Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

lés -á stil. -a m (ẹ̑) 
  1. 1. snov, iz katere so deblo, veje, korenine dreves in grmov: pridelek, prirastek lesa / les gori, se napne, vpija vlago; les poka, strohni, se suši; impregnirati les; sekati, skobljati, žagati les; škodljivci uničujejo les; uporabljati les za izdelavo orodja; vrezati črke v les; črviv, preperel, suh, trhel, žilav les; les je grčav, mehek, trd; kos lesa; lastnosti, struktura lesa; obdelava, predelava lesa; vrste lesa; kip je iz lesa; palice iz različnega lesa iz različnih vrst lesa; grče, razpoke v lesu; ne stoj, kakor bi bil iz lesa / bukov, hrastov, lipov, smrekov les / les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; rezbariti v lesu iz lesa
    // mn.: eksotični lesovi vrste eksotičnega lesa; lesovi svetle barve
  2. 2. kosi iz te snovi, navadno za določeno uporabo: izvažati les; spravljati les iz gozda; spuščati les po drči; delavci zlagajo les; kubični meter lesa; skladovnice lesa na žagi; trgovina z lesom / gradbeni les za gradnje ali za pomožne konstrukcije; stavbni les za lesene konstrukcije v stavbi; tesani, žagani les; les za kurjavo
  3. 3. redko gozdna drevesa, gozdno drevje: posekati les in ga pripraviti za žago; pridelovanje drobnega lesa; sečnja lesa / tak les raste povsod tako drevo, tak grm; goji topolov les topolovo drevje
  4. 4. nav. mn., knjiž. gozd: les šumi; veter je bučal skozi lesove; iti po drva v les; mračni lesi / les zarašča pašnike
    ●     žarg., um. umetnik tokrat razstavlja samo les umetniške izdelke iz lesa; on je iz drugačnega lesa kot jaz (po naravi) drugačen; pog., ekspr. biti (malo) čez les čudaški, neumen; vznes. Kristus visi razpet na lesu v krščanskem okolju na križu; gostinska soba je vsa v lesu stene so obložene z lesenimi deskami, ploščami; dati na ogenj nekaj blagoslovljenega lesa v krščanskem okolju vejic iz snopa šibja in zelenja za cvetno nedeljo; nar. gadov les grm s celorobimi listi in črnimi plodovi; krhlika; nar. kačji les grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami; brogovita; nar. pasji ali volčji les grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje; star. popotni les popotna palica
    ♦     agr. rastni, rodni les; bot. božji les zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; gozd. črni les les iglastega drevja; okrogli les ki se uporablja v svoji naravni obliki zlasti za gradbene namene; pozni les gostejša plast lesa v letnici; prodati stoječi les ali les na panju gozdna drevesa, ki še niso posekana; kem. suha destilacija lesa; les. les dela se krči in širi zaradi sušenja ali vpijanja vlage; jamski les okrogli les, ki se uporablja za utrjevanje rovov v rudnikih; mehki, trdi les; tehnični les ves les razen drv; pohištvo iz upognjenega lesa omehčanega s parjenjem ali kuhanjem, da se lahko krivi; vezani les vezane in panelne plošče; papir. brusiti les z brusilnikom pridobivati iz lesa lesovino; teh. celulozni les za pridobivanje celuloze
lês prisl. (é) 
  1. 1. nar. sem, semle: ne more priti les / kot poziv les pojdi
  2. 2. v medmetni rabi, kot klic govedu na levo!: sivka, les / les (k) sebi
kompákten -tna -o prid., kompáktnejši (ȃ) 
  1. 1. ki sestoji iz trdno sprijete snovi, gost: razmočena snov je manj kompaktna / kompaktna zgradba zemlje / kompaktno tekstilno blago trdno, močno
  2. 2. ki je enakih, istovrstnih sestavin; enovit, enoten: dežela je nacionalno popolnoma kompaktna / kompaktna poseljenost s kmečkim prebivalstvom / gradijo kompaktna naselja strnjena, zaključena
  3. 3. publ. nerazcepljen, enoten: impresionisti so nastopili kot kompaktna skupina / razbiti kompaktno večino stranke
  4. 4. knjiž. zgoščen, jedrnat: kompakten tekst; kompaktna epska pripoved
    ♦     anat. kompaktno kostno tkivo; les. kompaktni les les, ki ni bil poprej razčlenjen in potem umetno sestavljen; masivni les
žágati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. s potegovanjem žage sem in tja ali z njenim premikajočim se listom
    1. a) delati kose, dele: žagati les, marmor, železo; žagati ploh; žagati z motorno žago; ročno žagati / žagati sneg z vrvjo / žagati drevesa, drogove z žaganjem podirati; žagati veje ob deblu z žaganjem odstranjevati
    2. b) oblikovati, delati: žagati deske, letve / žagati drva z žaganjem pripravljati
  2. 2. ekspr. premikati lok sem in tja: violinist žaga po strunah / žagati violino, na violino premikajoč lok igrati
  3. 3. slabš. monotono igrati: orkester je žagal; violina žaga / žagati simfonijo, skladbo
  4. 4. oglašati se z rezkimi, monotono ponavljajočimi se glasovi: kobilice, škržati žagajo / nekje žaga sinička
  5. 5. ekspr. rezko, monotono smrčati: če leži na hrbtu, žaga; sosed na postelji je celo noč žagal
  6. 6. pog. prizadevati si odstaviti, odpustiti koga: žagati direktorja / žagati vlado
    ●     žagati komu stolček ogrožati komu službeni položaj; nar. žagati vodo črpati s premikanjem ročaja črpalke; pog. take žaga, da se valjamo od smeha pripoveduje take šale; ekspr. žagajo si vejo, na kateri sedijo ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo; ob sobotah ne žagamo ne opravljamo žagarske dejavnosti, žagarskih storitev
    ♦     etn. babo žagati šega ob koncu zimske dobe, da se prežaga lutka iz slame in cunj
akústičen -čna -o prid. (ú) 
  1. 1. nanašajoč se na akustiko, zvočen: akustični pojavi; akustični signal, učinek; podjetje za toplotne, hladilne in akustične izolacije / akustičen prostor; dvorana je akustična v njej se dobro sliši
    ♦     les. akustični les les, ki duši ali krepi zvok
  2. 2. nanašajoč se na sluh, slušen: akustična prevara / akustični tip človeka tip človeka, ki si najbolje zapomni to, kar sliši
góst -a -o tudi -ó prid., gostéjši (ọ̑ ọ́) 
  1. 1. ki je bolj v trdnem kot v tekočem stanju: belež je premalo gost, narediti je treba gostejšega; gosta tekočina; gosto blato, testo / gosta juha; gosta snov; od soli gosta voda
  2. 2. ki sestoji iz trdno sprijete snovi: gost sprimek / gost kruh
    // nav. ekspr. skozi katerega se težko vidi: gost dim, prah; gosta megla, sopara / gosta tema
  3. 3. razvrščen v majhnih medsebojnih presledkih: gosti cveti; gosti zobje; goste veje; goste zvezde; gosto bukovje, grmovje; drevje je preveč gosto / gosti lasje; gosta črna brada; pes ima zelo gosto dlako
    // ki sestoji iz enot, razvrščenih v majhnih medsebojnih presledkih: gost glavnik; gost gozd; gost šop cvetov; gosta gruča ljudi / gost dež, sneg / gosta tkanina; gosto sito z majhnimi luknjicami
  4. 4. ki se pojavlja v kratkih časovnih presledkih: gosti streli, udarci / gosti obiski pogostni
    // dela goste korake kratke, drobne
  5. 5. ki obstaja v veliki meri: gost promet; gosta naseljenost dežele / gosta senca lipe / knjiž. gost molk popoln
    // težko je poslušal gosto pripovedovanje žensk gostobesedno
    ♦     les. gost les les z gostimi letnicami; obrt. gosta petlja prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit ne ovije okoli kvačke
jámski -a -o prid. (ā) nanašajoč se na jamo:
  1. a) jamski požar; jamsko zračenje / jamski delavec, električar; jamski vagonček, voziček; jamska črpalka; jamska stojka pokončna podpora v jami, zlasti na odkopih; jamska svetilka svetilka, ki jo uporabljajo rudarji v rudnikih
  2. b) jamski pajki, polži; jamske živali / jamski vhod; jamske poti
  3. c) jamsko bivališče primitivnega človeka / jamske podobe
