petelin ga je izpel po ljudskem verovanju napovedal njegovo smrt
izpéti se biti v stanju, ko so vsa čustva, občutki, spoznanja zlasti s pesnjenjem že izražena: pesnik se je izpel; v narodni ideji se je že izpel / pevec se je izpel nima več lepega glasu
● ekspr. zima se še ni izpela še bo mraz
izpét -a -o: njegov glas je izpet; ta melodija je že izpeta zaradi pogostnega petja ni več zanimiva, privlačna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
izpísati in izpisáti -píšem dov., izpíšite (í á í) - 1. namensko prepisati odlomke, podatke iz teksta: izpisati metafore iz pesmi; izpisati podatke iz matične knjige; izpisati si neznane besede / izpisati knjigo
- 2. napisati vse črke v besedi: v dokumentu je treba ime izpisati
// napisati s črkami: izpisati število (z besedo) - 3. napisati v celoti, do konca: črke morate izpisati / izpisati stran, zvezek / po zidovih so izpisali parole proti fašizmu napisali
♦ adm. izpisati samoglasnik v stenografiji označiti ga s posebnim znakom
izpísati se in izpisáti se - 1. prenehati biti član kake organizacije, društva: izpisati se iz društva; izpisati se iz šole, tečaja; elipt. izpisal se je / izpisati se iz volilnega imenika
- 2. biti v stanju, ko so vsa čustva, občutki, spoznanja zlasti z umetniškim pisanjem že izražena: kritika ugotavlja, da se je pisatelj izpisal
izpísan -a -o: izpisani podatki; skrbno izpisane črke; izpisana pisava pisava, pri kateri so črke ustaljeno, individualno izoblikovane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
izragljáti -ám in zragljáti -ám dov. (á ȃ) slabš. nepremišljeno reči, povedati: glej, da ne boš tega izragljalizragljáti se in zragljáti se reči, povedati vse, do konca: ženska se je izragljala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
iztèk -éka m (ȅ ẹ́) - 1. glagolnik od izteči ali iztekati: iztek tekočine / iztek dopusta, premirja, roka / knjiž. položaj Slovencev ob izteku prejšnjega stoletja ob koncu
// računati na ugoden iztek; počakati na iztek sodbe izid, rezultat
// iztek grape v dolino, ulice na glavni trg - 2. zadnji, končni del česa: hiša stoji ob izteku ulice / redko ob izteku reke v morje izlivu
- 3. šport. del tekališča, smučišča, smučarske skakalnice, kjer se tekmovalec počasi ustavlja: urediti iztek; skakalec je na izteku padel; poledenel iztek
♦ aer. dolžina izteka pot, ki jo opravi letalo pri pristajanju od dotika z zemljo do trenutka, ko se ustavi; strojn. iztek čas, ki ga potrebuje stroj, da se ustavi samo s trenjem; iztek navoja končni del vijaka, vretena, v katerem navoj ni do konca izdelan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
izvídnikSSKJ -a m, člov. (ȋ) član skavtske organizacije, star od 11 do 15 let: Najmlajši med skavti so volčiči, ki združujejo otroke od prvega do petega razreda, naslednji pa so izvidniki – od petega do konca prvega letnika srednje šole E (↑)izvíden
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
izvréti -vrèm dov. (ẹ́ ȅ) vreti do konca: mošt je izvrel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
jumbo -- cit. [džámbo] in džámbo -- v prid. rabi (ȃ) zelo velik: Večji del množice se razprostira ob ciljni areni, kjer je moč tekmo videti na jumbo ekranu | Kar iznenada se je med slovenskimi kulturnimi ustanovami zanetilo tekmovanje, katera bo s svojimi lepaki zasedla džambo panoje E ← agl. jumbo po imenu slona Jumbo iz londonskega živalskega vrta s konca 19. stoletjajumbo plakát -- -a in džámbo plakát -- -a m (ȃ, ȃ)
zelo velik, zlasti reklamni plakat; billboard, veleplakat: Vse bolj priljubljeni oglaševalski prostori so jumbo plakati | Nekatere državljane Slovenije so močno vznemirili džambo plakati z razgaljenim stasom domače Playboyeve zajčice
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
kásen -sna -o tudi -ó prid., kasnéjši (á) raba peša - 1. navadno v povedni rabi ki ima do določenega časa, roka malo, premalo časa; pozen: bil je kasen, ker se je pokvaril avtobus; kasni ste za v gledališče / ekspr. malo kasni ste z opravičilom že prej bi se morali opravičiti
// kasni potniki so hiteli na avtobus potniki, ki so bili pozni - 2. z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob koncu predvidenega časa ali (nekoliko) po njem: kasen izid knjige; kasen prihod vlaka / ni se mogel zadovoljiti s tako kasnim uspehom zapoznelim
// kasna setev; danes imamo kasno kosilo pozno kosimo; letos je sadje zelo kasno pozno dozorelo
// ki je, se pojavi ob koncu dneva, večera: njegov kasni prihod me je zmotil; kasno branje jo utruja / ekspr. danes bom kasen bom pozno prišel (domov) - 3. v zvezi z večer, popoldne od začetka trajanja zelo oddaljen: bil je že kasen večer, ko smo se razšli; kasno popoldne / prišel je v kasnih (večernih) urah pozno zvečer
// kasni srednji vek zadnje obdobje - 4. v primerniku ki se zgodi, opravi v času, ki sledi določenemu: tedanja konferenca niti kasnejši pogovori med državniki niso pripeljali do sporazuma; delo je napisal zelo zgodaj, kasnejši popravki ga niso dosti spremenili / odkloni v kasnejšem razvoju; ta in tudi kasnejše operacije so bile neuspešne / kot opozorilo: prijavite se do prvega junija, kasnejših prijav ne bomo sprejemali; preštejte denar, kasnejših reklamacij ne upoštevamo
- 5. zastar. počasen, zamuden: kasna in težavna vožnja
kásno in kasnó, kasnéje stil. kášnje - 1. prislov od kasen:
- a) danes smo kasno jedli / kasno je šel na vlak / danes je že precej kasno za prijavo
- b) kasno bom prišel / zelo je že kasno pozno zvečer
// kasno popoldne je odšla; govorili so kasno v noč - c) pridite kasneje; morda se boste kasneje spomnili / prišel je uro kasneje, kot je obljubil / umrl je oče, leto (dni) kasneje pa še mati
- 2. v presežniku poudarja skrajnost določenega roka: nalogo morate oddati najkasneje do konca semestra; to bo narejeno najkasneje v treh dneh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
klobasánje -a s (ȃ) glagolnik od klobasati: siti smo tvojega klobasanja / klobasanja o potovanju ni bilo ne konca ne kraja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
kokodájsati -am nedov. (ȃ) - 1. oglašati se z glasom kokodajs: kokoši so začele glasno kokodajsati
- 2. nizko veliko in glasno govoriti: ženske so žlobudrale in kokodajsale, da ni bilo ne konca ne kraja
// govoriti sploh: kar naprej ji je kokodajsal, da se mož ne bo več vrnil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
komóden -dna -o prid., komódnejši (ọ́ ọ̄) nav. ekspr. - 1. pri katerem ni potreben trud, prizadevanje; lagoden: komodna služba / všeč mu je komodno življenje / naslonjač je prav komoden udoben
- 2. neprizadeven, len: komoden človek / vodstvo je bilo preveč komodno
komódno prisl.: komodno sedeti; ljudje so stali komodno ob strani; sam.: komodnejši se lahko peljejo z avtomobilom do konca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
končník in kônčnik -a m (í; ō) redko končni del, konec: sedel je na končnik trama / končniki tirov se v daljavi na videz stikajo
♦ elektr. kabelski končnik priprava za zaščito konca kabla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
kônčnost -i ž (ó) knjiž. lastnost končnega: človek odkriva smrt v sleherni končnosti;
končnost bivanja v času in prostoru / bal se je končnosti njene ljubezni prenehanja, konca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
kônec1 -nca m, mest. mn. stil. koncéh (ó) - 1. del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od
- a) izhodišča, začetka: konec njive prerašča plevel / konci brkov so mu silili v usta; odgriznil si je konec jezika / konec knjige je zelo zanimiv / pes ima na koncu privihan rep; tudi na koncu travnika je treba pokositi; postavil se je v vrsto, čisto na koncu
- b) navadno s prilastkom središča: odžagati črvivi konec deske; zvezati oba konca vrvi / klop se s koncem dotika stene / zgornji in spodnji konec doline sta porasla s smrekami; sovražnik je zavzel spodnji konec mesta / naša hiša stoji na koncu vasi / ekspr.: na vse konce se je videlo na vse strani; samo v en konec smo hodili več ur samo v eno smer
// navadno v povedni rabi izraža prenehanje določene prostorske razsežnosti: tu je konec travnika in začenja se gozd; kjer je bil konec tekmovalne proge, je bila postavljena vrvica / začetek in konec daljice sta označena / prišel je do konca parka / na koncu stavka stoji pika / moštvo je na tretjem mestu od zadnjega konca od zadaj
- 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom večji ali manjši del površine, prostora: severni konec dežele je gorat / ta konec hiše, stanovanja še nima elektrike / na mariborskem koncu so volitve že končali; v našem koncu ga ljudje dobro poznajo pri nas
- 3. ekspr., navadno s prilastkom kos, del česa: en konec letala je priletel na streho bolnice / kakšen konec sveče, vrvi se bo že našel; od blaga so ostali sami konci odrezki, ostanki
- 4. kar je najbolj oddaljeno od izhodišča, začetka
- a) glede na čas: konec avgusta je bil sončen; uspešen konec sezone / ekspr. ne jezi se, saj še ni vseh dni konec stvar se bo dala še urediti, popraviti, povrniti
// šele na koncu je bilo poletje lepo; že na koncu srednje šole se je zanimal za filozofijo - b) glede na dogajanje: videl je le konec predstave, tekme; konec romana je zelo razvlečen / šele na koncu se mu je zdelo delo zanimivo
- c) glede na obstajanje: film prikazuje konec starega Rima; opisoval je konec meščanskega razreda
// navadno v povedni rabi izraža prenehanje česa - a) glede na čas: tudi veselega dneva je bilo kmalu konec; danes je konec šolskega leta; kmalu bo konec meseca / ob koncu leta se je zgodilo; s koncem aprila ti bo potekel dopust konec
// ekspr. potrpi, saj je septembra tako že konec - b) glede na dogajanje: prišel je, ko je bilo že konec filma; premirja je konec; veselice je konec in treba bo domov / ekspr.: pristanem, da bo konec prepira, prepiru da se ne bomo več prepirali; za danes naj bo konec branja ne beri več
// ekspr. konec iskanja je bil, da so ga zaprli rezultat, posledica
// gong je označil konec dvoboja / pub1. takoj po koncu tekme so ga prosili za izjavo po tekmi; odšel je že pred koncem predstave / ta zgodba nima jasnega, pravega konca razpleta, zaključka
// ekspr. do konca življenja se boš kesal dokler boš živel
// kot pojasnilo, opozorilo na koncu filma, romana konec - c) glede na obstajanje: to bi pomenilo konec države, morale; napovedovati konec sveta, umetnosti / ekspr. napraviti konec revščini / ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju lahko povzroči smrt
// ekspr., v zvezi z iti izraža približevanje prenehanju obstajanja česa: zaloga gre h koncu / dela gredo počasi proti koncu se končujejo
// s Hitlerjevo Nemčijo je šlo očitno h koncu bila je blizu poraza, propada
// z njim gre h koncu umrl bo
- 5. evfem., navadno s prilastkom smrt: njen tragični konec je vse pretresel / iti svojemu koncu naproti
- 6. pog., ekspr., navadno v zvezi s storiti, vzeti umreti, poginiti, ubiti se: žival je v jami storila konec; v zaporu je od vsega hudega konec vzel / od lakote, strahu so že konec jemali umirali
// na tem mestu je našel svoj konec komandantov spremljevalec je umrl, bil ustreljen
// star. storiti hud konec umreti nasilne smrti
// v povedni rabi: saj ga bo konec, ko ga tako mučite; od razburjenja, sreče ga je bilo skoraj konec; pren. ta obleka pa že jemlje konec - 7. ekspr., z zanikanim glagolom izraža, da kaj traja sorazmerno dolgo: dela, tedna ni in ni konec; sprevodu ni hotelo biti konca / ali še ne bo konec teh stopnic / hvalil je, da ni bilo konca
- 8. v prislovni rabi, v zvezi na koncu izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in na koncu še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, na koncu pa še sebe
- 9. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža najvišjo možno mero: do konca izčrpan se je vrnil domov; to je do konca osamljen, pokvarjen človek / zdaj sem do konca prepričan, da imam prav poplnoma, čisto
// poudarja celotnost, polnost dejanja: ko je nalogo napisal, naredil do konca, jo je pokazal očetu; ali si prebral knjigo do konca / ne povej samo na pol, ampak do konca - 10. ekspr., navadno v zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar
- 11. star., v prislovni rabi od začetka, na začetku: od konca se je vsemu čudil, potem pa se je hitro privadil
- 12. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec
- 13. v medmetni rabi, v zvezi z in, pa izraža odločnost, nepopustljivost: delal bo, pa konec; rada ga ima, pa konec / tako je prepričan, in konec / tako bo, kot pravim, pa konec besed
// z zanikanim glagolom poudarja nemočnost, neustreznost: ne morem se privaditi, pa konec / stroj ne vzdrži, in konec
● ekspr. konec me bo od garanja zelo, preveč delam; ekspr. zaradi sto dinarjev te še ne bo konec ne boš gospodarsko propadel; ekspr. z njo je bilo konec, ko sem te prvič zagledal nisem bil več njen prijatelj, nisem je več ljubil, občudoval; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. biti na koncu z močmi, živci biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; ekspr. še nisem pri koncu še nisem končal; ekspr. to ne bo imelo dobrega konca se ne bo dobro končalo; ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; ekspr. na napačnem, pravem koncu se česa lotiti napačno, prav; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. tako bo, kot pravim, in konec besed, debate nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; star. pod konec svojih dni je precej trpel zadnja leta, mesece življenja; ekspr. brez konca isker se je razsulo po nebu veliko; ekspr. na koncu jezika imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. še s koncem očesa ga ni hotel pogledati sploh ga ni hotel pogledati; ekspr. niti na konec pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. kaj bi jokala, saj ne greš na (drugi) konec sveta v zelo oddaljeno deželo, kraj; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. to je začetek konca poraza, propada; ekspr. na več koncih si je izposodil pri več osebah, bankah; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja zelo dolgo traja, je zelo dolgo, veliko; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; konec dober, vse dobro; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; prim. skonca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
kràj krája m (ȁ á) - 1. del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: kraj ima veliko prebivalcev; preimenovati kraje; v tem kraju je več let služboval; odročen kraj; ekspr. prijazen kraj / bežal je iz kraja v kraj / domači, rodni kraj kjer je kdo doma, kjer se je kdo rodil
// navesti kraj bivanja / ekspr. ves kraj je bil na nogah vsi prebivalci kraja
// navadno s prilastkom ta del glede na določeno značilnost: ogled znamenitega partizanskega kraja / znan letoviški, zdraviliški kraj; seznaniti se s problematiko turističnih krajev - 2. večji ali manjši del zemeljske površine: spoznal je veliko krajev; ta kraj je zasedel okupator / kraji so prenaseljeni / s kmetijstvom se ukvarjajo v mnogih krajih Jugoslavije / publ. nad naše kraje doteka hladen zrak / na nekaterih krajih je še sneg; ekspr. v vseh krajih je že bil povsod
// navadno s prilastkom ta del- a) glede na gospodarsko usmerjenost: znan industrijski kraj; vinorodni, žitorodni kraj / gospodarsko zelo pasiven, razvit kraj / kmetijski kraji v državi
- b) z oslabljenim pomenom glede na geografsko značilnost: gorski, nižinski kraj; ni se mogel privaditi na ravninski kraj / te rastline uspevajo samo v južnih krajih
- c) glede na podnebno značilnost: mrzel, senčen, sončen kraj; suh, vlažen kraj / te rastline uspevajo samo v toplih krajih
- č) glede na kakovost tal: ilovnat, peščen kraj / močvirnati kraji
// v prislovni rabi, v zvezi z na izraža manjši del površine česa sploh: na enem kraju se madež še pozna; zofa je bila na več krajih raztrgana
- 3. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine sploh: poiskal je pripraven kraj in se skril; pokazal je kraj, kjer sta se srečala; težko dostopen kraj / zborni kraj je pred šolskim poslopjem; kraj (storitve) kaznivega dejanja; izpuščena sta bila čas in kraj dogajanja / ključe je spravil na varen kraj; na ta kraj bodo postavili spomenik; publ. priti na kraj nesreče; pren. sestanek ni primeren kraj za osebne obračune
// v prislovni rabi, v zvezi na kraju samem tam, kjer se kaj zgodi, je: storilca so prijeli na kraju samem; skupina je gradivo zbirala na kraju samem - 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža največjo oddaljenost od
- a) središča: potegnil ga je h kraju; čisto pri kraju je hodil / na obeh krajih so bili ljudje / stal je na, ob kraju (ceste)
- b) izhodišča, začetka: prišel je do kraja (poti) / na kraju se soteska zoži / svetilka je na kraju mize / čisto na drugem kraju mesta / ekspr. na kraju svojih moči je bil
// nav. ekspr., v zvezi z do izraža visoko stopnjo: do kraja sem se naveličal; to je do kraja hudoben človek; do kraja nesrečen, onemogel / dognati kaj do kraja; do kraja se moramo zmeniti / vse je do kraja razčiščeno
- 5. raba peša, v prislovni rabi, s predlogom izraža
- a) nastop dejanja; začetek: od kraja smo stanovali skupaj; od kraja se mu je čudno zdelo / začel je pripovedovati od kraja
- b) približevanje prenehanju dejanja; konec: avgust je šel h kraju / nevarnost je pri kraju / na kraju se je vse dobro izteklo / star. prišel je pod kraj dneva proti večeru
- 6. nav. mn., redko krajevec, krajec: gledal ga je izpod širokih krajev; klobuk z navzdol zavihanimi kraji
- 7. prva leta po 1945 najnižja upravna enota: kraji in mesta
● ekspr. nikdar mu ne prideš do kraja ne da se prepričati; ekspr. delati, jesti vse od kraja izraža podkrepitev trditve; star. odriniti od kraja od brega; ekspr. z njim gre hitro h kraju umrl bo; ekspr. nisem še pri kraju še nisem končal; dati kaj v kraj vkraj; ekspr. na kraju svojih moči je je že skoraj brez moči; star. to je že v kraju pospravljeno, spravljeno; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. na vse kraje se je videlo na vse strani; zelo zarasla kraja ceste robova; ekspr. niti na kraj pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na kraj sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja nikoli se ne konča; ekspr. govoril je brez konca in kraja zelo dolgo; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih na mnogih krajih, povsod; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
♦ adm. namembni kraj v katerega je pošiljka namenjena; jur. izpolnitveni kraj v katerem se mora obveznost izpolniti; lingv. prislovno določilo kraja; rel. sveti kraji; prim. skraja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
krokáda -e ž (ȃ) ekspr. zabava, na kateri se zlasti veliko pije in ki traja pozno v noč, (nočno) popivanje: pri vseh krokadah je vztrajal do konca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
krváv -a -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na kri:
- a) v roki je držal krvav nož; krvav sneg; imel je krvave dlani, roke; bolnikovo blato je bilo krvavo / otrok je ves potolčen in krvav; po obrazu je krvav; obveza je že krvava / krvav madež na obleki; srna je puščala krvavo sled / krvavi telečji zrezki / krvava klobasa krvavica
// krvavi žulji / ekspr. pogledal ga je s krvavimi očmi - b) nav. ekspr.: krvavi boji; prišlo je do krvavega konca, obračuna; krvav pretep, zločin; krvave demonstracije; krvava zadušitev revolucije; krvavo dejanje; maščevanje je bilo krvavo / krvave izkušnje iz vojnih let / zavladal je krvav teror
- c) ekspr.: goreti s krvavim plamenom, žarom; oblaki so bili čisto krvavi; krvava zarja
- 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: krvava krivica se mu godi; krvava žalitev / to je v krvavem nasprotju / govoril je s krvavo resnobo / moral je plačevati krvave denarje
● ekspr. začel se je krvavi ples bitka, bojevanje; ekspr. potil je krvavi pot zelo se je trudil, trpel; knjiž., ekspr. jokati krvave solze zelo trpeti; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. roke ima do komolcev krvave zakrivil je veliko smrti; veliko ljudi je pobil
♦ bot. krvavi mlečnik rastlina z zlato rumenimi cveti, ki ima v steblu temno rumen strupen sok, Chelidonium majus; etn., kot grožnja otrokom ubogaj, drugače te bo odneslo krvavo stegno; jur. krvavi denarič sodna pristojbina v srednjem veku v zvezi z umorom ali ubojem; krvavo sodišče; med. krvava griža griža s krvavim blatom; zool. krvava uš škodljiva žuželka, pokrita z belim voščenim puhom, Eriosoma lanigerum
krvávo - 1. prislov od krvav: krava krvavo mokri / piše se narazen ali skupaj krvavo rdeč ali krvavordeč obraz
- 2. ekspr. izraža visoko stopnjo, močno obliko česa: krivda se mu krvavo maščuje; krvavo mi bo plačal; to še krvavo potrebujem; hrane krvavo primanjkuje; krvavo zaslužen denar; krvavo zares gre; sam.: do krvavega ga je pretepel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
láserskiSSKJ -a -o prid. (á) láserska plôšča -e -e ž (á, ó)
okrogla, tanka plastična plošča s kovino v sredini, manjša od gramofonske, na katero so digitalno zapisani glasba, videoposnetki ali drugi podatki, ki se preberejo z laserskim žarkom; optični disk: Ko so se pred dvajsetimi leti pojavile prve laserske plošče, so bile bistveno dražje od klasičnih vinilk
láserski gramofón -ega -a m (á, ọ̑)
1. naprava za predvajanje zvočnih posnetkov s CD-jev; CD-player, CD-predvajalnik: vklopiti laserski gramofon; Gramofoni in plošče so se kot način reprodukcije zvoka v domovih obdržali do konca 80. let, ko so jih začeli nadomeščati laserski gramofoni in plošče CD
2. naprava za predvajanje zvočnih posnetkov z gramofonske plošče z uporabo laserskega žarka: Problem je, da trenutno obstaja samo eno podjetje, ki proizvaja laserske gramofone
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
lêr -a m (ȇ) 1. pog. vrtenje avtomobilskega motorja, pri katerem ta ne poganja vozila; prosti tekSSKJ, prazni tek (1): Na vsakem križišču, kjer stojim, prestavim v ler 2. ekspr. stanje, v katerem kdo ne opravlja dela; prazni tek (2): spraviti iz lera; biti v leru; Zaključil je svoje kaotično obdobje brezdelja in iz lera prestavil v peto prestavo 3. ekspr. časovno obdobje brez vsebinskih sprememb in učinkov; prazni tek (3): Po polletnem leru je ministrica včeraj vendarle podpisala prvi paket dovoljenj za izvajanje zdravstvene dejavnosti
// del s takšnimi značilnostmi v drami ali filmu; prazni tek (3 //): Filmska slika poganja film v enem kosu od začetka do konca – tudi tam, kjer se sicer zaradi svoje zgodbene nedodelanosti in neodločenosti prestavi v ler E ← nem. Leer(gang) 'prosti tek' iz leer 'prazen' + Gang 'hod'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
lóndonski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na London: ogledovati si londonske znamenitosti / londonska megla; publ. londonski sporazum londonski memorandum
● ekspr. danes je prava londonska megla zelo gosta megla
♦ agr. londonski peping kakovostno zimsko jabolko z izrazitimi robovi pri muhi; zgod. londonski memorandum 5. oktobra 1954 podpisani memorandum o soglasju med vladami Velike Britanije, Združenih držav Amerike, Italije in Jugoslavije o Svobodnem tržaškem ozemlju; londonski pakt pogodba med antanto in Italijo leta 1915 glede ozemlja Avstro-Ogrske, ki ga Italija dobi, če stopi v vojno na strani antante; londonska begunska vlada jugoslovanska vlada, ki je od 6. avgusta 1941 do konca vojne delovala v Londonu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
maksíma -e ž (ȋ) knjiž. življenjsko vodilo, geslo: njegova maksima je bila: vztrajati do konca;
ravnati se po maksimi: svoboda ali smrt / življenjska maksima / pesnikove maksime in aforizmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
márnjati -am nedov. (ā ȃ) - 1. redko govoričiti: marnjali so brez konca in kraja / kaj boš zdaj marnjal
- 2. nar. koroško govoriti, pripovedovati: marnja po domače / marnjati o čem / marnjati s kom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
mólk -a [u̯k] m (ọ̑) - 1. stanje, ko se ne govori: nastal je molk; molk je trajal precej dolgo; v sobi je nekaj časa vladal molk; pregnati molk; z vprašanjem je prekinil molk; ekspr. padel, pogreznil, zavil se je v molk; dolgotrajen, globok, kratek, mučen, popoln molk; knjiž. mrzel molk; ekspr. težek molk / počastiti spomin padlih z enominutnim molkom
// ekspr. stanje, v katerem kaj ne oddaja glasov, šumov: ptice se še niso zbudile iz molka; gozd je ležal v molku / mlini ob vodi so zaviti v molk stojijo, ne delajo; molk topov
// ekspr. tišina, mir: okrog hiš je bil molk; vse se izgublja v temo in molk; molk noči - 2. ekspr. stanje, v katerem kdo ne izraža svojega mnenja: kljub izzivanju ni hotel pretrgati molka; z grožnjami ga je sodnik pripravil k molku; ni zdržal dolgo v molku; obdati se z molkom; pomemben, trdovraten molk / molk je znak priznanja
- 3. ekspr. stanje, v katerem kdo ne pripoveduje zaupanih, zaupnih stvari: ukazati, zapovedati molk o čem; do konca vztrajati v molku; strašen molk; knjiž. zakon molka
- 4. knjiž., ekspr. stanje, ko kdo ne objavlja literarnih del: po prvem nastopu se je pesnik za nekaj časa pogreznil v molk; molk v njegovem dramskem ustvarjanju / v pismu se izgovarja zaradi dolgega molka / kulturni molk med drugo svetovno vojno nesodelovanje kulturnih delavcev v legalnem kulturnem življenju, zlasti tisku na okupiranem slovenskem ozemlju; stanje, ko kulturni delavci namerno ne razpravljajo o kakem vprašanju
● ekspr. dogodek je zagrnjen v molk o njem se ne govori, ne piše; ekspr. odgrniti s česa zaveso molka javno spregovoriti o čem; preg. golk je srebro, molk je zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
nameníti in naméniti -im dov. (ī ẹ́) - 1. izraža namen osebka
- a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža
- b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri
- 2. skleniti, odločiti
- a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo
- b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili tisoč dinarjev / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku
- c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje
- 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo
● knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure
nameníti se in naméniti se navadno z nedoločnikom - 1. izraža namen osebka, da uresniči dejanje: namenil se je prodati hišo; trdno se je namenil vztrajati do konca; namenil se je, da ostane doma / namenil se je postati zdravnik / kakor se je namenil, tako je tudi storil; pojdiva, kamor sva se namenila
// elipt., s prislovnim določilom izraža namen osebka, da uresniči gibanje, kot ga nakazuje določilo: namenil sem se v kino, vendar zaradi dela ne morem iti - 2. elipt., s prislovnim določilom oditi, odpraviti se: po ozki stezi so se namenili proti vrhu hriba; še preden se je namenil na vlak, so doma že vedeli; hitro so se namenili za tovariši
naménjen -a -o - 1. deležnik od nameniti: njemu namenjeni strel je zgrešil; fant je bil namenjen mizarstvu; ravno k njemu sem namenjen; ladja, namenjena v Italijo, se je potopila; našla je možu namenjeno pismo; poročilo je namenjeno najožjemu krogu; to ni namenjeno javnosti
- 2. ekspr., v povedni rabi izraža nujnost, logičnost česa glede na določene nepredvidljive okoliščine: ta poklic mi je bil menda namenjen; namenjeno mu je bilo osemdeset let (življenja); tako mu je bilo pač namenjeno; če mi je namenjeno, se bom rešil
- 3. star. namemben, predviden: pripeljati tovor na namenjeno postajo / zavil sem v namenjeni kraj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
napívanje -a s (í) glagolnik od napivati: napivanja ni bilo konca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
natézati -am nedov. (ẹ̄) - 1. z vlečenjem povzročati, da doseže kaj večjo, največjo dolžino; nategovati: natezati žico / natezati elastiko / ekspr. natezal je svoj korak, da ga je komaj dohajala delal je dolge korake; pren., ekspr. s svojim ravnanjem ji je natezal živce
- 2. nekdaj mučiti na natezalnici: jetnika so natezali tako dolgo, da je vse priznal
● ekspr. natezati ušesa prisluškovati
natézati se ekspr. zelo se truditi, si prizadevati: naj se je še tako natezal, dela ni mogel končati
// pogajati se: natezala sta se za plačilo; s kupcem sta se natezala brez konca in kraja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
navíti -víjem dov. (í) - 1. narediti, da pride kaka podolgovata upogljiva stvar večkrat okrog česa: naviti nit, prejo; naviti žico na tuljavo / navili so deset klobčičev volne / naviti lase na navijalke; pog. danes si se pa lepo navila imaš lepe kodre, lepo pričesko
- 2. napraviti prožno pripravo napeto, navadno z vrtenjem, obračanjem ključa: naviti pero, vzmet / naviti strune
// dati s tem določeni pripravi energijo za delovanje: naviti budilko; igrača, ki se navije - 3. pog. naravnati zvočno pripravo na (razmeroma) veliko jakost: naviti radio do konca / navijejo gramofon in plešejo
- 4. ekspr., navadno v zvezi s cena zvišati, dvigniti: trgovci so izkoristili pomanjkanje surovin in navili cene / naviti davke
- 5. ekspr. prisiliti, pregovoriti koga: starca je končno le navil, da mu je izročil ključe; naviti koga za denar
● ekspr. moža si je navila okrog prsta popolnoma si ga je podredila; ekspr. naviti komu uro, ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; ekspr. le pazi, da te spet ne navije ogoljufa, prevara
navít -a -o - 1. deležnik od naviti: lepo naviti lasje; na cevko navita preja; ura ni navita; dela kakor navit pridno, vztrajno
- 2. ekspr. prebrisan, zvit: naviti Kljukec; fant je zelo navit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
nè in ne vez. (ȅ) v vezalnem priredju za vezanje zanikanih, navadno pojmovno sorodnih stavčnih členov ali stavkov: ne bo ga danes ne jutri;
nima očeta ne matere / ni pozdravil ne odgovoril; nisem ga videl ne slišal // ekspr., v zvezi ne — ne za poudarjeno izključevanje pri vezanju takih stavčnih členov ali stavkov: ne zna ne brati ne pisati; ne jaz ne ti ne bova odgovarjala / ne eden ne drugi ni bil izvoljen; tega ni storil ne Janez ne Lojze / nisem ga ne videl ne slišal / ne zadrži ga ne dež ne burja ne mraz / pri naštevanju se piše tudi z vejico po njej nima nič: ne ust, ne oči, ne nosu, ne las
● ekspr. ni rekel ne bev ne mev prav nič; ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; ekspr. nadlog ni ne konca ne kraja zelo dolgo trajajo, jih je veliko; ekspr. zanjo ne mara ne malo ne dosti prav nič; ekspr. ne more ne naprej ne nazaj ne more se premakniti; nima nobene možnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
nèdogovorjèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) ki ni dogovorjen, ni povedan do konca: nedogovorjen govor / med njima je ostalo še precej nedogovorjenih besed in misli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
nèdorečèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) ki ni dorečen, ni povedan do konca: nedorečena beseda, misel / pogovor je ostal nedorečen / knjiž. nedorečena resnica; sam.: v njenih besedah je ostalo marsikaj nedorečenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
neskônčen -čna -o prid. (ó) - 1. ki nima konca, meje: neskončen prostor / neskončen čas
- 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji
- a) glede na prostorsko razsežnost: neskončna daljava, dolina, ravnina / neskončna cesta
- b) glede na trajanje: neskončni pohodi; neskončen razvoj / čakali so ga dve neskončni uri ki sta se jim zdeli zelo dolgi
- c) glede na druge lastnosti: neskončni udarci; neskončna vprašanja / neskončna bolečina, ljubezen, sreča, žalost; neskončno trpljenje / neskončen razloček med zimo in poletjem / neskončna vestnost pri delu
♦ mat. neskončna množica množica, ki ima zelo veliko število elementov; neskončno zaporedje zaporedje, ki nima zadnjega člena; tekst. neskončno vlakno kemično vlakno, ki se lahko izdela v neomejeni dolžini; zelo dolgo vlakno iz naravne svile
neskônčno prisl.: neskončno uživati, se začuditi; neskončno dolg; biti neskončno srečen; za hišo so porabili neskončno denarja zelo veliko
♦ geom. neskončno oddaljen bolj oddaljen od najbolj oddaljenega; mat. neskončno majhen ki je poljubno blizu nič; sam.: zasanjati se v neskončno; pojmovanje neskončnega in končnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
nízkoenergíjski -a -o prid. (ī-ȋ) 1. ki deluje z majhno energijo, močjo: nizkoenergijski laser; Za obsevanje z visokoenergijsko napravo morajo bolniki čakati do konca junija, čakalne dobe za obsevanje z drugimi nizkoenergijskimi napravami pa so nekoliko krajše 2. ki porabi malo energije: nizkoenergijski stanovanjski objekt; V idealnih razmerah je nizkoenergijska hiša pravilno orientirana, preproste oblike kocke in narejena iz čim manj različnih materialov 3. ki ima majhno energijo: nizkoenergijski valovi v magnetnem polju; nizkoenergijska elektronska stanja; Sončna celica je elektrokemični generator, ki nizkoenergijske valenčne elektrone s pomočjo fotonov pretvori v mobilne elektrone z višjo energijo, ki lahko generirajo električni tok 4. ki vsebuje malo kalorij; nizkokalorični: nizkoenergijski dietni pripravki; Aromatizirane vode ali vode z okusom spadajo v posebno kategorijo nizkoenergijskih osvežilnih brezalkoholnih pijač iz rastlinskih izvlečkov E (↑)nizko… + (↑)energíjski
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
nôga -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi nógo nóge (ó) - 1. okončina, ki se uporablja za oporo trupa, premikanje: noga ga boli; noge so se mu od strahu šibile, tresle; iztegniti, skrčiti noge; umivati si noge; zlomiti si nogo, obe nogi; ima debele, suhe, tanke noge; desna, leva noga; krive, lepe noge; prekrižane, razkoračene, spodvite noge / invalid z leseno nogo protezo, ki zamenjuje nogo; ekspr. noge na iks po obliki podobne črki X, na o po obliki podobne črki O
// prestopati se z noge na nogo; tukaj piha pod noge v noge; v noge me zebe; stati na eni nogi / pogledati žensko pod noge njene noge; brcnil ga je v nogo v del pod kolenom
// kot povelje k nogi postavi puško k nogi; kot ukaz psu k nogi; kot vzklik na noge vstani(te)
// konjske, kozje, mušje, ptičje noge; sprednje, zadnje noge; taji in skriva kot kača noge / kot kletvica pasja noga, tega pa nisem vedel
// del te okončine od gležnjev do konca prstov: noge se mu potijo; bose, otekle, ožuljene noge / stopil mu je na nogo; na nogah ima copate; palec na nogi; sneg se mu je udiral pod nogami - 2. spodnji, zoženi nosilni del priprave, naprave: miza ima štiri noge; odviti, pritrditi nogo; oglate, okrogle noge; posteljne noge; stolček na treh nogah; miza z eno nogo; pog. noga od stola noga pri stolu, noga stola
● teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; ekspr. noge ga niso več držale, nosile ni mogel več hoditi; pog., ekspr. tu dobi, ima vsaka stvar noge vsaka stvar se tu izgubi, izgine; ekspr. nastaviti komu nogo spotakniti ga; ekspr. komaj vleče noge za seboj od utrujenosti, slabosti zelo težko hodi; star. vzel je noge pod pazduho začel je iti, teči; ekspr. otroci, spravite se mi izpod nog umaknite se, pojdite proč; ekspr. ogledal si ga je od nog do glave vsega; nižje pog. iti k nogam peš; ekspr. stisnil je rep med noge umaknil se je, zbežal je; vdal se je, odnehal je; ekspr. kopeli so ga postavile na noge ozdravile, okrepile; ekspr. postaviti, spraviti podjetje na noge narediti, da postane uspešno; ekspr. skočiti na noge hitro vstati; ekspr. dogodek je vso policijo spravil na noge policija je začela akcijo; ekspr. glej pod noge pazi, kako, kod hodiš; ekspr. metati komu polena pod noge ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih; ekspr. metati se komu pod noge predajati se, podrejati se; knjiž., ekspr. ubrati, vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; šalj. pijača mu je šla, zlezla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; pog. cel dan je bil na nogah je stal, hodil, zlasti pri delu; ekspr. ob tem dogodku so bili vsi meščani na nogah vznemirjeni, navdušeni; ogorčeni; pog. je dober v nogah pri hoji zdrži velike napore; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; ekspr. gori mu pod nogami je v veliki stiski, nevarnosti; ekspr. tla se mu majejo pod nogami ima ogrožen (družbeni) položaj; ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; neustalj. biti s kom na bojni nogi sprt; ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; pog. je hitrih nog hitro hodi; zna hitro hoditi; nar. kurja noga divja ali kultivirana rastlina z mesnatim steblom in mesnatimi listi ter belimi, rumenimi ali rdečimi cveti; tolščak; ima lahke, težke noge lahko, težko hodi; pog. postaviti se na lastne, svoje noge osamosvojiti se; ekspr. danes je menda z levo nogo vstal ves dan je slabo razpoložen; ekspr. vsa stvar je, stoji na majavih, slabih, šibkih, trhlih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. že od mladih nog se nisva videla od mladosti; ekspr. stati z obema nogama v življenju biti zelo dejaven (v družbenem življenju); šalj. pojdi iskat v klet, saj imaš še prve noge saj si še mlad; neustalj. živeti na veliki nogi razkošno, potratno; ekspr. biti nov od nog do glave biti oblečen v nova oblačila; preg. laž ima kratke noge laž se kmalu odkrije
♦ aer. amortizacijska noga priprava pod repom letala, ki blaži sunke pri vožnji po tleh; bot. vranja noga rastlina s pernatimi listi in belimi, rumenkastimi ali škrlatno rdečimi cveti, Coronopus; med. ploska noga z izravnanim srednjim delom stopala; obrt. kozja noga orodje z dvema ravnima, navadno v ostrem kotu stikajočima se reziloma za rezbarjenje; šport. odrivna noga s katero se skakalec v višino, daljino odrine od podlage; teh. svinjska noga drog za privzdigovanje, premikanje težkih bremen; zool. noga razširjen spodnji del telesa pri mehkužcih, ki se zlasti pri polžih uporablja za lezenje; oprijemalna noga s palcem, ki se lahko stika z drugimi prsti; plavalna noga s plavalno kožico med tremi sprednjimi prsti; plezalna noga s prstom, ki se lahko obrača naprej ali nazaj; noge hodilke okončine za hojo, zlasti pri rakih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
novelácija -e ž (á) pravn. sprememba, dopolnitev veljavnega zakona, dokumenta: novelacija zakona; Vlada je rudnikom rjavega premoga v zapiranju naročila, naj do konca septembra pripravijo novelacije krovnih programov zapiranja E (↑)novéla
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
novodôbski -a -o prid. (ȏ) ki se nanaša na novodobnike ali novo dobo; new age2, newagevski: novodobski tok; novodobska skupina; novodobsko gibanje; Nekje od konca osemdesetih dalje so se novodobske ideje razpršile, osvobodile so se navezanosti na določene družbene skupine E iz nôva dôba
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
obá tudi obádva obé tudi obédve obé tudi obédve zaim., obéh stil. obéh dvéh, obéma stil. obéma dvéma, obá tudi obádva obé tudi obédve obé tudi obédve, obéh stil. obéh dvéh, obéma stil. obéma dvéma (ȃ ẹ̑) poudarja skupnost, povezanost dveh oseb, predmetov, pojmov- a) v samostalniški rabi: poznam oba; pričakujemo obe hkrati; to sta brat in sestra, oba sta zaposlena v Iskri; ekspr. oba skupaj ne zaležeta za enega samega / nama je obema težko / prišla sta oba, oče in mati; oba z ženo se lepo zahvaliva
- b) v prilastkovi rabi: oba predloga sta sprejemljiva; predstavniki obeh držav; obe reki se izlivata v Črno morje / publ. omara stoji med obema oknoma med oknoma
// pri parnih in njim sorodnih pojmih: oba dvojčka; oba konca palice; oba rimska konzula; dolžnost obeh staršev; zašiti obe hlačnici; obe polovici jabolka; na obeh bregovih reke; hrom na obe nogi; na obeh straneh ošiljen svinčnik / neprav. z obemi koleni z obema kolenoma
● ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen; ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjam; med obema vojnama med prvo in drugo svetovno vojno; ekspr. pri sinovih pustolovščinah zatisniti obe očesi biti zelo popustljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
objáhati -am tudi -jášem dov. (ā) - 1. z jahanjem priti okrog česa: da bi si dobro ogledala položaj, je izvidnica previdno objahala trdnjavo
// z jahanjem priti od enega konca do drugega: pred odhodom je komandant objahal vrsto konjenikov - 2. z jahanjem se izogniti: v loku so objahali mesto
- 3. z jahanjem prepotovati: objahali so vso deželo, vendar tujih vojakov niso našli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
obratováti -újem nedov. (á ȗ) biti s svojimi napravami v delovnem stanju: nova elektrarna že obratuje;
tovarna obratuje neprekinjeno;
obratovati poskusno, s polovično zmogljivostjo / žičnica danes ne obratuje / redko stroj je prenehal obratovati delati, delovati // publ., s prislovnim določilom izraža, da kaj opravlja, izpolnjuje svojo osnovno nalogo: ladja obratuje na progi Reka-Dubrovnik; letalo obratuje redno, sezonsko / v kraju obratujejo od sedmih hotelov le trije so odprti; avtobusna proga Ljubljana—Split obratuje od začetka julija do konca avgusta avtobusi vozijo na tej progiobratujóč -a -e: obratujoča elektrarna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
obŕnjeniSSKJ -a -o prid. (ŕ) obŕnjeni slovár -ega -ja m (ŕ, á) jezikosl.
slovar, v katerem si besede sledijo po abecednem redu od njihovega konca proti začetku; odzadnji slovarSSKJ: obrnjeni slovar lastnoimenskega besedja; Odzadnji ali obrnjeni slovar je nujno potreben za tipološke in druge študije sorodnih in nesorodnih jezikov, pa tudi za izdelavo besedotvornih in oblikoslovnih del
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
obúvati -am nedov., tudi obuvála (ú) - 1. delati, da ima kdo na nogah obuvalo: obuvati otroka; obuvati čevlje; obuva se počasi / obuvati nogavice
- 2. oskrbovati z obutvijo: teta jih je obuvala do konca šolanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
obvézniški -a -o prid. (ẹ̑) 1. fin. ki se nanaša na obveznice: obvezniški indeks; obvezniški sklad; obvezniški trg; Delniški in obvezniški investotorji so nezadovoljni z letošnjimi donosi 2. ki se nanaša na vojaške obveznike: obvezniška vojska; obvezniško služenje; Zadnji nabornik bo vojsko odslužil leta 2004, zadnji obvezniški rezervist pa bo opremo vrnil najpozneje do konca leta 2010 E v prvem pomenu (↑)obvéznica, v drugem pomenu (↑)obvéznik
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
od predl., z rodilnikom - 1. za izražanje premikanja iz položaja
- a) v neposrednem dotiku, stiku s kom ali čim: odbiti se od kamna; pahniti od sebe
- b) v bližini, okolici česa: čoln odrine od brega; vstati od mize; prihajam od očeta / vrača se od Lenarta / iti od doma; od hiše poditi / svatje gredo od poroke / doma je nekje od Kočevja; pren. govornik se je večkrat oddaljil od teme
// za izražanje usmerjenosti iz takega položaja: oblaki se valijo od juga; ta gozd se razteza od Karavank; od sosedov se sliši petje; ekspr. stal je vse od Maribora / gledati od blizu; prihajajo od bogve kod; od drugod; od spodaj navzgor; od tam doli; od vsepovsod; pren. od te strani ga do danes še nisem poznala
// za izražanje oddaljenosti: hiša je sto metrov, streljaj od ceste; drevesa stojijo deset metrov drugo od drugega; nedaleč od studenca; uro hoda od vasi
- 2. za izražanje časovne meje, ki je začetek dogajanja: od tistega časa me ne pogleda; nisva se videla od mladosti; od nesreče je minilo deset let / že od začetka mu nisem zaupal / od kdaj stanuješ v Ljubljani; od prej; od takrat; poznam ga že od zdavnaj; od pred kratkim / od nekdaj od zdavnaj, zelo dolgo
// vino od letos; jed od včeraj / noč od petka na soboto / publ. dopis, uredba od 1. marca 1965 pri datiranju z dne 1. marca 1965 - 3. pri izrazih količine za izražanje začetne mere: desetice od dvajset naprej; dražiti od sto dinarjev navzgor
// v zvezi z do za izražanje približne vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev - 4. v zvezi z do za izražanje začetne in končne meje
- a) v prostoru: hoditi od enega do drugega; od Kranja do Ljubljane je petindvajset kilometrov; vlak vozi od Nove Gorice do Jesenic
- b) v času: vstopnice prodajajo od 11. do 13. ure; druga svetovna vojna je trajala od 1939 do 1945 / ekspr.: od konca do kraja; od zore do mraka
- c) pri količini: šteti od ene do deset; vrednosti od nič do neskončno; dnevne temperature bodo od pet do deset stopinj nad ničlo / ekspr.: sestanka so se udeležili zastopniki vseh kategorij, od kurirja in snažilk pa tja do direktorja; v trgovini imajo v zalogi vse od žebljev do pohištva
- 5. za izražanje ločevanja, odstranjevanja: ločiti rudo od jalovine, meso od kosti; s težavo so ga odtrgali od otrok / odvrniti nesrečo od hiše / izjema od pravila / redko očistiti njivo od kamna kamna
// publ.: distancirati se od politike sile; odpraviti odtujenost od produkcijskih sredstev
// za izražanje odvzemanja: od plače so mu odtegovali dva tisoč; vzeti od prihrankov / od honorarja mu ni ostalo nič / davek od osebnih dohodkov; včasih so pobirali desetino od žita
// publ. za izražanje oprostitve, razveljavitve obveznosti: oprostitev od šolnine; oproščen od davkov oproščen davkov; razrešitev (od) dolžnosti - 6. za izražanje izbora, odbiranja: eden od dijakov; kdo od vas bo to opravil / od perutnine najbolj ceni gos; ima deset hektarov zemlje, od tega pet gozda / najlepša od deklet; najboljši od sošolcev; ekspr. najslavnejši od vseh
- 7. za izražanje izhodišča, vira: prišlo je sporočilo od prijatelja; tako piše v tvojem pismu od strica / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; publ., kot podnaslov od našega rimskega dopisnika / otroci od prve žene; vznes. on je kri od naše krvi / obresti od glavnice; denar od prodane živine / pog. rad bi sliko od Jakopiča ki jo je naslikal Jakopič
// za izražanje vira, izvora pridobljenega: dobiti, terjati kaj od koga; kaj hočeš od mene; od tujca ne vzemi ničesar / kupiti, prevzeti kaj od koga / izvedeti, pričakovati, slišati kaj od koga; od njega se marsikaj naučiš
// star. za izražanje snovi, iz katere je kaj; iz: kučma od polhovih kožic; čaša od čistega zlata - 8. za izražanje pripadnosti
- a) k funkcijski celoti: ključ od omare, od hišnih vrat; ročaj od kladiva; kolo od voza; škatlica od vžigalic
- b) k družbeni skupini, okolju: to mi je povedal nekdo od naših; pog.: tako mi je svetoval nekdo od radia; tovariši od vodstva tovarne; govoril je eden od upravnega odbora član, predstavnik
// pog. za izražanje svojine, lastnine: čigava je zemlja, če ne od nas kmetov; vse je sinovo, samo njiva je od starega; torbica je od sestre sestrina
// vzel je vdovo od brata po bratu
- 9. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: ni slabši od drugih; desno nogo ima krajšo od leve; moj brat je večji od tebe / letos je bolj vroče od lani kakor lani
// to mesto se razlikuje od drugih po lepi legi; ta fant je drugačen od vrstnikov - 10. za izražanje povzročitelja: rana od noža; ogenj od strele; dim od tobaka / opikan od čebel; zadet od kapi; od koz razjeden obraz; umrl je od nas vseh zapuščen; publ. vrh je bil v naskoku zavzet od naših so naši zavzeli
// od njega imam samo škodo - 11. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: umirati od lakote, od utrujenosti; drevo se šibi od sadja; od strahu je omedlela; bliska se od vročine; ekspr.: vse je črno od mravelj; ves iz sebe od razburjenja; kar skakal je od veselja
- 12. za izražanje načina, kako se kaj dogaja: plačevati od kosa; sam od sebe narediti / živeti od dela, od trgovine
// nav. ekspr. za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: od sile lačen; ima od sile opravkov; od srca se nasmejati; od hudiča je vroče zelo - 13. star. za izražanje vsebine, predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja; o: govori samo od svoje nesreče; menili so se od letine / povest od zlate ptičke
● publ. ozdraveti od bolezni ozdraveti; star. vstati od bolezni po ozdravljenju zapustiti bolniško posteljo; nižje pog. kaj si je izmislila ta trapa od Janeza ta neumni Janez; pog. najrajši imam kaj od mesa kakšno mesno jed; ekspr. to ni od muh je pomembno, dobro; pog. ta ni od nas ni iz naših krajev; pog. trgovina je od rok precej oddaljena, na neprikladnem mestu; pog. delo gre od rok se opravlja hitro, uspešno; ekspr. kamen se mu odvali od srca človek se reši velike skrbi, nadloge; ekspr. nisem od danes sem izkušen; od a do ž od začetka do konca, vse; obišče nas od časa do časa v manjših časovnih presledkih; ekspr. lepota je od danes do jutri minljiva; ekspr. od leta do leta je manj pridelka vedno manj; vsako leto manj; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi
♦ lingv. glagolnik od brati; mat. odšteti tri od pet; navt. obrniti jadro od vetra obrniti ga tako, da se veter le malo upira vanj; prim. oddaleč, oddavna(j), odkod, odspodaj, odtistihdob, odtod, odzdaj ipd.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
od... predpona - 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
- a) usmerjenosti dejanja od določene točke: odbrcniti, odriniti, odvoziti
- b) oddaljitve, odmika od določenega kraja: odbobneti, odfrfotati, odsmučati se
- c) odstranitve, ločitve od česa, od celote: odbrusiti, odrezati
- č) konca dejanja: odigrati, odpeti
- d) razveljavitve stanja, kot ga izraža predpona za...: odlepiti, odpečatiti
- e) medsebojnega odnosa, medsebojne povezanosti: odgovoriti, odpisati
- f) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): odcediti
- 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: odbitek, odcepek
- 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: odkod, odseben, odstotek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
odbúriti -im dov. (ū ȗ) redko razburjeno oditi, oddivjati: odburiti iz hiše / niso še do konca opravile po hiši, že so odburile na njivo hitro odšle
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
odnêsti -nêsem dov., odnésel odnêsla (é) - 1. z nošenjem spraviti z določenega mesta: odnesti smeti; odnesti komu sporočilo; odnesti ranjence z bojišča; odnesti krožnike na mizo, jabolka v klet; odnesti na ramah, v naročju; odnesti prtljago s seboj; naskrivaj odnesti / evfem. tat je odnesel več dragocenih predmetov ukradel; ekspr. kdo mi je odnesel svinčnik vzel
// šalj., kot vljudnostna fraza sedite, da nam ne odnesete spanja; pren., ekspr. odnesla mu je srčni mir
// z nošenjem spraviti kaj od kod z določenim namenom: odnesti blago k šivilji; odnesti čevlje k čevljarju; odnesti denar v hranilnico; odnesti otroka spat - 2. z delovanjem odstraniti: hudournik je odnesel hišo; voda je odnesla most; izginili so, kakor bi jih bil veter odnesel / ekspr. s tovornjakom je odnesel hišni vogel odbil
// z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji: vodni tok ga je odnesel od brega / brezoseb. čoln je odneslo na odprto morje - 3. publ. dobiti, doseči: odnesti nagrado; na olimpiadi je odnesel dve medalji / na tekmovanju je naše moštvo odneslo prvo mesto zasedlo; pri trčenju je odnesel hude poškodbe je bil hudo poškodovan; prav on je odnesel največ udarcev je bil najbolj tepen
// odnesti zmago zmagati - 4. ekspr., s smiselnim osebkom v tožilniku hitro oditi: kar odneslo ga je, ko jih je zagledal; ni še povedala do konca in že jo je odneslo; kot bi ustrelil, ga je odneslo iz sobe / pred leti ga je odneslo v tujino
- 5. pog., ekspr., v zvezi z jo ostati živ, rešiti se, prestati: vsi so padli, samo on jo je odnesel; odnesel jo je brez poškodb; poceni, srečno jo odnesti / če te on dobi v roke, je ne boš odnesel boš kaznovan
● evfem. ne bo več dolgo, pa ga bodo odnesli bo umrl; pog., ekspr. odnesti celo glavo, kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. odnesti pete oditi; pobegniti; vznes. skrivnost je odnesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; ekspr. s potovanja je odnesel nepozabne vtise potovanje ga je zelo prevzelo; pog. iz šole je le malo odnesel v šoli se je le malo naučil
odnesèn tudi odnešèn -êna -o: odnesen klobuk; vrniti odnesene stvari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
odtód in od tód prisl. (ọ̄) - 1. izraža krajevno mejo v bližini govorečega, od katere poteka dejanje: odtod nima daleč domov; odtod do mesta je uro hoda / ne grem odtod, dokler mi ne odgovorite ne zapustim tega kraja, prostora; dekle ni odtod iz teh krajev
// prepiši berilo odtod do konca od tu
// kot ukaz proč odtod - 2. izraža vzrok dejanja, stanja: vsa nesreča je odtod, ker v podjetju nihče ne odgovarja za napake / v vezniški rabi sprla sta se za dediščino, odtod njuno sovraštvo
// izraža izvor dejanja, stanja: Mrakovica ima ime odtod, ker sonce le redko posije vanjo - 3. redko od tega trenutka, časa: odtod pa vse do konca dejanja je oder v temi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
odzádnji -a -e prid. (ȃ) ki je zadaj, za čim; zadnji: glavnik ima v odzadnjem žepu / odzadnje stopnice; prišel je skozi odzadnja vrata
♦ lingv. odzadnji slovar slovar, urejen po absolutnem abecednem redu od zadnjega konca besede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
ómbudsman -a m, člov. (ọ̑) 1. predstavnik ljudstva, ki varuje človekove pravice, zlasti pred državnimi organi; varuh človekovih pravic: evropski ombudsman; pritožiti se ombudsmanu; kandidirati za ombudsmana; Poročilo ombudsmana s konca letošnjega aprila je državnim svetnikom ob odsotnosti varuha človekovih pravic predstavil njegov namestnik 2. kdor je uradno določen, da kaj ohranja, skrbi za koristi, pravice koga: časopisni ombudsman; finančni ombudsman; ombudsman za bolnike; Postal je zeleni ombudsman, ki bo kot novi strankin organ med drugim sprožal postopke za preprečitev ekološke škode E ← šved. ombudsman iz ombud 'zastopnik, zagovornik' + man 'moški, človek'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
ostáti ostánem dov. (á ȃ) - 1. ne prenehati biti, se nahajati na določenem prostoru, v določenem kraju: vsi so odšli, le on je ostal; ostati na deželi, v mestu / slike so ostale na steni; v steklenici je ostala samo gošča / listje ne bo dolgo ostalo na drevju / ostati doma za varuha / najstarejši sin je ostal na kmetiji je postal njen gospodar
// po prihodu kam ne oditi takoj: v vsakem kraju so ostali nekaj dni; ostati na zabavi do konca / boji se, da bo moral ostati v bolnici da ga bodo obdržali; rad bi ostal v tem kraju se za stalno naselil; odločili so se, da bo ostala pri njih da jo bodo sprejeli v svojo družino - 2. s prislovnim določilom pri premikanju, gibanju ne (moči) priti z določenega mesta: krogla mu je ostala pod lopatico; voz je ostal v blatu / smeti so ostale na cedilu
// ne priti z določenega mesta, iz določenega kraja: če pomoč ne bi prišla pravočasno, bi ostali v jami / ekspr.: ostal je na fronti padel; rokopis je ostal v predalu ni bil objavljen
// akti so ostali pri direktorju; pren. sklepi so ostali le na papirju
// biti puščen kje, ne biti (po)spravljen z določenega mesta: čoln je ostal v vodi; posoda je ostala na mizi / žito je ostalo na polju / ker je prišel prepozno, je ostal zunaj - 3. s prislovnim določilom ne prenehati biti v določenem položaju: letalo je dolgo ostalo na tej višini; ostati na koncu vrste; zmeraj je ostal v njeni bližini / vozilo je v ovinku komaj ostalo na cesti
// nav. ekspr. priti glede na premikajočega se v določen položaj: reka je ostala na desni; gore so ostale v daljavi; domača vas je ostala za njim - 4. s širokim pomenskim obsegom ne prenehati biti, obstajati: jama, ki jo je naredila granata, je ostala; zob ga je nehal boleti, oteklina pa je ostala; težave bodo ostale / hruške so zgnile, jabolka so pa ostala so se ohranila; lepo vreme bo ostalo še nekaj dni trajalo
// ne prenehati- a) biti, obstajati kot del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: od servisa je ostal le en krožnik; od cerkve je ostal zvonik / iz tistih časov je ostalo nekaj predmetov se je ohranilo
- b) se uporabljati, biti veljaven: parne lokomotive ne bodo dolgo ostale; dosedanje omejitve uvoza bodo še ostale / cene nekaterim živilom so ostale se niso spremenile
// nekaj ljudskih šeg je ostalo - c) biti zanimiv, pomemben: njegova dela bodo ostala; ekspr. če bomo prestrogi, kaj bo ostalo
- 5. z dajalnikom ne prenehati biti
- a) pri kom kot lastnost: lepota ji je ostala; veselje do dela mu je ostalo / bolezen mu je ostala iz otroških let jo ima; to ime mu je ostalo tako so ga začeli imenovati; tako so mu rekli
// drevesu je ostalo le še nekaj listov - b) v posesti, lasti koga: hiša mu je ostala, drugo so mu pa prodali na dražbi / uniforma je vsakemu ostala
- 6. ne prenehati biti
- a) skupaj s kako celoto: čeprav so seme čistili, je v njem ostal plevel / v novi izdaji bodo ostale skoraj vse pesmi iz prve izdaje
- b) član kake skupnosti: ostati pri pevskem društvu; ostati v organizaciji
- 7. biti še
- a) neporabljen, nerazdeljen: ostalo je še nekaj časa; hrane je ostalo za pet dni; ostali sta še dve vstopnici; ni mu ostalo dosti denarja za knjige / večerja zanj je ostala; jabolko naj ostane zanjo naj se prihrani
- b) neopravljen, nenarejen: vse domače delo ji je ostalo; ostalo mu je še nekaj izpitov / naloga mu ostane za zvečer
- c) nav. ekspr. edino mogoč, primeren: ne ostane mu drugega, kot da ga prosi za pomoč; kaj nam po vsem tem še ostane kaj lahko še storimo
// preseči potrebno mero, količino: blaga je za plašč dovolj, še ostalo bo; hrana vsak dan ostane
- 8. ne prenehati biti, obstajati kot posledica česa, ko povzročitelj ni več navzoč: od rane so ostale brazgotine; za nevihto je ostalo opustošenje
// biti kot zapuščina po kom: prepustil jim je vse, kar je ostalo po materi / ekspr. natisnili so vse, kar je za njim ostalo kar je napisal - 9. ne se odstraniti iz oprijema, ker preneha prvotna pritrjenost, vez: ko je prijel za kljuko, mu je ostala v roki; potegnil je in zob mu je ostal v kleščah / na krtači je ostalo dosti dlak
- 10. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da lastnost ali stanje osebka še naprej obstaja
- a) s pregibno besedo: mož je ostal poštenjak; to naj ostane skrivnost; ostati krepek, zdrav, živ; kljub prošnjam je ostal neizprosen; ostati neporočen / ostal ji je zvest vse življenje bil
// brezoseb. ostalo bo hladno, suho / kot pozdrav ostanite zdravi - b) z nepregibno besedo: ostati pokonci
- c) s predložno zvezo: nekateri predeli so ostali brez električne razsvetljave; ostati na dopustu; ostati pri življenju; ostati v vodoravni legi, čepečem položaju; ostati v stikih, veljavi / ostati na istem delovnem mestu; publ. ostati na položaju predsednika ostati predsednik
- č) s primerjavo: fant je ostal, kakor je bil
// izraža, da lastnost ali stanje osebka nastopi - a) s pregibno besedo: nazadnje je ostal siromak; po očetovi smrti je ostala sama
- b) z nepregibno besedo: ostati zadaj zaostati
- c) s predložno zvezo: ob koncu meseca je ostal brez denarja; živina bo ostala brez krme
● pisana beseda ostane vsak dogovor naj se zapiše; ostalo mu je še nekaj italijanskih besed jih še zna; ekspr. ostati mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. njegovo ime bo ostalo zapisano v naši zgodovini je zelo pomemben, slaven; posestvo je ostalo sinu ga je podedoval; napovedana proslava ostane bo; publ. prošnja je ostala brez uspeha ni bila ugodno rešena; elipt. če bo ostal, ne bo nikoli hodil ostal živ, preživel; pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil; ekspr. ničesar mu ne bo ostal dolžen za vse, kar mu je hudega storil, se mu bo maščeval; ostal je sam s svojo bolečino nikomur se ni mogel potožiti; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; ekspr. ob tem prizoru je ostal brez besed je bil zelo osupel, prizadet; ekspr. zemlja ne bo ostala brez rok ljudje bodo še kmetovali; ekspr. ostati brez strehe izgubiti stanovanje, dom; ekspr. nekaj tega mora ostati za seme se naj ne uniči, odpravi; ostati na cedilu brez pomoči, sam; ekspr. ostati na cesti biti brez službe ali brez stanovanja; izgubiti službo ali stanovanje; vse življenje je ostal na deželi živel; s stanarino bom ostal še na dolgu je ne bom še poravnal; dolg ne sme ostati na hiši dolg, za katerega se jamči, se mora poravnati; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; ekspr. mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu popolnoma so ga porušili; zastar. ostal je na mestu kakor vkopan obstal; ostati na miru, pri miru ne se premakniti; ostati na pol poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. ostale so jim glave na ramah ostali so živi; ekspr. ostalo je samo pri besedah samo govorili, razpravljali so; ekspr. navadno ostane pri prvi merici spije samo eno merico; ekspr. ostalo je pri obljubah obljub niso izpolnili; ostalo je pri starem nič se ni spremenilo; ostati pri stvari razpravljati, pogovarjati se le o stvari, ki je predmet razprave, pogovora; nič mu ne ostane v glavi ničesar si ne more zapomniti, se naučiti; beseda mu je ostala v grlu ni povedal tega, kar je mislil; dogodek mu je ostal v lepem spominu se ga rad spominja; pog. popevka mu je ostala v ušesih zapomnil si je njeno melodijo; ekspr. to naj ostane med nami drugim tega ni treba pripovedovati; ekspr. to mi bo ostalo vse življenje pred očmi tega se bom spominjal, to si bom predstavljal; strokovno je ostala daleč za njim zelo jo je prekosil; pog. po poroki je ostala doma se ni odselila; se ni zaposlila; pog. zaradi otrok je ostala doma se ni zaposlila; je prenehala delati; pog. kje sva že ostala pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila
