jéž jéža samostalnik moškega spola [jéš jéža] 1. manjši sesalec z bodicami po hrbtu, kratkimi nogami in koničastim gobcem, ki živi v gozdu in se v nevarnosti lahko zvije v kroglo; primerjaj lat. Erinaceinae
2. žival s kroglastim telesom in številnimi premičnimi bodicami, ki živi na morskem dnu; primerjaj lat. Echinoidea; SINONIMI: ježek, morski jež, iz zoologije morski ježek
3. manj formalno vrtljivi kovinski nastavek z zobmi za rahljanje zemlje, ki se pritrdi na kultivator
STALNE ZVEZE: beloprsi jež, morski jež FRAZEOLOGIJA: jebati ježa ETIMOLOGIJA: = cslov. ježь, hrv., srb. jȇž, rus. ëž, slovaš. jež < pslov. *ježь = litov. ežỹs, ẽžis, latv. ezis, frig. ézis < ide. *h1eg'hi̯o-, sorodno s stvnem. igil, nem. Igel, gr. ekhĩnos in arm. ozni, verjetno iz ide. *h1eg'hi- ‛kača’, prvotno torej *‛tisti, ki žre kače’ - več ...
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kláda Frazemi s sestavino kláda:
bíti vklénjen v kládo,
dáti kóga v kládo,
kláda kládasta,
kláda leséna,
kláda pijána,
kláda pijánska,
lén kot kláda,
léna kláda,
ležáti kàkor kláda,
ležáti kot kláda,
pásti kot kláda,
pijàn kot kláda,
spáti kot kláda,
státi kot kláda,
tŕd kot kláda,
vkleníti kóga v kládo,
zaspáti kot kláda
KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
krastáča krastáče samostalnik ženskega spola [krastáča] 1. žabi podobna dvoživka s krepkim trupom in nagrbančeno bradavičasto kožo rjavkaste barve; primerjaj lat. Bufo bufo; SINONIMI: iz zoologije navadna krastača
2. iz zoologije žabi podobna dvoživka s krepkim trupom; primerjaj lat. Bufo
3. slabšalno kdor je grd, neprijetnega videza; SINONIMI: neformalno, slabšalno krota
4. slabšalno kdor je neprijeten, aroganten, škodljiv ali se mu to pripisuje; SINONIMI: slabšalno govnač, neformalno, slabšalno krota
STALNE ZVEZE: navadna krastača, zelena krastača FRAZEOLOGIJA: požreti krastačo ETIMOLOGIJA: = hrv. kràstača, tako kot ukr. koróstaka iz ↑krasta - več ...
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
krastáča -e ž (á) dvoživka z zavaljenim trupom in zgrbančeno kožo, posuto z debelimi bradavicami: po travi je nerodno hodila velika krastača;
pupki, žabe in krastače / ostudna, strupena krastača / navadna, orjaška krastača
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
krastáčji -a -e prid. (ȃ) nanašajoč se na krastače: krastačja glava;
dolge krastačje noge / nizko imel je prava krastačja usta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
martínček martínčka samostalnik moškega spola [martínčək] 1. majhen kuščar rjavkaste ali zelenkaste barve, ki v nevarnosti odvrže rep, da z njim zamoti plenilca; primerjaj lat. Lacerta agilis
2. ekspresivno kdor se (rad) izpostavlja sončnim žarkom
ETIMOLOGIJA: verjetno iz svetniškega imena Martin - več ...
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
močeràd močeráda samostalnik moškega spola [močeràt močeráda] 1. dvoživka črne barve z rumenimi lisami, manjšo glavo, daljšim valjastim telesom in daljšim okroglim repom; primerjaj lat. Salamandra salamandra; SINONIMI: iz zoologije navadni močerad
2. iz zoologije dvoživka z manjšo glavo, daljšim telesom, štirimi enako velikimi nogami in daljšim okroglim repom; primerjaj lat. Salamandra
STALNE ZVEZE: navadni močerad, planinski močerad ETIMOLOGIJA: = hrv., srb. mȍčerad < slovan. *močeradь, nejasno, morda iz *močerъ ‛deževnik, mokra golazen’ + izpeljanka iz ↑jesti, prvotno torej *‛ki jé deževnike’ - več ...
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mrést mrésta samostalnik moškega spola [mrést] jajčeca dvoživk, obdana s sluzjo
ETIMOLOGIJA: = hrv. mrijȇst, srb. mrȇst ‛drstenje, ikre’, rus. nérest, nar. polj. mrzost, stčeš. neřest < pslov. *nerstь, *nerstъ ‛drstenje’, sorodno z litov. ner̃šti ‛drstiti se’ - več ...
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nèvretênčar nèvretênčarja tudi nèvreténčar nèvreténčarja samostalnik moškega spola [nèwretênčar] tudi [nèwreténčar] 1. iz zoologije žival, ki nima hrbtenice iz vretenc
2. slabšalno kdor pogosto spreminja svoje prepričanje, načela zaradi lastnih koristi
ETIMOLOGIJA: ↑ne + ↑vretenčar
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
púpek púpka samostalnik moškega spola [púpək] dvoživka z manjšo glavo, dolgim vitkim telesom, štirimi enako velikimi nogami in dolgim, ob straneh sploščenim repom; primerjaj lat. Pleurodelinae
STALNE ZVEZE: alpski pupek, navadni pupek, planinski pupek, veliki pupek ETIMOLOGIJA: nejasno, morda sorodno s ↑pupa - več ...