    ♦     antr. jamski človek človek iz ledene dobe, ki je živel v votlinah, jamah; ledenodobni človek; les. jamski les okrogli les, ki se uporablja za utrjevanje rovov v rudnikih; mont. jamski plin plin, ki se pojavlja v premogovnikih, zlasti metan; pal. jamski lev levu podobna izumrla zver iz mlajše ledene dobe; jamski medved izumrli medved iz mlajše ledene dobe; jamska hijena izumrla hijena iz mlajše ledene dobe, ki je živela v votlinah; zool. jamska kozica kozica z velikimi tipalnicami, ki živi v podzemeljskih jamah, Troglocaris schmidti; jamska mokrica mokrica, ki živi v podzemeljskih jamah, Titanethes albus
koščén -a -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na kost: koščeni izrastki / koščeno ogrodje / koščeni izdelki; nož s koščenim ročajem
  2. 2. ki ima zelo vidne, izstopajoče kosti: koščen obraz, prst; prijela ga je s svojo koščeno roko; koščeno lice / je visok in koščen človek / ekspr. koščen konj je s težavo vlekel voz zelo suh
    ♦     anat. koščeni labirint koščena, zunanja plast labirinta; koščeni polž spiralasto zaviti kanal koščenega labirinta; les. koščeni les zelo trd les
kúhati -am nedov. (ú ȗ) 
  1. 1. delati hrano (bolj) užitno z delovanjem toplote: uči se kuhati; zna zelo dobro kuhati; kuha in pospravlja; pri tej hiši se slabo kuha / kuhati kosilo, večerjo / kuha le na olju / kuhati na elektriko, plin
    // imeti hrano v vreli vodi, da postane (bolj) užitna: kuhati meso, zelenjavo; kuhati v pokriti posodi; kuha in peče; v loncu se kuha krompir / kuhati čaj, kavo; kuhati juho / kuhati kaj do mehkega / kuha samo na kuhalniku
    // imeti kaj v vreli vodi zaradi čiščenja, pranja: kuhati perilo
  2. 2. pridobivati kaj z delovanjem toplote: iz sliv kuhati marmelado; kuhati žganje / kuhati klej / kuhati, žgati apno pridobivati apno z žganjem apnenca
  3. 3. ekspr. pripravljati kako dejavnost, akcijo, navadno skrivaj, zahrbtno: možje so kuhali maščevanje; neprestano nekaj kuha; spraševal se je, kaj se kuha proti njemu
  4. 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: kar naprej kuha trmo; kuhati zavist / še vedno kuha jezo nanj
    ●     pog. kuhati mulo kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom; ekspr. bolnika je vso noč kuhala vročina imel je visoko vročino; ekspr. jezen je, da ga kar kuha zelo
    ♦     les. kuhati les pripravljati les za nadaljnjo obdelavo s segrevanjem v vroči vodi
ládijski -a -o prid. (ā) nanašajoč se na ladja 1:
  1. a) ladijska konstrukcija / ladijski dnevnik; ustaviti ladijske stroje; ladijski tovor; dajati opozorila z ladijskim zvonom; raztovarjati z ladijskim žerjavom / ladijski gredelj, kljun, krov, trebuh / izdelovati ladijske modele
  2. b) ladijski prevoz, promet; ladijski vozni red; skozi to ožino vodi najbližja ladijska pot; dobre ladijske zveze z otoki
  3. c) ladijski kuhar, zdravnik; ladijska posadka
    ♦     les. ladijski les les, zlasti hrastov, za gradnjo (manjših) ladij; ladijski pod pod iz ožjih, enako širokih desk, sestavljenih na pero in utor; deske, obdelane za tak pod; navt. ladijski prostor ladijska prostornina, namenjena za tovor, merjena v netoregistrskih tonah; ladijski telegraf priprava za prenos povelj s poveljniškega mostu v strojnico; ladijski vozli vozli, ki se uporabljajo pri delu na ladji; ladijski vpisnik knjiga luške kapitanije, v kateri so vpisane ladje s prostornino nad 10 BRT; strojn. ladijski parni kotel parni kotel, po konstrukciji prilagojen potrebam na ladji; (ladijski) vijak; teh. ladijski žeblji
masíven -vna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. ki glede razsežnosti, zlasti debeline, širine presega običajno mero: masiven steber, zid; masivna ograja, piramida / masivno gorovje / masivna postava
  2. 2. knjiž. ki ni votel, je iz celega: stvar je bila na videz masivna, v resnici pa votla / masiven kamen
    ♦     arhit. masivna opeka opeka, ki nima votlin, votlinic; polna opeka; elektr. masivni vodnik vodnik iz samo ene žice ali palice; les. masivni les les, ki ni poprej razčlenjen in potem umetno sestavljen
mêhek in mehák mêhka -o tudi -ó prid., mehkéjši stil. méčji (é ȃ é) 
  1. 1. ki se pod pritiskom (rad) udere, vda: mehka blazina, preproga / telo črva je mehko / mehki sneg jih ni držal; mehka, razmočena tla / mehki svinčnik ki ob manjšem pritisku dela vidno črto
    // ki se da (rad) gnesti, oblikovati: glina, vosek in druge mehke snovi / dobra, mehka zemlja je tam ki se da (rada) obdelovati
    // gospodje v cilindrih in mehkih klobukih
    // ki se da (rad) rezati, gristi: meso je mehko, saj se je dolgo kuhalo / grozdje, sadje je že mehko sočno, zrelo
  2. 2. ki daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: svila, žamet in druge mehke tkanine; rokavice iz dobrega, mehkega usnja / na obrazu je čutil njene mehke lase; mačka z mehko dlako / to mazilo naredi kožo mehko / držal je njeno toplo, mehko roko v svoji
  3. 3. knjiž. neizrazito izbočen, zaobljen: mehki valovi; mehke gube oblačila / mehka dolenjska pokrajina rahlo valovita
  4. 4. knjiž. ki se ne pojavlja v intenzivni stopnji, v močni obliki: odgovorila mu je z mehkim stiskom roke / po nekaj dnevih burje je postal zrak mehek topel; mehko spomladansko sonce / mehke, pastelne barve; mehka, ugašajoča svetloba / slišati je bilo mehke akorde
  5. 5. ekspr., navadno v povedni rabi obziren, popustljiv, prizanesljiv: predstojnik je bil sumljivo mehek; biti mehek s kaznjenci, z otroki / mehka materina roka
    // pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: komaj so ga začeli tepsti, že je bil mehek; oče je bil že precej mehek, zato mu je vneto dokazovala dalje
  6. 6. nav. ekspr. ki izraža prijaznost, naklonjenost: prigovarjal mu je z mehkim glasom; mehek nasmeh; pikra poteza v sicer mehkem obrazu; zazrla se je v njegove mehke, modre oči / mehko čustvo
  7. 7. nav. ekspr. občutljiv, hitro ganjen: ženske so mehke, zato hitro jokajo / mehka slovanska duša, narava
    ●     mehki pristanek vesoljske ladje, naprave pristanek, pri katerem se ladja, naprava ne razbije, poškoduje; ta jezik je mehek ima sorazmerno veliko samoglasnikov; ekspr. pomagal si je z mehko hrbtenico tako, da se je prilagodil vsaki situaciji; žarg., šport. mehka igra previdna, obzirna, neborbena igra; jajce z mehko lupino jajce, ki nima apnenčastega ovoja; publ. iskati mehke točke družbe, obrambe iskati njene slabosti, napake; ekspr. napori so veliki, gospoda pa preveč mehka neodporna, mehkužna; ekspr. imeti mehka kolena biti negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti; mati je mehkega srca, ima mehko srce je usmiljena; je hitro ganjena; pog., ekspr. do polnoči so bili že vsi (precej) mehki (precej) pijani, vinjeni; kmalu je bil mehek kot vosek pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva
    ♦     agr. mehki sir zorjen sir z večjim odstotkom vode v brezmastni snovi; mehko vino vino, ki vsebuje malo kisline, čreslovine, navadno tudi manj alkohola; anat. mehko nebo nebo iz mehkega tkiva; bot. mehka stoklasa latasta trava, ki raste na suhih tleh, Bromus mollis; fot. mehki negativ negativ, ki nastane pri premalo časa trajajoči osvetlitvi ali premalo časa trajajočem razvijanju; mehka gradacija postopno prehajanje od svetlo sivih odtenkov v temno sive; gastr. mehka moka moka iz zelo drobnih delcev; kem. mehka voda voda, ki ne vsebuje kalcijevih in magnezijevih soli; kor. mehki copatki za balet prilagojeno obuvalo z mehkim podplatom; les. mehki les les z razmeroma majhno gostoto; lingv. mehki soglasnik soglasnik, tvorjen s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; palatalni soglasnik; soglasnik, za katerim se v končnicah in obrazilih slovenskega jezika namesto glasu o pojavlja e; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; med. mehki čankar spolna bolezen z eno ali več razjedami z mehkimi robovi na spolovilih; metal. mehki svinec svinec, ki mu ni dodan kak drug element; mehke kovine kovine z majhno trdoto; mehko žarjenje žarjenje, pri katerem se kovini, zlitini zmanjša trdota; teh. mehki lot ali mehka spajka lot ali spajka z nizkim tališčem; tisk. knjiga z mehkimi platnicami s platnicami iz tanjše lepenke; um. mehki slog gotski umetnostni slog okoli leta 1400
