Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. podrejanje, podreditev pravilom, predpisom, ki so obvezni za vse člane kake skupnosti: v razredu mora biti disciplina; disciplina se krha, popusti; kršiti disciplino; utrditi disciplino; stroga, zavestna disciplina; delovna, poslovna disciplina; državljanska, partijska, prometna, vojaška disciplina; ekspr. vojaška, železna disciplina zelo stroga
   // žarg. ta profesor nima discipline; pren. pesniška disciplina; ustvarjalna disciplina arhitekta; disciplina mišljenja; disciplina v oblikovanju snovi
2. 2. s prilastkom panoga, področje znanosti, umetnosti, športa: sintaksa je pomembna disciplina jezikoslovja; v zadnjem času so se močno razvile nekatere znanstvene discipline; naši tekmovalci so nastopili v treh disciplinah: v teku, metu diska in suvanju krogle; filozofske, naravoslovne, športne discipline

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. rel. kršiti božjo ali cerkveno zapoved: grešiti proti peti božji zapovedi; grešiti v mislih, v dejanjih / smrtno grešiti narediti smrtni greh
2. 2. ekspr. napraviti prekršek, prestopek: grešiti proti postavi; grešiti zoper bonton / grešiti nad človekom prizadejati mu krivico, ga zlorabiti
   // narediti napako, zmotiti se: starši pri vzgoji včasih grešijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. ki ni dokončno izdelan, obdelan: groba keramika; obleka iz grobe volne; grobo platno / zaviti v grob papir ki nima gladke površine
   // pulover z grobim vzorcem ki daje videz neizdelanosti
   // cesto so posuli z grobim peskom debelim
2. 2. ki v odnosu do ljudi na žaljiv način kaže svoje negativne lastnosti: grob človek; zelo grob je do staršev / spet je bil grob z njo / grob dovtip; ima precej grobe navade
3. 3. narejen, sestavljen po približni oceni: grobi predračuni; groba delitev prebivalcev na poljedelce in delavce v industriji / o njem si je že ustvaril grobo sliko / po grobih ocenah zaostaja produktivnost za več odstotkov / problem so prikazali le v grobih obrisih
4. 4. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: to je groba kršitev sporazuma; naredil je grobo napako
   ♦ grad. grobi omet omet iz debelejšega peska; les. groba obdelava lesa začetna faza obdelave; petr. grobo zrno zrno z večjim premerom; strojn. groba pila pila, ki pusti površino hrapavo, raskavo

gróbo tudi grobó prisl.: igrali so precej grobo; zelo grobo se izraža; grobo kršiti zakon; grobo mleta moka

gróbi -a -o sam.: na grobo tkano platno; načrti so v grobem že izdelani

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. jur. pravica izvzetosti iz oblasti določenih zakonov, nedotakljivost: imeti, kršiti imuniteto; odvzeti komu imuniteto; sklicevati se na imuniteto / diplomatska imuniteta nedopustnost kazenskega pregona diplomatov; poslanska imuniteta
   ♦ zgod. izvzetost od javnih dajatev ali drugih javnih obveznosti
2. 2. med. imunost: ugotoviti imuniteto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. knjiž. popolnost, skladnost: človekova notranja integriteta; integriteta osebnosti
2. 2. publ. neokrnjenost, celotnost: boriti se za teritorialno integriteto / kršiti, spoštovati državno integriteto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

kŕšiti se, in kršíti se in kŕšiti se redko  krušiti se, lomiti se: skale se kršijo