♦ jur. ostati pri izpovedi vztrajati; mat. pet v sedemindvajset gre petkrat, ostane dve; prim. ostali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
osušíti -ím dov., osúšil (ī í) - 1. z odstranitvijo vode, vlage narediti bolj suho: osušiti perilo; narahlo je osušila obraz z brisačo; grlo se mu je čisto osušilo od govorjenja / osušiti posodo s krpo obrisati; popolnoma premočen je bil, komaj so ga osušili mu posušili obleko
// osušiti barje, močvirje; studenec se je osušil - 2. ekspr. povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja: v gostilni so ga dobro osušili; pri kartanju so ga osušili za težke tisočake; z nakupom pohištva se je popolnoma osušil
● ekspr. osušiti kozarec, steklenico do dna izpiti do konca, popolnoma
osušèn -êna -o: osušena denarnica; osušeno barje; osušeno sadje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
ótonski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na obdobje vladanja nemških cesarjev Otonov: otonsko cesarstvo / otonski časi
♦ um. otonska umetnost umetnost od konca 10. do srede 11. stoletja, zlasti nemška
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
otróštvo -a s (ọ̄) - 1. doba v človeškem življenju od prvih let do mladostne dobe: poznata se že iz otroštva; veselo otroštvo; doživetja otroštva
♦ ped. zgodnje otroštvo doba otrokovega razvoja od konca prvega leta starosti do vstopa v šolo
// ta doba pri posameznem človeku: otroštvo je preživljal na deželi / v otroštvu je imel mnogo lepih trenutkov - 2. kar je značilno za to dobo: bili so polni otroštva / ekspr. to spoznanje mu je ubilo otroštvo v duši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
outlet1 -a cit. [áu̯tlet] m (ȃ) prodajalna, v kateri se lahko izdelki iz preteklih sezon kupijo po močno znižanih cenah: Pričakujejo, da bodo do konca razprodaj prodali skoraj vso sezonsko kolekcijo, ostanke pa bodo preselili v svoje outlete E ← agl. outlet (shop) 'trgovina z izdelki iz opuščenih programov' iz out 'ven, iz' + let 'pustiti'outlet2 -- v prid. rabi
outlet center in center outlet; outlet trgovina in trgovina outlet; Outlet prodajalne so sicer zanimiv pojav za porabnike, za velike blagovne znamke pa so dvorezni meč
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
ovrátnik -a m (ȃ) - 1. del obleke, srajce ob vratu, navadno za okras: prišiti, privihati, zapeti ovratnik; čipkast, krznen ovratnik; okrogel, širok, štrleč ovratnik; ovratnik suknjiča; bluza brez ovratnika / bubi ovratnik majhen okrogel ovratnik
// kar je temu po obliki podobno: račji samec ima okrog vratu bel ovratnik - 2. ovratni pas, navadno za pse; ovratnica: natakniti psu ovratnik; bodičast, usnjen ovratnik
♦ med. mavčni ovratnik mavčna obveza za vrat; obl. ležeči ovratnik položen po ramah; srajčni ovratnik; šal ovratnik navadno podolgovat ovratnik brez reverjev, katerega konca se spredaj križata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
pálica -e ž (á) - 1. dolg, tanjši, v prerezu navadno okrogel lesen predmet: odrezati (si), urezati (si), zlomiti palico; opirati se na palico; tepsti, udariti s palico; bambusova drenova, leskova palica; dolga, grčava, kljukasta, votla palica; palica z odebeljenim koncem, kovinsko konico; boji se ga kot pes palice / hoditi ob palici, s palico
// navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: gumijasta, kovinska palica / biljardna, dirigentska palica; čarovna palica po ljudskem verovanju ki ima nenavadno, skrivnostno moč; hokejska palica z ukrivljenim spodnjim delom; iskati vodo z iskalno palico bajanico; maršalska palica znamenje maršalskega čina; nabijati smodnik z nabijalno palico; pastirska, ribiška palica; popotna palica; skakalna palica; smučarska palica s krpljico in ročajem z usnjeno zanko; ima črno sprehajalno palico; škofovska palica umetniško okrašena palica z ukrivljenim zgornjim delom; štafetna palica umetniško izdelana votla palica s pismom, poslanico komu
// ekspr. udarci (s palico): palice so padale po hrbtu; dobil je dvajset palic po podplatih / umrl je pod palicami; poznali so se mu sledovi palice - 2. nekdaj dolžinska mera, 138 cm: dolg je le pet palic
● ekspr. kadar je nagajal, je pela palica je bil tepen s palico; je bil tepen sploh; ekspr. pri njem ne pomagata ne palica ne jok ne huda kazen ne žalost, prizadetost drugih; ekspr. morali bi ga s palico moral bi biti tepen, kaznovan; ekspr. čaka ga beraška palica beračenje, prosjačenje; priti na beraško palico popolnoma obubožati; spravil jih je na beraško palico povzročil je, da so izgubili vse premoženje; star. živeti pod krivo palico imeti škofa za fevdalnega gospoda; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori
♦ aer. krmilna palica del krmilne naprave v obliki palice, s katerim se uravnava položaj višinskega krmila, krilc; ekon. valuta zlata v palicah zlata valuta, pri kateri je zlato v palicah plačilno sredstvo za mednarodna plačila; zlato v palicah v obliki kvadrov; fiz. kontrolna palica priprava, s katero se uravnava delovanje jedrskega reaktorja; grad. palica sestavni del paličja, obremenjen s pritiskom ali nategom; natezna, tlačna palica; jur. prelomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; gorska palica nekdaj sodna palica gorskega gospoda; sodna palica nekdaj znamenje oblasti sodnika, sodnega gospoda; šport. štafetna palica palica določene velikosti, ki jo udeleženci štafete izročajo drug drugemu; predati štafetno palico izročiti jo na določenem prostoru drugemu udeležencu štafete; skok ob palici atletska disciplina, pri kateri se skače čez letvico s pomočjo palice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
plúg in plùg plúga m (ȗ; ȕ ú) - 1. orodje, priprava za oranje: obračati plug na koncu njive; lesen, železen plug; deli pluga; plug in brana / lemežni, traktorski, vprežni plug / držati (za) plug naravnavati ga pri oranju
- 2. navadno v zvezi snežni plug naprava za odstranjevanje snega: cesto so očistili s snežnim plugom
- 3. nar. vzhodno oral: imeli so pet plugov zemlje
- 4. šport. lik pri smučanju, pri katerem sta sprednja konca smuči skupaj, zadnja pa narazen: smučarji so se učili delati plug
♦ agr. dvobrazdni, kotni plug; dvojni ali obračalni plug z dvema lemežema in deskama, ki obrača brazdo samo na eno stran; rigolni plug za globoko oranje hmeljišč, sadovnjakov, vinogradov; grad. planirni plug stroj z gibljivo ploščo v sredi za planiranje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
počákati -am dov., počákajte in počakájte; počákala in počakála (á ȃ) - 1. ostati na kakem mestu, zlasti računajoč, da kdo, kaj pride: počakal ga je doma; počakati na avtobus; počakati pred hišo; po pouku se vsak dan počakata / kot vljudnostna fraza trenutek počakajte, prosim
- 2. ne storiti česa, računajoč, da se bo kaj zgodilo: počakal bo ugodne prilike, ugodno priliko; počakati na odgovor; počakaj, da doštudiraš, pa boš samostojen
// ne začeti takoj s kakim delom, dejanjem: še malo počakam, potem pa moram iti; vlak je počakal, da so obvezali ranjence; počakati koga s kosilom; počakati z nakupom do konca meseca / kot opozorilo počakaj, da te počešem - 3. pog. ostati dolgo uporaben, užiten: jabolka v tej kleti počakajo; mleko najbolje počaka v latvici
● ekspr. nič ne hiti, delo te bo počakalo nihče ga ne bo opravil namesto tebe; ekspr. bal se je, da ga bo kje počakal poiskal in mu kaj hudega, neprijetnega naredil; obljubila mu je, da ga bo počakala da se ne bo poročila z drugim; ekspr. obljubil mu je, da bo za denar počakal dal mu je odlog za plačilo; ekspr. nesreča jo je počakala na cesti se ji je zgodila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
pòdfárica -e ž (ȍ-á) nar. podružnica: Od desnega konca teh gozdov gleda Sveti Peter, trebeljanska podfarica, s svojo staro kapelico romanskega sloga (Prežihov)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
podozoréti -ím dov., podozôrel in podozorèl in podozorél (ẹ́ í) do konca dozoreti: prezgodaj obrano sadje nikdar ne podozori
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
pogoréti -ím dov., pogôrel (ẹ́ í) - 1. biti v požaru, ognju uničen: velik del gozda je pogorel; hiša je pogorela, hlev je pa ostal; ekspr. pogoreti do tal popolnoma
// pog., ekspr. sosed je pogorel pogorela mu je hiša, gospodarsko poslopje; brezoseb. pogorelo jim je
● ekspr. trikrat seliti, preseliti se je enkrat pogoreti ob selitvah se pohištvo zelo poškoduje, uniči - 2. zgoreti do konca: vsa drva so pogorela; sveča je pogorela / ogenj v peči je pogorel ugasnil
- 3. ekspr. doživeti neuspeh: režiser je s svojo predstavo pogorel; pri volitvah so pogoreli; klavrno pogoreti; pogoreti na celi črti popolnoma, v celoti
// načrt je pogorel ni bil uresničen, izpeljan; pri partiji šaha je spet pogorel bil premagan - 4. star. prenehati žareti: zarja nad gorami je pogorela
pogôrel tudi pogorèl in pogorél -éla -o: pogorel les; pogorela domačija; sam.: zbirati prispevke za pogorele
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
pokadíti -ím dov., pokádil (ȋ í) - 1. kaditi do konca: pokaditi pipo / potrpi, da pokadim; ko pokadim, bom prišel / pokaditi cigareto do konca
// s kajenjem porabiti: vsak dan pokadi dvajset cigaret - 2. povzročiti, da se naredi, razširi dim: v vinogradu so pokadili / v krščanskem okolju: za božič so pokadili po vseh sobah; pokadili so in pokropili
- 3. ekspr., z dajalnikom izraziti komu (pretirano) hvalo, priznanje, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: pokadil ji je z lepimi besedami; zelo mu je znal pokaditi
● ekspr. mu bom že pokadil, da bo pomnil kaznoval ga bom; ekspr. pokadiva pipo miru spraviva se, pobotajva se; ekspr. nepričakovano je pokadil za njim ustrelil; ekspr. pokadili bomo za teboj zelo bomo zadovoljni, ko boš odšel; ekspr. zbežal je, da se je kar pokadilo za njim zelo hitro
♦ etn. pokaditi bolnega otroka s pasjo dlako po ljudskem verovanju obdati ga z dimom pasje dlake za ozdravitev
pokadíti se pojaviti se, razširiti se v zraku: čakal je, kdaj se bo pokadil dim; iz kučme se je pokadil prah; brezoseb.: iz dimnika, peči se je pokadilo; ekspr. kar pokadilo se je s tal
● ekspr. pod nos se mu je pokadilo z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet
// narediti, oddati- a) dim: drva so se pokadila, nato pa zagorela
- b) hlape: kislina se je pokadila
pokajèn -êna -o: pokajena cigareta; veliko pokajenega tobaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
polovíčar -ja m (ȋ) - 1. nav. slabš. kdor načrtov, načel (rad) ne izpeljuje, uresničuje v celoti, do konca: bodi ves to, kar si, ne pa polovičar; očitali so mu, da je polovičar / radikalci, konservativci in polovičarji
- 2. nav. slabš. kdor dela, naloge (rad) opravlja površno, slabo: ne dajaj popravljati aparata temu polovičarju; kot mojster, organizator ni polovičar
- 3. jur., nekdaj polgruntar, polzemljak: doma so bili polovičarji; gruntarji in polovičarji
- 4. v stari Avstriji kovanec v vrednosti pol krajcarja: na mizo je vrgel tri polovičarje; krajcarji in polovičarji
♦ čeb. panj s premičnimi sati, ki ima samo plodišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
polovíčarski -a -o prid. (ȋ) nav. slabš. - 1. ki načrtov, načel (rad) ne izpeljuje, uresničuje v celoti, do konca: polovičarski človek; postal je nedosleden, omahljiv, polovičarski
- 2. ki dela, naloge (rad) opravlja površno, slabo: pri tako pomembnem delu ne smemo biti polovičarski / polovičarsko delo, popravilo površno, slabo
- 3. s katerim se doseže samo del določenega namena: polovičarski ukrep; polovičarska rešitev
polovíčarsko prisl.: polovičarsko izpolnjevati dolžnosti; kritizirati polovičarsko obravnavanje problema
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
pólpriprávljen -a -o [u̯p] prid. (ọ̑-ȃ) ki ni popolnoma, do konca pripravljen: s seboj so vzeli polpripravljene jedi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
poslédnji -a -e prid. (ẹ̑) knjiž. zadnji: ustavili so se pri poslednji hiši, steni / poslednji dan leta; poslednji teden življenja / to je moj poslednji izpit / prišel je poslednji na vrsto / poslednji opomin pred tožbo / dal mu je poslednji denar / poslednji sončni žarki / to je bilo njegovo poslednje upanje // vznes. bistven, najgloblji: iskati poslednji smisel vsega / iztrgati stvarem poslednjo skrivnost
● ekspr. boril se je do poslednjega diha, do poslednje kaplje krvi do konca življenja, do smrti; ekspr. poslednji mohikanec zadnji predstavnik kake izginjajoče, propadajoče skupine; ekspr. to je moj poslednji opomin nič več te ne bom opominjal, posledice pa boš nosil sam; ekspr. med modelarji on nikakor ni poslednji je dober, priznan modelar; ekspr. s poslednjimi močmi je lezel na breg komaj, zelo težko; knjiž. pospremili so ga na poslednjo pot šli so za njegovim pogrebom; ekspr. izpolnili so mu njegovo poslednjo voljo, željo voljo, željo pred smrtjo; ekspr. to je občutil s poslednjim vlaknom telesa zelo je občutil
♦ rel. poslednje reči smrt, sodba, pogubljenje, zveličanje; poslednja sodba Kristusova sodba ob koncu sveta; sam.: poslednji iz tega rodu; dati poslednje od sebe; bibl. prvi bodo poslednji in poslednji bodo prvi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
pòsmúčarski -a -o prid. (ȍ-ȗ) obl. ki je za po smučanju: posmučarska oblačila posmukati jagode, zrnje;
posmukati liste z vej // ekspr. s smukanjem narediti, da česa ni več na čem: dež in veter sta drevje že posmukala- 2. ekspr. vzeti, ukrasti: iz dimnice je posmukal vse klobase in zbežal; vse posmuka, kar mu pride pod roko
- 3. ekspr. naskrivaj, neopazno oditi: otroci so drug za drugim posmukali iz hiše; pog. ni čakal do konca, kar posmukal jo je
posmúkan -a -o: posmukano grmičje, listje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
postát -i ž (ȃ) nar. - 1. vrsta (delavcev na polju, v vinogradu): široka postat plevic / rezači so se razvrstili v postati
// del njive, vinograda, kolikor ga obdela en delavec od enega konca do drugega: dolga, široka postat pšenice / dobila je postat vinograda; njiva je široka le nekaj postati - 2. del njive med dvema razoroma; ogon: vzdolž postati je zasajeno grmičje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
potékati -am nedov. (ẹ̑) - 1. približevati se koncu trajanja: dopust mu že poteka; rok za prijavo poteka / knjiž. dan je že potekal mineval
// bližati se stanju, ko kaj ni več na razpolago; pohajati: stelja poteka; živila so začela potekati / potrpežljivost ji je vedno bolj potekala - 2. s prislovnim določilom izraža
- a) obstoj v prostoru zlasti glede na smer: državna meja poteka blizu naselij / ograja je potekala od enega konca dvorišča do drugega; tekmovalna steza poteka od začetka do konca stadiona / vodovodne cevi potekajo vzporedno; živca potekata vzporedno
- b) z glagolskim samostalnikom obstoj dejanja v prostoru in času: akcija je hitro in dobro potekala; preiskave so potekale več let; v državi potekajo velike družbene spremembe / vse poteka po načrtu / publ., z oslabljenim pomenom: boji so potekali ves dan bojevali so se; pogovor je potekal brez prič pogovarjala sta se; pouk poteka v slovenščini poučuje se
- 3. knjiž. izvirati, izhajati: več pisateljev poteka s Primorske / astrologija poteka iz Mezopotamije
potekajóč -a -e: od severa proti jugu potekajoče gorovje; krožno potekajoče mišice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
potléti -ím dov., potlì (ẹ́ í) stleti do konca: olje je potlelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
potrpljênje -a s (é) pripravljenost prenašati kaj neprijetnega, neugodnega brez izražanja nejevolje: občudovali so njegovo potrpljenje;
priporočati potrpljenje / naenkrat ga je potrpljenje minilo, mu je pošlo; izgubil je potrpljenje in začel kričati; ekspr. ko je to izvedel, je bilo njegovega potrpljenja konec // pripravljenost vztrajno, brez nejevolje delati zlasti kaj neprijetnega, dolgotrajnega: za to delo je treba dosti potrpljenja; če bo imel dovolj potrpljenja, bo knjigo prebral do konca / nima več potrpljenja in ne časa ukvarjati se s tem / kot vljudnostna fraza: hvala za potrpljenje; malo potrpljenja, takoj se vrnem
● ekspr. imej potrpljenje z njim bodi prizanesljiv do njegovih napak; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže potrpežljiv človek doživlja pogosto neprijetnosti, škodo; potrpljenje železna vrata prebije s potrpljenjem se dosti doseže
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
povézati in povezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. z vezanjem dati skupaj, združiti: povezati lase; povezati pisma s trakom; povezati smuči z jermeni / povezati sestavne dele ostrešja / pšenico je treba povezati v snope / povezati šopek z vezanjem narediti
// narediti, da je kaj- a) skupaj, združeno: povezati prostore; skušali so povezati ulice starega dela mesta / povezati bregova s pontonskim mostom; telefonsko povezati mestne četrti / s težavo je povezal nekaj misli; smiselno povezati trditve; pren. čustveno, notranje povezati
- b) z orodnikom v kaki zvezi, odvisnosti: povezati mesto z okolico / povezati znanost s prakso
- 2. nav. ekspr. narediti, da kdo sodeluje s kom, zlasti na političnem področju: takoj so ga povezali s člani komunistične partije; že pred vojno sem se povezal z njim / takoj sem se povezal
- 3. namestiti obvezo; obvezati: povezati glavo, roko / povezati ranjenca
● ekspr. če ti ni všeč, poveži culo pojdi, odidi; pog. ne more povezati konca s koncem ne more se redno preživljati
povézan -a -o: z njim sem bil dolgo povezan; povezana roka; bila je vsa povezana in krvava; skupine niso bile vojaško povezane; vretenca so gibljivo povezana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
pôzen -zna -o prid., peti pomen poznéjši (ó ō) - 1. navadno v povedni rabi ki ima do določenega časa, roka malo, premalo časa: zaspal je, zato je pozen; pozni ste za gledališče / ekspr. pozen si z opravičilom že prej bi se moral opravičiti
// pozni potniki so hiteli na avtobus potniki, ki so bili pozni - 2. z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob koncu predvidenega časa ali (nekoliko) po njem: pozen izid knjige; pozen prihod vlaka / ni se mogel zadovoljiti s tako poznim uspehom zapoznelim
// pozna setev; danes imamo pozno kosilo pozno kosimo; letos je sadje zelo pozno pozno dozorelo
// ki je, se pojavi ob koncu dneva, večera: njegov pozni prihod nas je zmotil; pozno branje jo utruja / ekspr. danes bom pozen bom pozno prišel (domov) - 3. od začetka trajanja zelo oddaljen: bil je že pozen večer, ko so se razšli; pozna jesen, pomlad; šiva do pozne noči; pozno popoldne / prišel je v poznih (večernih) urah pozno zvečer; ekspr. ura je že pozna pozno je že
// dočakal je pozno starost visoko
// pozni srednji vek zadnje obdobje; pozna antika
● ekspr. občudovali ga bodo še pozni rodovi še dolgo bo slaven, občudovan - 4. ki doraste, dozori v razmeroma daljšem času: pozni krompir; cveteli so pozni nageljni; pozne češnje; pozne in zgodnje sorte
- 5. v primerniku ki se zgodi, opravi v času, ki sledi določenemu: tedanja konferenca niti poznejši pogovori med državniki niso pripeljali do sporazuma; delo je napisal zelo zgodaj, poznejši popravki ga niso dosti spremenili / odkloni v poznejšem razvoju; tudi poznejše operacije niso uspele / kot opozorilo: prijavite se do prvega junija, poznejših prijav ne bomo sprejemali; preštejte denar, poznejših reklamacij ne upoštevamo
// nanašajoč se na osebo, ki bo v kakem stanu, poklicu, funkciji, zdaj pa še ni: poznejši minister; njegov poznejši sodelavec
♦ gozd. pozni les gostejša plast lesa v letnici; um. pozni barok; pozna gotika; vrtn. pozna čremsa parkovno drevo s pokončnimi cvetnimi grozdi, po izvoru iz Severne Amerike, Prunus serotina
pôzno - 1. prislov od pozen:
- a) danes smo pozno jedli / pozno je šel na vlak / že precej pozno je za prijavo
- b) vrnil se bo pozno; prihajal je vsak večer pozneje / zelo je že pozno pozno zvečer
// pozno popoldne so odšli; govorili so pozno v noč - c) pridi pozneje; morda se bo pozneje spomnil / prišla je uro pozneje, kot je rekla; ekspr. bil je jezen, kakor ga nisem videl ne prej ne pozneje / leto (dni) pozneje je umrla še mati
- 2. v presežniku poudarja skrajnost določenega roka: nalogo mora oddati najpozneje do konca semestra; dolg mora vrniti najpozneje v enem letu
● ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer; bolje pozno kot nikoli tudi z zamudo opravljeno dejanje je vredno priznanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
prázniSSKJ -a -o prid. (á) prázni ték -ega -a m (á, ẹ̑)
1. vrtenje avtomobilskega motorja, pri katerem ta ne poganja vozila; prosti tekSSKJ, ler (1): V praznem teku je do konca pritisnil na plin
2. ekspr. stanje, v katerem kdo ne opravlja dela; ler (2): Počivam, kadar to res rabim; možgani so v praznem teku in po navdihu si izberem dejavnost, ki mi to omogoča
3. ekspr. časovno obdobje brez vsebinskih sprememb in učinkov; ler (3): Po skoraj dveh mesecih praznega teka bi se iskanje resnice (čeprav je ta pojem v politiki relativen) res že lahko nadaljevalo
// del s takšnimi značilnostmi v drami ali filmu; ler (3 //): Hiter vizualni ritem mora prikriti luknje v logiki in pomanjkljivosti v zgodbi oziroma prazni tek med nizanjem pogosto osupljivih prizorov
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
prebráti -bêrem dov., stil. preberó; prebrál (á é) - 1. z branjem priti do konca besedila: ko bo knjigo prebral, jo bo vrnil / prebrati do konca
- 2. razpoznati znak, znake za glas, glasove in jih povezati v besedo: zaradi packe tega ni mogoče prebrati; prebrati naglas
// dojeti vsebino besedila: prebrati knjigo v izvirniku; prebral je le prvo poglavje; skrbno prebrati - 3. razumeti ustaljene, dogovorjene znake: prebrati šifrirano brzojavko; prebrati noto; prebrati rezultat, število
- 4. ugotoviti misli, čustva po zunanjih znamenjih: v pogledu je prebral, kar mu ni povedala / znal je prebrati njegovo misel / knjiž. tega človeka je lahko prebrati
- 5. večjo količino stvari iste vrste ločiti po kakovosti: prebrati obrana jabolka, krompir pred uskladiščenjem; prebrati tobakove liste
// odstraniti slabo zrnje, smeti od dobrega zrnja: prebrati fižol, ribez, riž - 6. odločiti se za kaj drugega, zlasti za drugo opravilo, delo: prebrati službo; prebrati si mojstra / pustila ga je, ker si je prebrala se odločila za drugega fanta
● nič si ni prebral stvar, ki jo ima zdaj, ni boljša od prejšnje; v novih okoliščinah se mu ne godi bolje kot v prejšnjih
prebrán -a -o: prebrane in oprane jagode; prebrane knjige
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
prečítati -am dov. (ī) - 1. z branjem priti do konca besedila; prebrati: ko je knjigo prečital, jo je posodil prijatelju
- 2. razpoznati znak, znake za glas, glasove in jih povezati v besedo: tako nečitljivo pisavo ima, da je ni mogoče prečitati
// dojeti vsebino besedila: prečitati pesem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
préčkati -am nedov. in dov. (ẹ̑) - 1. prehajati, iti na drugo stran ali od enega konca do drugega, gibajoč se, premikajoč se navadno v prečni smeri: neprevidno je prečkal cesto; prečkati železniško progo; prečkati reko / prečkati dvorišče; prečkati pobočje; prečkati sobo, trg
- 2. biti speljan, voditi navadno pravokotno čez kaj podolgovatega: pobočje prečka ozka steza; cesta prečka železniško progo / telo živali prečkajo temnejše proge
// nav. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj sploh: pokrajino prečka mnogo daljnovodov
♦ navt. z obračanjem jadrnice s premcem proti vetru narediti, da se veter upre v jadro z druge strani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
predírjati -am dov. (ī) - 1. dirjajoč priti z enega konca česa na drugega: predirjati ulico na konju / sel je predirjal vso deželo / vso dolgo pot je predirjal dirjal
// ekspr. vsak dan večkrat predirja stopnice preteče, prehodi - 2. dirjajoč prehiteti: črni konj je predirjal belega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
predírkati -am dov. (ȋ) ekspr. hitro premikajoč se priti z enega konca česa na drugega: predirkati pot, progo / v kratkem času je predirkal vso Evropo prepotoval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
predŕsati -am dov. (ȓ) - 1. drsaje priti z enega konca česa na drugega: predrsati progo v rekordnem času / komaj je predrsal razdaljo od vrat do postelje drsaje prehodil
- 2. drsaje prehiteti: predrsati nasprotne branilce
- 3. z drsanjem narediti luknjo: predrsati podplate, rokave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
predrvéti -im dov. (ẹ́ í) drveč priti z enega konca česa na drugega: z avtomobilom je predrvel mesto / ekspr. popotnik je predrvel veliko krajev hitro prehodil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
pregáziti -im dov., pregázila in pregazíla (á ȃ) - 1. gazeč priti z enega konca česa na drugega: ponoči so pregazili še zadnji del poti
// knjiž. poteptati: ovce so pregazile deteljišče / konj ga je pregazil; pren. sovražne čete so jih pregazile - 2. narediti gaz (v sneg): šel je pred drugimi, da bi pregazil visoki sneg
pregážen -a -o: sneg še ni pregažen; sovražniki so bili pregaženi; pregažena pot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
pregoníti -gónim dov. (ī ọ́) - 1. z gonjenjem, podenjem
- a) razgibati: konje je od časa do časa pregonil, da ne bi postali okorni
- b) utruditi, izmučiti: živino je pregonil
- 2. nav. ekspr. z gonjenjem, podenjem priti z enega konca česa na drugega: gonjači so pregonili ves gozd
♦ vet. ponovno se začeti goniti, ker ni prišlo do oploditve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
pregrabíti in pregrábiti -im, in pregrábiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) z grabljenjem priti z enega konca česa na drugega: kolikokrat je že pregrabila te travnike / skakalnico so pregrabili z železnimi grabljami / igrišče bo treba pregrabiti in povaljati znova pograbiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
pregrízniti -em dov. (í ȋ) s stiskom zob narediti luknjo: pregriznil je cevko / volk je pregriznil ovci vrat // s stiskom zob razdeliti na dva dela: pregrizniti sukanec, zrno
● ekspr. vsako besedo mu pregrizne onemogoči mu povedati do konca; v govorjenju, pripovedovanju skuša najti drugačen smisel, kot v njem je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
pregugávati se -am se nedov. (ȃ) gugajoč se prihajati z enega konca česa na drugega: opice se pregugavajo po vejah / pregugavati se od drevesa do drevesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
prehájkati -am dov. (ȃ) med narodnoosvobodilnim bojem s hajkanjem priti z enega konca česa na drugega: dve nemški diviziji sta prehajkali vso Gorenjsko / niso mogli prehajkati vseh notranjskih gozdov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
prehòd -óda m (ȍ ọ́) - 1. glagolnik od preiti, prehajati: povečalo se je število prehodov čez mejo; prehod čez progo je prepovedan; preprečiti prehod čet čez reko / raziskovati prehod žarkov skozi različne snovi / za prehod meje ne potrebujemo vizuma / prehod od manufakturnega načina dela na industrijskega / v državi so možnosti za miren prehod v socializem / pospeševati je treba prehod na ekonomske cene; prehod na decimalni sistem / prehod lastnine na drugo osebo / na prehodu hriba v ravnino si je zgradil hišo / opazoval je prehode barv na nebu / pred prehodom na dnevni red so izvolili člane nekaterih komisij
// navadno s predlogom čas, ko kaka doba preneha obstajati in se začne nova: zgodilo se je na prehodu iz devetnajstega stoletja v dvajseto; ob prehodu starega veka v srednji vek - 2. kraj, prostor, kjer je mogoče priti z ene strani na drugo stran česa: iskati prehod čez reko; stopiti v prehod / prehod v ulico je zaprt / med klopmi je bil širok prehod; nizek, ozek, skalnat prehod; podzemni prehod / železniški prehod kraj, prostor, kjer se križata železniška proga in cesta, pot; prehod za pešce zaznamovani del cestišča, na katerem morajo vozniki dati pešcem prednost
// mejni prehod kraj, prostor, kjer je dovoljeno preiti, prestopiti državno mejo
// hodnik skozi stavbo s trgovinami na obeh straneh, ki povezuje dve vzporedni ulici: šel je skozi prehod; slikovit je srednji del hiše z arkadnim prehodom / prehod pod nebotičnikom
♦ arheol. mejni pas med dvema značilnima deloma na posodi; rad. združitev konca enega dela programa z začetkom drugega po določenem načrtu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
prehodíti -hódim dov. (ī ọ́) hodeč opraviti določeno pot: danes smo prehodili osem kilometrov;
veliko smo že prehodili / lovil je sapo, kot da je prehodil dolgo pot // hodeč priti z enega konca česa na drugega: večkrat je prehodil sobo; prehodil je travnik in prišel do gozda / prehodil je ves vrt, pa ni našel izgubljenih ključev; prehodila je dvorišče podolgem in počez; pren. gospodarstvo mora prehoditi težko pot do stabilizacije
● ekspr. prehodil je ves svet, pa tako lepega mesta še ni videl prepotoval; pog. prehoditi bolezen preboleti jo, ne da bi ležal; ekspr. ure in ure sta prehodila, ne da bi spregovorila besedo hodeč prebila, preživelaprehodíti se nav. ekspr. s hojo se razgibati: z vami bom šla kos poti, da se malo prehodim; bolnik se je vsak dan malo prehodil / konje je gonil na travnik, da so se prehodili
prehodívši zastar.: prehodivši nekaj korakov, se je ustavil
prehójen -a -o: ozreti se na prehojeno pot; ta pot ni bila še nikoli prehojena; vse dvorišče je prehojeno in poteptano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
preigráti -ám dov. (á ȃ) - 1. z igranjem priti (od začetka) do konca glasbenega dela: preigrati partituro; z občutkom preigrati uvod / ekspr. te valčke so že stokrat preigrali izvedli
// nav. ekspr. z igranjem preglasiti, preseči: harmonika je preigrala vse glasove - 2. z boljšo igro doseči premoč: gostje so dobro začeli in popolnoma preigrali domačine; pren., publ. preigrati politične nasprotnike
// šport. spraviti žogo z rahlimi sunki mimo nasprotnega igralca: preigral je več nasprotnikov in dal gol - 3. igraje zlasti družabne igre prebiti, preživeti: kvartopirci so noč preigrali in prekričali