plemenít -a -o prid., plemenítejši (ȋ) 
  1. 1. ki ima pozitivne lastnosti v moralnem, duhovnem pogledu: plemenit človek, značaj; biti plemenit / plemenit cilj; plemenita misel; plemenito dejanje; biti plemenitega srca / plemenit poklic ki se opravlja z veliko človekoljubja, požrtvovalnosti; ekspr. bil je ljudski pisatelj v najplemenitejšem pomenu te besede v najbolj pozitivnem
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom ki po kakovosti, obliki zelo presega stvari svoje vrste: preja s plemenitim leskom; kazati plemenit okus; plemenita preprostost v oblačenju / plemenito vino / plemenit ton violine zelo lep, ki vzbuja ugodje
    // lepo, skladno oblikovan: plemenita arhitektura; plemenita glava konja / plemenite kretnje; plemenite poteze njegovega obraza
  3. 3. plemiški, plemenitaški: plemenit rod; plemenita družina / biti plemenite krvi plemenitega rodu
    // kot pristavek k imenu plemiča, nekdaj Julij plemeniti [pl.] Kleinmayr
    ♦     agr. plemenita rastlina rastlina, ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti; žlahtna rastlina; les. plemeniti furnir furnir za oblaganje zunanje strani izdelkov; plemeniti les kakovosten les z lepo strukturo in barvo; metal. plemenite kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance; obrt. plemenito krzno tanko in odporno krzno z lesketajočo se dlako; teh. plemenito jeklo jeklo z izboljšanimi lastnostmi; vet. plemenita pasma konja pasma, ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti
rédek -dka -o prid., redkéjši tudi rédkejši (ẹ́) 
  1. 1. ki je bolj v tekočem kot v trdnem stanju: redka omaka; malta je preveč redka
  2. 2. razvrščen v velikih medsebojnih presledkih: redke veje; trava je zaradi suše redka; redko drevje / redki lasje; ima zelo redko brado
    // ki sestoji iz enot, razvrščenih v velikih medsebojnih presledkih: redek glavnik; redek gozd / redka mreža mreža z večjimi luknjicami; redko blago
  3. 3. skozi katerega se lahko vidi: redka megla / ekspr. redka tema
  4. 4. ki obstaja v majhni meri: promet v tistih krajih je še redek; redka naseljenost
  5. 5. ki je glede na določeno dejstvo tak, kakršnih je v določeni skupini malo: on je eden izmed redkih ljudi, ki mu je to uspelo; to vedo le redki posamezniki
    // ki je tak, kakršnih je malo sploh: knjižnica hrani več redkih starih knjig; ta rastlina, žival je redka
  6. 6. ki se pojavlja v velikih časovnih presledkih: redki streli / njegovi obiski so postajali vse bolj redki / na redke čase se vidiva malokdaj, poredkoma
  7. 7. ki se malokdaj pojavi, ponovi: dočakati redek jubilej; taki prizori v sodobni dramatiki niso redki; izkoristiti redko priložnost / postreči z izbranimi, redkimi jedmi
    // ki ima razmeroma majhno frekvenco: to so redki primeri; slovar vsebuje tudi redke besede
    ●     ta človek je redkih besed zelo malo govori; preg. goste službe, redke suknje kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi
    ♦     les. redki les les z redkimi, širokimi letnicami; metal. redke kovine kovine, ki se zaradi dragih postopkov pridobivanja redko uporabljajo
súh -a -o tudi -ó prid. (ȗ ú) 
  1. 1. ki ni polit ali prepojen z vodo ali drugo tekočino, ant. moker: obrisati kaj s suho krpo; preobleči se v suho obleko; ceste so že suhe; suha drva rada gorijo; perilo je že suho; prst je suha kot poper / domov je prišel premražen, vendar suh / evfem. razvila je dojenčka in videla, da je suh da ni opravil male potrebe
    // ki je brez vode: vodnjak je suh; suha struga
    // ekspr. ki ni solzen: kljub bolečinam so bile njegove oči suhe / suho ihtenje brez solz
  2. 2. ki ima malo vlage, mokrote: zidati hišo na suhem terenu; biti potreben pijače kot suha zemlja dežja zelo
    // suh mraz; pihati je začel suh veter; zrak je zelo suh; suha vročina / zapadlo je nekaj suhega snega / oči so se ji bleščale v suhem lesku
    // ki nima, ne vsebuje vlage, mokrote: poiskali so suho mesto za prenočevanje; imeti suho stanovanje / skorja suhega kruha; imeti suha usta
    // v katerem so zaradi izgube vlage, vode prenehali življenjski procesi: posekati suhe veje; odstranjevati rastlinam suho in orumenelo listje; drevo je že suho / človek s suho roko z roko, katere mišičje je upadlo, usahlo zaradi zmanjšanja celic; pren. biti suha veja na narodnem drevesu
  3. 3. iz katerega je odstranjena vlaga, voda zaradi konzerviranja: pripraviti zalogo suhih gob; zelena in suha krma; suho sadje celo ali narezano posušeno sadje
    // ker ni imela svežega kvasa, je zamesila s suhim
    // ki je bil izpostavljen delovanju zraka ali tudi hladnega dima zaradi konzerviranja: suhe ribe; pršut in druge vrste suhega mesa
    // ki je bil izpostavljen delovanju vročega dima zaradi konzerviranja: suha krača; kuhati skupaj z ričetom tudi suha svinjska rebra
  4. 4. nav. ekspr. v katerem ni (veliko) padavin: marec je navadno suh; lepa in suha jesen / Avstralija je zelo suha; suho podnebje / suho vreme se bo nadaljevalo
  5. 5. pri katerem se ne uporablja tekočina: suhi proizvodni postopki / suho brisanje, umivanje / suhi šampon; suho britje britje, pri katerem se ne uporablja milnica, navadno z električnim brivskim aparatom; suho stranišče stranišče brez izplakovanja s tekočo vodo
  6. 6. ki ima na telesu razmeroma malo tolšče, mesa, ant. debel: zelo suh človek; bil je velik in suh; suha krava; suh kot kost, prekla, trska / suhe noge / postati suh v obraz
  7. 7. ki ima, vsebuje zelo malo maščobe, masti: suha krema za obraz / ima zelo suhe lase / pečenka je bila zažgana in suha premalo sočna; to meso je preveč suho pusto
  8. 8. v zvezi suha južina pajku podobna žival z zelo dolgimi nogami in majhnim telesom: po zidu je plezala suha južina; noge ima kot suha južina
  9. 9. ekspr. ki se ne da vplivati čustvom: postati suh pravnik / suhi prakticizem
    // ki ne izraža čustev: s suhim glasom zavrniti koga; v nekaj suhih stavkih mu je sporočila svojo odločitev / to je rekel s suhim humorjem brez čustvene prizadetosti; suhi smeh; stil te knjige je zelo suh brezoseben
    // njegovo pripovedovanje se zdi nemogoče, vendar je suha resnica čista, gola resnica
    ●     suhi kašelj kašelj brez izmečka; pog. že sredi meseca je (čisto) suh brez denarja; ekspr. moj kozarec je že suh v njem ni več vina; suhe barve, barvice barve, barvice v obliki svinčnika ali paličice, pri katerih se ne uporablja voda; suha hrana nekuhane, ohlajene ali konzervirane preprostejše jedi, navadno kot hrana za na pot; suha juha juha iz vode, v kateri se je kuhalo prekajeno meso; suha roba leseni izdelki domače obrti; suha tinta barvilo v obliki goste mase za polnjenje kemičnih svičnikov; kemično črnilo; knjiž. v daljavi so zagledali suho zemljo kopno; ekspr. imeti suho grlo biti žejen; ekspr. to je bilo sedem suhih let čas brez uspehov pri delu, v kaki dejavnosti; čas revščine, pomanjkanja; suho zlato ekspr. tvojih besed ne morem vzeti za suho zlato ne verjamem ti popolnoma; star. skrinja, polna suhega zlata zlatnikov, cekinov; ekspr. ta človek je vreden suhega zlata je zelo dober, pošten; suh je kot poper nima denarja