kŕšen -a -o: kršena pravica delovnih ljudi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. stanje brez vojne, spopadov: delati, prizadevati si za mir; obvarovanje miru na svetu; vojna in mir / publ.: na meji je bil mir zelo negotov; politika miru in sodelovanja med narodi / pohod miru v nekaterih deželah manifestacija za mir; Nobelova nagrada za mir za delo, prizadevanje za mir
2. 2. dogovor o končanju vojne, spopadov: kršiti mir / skleniti častni, sramotni mir; separatni ali posebni mir ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike
   // podpisati mir
   ♦ zgod. vestfalski mir sklenjen leta 1648 ob koncu tridesetletne vojne
3. 3. stanje brez prepirov, sporov med ljudmi: s prihodom te ženske se je končal mir v vasi / rad bi živel v miru in prijateljstvu z vsemi
   // stanje brez velikih družbenih, političnih nasprotij: zdaj je v državi mir; doseči red in mir v deželi
   // stanje brez hrupa, nereda: skrbeti za mir med manifestacijami / vzdrževati javni red in mir / demonstracija je potekala v miru
4. 4. stanje brez hrupa, ropota: v sobi je bil mir; na tej cesti ni miru / ekspr.: okoli nas je bil blažen mir; v dvorani je vladal gluh mir / ekspr. ali bo že mir ali ne / kot vzklik otroci, mir
   // stanje brez hrupa, vznemirjenj: potreben mu je mir in počitek; želeti si miru / knjiž. mir je legel na pokrajino; nedeljski mir / kazen za kalivce nočnega miru / prijeten mir gozda
5. 5. stanje notranje ubranosti, urejenosti: izgubiti, najti mir; v sebi je začutil velik mir / občudovati mir na njenem obrazu / duševni, srčni mir / pri njej najde mir in tolažbo / v medmetni rabi, v krščanstvu: mir z vami; ob spominu na umrle: Bog mu daj večni mir; naj počiva v miru
   // stanje brez notranje napetosti, vznemirjenja: miru in pozabljenja je iskal v pijači; brez miru tava okrog / ekspr. to ji je povedal z ledenim, suhim mirom
6. 6. v medmetni rabi, v zvezi daj(te) (no) mir izraža začudenje, zavrnitev: daj no mir, to so le čenče; dajte no mir, še tega je treba / oženil da se je, daj no mir
   ● ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir (pri hiši) da te ne bo več prosil, nadlegoval; ekspr. z otroki je bil potem mir niso več razgrajali, nagajali; med njimi še vedno ni miru še se prepirajo, si nasprotujejo; ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. misel, vest mu ni dala miru ga je vznemirjala; ekspr. ni si dal miru, dokler ni vsega opravil ni odnehal, počival; ekspr. ženske nimajo miru pred njim pogosto, neprestano jih nadleguje, se jim vsiljuje; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; delati mir miriti; pri miru biti pri miru ne gibati se, ne premikati se; pustiti koga na miru, pri miru ne motiti, ne nadlegovati, ne vznemirjati ga; ne vtikati se v njegove zadeve; sedeti, stati pri miru brez gibanja, premikanja; božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; ekspr. zaradi ljubega miru sem mu dovolil, da gre da me ne bi več nadlegoval, prosil; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva; knjiž., ekspr. golob miru podoba goloba kot simbol miru; pipa miru pri severnoameriških Indijancih okrašena pipa z dolgim, ravnim ustnikom, ki se uporablja zlasti ob sklepanju miru; ekspr. mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; pog., ekspr. še pes ima rad pri jedi mir med jedjo se ljudje ne smejo motiti, nadlegovati s kakimi opravki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega: odvisnost morale od družbenih razmer / pravo, morala in religija
   // s prilastkom kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na
   1. a) kak nazor, nosilca: komunistična, krščanska morala; s stališča meščanske, patriarhalne morale bi bilo tako ravnanje vsega obsojanja vredno / vzgajati v duhu socialistične morale / pregrešiti se zoper družbeno, javno moralo
   2. b) kako področje delovanja, življenja: kršiti poslovno moralo; športna morala / načela novinarske morale etike; politična morala
2. 2. priznavanje, izpolnjevanje tega, kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na kaj: moralo teh ljudi občudujem; skrbeti za moralo; s tem dejanjem je dokazal visoko moralo / slabš. odpraviti je treba dvojno moralo / predsednik je opozoril na pomanjkanje poslovne, socialistične morale
3. 3. knjiž., redko, z rodilnikom načelo, stališče: zagovarjati moralo koristi, žrtvovanja / morala denarja mu je bila tuja
4. 4. publ., navadno s prilastkom psihična pripravljenost, zavzetost koga za izvršitev določenega dejanja, dosego določenega cilja: njihova morala se je dvignila, je padla; morala moštva, vojakov je nizka, trdna / okupatorjeva bojna morala se vse bolj razkraja
5. 5. lit., navadno z rodilnikom kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati: morala basni, igre je očitna; morala te zgodbe je: bodi pošten in pogumen
   ● publ. bolna morala pomanjkanje moralne razsodnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. lastnost, značilnost nedotakljivega: nedotakljivost lastnine / ozemeljska nedotakljivost; nedotakljivost mej / nedotakljivost osebne svobode
2. 2. jur. pravica izvzetosti iz oblasti določenih zakonov: kršiti nedotakljivost / diplomatska nedotakljivost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. nav. mn. kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje; pravilo, predpis: kršiti, spoštovati norme; v svojih nazorih se je precej odmaknil od uradnih norm; ravnati se po splošno priznanih, ustaljenih normah; norme okolja, skupine / norme političnega delovanja; norme mednarodnih odnosov / družbene, moralne, socialistične norme; pravne, ustavne norme / knjiž.: njegovo ravnanje je zame norma vzor, merilo; s to normo je skušal presojati vse ljudi s tem merilom, kriterijem; kreditiranje je preveč slonelo na administrativnih normah predpisih, določbah; etika nam daje tudi praktične norme navodila, merila
   // navadno s prilastkom kar določa, kakšno sme, mora biti kaj sploh: estetske norme / določiti, spremeniti jezikovne, pravopisne, varnostne norme; industrijske norme za posamezno državo obvezni enotni predpisi za mere, kakovost izdelkov; standardi
   // izdelek ni po normi; po mednarodnih normah bi morala biti plast asfalta večja / neskladje z uzakonjeno, normirano normo
2. 2. količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času: norma je nizka; izpolniti, preseči normo; zvišati komu normo / danes imam deset kosov čez normo / uvajati norme v proizvodnjo / delovna norma / dnevna, mesečna norma
   // za določeno dejavnost, delovanje predpisana, dovoljena količina, število česa: naprava ima normo 20° C: ko se temperatura zviša, se elektrika izklopi; petinštirideset učencev v razredu je precej nad normo / bakteriološke norme za mleko
   ● pog. ta razprava predstavlja normo, ki se je je treba držati kakovostno stopnjo; pog. liter vina je zanj dnevna norma liter vina mora dnevno spiti, da je zadovoljen, se počuti dobro
   ♦ biol. reakcijske norme dedno določene možnosti delovanja in odzivanja organizma na zunanje in notranje dražljaje, vplive; ekon. tehnična norma določena z merjenjem, izpopolnjevanjem delovnega postopka; jur. jurisdikcijska norma v stari Avstriji zakonske določbe o stvarni in krajevni pristojnosti civilnih sodišč; lingv. norma knjižnega jezika jezikovna sredstva, možnosti, ki se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku; šport. doseči, izpolniti normo naprej določen športni rezultat, ki je pogoj za udeležbo na določenem tekmovanju; olimpijska norma; tisk. norma skrajšan naslov knjige, natisnjen pod tekstom na vsaki prvi strani tiskovne pole