● ekspr. preigrali so že vse Cankarjeve drame uprizorili; ekspr. dosti je preigral na harmoniko igral; publ. igralec je zadrego spretno preigral skril z igro
♦ šah. preigrati izgubljeno partijo ponoviti jo zlasti za vajo
preigráti se gled., s prislovnim določilom pri igranju se premakniti: šepetalka je kazala igralcem, kam naj se kdo preigra
preigrán -a -o: stare, že preigrane drame
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
prejádrati -am dov. (ȃ) - 1. z jadranjem priti z enega konca česa na drugega: prejadrati ocean, zaliv / ekspr. oblaki so prejadrali dolino / ekspr. srečno je prejadral blatno dvorišče in potrkal na vrata
- 2. z jadranjem prepotovati: prejadrati vsa svetovna morja; prejadral je veliko pot / ekspr. sonce je prejadralo že pol svoje poti; pren., ekspr. v svojem razvoju je prejadral razne literarne in nazorske vode
- 3. ekspr. z jadranjem prehiteti: prejadral je vse jadrnice
● ekspr. hotel je prejadrati na drugo stvar, zato je vprašal po sosedih hotel se je pogovarjati o čem drugem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
prejáhati -am tudi -jášem dov. (ā) - 1. jahajoč priti z enega konca česa na drugega: v diru, hitro so prejahali nevarno področje
- 2. jahajoč prepotovati: prejahati deset kilometrov; vso pot so prejahali molče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
prejézditi -im dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. z jezdenjem priti z enega konca česa na drugega: prejezditi dolino / greben se ne da prejezditi
- 2. z jezdenjem prepotovati: prejezdili so vso deželo; pot sta prejezdila v dveh dneh / ekspr. ves dan so prejezdili
● star. prejezditi nogo čez koleno dati, položiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
prekíniti -em dov. (í ȋ) - 1. narediti, povzročiti, da kaj preneha
- a) delovati: prekiniti dovod bencina; prekiniti električni tok / prekiniti telefonsko zvezo / publ., z orodnikom prekiniti z dobavo
- b) obstajati, trajati: prekiniti molk, tišino / splošno veselje je prekinila vest o hudi nesreči
- c) navadno s prislovnim določilom za določen čas biti, potekati: burja tu za več dni prekine promet; prekiniti govor s ploskanjem; prekiniti igro, tekmo / prekiniti dopisovanje; prekiniti diplomatske stike s tujo državo
- 2. za določen čas česa ne nadaljevati: raziskovalci so prekinili delo v jami; oddajo, sejo nekajkrat prekiniti / moral je prekiniti dopust; študij je prekinil za dve leti
- 3. povzročiti, da kdo česa ne pove do konca: prekiniti govornika; vem, kaj boš rekla, jo je prekinil; prekiniti profesorja sredi predavanja
- 4. narediti presledek, presledke v čem strnjenem: prekiniti črto
- 5. publ., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: z njim je prekinil / s temi metodami smo dokončno prekinili / prekiniti s tradicijo
● publ. v tej državi še niso prekinili ognja, z ognjem še trajajo boji; pog. prekinila je s fantom ni več v ljubezenskem odnosu z njim
♦ jur. prekiniti obravnavo; prekiniti delovno razmerje; med. prekiniti nosečnost
prekínjen -a -o: na šivih prekinjen vzorec; kulturni razvoj je bil s tem za dolgo prekinjen; nadaljevati prekinjeno igro; zveza z mestom je prekinjena
♦ avt. prekinjena črta črta vzdolž ceste, čez katero voznik sme zapeljati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
prekínjati -am nedov. (í) - 1. delati, povzročati, da kaj preneha
- a) delovati: električni tok prekinja avtomat / prekinjati telefonske zveze
- b) obstajati, trajati: prekinjati molk, tišino / ne prekinjaj prijateljstva z njim
- c) navadno s prislovnim določilom za določen čas biti, potekati: burja tu večkrat prekinja promet; govor je prekinjalo ploskanje
- 2. večkrat za določen čas česa ne nadaljevati: delo, petje pogosto prekinjajo; pouk so prekinjali tudi za več let
- 3. povzročati, da kdo česa ne pove do konca: prekinjati predavatelja / oprostite, da vas prekinjam
- 4. delati presledek, presledke v čem strnjenem: prekinjati črto / morsko gladino so prekinjale plitvine
prekínjan -a -o: enakomerno prekinjani glasovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
prekopáti -kópljem tudi -ám dov., prekôplji prekopljíte tudi prekôpaj prekopájte; prekôpal (á ọ́, ȃ) - 1. zrahljati, delno preobrniti zemljo, zlasti z motiko: prekopati gredo, njivo; prekopati z motiko
- 2. s kopanjem preiskati: prekopali so ves vrt, zaboja pa niso našli
- 3. kopajoč priti z enega konca česa na drugega: prekopati cesto
- 4. pokopati na drugo mesto: očeta so prekopali na novo pokopališče
- 5. navadno v zvezi prekopati grob na mestu starejšega groba izkopati novega: ta grob so že večkrat prekopali / ob bratovi smrti so starega očeta prekopali
prekopáti se ekspr. - 1. s težavo priti skozi kaj ovirajočega: konji so se komaj prekopali skozi snežne zamete; pren. prekopati se skozi obsežno gradivo
- 2. s prizadevanjem, trudom priti do česa: prekopati se do pravilne razlage
prekopán -a -o: prekopan grob; prekopana greda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
prekopávati -am nedov. (ȃ) - 1. rahljati, delno preobračati zemljo, zlasti z motiko: prekopavati gredice; prekopavati s krampom in lopato
- 2. s kopanjem preiskovati: prekopavati arheološko najdišče
- 3. kopajoč iti z enega konca česa na drugega: prekopavati cesto
- 4. pokopavati na drugo mesto: prekopavati na novo pokopališče
- 5. navadno v zvezi prekopavati grob na mestu starejšega groba kopati novega: zaradi prostorske stiske prekopavajo grobove že po desetih letih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
prelésti -lézem dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. z lezenjem priti z enega konca na drugega: kača je prelezla cesto / otrok je po vseh štirih prelezel sobo / ekspr. sonce je prelezlo nebo; pren. njegov pogled je prelezel obraze prisotnih
- 2. ekspr. preplezati: prelesti obzidje, ograjo / prelezel je že vse vrhove v Julijskih Alpah
- 3. z lezenjem opraviti kako pot: polž ne preleze veliko v eni uri / ranjenec je prelezel nekaj metrov, pa mu je postalo slabo
● ekspr. ta cesta preleze klanec rahlo se vzpenjajoč pride, se spusti čez klanec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
preletéti -ím dov., prelêtel (ẹ́ í) - 1. leteč priti čez kaj: jata ptic je preletela zaliv / letalo je preletelo gorovje / ekspr. blisk je preletel nebo je švignil čez nebo
- 2. leteč opraviti kako pot: ugotovili so, da je ptič preletel deset tisoč kilometrov / razdaljo med mestoma je letalo preletelo v petih urah / ta pilot je preletel že dva milijona kilometrov
- 3. pog. v teku
- a) priti z enega konca na drugega; preteči: deček je v nekaj trenutkih preletel travnik / v nekaj skokih je preletel stopnice
- b) opraviti kako pot: ubežnik je preletel petdeset metrov, ko ga je podrl strel
- 4. ekspr. narahlo se dotikajoč hitro preiti kaj: s prsti je preletel nekaj tipk klavirja / s čopičem preleteti po sliki
- 5. ekspr. hitro, za kratek čas se pojaviti: rdečica mu je preletela obraz / usmiljenje je preletelo njegovo srce
// z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: ob takih besedah preleti človeka dvom; strah, veselje ga preleti / trepet je preletel njegovo telo - 6. nav. ekspr. na hitro prebrati: preleteti časopisne naslove; nekatere novice je samo preletel, druge je pazljivo prebral
- 7. nav. ekspr., v zvezi preleteti z očmi, pogledom na hitro pogledati, pregledati: oficir je z očmi preletel vojakovo opremo / z očmi, pogledom je preletel čakajoče na hitro pogledal drugega za drugim
- 8. nav. ekspr., v zvezi preleteti v mislih na hitro, v kratkem času premisliti, preudariti: preletel je v mislih mogoče posledice / v mislih je preletel vsebino govora na hitro obnovil, premislil
● ekspr. vrtel je gumb pri radijskem aparatu in preletel nekaj tujih postaj hitro prešel, izpustil; ekspr. novica je v dobri uri preletela svet se je razvedela; knjiž., ekspr. ladja je preletela zaliv preplula z enega konca na drugega
preletéti se leteč priti z enega mesta na drugo: vrabec se je preletel z drevesa na drevo / zdaj pa zdaj se je vrana preletela
● nar. poletna nevihta se hitro preleti preide, mine; prim. preleteč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
prelíti -líjem dov. (í) - 1. z vlivanjem spraviti kaj tekočega v drugo posodo: preliti mleko iz lonca v kozico
// narediti, da pride tekočina na (vso) površino kake jedi: preliti makarone z omako
// prekriti površino česa s tekočo snovjo: preliti cestišče z asfaltom; pren., ekspr. sobo, ulico je prelila tišina - 2. knjiž., ekspr., v zvezi z v izraziti, izpovedati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: preliti svoja čustva, doživetja v pesmi, skladbe, verze
// dati čemu, zlasti umetniškemu delu, drugo, drugačno obliko: preliti opero v balet; preliti roman v odrsko delo / preliti pesnitev v drug jezik prevesti - 3. ekspr., s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride denar na drugo področje, da menja lastništvo: preliti del dohodka v drugo organizacijo, drug sklad
- 4. pretopiti: preliti zvonove v topove
- 5. redko obliti, politi: od strahu ga je prelil mrzel pot; od napora ga je prelil znoj
- 6. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik; obiti: prelil ga je strah, da je zašel; prelil ga je občutek sreče
● ekspr. za njim ni nihče prelil solze se ni jokal, ni žaloval; ekspr. o tej stvari se je prelilo že dosti črnila se je dosti pisalo; knjiž., ekspr. ta narod je prelil veliko tuje in svoje krvi se je veliko bojeval; ekspr. prelili so veliko znoja, da so to naredili zelo so se trudili; ekspr. zavzeli so vas, ne da bi prelili kapljo krvi ne da bi bil kdo ranjen, ubit; vznes. preliti kri za domovino pasti, umreti v boju za domovino; publ. preliti načela v stvarnost uresničiti jih
prelíti se - 1. tekoč priti z enega konca na drugega: voda se je zaradi sunka prelila po posodi / knjiž. solzi sta se prelili čez njegove oči sta stekli, zdrsnili
// ekspr. preiti na drugo mesto, področje: del prebivalstva se je prelil v industrijske kraje - 2. knjiž., ekspr. razširiti se, preiti: borbenost se je prelila na vse moštvo / ideje so se prelile v gibanje
- 3. ekspr. polagoma preiti v kaj drugega: na soncu se je modra barva prelila v zelenkasto / dan se prelije v noč / njena radovednost se je prelila v nemir
♦ film. slika (na zaslonu, platnu) se prelije se spremeni tako, da se med izginjanjem slike že pokaže naslednja
prelít -a -o: z asfaltom prelita cesta; za domovino prelita kri; pozabiti na trpljenje in prelite solze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
prelívati -am nedov., tudi prelivájte; tudi prelivála (í) - 1. z vlivanjem spravljati kaj tekočega v drugo posodo: prelivati bencin; prelivati tekočino v manjše posode
// delati, da pride tekočina na (vso) površino kake jedi: prelivati torto s čokolado
// prekrivati površino česa s tekočo snovjo: cesto prelivajo z asfaltom - 2. knjiž., ekspr., v zvezi z v izražati, izpovedovati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: svoja doživetja, razpoloženja je prelival v pesmi, zvoke / prelivati misli v stavke
// dajati čemu, zlasti umetniškemu delu, drugo, drugačno obliko: prelivati novelo v dramo / prelivati pesnitev v drug jezik prevajati - 3. ekspr., s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride denar na drugo področje, da menja lastništvo: prelivati del dobička v druge dejavnosti, organizacije; denar se preliva v sklade
- 4. pretapljati: prelivati zvonove v topove
- 5. teči, zlivati se čez kaj: valovi so prelivali krov ladje
- 6. redko oblivati, polivati: od napora ga preliva znoj
● ekspr. o tej stvari ne kaže več prelivati črnila pisati; ekspr. prelivati kri bojevati se, ubijati; vznes. prelivati kri za domovino biti ranjen, umirati v boju za domovino; ekspr. kaj bi prelivali solze jokali, žalovali; knjiž. tako je bila prestrašena, da je prelivala vodo, ko jo je natakala ptičem v kletki polivala; ekspr. prelivati znoj za kaj zelo se truditi
prelívati se - 1. tekoč prihajati z enega konca na drugega: tekočina se ob sunkih preliva po posodi / ob plimi se skozi odprtino preliva morje / ekspr. potok se je enakomerno prelival čez kamenje tekel
// ekspr. prehajati na drugo mesto, področje: prebivalstvo se preliva v mesta - 2. knjiž., ekspr. širiti se, prehajati: navdušenost se je prelivala na poslušalce / mir pokrajine se je prelival v njeno dušo
- 3. ekspr. polagoma prehajati v kaj drugega: barve se prelivajo druga v drugo / poletje se preliva v jesen
- 4. kazati se v različnih barvah, svetlobnih stopnjah: barva njene svilene obleke se je ob hoji lepo prelivala / rahlo valovito morje se je prelivalo v barvah
- 5. knjiž., ekspr., s prislovnim določilom v velikem številu hoditi sem in tja: po ulicah se prelivajo množice vojakov
- 6. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga nakazuje osebek: utrujenost, veselje se mu preliva po telesu
♦ film. slika (na zaslonu, platnu) se preliva se spreminja tako, da se med izginjanjem slike že kaže naslednja
prelivajóč -a -e: prelivajoč solze, je prosila usmiljenja; prelivajoča se barva svile
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
prelovíti -ím dov., prelóvil (ī í) loveč priti z enega konca na drugega: prelovil je ves gozd
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
premísliti -im dov. (í ȋ) - 1. usmeriti dejavnost v zavesti v kaj
- a) da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: nalogo še enkrat premisli, pa jo boš rešil; njegove trditve je temeljito premislil, preden mu je odgovoril; vsako stvar do dna, do konca premisli
- b) da bi se spoznala primernost, posledice česa: premislil je vsako besedo, preden jo je izgovoril; svojo odločitev še enkrat premisli; premisli, kaj mu boš odgovoril / premisli, potem šele stori; otrok je še in ne premisli
// presoditi, oceniti: če premislimo nastalo situacijo, ni rešitve; premisli, če to zmoreš / zastar. če ga premislim, on tega ni zmožen
- 2. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: premisli, kaj vse sem moral delati; premislite, koliko smo pretrpeli
premísliti se tudi premísliti si v mislih spremeniti prvotno odločitev: po nekaj dneh so se premislili in zapustili četo; kaže, da se je premislil / hotel je nekaj reči, pa se je premislil
premíšljen -a -o: njegov odgovor je dobro premišljen; premišljene besede; premišljeno dejanje, vedenje
● premišljen človek ki ravna premišljeno; prisl.: delati, govoriti premišljeno; ravnal je premišljeno in načrtno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
premlatíti in premlátiti -im dov., prvi pomen tudi premláčen (ī á) - 1. z mlatenjem (s cepcem) priti z enega konca na drugega: ko snope premlatijo po eni strani, jih obrnejo / dobro premlatiti snope
- 2. ekspr. natepsti, pretepsti: ker se jim je upiral, so ga premlatili; premlatiti s palico; premlatiti koga kot psa zelo, neusmiljeno; premlatil ga je, da je bil ves črn, pisan; premlatiti koga do nezavesti / domače čete so premlatile napadalce premagale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
preoráti -ôrjem in -órjem dov., preôrji preorjíte; preorál (á ó, ọ́) - 1. zrahljati zemljo s plugom: preorati ledino, njivo / spomladi so praho preorali ponovno zorali; do konca tedna bodo vse preorali končali oranje
- 2. nav. ekspr. narediti čez kaj brazdi podobne zareze: avtomobili so preorali cesto; ladja je preorala morske valove; pren. skrbi so mu preorale obraz
preorán -a -o: preoran obraz; preorana njiva; vonj preorane zemlje; pokrajina je preorana od številnih rek in grap
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
preostáti -stánem dov. (á ȃ) nav. 3. os. biti še- a) neporabljen, nerazdeljen; ostati: pred odhodom vlaka ji je preostalo še nekaj časa, pa je šla še v trgovino; kruha ji je preostalo le še za nekaj dni; do konca meseca mu ni preostalo več mnogo denarja
- b) neopravljen, nenarejen: preostalo mu je še nekaj izpitov
- c) nav. ekspr. edino mogoč, primeren: ne preostane mu nič drugega, kot da ga prosi za pomoč; kaj nam po vsem tem še preostane kaj lahko še storimo
// oškodovancu preostane samo še tožba; prim. preostali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
prepešáčiti -im dov. (á ȃ) nav. ekspr. peš opraviti kako pot: danes smo prepešačili deset kilometrov / to pot, razdaljo je prepešačil v pol ure // peš priti z enega konca česa na drugega: prepešačiti otok podolgem in počez
● ekspr. v mladosti sta veliko prepešačila prehodila peš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
prepéti -pôjem dov., prepój prepójte tudi prepôj prepôjte; prepél (ẹ́ ó) - 1. s petjem priti (od začetka) do konca pesmi: povabil ga je, da mu prepoje na novo komponirano delo; v enem dnevu so dvakrat prepeli vso opero / ekspr. koliko pesmi smo prepeli tiste čase
- 2. ekspr. prebiti, preživeti ob petju, prepevanju: veliko ur smo prepeli
- 3. pri petju biti glasnejši kot drugi: s svojim visokim glasom prepoje vse pevce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
preplávati -am dov. (ȃ) plavajoč priti z enega konca česa na drugega: preplavati reko, zaliv // plavajoč opraviti kako pot: preplaval je dva kilometra / razdaljo je preplaval v četrt ure
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
preplazíti in prepláziti -im, in prepláziti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) plazeč se priti z enega konca česa na drugega: otrok je preplazil sobopreplazíti se in prepláziti se, in prepláziti se plazeč se priti skozi kaj, čez kaj: preplaziti se čez suho strugo, skozi grmovje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
preplésati in preplesáti -pléšem dov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. plešoč prebiti, preživeti: noč je preplesala in prepela; ekspr. vse nedelje prepleše
- 2. plešoč priti z enega konca česa na drugega: dvorano sta dvakrat preplesala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
preplézati -am dov. (ẹ̑) - 1. plezaje priti čez kaj: preplezati ograjo, zid
- 2. plezaje priti z enega konca česa na drugega: preplezati greben; naši alpinisti so preplezali to steno prvič pozimi
● ekspr. menda je preplezal že vse hribe prehodil; ekspr. avtomobil je komaj preplezal klanec prevozil
♦ alp. preplezati smer v dveh navezah
preplézan -a -o: preplezana stena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
preplúti -plôvem in -plújem dov., tudi preplovíte (ú ó, ú) - 1. s plutjem priti z enega konca česa na drugega: prepluti ocean, zaliv / prepluli so že pol poti / ekspr. kragulj je preplul poljano preletel
- 2. s plutjem prepotovati: razdaljo so prepluli v treh dneh
● zastar. njeno srce je preplula žalost prevzela, navdala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
preposlúšati -am in preposlúšati in preposlušáti -am dov. (ú; ú; á ú) s poslušanjem priti od začetka do konca: Odgovorili so mu, ko so preposlušali posnetek njegovega pogovora E (↑)poslúšati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
prepréčkati -am dov. (ẹ̑) - 1. priti na drugo stran ali od enega konca na drugega, gibajoč se, premikajoč se navadno v prečni smeri: patrulja je preprečkala cesto / planinca sta preprečkala steno; preprečkati travnik
// redko prehoditi, prepotovati: ta raziskovalec je preprečkal več tisoč kilometrov / tanki, kamioni, topništvo - vse je čakalo ukaza, da preprečka deželo - 2. redko prepreči, prepresti: ljudje so z mejami preprečkali zemljo / sledovi živali so preprečkali polje
prepréčkan -a -o: z žilicami preprečkan obraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
preračunávati -am nedov. (ȃ) - 1. opravljati potrebne računske operacije: medtem ko je on še enkrat vse preračunaval, so drugi odšli
// s ponovnim računanjem preverjati: preračunaval je račune, ker končni rezultat ni bil pravilen - 2. v zvezi z na z računanjem ugotavljati določeni količini, vrednosti sorazmerno količino, vrednost glede na merilo, ki ga izraža dopolnilo: preračunavati jugoslovansko letno porabo mleka na eno družino
// v zvezi z v z računanjem ugotavljati določeni količini, vrednosti enakovredno količino, vrednost česa drugega: preračunavati dinarje v lire; preračunavati milje v kilometre / preračunavati cene v dolarje - 3. z računanjem ugotavljati, določati kaj sploh: preračunaval je, koliko denarja mu bo ostalo do konca meseca / z očmi preračunavati razdaljo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
presekávati -am nedov. (ȃ) - 1. s sekanjem delati dva dela: presekavati žeblje / presekavati žico
- 2. s sekanjem delati odprtine, zareze v kaj: s sekiro presekavati led
● ekspr. kaj bi mi zmeraj presekaval besede mi onemogočal povedati do konca; ekspr. gozdni mir je presekavalo oglašanje šoje prekinjalo
presekávati se ekspr. s sekanjem česa ovirajočega prihajati kam: oddelek se je presekaval skozi džunglo k cesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
preseljevánje -a s (ȃ) - 1. glagolnik od preseljevati: okupatorjevi načrti za množično preseljevanje prebivalstva / ob preseljevanju sem knjigo izgubil; ekspr.: naveličal se je potepanj in večnega preseljevanja ter šel v pokoj; dnevno preseljevanje iz vasi v mesto / nadzorovati preseljevanje divjih živali / preseljevanje narodov gibanje barbarskih plemen, ljudstev v Evropi od konca 4. stoletja do začetka 7. stoletja proti zahodu, jugu Evrope
● publ. junija se začne pravo preseljevanje narodov se začnejo množična turistična potovanja - 2. v zvezi preseljevanje duš, zlasti v brahmanizmu, budizmu in pitagorejstvu prehod duše po smrti v drugo telo, živalsko ali človeško: verovati v preseljevanje duš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
prestáti -stánem dov. (á ȃ) - 1. biti kdaj deležen česa neprijetnega, slabega: veliko hudega je že prestal; zaradi njih smo prestali ta strah, te težave / ekspr. pokrit je bil s klobukom, ki je prestal že mnogo vetra in dežja
♦ jur. (zaporno) kazen je moral v celoti prestati
// prenehati biti deležen česa neprijetnega, slabega: prestali smo eno nevarnost, pa smo se znašli v še hujši; ta strah sem že prestal, zdaj se ne bojim več / še zmeraj je slaboten, saj je komaj dobro prestal tifus prebolel
// kazen bo prestal čez dva meseca prebil - 2. ostati živ do konca trajanja česa: bolnik operacije ni prestal; prestati vojno; ekspr. mislil sem, da ne bom prestal tega tedna, toliko dela je bilo / te izgube ne bom prestal prenesel
// trdnjava je prestala tudi drugi naskok po drugem naskoku ostala nezavzeta
// ilegalna tiskarna je okupacijo prestala se je obdržala do konca okupacije
// s prislovnim določilom po prenehanju česa neprijetnega, slabega ostati v stanju, kot ga nakazuje določilo: kako ste prestali potovanje po razburkanem morju; rože so dobro prestale zimo - 3. priti do konca trajanja kake dejavnosti: ko prestanete poskusno dobo, se bomo odločili / uspešno prestati izpit, testiranje opraviti
- 4. (pre)nehati: veter je prestal nenadoma, kakor se je pojavil; zastar.: prestati govoriti; prestati z delom / za nekaj časa so prestali; prestati in nadaljevati
● zastar. vozili smo se dolgo, a gozdovi ob cesti niso prestali se niso končali; evfem. on je že prestal, nas pa še čaka umrl; novo orožje je dobro prestalo preizkušnjo ob preizkušnji pokazalo, da je dobro; nova vlada v parlamentu ni prestala preizkušnje glasovanje se zanjo ni končalo dobro; ekspr. nista mogla prestati drug brez drugega zdržati; brez teh malenkosti bi lahko prestal jih ne bi pogrešal; nihče ne ve, koliko sem prestala pretrpela
prestán -a -o: oddahniti se po prestanih naporih; plačilo za prestane bolečine; prestane bolezni; najtežje je prestano; prim. prestali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
pretávati -am dov. (ā) tavajoč priti z enega konca česa do drugega: kakor slepec je pretaval mesto // ekspr. v tavanju doseči veliko, preveliko mero: koliko sem pretaval, preden sem našel izhod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
pretêči -têčem dov., pretêci pretecíte; pretékel pretêkla (é) - 1. v teku
- a) priti z enega konca na drugega: kobila je hitro pretekla dirkalno progo; preteči travnik / lahkotno preteči stopnice / pretekel je ves gozd, pa je ni našel v teku preiskal
- b) opraviti kako pot: pretekel je še sto metrov in se zgrudil / pot do doma je pretekel
- 2. v teku prečkati: srnjak je pretekel železniško progo / pot mu je pretekel zajec prekrižal
- 3. v teku prehiteti: kmalu je pretekel tudi prve; z lahkoto je pretekel ženske; pretekel ga je za več korakov
- 4. tekoč preiti: izmeriti, koliko vode preteče po kanalu v eni sekundi / narasla reka večkrat preteče cesto
- 5. ekspr. v teku doseči veliko, preveliko mero: koliko sem takrat pretekel, se ne da povedati
- 6. časovno se odmakniti: od takrat so pretekli že trije dnevi; preteklo je več let
// prenehati trajati: rok za prijavo je pretekel
● knjiž. (črna) mačka mi je pretekla pot prekrižala; ekspr. še dosti vode bo preteklo, preden boš ti zrasel še veliko časa bo minilo; ekspr. voda se učisti, ko tri kamne preteče tekoča voda se zelo hitro učisti; zastar. v pridnosti je pretekel vse druge prekosil, presegel
pretékel -êkla -o: ni pozabil na pretekle napore; preteklo leto; sodeloval je na preteklem svetovnem prvenstvu
● ekspr. o tem je treba govoriti v preteklem času tega zdaj ni
♦ lingv. pretekli čas čas za izražanje preteklega dejanja ali glagolska oblika za tako izražanje; dovršni, nedovršni pretekli čas; pretekli pogojnik; sam.: pozabiti na preteklo; žalovati za preteklim
pretečèn -êna -o: po pretečenem roku pritožba ni mogoča; prišel je pretečeni teden pretekli; pretečena pot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
prevesláti -ám dov. (á ȃ) z veslanjem priti z enega konca česa na drugega: preveslati jezero, zaliv
● ekspr. skupaj sta preveslala to vojno prebila, preživela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
preživéti -ím dov., prežível (ẹ́ í) - 1. biti, ostati kje določen čas: mladost je preživel v domačem kraju; kje ste preživeli nedeljo; otroci so preživeli počitnice pri teti / z njim je preživela prijetno popoldne
// biti določen čas v stanju, kot ga določa samostalnik: mladost je preživel v revščini; noč smo preživeli v strahu, kaj bo / ekspr. nedeljo je preživel ob knjigi vso nedeljo je bral, študiral
// biti deležen tega, kar določa sobesedilo: preživel je lepe, težke čase; preživeti veliko hudega / koliko sramote je preživel zaradi nje - 2. ostati živ do konca trajanja česa: nesrečo so preživeli trije potniki; bolnica operacije ni preživela / noči ne bo preživel / te izgube ne bom preživel prenesel
// nepreh. dobili so jesti samo toliko, da so preživeli ostali živi
// ekspr. drevo ni preživelo hude zime
// živeti dlje kot kdo drug: oče je preživel sina; vse nas boš preživel / ekspr. njegovo delo bo preživelo naš čas - 3. neustalj. preživiti: težko je preživel veliko družino; preživeti se z inštrukcijami
preživéti se postati nesodoben, zastarel: taka miselnost se je že preživela
preživèl in preživél -éla -o: misliti na preživele čase; preživeli nazori; preživeli potniki; sam.: skrb za preživele; to je nekaj preživelega
prežívljen -a -o: preživljeni načini dela
preživét -a -o: taki postopki so že preživeti; v rojstnem kraju preživeta mladost; sam.: to je nekaj preživetega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
prežvížgati -am dov. (í) z žvižganjem priti (od začetka) do konca pesmi: prežvižgal je znano melodijo;
pesem je brez presledka prežvižgal
● ekspr. zabobnelo je in že je prva granata prežvižgala dolino žvižgajoč preletela; ekspr. za to te bom še pošteno prežvižgal, smrkavec natepel, pretepel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
prigrabíti in prigrábiti -im, in prigrábiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) - 1. z grabljenjem priti: prigrabili so do konca travnika
// z ozkega pasu okrog česa pograbiti k čemu: prigrabiti zgrabek / seno so že obrnili, malo bodo še prigrabili - 2. ekspr. s pohlepnim prisvajanjem priti do določene količine česa: prigrabiti bogastvo, denar; prigrabil si je veliko zemlje
prigrábljen -a -o: prigrabljeno premoženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
prijádrati -am dov. (ȃ) - 1. z jadranjem priti: prijadrati do pristanišča; komaj so prijadrali skozi ožino, že je nastal vihar / po reki je prijadrala ladja priplula z razpetimi jadri
// ekspr.: čez travnik je prijadral metulj počasi priletel; od vzhoda so prijadrali beli oblaki - 2. ekspr. dostojanstveno priti: samozavestno je prijadrala v sobo / prijadral je za dekletom v mesto prišel
● žarg. brez popravnega izpita je prijadral do mature končal zadnji razred (srednje šole); ekspr. zbor je prijadral do konca sezone je kljub težavam končal sezono; ekspr. pa smo spet prijadrali v mirnejše vode položaj, pogovor se je spet pomiril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
primérjanje -a s (ẹ́) glagolnik od primerjati: primerjanje pisav, podatkov;
primerjanje preteklih dogajanj s sedanjostjo;
preverjanje in primerjanje / nakupov in primerjanja ni bilo konca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
princíp -a m (ȋ) - 1. kar kdo sprejme, določi za usmerjanje svojega ravnanja, mišljenja; načelo: držati se principov; odstopati od svojih principov; ravnati po moralnih principih; ima trdne principe / vzgojni principi; princip postopnosti, razumljivosti / knjiž., ekspr. vztrajati do konca, je njegov življenjski princip življenjsko vodilo, geslo
// princip avtoritete; princip enakosti / biti iz principa proti predlogu
// kar se sprejme kot osnova, vodilo za opravljanje kakega dela, delovanja: zgodovinski metodološki princip; ta način slikanja si je postavil za svoj umetniški princip - 2. zakonitost, pravilo v znanosti: princip ohranitve energije; princip akcije in reakcije; princip dialektičnega mišljenja; princip relativnosti
♦ filoz. princip protislovja po katerem se kakemu predmetu istočasno in v istem pomenu ne moreta pripisati lastnosti, ki se izključujeta; princip vzročnosti po katerem ima vsak pojav določen vzrok - 3. način delovanja, funkcioniranja česa: princip delovanja tega stroja je bil znan že pred mnogimi leti; uporabiti princip centralnega gretja / naprava deluje na, po principu rakete
- 4. v prislovni rabi, v zvezi v principu poudarja bistveno, osnovno, neglede na posameznosti, podrobnosti; v načelu: s predlogom so v principu vsi soglašali; to je bilo v principu sprejeto že prej
● ekspr. iz principa ne grem s teboj brez utemeljenega vzroka; ekspr. on je mož principov ravna v skladu s svojim nazorom, prepričanjem, neglede na trenutne razmere, koristi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