    ♦     adm. suhi žig reliefno oblikovan, brezbarven žig, pri katerem se znak odtisne s stisnjenjem kovinskega pozitiva in negativa; agr. suha gniloba bolezen sira, pri kateri postane skorja zelo suha, razjedena; suha snov snov, ki ostane po (umetnem) odstranjevanju vode, vlage iz rastlin, živil; suho vino vino, ki ima zaradi zelo majhne količine sladkorja, ki ni povrel, kiselkast ali trpek okus; alp. suhi plaz plaz suhega snega, ki se v gostem oblaku razprši po zraku; pršni plaz; elektr. suhi člen galvanski člen, v katerem je elektrolit zgoščen v želatinasto snov; fiz. suha para para s temperaturo vrelišča, v kateri je v plinastem stanju že vsa tekočina; gastr. suha klobasa zelo posušena kranjska klobasa; suha kvaša kvaša brez kisa ali vina in prekuhane vode; geogr. suha jama kraška jama, v kateri ne teče voda; grad. suhi zid kamnit zid, pri katerem fuge niso zapolnjene z malto; kem. suha destilacija razkroj organskih snovi pri višji temperaturi brez dostopa zraka; kozm. suha koža koža, ki izloča malo maščobe; les. zračno suhi les les, ki zaradi doseženega higroskopskega ravnotežja z zunanjo vlažnostjo nima več možnosti nadaljnjega naravnega sušenja; mont. suha separacija separacija brez vode, ročno, po teži; navt. suhi dok dok na kopnem; šport. suhi trening pripravljalna vadba za plavanje, smučanje, ki ne poteka v vodi, na snegu; teh. suhi led ogljikov dioksid v trdnem stanju; (suha) pena zelo obstojna pena za suho čiščenje tekstilnih talnih oblog; um. suha igla grafična tehnika, pri kateri praskanje v bakreno ploščo omogoča neostro risbo; odtis v tej tehniki; vrtn. suha roža cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji; zool. suhe južine pajkovci s členastim zadkom in dolgimi nogami, Opiliones
téhničen -čna -o prid. (ẹ́) 
  1. 1. nanašajoč se na tehniko:
    1. a) tehnični izdelki / tehnični izum, napredek; tehnična pomoč; tehnično sodelovanje / tehnični kamen; tehnično in jedilno olje / tehnična izobrazba / tehnična inteligenca / tehnična in teoretična fizika; tehnična matematika / tehnični jezik, slovar / tehnični svinčnik patentni svinčnik z mino; tehnična pisava pisava s tiskanimi črkami predpisane oblike
    2. b) tehnični oddelek trgovine / tehnična opremljenost laboratorija
    3. c) tehnična izboljšava postopka, stroja / tehnični pripomočki pri pouku / tehnična dovršenost, spretnost
  2. 2. nanašajoč se na lastnosti česa glede na delovanje, uporabo: tehnični podatki o avtomobilu, stroju; aparatu so priložena tehnična navodila / tehnični predpisi; tehnični pregled proge, stavbe
  3. 3. nanašajoč se na praktično uresničitev dela, naloge: tehnični delavec, direktor, urednik; tehnično osebje / tehnična napaka, težava / teoretična in tehnična rešitev problema; tehnično delo
    ♦     ekon. tehnična norma norma, določena z merjenjem, izpopolnjevanjem delovnega postopka; fiz. tehnična atmosfera tlak 1 kiloponda na 1 cm2; gled. tehnična vaja preizkus likovne opreme na odru; les. tehnični les ves les razen drv; šol. tehnični pouk predmet, pri katerem se poučujejo tehnična pisava, tehnično risanje, osnove strojništva, elektrotehnike in prometne vzgoje; šport. tehnični knockout sodnikova prekinitev boksarskega boja zaradi nesposobnosti enega od tekmovalcev za boj ali obrambo; tehnične discipline discipline, zlasti atletske, pri katerih v večji meri prevladuje tehnična spretnost športnika; tehnična napaka pri košarki napaka zaradi kršitve pravil vedenja, ki jo med igro naredi igralec ali trener in se kaznuje s prostim metom; teh. tehnični prevzem strokovni ogled opravljenega dela, zlasti v gradbeništvu, pri katerem se ugotavlja skladnost izvedbe z odobrenim načrtom; tehnično risanje
têžek in težák têžka -o tudi -ó prid., téžji (é ȃ é) 
  1. 1. ki ima razmeroma veliko težo: valiti težke sode; težka butara; kot svinec težki kovčki / težek moker sneg lomi veje; polni klasi so težki / težek zimski plašč debel
    // z izrazom količine izraža težo, ki se ugotavlja s tehtanjem: je petinsedemdeset kilogramov težek in stoosemdeset centimetrov visok / koliko je težek koliko tehta
  2. 2. ki je iz debelih, velikih sestavnih delov: težki čolni; težki tovornjaki vozijo po cesti; težke krojaške škarje; težko pohištvo / težki oblaki veliki, temni
    // težki portali masivni; težke črne kite debele
    // težka mehanizacija stroji z veliko zmogljivostjo, zlasti za opravljanje zemeljskih del
  3. 3. ki izraža, kaže telesni napor: težka hoja / težko dihanje, sopenje / težki koraki trdi, glasni; težki udarci na vrata
  4. 4. za katerega je potreben velik trud, spretnost, sposobnost: težek poklic, študij, vzpon; odgovor na to vprašanje je težek; pred njim je bila težka bitka; težka naloga / piše v težkem jeziku zapletenem, nejasnem; težek nasprotnik težko premagljiv; težek učni načrt zelo zahteven; vinograd ima na težkem zemljišču zelo neugodnem za obdelavo; težka knjiga težko razumljiva
    // za težko delo ni sposoben fizično naporno; pred seboj ima težek dan zelo naporen
  5. 5. ki prinaša dosti težav, neprijetnosti: težka bolezen; težka kazen, novica; zadela ga je težka nesreča zelo huda
    // izvedeti težko resnico zelo neprijetno
    // težek poraz zelo velik, s hudimi posledicami; težka napaka, zabloda, zmota; težka obtožba / težka preteklost polna težav, trpljenja; težko umiranje; težko življenje / težka operacija zelo nevarna; težka poškodba
    // ki zelo otežuje življenje, delo: postaviti komu težke pogoje; živeti v težkih razmerah / biti v težkem položaju
    // ki povzroča pomisleke, omahovanje: težka izbira, odločitev / težka odpoved; to je bila zanj težka žrtev
  6. 6. ki prizadeva žalost, bolečino: težek spomin; smrt staršev je bila zanj težka izguba; težke misli; težka slutnja; težko slovo
    // ki izraža, kaže žalost, bolečino: težek vzdih / težek pogled žalosten; strog
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: težka bolečina; težka bridkost srca; težka žalost
  7. 7. ki povzroča neprijetno telesno počutje: težek vonj, zadah; težek zrak
    // nav. ekspr. zelo neprijeten, mučen: v prostoru je zavladal težek molk / imeti s kom težek pogovor; to je težka zadeva
  8. 8. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki; hud: biti pod težkim pritiskom; težka skrb, žalitev / težki notranji boji; težki davki visoki; težek naliv močen, hud; pasti v težko krizo; težka megla, tema gosta
  9. 9. ki ima določeno značilnost v visoki meri: težek bolnik, ranjenec / ekspr.: težek tat velik; težek kmet bogat, velik; težek milijonar / ekspr., z oslabljenim pomenom vreči stran težke milijone
  10. 10. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: težek parfum; težke cigarete; težka pijača
    // težko prebavljiv: težka hrana / težka večerja
  11. 11. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se telesno ali duševno slabo počuti: bil je težek od skrbi; čutil se je težkega in bolnega / po kosilu je postal težek zelo zaspan
    // od vina je imel težko glavo neprijeten občutek v glavi
  12. 12. pog. siten, nadležen: kadar je pil, je postal težek; težka ženska
    // ki se nerad prilagaja okolju, zahtevam; težaven: težek otrok / težek značaj