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. nav. mn., navadno s prilastkom kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni človekovi dejavnosti, dogajanju: običaji izginjajo, obstajajo, se ohranijo; ekspr. običaji izumrejo, živijo; popisovati stare običaje / ljudski, splavarski, ženitovanjski, žetveni običaji; običaji pri pokopavanju
2. 2. navada: prilagoditi se hišnim običajem / moralni običaji pravila, norme
   // poznati poslovne običaje / kršiti prometne običaje / pri nas je običaj, da govorimo o tem odkrito; pozdravil je mimoidočega, kakor je na kmetih običaj / šel sem v hribe, čeprav to ni moj običaj; ni njegov običaj, da se brani
   ♦ jur. pravni običaj pri katerem se je zaradi ustaljene rabe uveljavilo pravno prepričanje o njegovi obveznosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje: držati se pravil; kršiti, upoštevati pravila; neveljavno, zastarelo pravilo; ekspr. železno pravilo / delati, ravnati proti pravilom, po pravilih, v skladu s pravili / moralna pravila načela; pravila o lepem vedenju
   // navadno s prilastkom kar določa, kakšno sme, mora biti kaj sploh: estetska pravila; pravila higiene; pravila za pisanje prošenj / družabna pravila; prometna, slovnična pravila
2. 2. kar določa obvezne pogoje in obvezen način poteka česa: igralna, tekmovalna pravila; pravila košarke
   // nav. mn. kar določa značilnosti, delovanje, namen česa: pravila društva, organizacije / predložiti pravila v potrditev
   // navadno s prilastkom kar določa, je značilno za kaj sploh: to je osnovno pravilo znanosti; njegovo življenjsko pravilo je potrpežljivost / po katerem pravilu ste izbirali avtorje zbornika merilu, kriteriju
3. 3. ekspr., v povedni rabi izraža, da se kaj ujema, je v skladu s splošnim, navadnim: čudaki so med prebivalci te vasi prej pravilo kot izjema; zamuda je pri tem vlaku že kar pravilo
4. 4. v prislovni rabi, v zvezi po pravilu izraža ponavljanje, skladno z določenim pravilom: dovoljenje so skoraj po pravilu dobile le ženske
   // knjiž. ponavadi, večinoma: odločni in vztrajni po pravilu uspejo; po pravilu so edinci bolj sebični
5. 5. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi po vseh pravilih izraža, da je kaj tako, kot se pričakuje, zahteva: šotor je bil postavljen po vseh pravilih; pozdravil je po vseh pravilih etikete / po vseh pravilih bi moral pasti, pa se je obdržal na nogah
   ● ekspr. obisk muzeja je za turiste nenapisano pravilo ki se je uveljavilo z navado; preg. izjema potrjuje pravilo potrjuje smiselnost njegovega obstoja
   ♦ avt. desno pravilo po katerem ima voznik na skrajni desni prednost; elektr. pravilo desne roke s katerim se določa smer inducirane napetosti; filoz. zlato pravilo (moralnega vedenja) po Kantu po katerem naj človek ne stori drugim, kar ne želi, da drugi storijo njemu; jur. pravno pravilo o vedenju in ravnanju ljudi v družbi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. pravno veljavno določilo o posamezni stvari, zadevi: izdati predpis; izvajati, kršiti predpise; omiliti, razveljaviti, spremeniti predpis; podrobni, splošni predpisi; strog predpis; ta predpis je samo formalen, ni več veljaven / carinski, poštni, prometni, varnostni, zdravstveni predpisi; pravni predpis; ustavni, zakonski predpis; predpis o cenah, kvaliteti / delati, ravnati po predpisih, proti predpisom, v skladu s predpisi
   ♦ jur. mednarodnopravni predpisi
2. 2. kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje: ravnati se po predpisih / moralni predpisi
   // navadno s prilastkom kar določa, kakšno sme, mora biti kaj sploh: estetski predpisi / jezikovni predpisi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. z lomljenjem deliti na dva dela: začel je živčno prelamljati palico / prelamljati žemlje na dvoje
2. 2. nav. ekspr. ne izpolnjevati tega, kar je bilo dogovorjeno, obljubljeno, rečeno: prelamljati besedo, obljubo / prelamljati zakone kršiti
3. 3. publ., z orodnikom delati, povzročati, da kaj preneha obstajati in se začne kaj novega, drugačnega: prelamljati s starim načinom življenja / pesnik prelamlja z ekspresionizmom

