bruhálnik -a [u̯n tudi ln] m (ȃ) geogr. kraški izvir, ki ob visoki podzemni vodi bruha: bruhalniki in požiralniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 6. 2024.
estavéla -e ž (ẹ̑) geogr. kraški izvir, ki vodo občasno tudi požira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 6. 2024.
izvír -a m (ȋ) - 1. kraj, kjer voda prihaja, priteka iz zemlje na površje: pod skalo je izvir; iti k izviru po vodo; počivališče pri izviru / kraški, podmorski izvir / izvir Save; reka ima izvir v Julijskih Alpah izvira; pren. njegova jeza ima izvir v ljubosumju
// voda, ki prihaja, priteka iz zemlje na površje: zajeti izvir; bister, močen, mrzel izvir; izvir zdravilne vode; pren., knjiž. to so izviri, iz katerih se je napajala povojna slovenska drama - 2. kar omogoča, pogojuje nastanek, nastajanje česa; vir: preprosto darilo je lahko izvir velikega veselja / ugotoviti izvir svetlobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 6. 2024.
kráški -a -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na kras: kamnit, pust kraški svet; pogozdovanje kraških goličav; kraška pokrajina; kraška tla / kraški izvir; kraška jama podzemeljska jama v kraškem svetu
- 2. nanašajoč se na Kras: postregli so jim s kraškimi specialitetami / to je značilna kraška govorica / pili so kraški teran teran s Krasa; kraška burja; kraško dvorišče dvorišče, obdano s stanovanjskimi in gospodarskimi poslopji, na vhodni strani pa z zidom in vrati
♦ agr. kraška motika kopača z dvema ali tremi roglji; bot. kraški gaber nizko drevo z majhnimi listi, ki raste na dinarskem krasu, Carpinus orientalis; kraški šetraj pritlikav grmiček s črtalasto suličastimi listi in navadno belimi cveti v socvetjih, Satureja montana; gastr. kraški pršut svinjsko stegno, presušeno na zraku; geogr. kraški pojavi; kraška dolina; kraško polje podolgovat zaprt svet na krasu z ravnim dnom in navadno s ponikalnico ter občasnimi poplavami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 6. 2024.
krópa -e ž (ọ́) geogr. močen kraški izvir, pri katerem prihaja voda na površje, kot bi vrela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 6. 2024.
obŕh -a m (ȓ) geogr. močen kraški izvir izpod strmega pobočja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 6. 2024.
rétje -a s (ẹ̄) nar. močen kraški izvir: presušena retja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 6. 2024.
vrétje -a s (ẹ́) - 1. glagolnik od vreti: vretje juhe / vretje vode iz zemlje / vretje strasti / vretje v duši, srcu / vretje mošta
- 2. ekspr. živahno, vznemirljivo dogajanje: družbeno, revolucionarno vretje / vretje v literaturi
● star. opazovati vretje na ulici vrvež - 3. biol., kem. spreminjanje organskih snovi z delovanjem encimov: kvasovke povzročajo vretje
♦ kem. alkoholno vretje - 4. nar. močen kraški izvir: ustaviti se ob vretju reke / okoli gradu je mnogo vretij izvirov, studencev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 6. 2024.
vrúlja -e ž (ú) geogr. kraški izvir na morskem ali jezerskem dnu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 6. 2024.