priríti -ríjem dov., priríl in prirìl (í ȋ) - 1. z ritjem priti kam: divji prašič je priril do konca njive / krt je priril iz zemlje
- 2. ekspr. s težavo priti skozi kaj ovirajočega: možakar je priril skozi grmovje; pririti se v sredino gruče / sonce se je pririlo skozi oblake / iz sena je priril zaspan hlapec
● ekspr. da le pririjemo do pomladi, potem bo lažje prebijemo, vzdržimo; ekspr. resnica je vendarle pririla na dan je kljub nasprotnemu prizadevanju postala znana, se razvedela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
príti prídem dov., prišèl prišlà prišlò tudi prišló, stil. príšel príšla (í) - 1. premikajoč se v določeno smer začeti biti
- a) na določeni točki poti: ko je prišel do mostu, je počil strel; komaj je prišel skozi vrata, so ga že klicali nazaj / čoln je prišel v vrtinec in se potopil / prišel je mimo hiš, ne da bi vzbudil pozornost; ko je prišel z njim vštric, ga je pozdravil / prvi dan sta prišla do Beograda / s Kredarice na Triglav je prišel v eni uri pot od Kredarice na Triglav je prehodil
- b) na cilju poti: le dva člana odprave sta prišla na vrh; iz Ljubljane so odšli ob osmih, v Zagreb pa so prišli ob desetih / vlak je kljub okvari prišel pravočasno / po tej poti pridemo, se pride na Šmarno goro ta pot vodi, je speljana
- c) na drugi strani česa: težko so prišli čez ovire; priti čez reko, skozi predor
// premikajoč se v določeno smer začeti biti bližje komu: pridi k meni; pridite k tabli / pridite bližje, naprej, sem / ekspr. prišel je na doseg roke približal se je
- 2. s premikanjem začeti biti na določenem mestu: vprašal ga je, kdo je prišel; počakali so, da pride še predsednik; iz hiše je prišla gospodinja; na oder je prišel pevski zbor; večkrat je prišel pod njeno okno; pridi ven, če si upaš; priti z zamudo; priti peš / prišel mu je odpret; priti h komu na obisk; priti na ples; prišel mu je na pomoč; priti po slovo / priti k vaji udeležiti se je
// piščanec je prišel iz jajca se je izvalil; rastlina je že prišla iz zemlje priklila; na okno je prišla sinička priletela; v pristanišče je prišlo več ladij priplulo
// ekspr. na mizo je prišla skleda žgancev so prinesli skledo žgancev; v čevelj mu je prišel kamen; v vodo so prišle smeti / kot vljudnostna fraza lepo, da ste prišli; kot povabilo pa še kaj pridite
// po opravljeni poti začeti biti v prvotnem kraju: mati je že prišla iz mesta; priti iz tujine domov; priti pozno z dela; zjutraj gre, zvečer pride / priti od vojakov / priti nazaj vrniti se
// s preselitvijo začeti prebivati, živeti kje: če ne boste mogli biti pri njih, pridite k nam; pred nekaj leti je prišel v našo vas / po vojni je prišlo v Ameriko mnogo Evropejcev / fant je prišel iz mesta in se tukaj še ne znajde je prej živel v mestu; ta rastlina je prišla k nam od drugod je bila prinesena - 3. postati član kake skupnosti: k pevskemu zboru je prišlo več dobrih pevcev / v tovarno je prišlo več mladih strokovnjakov; pog. rad bi prišel k železnici dobil zaposlitev pri železniškem podjetju
// zakaj ne pridete med nas, v našo družbo se nam ne pridružite; kadar je prišel med vrstnike, so ga bili veseli se je srečal z njimi - 4. s prevozom, prenosom začeti biti pri naslovljencu, v naslovnem kraju: od doma je prišla brzojavka, pošiljka; pismo še ni prišlo / na njen naslov je prišel paket; pog. honorar je že prišel na žiro račun je že na žiro računu
// prišlo je sporočilo, da so vsi zdravi - 5. v zvezi z do pri širjenju, napredovanju začeti nahajati se kje, do kod: nevihta ni prišla do nas; smrad iz tovarne ne pride do naselja / priti s kleščami do zoba; pog. z roko ne pride do tja ne doseže
// pog. biti, nahajati se v prostoru do kod; segati: gozd pride ponekod do doline; lasje ji pridejo do srede hrbta; obleka ji pride do kolen / cesta pride le do žičnice je speljana - 6. začeti biti na kaki stopnji: napetost je prišla do viška / proizvodnja je prišla do stopnje, ko je ni več mogoče povečati / priprave so prišle v novo fazo / pri izkopu premoga so prišli na milijon ton letno
// pri kakem ravnanju, opravilu začeti biti kje: ko je pri deklamiranju prišla do zadnje kitice, se je zmedla; s pletenjem je prišla skoraj do konca; prišel je le do prvih poskusov naredil je le prve poskuse - 7. nav. 3. os. izraža začetek obstajanja, bivanja česa pri kom, kje: na obraz ji je prišel čuden izraz; solze so ji prišle v oči / prišla je odjuga, povodenj, vročina nastopila je; prišla je toča / prišla je kriza, revolucija, vojna / prišel je čas setve, za setev; prišla je pomlad / prišla je pomoč; prišel bo poraz, uspeh; prišla bo starost in z njo bolezen / brezoseb.: v mednarodnih odnosih je prišlo do napetosti; prišlo je do odpoklica čet; bali so se, da bi prišlo do prepira; pazi, da ne pride do nesreče se ne zgodi nesreča
// pog. jecljanje je prišlo od strahu je povzročil strah; ekspr. če kaj pride, me pokličite se zgodi; pog. ne vem, kaj bo prišlo iz tega nastalo, se razvilo
// brezoseb. izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih nastopi dejanje, stanje: prišlo je, da je bil sam doma; spi na postelji ali na tleh, kakor pride; ekspr. če je ravno tako prišlo, je šel spat - 8. izraža, da je kaj navadno na določenem mestu: kazalo pride na konec knjige; na podlago pride debela plast peska; slika pride nad posteljo bo obešena
// pog. med koruzo naj pride fižol naj se sadi
// izraža, da je kaj kje upoštevano: ti avtorji bi lahko prišli v berilo / priti na seznam; vaša izjava bo prišla v zapisnik
// začeti biti kam uvrščen pri razvrstitvi: pevska točka pride za recitacijo; to pride pod točko dve / prvi maj pride letos na nedeljo bo - 9. v zvezi z do postati uspešen v prizadevanju, da se lahko s čim razpolaga: nihče ni vedel, kako so ujetniki prišli do orožja; s tožbo je prišel do parcele / niso prišli do svojih pravic niso si jih pridobili
// z računanjem priti do pravilnega rezultata; priti do sklepov po dolgi razpravi / z oslabljenim pomenom: prišel je do prepričanja, da ne more pomagati prepričal se je; priti do spoznanja, ugotovitve
// pog., z glagolskim samostalnikom ali odvisnim stavkom izraža nastop opravljanja dela, kot ga določa samostalnik: odkar imajo televizijo, redko pridejo do branja; ne pride do pospravljanja / ne pride do tega, da bi se oženil - 10. pog., v zvezi z ob izgubiti: pazi, da ne prideš ob čevlje; v vojni je prišel ob nogo / blago je prišlo ob barvo; krave so prišle ob mleko / žita so sejali samo toliko, da niso prišli ob seme le za seme
- 11. pog., v zvezi z na izraža, da je kdo deležen česa pri razdelitvi: na eno vzgojiteljico je prišlo dvajset otrok / koliko ti pride na uro dobiš, zaslužiš
// izraža, da kaj začne biti obveznost za koga: vsa hlevska dela so prišla nanj; stroški so prišli nanjo morala jih je povrniti, plačati - 12. pog., v zvezi s pod začeti biti v območju česa: ta kraj je prišel pod občino Grosuplje / velik del slovenskega ozemlja je po prvi svetovni vojni prišel pod Italijo bil priključen Italiji
- 13. pog. začeti obravnavati kaj: radi bi se zabavali, ti pa prideš s takimi resnimi stvarmi; spet je prišel s to temo / treba je priti s stvarnejšimi dokazi navesti stvarnejše dokaze
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: ravno pravi čas ste prišli s sporočilom; kar čakal je, kdaj bo prišel s tem vprašanjem bo to vprašal - 14. pog., z izrazom količine stati, veljati: zidar te pride tristo dinarjev na uro; koliko ti pride hrana / z oslabljenim pomenom to ga pride še enkrat toliko stati, kot če kupi ga stane
// znesti: če sto delimo s pet, pride dvajset; ne pride mi toliko kot vam - 15. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
- a) s predložno zvezo: obleka je prišla iz mode; vozilo je prišlo iz ravnotežja; priti v nesrečo, nevarnost; priti v težaven položaj / publ. priti do izraza postati bolj opazen, viden, jasen; ekspr. sčasoma bo že prišel k pameti bo začel bolj premišljeno, razsodno ravnati; pog. ponesrečenec je prišel k zavesti se je zavedel; priti na oblast dobiti pravico odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti
// priti iz rabe prenehati se rabiti; domačija je prišla na dražbo; prišel je pod njegov vpliv on je začel nanj vplivati; kot dediči pridejo v poštev vsi otroci kot dediče je treba upoštevati
// pog. rad bi prišel do profesorja postal profesor; pitje kave je prišlo v navado postalo navada - b) s smiselnim osebkom v dajalniku, s prislovno rabljenim izrazom: pog. prišlo mu je slabo postalo; star. kar vroče mu je prišlo, ko je to slišal
- c) nedov., pog., s pridevnikom: koruza pride predraga za krmljenje je; ta stvar pride pretežka, če je iz železa
● pog. ko pridejo leta, boš težje delal ko se boš postaral; ekspr. kadar ni ubogal, je prišla palica na pomoč kadar je bilo opominjanje brez uspeha, je bil tepen; pog. skozi luknjo pride vtaknjena železna palica je; se vtakne; ekspr. tako mi je prišlo, pa sem ga udaril izraža nastop določenega stanja, zaradi katerega pride do dejanja; pog. vse je naredil zate, ti pa prideš in mu očitaš malomarnost poudarja dejanje v sledečem stavku; ekspr. zdaj je prišla njegova ura uresničile so se mu želje; zdaj lahko uresniči svoje namere; evfem. prišla je njegova zadnja ura umira; tudi nanj pride vrsta tudi on bo moral to pretrpeti; tudi on bo moral umreti; ko so drugi utihnili, je on prišel do besede začel govoriti; ekspr. priti stvarem do dna, knjiž. do jedra popolnoma jih spoznati; publ. na posvetovanju niso prišli do skupnega jezika niso dosegli enakega mnenja o kaki stvari; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. otroci so že prišli do (svojega) kruha se sami preživljajo, vzdržujejo; priti do sape ustavil se je, da bi prišel do sape začel lažje dihati; publ. gospodarstvo ne pride do sape v gospodarstvu ne morejo začeti normalno delati, poslovati; ekspr. ni prišla do sape od presenečenja zelo je bila presenečena; ekspr. ko je nevarnost minila, so spet prišli do sape so se sprostili; pog. sam ne bi prišel do tega, na to, kar ste mi povedali ne bi spoznal, odkril, ugotovil tega; pog. kako pa pridete do tega, da si kar sami jemljete niste upravičeni; pog. nista prišla do ti nista se začela tikati; ekspr. ni mu mogel priti do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. to mu je prišlo prav iz srca je rekel zelo iskreno, prizadeto; veliko izobražencev je prišlo iz njihove šole je vzgojila, dala njihova šola; ekspr. iz njegovih ust je prišla obsodba on je izrekel obsodbo; ekspr. ni vse za natis, kar pride izpod peresa kar kdo napiše; ekspr. poskrbi, da mi pride izpred oči da bo odšel; da ga ne bom več videl; pog. slabost je prišla od slabega zraka povzročil jo je slab zrak; ekspr. ni še prišel dosti od tal ni še dosti zrasel; pog. bil je še začetnik, komaj je prišel z univerze jo je končal; pog. k hiši je prišla nova gospodinja dobili so novo gospodinjo; priti k sebi pog. čelo so mu zmočili z mrzlo vodo, da bi prišel k sebi se zavedel; pog. ko so ji dali jesti, je prišla k sebi si je opomogla; pog. odkar ga ni videla, je prišel precej k sebi si je izboljšal gospodarski položaj; se je precej zredil; priti med ljudi star. slovnica je prišla med ljudi leta 1584 je izšla; stvar je že prišla med ljudi se je razvedela, postala splošno znana; priti na čisto v tej stvari sta prišla na čisto sta poravnala vse medsebojne obveznosti; prišel je na čisto sam s seboj spoznal je, kakšen je; priti na dan ekspr. knjiga je že prišla na dan je izšla; ti predmeti so prišli na dan pri izkopavanju so bili odkriti; vse pride na dan vse se izve, pojasni; ekspr. pridi z besedo na dan povej, kaj misliš; ekspr. po večletnem skrivanju je prišel na dan se je pokazal, se nehal skrivati; star. prišel je njemu na rame on mora skrbeti zanj; star. nadloge so prišle nadenj, nanj so ga prizadele; ekspr. prišla je na grmado sežgali so jo na grmadi; ekspr. prišel je na čudovito idejo, misel spomnil se je nečesa čudovitega; predlagal je nekaj čudovitega; glede njega, z njim je hotel priti na jasno izvedeti, spoznati, kakšen je v resnici, kaj namerava; priti na jezik govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; zapiše besedo, kakor mu na jezik pride se je slučajno spomni; kletev mu je nehote prišla na jezik nehote jo je izgovoril; pog. priti na kant, na nič obubožati, gospodarsko propasti; ekspr. priti na konja uspeti, doseči cilj; ekspr. tudi vi boste prišli na tapeto tudi o vas bodo kritično govorili; ekspr. še na misel, na pamet mi ne pride, da bi to storil izraža močno zanikanje; ekspr. to mi ne pride nikoli na misel, na pamet tega se nikoli ne spomnim; nikoli ne pomislim na to; pog. meso je prišlo na mizo le ob največjih praznikih meso so jedli le ob največjih praznikih; pog. tudi ti boš prišel na moje boš v takih razmerah, stanju, kot sem jaz; pog. torej je prišlo na moje je tako, kot sem jaz trdil; ekspr. drama ne bo nikoli prišla na oder ne bo nikoli uprizorjena; ekspr. priti na okus pri kaki stvari začutiti zadovoljstvo ob njej; priti na beraško palico popolnoma obubožati; priti na pot ekspr. pazi, da mu ne prideš na pot da ga ne začneš ovirati pri njegovi dejavnosti, delu; da te ne dobi, odkrije; ekspr. upala je, da bo prišel na pravo pot da bo začel živeti pošteno; priti na površje na površje so prišle napredne družbene sile so se uveljavile; na površje so prišle nekatere doslej neznane stvari so postale znane, javne; priti na svoj račun ekspr. misli, da bo prišel na svoj račun bo imel korist; ekspr. smučarji so prišli na svoj račun so se lahko dosti smučali; vprašanje je prišlo na dnevni red se je začelo obravnavati; po njegovi smrti je posestvo prišlo na sina postalo sinova last; pazi, da ne prideš na slabše da se ti ne bo godilo slabše; ekspr. v tem kraju je prišel na svet se je rodil; na uho mu je prišlo rahlo brnenje zaslišal je; ekspr. pazil je, da to ne bi prišlo komu na uho, ušesa da tega ne bi kdo izvedel; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; priti na vrsto ta stvar še ni prišla na vrsto se še ne more obravnavati, uresničiti, opraviti; zdaj pridete vi na vrsto za plačilo boste morali vi plačati; ekspr. pazi, da ne prideš ob glavo da te ne ubijejo; ekspr. zaradi te nesreče je prišel čisto ob pamet ni sposoben premišljeno, razsodno ravnati; ekspr. ukrade, kar mu pride pod roko kar more; priti pred koga ekspr. zaradi laži se mu ne upa priti pred oči čuti se krivega, boji se ga; ekspr. razbil je vse, kar mu je prišlo pred oči kar je videl, dosegel; stvar bo prišla pred sodišče bo obravnavana na sodišču; stvar je prišla v javnost se je razvedela, postala splošno znana; ekspr. priti v konflikt s kom ne soglašati s kom, nasprotovati mu; ekspr. priti v konflikt s predpisi ravnati v nasprotju z njimi; evfem. prišel je že v leta postaral se je; ekspr. tako ravnanje mu je prišlo v meso in kri je postalo njegova navada; prišel je popolnoma v njeno oblast popolnoma se je podredil njeni volji, njenim zahtevam; publ. problem manjšin je spet prišel v ospredje postal pomemben, pereč; knjiž. njegov pogum je prišel v pregovor je postal splošno znan; te znamke so že prišle v promet se že prodajajo, uporabljajo; priti v roke prebere vsako knjigo, ki mu pride v roke jo dobi, najde; pog. če mu bo prišel v roke, bo tepen če ga bo dobil, ujel; ekspr. ne bi rad njemu prišel v roke bil njemu podrejen; posestvo je prišlo v tuje roke je prenehalo biti last določene družine; priti v stik z drugimi deželami videti, spoznati jih; to mu še ni prišlo v zavest tega se še ne zaveda; pog. prišel je ljudem v zobe opravljajo ga; priti za kom ekspr. vino je prišlo za njim ga je upijanilo šele nekaj časa po pitju; ekspr. prišlo je za njim, kaj je hotela šele kasneje je doumel; ekspr. vse to stradanje bo prišlo za teboj kasneje boš čutil posledice stradanja; evfem. kmalu bom prišel za teboj bom umrl; priti blizu sprl se je z nami, pa ne pride več blizu ne prihaja več k nam; ekspr. z ničimer mu ne prideš blizu zelo je nedostopen; ni ga mogoče prizadeti; priti daleč iron. daleč si prišel moralno, gospodarsko si zelo propadel; brez znanja ne prideš daleč ne boš imel uspehov; nar. testo je že prišlo gor je vzhajano; priti kam ekspr. kam pa pridemo, če bo vsak delal po svoje izraža odklonitev; ekspr. kam smo prišli, zmeraj slabše je izraža nezadovoljstvo s stanjem; ekspr. vidite, kam je prišel s pijančevanjem kako zelo je moralno in gmotno propadel zaradi njega; priti naokrog pog. leto hitro pride naokrog mine; pog. novica je prišla naokrog se je razvedela; pog. prišla sem malo naokrog na obisk; priti naprej nar. dostikrat mi naprej pride, kako smo živeli včasih se spomnim, pomislim; pog. prišel je naprej od njegovih pojmovanj njegova pojmovanja je razvil, dopolnil; pog. v kmetijstvu niso prišli dosti naprej niso dosti napredovali, se razvili; pog. v službi je prišel naprej dobil boljši položaj; pog. z zidanjem so prišli le malo naprej le malo so sezidali; pog. počasi je le prišel naprej si je gmotno opomogel; priti naproti knjiž. rad pride vsakemu naproti mu skuša ustreči; ekspr. pobotal bi se z njim, če bi mu le prišel malo naproti če bi mu pri tem malo pomagal; ne priti nikamor ekspr. pogajanja o ustavitvi bojev niso prišla nikamor niso bila uspešna; pog. s svojo trmo ne boš nikamor prišel ne boš nič dosegel; odtod pride tudi ime kraja izvira; priti prav pog. če nisem prav prišel, lahko grem če nisem dobrodošel; pog. vsaka beseda mu prav pride vsako besedo zna spretno porabiti v šali, pogovoru; pog. to bi mi prav prišlo bi mi koristilo, pomagalo; priti proč nižje pog. prašiči so mu proč prišli poginili; nižje pog. pri nas nobena reč proč ne pride se ne pokvari, uniči; priti skozi nižje pog. avto zaradi okvar pri kontroli ni prišel skozi so ga izvrgli, zavrnili; nižje pog. s tem denarjem ne pridemo skozi ne moremo shajati; nižje pog. poceni je prišel skozi ni bil huje poškodovan, kaznovan; ni imel dosti stroškov; priti skupaj pog. glede otrokovega imena nista prišla skupaj se nista zedinila; pog. tu prideta cesti skupaj se združita; pog. ta dva ne bosta prišla skupaj se ne bosta poročila; se ne bosta sporazumela; pog. kadar prideta skupaj, se prepirata se srečata; pog. mladina bo zvečer prišla skupaj se bo zbrala; pog. prišel bo, če ne bo prišlo kaj vmes če ne bo tega kaj preprečilo; priti zraven pog. preveč ima oboževalcev, on ne pride zraven nima možnosti, da bi si pridobil njeno naklonjenost; pog. imamo prijetno družbo, še ti pridi zraven se pridruži; pog. zaradi prehude konkurence ne boš prišel zraven uspel v potegovanju za kaj; pog. stvar se je razvijala, kakor je prišlo nenačrtno; pride pa mine nobena stvar ne traja neskončno dolgo; nič ne pride samo od sebe za vsako stvar se je treba truditi; ekspr. vse pride, vse mine izraža pomirjenje s čim; preg. kdor prej pride, prej melje prvi ima prednost; preg. nesreča ne pride nikoli sama slabi, neprijetni dogodki se pogosto vrstijo drug za drugim; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti
♦ rel. priti v nebesa doseči posmrtno osrečujoče stanje zveličanih; šport. naše moštvo je prišlo v finale
prišédši -a -e star.: prišedši v mesto, je poiskal prijatelja; vsi so se ozrli na prišedšo žensko; sam.: prišedšega so burno pozdravili
príšel -šla -o: prišli fantje, vojaki; vsi so pogledali prišla dekleta; sam.: govorili so o prišlih in domačih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
pritípati -am in -ljem dov. (ī ȋ) s tipanjem najti kaj: pretipal je vso obleko, pa ni nič pritipal;
pritipati stikalopritípati se s tipanjem priti: pritipal se je do vrat; v temi se je pritipal do kopalnice / ekspr. luč se je pritipala do stopnic je prisvetila; pren. misel se je hotela pritipati do konca
// ekspr. z razmišljanjem priti do česa: pritipati se do resnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
rájniš -a m (ȃ) goldinar: darovati petsto rajnišev / žvenketati z rajniši
♦ num. zlatnik, kovan od konca 14. stoletja v zahodni Nemčiji, renski goldinar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
rákov1 -a -o prid. (á) nanašajoč se na rak1: rakove klešče;
rakovo meso je zelo okusno / rakova rižota
● ekspr. vse gre rakovo pot nazaduje, propada
♦ geogr. rakov povratnik severni povratnik; muz. rakov postop kompozicijska tehnika, pri kateri se uporablja obrnjeno zaporedje tonov od konca do začetka; obrt. rakov vbod petlja (pri kvačkanju), pri kateri se kvačka brez ovijanja niti vbode v nasprotno smer kot običajno; prisl.: konj je začel stopati po rakovo nazaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
razkleníti -klénem dov. (ī ẹ́) - 1. narediti, da se konca česa ne stikata več: razkleniti členek pri verigi; s silo razkleniti obroč / ob zdravnikovem prihodu so ljudje razklenili krog; kólo se je razklenilo
- 2. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: razkleniti klešče; razklenil je past in dal vanjo vabo / razkleniti čeljusti; razkleniti živali gobec / razklenil je pest in pokazal denar; razkleniti roke dati jih v položaj, da se dlani in prsti ne dotikajo ali ne prepletajo več; knjiž. razkleniti oči odpreti
- 3. (s silo) narediti, da kdo česa z rokami, prsti ne drži, ne stiska več: lovec je razklenil šape mrtve samice in vzel mladiča; prsti so se razklenili in nož je padel na tla
- 4. knjiž. narediti, da kdo ni več vklenjen: razkleniti ujetnika
● knjiž., redko hoja ga je razklenila sprostila; star. ob potresu se je zemlja razklenila v njej je nastala razpoka
razklénjen -a -o: razklenjene čeljusti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
razklépati -am nedov. (ẹ̑) - 1. delati, da se konca česa ne stikata več: razklepati členke pri verigi
- 2. delati, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: razklepali so školjke in jih jedli / počasi je razklepal pest; sklepala in razklepala je roke od obupa jih dajala v položaj, da se dlani in prsti ne dotikajo ali ne prepletajo več; knjiž.: razklepati oči odpirati; cvetni listi se že razklepajo odpirajo
- 3. (s silo) delati, da kdo česa z rokami, prsti ne drži, ne stiska več: razklepal je prijateljeve prste, ki so trdno držali njegovo roko
- 4. knjiž. delati, da kdo ni več vklenjen: razklepati ujetnika
● knjiž. razklepati veje razmikati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
raznóžen -žna -o prid. (ọ̄) šport. pri katerem so noge raznožene: raznožna stoja / raznožni korak hoja s smučmi navkreber, pri kateri sta sprednja konca smuči narazen, zadnja pa skupaj
♦ vet. raznožna stoja stoja pri živalih z ravnimi, spodaj razmaknjenimi nogami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
rénski -a -o prid. (ẹ̑) - 1. nanašajoč se na Ren: renski breg / renska mesta
- 2. agr., v zvezi renski rizling trta z grozdi s srednje velikimi rumenkastimi jagodami, po izvoru iz Nemčije: gojiti renski rizling
// kakovostno belo vino iz grozdja te trte z izrazitim vonjem: buteljka renskega rizlinga
♦ num. renski goldinar zlatnik, kovan od konca 14. stoletja v zahodni Nemčiji; rajniš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
rôka -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi róko róke (ó) - 1. okončina človeka, ki se uporablja za prijemanje, delo: dvigniti, skrčiti roko; iztegovati roke proti materi; prekrižati roke na prsih; zlomiti si obe roki; dolge, mišičaste roke; roka v komolcu, zapestju; čez roko obešena torbica; roke in noge / peljati dekle pod roko spremljati, voditi jo, držeč svojo roko pod njeno, navadno v višini komolca; desna, leva roka; braniti se z golimi rokami brez pripomočkov; človek s suho roko; imeti umetno roko protezo, ki nadomešča to okončino; glasovati z dviganjem rok / kot poziv oborožene osebe k neupiranju, vdaji roke kvišku / klesati roko / roka opice
// del te okončine od zapestja do konca prstov: držati, imeti roke v žepu; stisniti roko v pest; pred jedjo si umiti roke; zebe me v roke; držati se za roke; mehke, negovane, tople roke; hrbet roke / na roki nosi prstan na prstu, navadno prstancu; jesti z rokami z rokami prijemati jed in jo dajati v usta; risati s prosto roko / pri pozdravu dati, stisniti, stresti komu roko; seči komu v roko / kot podkrepitev trditve, obljube ná roko, da bom držal besedo / z oslabljenim pomenom ponuditi, sprejeti roko sprave spravo
// notranja stran tega dela: imeti raskave, žuljave roke / od presenečenja ji je padlo pismo iz rok; nastaviti dlan in piti iz roke; podajati si kaj iz rok v roke; pljunil je v roke in prijel za lopato; držati, imeti kaj v rokah / ekspr. tak je, da bi iz roke jedel zelo je krotek, ubogljiv
// kot označba na pošiljki v roke XY - 2. nav. ekspr. ta okončina glede na dejanje, delo, ki ga opravlja: prepustiti se rokam bolničarja / pazi se, ker me že srbijo roke ker bi te najraje udaril; dvigniti roko proti komu, nad koga udariti, (pre)tepsti ga; nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; umreti od sovražne roke / denar mu gre nerad iz rok skop je; delo mu gre od rok hitro dela; gledati komu pod roke nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku; to sem prislužil z rokami s fizičnim delom
// nav. ed., s prilastkom ta okončina glede na način opravljanja dejanja: imeti lahko, mirno, zanesljivo roko; voditi vse niti dogajanja z izkušeno, spretno roko / ta pa ima roko je zelo spreten; radi jo imajo zaradi njenih pridnih, spretnih rok zaradi pridnosti, spretnosti; narediti na hitro roko nahitro - 3. ekspr., s prilastkom človek, kot ga določa prilastek: potrebovati delavne, pridne roke / pri njih manjka odločna, ženska roka / po tem ozemlju je segala pohlepna tuja roka tujci
- 4. v prislovni rabi, v zvezi na roko, na roke izraža, da se delo opravlja z rokami ali z določenim orodjem, ki se drži v rokah, ne pa s strojem: delati čevlje na roko; okopavati, žeti na roke; na roko tkani prti ročno
- 5. ekspr., s predlogom, v zvezi z dati, imeti, vzeti izraža ročno opravljanje določenega dela ali konec, začetek takega opravljanja: cel dan ima kramp, metlo v rokah; rada vzame pletenje v roke / daj že enkrat knjigo iz rok nehaj brati; dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; umreti s puško v roki v boju
- 6. ekspr., s predlogom, v zvezi z biti, dobiti, imeti izraža, da kdo ima, razpolaga s čim, kar se prime, drži v rokah: zdaj imam vsa potrdila v rokah / te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti; dobiti dober dokaz v roke
// izraža osebo, ki razpolaga s čim, ima kaj v lasti: posestvo je v drugih, tujih rokah; gostilne so v zasebnih rokah / zemlje ni dal iz rok do smrti je ni prepustil, izročil; hiša prehaja iz rok v roke lastniki se pogosto menjajo; premogovniki so prešli v roke tujega kapitala / pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; novica je iz prve roke iz neposrednega vira - 7. ekspr., s predlogom, v zvezi z biti, imeti, vzeti izraža, da kdo vodi kaj, odloča o čem: izlet ima v rokah tajnik; vzgoja je v njihovih rokah; oblast je v rokah ljudstva / predsednik je sam vzel stvar v roke; vzeti usodo v svoje roke / odločitev je v vaših rokah; zadeva je že v rokah sodišča; imeti škarje in platno v rokah imeti moč, oblast odločati o čem
// v zvezi z določenimi glagoli izraža vpliv, nadzorstvo, oblast koga nad kom ali čim: komaj se je rešil iz njihovih rok; iztrgati oblast iz rok buržoazije; mesto je v rokah partizanov / iztrgati koga iz rok smrti rešiti ga smrti; ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; otrok je v dobrih rokah - 8. ekspr., s prilastkom moč koga ali česa, ki se uveljavlja po kom drugem: roka oblasti, pravice, sodišča ga ni dosegla / njegova roka je dolga njegova moč, oblast sega daleč; publ. biti podaljšana roka organizacije pomagati pri uresničevanju njenih namenov, nalog
- 9. ekspr., v zvezi biti, imeti pri roki izraža, da je komu kaj glede na dejanje, pri katerem se uporablja tudi roka, blizu, na primernem mestu: orodje ima urejeno, da je takoj pri roki; nobenega zemljevida ni pri roki / izgovor ima zmeraj pri roki / jest hodi v gostilno, ki je najbolj pri roki
- 10. pog., v zvezi biti od rok izraža, da je komu kaj glede na določeno dejanje daleč, na neprimernem mestu: trgovina je precej od rok
● ekspr. s tem si ne bom mazal rok ne bom storil tega nečastnega, negativnega dejanja; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; pog. če le more, drži roke v žepu, križem lenari, ne dela; ekspr. držati, imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. trgovci so si meli roke so bili zadovoljni, veseli; ekspr. poletje podaja roko jeseni prehaja v jesen; ekspr. zadnji čas je, da si podasta roke se pobotata; ekspr. lahko si kar roko podasta oba sta enaka, slaba; knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; pog. položiti roko nase narediti samomor; ekspr. (položi) roko na srce in priznaj bodi odkritosrčen; ekspr. ponuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; izraziti željo se s kom poročiti; umiti si roke (kot Pilat) ne sprejeti odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. biti si na roke, na roko pomagati drug drugemu; biti v prijateljskih, dobrih odnosih; pog. na roke, na roko jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim; pog. denar na roko ali pa nič plačati takoj in v gotovini; ekspr. ukrade, kar mu pride pod roko kar more; ekspr. skozi njegove roke je šlo že dosti učencev poučeval je že dosti učencev; dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. padel je policiji v roke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. treba bo pljuniti v roke treba bo z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; ekspr. oče ga je vzel v roke ostro opomnil, oštel; ekspr. (vzemi) pamet v roke izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; ekspr. (za)prosil je za njeno roko zasnubil jo je; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; pog. kupiti, prodati pod roko nezakonito, skrivaj; ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjam; žarg., grad. z roko podprt tram z ročico; evfem. nima čistih rok je kriv; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; ekspr. on je njegova desna roka nepogrešljiv, najožji sodelavec; pog. biti dobrih rok radodaren; leva roka star. kmetija leži na levo roko od ceste na levi strani; pog. to bo naredil z levo roko z lahkoto, brez težav; ne temeljito, površno; ekspr. imeti dve levi (roki) biti len, neroden pri delu; publ. v državi se je uveljavila politika močne roke zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov; goste so sprejeli z odprtimi rokami gostoljubno, z veseljem; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; ekspr. odtegniti komu prijateljsko roko prijateljstvo, pomoč; dati komu proste roke dovoliti mu, da ravna po svojem preudarku; ekspr. delati na svojo roko brez upoštevanja soglasja, vednosti, mnenja drugih; pog. začeti (obrt) na svojo roko postati samostojen obrtnik; knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja; ekspr. imeti zvezane roke ne moči storiti kaj odločilnega; ekspr. vladati z železno roko odločno, s silo, nasiljem; ekspr. zdi se mu, da je dolina na dosegu roke zelo blizu; ekspr. ima prijateljev, da jih na prste ene roke prešteješ zelo malo; ekspr. saj nimam deset rok ne morem opraviti toliko dela, kot se pričakuje, zahteva od mene; roka roko umije človek povrne zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo; če mu prst ponudiš, pa roko z(a)grabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti
♦ elektr. pravilo desne roke s katerim se določa smer inducirane napetosti; film., fot. fotografirati, snemati iz roke tako, da se drži kamera, fotografski aparat v roki; igr. igrati iz roke brez talona; rel. polaganje rok bistveni del obreda pri birmi, mašniškem posvečenju; teh. mehanična roka priprava, ki opravlja podobna dela kot roka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
sédež -a m (ẹ̑) - 1. kar je namenjeno za sedenje: pripraviti sedeže; vstati s sedeža; sesti na sedež; mehek, slab, trd, udoben sedež; oblazinjeni sedeži; širina sedeža / preobleči sedeže; za sedež je izbral rogovilasto vejo / avtomobilski sedež; obnovljeni gledališki sedeži; ležalni sedež v vozilu, ki se da nagniti nazaj; pomožni sedež; priklopni sedež pomožni sedež brez nog, pritrjen na krajni sedež v vrsti
// mesto, prostor za sedenje: sedež je imel pri oknu; odstopiti sedež starejšemu; pokazati, ponuditi komu sedež / rezervirati sedež na vlaku, v gledališču; ta avtomobil ima pet sedežev; sedeži in stojišča / balkonski, galerijski, ložni, parterni sedež; žarg., avt. smrtni sedež poleg šoferja v osebnem avtomobilu - 2. s prilastkom kraj, prostor, kjer je osredotočena določena dejavnost in njeno vodenje, upravljanje: sedež organizacije, podjetja / v tej stavbi je sedež občinske skupščine, sodišča / sedež vrhovnega poveljstva so premestili v zaledje
- 3. publ. pooblastilo za opravljanje določene funkcije v kakem organu; (poslanski) mandat: kandidirati za sedež v parlamentu; stranka je dobila večino sedežev v vladi / ministrski sedež ministrski položaj, ministrska funkcija
♦ aer. katapultni sedež v letalu ali vesoljski ladji, s katerim vred se ob nesreči pilot lahko izstreli; alp. sedež priprava iz vrvi, traku za spuščanje, zavarovanje plezalca pri plezanju; spuščati se v sedežu spuščati se po vrvi s preprijemanjem, popuščanjem enega konca vrvi, napeljane okrog plezalčeve noge in ramen; obrt. sklopni sedež ki se da zložiti tako, da se dvigne, zavrti okoli vodoravnih tečajev; rel. apostolski ali sveti sedež papež, rimske kongregacije, sodišča in uradi skupaj; strojn. sedež ventila stični del med čepom in robom pretočne odprtine v ventilu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
seméster -tra m (ẹ́) šol. polovica študijskega leta, polletje: vpisati se v prvi semester;
slušatelji tretjega semestra;
oddati nalogo do konca semestra / poletni, zimski semester / žarg. ima osem semestrov prava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
sinêrgični -a -o prid. (é) ki temelji na sodelovanju, medsebojnem dopolnjevanju dveh ali več ustvarjalcev, povzročiteljev, dejavnikov: sinergični učinek; sinergično delovanje; Obe upravi zdaj po nalogah, ki sta jima jih dala njuna nadzorna sveta, pripravljata sinergične ukrepe, ki naj bi bili nared do konca septembra E ← agl. synergic iz (↑)sinergíja
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
skleníti sklénem dov. (ī ẹ́) - 1. dati konca česa skupaj, da nastane krožna, nepretrgana oblika: skleniti člen verige; skleniti obroč, verigo; členek verižice se z roko ni dal skleniti / vrtnici sta se nad spomenikom sklenili
// v zvezi z roka dati končna dela rok skupaj, da s telesom tvorita krožno, nepretrgano obliko: skleniti roke okrog kolen, nad glavo / skleniti roke k molitvi dati jih v položaj, da se dlani in prsti dotikajo ali prepletajo - 2. narediti, da pridejo s konci povezani deli v celotni dolžini skupaj tako, da prehod ni mogoč: skleniti čeljusti; ustnice so se spet sklenile / skleniti pest narediti, stisniti
- 3. narediti, da si členi, deli česa sledijo nepretrgano, brez presledkov, ki bi omogočali prehod: prijeli so se za roke in sklenili krog / vojaškim enotam je uspelo skleniti obroč okoli mesta; vrsta čakajočih se je pretrgala in spet sklenila / z mostom skleniti cestno zvezo med obalo in otokom jo narediti nepretrgano, povezati
- 4. končati: skleniti govor z vzklikom; publ. delegacija je sklenila obisk / skratka, bilo je lepo, je sklenil brat / skleniti krog predavanj, vprašanj; s to tekmo so nogometaši sklenili sezono / ekspr. skleniti svoje dni, krog življenja, življenjsko pot, življenje umreti
- 5. navadno z glagolskim samostalnikom z izrazitvijo soglasja narediti, da nastane kaj, kar koga povezuje s kom drugim: sklenili so dogovor; skleniti s kom kupčijo, pogodbo, vojaško zvezo / skleniti poznanstvo, prijateljsko razmerje
- 6. navadno z nedoločnikom določiti, kar se hoče, želi narediti
- a) po premisleku: sklenil je oditi; trdno je sklenil, da vse pove / sam pri sebi, ekspr. v srcu kaj skleniti
- b) po končani obravnavi, razpravi: na seji so sklenili pomembne stvari; soglasno so sklenili, da vztrajajo pri svojih zahtevah
● ekspr. z njimi je sklenil vse račune do njih nima več nobenih obveznosti; z njimi ne želi več imeti stikov; zastar. skleniti se v posvet zbrati se (v krogu)
♦ elektr. skleniti navitje; jur. skleniti zakonsko zvezo poročiti se
sklenívši zastar.: sklenivši roke, so začeli peti
sklénjen -a -o: sklenjen obroč; sklenjena vrsta; pogodba je sklenjena; raziskava še ni sklenjena; sklenjeno je, da se vrnemo
● ekspr. njegovo potovanje je sklenjena stvar odpotoval bo, ne da bi se o tem še kaj razpravljalo
♦ avt. sklenjena črta neprekinjena črta; geom. sklenjena krivulja; gozd. sklenjeni gozd gozd, v katerem se krošnje prekrivajo ali vsaj medsebojno dotikajo; prisl.: vojaška enota se je premikala sklenjeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
sklépati -am nedov. (ẹ̑) - 1. dajati konca česa skupaj, da nastane krožna, nepretrgana oblika: sklepati obroče; člen se sklepa s členom
// v zvezi z roka dajati, imeti končna dela rok skupaj, da s telesom tvorita krožno, nepretrgano obliko: sklepati roke okoli vratu, na hrbtu; krčevito sklepati roke / od začudenja sklepati roke; med molitvijo sklepati roke imeti jih v položaju, da se dlani in prsti dotikajo ali prepletajo - 2. delati, da pridejo s konci povezani deli v celotni dolžini skupaj tako, da prehod ni mogoč: sklepati čeljusti
- 3. delati, da si členi, deli česa sledijo nepretrgano, brez presledkov, ki bi omogočali prehod: prijemali so se za roke in sklepali kroge / vojaške enote sklepajo obroč
- 4. končevati: sklepati govore z vzkliki / sklepati nov krog predavanj / na severni strani sklepa dolino skalna stena zapira
// ekspr. sklepati svojo pot, svoje življenje umirati - 5. navadno z glagolskim samostalnikom z izrazitvijo soglasja delati, da nastane kaj, kar koga povezuje s kom drugim: sklepati med seboj, s kom dogovore, kupčije, pogodbe / ta sporazum že dolgo sklepajo / sklepati s sovražnikom mir; sklepati poznanstva, prijateljska razmerja
- 6. na osnovi znanih podatkov prihajati z razmišljanjem, logičnim povezovanjem
- a) do mogočih, verjetnih dejstev: iz vsega tega so sklepali, da bo odpotoval; po govorjenju sklepam, da je tujec
- b) do novih spoznanj: da izračunamo, kdaj opravi isto delo petnajst delavcev, sklepamo takole; sklepa se po strogih logičnih pravilih / sklepati iz splošnega na posamezno
- 7. po končani obravnavi, razpravi določati, kar se hoče, želi narediti: sklepati o predlogu; sklepa se z večino glasov
● te gore sklepajo težko prehoden venec sestavljajo, tvorijo; ekspr. z družbo ga sklepajo tesne vezi povezujejo, družijo
sklepáje: sklepaje koščene roke, je stala pred njim
sklepajóč -a -e: sklepajoč roke, ga je poklical; sklepajoč iz znanega na neznano; sklepajoč po pismu, želijo, da pridete čimprej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
skúd -a m (ȗ) num. italijanski srebrnik, kovan od druge polovice 16. do konca 18. stoletja: plačati deset skudov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
skúpaj prisl. (ȗ) - 1. izraža medsebojno združenost ali združevanje, ant. narazen: dati skupaj različne snovi; držati prste, stopala skupaj; držite se skupaj, da se ne izgubite; tovornjaki so zaradi varnosti vozili skupaj; znosil je vsa drva skupaj; ekspr. fantje iz cele vasi so drli skupaj; stali so blizu, tesno skupaj; na tej strani so vrste gosto skupaj / kot povelje pete skupaj, trebuh noter / pog. sestaviti, sklicati, zbrati (se) skupaj sestaviti, sklicati, zbrati (se)
// toliko ljudi skupaj še nisem videl
// izraža družbo, stike, povezavo z drugimi: bila sta skupaj v vojski; vedno so bili, ekspr. tičali skupaj; gorje, če ju najdejo skupaj; po večerji smo ostali še kako uro skupaj; pogosto so ju videli skupaj / ekspr. ne vem, kaj sta imela skupaj / ostani še skupaj z nami; skupaj z njim ureja literarno revijo; domov je prišla skupaj z zaročencem / skupaj so hodili na izlete, v šolo; spali, stanovali, živeli so skupaj v veliki hiši / delati, peti, učiti se skupaj / v medmetni rabi le skupaj, skupaj, prijatelji - 2. izraža istočasnost: skupaj s sejmom bo tudi modna revija; preveč stvari skupaj se ne da delati; končati, začeti skupaj
- 3. navadno v zvezi z ves, vsi izraža izčrpnost, celoto navedene količine: knjižnica ima skupaj milijon knjig; vse skupaj stane, znese pet tisoč dinarjev; oba skupaj imata dovolj denarja / on ve več kot vsi drugi skupaj; pravda je stala več, kot sta bila njivica in gozd skupaj vredna / šli so po trije, štirje skupaj v skupini
// plačala je in vse skupaj dala v košaro; vsi skupaj so se mu zdeli nekoliko smešni / ekspr.: spoznala je, da je vse skupaj brez smisla; s tem ste vse skupaj samo še poslabšali / v nagovoru: pridite sem, vsi skupaj; dober dan vsem skupaj
● pog., ekspr. sam vzdigni vrečo, dosti te je skupaj si velik, močen; pog. v nekaj minutah je bil mitraljez spet skupaj sestavljen; ekspr. vse skupaj ni vredno počenega groša zelo malo, nič; pog. sošolci držijo skupaj se razumejo, med seboj podpirajo; pog. že dolgo hodita skupaj sta v ljubezenskem odnosu; iti skupaj barvi gresta lepo skupaj sta ustrezni glede na estetske lastnosti; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo; pog. vse to ji nekako ni šlo skupaj ni mogla dojeti; pog. vožnja in pijančevanje ne gresta skupaj se medsebojno izključujeta; ekspr. denar mu kar leti skupaj ga na lahek način zasluži; pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan; pog. spet sta padla, trčila skupaj se nepričakovano srečala; pog. kar padla, zlezla je skupaj omedlela; ekspr. saj nisva krav skupaj pasla nisva enaka, iste starosti, izobrazbe; priti skupaj pog. ta dva ne bosta prišla skupaj se ne bosta poročila; pog. kadar prideta skupaj, se prepirata se srečata; pog. glede odškodnine še nista prišla skupaj se nista zedinila; ekspr. pazi se, bova že še prišla skupaj maščeval se ti bom; pog. imata se rada, tudi spala sta že skupaj spolno občevala; spraviti skupaj pog. ne morem spraviti skupaj toliko denarja zbrati, privarčevati; pog. izpit iz matematike boš že spravil skupaj naredil, opravil; pog. ona ju je spravila skupaj seznanila; pomagala, da sta se zbližala; pog. čestitam, lepo prireditev ste spravili skupaj pripravili, organizirali; pog. pohištvo spravljava skupaj kupujeva, zbirava; pog. stopili, usedli so se skupaj in se dogovorili sestali, zbrali so se; star. dobro se vzameta skupaj dobro se razumeta; dobro sodelujeta; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; pog. že nekaj let živita skupaj v zunajzakonski skupnosti; pog. ta dva nista za skupaj, ekspr. ne spadata skupaj nista taka, da bi lahko sodelovala; nista taka, da bi se lahko poročila
♦ lingv. nekatere prislove pišemo skupaj ali narazen; šport. pri pluženju sta prednja konca smuči skupaj, zadnja pa narazen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
slavjanofíl -a m (ȋ) zgod., v Rusiji, sredi 19. stoletja pristaš slavjanofilstva: do konca življenja je ostal slavjanofil
● knjiž., redko kot slavjanofil se je udeleževal sokolskih prireditev kot slovanofil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
slovár -ja m (á) - 1. knjiga, v kateri so besede razvrščene po abecedi in pojasnjene: slovar ima sto tisoč besed; izdati, sestavljati slovar; prevajati s slovarji; obsežen slovar / na koncu knjige je slovar seznam s tako razvrščenimi in pojasnjenimi besedami
// enojezični, enozvezkovni, narečni, pravopisni, tehniški slovar; slovensko-nemški slovar; slovar tujk / knjiž. poučni slovar enciklopedija, leksikon
// Slovar slovenskega knjižnega jezika
♦ lingv. avtorski slovar ki vsebuje besede določenega avtorja; etimološki, frekvenčni, informativno-normativni slovar; odzadnji slovar urejen po absolutnem abecednem redu od zadnjega konca besede; razlagalni slovar; slikovni slovar v katerem so pojmi ponazorjeni s slikami in poimenovani; zgodovinski slovar - 2. nav. ed., ekspr. besedni zaklad: imeti bogat slovar / njen slovar ni bil ravno izbran
● ekspr. besede nemogoče ni v njegovem slovarju odločen je narediti tudi navidez nemogoče stvari; ekspr. če to povemo v ekonomskem slovarju tako, kot pravijo ekonomisti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
solarizácija -e ž (á) fot. pojav, da se zaradi premočne osvetlitve fotografske emulzije počrnitev več ne stopnjuje: pri fotografiranju proti soncu je nevarnost solarizacije // osvetlitev nepopolno razvitega filma, fotografskega papirja z belo svetlobo preden se razvije do konca: fotograf je s solarizacijo dosegel posebne svetlobne učinke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
sovereign tudi sovrin -a [sóvrin] m (ọ̑) num. angleški zlatnik z vrednostjo enega funta ali dvajsetih šilingov, kovan (s presledkom) od konca 15. stoletja do 1917: ostalo mu je devet sovereignov / zlat sovereign
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
spoznáten -tna -o prid. (á ā) knjiž. spoznaven: kot življenje tudi umetnost ni do konca spoznatna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
sréda -e ž (ẹ̑; v pomenu sredina daj., mest. ed. v prislovni predložni zvezi ẹ́) - 1. mesto, točka, ki je enako oddaljena od dveh ali več mejnih točk: priti do srede mostu; voz se je ustavil na sredi klanca; sedi v prvi vrsti na sredi; preklati po sredi / določiti sredo palice sredino
// del, predel ob tem mestu, ob tej točki: iti proti sredi trga; stopil je na sredo sobe; karta ima na sredi znak; speljati cesto po sredi travnika - 2. kar je približno enako oddaljeno od izhodišča, začetka in konca
- a) glede na čas: plačati račun do srede marca; povest iz srede stoletja / vrnil se je v sredi noči sredi
- b) glede na dogajanje: roman je prebral le do srede; tekme ni gledal do konca, ampak je na sredi odšel
- 3. v prislovni rabi, s predlogom izraža položaj, omejen z dvema ali več mejnimi točkami: na obeh straneh sta okni, v sredi pa vhod; skupina šolarjev z učiteljem v sredi / z oslabljenim pomenom pot pelje v sredi med njivami
- 4. tretji dan v tednu: danes je sreda; že od srede ga ni; sestanek bo v sredo, 15. marca; druga sreda v aprilu / prihaja ob sredah
● držati se zlate srede zlate sredine; publ. izvoliti koga iz svoje srede nekoga med njimi; publ. ugotovili so, da je po sredi napaka da gre za napako; publ. kaj je po sredi, da ni prišel kaj se je zgodilo; publ. rad je v naši sredi med nami; publ. v tej sredi se ni počutil dobro v tem okolju; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
♦ rel. pepelnična sreda po pustnem torku, prvi dan štiridesetdnevnega posta; prim. posredi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
sredína -e ž (í) - 1. mesto, točka, ki je enako oddaljena od dveh ali več mejnih točk: določiti, označiti sredino; žoga se je skotalila čez sredino igrišča; sredina kroga središče
// priti do sredine mostu; ustavila sta se na sredini poti na sredi
// del, predel ob tem mestu, ob tej točki: sredina ceste je osvetljena, robovi pa ne; sredina dvorane / iztrgati list iz sredine zvezka; stopiti na sredino sobe na sredo; cesta pelje po sredini vasi; kost je v sredini votla
// notranji, središčni del česa: sredina jabolka je gnila; žareča sredina zemlje - 2. kar je približno enako oddaljeno od izhodišča, začetka in konca
- a) glede na čas: sredina tedna / povest iz sredine stoletja iz srede
- b) glede na dogajanje: sredina drame / prenehal je z branjem na sredini romana na sredi
- 3. v prislovni rabi, s predlogom izraža položaj, omejen z dvema ali več mejnimi točkami: ob straneh sta hodila oče in mati, otrok pa v sredini
- 4. publ. stvarni in duhovni svet z določenimi značilnostmi, ki obdaja človeka; okolje: prilagoditi se kaki sredini; vplivi, značilnosti sredine, v kateri kdo živi / družbena sredina; priti v razvito kulturno sredino; pisatelj opisuje malomeščansko sredino; oditi iz vaške sredine
- 5. nav. ekspr. skupina, ki zagovarja zmerna, kompromisna stališča, nazore: sredina je skušala omiliti zahteve skrajnežev
- 6. polit. skupina v parlamentu med levico in desnico: predstavniki sredine; leva sredina / politična sredina
● ekspr. držati se zlate sredine biti zmeren, v ničemer ne pretiravati; publ. izvoliti pet članov iz svoje sredine izmed svojih članov; publ. sodnik je pokazal na sredino igrišča priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča; publ. naše moštvo je na sredini tabele na enem izmed srednjih mest
♦ agr. sredina srednji, najmlajši listi solate, zelja; mat. aritmetična sredina vsota vrednosti, deljena s številom vrednosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
stakníti in stákniti -em dov. (ī á) narediti, da je kaj tesno skupaj, da tvori celoto: stakniti cevi, posamezne dele;
stakniti oba konca;
stakniti cepič s podlago / stakniti palec in kazalec; pogledal je tako mrko, da so se mu obrvi staknile
● ekspr. ženske so se spogledale in staknile glave stopile skupaj in se začele zaupno pogovarjati; publ. scenarist je staknil vrsto prizorov združil, povezal, navadno slabostáknjen -a -o: dobro staknjeni deli; to ni prav staknjeno; prim. iztakniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
stálen -lna -o prid., stálnejši (ȃ) - 1. ki se ne spreminja, ne spremeni: stalni izdatki; stalne cene; vzdrževati stalno temperaturo in vlažnost zraka / stalno vreme dalj časa enako; dalj časa lepo; stalen značaj uravnovešen; beseda je dobila stalno pisno podobo ustaljeno
// sestavljen iz vedno istih stvari, oseb: imeti stalen repertoar; čaj iz stalne mešanice; razstaviti stalno zbirko / stalna družba; stalno omizje - 2. ki je, obstaja, se pojavlja neomejeno dolgo obdobje: stalne naloge; vzeti koga v stalno oskrbo; pravica do stalne paše; stalna zaposlitev / ustanoviti stalno komisijo; odpreti stalno avtobusno progo; dobiti stalno gledališče / stalna konferenca mest; potrdilo o stalni nesposobnosti
// ki je, obstaja, se pojavlja neomejeno dolgo na določenem mestu: postaviti stalen bivak; stalni mejni prehodi; stalne naprave; stalna vesoljska postaja / stalni prebivalci kraja / stalni gostje gostje, ki se mudijo, ostanejo kje dalj časa
// ki je, obstaja brez konca: na svetu ni nobena reč stalna / redko stalne barve obstojne - 3. ki traja brez prekinitve, prekinitev: čutiti stalno bolečino v prsih; živeti v stalni negotovosti; stalna potreba po kisiku; biti pod stalnim nadzorstvom
// ekspr. zelo pogost, pogosten: naveličati se stalnih opominov; stalni prepiri ga utrujajo; zaradi stalnega vetra ga je bolela glava; stalne pritožbe delavcev - 4. ki ga kdo ima, uporablja dalj časa, ob vsaki priložnosti: sesti na stalni prostor ob oknu; dobiti stalni sedež v gledališču / navesti stalno bivališče kraj, kjer se kdo naseli, da v njem stalno živi
// ki je s kom v kakem odnosu dalj časa, ob vsaki priložnosti: stalni naročniki revije; stalni obiskovalci razstav / dati blago najprej stalnim odjemalcem, strankam
♦ anat. stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; ekon. stalna plača nekdaj plača, ki jo prejema oseba s stalno zaposlitvijo; fiz. stalni magnet magnet, ki trajno ohrani magnetne lastnosti; trajni magnet; stalna deformacija deformacija, pri kateri se telo ne vrne v prvotno obliko; lingv. stalni naglas naglas, ki nastopa vedno na istem mestu v besedi; stalni pridevek beseda ali besedna zveza, ki se stalno pristavlja k imenu kake osebe; stalna zveza besedna zveza s samostojnim pomenom; lit. stalna pesniška oblika pesniška oblika, ki se uporablja nespremenjena že dalj časa; lov. stalna divjad divjad, ki živi stalno v istem lovišču; mat. stalni člen člen, v katerem ne nastopa spremenljivka; stalna količina količina, ki ne spreminja svoje vrednosti; ptt stalna telefonska zveza telefonska zveza, ki se lahko uporablja ne glede na čas ali v času, ko ustrezna centrala ne dela; šol. stalni učitelj nekdaj učitelj z opravljenim strokovnim izpitom; vet. stalni zob zob, ki ne izpade več; voj. stalna vojska vojska, ki jo ima kaka država v mirnem času
stálno prisl.: ta drama je stalno na programu; stalno prebivati kje; stalno se pritoževati; stalno sodelovati
♦ zool. stalno topla kri kri, katere toplota je neodvisna od temperature okolice; sam.: v življenju ni nič stalnega; naseliti se za stalno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
stároegipčánski -a -o prid. (ȃ-ȃ) nanašajoč se na Egipčane do konca 4. stoletja pred našim štetjem: staroegipčanska pisava, umetnost / staroegipčanska vladarska družina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
stároegíptovski -a -o prid. (ȃ-ī) nanašajoč se na Egipt do konca 4. stoletja pred našim štetjem: staroegiptovski templji / staroegiptovsko pravo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
starogôrski in starogórski -a -o prid. (ó; ọ̑) lit., v zvezi starogorski rokopis in Starogorski rokopis zapisi treh molitev v slovenskem jeziku s konca 15. stoletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
stíkati -am nedov. (ȋ) delati, da je kaj tesno skupaj, da tvori celoto: stikati lesene dele;
stikati dva konca / gubal je čelo in stikal obrvi
● ekspr. ves večer so stikali glave si šepetalistíkati se - 1. biti prostorsko v neposrednem stiku: prečne črte na tkanini se v šivih stikajo; hiše v mestu se stikajo; tu se stikajo meje treh držav; nebo in gore se navidezno stikajo / na tem področju se stikajo različne kulture; ti dogodki se časovno stikajo si časovno sledijo
♦ anat. lopatica se stika s ključnico - 2. zastar. shajati se, družiti se: stikati se z voditelji; ni se smela stikati z vaškimi otroki
● redko v glavnih stvareh se stikata strinjata; ujemata, skladata - 3. lit. rimati se: te besede se ne stikajo
stikajóč -a -e: pravokotno se stikajoči deli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
stopálo -a s (á) - 1. del noge od gležnja do konca prstov: stopalo ga je bolelo; stopati na celo stopalo; odtisi stopal v blatu
♦ med. plosko stopalo z izravnanim srednjim delom
// del nogavice, ki pokriva stopalo: razparati stopalo - 2. redko pedal (pri kolesu): zadeti ob stopalo kolesa
- 3. star. stopnica (pri vozu, vozilu): stati na stopalu kočije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
šál -a m (ȃ) daljši kos blaga ali pletenine, ki se nosi zlasti okrog vratu: plesti šal;
oviti si vrat s šalom;
svilen, volnen šal;
šal in rokavice
♦ tekst. kašmirski šal zelo mehek, sešit iz majhnih pletenih krpic iz kašmirske volne; neskl. pril.: obl. šal ovratnik navadno podolgovat ovratnik brez reverjev, katerega konca se spredaj križata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
špánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Špance ali Španijo: španski jezik / španske bikoborbe; španska glasba; španska umetnost; špansko vino / španski borec tuji prostovoljec v španski državljanski vojni na strani republikancev; španska bolezen gripa, ki se je širila iz Španije ob koncu prve svetovne vojne; španska stena premična stena iz lažjega materiala za zakrivanje, ločevanje
● španska muha nekdaj spolno dražilo iz posušene španske muhe; ekspr. to je zame španska vas to mi je popolnoma neznano
♦ bot. malocvetna španska detelja rastlina z dlakavimi majhnimi listi in drobnimi belkastimi cveti v socvetju, Dorycnium germanicum; gastr. španski vetrc belo pecivo iz beljakov in sladkorja; peči španske vetrce; lit. španska asonanca asonanca, ki se ponavlja na koncu vsakega drugega verza v vsej pesmi; šah. španska otvoritev otvoritev igre, pri kateri beli napade s kraljevim lovcem črnega skakača na daminem krilu; voj. španski jezdec prenosna ovira iz lesenega ogrodja in bodeče žice; vrtn. španski bezeg okrasni grm z dišečimi vijoličastimi ali belimi cveti, Syringa vulgaris; zgod. španski čevelj srednjeveška mučilna priprava za stiskanje noge; španska inkvizicija inkvizicija v Španiji od konca 15. do 17. stoletja, ki si je prizadevala zatreti gospodarsko moč meščanstva; španska državljanska vojna državljanska vojna med republikanci in falangisti v Španiji od leta 1936 do 1939; zool. španska muha zlato zelen hrošč, ki v nevarnosti izloča tekočino, povzročujočo vnetje kože, Lytta vesicatoriašpánsko prisl.: govoriti (po) špansko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
tábor -a m (á) - 1. skupek šotorov, naprav, navadno za začasno bivanje na prostem: postaviti tabor; izbrati primeren kraj za tabor; begunski, vojaški tabor; ciganski tabor / urediti tabor za turiste kamp; redko ujetniški tabor ujetniško taborišče
♦ alp. bazni tabor za opremo in odpravo na mestu, kjer se začne vzpon na vrh; višinski tabor za člane odprave med vzponom; tur. rokovnjaški tabor folklorna prireditev s prikazovanjem življenja rokovnjačev - 2. utrdba za obrambo kmečkega prebivalstva pred Turki od srede 15. do konca 16. stoletja, navadno ob cerkvi na vzpetini: vaščani so se zatekli v tabor; cerkev z ostanki tabora / turški tabor
- 3. množično zborovanje na prostem: organizirati tabor; udeležiti se tabora; govoriti na taboru
// zgod., od 1868 do 1871 množično politično zborovanje na prostem z zahtevami po zedinjeni Sloveniji in enakopravnosti slovenskega jezika v uradih in šolah: tabori so pritegnili veliko ljudi; doba taborov; pomen taborov za utrjevanje narodne zavesti / narodni tabor; vižmarski tabor - 4. navadno s prilastkom organizirano začasno skupno bivanje ljudi s skupno dejavnostjo pod mentorskim vodstvom: udeležiti se počitniškega delovnega tabora; potapljaški tabor; mladinski raziskovalni tabor
- 5. navadno s prilastkom skupina ljudi istih nazorov, zlasti političnih: razdeliti narod na dva tabora; napredni tabor; nasprotni, sovražni tabor; predstavniki sprtih taborov; tabor mladih
// zveza držav ali strank s podobnimi interesi; blok: država ne pripada nobenemu taboru; opozicijski tabor; države socialističnega tabora / vzhodni, zahodni tabor / politični tabor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
tégola -e ž (ẹ̑) bitumenska kritina: Ko je kupil iz opeke zgrajeno poslopje s konca petdesetih let, ga je obnovil, stene in ostrešje izoliral po takrat veljavnih načelih, zidove ometal s klasičnim ometom in streho prekril s tegolo E ← it. tegola 'strešnik'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
tehnolóškiSSKJ -a -o prid. (ọ̑) tehnolóški párk -ega -a m (ọ̑, ȃ)
središče, ki združuje inovativna, tehnološka, na znanju temelječa, predvsem mala in srednje velika podjetja: član tehnološkega parka; direktor tehnološkega parka; gradnja tehnološkega parka; V poslovni coni v vzhodnem delu mesta načrtujejo visokošolsko središče s tehnološkim parkom in novo industrijsko cono
tehnolóški preséžek -ega -žka m (ọ̑, ẹ̑)
1. presežek delovne sile zaradi naprednejše, izboljšane tehnologije; tehnološki višek (1): Postopke ugotavljanja tehnoloških presežkov bo izpeljal zavod, končani pa morajo biti do konca avgusta
2. člov. kdor zaradi spremembe zaposlitvenih potreb podjetja izgubi zaposlitev; tehnološki višek (2): postati tehnološki presežek; Delavke so po vrnitvi s porodniškega dopusta izpostavljene izsiljevanju, da kot tehnološki presežek sprejmejo slabše delo ali pa same dajo odpoved
tehnolóški víšek -ega -ška m (ọ̑, ī)
1. presežek delovne sile zaradi naprednejše, izboljšane tehnologije; tehnološki presežek (1): ugotavljanje tehnoloških viškov; Kot vemo, je pri začetnih fazah lastninjenja začelo prihajati do velikih tehnoloških viškov
2. člov. kdor zaradi spremembe zaposlitvenih potreb podjetja izgubi zaposlitev; tehnološki presežek (2): postati tehnološki višek; Zgraditi moramo sistem, da bomo sposobni prešolati tiste tehnološke viške, ki bodo izgubili delovna mesta zaradi novih tehnologij
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
terminátor1 -ja m (ȃ) 1. člov. ekspr. zelo močen človek: Američanov ne moti, da je jemal steroide in da ima včasih čuden smisel za humor, marsikdo pa se boji, da se igralec v resnici vidi kot voditelj vojske terminatorjev 2. teh. žarg. priprava za zaščito konca električnega kabla; kabelski končnikSSKJ: Potrebujemo dva zaključna člena, t. i. terminatorja, ki kabel na vsaki strani zaključita E ← agl. terminator iz terminate 'dokončati'; prvi pomen po filmskem liku Terminatorterminátor2 -- v prid. rabi v zvezi terminator tehnologija
tehnologija, s pomočjo katere se z gensko spremembo doseže samouničenje semena rastlin in s tem onemogoči hranjenje semena za naslednjo setev: Nevladne organizacije in tudi nekatere države zahtevajo globalno prepoved terminator tehnologije
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
tetíva -e ž (ȋ) vrvica, žica, ki povezuje konca ukrivljene palice pri loku: tetiva poči;
napenjati, nategovati tetivo;
položiti puščico na tetivo;
biti napet kot tetiva
♦ anat. močno tkivo, ki veže mišice na kost; kita; geom. daljica, ki povezuje dve točki krivulje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
típ1 -a m (ȋ) - 1. kar tvorijo izdelki iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti, zlasti glede oblike, zgradbe: izdelovati, opisovati tipe; tovarna načrtuje nov tip stroja; športni tip avtomobila; tipi ladij, letal, motorjev / uporabljati pri tiskanju več tipov črk; predpisati tip moke za polbeli kruh; čevlji tipa mokasin