prelámljati se ekspr., v zvezi z v  prehajati v kaj drugega: tu se breg iz strmine prelamlja v položno pobočje; na ovinku se cesta prelamlja v dolino
● ekspr. pri plesu so se jim noge v kolenih kar prelamljale zelo upogibale

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. glagolnik od prepovedati: pogajanja o prepovedi jedrskih poskusov; prepoved zaposlovanja otrok / po prepovedi tega časopisa komunisti nekaj časa niso imeli nobenega legalnega glasila
2. 2. kar pove, sporoči, da se kaj ne sme narediti, delati: očetova prepoved, da ne smeš od doma, še velja; kršiti, slišati prepoved; zapoved in prepoved / ravnati se po zdravnikovih prepovedih
   // kar pove, sporoči to, navadno z grožnjo kazni: ta prepoved je prizadela marsikatero podjetje; odpraviti prepoved / nalepiti prepoved na oglasno desko / nadzorovati kako prepoved njeno izpolnjevanje, upoštevanje
   // izvozna, sodna prepoved
   ♦ jur. upravna izplačilna prepoved prepoved izplačati del osebnega dohodka dolžnika z njegovo privolitvijo; kazen prepovedi opravljanja določenega poklica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. s koraki prihajati čez kaj: previdno prestopati korenine; prestopal je luže in tekel naprej; prestopati po tri stopnice hkrati
   // prihajati na drugo stran česa: legalno prestopati državno mejo; ko so prestopali vrh, je začelo snežiti
2. 2. med potovanjem hoditi z enega prevoznega sredstva na drugo: na Pragerskem sem moral prestopati; ljudje so prestopali z vlaka na avtobus
3. 3. s predlogom spreminjati, menjavati
   1. a) okolje glede na delovanje, aktivnost: nogometni igralci so začeli prestopati v druge klube
   2. b) pripadnost glede na (nazorsko) prepričanje, čustvovanje: začeli so prestopati v novo vero / prestopati na nasprotnikovo stran
4. 4. nav. ekspr. delati drugače, kot zahtevajo predpisi, zakoni, načela; kršiti: prestopati pravila
5. 5. redko presegati: prestopati dovoljeno hitrost / prestopati okvire pooblastil
   ● reka že prestopa bregove tekoč čez rob se pojavlja na razmeroma veliki površini; redko njegovo vedenje prestopa že vse meje presega

prestópati se prenašati težo telesa z ene noge na drugo: muzal se je in se prestopal; živina v hlevu se prestopa; prestopa se kot na žerjavici / ekspr. živčno se je prestopal pred vrati hodil, se sprehajal