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
sekúlja -e ž (ú) zool. srednje velika rjava žaba s temnimi lisami, ki živi v vlažnih gozdovih, na močvirnih travnikih, Rana temporaria: prezimovanje, selitev sekulj;
krastače in sekulje / žaba sekulja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
úrh úrha samostalnik moškega spola [úrh] iz zoologije žabi podobna dvoživka z bradavičasto kožo po hrbtu in srčasto oblikovano zenico; primerjaj lat. Bombina
STALNE ZVEZE: hribski urh, nižinski urh ETIMOLOGIJA: iz *lurh, prevzeto iz nem. Lurch, nejasnega izvora - več ...
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
vivárij vivárija samostalnik moškega spola [vivári] 1. zaprt prostor z vodo, rastlinjem in zemljo za gojenje, bivanje zlasti plazilcev, dvoživk, žuželk
2. ekspresivno življenjsko okolje
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Vivarium iz lat. vīvārium ‛zverinjak, ribnik, ograda za živali’, iz vīvus ‛živ’ - več ...
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
žába žábe samostalnik ženskega spola [žába] 1. dvoživka brez repa, z večjo glavo in močnimi nogami s plavalno kožico; primerjaj lat. Anura 1.1. ta žival kot hrana, jed
2. v množini, manj formalno oprijeto, hlačam podobno oblačilo, ki pokriva tudi stopala
3. manj formalno plavanje, pri katerem se z rokami in nogami delajo krožni gibi; SINONIMI: manj formalno žabica
4. manj formalno priprava za utrjevanje tal, terena
5. slabšalno bahav, nadut, aroganten človek ali po videzu neprijeten človek
STALNE ZVEZE: barska žaba, človek žaba, laška žaba, morska žaba, pisana žaba, prava žaba, rjava žaba, volovska žaba, zelena žaba FRAZEOLOGIJA: napihovati se kot žaba, pojesti živo žabo, žabe se bodo zaredile komu v želodcu ETIMOLOGIJA: = cslov. žaba, hrv., srb. žȁba, rus., češ. žába < pslov. *žaba < ide. *gu̯eh1b(h)ah2 iz *gu̯eh1b(h)- ‛sluzast, zdrizast, sluzasta žival’ - več ...
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
žába -e ž (á) 1. manjša dvoživka s široko glavo, širokim trupom in daljšimi zadnjimi okončinami: žabe kvakajo, regljajo;
žaba skoči v mlako;
samec žabe;
piti kot žaba zelo dosti, pogosto;
žabe in krastače / pog. jesti žabe žabje krake// samica te živali: žaba in žabji samec 2. pog. smetnjak v obliki velike zevajoče žabe: prazniti žabe;
odvreči smeti v žabo 3. v zvezi človek žaba potapljač zlasti v preprostejši potapljaški opremi: ljudje žabe so raziskovali potopljeno ladjo 4. slabš. človek manjše rasti: zanič sem, če me vsaka žaba užene / kot psovka žaba domišljava 5. ljubk. majhen otrok, navadno deklica: naša žaba že spi / kot nagovor samo igral bi se, žaba mala 6. pog. tip osebnega avtomobila znamke Citroën: sesti v žabo;
odpeljati se z žabo 7. mn. otroško enodelno pleteno oblačilo iz hlačk in nogavic: obleči otroku žabe // pog. ženske nogavice in hlačke, izdelane v enem kosu; hlačne nogavice: obleči žabe; volnene žabe; žabe iz umetnih vlaken / ženske žabe
● nizko ne pij toliko, žaba pijanec; plavati žabo plavati leže na prsni strani, delajoč somerne gibe z rokami in nogami; nar. vzhodnoštajersko spražiti žabe od slanine odrezano meso; teh. žarg. urejati pločnik z žabo s strojem za utrjevanje, zbijanje tal, podlage; ekspr. pijan je, da bi žabo vikal zelo; zastar. krastava žaba krastača; gledati koga kot žaba jajce zaverovano; začudeno; napihuje se kot žaba je zelo domišljav, prevzeten; toliko mu je mar kakor žabi za lešnik prav nič; majhna žaba daleč skoči majhen človek zmore veliko
♦ jezikosl. žaba med črkarsko pravdo posmehljivo ime za črko č v metelčici; zool. barska žaba srednje velika rjava žaba z večjo grbico na manjšem prstu noge, Rana arvalis; zelena žaba z zelenim hrbtom in črno rjavimi lisami, Rana esculenta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
žabúra -e ž (ȗ) slabš. žaba: regljanje žabur;
žabure in krastače
● napihuje se kot žabura je zelo domišljav, prevzeten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
žléznica -e ž (ẹ̑) zool. celica, skupina celic, ki proizvaja in izloča posebne snovi, pomembne za delovanje organizma: žleznice krastače
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.