    ●     pog. pri kupčiji je zaslužil težek denar dosti denarja; ekspr. govoril je s težkim glasom z nizkim, globokim; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; ekspr. težek križ si je naložil na rame sprejel je veliko skrb, odgovornost; ekspr. jé težki kruh rudarjev preživlja se s težkim rudarskim poklicem; pog. ta človek je težek milijone ima veliko milijonov; evfem. težek odgovor boš dajal pred Bogom v krščanskem okolju pred Bogom si zelo kriv; ekspr. za vse je plačal težek račun je moral dosti pretrpeti; ekspr. to je zadalo trgovini težek udarec jo je zelo prizadelo; narediti se težkega s sprostitvijo mišic otežiti komu dvig; težka atletika atletika, ki obsega dviganje uteži, rokoborbo, boks; težka industrija industrija, ki proizvaja velike stroje, naprave, zlasti za opremo tovarn; ekspr. biti težke krvi miren, nerazburljiv, vztrajen; imeti težke noge težko hoditi; ekspr. varuj se ga, ima težko pest, roko močno udari; ekspr. s svojo odločitvijo mu je prizadel težko rano ga je zelo prizadel; ekspr. v roke so dobili težko ribo pomembnega nasprotnika; pomembnega člana kake organizacije, skupine; pri pisanju ima težko roko močno pritiska, okorno piše; ekspr. imeti težko sapo oteženo, težko dihati; pog. ima težke zveze zelo pomembne; veke so mu postale težke postal je zaspan; ekspr. dom je zapustil s težkim srcem nerad, z obžalovanjem; poln skrbi; ekspr. otroci mu delajo težko srce ga žalostijo; mu povzročajo skrbi; vsak začetek je težek
    ♦     agr. konj težke pasme pasme, ki se goji za prevažanje težkih tovorov; kokoš težke pasme pasme, ki se goji zlasti zaradi mesa; težka prst, zemlja prst, zemlja z več glinenimi primesmi in manj peska in organskih snovi; grad. težki beton beton, v katerem je barit; jur., do 1930 težka ječa; kem. težki vodik stabilni težki izotop vodika; težka voda voda, v kateri je težki vodik; les. težki les les z veliko gostoto; metal. težke kovine kovine z veliko gostoto; težka valjalna proga valjalna proga za valjanje kovinskih, navadno jeklenih blokov; obrt. težka konfekcija oblačila iz debelejšega blaga, zlasti plašči; težka obutev; strojn. težko olje olje z vreliščem med 230° in 350° C; šah. težka figura trdnjava ali dama; šport. težka kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže nad 83 kg; teh. težki bencin bencin z višjo gostoto in vreliščem med 100° in 150° C; voj. težki top top s kalibrom cevi nad 155 mm; težka artilerija artilerija s kalibrom cevi nad 155 mm; težka strojnica na podstavek, vozilo, letalo pritrjeno avtomatsko orožje za streljanje na večje cilje; mitraljez; težko orožje orožje večjega kalibra ali večje teže
tŕd -a -o tudi -ó prid., tŕši (ȓ ŕ) 
  1. 1. ki se pod pritiskom ne udere, vda (rad): trda blazina, postelja / trd živalski oklep / hoditi po trdem snegu; trda, uhojena pot / ekspr. spati na trdih tleh / trdi svinčnik ki tudi ob večjem pritisku dela manj vidno črto
    // ki se ne da (rad) raziti, obdelovati: trda kamnina; trda skala; trd kot beton
    // ki se ne da (rad) gnesti, oblikovati: trda snov; trdo testo / ta zemlja je še trda se še ne da (rada) obdelovati
    // trdi in mehki klobuki
    // ki se ne da (rad) rezati, gristi: trd kruh, sir; trda lupina jabolka; trda skorja; trdo meso starih živali / sadje je še trdo še ni sočno, zrelo
  2. 2. ki daje pri dotiku, prijemu občutek neugodja: trd ovratnik; trdo poškrobljeno platno; trdo sukno; trdo usnje / trda dlaka / trda, raskava koža na dlaneh
  3. 3. ekspr. manj gibljiv, težko gibljiv: ima trde prste; trdo koleno / trd volan / biti ves trd od mraza, strahu / biti trd kakor mrlič negiben, tog
    // ki ne izraža, kaže lahkotnosti: trdi gibi; trda hoja / trd izgovor tujih besed / trd ritem
  4. 4. nav. ekspr. ki prinaša trpljenje, težave: to so bili trdi časi; trda stvarnost / trdo življenje / trd boj; do tja je še več ur trde hoje naporne; trdo delo težko, težaško
    // trda preizkušnja huda, težka
  5. 5. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: trd stisk roke; trd udarec po mizi / star. trd spanec trden
    // knjiž. trda revščina huda, velika
    // zunaj je trda tema popolna; ekspr. delati do trde noči; knjiž. letos je trda zima huda, zelo mrzla
    // knjiž.: trde barve močne, izrazite; trda svetloba
  6. 6. ekspr. strog, neprizanesljiv: trd, a pravičen mož; biti trd do otrok, z otroki / trd značaj / trda očetova roka / trda pravica / trda kazen
    // neuklonljiv, nepopustljiv: trd, neprijazen človek / kljub mučenju je ostal trd in ni ničesar izdal / trd kmet
  7. 7. nav. ekspr. ki ne vsebuje, izraža prijaznosti, naklonjenosti: reči kaj s trdim glasom; trd pogled; trde besede / na obrazu so se mu prikazale trde poteze; njegove oči so ostale trde in mrzle
  8. 8. nav. ekspr. neobčutljiv, brezčuten: sčasoma je postal trd, nič več ga ni prizadelo
    ●     ekspr. to besedilo bo za prevajalca trd oreh je težko prevedljivo; ekspr. streti trd oreh rešiti težko, neprijetno stvar; trdi pristanek letala pristanek, pri katerem se letalo lahko razbije, poškoduje; pog., ekspr. gostje so že trdi pijani, vinjeni; ta jezik je trd ima sorazmerno malo samoglasnikov; jezik pripovedi je okoren, trd slovnično, stilno neizoblikovan; nizko ranjenec je že trd mrtev; ekspr. učenec je trde glave, ima trdo glavo se težko uči; žarg., šport. trda igra neobzirna, zelo borbena igra; ekspr. ima trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. on potrebuje trdo roko odločno, dosledno vodstvo; ekspr. vladati s trdo roko odločno, s silo, nasiljem; ekspr. iti skozi trdo šolo življenja imeti težko življenje; pog. štedilnik na trdo gorivo trdno gorivo; on je trdega srca, ima trdo srce je neusmiljen, neprizanesljiv
    ♦     agr. trdi sir zorjen sir z manjšim odstotkom vode v brezmastni snovi; trdo vino vino, ki vsebuje veliko kisline, čreslovine, navadno tudi več alkohola; anat. trda mrena zunanja ovojnica centralnega živčevja; trdo nebo sprednji, koščeni del neba; elektr. trdi disk naprava z elektronsko opremo in vrtečo se magnetno ploščo za shranjevanje informacij; fot. trdi negativ negativ, ki nastane pri predolgo časa trajajoči osvetlitvi ali predolgo časa trajajočem razvijanju; trda gradacija ostro prehajanje od bele barve v črno brez vmesnih sivih tonov; jur. trdo ležišče nekdaj poostritev prestajanja zaporne kazni ali ukrep med kazensko preiskavo, po katerem mora kaznjenec, preiskovanec spati na golih deskah; kem. trda voda voda, ki vsebuje raztopljene kalcijeve in magnezijeve soli; kor. trdi copatki za ples na prstih prilagojeno obuvalo s trdo kapico in podplatom; les. trdi les les z razmeroma veliko gostoto; lingv. trdi l [ł] l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev na mehkem nebu; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; med. trdi čankar razjeda s trdimi robovi, značilna za prvi stadij sifilisa; metal. trdi svinec svinec, ki mu je dodan antimon; trde kovine kovine z veliko trdoto; muz. trdi zastavek zastavek, pri katerem sta glasilki tesno skupaj; teh. trdi lot ali trda spajka lot ali spajka z visokim tališčem; tisk. knjiga s trdimi platnicami s platnicami iz debelejše lepenke
zavŕtati -am dov. (r̄) 
  1. 1. z vrtanjem prodreti v kaj: zavrtati v desko; s svedrom zavrtati v les / z lopatico zavrtati v pesek
    // z vrtanjem narediti, da koničasti del česa prodre v kako snov: zavrtati sveder v les
  2. 2. redko z vrtanjem narediti, izoblikovati; izvrtati: zavrtati luknjo; zavrtali so nove rove
  3. 3. ekspr. začeti vztrajno poizvedovati, izpraševati o čem: z odgovori ni bil zadovoljen, zato je zavrtal naprej / ali jih poznate, je zavrtal preiskovalec
    // v zvezi z v začeti vztrajno izpraševati: po predavanju so zavrtali vanj z vprašanji / kaj pa zdaj, so zavrtali v mater
  4. 4. ekspr., s prislovnim določilom prodreti: zavrtati do dna, jedra zadeve; zavrtati v bistvo problema
  5. 5. nav. 3. os., ekspr. pojaviti se s spreminjajočo se intenzivnostjo: v hrbtenici je zavrtala bolečina; brezoseb. zavrtalo mu je v zobu; pren. v srcu mu je zavrtal črv dvoma
    ●     ekspr. zavrtati oči, pogled v koga preiskujoče, ostro pogledati koga; nepremično začeti gledati koga
skladóven tudi skládoven -vna -o prid. (ọ̄; á) nanašajoč se na sklad: skladovna ploskev / delitev skladovnega denarja