prestopajóč -a -e: prestopajoč jarke, je le počasi napredoval; prestopajoči potniki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. s hojo, udarci nog
   1. a) delati kaj trdo, sprijeto: teptati ilovico, sneg / teptati s smučmi
   2. b) delati, urejati: teptati pot, smučišče
   3. c) tlačiti, stiskati: teptati repo, zelje / teptati grozdje v kadi / teptati proso meti
2. 2. s hojo, udarci nog
   1. a) pritiskati k tlom, navzdol in pri tem poškodovati ali uničiti: teptati rože, travo; konji so teptali žito
   2. b) povzročati komu (hude) telesne poškodbe, smrt: konji so teptali ranjene vojake / ekspr. vojaki na konjih so teptali pešce v tla
3. 3. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: nikoli nas ne bodo več teptali tujci / teptati domovino
4. 4. ekspr. povzročati, da kaj za koga nima več prejšnje vrednosti, veljave: teptati srečo, ljubezen koga / teptati človeško dostojanstvo
   // kršiti, prelamljati: teptati obljube, zakone
   ● evfem. ne bo več dolgo trave teptal ne bo več dolgo živel; ekspr. od jeze teptati z nogami z nogami tolči, udarjati ob tla

teptajóč -a -e: padle vojake teptajoči konji

teptán -a -o: teptane pravice; smučišča so redno teptana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. splošni pravni akt, ki ga izda najvišja izvršna oblast na podlagi ustave ali zakona: izvršni svet je izdal uredbo; uredba o deviznem poslovanju / objaviti, podpisati uredbo; tako piše v uredbi / kršiti uredbo / izvršilna, pooblastilna uredba; uredba z zakonsko močjo ki se izda v izjemnih razmerah in jo mora pozneje (zvezna) skupščina potrditi ali zavrniti
2. 2. star. urejevalna pravila, načela: podedovane moralne uredbe
3. 3. star. ureditev: nova uredba prostorov / uredba knjige / federativna, politična uredba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

várstvo osébnih podátkov -a -- -- s (ȃ, ẹ̑, ȃ)
onemogočanje zlorabe in posegov v posameznikovo zasebnost pri zbiranju, obdelovanju in hranjenju osebnih podatkov; varovanje osebnih podatkov: kršiti zakon o varstvu osebnih podatkov; Ustava zagotavlja varstvo osebnih podatkov in prepoveduje njihovo uporabo v nasprotju z namenom njihovega zbiranja

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon; zakon velja; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon; izvajati, kršiti zakon; to je po zakonu prepovedano; predvideti v zakonu, z zakonom; z zakonom zajamčene pravice; strog, ekspr. ohlapen zakon; členi zakona; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, miličnik; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec
   // cerkveni zakoni; devizni, kazenski zakon; republiški, zvezni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon
   // ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste
   // splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni
2. 2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega
3. 3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika
   // kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja
4. 4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone; biološki, fizikalni zakoni; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati
   // ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon
5. 5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov; zakoni lepote; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti
   ● ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon nova, stara zaveza
   ♦ biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. delati, govoriti kaj, kar prizadeva čast, ugled koga: ima priče, da so ga žalili; žaliti uradno osebo; žaliti koga z nedostojnimi vprašanji / žaliti čast, dobro ime koga; žaliti spomin umrlega / kot opravičilo oprostite, nisem vas hotel žaliti
   // z nevljudnostjo, nespoštljivostjo povzročati čustveno prizadetost koga: tako govorjenje, ravnanje nas žali; posmehovali so se mu, a njega to ni žalilo
2. 2. ekspr. biti v neskladju z moralnimi normami glede česa: to žali čut za pravičnost; tako ravnanje žali javno moralo / to žali pamet, resnico
   // biti v neskladju z estetskimi normami glede česa: stavba žali estetski čut; v tem ni ničesar, kar bi žalilo okus; neubrano petje žali posluh; prevod žali uho
3. 3. zastar. žalostiti: mar bi ostal doma, da ne bi žalil svoje žene; zelo ga je žalilo, da jim ne more pomagati
   // žalovati za kom: žaliti umrlega tri leta
   ● zastar. ni žalil ne denarja ne časa ni mu bilo žal ne denarja ne časa
   ♦ rel. žaliti Boga kršiti božje zapovedi

žalíti se in žáliti se zastar.  
1. 1. pritoževati se: zaradi tega se ni nikoli žalil; žaliti se nad kom
2. 2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku biti žal: njemu se žali nesrečnika

žalèč -éča -e: moralni čut žaleč prizor; prisl.: žaleče zavrniti koga žaljivo

žáljen -a -o: žaljen človek; njegov ponos je žaljen; sam.: žaljenemu je bilo zadoščeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.