// kar tvorijo stvari iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti sploh: proučevati tipe organizmov; deliti ljudi v tipe po duševnih, telesnih lastnostih; mediteranski tip hiše; panonski tip vasi; podnebni tipi; poskus razvrstitve stilnih tipov; tipi slovarjev; tipi srednjih šol / afriški, nordijski tip človeka; materinski tip ženske; praktični, razmišljajoči tip človeka; bila je športni tip; sin je drugačen tip kot oče / slušni tip človeka ki si najbolje zapomni to, kar sliši
● pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam - 2. v povedni rabi, z rodilnikom kar ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se uvršča v posebno skupino stvari iste vrste: ta zgradba predstavlja tip enostanovanjske hiše; to je čisti tip gotske stavbe / ta človek je bil tip povojnega aktivista; to je tip modernega pisatelja / z oslabljenim pomenom: humoreska gogoljevskega tipa; pesmi izpovednega tipa izpovedne pesmi
- 3. slabš. človek z določenimi negativnimi lastnostmi: ta tip je še vsakega ogoljufal; s tem tipom nočem imeti opravka; nevaren, sumljiv tip
// ekspr. človek, oseba sploh: ogovoril ga je neznan tip; bil je zanimiv tip / ona ni tip, ki bi to mirno uredil - 4. lit. literarni lik, za katerega je značilna kaka zelo poudarjena, lahko razpoznavna značajska poteza: v pravljici ostajajo ljudje od začetka do konca tipi; veseloigra z ustaljenimi tipi; tip hinavca, skopuha, upornika
♦ antr. brahikefalni, dolihokefalni, mikrokefalni tip človeka; gozd. gozdni tip gozd glede na drevesne vrste, starost in višino dreves ter glede na način gospodarjenja z njim; lingv. mešani naglasni tip; samostalnik roka se sklanja po tipu gora; med. piknični tip človeka; psih. tip razred, kategorija oseb s skupnimi prevladujočimi duševnimi, telesnimi lastnostmi; ekstravertirani, introvertirani tip človeka; um. cerkev dvoranskega tipa; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
tuljávica -e ž (ȃ) manjšalnica od tuljava: naviti nit na tuljavico / povezati konca tuljavice z virom električnega toka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
uplésati se in uplesáti se upléšem se dov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. z vajami, plesanjem pripraviti se, razgibati se pred plesom: uplesati se pred nastopom
- 2. izpopolniti se v plesanju: plesalec se je do konca sezone dobro uplesal
// s plesanjem postati skladna, ubrana celota: mlada folklorna skupina se še ni uplesala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
ústnica -e ž (ȗ) - 1. vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine
- a) pri človeku: ustnice so mu drhtele od vznemirjenja; barvati, ličiti ustnice; v zadregi si je grizel ustnico; oblizovati si ustnice; stisniti ustnice; zmočiti bolniku ustnice; okrog ustnic so se ji naredili izpuščaji; poljubiti na ustnice; blede, brezkrvne, rdeče ustnice; čutne, debele, mesnate, naprej potisnjene, štrleče, velike ustnice; od mraza pomodrele, razpokane ustnice; spodnja, zgornja ustnica; robovi ustnic; črtalo, rdečilo za ustnice / skriviti ustnice v posmeh; odhajali so s pesmijo na ustnicah pojoč
// zajčja ustnica prirojena preklana zgornja ustnica
● ekspr. le pomočila je ustnice v vino vino je le pokusila; ekspr. v takem položaju ne kaže drugega kot stisniti ustnice se obvladati, potrpeti; ekspr. beseda, prošnja mu je zamrla na ustnicah ni je (do konca) izrekel, povedal - b) pri nekaterih sesalcih in ribah: konjska, pasja ustnica
- 2. muz. posebno oblikovana odprtina cevi, kjer se pod vplivom zračnega toka tvori zvok: ustnice pri orgelskih piščalih
♦ anat. sramna ustnica parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila; male, velike sramne ustnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
véčen -čna -o prid. (ẹ̄) - 1. ki obstaja brez začetka in brez konca: materija, njena oblika je tudi energija, je večna; večno vesolje / v krščanstvu večna ljubezen, modrost ljubezen, modrost kot božja lastnost, ki nima ne začetka ne konca
- 2. ki obstaja brez konca: nobena stvar na svetu ni večna / v krščanstvu: posmrtno večno trpljenje, veselje; duša ima večno življenje / v krščanskem okolju, ob spominu na umrle: Bog mu daj večni mir; večna luč naj mu sveti
- 3. katerega obstajanje traja časovno neomejeno in brez prekinitve: večno spreminjanje vsega, kar je / v pravljicah tam je večna pomlad / večni led, sneg led, sneg, ki stalno pokriva površje zemlje
// ekspr.: živeti v večnem strahu; biti v večnih denarnih težavah - 4. veljaven in isti v vseh časih: večni zakoni narave; večna resnica; večna načela
- 5. nav. ekspr. ki traja do konca življenja, obstajanja koga: spominjati se koga z večno hvaležnostjo; obljubiti si večno ljubezen, zvestobo / sporazum o večnem prijateljstvu med državama / v osmrtnicah ohranili ga bomo v večnem spominu / ostati komu večni dolžnik
- 6. ekspr. ki se večkrat pojavlja in je neprijeten, zoprn: večni opomini, prepiri; večno čakanje
- 7. ekspr. ki dolgo, trajno ohranja svojo lastnost, dejavnost: on je večni nemirnež, nezadovoljnež; postal je njen večni spremljevalec / večni mladenič moški, ki je videti mlajši, kot je v resnici; večni popotnik kdor pogosto potuje; človek, ki ga nemir žene po svetu; večni študent kdor dolgo časa študira; večni ženin fant, ki se kljub večkratnim nameram še ni poročil; knjiž. večni žid človek, ki ga nemir žene po svetu
// v povedni rabi: ti čevlji so večni nepričakovano dolgo ohranjajo svoje lastnosti, uporabnost; gore so večne
● ekspr. za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; vznes. leči k večnemu počitku umreti; vznes. položiti koga k večnemu počitku pokopati ga; vznes. spati večni sen biti mrtev; star. zvoniti večno luč avemarijo; šalj. lovec se je preselil v večna lovišča umrl; ekspr. večno mesto Rim; vznes. oditi po večno plačilo v krščanskem okolju umreti
♦ geogr. ločnica večnega snega; rel. večni ogenj pekel; večni sodnik Bog kot sodnik; Bog je večen Bog obstaja izven časa in je v vseh časih isti; večna kazen ali večno pogubljenje večno trpljenje človeka po smrti; večna luč luč, ki neprestano gori pred tabernakljem; narediti večne zaobljube zaobljube za vse življenje; šah. večni šah šah, ki ga igralec povzroča pri vsaki naslednji potezi
véčno prisl.: večno dela, se jezi; biti večno nezadovoljen; večno zelena dolina; sam.: v življenju ni nič večnega; na večno se ne bo mogel skrivati večno; za večno oditi v tujino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
vékomaj prisl. (ẹ̄) - 1. izraža, da obstaja kako dejanje, stanje brez začetka in brez konca: materija obstaja vekomaj / v krščanstvu Bog je vekomaj
- 2. izraža, da kako dejanje, stanje nima konca: nihče ne živi vekomaj / tako bo do vekomaj; to bo ostalo na vekomaj neznano / v krščanstvu: kdor veruje, vekomaj ne bo umrl; biti na vekomaj, za vekomaj pogubljen
- 3. ekspr., v zvezi z od izraža trajanje kakega dejstva, ki nima začetka: človek je živel od vekomaj / zemlja, od vekomaj do vekomaj naša mati
// izraža trajanje kakega dejanja, dogodka, kolikor daleč sega človeški spomin: tega se človeštvo vekomaj boji / tako ravna oblast od vekomaj - 4. izraža, da kako dejanje, dogajanje traja časovno neomejeno brez prekinitve: narava se vekomaj spreminja; v pravljicah tam je vekomaj pomlad
- 5. ekspr. izraža trajanje kakega dejanja, stanja do konca življenja, obstajanja koga: vekomaj sta si ostala zvesta; dogodka se bom spominjal vekomaj / biti dolžnik komu na vekomaj, za vekomaj
// v zvezi z na, za izraža, da se kako stanje v času po uresničitvi določenega dejanja ne ponovi: država je to ozemlje izgubila za vekomaj; za vekomaj se posloviti od šole / zbogom za vekomaj / sonce svobode nam ne ugasne na vekomaj; sam.: naj se ta trenutek raztegne v vekomaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
veríga -e ž (í) - 1. več med seboj zaporedno sklenjenih obročkastih elementov: delati, sestavljati verigo; dolga, železna veriga; veriga iz lesenih obročkov, regratovih stebel; člen verige
// kovinska priprava iz več med seboj sklenjenih zlasti obročkastih elementov za privezovanje, povezovanje: veriga rožlja, žvenketa; povezati, privezati, speti kaj z verigo / spustiti psa z verige; pog. dati žival na verigo / pasja, vprežna veriga; sidrna veriga; varnostna veriga za vrata; zaviralna ali zavorna veriga; veriga za dvigala
// mn. taka priprava, s katero se omejuje gibanje, svoboda koga: nadeti komu verige; strgati, zdrobiti verige; vkovati, ekspr. vtakniti koga v verige
// priprava iz kovinskih elementov s sklenjenima koncema, ki prenaša vrtenje: namazati, očistiti verigo; natakniti verigo na kolo
// večji okrasni predmet iz sklenjenih členastih elementov za okrog vratu: kralj z bleščečo verigo / zlata rektorska veriga - 2. kar je po obliki podobno tako sklenjenim elementom: modras ima verigo na hrbtu; ekspr. veriga dima
- 3. mn., ekspr., navadno s prilastkom kar omejuje svobodo, prostost koga: trgati družbene, politične verige; vezale so ga verige tradicije
- 4. kar sestavlja več med seboj na določen način povezanih oseb, razvrščenih druga za drugo ali druga ob drugi: ljudje so sklenili verigo in si začeli podajati opeko / sporočiti po verigi tako, da vsak sporoči naslednjemu; podajati si vedra v verigi tako, da vsak poda vedro naslednjemu
// ekspr., z rodilnikom večja skupina tako razvrščenih oseb, stvari: dolga veriga ljudi je še čakala pred njim / postaviti okoli postojanke verigo straž - 5. s prilastkom vrsta med seboj povezanih oseb, stvari, ki opravlja kako dejavnost: odkriti prekupčevalsko, tihotapsko verigo / veriga oddajnikov
// vrsta med seboj nepretrgano na določen način povezanih ljudi: sorodstvena veriga; veriga prednikov, rodu - 6. publ., s prilastkom med seboj zaporedno povezani členi, enote kake dejavnosti: položaj mlinarstva v agrikulturni verigi; izobraževalna veriga / človek je le člen v verigi vesoljnega življenja
- 7. ekspr., s prilastkom večja skupina sledečih si stvari, pojavov: miselna veriga; veriga dogodkov; veriga spominov / veriga strelov
● ekspr. držati občutke na verigi obvladovati jih; ekspr. imeti ljudi na verigi popolnoma v oblasti; ekspr. počuti se kot pes na verigi omejevanega
♦ anat. veriga ganglijev; avt. snežne verige splet verig za na avtomobilske gume za vožnjo po snegu; biol. prehranjevalna veriga prehranjevalna povezava med organizmi v življenjski združbi; ekon. reprodukcijska veriga; elektr. izolatorska veriga iz več enakih členov sestavljen izolator za visoko napetost; geogr. gorska veriga skupina gor, katerih vrhovi so razvrščeni v črti; kem. veriga atomov vrsta v molekuli med seboj zaporedno povezanih atomov; lingv. govorna veriga zaporedje besed z določenim medsebojnim odnosom pri govornem sporočanju; rad. kamerna veriga kamera, kamerni kabel, kontrola kamere in monitor; strojn. kalibrirana veriga ki ima enake člene; lamelna veriga pri kateri sestavljajo člene lamele in sorniki; teh. veriga iz členov sestavljen gonilni ali vlečni element; brezkončna veriga pri kateri sta konca speta; gonilna veriga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
vídeti -im nedov. in dov. (í ȋ) - 1. z vidom zaznavati: prižgal je luč, da so videli; gleda, pa ne vidi; videti letalo, oblake; videti nesrečo; skozi okno je videl prihajati vojake; ali ne vidiš, da se že dani; videti se v ogledalu; ostro, razločno videti; videti kaj s prostim očesom; znamenje se vidi že od daleč / v duhu, v sanjah videti kaj / zastar., v nedoločniku to videti, so vsi ostrmeli ko so to videli
// nepreh. biti sposoben z vidom zaznavati: otrok ne vidi, je slep; kljub starosti še dobro vidi; po poškodbi na desno oko ne vidi več / s temi očali vidi le na daleč - 2. dov. seznaniti se s čim z gledanjem: filma, slike nisem videl; videti najnovejšo razstavo; hotel je videti, kaj so napisali / ekspr. to sem videl na lastne oči / tega filmskega igralca še nisem videl; publ. jutri bomo v mestu videli nov film ga bodo predvajali
// ekspr. videl je že pol sveta prepotoval, spoznal - 3. dov. spoznati, ugotoviti z gledanjem: ko je videl, da mu sledijo, se je skril; vsi so videli, da mu je dekle všeč / v očeh je bilo videti odobravanje / kot sem videl, vam je to že znano
// spoznati, ugotoviti sploh: ko sem začel pisati, sem videl, da to ni tako preprosto; zdaj bomo videli, če kaj znaš; kakor vidiš, se je zelo poboljšal / kot opozorilo, grožnja: kar poskusite, boste že videli; to bomo šele videli - 4. zaznavati, da kaj je, obstaja: videti spremembo; poletnih večerov prej kakor da ni videl / krivic, napak niso hoteli videti / ne vidim potrebe, da bi tako hiteli po mojem mnenju ni treba tako hiteti
- 5. iz znakov, znamenj ugotavljati, predvidevati kaj: po drevju je videl, da se bliža pomlad; videti je, da bo lepo vreme; vidi se, da sta iz mesta / ekspr. konca pogajanj še ni videti
- 6. dov., ekspr. priti skupaj s kom: ko ga bom videl, mu bom povedal; nikoli več se nista videla; vsako leto se vidijo za praznike / videla se bova ob šestih pred pošto / ne vidiva se prvič se že poznava
- 7. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času: na sliki vidimo dele stroja; tak način opisovanja vidimo že v prej navedenih romanih / na trgu je videti različno blago / redko te je videti v naši družbi redko prihajaš v našo družbo
- 8. v zvezi z v biti mnenja, da kaj kje je, obstaja: v njegovi prijaznosti vidim le hinavščino; v novem poklicu vidi možnost za dober zaslužek / v njem so videli velikega pesnika; v ženski vidijo predvsem mater
- 9. ekspr. skrbeti za koristi, ugodnosti koga: mati je videla samo hčer; samo sebe vidi / videti brata v pomanjkanju pomagati mu
- 10. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi biti videti izraža mogočo lastnost, stanje osebka, kot ga izraža povedkovo določilo: pot je videti dobra; bil je videti utrujen; videti je mlajši, kot je v resnici; od daleč sta videti enaka / utihnil je, da ne bi bil videti nevljuden / videti je, da so ga odpustili; bilo je videti, kot da se izmika
- 11. v zvezi rad videti izraža voljo, željo osebka, kot jo določa sobesedilo: radi bi videli, da bi se vrnil; ne vidi rada, da kadim; rajši vidim, da greste / ekspr.: vsak rad vidi, da so ljudje prijazni z njim vsakemu je všeč, vsakemu ugaja; rad bi videl, ali bodo uresničili grožnjo ali ne
- 12. v medmetni rabi izraža
- a) opozorilo na to, kar se zazna z očmi: vidite, kako se bliska; vidiš, oni tam si je zlomil nogo; vidiš, mavrica
- b) opozorilo na ugotovitev, spoznanje: vidiš, za to gre; takole se to dela, vidiš; saj vidiš, da sem prestar zate / vidiš, pa še vedno živi / na takšen stroj pišem, vidite
- c) nejevoljo, nezadovoljstvo: vidiš, kakšen si; ga vidiš, kako se dela lepega; čakamo, ali ne vidiš; kaj ne vidiš, da so vsi umolknili
- č) podkrepitev trditve: ta ti bo delal še neprijetnosti, boš videl; boš videl, kako ga bova premagala; sam vidiš, kako je zaposlen
- d) začudenje, presenečenje: da ste jo videli, kako je jedla; (ga) vidiš, kako zna, če hoče; vidiš, vidiš, ta je pa živahen / ali prav vidim
- e) spodbudo: no, vidiš, saj gre
● ekspr. dom ga včasih tudi po ves mesec ni videl tudi po ves mesec je bil zdoma; ekspr. njegova glava že dolgo ni videla glavnika že dolgo se ni počesal; ekspr. kdo je že kaj takega videl izraža ogorčenje, zgražanje; pog. pazi, da te kdo ne vidi ne bi bilo dobro, da bi kdo izvedel, kaj si naredil; ekspr. česa takega svet še ni videl izraža veliko občudovanje, zgražanje; ekspr. posojenega denarja ni videl nikoli več ni ga dobil nazaj; ekspr. belega kruha takrat še videli nismo nikoli ga nismo jedli; ekspr. šole od znotraj še videl ni v šolo sploh ni hodil; pog., šalj. videti Abrahama dočakati petdeset let; iron. tu gor se usedi, pa boš Benetke videl kar pričakuješ, ne boš dobil; ekspr. on vidi le denar samo za denar, materialne koristi mu je; ekspr. ne vidi prst pred nosom v ravnanju ne misli, kaj bo v prihodnosti; ekspr. tako te bom, da boš tri sonca videl močno te bom udaril po glavi; ekspr. povsod vidi same strahove vse se mu zdi nevarno, težko; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni; ekspr. vse vidi in vse sliši vse opazi, za vse se zanima; ekspr. vse zvezde je videl zelo se je udaril; zelo je bil tepen; ekspr. videl mu je v srce (s)poznal je njegove misli, čustva; ekspr. mene na gostiji ne bodo videli gostije se ne bom udeležil; ekspr. le kaj vidi na njej izraža začudenje nad ugodnim mnenjem o njej; ekspr. zdaj vidim to z drugimi očmi imam do tega drugačen odnos; ekspr. žensk ne mara niti videti ne mara njihove družbe, ljubezenskih odnosov z njimi; ekspr. živega ga ne morejo videti zelo ga sovražijo; ekspr. skrben in varčen je, samo kart, pijače ne sme videti ne sme igrati kart, piti (alkoholne pijače); ekspr. vse vidi črno je pesimistično razpoložen; ekspr. ne vidi dalje od svojega nosa ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; ne presoja stvari, problemov glede na njihov širši pomen; ekspr. hitro je videl, koliko je ura spoznal, kakšen je položaj, kako je v resnici; ekspr. bil je v stiski, nikamor naprej ni videl ni našel izhoda iz stiske; drobnica se pase visoko v gorah, kakor smo videli izraža sklicevanje na prejšnjo ugotovitev; ekspr. rad bi videl tistega, ki bi to zmogel po mojem mnenju tega ne zmore nihče; ekspr. veselje ga je bilo videti vzbujal je občudovanje zaradi lepote, zdravega videza, spretnosti pri delu; ekspr. kar vidim ga, kako bo presenečen živo si predstavljam; zelo bo presenečen; ekspr. nočem te več videti nočem, da bi bil še v moji bližini; pog. rada se vidita zaljubljena sta drug v drugega; pog. toliko dela ima, da se ne vidi iz njega zelo veliko; ekspr. bil je lačen, da se je skozenj videlo zelo; ekspr. otroci rastejo, da se kar vidi zelo hitro; zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; več oči več vidi; o svetem Vidu se skozi noč vidi je noč najkrajša
vídeti se s prislovnim določilom izraža položaj osebka glede na možnost njegove zaznave z vidom: iz hotela se vidi morje; od tukaj se Triglav ne vidi; s hriba se vidi daleč naokrog
vidèč -éča -e: videč kri, je omedlela; umaknil se je, videč temne postave; slepi in videči ljudje; sam.: videči in slepi
vidévši zastar.: to videvši, se je zelo razjezil
víden -a -o: dogodek je bil različno viden in opisan; pogosto videna reklama; sam.: obšla ga je groza nad videnim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
vróčiSSKJ -a -e prid. (ọ́) vróča línija -e -e ž (ọ́, í)
1. telefonska povezava z ustanovo, ki daje ali zbira posebne informacije; hot line (1), vroča telefonska linija (1), vroči telefon (1): Za zdaj naj bi bili bolj pozorni na okolico in poklicali vročo linijo, če bi zaznali kaj sumljivega
2. telefonska povezava, po kateri je mogoče poslušati erotične zgodbe ali sodelovati v erotičnem pogovoru; hot line (2), vroča telefonska linija (2), vroči telefon (2): Po sklepu sodišča je treba zaposlenim na vročih linijah, ki si denar služijo s pripovedovanjem opolzkih zgodbic v telefonsko slušalko, zagotoviti enake pravice kot vsem drugim delavcem
vróča telefónska línija -e -e -e ž (ọ́, ọ̑, í)
1. telefonska povezava z ustanovo, ki daje ali zbira posebne informacije; hot line (1), vroča linija (1), vroči telefon (1): Noč in dan je odprta vroča telefonska linija, na katero sprejemajo opozorila meščanov na sumljivo vedenje v njihovi okolici
2. telefonska povezava, po kateri je mogoče poslušati erotične zgodbe ali sodelovati v erotičnem pogovoru; hot line (2), vroča linija (2), vroči telefon (2): Število oglasov za vedeževalske storitve strmo narašča in preti, da bo v bližnji prihodnosti ogrozilo železni repertoar bujnih bejb v okvirčkih z vročimi telefonskimi linijami
vróča típka -e -e ž (ọ́, ȋ)
tipka ali kombinacija tipk na tipkovnici računalnika, telefona, ki sproži določeno funkcijo ali program: Številčne tipke lahko delujejo kot vroče tipke, ki omogočajo dostop do izbrane funkcije le s pritiskom ene tipke
vróča žémljica -e -e ž (ọ́, ẹ̑) nav. mn., ekspr., v zvezi s kot
blago, ki hitro poide oziroma se dobro prodaja: kupovati se kot vroče žemljice; prodajati se kot vroče žemljice; Večina vstopnic za tekme je pošla kot vroče žemljice
vróči stòl -ega stôla [stou̯] m (ọ́, ȍ ó) ekspr.
položaj, delovno mesto, na katerem je oseba izpostavljena javnemu ocenjevanju, javni presoji, kritiki; vroči stolček: Iščemo človeka, ki bo na vročem stolu sedel vsaj do konca kvalifikacij za svetovno prvenstvo
vróči stôlček -ega -čka [stou̯čək] m (ọ́, ō) ekspr.
položaj, delovno mesto, na katerem je oseba izpostavljena javnemu ocenjevanju, javni presoji, kritiki; vroči stol: Legendarni vratar, tedaj v vlogi selektorja, se je zaradi rušilnega plazu kritik na račun sloga igre odpovedal vročemu stolčku
vróči telefón -ega -a m (ọ́, ọ̑)
1. telefonska povezava z ustanovo, ki daje ali zbira posebne informacije; hot line (1), vroča linija (1), vroča telefonska linija (1): Vroči telefon lahko uporabljajo državljani v tujini, če zaidejo v težave
2. telefonska povezava, po kateri je mogoče poslušati erotične zgodbe ali sodelovati v erotičnem pogovoru; hot line (2), vroča linija (2), vroča telefonska linija (2): Neki Italijan je zavrtel številko vročega telefona, pa se mu je iz spalnice oglasila – lastna žena
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
vŕsten -tna -o prid. (ȓ) - 1. nanašajoč se na vrsto:
- a) vrstna konca / vrstni grobovi; vrstna hiša vsaka od več enakih enodružinskih hiš, ki se držijo druga druge
- b) vrstni razmik
- c) vrstne posebnosti, razlike / rodovno in vrstno ime rastline
- č) vrstni koli na ruskih cestah
- 2. v zvezi vrstni red kar je določeno s sledenjem oseb, stvari, dejstev v času ali prostoru: ugotoviti vrstni red dogodkov; spremeniti vrstni red posevkov; tekmovalci so nastopali v sledečem vrstnem redu / posaditi jablane in hruške v določenem vrstnem redu; označiti vrstni red sedežev / abecedni vrstni red
// medsebojni položaj več oseb, stvari, določen s stopnjo česa: vrstni red držav izvoznic nafte; vrstni red učencev glede na uspeh
♦ filoz. vrstni pojem pojem, ki se nanaša na ožje določeno vrsto predmetov z enakimi lastnostmi; fiz. vrstno število število, ki določa položaj elementa v periodičnem sistemu; geogr. vrstna vas vas, v kateri so hiše razporejene druga poleg druge v eni smeri; lingv. vrstno ime občno ime; vrstni pridevnik; strojn. vrstni motor motor, pri katerem so valji razporejeni v vrsti
vŕstno prisl.: vrstno enake stvari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
vrstníški -a -o prid. (ȋ) ki se nanaša na vrstnike ali vrstništvo: vrstniška pomoč; vrstniške skupine; vrstniško nasilje; vrstniško svetovanje svetovanje, pri katerem sta svetovalec in svetovanec približno iste starosti oziroma pripadata isti socialni skupini; Ker so razpadle vrstniške strukture, občutka generacijske povezanosti ni bilo več, kar je pomenilo začetek konca mladine kot pomembne družbene skupine E (↑)vrstník
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
vsènapréj in vsè napréj prisl. (ȅ-ẹ̄) knjiž. brez konca, kar naprej: govoriti, igrati vsenaprej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
vzdíh -a m (ȋ) - 1. posamezen glas pri vzdihovanju: iz sobe so se zaslišali vzdihi; ekspr. iz prsi, srca se ji je iztrgal vzdih; globok, hrepeneč, žalosten vzdih; pobožni vzdihi; vzdih olajšanja / ekspr. vzdihi srca / slišati je bilo samo vzdih: Vrni se
- 2. knjiž. vzdihu podoben glas: vzdihi vetrov
● ekspr. pomniti kaj do zadnjega vzdiha do konca življenja, do smrti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
vzdihljáj stil. vzdíhljaj -a m (ȃ; ȋ) - 1. posamezen glas pri vzdihovanju, zlasti kratek, rahel: tu in tam se je slišal kak vzdihljaj; ekspr. iz prsi se ji je izvil vzdihljaj; nežen, pobožen vzdihljaj / ekspr. vzdihljaji srca / ekspr. vzdihljaji sreče / globok vzdihljaj vzdih
// zaslišal se je samo vzdihljaj: Ali ni že vsega preveč - 2. knjiž. vzdihljaju podoben glas: vzdihljaji morja
● ekspr. obleka je v poslednjih vzdihljajih je že zelo slaba, se trga; evfem. biti, ležati v poslednjih vzdihljajih umirati; ekspr. ljubiti koga do zadnjega vzdihljaja do konca življenja, do smrti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zabíti -bíjem dov., zabìl (í ȋ) - 1. z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabiti kol v zemljo; zabiti zagozdo v razpoko
- 2. z udarci spraviti kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: luknjo so zabili z debelim kamenjem / zabiti sod z veho
// ekspr. s silo, z udarci spraviti kaj kam sploh: roke je zabil v žepe skoraj do komolcev; zabiti žogo čez travnik - 3. s pritrditvijo česa z žebljem, žeblji zapreti, prekriti: zabiti okenske odprtine z deskami / zabiti hišo; zabiti zaboj / zabiti pokrov na krsto pribiti
- 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično pognati kri po žilah: od strahu ji je srce hitreje zabilo
- 5. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom, znaki naznaniti čas: v stolpu je zabila ura
- 6. ekspr., navadno v zvezi zabiti v glavo z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabiti komu podatke v glavo
- 7. slabš. zapraviti: ves denar zabije; plačo zabije po gostilnah / žal mu je časa, ki ga je zabil za to delo nekoristno porabil
- 8. ekspr. prebiti, preživeti: veselo je zabil prosti čas; skušal je nekako zabiti čas do odhoda vlaka
- 9. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: ta pa zna zabiti; dobro jih je zabil
● žarg., šport. zabiti gol dati, doseči; pog., ekspr. zabiti komu kajlo z besedo, dejanjem koga učinkovito zavrniti
zabíti se - 1. ekspr. za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj, težje dostopno mesto: zabil se je v bunker in čakal, da se spopad konča
// za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabil se je v sobo in bral; zabili so se na peč in kvartali / do konca življenja se je zabil na podeželje - 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: tako se je zabil v študij, da ni mislil na nič drugega / zabiti se v knjige
- 3. pog. zaleteti se, trčiti: pazi, da se ne zabiješ; zaradi prevelike hitrosti se je zabil v zid; zabiti se z avtomobilom
zabíti si ekspr., navadno v zvezi zabiti si v glavo trdno se odločiti kaj doseči, narediti: zabil si je v glavo, da bo šel študirat / kadar si kaj zabije v glavo, ga ni mogoče ustaviti
zabít -a -o - 1. deležnik od zabiti: zabit klin; z žeblji zabita vrata
● ekspr. nebo je čisto zabito z oblaki prekrito
♦ grad. zabiti vodnjak vodnjak z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami, iz katerega se voda dviga navadno z ročno črpalko - 2. ekspr. oddaljen, odročen: zabiti kraji; zabite vasi
- 3. slabš. omejen, neumen: zabit človek; zabit je kot vol / kot psovka štor zabiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
začétek -tka m (ẹ̑) - 1. prvi trenutek obstajanja kakega
- a) dela, dejavnosti: vstopili so po začetku predvajanja filma; pot, ki jo opravi vozilo od začetka zaviranja; znak za začetek tekmovanja / obdobje pred začetkom šolanja; tekmovanje šahistov z začetkom ob osmi uri / pri tem delu smo šele na začetku smo ga šele začeli opravljati
- b) dogajanja: začetek predstave, zasedanja; do začetka prireditve manjka še deset minut
- c) procesa: ugotoviti začetek bolezni, nosečnosti; začetek propada
- č) omejenega trajanja: določiti začetek počitnic / praznovati začetek novega leta
// temu trenutku najbližji del, obdobje obstajanja česa: neuspešen začetek šolanja / v začetku bolezni se pojavijo izpuščaji / sončen začetek avgusta; filozofska smer z začetka dvajsetega stoletja / priprave so trajale od začetka leta do srede marca
- 2. prvo dejanje, prva dejanja v zvezi s kakim delom, dejavnostjo: začetek izdelave novega modela se je zavlekel; slovesen začetek seje; po neuspešnih začetkih se je gospodarstvo razmahnilo / sonet spada med njegove pesniške začetke; zgodovina šolstva od začetkov do danes
- 3. kar je na prvem mestu v zaporedju delov
- a) kakega dogajanja: začetek filma mu ni všeč, konec pa še manj; dramatičen začetek pripovedi / raziskovati začetke človeške kulture
- b) kake celote: na pamet znati začetke pesmi; začetek stavka; začetek telovadne vrste; pesem spada na začetek zbirke / prebrati kaj od začetka do konca
- 4. točka, mesto, odkoder ima kaj prostorsko razsežnost: začetek mišice, vretenca / začetek in konec črte sta označena
// del ob tej točki, tem mestu: v daljavi se je videl začetek gozda; na začetku je teren poledenel - 5. v prislovni rabi, s predlogom izraža
- a) prvi trenutek, prvo obdobje obstajanja česa: od začetka je kazalo, da je trud zaman; že na začetku je bil tak; rana je bila v začetku videti hujša
- b) da je povedano glede na potek dogajanja na prvem mestu: od začetka se je udeleževal pogovora, nato pa je utihnil; za začetek so naročili pivo; na začetku se je zelo bal; v začetku se je vse treslo
● redko začetek njegovega rodu je neznan izvor; redko miti o začetku sveta nastanku; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar; petek — slab začetek po ljudskem verovanju delo, stvar, ki se začne v petek, (rade) spremljajo težave, neprijetnosti
♦ muz. od začetka označba za ponovitev (začetnega) dela skladbe da capo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zadebelíti -ím dov., zadebélil (ī í) narediti kaj (bolj) debelo: zadebeliti konca žicezadebelíti se postati (bolj) debel: korenine se zadebelijo
zadebeljèn -êna -o: zadebeljena koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zádnji -a -e prid. (ȃ) - 1. ki leži, je zadaj, za čim: zadnji del ladje; zadnji konec voza / zadnja stran bankovca, kovanca, medalje stran s podobo, podatki, ki navadno smiselno dopolnjujejo upodobitev na sprednji strani; zadnja stran hiše / medved se je postavil na zadnje noge; sprednje in zadnje kolo
- 2. ki je v prostoru glede na določeno izhodišče za čim drugim: priti do zadnje hiše v vasi; sedeti v zadnji klopi; zadnje vozilo v koloni / zadnja postaja tramvaja končna
- 3. ki je na koncu česa, sestavljenega iz več delov: zadnje dejanje drame; zadnje poglavje knjige
// ki je glede na potek dela na najvišji, zaključni stopnji: zadnji pregled besedila pred tiskom; zadnje priprave na predstavo
// ki je glede na odločanje na najvišji, zaključni stopnji: obravnavati vprašanje na zadnji instanci - 4. ki izraža (pre)ostanek količine, množine česa: porabiti zadnji denar; izpil je zadnje kaplje vina; zamesiti kruh iz zadnje moke v vreči / ranjenec je z zadnjimi močmi lezel po gozdu; uporabili so še zadnje sredstvo, izsiljevanje / ekspr. v njem je ugasnila zadnja iskrica upanja / bataljon se je boril do zadnjega moža