♦ les. skladovni les les, ki se meri zložen v skladovnico; prostorninski les; teh. skladovni spoj spoj, pri katerem sta kosa pločevine položena drug na drugega
vézati in vezáti véžem nedov. (ẹ́ á ẹ́) 
  1. 1. z namestitvijo vrvi, traku, verige okrog česa delati, da to je, ostane skupaj: vezati lase; žrtvam so vezali noge in roke; vezati smuči z jermeni / vezati koruzne storže; vezati dračje v butaro; vezati pšenico v snope / vezati lončeno posodo za zaščito, trdnost jo obdajati z žico
    // vezati trte h kolom privezovati; vezati čoln, ladjo v pristanišču / vezati konce niti zavezovati; dolgo si je vezal kravato / vezati vozel
    // na tak način delati, izdelovati: vezati metle, šopke; v mladosti je vezal splave
  2. 2. delati, da je kaj
    1. a) skupaj, združeno: hodnik veže stanovanjske prostore / korenine vežejo zemljo; sila, ki veže sonce in planete
    2. b) dostopno: cesta, pot veže tovarno z javno cesto; most veže otok s kopnim
      // delati, da kaj postane celota, eno: vezati glasove v besede / ljubezen ju veže v veselju in trpljenju; ekspr. otroci so ju trdno vezali
  3. 3. teh. na določen način, z določenimi pripravami delati, da je kaj tako skupaj, da tvori celoto: vezati kovinske, lesene dele; vezati ostrešje; vezati električne vodnike; vezati z lesenimi klini, kovicami
  4. 4. obrt. šivati, lepiti (natisnjene) pole in jih spajati s platnicami in hrbti: vezati knjigo / vezati v platno, usnje
  5. 5. delati, da ima kdo s kom kaj skupnega: veže jih jezik, kultura; vežejo jih sorodstvene vezi so sorodniki
    // vežejo ju nekdanji skupni nastopi; z njim ga je vezalo enako mišljenje / veže ju prijateljstvo
  6. 6. delati, povzročati, da se kdo ne more svobodno premikati: spone so ga trdno vezale / obleka veže / ekspr. nemoč mu veže korake
  7. 7. delati, povzročati, da kdo mora ravnati v skladu z dogovorjenim, sklenjenim: veže ga dolžnost, obljuba, prisega, ekspr. beseda; pogodba, zakon jih ne veže
    // delati, da je kdo dolžen
    1. a) ravnati se po čem: pri izbiri zaves so jo vezale barve sten in pohištva
    2. b) izpolniti svoje dolžnosti: družina, služba ga veže; ne prisegaj, nočem te vezati; vezal se je za eno leto v gledališču
  8. 8. nedov. in dov., v zvezi z na delati, povzročati, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: trgovino so vezali na enega samega dobavitelja / s prijaznostjo jih je vezal nase; nanjo ga ne veže nič več; začel se je vezati na novo družbo in okolje / vezati se na tradicijo; vezati se na zemljo / spomin ga veže na rojstni kraj
    // delati, povzročati, da ima kdo do koga pozitivna čustva; navezovati: vse bolj ga je vezala nase; počasi sta se vezala drug na drugega
  9. 9. z orodnikom delati, da je kaj v kaki zvezi, odvisnosti: vezati študij psihologije s pedagogiko; stensko slikarstvo se veže z arhitekturo / njegovo delo se veže s slovenskim gledališčem / vezati prodajo otrobov s prodajo moke
  10. 10. nedov. in dov., v zvezi z na delati, da je uresničitev, veljavnost česa odvisna od uresničitve, izpolnjevanja česa drugega: prenos posesti sta vezala na preskrbo starih staršev / vezati pogodbo na pogoje, rok
  11. 11. nedov. in dov., ptt delati, da kdo dobi telefonsko zvezo z drugim telefonskim priključkom: centrala, telefonist veže; takoj so jo vezali z njegovo novo številko; direktno vezati
  12. 12. nedov. in dov., fin. s pogodbo določati rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z vloženim denarjem: vezati hranilno vlogo / podjetje je vezalo sredstva na tri leta / vezati denar v banki
    // omejevati razpolaganje z vrednostnim papirjem na pogoj, naveden na njem; vinkulirati: vezati hranilno knjižico
  13. 13. delati, povzročati, da kaj postane sestavni del tega, v čemer se nahaja: krvno barvilo veže kisik; snov, ki veže nafto; kemično vezati
    // nepreh. imeti vezalno lastnost, moč: apno, cement, mavec veže; lepilo veže po nekaj urah
    ●     star. stala sta pred hišo in vezala besede se pogovarjala; vezati birmo biti za botra; ekspr. otrobe vezati vsebinsko prazno govoriti; knjiž. spanec ji je začel vezati oči postala je zaspana; publ. vezati začetke te ideologije na romantiko povezovati jih z romantiko; premlad si še, da bi se že vezal se poročil; ekspr. ni si pustil vezati rok hotel je svobodno odločati
    ♦     elektr. vzporedno, zaporedno vezati; fin. vezati valuto na vrednost marke; gastr. vezati dodati juhi, omaki mešanico rumenjaka in smetane, da se maščoba enakomerno porazdeli in jed izboljša; kem. vezati spojine z vodo v hidrate; atom kisika se veže z dvema atomoma vodika; les. vezati (deske) na pero in utor; lingv. predlog pri se veže z mestnikom ima poleg sebe samostalnik v mestniku; voj. vezati sovražnikove sile s svojo navzočnostjo zadrževati jih na določenem področju
lepíti in lépiti -im, tudi lépiti -im nedov. (ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. z uporabo lepila pritrjevati kako stvar na drugo: lepiti plakate; lepiti tapete na steno, znamke na kuverte; lepiti na podlogo
    // z uporabo lepila povzročati, da se kaj sprime, zlepljati: lepiti raztrgane liste v knjigi; lepiti plasti / lepiti kuverte zalepljati
    // lepiti cigareto s slino zlepljati papirček, v katerega je zavit tobak; njeno delo je, da lepi škatlice z lepljenjem izdeluje; pren. lepiti življenje iz drobcev
  2. 2. imeti lepilno lastnost, moč: ta klej slabo lepi; izsušeno lepilo ne lepi več
transpórten -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na transport: transportni stroški / transportni delavci; transportna ladja; transportno podjetje / transportno skladišče
♦ fot. transportni mehanizem mehanizem iz vretena z zobci in navijalnega vretena, ki grabi in premika filmski trak v fotografskem aparatu
uležáti se -ím se dov. (á í) z ležanjem, neuporabo doseči potrebno, ustrezno kakovost: meso se mora uležati; jabolka so se že uležala; pivo, vino se je dobro uležalo / gnojijo le z gnojem, ki se je uležal; njive letos niso obdelali, da bi se zemlja uležala / pred tiskom se mora papir dobro uležati
● ekspr. vtisi za umetniško obdelavo se morajo uležati se urediti; se časovno odmakniti
zráčen1 -čna -o prid. (ā) nanašajoč se na zrak: zračni mehurčki; zračna plast / močen zračni sunek; zračni tok; zračni vrtinec je dvignil streho / nizek, visok zračni tlak; zračni upor; zračna temperatura; zračna vlaga / zračni filter filter za filtriranje zraka; ležati na zračni blazini blazini, napolnjeni z zrakom; zračna tlačilka za kolo / zračno hlajenje / zračni napad; zračni promet / zračna kopel bivanje, gibanje, navadno v kopalkah, na zraku
// zračna črta najkrajša razdalja med dvema krajema
// publ. po zračnem mostu prepeljati potnike prepeljati jih z letali in helikopterji; prevoz po zračni poti po zraku, z letalom; zračno ladjevje letala, letalstvo
// publ. zračni pirat kdor ugrabi letalo s potniki in posadko zlasti iz političnih vzrokov
♦ aer. zračna pot del zračnega prostora, določen z višino, širino in smerjo, v katerem se giblje letalo med dvema letališčema; bot. zračne korenine korenine, ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka; fiz. normalni zračni tlak zračni tlak, ki ustreza tlaku 760 mm visokega živosrebrnega stolpca; jur. zračni prostor prostor nad zemeljsko površino, ki spada pod oblast določene države; nevtralni zračni prostor; kem. zračni kisik; med. zračna embolija; meteor. navzdoljnji, navzgornji zračni tok; območje, področje visokega zračnega tlaka; zračna masa ali zračna gmota zrak nad večjim področjem, ki ima približno enake fizikalne lastnosti; zračno zrcaljenje optični pojav v ozračju zaradi loma in popolnega odboja svetlobe; mont. uvlečni zračni tok zračni tok za zračenje pod pritiskom; obrt. zračna petlja verižna petlja; strojn. zračni propeler; zračna črpalka; zračna razredčevalka vakuumska črpalka; šport. zračna puška puška na zračni pritisk za športno streljanje; teh. zračni jašek jašek za dovajanje svežega zraka; zračna blazina zrak, ki ga vozilo z veliko silo potiska podse; vozilo na zračno blazino motorno kopensko in vodno vozilo, ki drsi na zračni blazini; zool. zračni prostor prostor med jajčnima ovojnicama na topem koncu jajca, napolnjen z zrakom za zarodek