- 5. za katerim v določenem času ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega: zadnji dan v letu, mesecu; v zadnjih letih življenja se je zelo spremenil / prvi in zadnji krajec
// za katerim ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega sploh: narediti zadnji izpit; zadnji letnik; zadnja knjiga, ki jo je izdal / na predavanje sta prišla zadnja - 6. ki je najbližje času govorjenja ali sovpada z njim: zadnji čas je bolj malo slišati o njem; zadnjo noč je slabo spala preteklo; v zadnjem četrtletju so se izgube povečale; v zadnjih treh letih je napredovala
// ki obstaja, se pojavlja najbližje času govorjenja ali v njem: slediti zadnjim dosežkom v znanosti; biti oblečen po zadnji modi / članek v zadnji številki revije; zanimale so ga zadnje vesti o nesreči - 7. ki je na koncu česa, v katerem je kaj še mogoče uspešno opraviti: zadnji trenutek mu je pomagal / zadnji čas je, da se kaj spremeni
- 8. za katerim glede na kako razvrstitev ni nikogar več: na turnirju so bili zadnji; po uspehu je bil zadnji v razredu; na tekmovanju je zasedla zadnje mesto
// ki je po pomembnosti na najnižji stopnji: otroci so mu zadnja skrb / ekspr. on je zadnja oseba, na katero bi bili lahko ljubosumni - 9. nazadnje omenjeni: telesne dejavnosti, kot so hoja, tek, plavanje, vplivajo na zdravje. To velja zlasti za zadnjo dejavnost; potrebni sta vestnost in poštenost, zadnje lastnosti pa on nima
- 10. ki je dokončen in nepreklicen: to je zadnja cena, ceneje ne damo
- 11. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: dvorano so napolnili do zadnjega kotička; ujemati se do zadnjega milimetra; vrnil sem mu do zadnje pare ves denar; biti moker do zadnjega vlakna popolnoma, čisto
// premisliti do zadnje podrobnosti
● ekspr. izigrati zadnji adut, zadnjo karto uporabiti najučinkovitejše sredstvo, najboljši pripomoček za uspeh; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; vznes. zadnji dom grob; vznes. v tujini je našel zadnji dom umrl je; evfem. biti v zadnjih izdihljajih umirati; žarg. avtomobil na zadnji pogon s pogonom na zadnja kolesa; vznes. iskati zadnji smisel bistven, najgloblji; ekspr. s to odločitvijo smo ujeli zadnji vlak izkoristili zadnjo priložnost; zadnja beseda ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. tudi oni še niso rekli zadnje besede še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo; premisliti odgovor od prve do zadnje črke od začetka do konca; zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; pog., ekspr. dobiti jih po zadnji plati po zadnjici; vznes. včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom; star. zadnjo pot ti rečem zadnjič, zadnjikrat; ekspr. odbila mu je zadnja ura umrl je; ekspr. zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priti skozi zadnja vrata skrivaj; na nedovoljen, neprimeren, nezakonit način; ekspr. spregovoriti v zadnje slovo ob pogrebu; zastar. narediti zadnje sporočilo oporoko
♦ avt. zadnji most del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru vgrajen diferencial; jur. zadnji opomin pred tožbo; lingv. zadnji samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo v zadnjem delu ustne votline; lov. zadnji grižljaj smrekova vejica, ki jo lovec zatakne v gobec uplenjene srne, jelena; obrt. zadnji vbod vbod pri ročnem šivanju, pri katerem sega nit nazaj do polovice vboda pred njim; rel. zadnja popotnica obhajilo za umirajoče; zadnja večerja večerja, ki jo je imel Kristus z apostoli dan pred svojo smrtjo
zádnji -a -e sam.: nekateri so rekli, da je pošten, drugi so trdili, da ni. Prav so imeli zadnji; diplomirala je med zadnjimi; zadnji iz tega rodu; ni še rekel zadnje zadnje besede; pog., ekspr. brcniti koga v (ta) zadnjo zadnjico; nekaj jo teži ali pa je bolna. To zadnje trdi sama; ekspr. boriti se do zadnjega do konca življenja, do smrti; do zadnjega je upala, da pride do zadnjega trenutka; ekspr. vzeli so jim vse do zadnjega popolnoma vse; ekspr. končali so vsi — od prvega do zadnjega; komaj shajamo od prvega do zadnjega (v mesecu); star. k zadnjemu še nekaj besed o pesniku nazadnje; bibl. prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zaključeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, da je kaj omejena, ločena celota: zaključevati ploskve s črtami / visoke omare zaključujejo prodajalno / robove zaključujejo čipke
- 2. delati, da postaja kak skupek celota, ki se ne more več povečevati: zaključevati sezname kandidatov
- 3. s prislovnim določilom delati, da se kaj kot celota končuje s čim kot svojim zadnjim sestavnim delom: zaključevati ciklus z oddajo o slikarstvu / zaključevati govore z vzkliki
- 4. končevati kaj kot polno, do konca uresničeno celoto: zaključevati velika dela; zaključevati preiskavo, turnejo / zaključevati učno dobo; sezona lova se zaključuje / dov. s tem zaključujem sestanek
// publ. končevati: delegacija zaključuje obisk; zaključevati priprave za združitev / zaključevati s tekmovanjem nehavati tekmovati - 5. na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem prihajati do končne sodbe, misli: iz spoznanja pomena materine nege zaključujejo, da je zaposlitev matere otroku v škodo
♦ šol. zaključevati ocene določati zaključne ocene
zaključeváti se navadno s prislovnim določilom končevati se: dvorišče se zaključuje z zidom / turistična sezona se počasi zaključuje
zaključujóč -a -e: zaključujoče se priprave na tekmovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zakljúčiti -im dov. (ú ȗ) - 1. narediti, da je kaj omejena, ločena celota: zaključiti strop z letvicami / zaključiti ovratnik s čipkami / redko zaključiti vrt z živo mejo omejiti, zapreti
// krožno, šilasto zaključiti okrasek - 2. narediti, da postane kak skupek celota, ki se ne more več povečevati: zaključiti seznam prijavljenih; lista kandidatov se je že zdavnaj zaključila
- 3. s prislovnim določilom narediti, da se kaj kot celota konča s čim kot svojim zadnjim sestavnim delom: zaključiti ciklus z oddajo o slikarstvu; zaključiti kosilo s črno kavo / zaključiti govor s pozivom k miru
- 4. končati kaj kot polno, do konca uresničeno celoto: dobili so dovolj denarja, da so dela zaključili; uspešno zaključiti pismo; zaključiti preiskavo, turnejo; šolanje je zaključilo deset učencev / zaključiti krog iskanj; tekmovalci so zaključili sezono / ekspr. zaključil je svoje življenje umrl je
// publ. končati: delegacija je zaključila obisk / elipt. ko je govornik zaključil, so ljudje zaploskali / zaključiti z delom končati, opraviti delo; zaključiti s tekmovanjem nehati tekmovati - 5. na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem priti do končne sodbe, misli: iz njegovega vedenja je zaključila, da se je nekaj zgodilo; pravilno, zmotno zaključiti / sam pri sebi je zaključil, da ni vredno iti
● žarg., fin. zaključiti blagajno ugotoviti stanje po blagajniškem dnevniku in njegovo enakost s stanjem preštete gotovine v blagajni; zastar. zaključiti denar v blagajno zakleniti; zastar. zaključiti pogodbo skleniti, podpisati
♦ adm. zaključiti naročilnico; fin. zaključiti poslovno knjigo ugotoviti in zapisati stanje na kontih, ki jih vsebuje poslovna knjiga; zaključiti poslovno leto z izgubo; šol. zaključiti oceno določiti zaključno oceno
zakljúčiti se navadno s prislovnim določilom končati se: ulica se slepo zaključi / šolsko leto se zaključi konec avgusta
zakljúčen -a -o - 1. deležnik od zaključiti: lista je že zaključena; preiskava je zaključena
- 2. ki je zunanje omejena, ločena in polna celota: zaključen sestav teles; geografsko zaključeno področje; vsebinsko zaključen del pesnitve
- 3. ki je omejena celota, v katero se drugi ne sprejemajo: zaključen krog ljudi; mi smo zaključena družba / zaključena predstava predstava, dostopna samo omejeni, vnaprej določeni skupini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zamólk -a [u̯k] m (ọ̑) knjiž. zamolčanje: zamolk izida knjige
♦ lit. opustitev, opuščanje konca stavka zaradi večjega učinka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zamoríti -ím dov., zamóril (ī í) - 1. ekspr. povzročiti, da kaj ne raste več, se ne razvija več: alge zamorijo drugo rastlinstvo / hud mraz zamori mrčes
- 2. ekspr. povzročiti, da kdo česa ne čuti več, nima več: težave niso mogle zamoriti njegove vedrine; zamoriti komu veselje do dela; zamoriti v otroku ustvarjalnost
- 3. slabš. s svojim govorjenjem, zahtevami povzročiti občutek neugodja, nejevolje: zamoril je vso družbo; grem, preden me do konca zamoriš / zamoril nas je z branjem svojih pesmi
zamorjèn -êna -o - 1. deležnik od zamoriti: zamorjene želje; v njegovi družbi je zmeraj zamorjena; zamorjeno upanje
- 2. pog. zagrenjen, brez volje do življenja: zamorjen človek; biti, postati zamorjen; prisl.: zamorjeno gledati, poslušati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zamréti -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., zamŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) - 1. ekspr. izginjajoč, izgubljajoč se postopno prenehati biti, obstajati: življenje v vasi je zamrlo / običaj je po vojni zamrl / spomin nanj je zamrl
- 2. ekspr. postajajoč zmeraj manj intenziven postopno prenehati potekati: boj je kmalu zamrl; pogovor pri mizah je zamrl / proizvodnja in trgovina sta zamrli / revija je po dveh letih zamrla prenehala izhajati; proti večeru je veter zamrl prenehal pihati
- 3. ekspr. postajajoč zmeraj manj intenziven postopno prenehati biti zaznaven: glas zvona je zamrl; petje je slabelo in zamrlo / njihovi koraki so zamrli v noči; pesem je zamrla v hihitanju / svetloba je zamrla / dan je zamrl v noč
- 4. knjiž. odreveneti, otrpniti: noge so mi zamrle; prsti so mu zamrli od mraza / zamrla je od strahu
● ekspr. beseda mu je zamrla na ustnicah ni je (do konca) izrekel, povedal; ta del mesta ponoči popolnoma zamre postane prazen, opustel; ekspr. od strahu ji je zamrl glas v grlu je nenadoma utihnila; zastar. mati mu je zgodaj zamrla umrla; knjiž., ekspr. glasen pogovor je zamrl v šepetanje prešel; zastar. njegov rod je zamrl izumrl; ekspr. zamrl mu je smeh na obrazu nehal se je smejati
zamŕl -a -o: zamrli udi; zamrlo življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zapénjati -am nedov. (ẹ̑) dajati kaj v tak položaj, da kaj povezuje ali pritrjuje k čemu: zapenjati gumbe, zaponke // delati, da sta konca, dela česa z gumbi, zaponko povezana drug z drugim: zapenjati plašč; zapenjati si bluzo // pripenjati: zapenjati vagone; zapenjati si smučkezapénjati se - 1. imeti kje zlasti gumbe za zapenjanje: obleka se zapenja zadaj / krilo se zapenja z zadrgo ima za zapenjanje zadrgo
- 2. prihajati z delom na razmeroma oster, koničast predmet: obleka se ji je zapenjala ob trnje / vozovi so se zapenjali drug v drugega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zapéti -pnèm dov., zapél; nam. zapét in zapèt (ẹ́ ȅ) - 1. dati kaj v tak položaj, da kaj povezuje ali pritrjuje k čemu: zapeti gumb, zaponko / zapeti zadrgo
// narediti, da sta konca, dela česa z gumbi, zaponko povezana drug z drugim: zapeti jermen, pas; zapeti plašč; zapeti si čevlje, suknjič / zapela je otroka in ga zavila v plet; vstal je in se zapel
// pripeti: zapeti psa na jermen; zapeti se na vrtiljaku - 2. prijeti kaj s kakim predmetom tako, da ostri del prodre vanj: zapeti plavajoč predmet s kavljem; zapel je trščico s šivanko in jo izvlekel
♦ rib. zapeti ribo povzročiti, da se ji trnek zatakne v ustih; voj. zapeti pištolo, puško dati zapono v tak položaj, da se pištola, puška ne more sprožiti
zapéti se priti z delom na razmeroma oster, koničast predmet: srajca se mu je zapela za vejo / zapel se je ob živo mejo in padel
● ekspr. zakaj ste se vsi tako zapeli postali nedostopni, nepriljudni
zapét -a -o - 1. deležnik od zapeti: zapet gumb; zapet ovratnik, plašč; do vratu zapeta bluza
- 2. ekspr. nedostopen, nepriljuden: zapet človek; biti preveč, zelo zapet / sedeli so zapetih obrazov nesproščeni; brezizrazni; hladno, zapeto vedenje; prisl.: zapeto se držati; zapeto gledati, odgovarjati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zapíti -píjem dov. (í) s pitjem alkoholne pijače zapraviti: zapil je ves denar, vse premoženje;
nekaj dni dela, potem pa vse zapije / ekspr.: pamet zapiti; zdravje zapiti s pitjem alkoholne pijače si ga uničiti // ekspr. s pogostitvijo s pijačo proslaviti: zapiti izpit; zapiti rojstvo otrokazapíti se ekspr. zadržujoč se dalj časa kje ob pitju alkoholne pijače, postati pijan: šel je v gostilno in se zapil; s prijateljem sta se od veselja zapila; ni ga še domov, se je že kje zapil / do konca, do smrti se zapiti upijaniti
// postati pijanec: zapil se je zaradi dekleta; z leti se je čisto zapil
zapít -a -o: zapit človek; zapit obraz; popolnoma zapita ženska; zapito premoženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zaplésati in zaplesáti -pléšem dov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. začeti plesati: prvi plesni pari so že zaplesali; prijela sta se za roke in zaplesala / medved se je postavil na zadnje noge in zaplesal
// plesaje izvesti: zaplesali so nekaj valčkov, potem pa prešli na moderne plese; za vajo jim je zaplesal več figur
// krajši čas plesati: včasih rad malo zapleše / prosil jo je, naj zapleše z njim - 2. plesaje iti, se premakniti: zaplesala sta z enega konca dvorane do drugega / ekspr. skoraj zaplesal je do vrat
// ekspr. lahkotno se premikajoč iti, se premakniti: natakar je zaplesal mimo / lastovka je zaplesala okrog njegove glave; metulj je zaplesal nad travnikom - 3. ekspr. lahkotno se premikajoč pojaviti se: prve snežinke so zaplesale / po licu ji je zaplesal porogljiv nasmeh; pren. v glavi so mu zaplesale črne misli
- 4. ekspr. neurejeno se večkrat premakniti, navadno sem in tja: udaril je po mizi, da so skodelice zaplesale; sod je ob vsakem sunku zaplesal na vozu / avtomobil je zaplesal po cesti zaneslo ga je
- 5. ekspr. močno zapihati: hud orkan je zaplesal nad dolino
- 6. pog. obračunati, spopasti se: če ga boš pretepal, bova midva zaplesala
● ekspr. črke, številke so mu zaplesale pred očmi pri branju, gledanju je dobil občutek, da niso pri miru; ekspr. pogled mu je zaplesal po prostoru pogledal je; ekspr. zdelo se mu je, kot da je vsa soba zaplesala okrog njega se zavrtela; ekspr. zaplesal je vse, kar je imel s plesanjem, veseljačenjem zapravil; ekspr. če je tako, bomo drugače zaplesali z njimi začeli drugače, strožje delati, ravnati
zaplésati se in zaplesáti se plešoč se zadržati kje predolgo: zaplesala se je pozno v noč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zaslužíti in zaslúžiti -im dov. (ī ú) - 1. navadno s prislovnim določilom dobiti kaj, navadno denar, za opravljeno delo, službo: ti ljudje dobro, slabo zaslužijo; koliko zaslužiš na mesec, uro; zasluži komaj za stanovanje in hrano; ekspr. veliko zasluži postrani; zaslužiti si za življenje / na lahek način zaslužiti denar; ekspr. tu in tam zasluži kak dinar
- 2. pog. imeti stalen vir dohodkov: starejši sin že zasluži; oba zakonca zaslužita
- 3. imeti dobiček pri dejavnosti, kot jo izraža določilo: zaslužiti pri prodaji, s prodajo / zasluži tri odstotke od sklenjene kupčije; s tem blagom se ne da zaslužiti
- 4. nedov. in dov. zaradi določenih dejanj, lastnosti biti upravičen dobiti kaj, biti deležen česa: zaslužil je prvo mesto na tekmovanju, a ga ni dobil; zaslužiti nagrado, pohvalo; menili so, da zasluži boljšo oceno / zaradi te nerodnosti zaslužiš grajo, kazen / ekspr. takega konca si ni zaslužil / povedal mu je, kar zasluži; imamo tako okolje, kakršno zaslužimo / ne zasluži pozornosti, usmiljenja; zaslužil je, da je član reprezentance; zaslužil si je napredovanje / v bitki si je zaslužil odlikovanje prislužil; vsak človek zasluži spoštovanje
- 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža primernost, upravičenost česa: njihovo delovanje zasluži temeljito analizo; ta odločitev zasluži kritiko; cerkev zasluži ogled
● ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd; ekspr. še neslanega kropa ne zasluži zelo malo, slabo dela; ekspr. zaslužil bi medaljo pri kakem delu, dejanju je bil zelo požrtvovalen; ekspr. ta človek še za sol ne zasluži zelo malo zasluži; slabo dela
zaslúžen -a -o: pošteno zaslužen denar; zaslužena kazen, zmaga
● ekspr. že dve leti uživa zasluženi počitek je upokojen; prisl.: zasluženo zmagati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zavaríti -ím dov., zaváril (ī í) - 1. z varjenjem zadelati: zavariti počeno cev; zavariti luknjo v posodi
- 2. zvariti: zavariti dva konca cevi
zavarjèn -êna -o: zavarjene cevi, žice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zavréči -vŕžem dov., zavŕzi zavŕzite in zavrzíte; zavŕgel zavŕgla (ẹ́ ȓ) - 1. narediti, da preneha biti pri osebku to
- a) kar se ne želi več imeti, se več ne potrebuje: jedli so hrano, ki so jo zavrgli vojaki; zavreči staro obleko; vode, v kateri se kuha zelje, ne zavržemo
- b) kar je neuporabno: vse blago z napako zavržejo; tiskarji izrabljene črke zavržejo; zavreči polomljene igrače
- 2. ekspr. zaradi odklanjanja ravnanja koga prenehati biti z njim v pozitivnem odnosu, zvezi: družina ga je zavrgla; ko se je poročila, jo je oče zavrgel; zavreči in razdediniti / mati je zavrgla otroka je prenehala skrbeti zanj; ga je zapustila
// zaradi odklanjanja ravnanja koga narediti, da v kaki skupnosti ni več upoštevan, je iz nje izločen: družba ga je zavrgla / zaradi izdaje so ga tovariši zavrgli - 3. ekspr. prenehati uporabljati kaj zaradi negativnega odnosa do tega: zavrgli so metode dotedanjih raziskovalcev / zavreči je treba ustaljeno reševanje teh problemov; zavreči domačo tradicijo v slikarstvu / zavreči vero staršev
- 4. ekspr. zaradi odklonilnega odnosa ne sprejeti, upoštevati česa: zavreči mnenje manjšine; zavreči nasvet, predlog; njegovo teorijo so zavrgli kot neznanstveno / zavrgel je njeno ljubezen
// ne sprejeti, odkloniti: zavreči pomoč, ponudbo; sodišče je zavrglo pritožbo - 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: zavreči slabe navade; zavrgel je misel na maščevanje / lesene pluge so že zdavnaj zavrgli jih prenehali uporabljati
zavréči se ekspr. prenehati živeti v skladu z vrednotami, zlasti moralnimi, priznanimi v določeni družbi: pustil je študij in se zavrgel; bali so se, da bi se v tujini zavrgla; do konca, popolnoma se zavreči
zavŕžen -a -o - 1. deležnik od zavreči: zavrženi deli avtomobila; zavržen otrok; biti zavržen od očeta in matere; zavržene ideje
- 2. knjiž. nemoralen, pokvarjen: zavržena ženska / zavrženo dejanje
● knjiž. zavrženi angel hudič; knjiž. zavržena duša pogubljena; knjiž. živeti v zavrženih razmerah slabih, človeka nevrednih; sam.: sočustvovati z zavrženimi in ponižanimi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zdíh -a m (ȋ) vzdih: poslušati zdihe in prošnje;
globok zdih
● ekspr. do zadnjega zdiha je ostal zvest domovini do konca življenja, do smrti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zdrdráti -ám dov. (á ȃ) ekspr. - 1. drdrajoč začeti delati, delovati: stroji v delavnici so zdrdrali / nekje v gozdu je zdrdrala strojnica zadrdrala; budilka se je zdrdrala do konca odzvonila
- 2. drdrajoč zapeljati: vlak je zdrdral mimo postaje; voz je zdrdral po cesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
združíti in zdrúžiti -im, tudi zdrúžiti -im dov. (ī ú ū; ū ȗ) - 1. narediti, da pride kaj skupaj, na eno mesto: združiti živali enake starosti; prostorsko združiti obrate v novi stavbi
// narediti, da pride kaj skupaj sploh: vlakna združi stroj; s šivanjem združiti več plasti tkanine / poseben mehanizem združi oba dela; združiti konca vrvi z vozlom
// narediti, povzročiti, da pride do stika med moškimi in ženskimi spolnimi organi: združiti samca in samico / spolno združiti - 2. narediti, da iz dveh ali več samostojnih enot nastane nova, večja enota: združiti dve občini / združiti države v konfederacijo / združiti več parcel / združiti besede v stavke / združiti pesmi v zbirko / združiti ovce v trop
// narediti, da kaj postane sestavni del večje enote: združiti samostojne obrate s tovarno / dogovor je združil države v gospodarsko skupnost - 3. narediti iz več delov, enot novo enoto, celoto: združiti posamezne člene, odstavke; scenarist je združil vrsto prizorov / kamera je v enem posnetku združila dva prostora
// narediti, da iz delov, manjših enot nastane celota: združiti razcepljeno ljudstvo; stranka je združila posamezne skupine; politično združiti narod - 4. notranje, čustveno povezati: ljubezen, nesreča ljudi združi; združila jih je zavest skupne usode
- 5. narediti, da kaj poteka, se dogaja skupaj s čim drugim: občni zbor so združili z zabavo / združiti prijetno s koristnim
● združiti dežele pod svojo oblastjo zavladati jim; ekspr. združiti filozofijo z življenjem živeti v skladu s svojim filozofskim prepričanjem; publ. združiti svoje sile začeti delovati skupno
♦ ekon. združiti obratna sredstva
združíti se in zdrúžiti se, tudi zdrúžiti se - 1. postati sestavni del večje enote: predmestne vasi so se združile z mestom / potok se združi z reko se izliva vanjo
// priti prostorsko v neposreden stik: na tem mestu se cevovoda združita / v daljavi se nebo združi z morjem - 2. iz dveh ali več samostojnih enot postati nova, večja enota: banki, podjetji sta se združili / potoki se združijo v reko / glasovi pevcev so se združili
- 3. začeti delati, delovati skupaj zaradi skupnih ciljev, koristi: delavci in kmetje so se združili; združiti se proti skupnemu sovražniku; gospodarsko, politično, strokovno se združiti / združiti se v stranko / Proletarci vseh dežel, združite se! geslo mednarodnega delavskega gibanja
- 4. imeti spolni odnos: samica in samec se združita / želel se je združiti z njo / telesno se združiti
● ekspr. očeta sta želela, da bi se njuna otroka združila se poročila
♦ biol. jajčece se združi s semenčico; fiz. valovanja enake frekvence se združijo
združívši star.: združivši živali z najboljšimi lastnostmi, so dobili dobro novo pasmo; združivši se so ustanovili novo državo
zdrúžen -a -o - 1. deležnik od združiti: v skladno celoto združeni deli; združeni pevski zbori; bila sta neločljivo združena; s šaljivim obredom združena zabava; države, združene v vojaški zvezi
● Organizacija združenih narodov [OZN] organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu; ekspr. z združenimi močmi so ukrotili razgrajača (vsi) skupaj; združeno podjetje do 1973 gospodarsko enotno podjetje, nastalo z združitvijo več samostojnih podjetij
♦ ekon. združeno delo oblika produkcijskih odnosov, v katerih so delavci soudeleženi pri lastnini in upravljanju - 2. navadno v povedni rabi, v zvezi s s, z ki vključuje to, kar izraža dopolnilo: s tem je združen neprijeten občutek; potovanje je združeno z velikimi izdatki; smučanje je združeno z nevarnostmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zdržáti -ím tudi izdržáti -ím dov. (á í) - 1. biti, ostati kljub obremenitvam cel, nepoškodovan: led je zdržal, čeprav je bil tanek; most zdrži pet ton; zid silovitega sunka ni zdržal
// biti, ostati kljub čemu težkemu, hudemu brez večjih negativnih telesnih ali duševnih posledic: človek zdrži več, kot misli; vse preizkušnje je zdržala / zdržati mučenje; dolgo vožnjo je komaj zdržal / pri hoji zdrži velike napore / organizem takih obremenitev ne zdrži; srce je zdržalo - 2. v zvezi z brez biti, ostati živ, nepoškodovan kljub odsotnosti, pomanjkanju česa, potrebnega za življenje: zdržati brez hrane cel teden
// biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic zaradi odsotnosti, pomanjkanja česa, potrebnega za življenje: ta rastlina dolgo zdrži brez vode - 3. biti, ostati v kakem stanju, dejavnosti kljub negativnim silam, težavnosti: zdržati napad močnejšega sovražnika; zdržati konkurenco
- 4. ostati kje kljub za življenje, počutje neugodnim okoliščinam: pod vodo je zdržal eno minuto; tako so kričali, da ni zdržal; doma ne zdrži niti en dan / pri takem človeku je težko zdržati; v taki službi bo težko zdržal / star., s smiselnim osebkom v rodilniku ni ga zdržalo doma, pri delu
- 5. biti, ostati dalj časa v kakem položaju, stanju, zlasti težjem, neprijetnem: zbrala je vse moči, da bi zdržala; do jutra bo že zdržal / pri njem ne zdrži nobena ženska / zdržati do konca
- 6. biti sposoben premagati željo, potrebo po čem: ne zdrži brez cigaret, pijače / ne moreta zdržati drug brez drugega
- 7. biti, ostati uporaben, dober: kruh je zdržal ves teden; na hladnem bo meso zdržalo / vzmet bo zdržala še nekaj let
● ekspr. denar mu ne zdrži pod palcem takoj vse zapravi; publ. predstava ne zdrži kritike kritika pokaže, da ni dobra, ustrezna; ekspr. njenega pogleda ni zdržal povesil je oči; ni ji mogel gledati v oči
zdržáti se tudi izdržáti se - 1. zavestno, hote ne zadovoljiti svojih spolnih potreb: eno leto se je moral zdržati; popolnoma se zdržati / spolno se zdržati
- 2. zavestno, hote ne narediti, kar osebek hoče, želi: zdržati se kajenja, pitja; zdržati se posredovanja, vtikanja v tuje zadeve / zdržati se alkoholnih pijač
// zavestno, hote ne narediti česa sploh: rad bi nekaj vprašal, pa se je zdržal / zdržati se glasovanja
zdržán tudi izdržán -a -o: število zdržanih glasov
● knjiž. sprejel ga je z zdržanim posmehom zadržanim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zgódnji -a -e prid. (ọ̄) - 1. navadno z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob začetku predvidenega časa ali (nekoliko) pred njim: zgodnji izid knjige; zgodnji prihod avtobusa / zgodnja setev; navajen je na zgodnje vstajanje / zgodnje cvetenje; opažati zgodnje staranje / zgodnji sneg; zgodnja zima; zgodnje upanje, veselje
// ki je, se pojavi ob začetku dneva, jutra: njegov zgodnji obisk nas je presenetil / zgodnje sonce - 2. od začetka trajanja malo oddaljen: zgodnja jesen, pomlad; zgodnje popoldne / prišel je v zgodnjih (jutranjih) urah zgodaj zjutraj
// zgodnji kapitalizem; zgodnji srednji vek prvo obdobje srednjega veka; zgodnja antika; zgodnja romantika; zgodnje krščanstvo / umetnikova zgodnja dela - 3. ki doraste, dozori v razmeroma kratkem času: zgodnji krompir; pozne in zgodnje sorte sadja
♦ arheol. zgodnja bronasta doba; gozd. zgodnji les redkejša plast lesa v letnici; ped. zgodnje otroštvo doba otrokovega razvoja od konca prvega leta starosti do vstopa v šolo; rel. zgodnja maša prva maša zgodaj zjutraj; um. zgodnji barok; zgodnja gotika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zgoréti -ím dov., zgôrel (ẹ́ í) - 1. izginiti, uničiti se v ognju, plamenu: les, papir zgori; te snovi ne zgorijo; zgoreti na grmadi, v peči; do konca, nekoliko, popolnoma zgoreti; hitro zgoreti; zgoreti kot bakla, slama / zgoreti v ognju / satelit je zgorel v atmosferi
// biti v požaru, ognju uničen: domačija je zgorela; nihče se ni rešil iz goreče hiše, vsi so zgoreli; vse jim je zgorelo; ekspr. skedenj je zgorel do tal popolnoma - 2. s tem izginjenjem, uničenjem dati energijo: gorivo, plin zgori; taka zmes zgori eksplozivno / hrana zgori v telesu
● knjiž. spomin na ta dogodek je že zgorel nihče se ga več ne spominja; ekspr. če ne bo dežja, bo na polju vse zgorelo bo uničeno zaradi vročine, suše; ekspr. zgoreti od napora izčrpati se, oslabeti; ekspr. od sramu bi najraje zgorel zelo me je sram; tako je vroče, da bom zgorel zelo mi je vroče
zgôrel tudi zgorèl in zgorél -éla -o: zgoreli plin; zgorela hiša, vas; zgorela kraška planjava; prim. izgoreti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zmagovít -a -o prid. (ȋ) - 1. ki zmaga, zmaguje: zmagovita vojska / zmagoviti košarkarji; zmagovito moštvo / zmagovita popevka / publ. v tem trenutku so zmagoviti nasprotniki zmagujejo; zmagovit se vrniti
- 2. s katerim se zmaga, zmaguje: zmagovita karta; zmagovita kombinacija / njegovi nastopi so zmagoviti uspešni
♦ šport. zmagoviti gol, koš - 3. v katerem se zmaga, zmaguje: zmagovit boj; zmagovita vojna / ekspr. bojevati se do zmagovitega konca zmage
- 4. ekspr. na katerem se doseže, dosega velike uspehe: zmagovito potovanje gledališča po evropskih mestih
- 5. ekspr. ki izraža, kaže veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: zmagovit krik / doživeti zmagovit sprejem
- 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: zmagovita lepota / zmagovit uspeh predstave zelo velik
● publ. avtomobilizem je na zmagovitem pohodu se vedno bolj širi
zmagovíto prisl.: zmagovito se bojevati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zmôči zmórem dov., zmógel zmôgla (ó ọ́) - 1. izraža sposobnost osebka
- a) uresničiti, opraviti kaj: delo, nalogo bom zmogel; pokaži, kaj in koliko zmoreš; ko je dobil posojilo, je nakup zmogel; velikega napora ne zmorem več / naporno pot še zmeraj zmorem; ali zmoreš sto korakov / od strahu ni zmogel niti besede / ljubezen zmore vse
- b) doseči kaj: ladja zmore precejšnjo hitrost; letalo zmore višino deset kilometrov
- c) plačati, poravnati kaj: dajatve, stroške komaj zmoremo / kdo le bo zmogel toliko denarja / dal mu je stotak, ker več ni zmogel
- č) imeti kaj: imeli smo par volov, ker dveh parov kmetija ni zmogla / ekspr. oko več ne zmore solz / ekspr. kraj ne zmore niti ene dobre gostilne nima
// z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi - a) svojih lastnosti: vsega tega ne zmorem pojesti; zmore se prilagajati okolju / tako zmore ljubiti samo mati; tega ne zmorem razumeti / ta človek ne zmore molčati
- b) objektivnih, zlasti materialnih možnosti: vsi skupaj bomo že zmogli to kupiti; dolgov ne zmore odplačevati
- 2. uspeti uresničiti: lani je gledališče zmoglo pet premier; ker je nadarjen, bo zmogel študij v treh letih / pot so zmogli v dveh dneh / zmogel je še toliko moči, da se je privlekel do hiše; zmogel je pogum in vprašal; malokdo bo zmogel zadosti potrpežljivosti, da prebere do konca
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zmogla ga je lakota, ekspr. skušnjava in je vzel / brezoseb. zmoglo jo je in je zajokala / zmogel ga je smeh, spanec
- 4. star. premagati: trije so bili, pa so ga komaj zmogli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
ž [žé in žə̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, ž žéja tudi ž-ja (ẹ̄; ə̏) zadnja črka slovenske abecede: napisati ž;
veliki Ž // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: ž je šumevec
● ekspr. od a do ž od začetka do konca, vse
♦ lingv. ž kot kratica samostalnik ženskega spola
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.