lésen -sna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na les m:
  1. a) lesni izdelki; kuriti z lesnimi odpadki / gnojiti z lesnim pepelom; lesno oglje
  2. b) lesni kombinat; lesna industrija, obrt, trgovina; lesno gospodarstvo, podjetje / lesni in gozdni delavci; lesni tehnik / lesni črv; lesni vijaki; lesna goba goba, ki raste na deblih, štorih ali na vgrajenem lesu
  3. c) lesni prirastek / lesno vlakno
  4. č) prevzela ga je lesna tišina
    ♦     agr. lesni brst brst, iz katerega se razvije mladika; bot. lesna rastlina rastlina, ki ima olesenelo steblo; farm. lesni špirit metanol, metilalkohol; gozd. posekati 100 m3 lesne gmote količine lesa; lesna trohnoba glivična bolezen iglavcev, pri kateri se les rdečkasto obarva; grad. lesni beton beton z dodatkom žagovine; lesni cement cementna malta z dodatkom žagovine; kem. lesni katran katran, ki nastane pri suhi destilaciji lesa; lesni plin generatorski plin iz lesa za pogon motorjev; les. lesna moka zmleti lesni odpadki kot industrijska surovina; lesna volna grobi volni podoben lesni proizvod; papir. lesni papir; teh. lesna celuloza
napéti -pnèm dov., napél; nam. napét in napèt (ẹ́ ȅ) 
  1. 1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročiti
    1. a) da doseže kaj največjo mogočo dolžino: napeti jermen, struno, vajeti, vrvico; pren., ekspr. napeti kredit do skrajnih možnosti
    2. b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napeti pregrinjalo, rjuho
      // s takim potegovanjem dati, spraviti kam: napeti platno na les, v okvir; napeti streho nad šotor; napel je nove strune na kitaro / napeli so tristo metrov dolgo smučarsko vlečnico napeljali, zgradili; pren., ekspr. njihovo potrpljenje je napel do skrajnosti; učne načrte so preveč napeli
  2. 2. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napel jadra; zajel je sapo in napel lica; zaradi nenadnega sunka vetra se je dežnik močno napel / napeti prsi izbočiti
  3. 3. nav. ekspr. narediti, da postane kaj po obsegu večje: brsti so se že napeli; izdatna hrana mu je napela želodec; pri petju so se mu napele žile na sencih
    // nav. 3. os. povzročiti, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: sveža krma je kravo napela; brezoseb. konje je napelo
  4. 4. spraviti kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napel je brzostrelko in sprožil; napeti lok
  5. 5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napeti mišice; čeprav je napel ušesa, ni nič slišal / napeti misli, spomin / vso voljo je napel, da bi ostal miren
    ●     knjiž., ekspr. doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero nisem preveč zahteval; ekspr. zdaj bomo napeli drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; slabš. napeti šobo z našobljenjem pokazati nejevoljo, užaljenost; ekspr. tudi njega smo napeli za denar smo ga pregovorili, prepričali, da ga je dal; ekspr. pri njem bo treba vajeti bolj napeti biti bolj strog, zahteven do njega
    ♦     anat. napeti glasilke; navt. napeti jadro napraviti, da ga veter ne boči, zaradi večjega izkoriščanja njegove sile
rézati réžem nedov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. s pritiskanjem, potegovanjem z ostrim predmetom, rezilom
    1. a) delati kose, dele: rezati blago; rezati kovino; rezati kruh, meso; rezati z nožem, s škarjami; ročno, strojno rezati / rezati na krhlje, rezine; rezati počez, podolgem / plug reže in obrača zemljo / nepreh. kosa dobro reže; nož reže na obe strani / ekspr. ladja reže valove; lastovica s krili reže zrak
    2. b) odstranjevati: rezati poganjke, veje; hujšal je, kot bi meso rezal z njega zelo, hitro
      // rezati dlake, nohte
    3. c) oblikovati, delati: rezati kvadrate iz pločevine; rezati podobe v les, linolej / rezati zobotrebce; začela je rezati obleko krojiti
  2. 2. odstranjevati spolne žleze; skapljati: rezati bika; prašiča bo treba dati rezat
  3. 3. ekspr. boleče se zajedati v kaj, pritiskati ob kaj: naramnice nahrbtnika me režejo; verige so ga rezale v zapestja; očala režejo za ušesi
    // povzročati neprijeten, pekoč občutek zaradi nizke temperature: voda je kar rezala / mraz reže do kosti zelo, hudo je mraz; brezoseb. noč je bila mrzla, da je rezalo v lica
    // povzročati neugodje, bolečino: njegove besede so nam rezale srce; stokanje ranjencev nam je rezalo živce / v prsih me nekaj reže
  4. 4. ekspr. prekinjati določeno stanje: kriki režejo tišino / avtomobilski žarometi so rezali temo
  5. 5. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj: železniška proga reže pobočje; potok je podolgem rezal dolino
  6. 6. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, premikati se: rezala sta jo proti morju; parnik jo je rezal z vso hitrostjo; rezati jo peš
  7. 7. ekspr. peti, igrati (na glasbilo): godba je rezala koračnice; pevci so rezali same vesele pesmi
    ●     ekspr. vino reže je rezno, rezkega okusa; ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal; pog., ekspr. jutri jo bodo rezali operirali; ekspr. še vedno mu oče reže kruh daje sredstva za življenje; pog. z avtom rezati ovinek prevoziti ga v skoraj ravni črti; publ. rezati proračun omejevati, zmanjševati; žarg., igr. rezati z adutom, s tarokom prevzemati vzemke z adutom, s tarokom; nar. vzhodno oče ga je rezal s palico tepel, pretepal; pog. zmeraj ga ven reže rešuje iz neprijetnega, zapletenega položaja
    ♦     agr. rezati krompir za seme tako, da ima vsak del eno ali več očes; rezati vino mešati ga z vinom druge kakovosti ali sorte zaradi poenotenja kakovosti; rezati na čep; teh. rezati s plamenom
olúžiti -im, in olužíti in olúžiti -im dov. (ū ȗ; ī ú) 
  1. 1. les. z lužilom povzročiti v lesu spremembo naravnega barvnega tona in bolj vidno strukturo: olužiti les, vrata
  2. 2. teh. odstraniti vrhnjo, zgornjo plast s kovine z luženjem: pred cinjenjem ta mesta pločevine olužimo
    ●     star. pred vsemi ga je olužil ostro opomnil, oštel
aviónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na avion; letalski: avionski motor, radar / avionska pošiljka; poslati pismo z avionsko pošto / avionski posnetek
♦ les. avionski les smrekov les počasne rasti in brez grč
brúsen -sna -o prid. (ȗ) ki je za brušenje: brusni kamen, papir, stroj; brusna plošča / brusno olje
♦ les. brusni les les za pridobivanje lesovine
čêliti -im in čelíti čélim nedov. (é; ī ẹ́) gladko prisekovati ali prirezovati: čeliti snope, slamo
♦ les. čeliti les prižagovati les pravokotno na vzdolžno os ali prižagovati ga na določeno dolžino
čŕn -a -o stil. -ó prid. (ŕ) 
  1. 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja
  2. 2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno pivo, vino; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel
    // ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez
  3. 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje
    // ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo
  4. 4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji
  5. 5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna
    ●     publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno
    ♦     antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; geogr. Črna gora; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna
délati -am nedov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. zavestno uporabljati telesno ali duševno energijo za pridobivanje dobrin: delati in počivati; dela od jutra do večera; vse življenje je delal; cel dan je delal na polju, pri stroju, v pisarni; delati fizično, umsko; pridno, težko delati; na roko delati ročno; učiti otroka delati; dela kakor za stavo, ko mravlja, ko nor; dela kot črna živina / zelo je delal, da je naredil v tako kratkem času se je trudil
    // navadno s prislovom opravljati delo na določenem področju: kulturno, politično delati / delati proti okupatorju; dela za narod; dela z mladino / dela pri društvu, v organizaciji / delati za odpravo zaostalosti, v korist človeštva
    // navadno s prislovom izpolnjevati, opravljati kako nalogo: novi odbor slabo, uspešno dela; novi člani ne delajo tako, kot se je od njih pričakovalo; nekatere naše organizacije sploh ne delajo / pog.: avto mu dobro dela; vse naprave odlično delajo delujejo
  2. 2. opravljati delo na kakem področju celotnega proizvajalnega procesa kot vir zaslužka: ugotoviti, koliko ljudi dela v industriji, kmetijstvu; dela v rudniku, v tovarni / dela pri črpalni napravi, pri odpremljanju blaga; dela v sprejemnem oddelku; dela kot skladiščnik / pog. nekateri otroci še hodijo v šolo, drugi pa že delajo so zaposleni; delati honorarno, priložnostno / v službi dela dopoldne in popoldne; dela osem ur dnevno
    // imeti opravka s čim kot predmetom svoje zaposlitve, dela: delati s kemikalijami; knjižničarji delajo s knjigami / pog. nerad dela z ljudmi
  3. 3. preh., s širokim pomenskim obsegom z delom omogočati nastajanje česa: delavci delajo malto; delati dopis sestavljati; delati nov most čez reko graditi; več strokovnjakov dela načrt za novo cesto; delati nalogo pisati; razstavo smo delali dva dni; začeli smo delati temelje stavbe; delati cesto s stroji; delati jamo z lopato; publ. dela na slovarju sestavlja, dela ga
    // dal je delat plašč; vaša obleka se že dela / pri rezanju je delala velike kose
    // proizvajati, izdelovati: tovarna dela le športne čevlje; delati električne aparate za izvoz; delati stroje / v Idriji delajo čipke; pozimi delajo drva; ekspr. delati verze / ona dela dobro pecivo
    // pridobivati, napravljati: gumi delamo iz kavčuka; vino se dela iz grozdja
  4. 4. preh. opravljati, izvrševati kako delo ali aktivnost sploh: zgodaj zjutraj raznaša časopise, to dela vsak dan; vse dela prizadevno, z veseljem / poglej, kaj delajo otroci na dvorišču; zmeraj kaj dela, da moti druge; klepeta s sosedi, to dela najraje / delati zla dejanja; delati dobro
    // z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: delati čudeže; delati korake korakati; delati grehe grešiti; delati izpit, maturo; delati kompromise, napake; delati kupčije kupčevati; delati nemir; delati šale šaliti se; delati zločine
  5. 5. biti dejavno udeležen pri nastajanju česa: tanke pete delajo jamice v parketu; veter dela valove; na tem mestu voda dela brzice / drevo dela senco; glivice delajo tanko prevleko na siru / rože delajo popke poganjajo; solata dela glave / glasove delamo z govorilnimi organi
    // dajati čemu kako lastnost, značilnost: ta frizura jo dela mlajšo, kot je v resnici; neprestano deževje je delalo bivanje na morju manj prijetno; moderna dekoracija dela dvorano zanimivo; delati kaj toplo; delati kaj bolj lepo lepšati
    // pog. alkohol ga dela čisto zmedenega / dela mu žalost, veselje; dela si iluzije, upe / otroci mu ne delajo časti
  6. 6. s širokim pomenskim obsegom biti v delovnem stanju: prezračevalne naprave so delale neprestano; vsi motorji delajo so v pogonu; srce mu je začelo delati utripati, biti
    // za stranke delamo od desete do dvanajste ure; pošta ne dela; uredništvo danes ne dela; skupščina med počitnicami ne dela ne zaseda; nekatere tovarne zaradi stavk ne delajo ne obratujejo
    // pog. učinkovati, delovati: strup je začel hitro delati
  7. 7. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: grdo dela s knjigami; rad bi videl, kako bo delal z njo; ne smemo tako delati z maternim jezikom; z njo dela kakor s cunjo / delaj, kot misliš, da je prav; zmeraj dela po vesti; delati v skladu s predpisi
    ●     delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; dela mu druščino, družbo je z njim, da ni sam; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; on dela razlike ne ravna z vsemi enako; žena mu dela scene javno kaže nejevoljo nanj, se netaktno vede; v tej stvari ti ne bomo delali sile te ne bomo izsiljevali; pog. to mi dela skomine vzbuja želje; ekspr. delati hud veter zaradi česa močno se razburjati, ostro ukrepati; bil je mož, ki je delal zgodovino je odločujoče posegal v zgodovino; delati moram še po urah po končanem delovnem času; popoldne ne mara delati po urah za plačilo, ki je odvisno od porabljenega časa; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin; pog. delati iz muhe slona močno pretiravati; preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti; preg. kdor ne dela, naj ne je; prilika dela tatu priložnosti se je težko ubraniti; vaja dela mojstra
    ♦     fiz. oddajnik dela s frekvenco 20,003 megahertza; les. les dela se krči in širi zaradi sušenja ali vpijanja vlage; šport. delati stojo stati na rokah
íkrast -a -o prid. (í) ikrav: ikrasto meso
♦ les. ikrasti les les z vzorcem, podobnim ikram
izbúhniti -em dov. (ú ȗ) 
  1. 1. nav. ekspr. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: v sodu se je naredil led in izbuhnil dno; zid se je izbuhnil
    ♦     les. les se izbuhne se izboči
  2. 2. nar. izbuljiti: prestrašeno, začudeno je izbuhnil oči
izlúžiti -im, in izlužíti in izlúžiti -im tudi zlúžiti -im, in zlužíti in zlúžiti -im dov. (ū ȗ; ī ú) 
  1. 1. kem. izločiti snov iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem kemično ne spremeni: izlužiti sladkor iz sladkorne pese, tanin iz lesa; izlužiti s kislino; v vodi se zelenjava izluži
  2. 2. redko izdolbsti, izprati: voda je izlužila skalo
    ♦     agr. izlužiti vinsko posodo oprati jo z lugom, sodo, vročo vodo; les. izlužiti les z namakanjem lesa v vodi mu izboljšati nekatere fizikalne lastnosti
izolacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na izolacijo: izolacijski material; izolacijska obloga; odstraniti izolacijsko ploščo / izolacijska dela / izolacijska politika
● izolacijski aparat aparat s stisnjenim kisikom ali zrakom za dihanje
♦ elektr. izolacijska upornost upornost med medsebojno izoliranima prevodnikoma; les. izolacijski les les, ki se uporablja za izoliranje; med. izolacijska soba izolirna soba
jéder in jêder -dra -o prid. (ẹ́; é) knjiž.  
  1. 1. čvrst, krepek: jedri boki; jedre prsi / jeder fant; zdrava jedra dekleta / jeder sadež
    ♦     les. jeder les
  2. 2. nazoren, sočen: jeder jezik / jedri izrazi
jêdro -a s (é) 
  1. 1. notranji del semena: pregriznila je zrno, jedro je bilo že trdo; jedro in lupina / redko tolkla sta orehe in jedla jedra jedrca; pren. Poznam nekaj njegovih kolegov, povsem praznih ljudi, brez čustev in fantazije. Sama lupina brez jedra (T. Svetina)
    // notranji, središčni del česa sploh: betonsko jedro stebra; jedro vrvi je iz žice / razpoke vodijo v jedro ognjenika
  2. 2. navadno s prilastkom največji ali najpomembnejši del česa: našteti proizvodi so jedro naše kovinske industrije; jedro prebivalstva so v mestih predstavljali obrtniki; jedro reprezentance, sporeda, sprevoda / jedro naselja
    // kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: ugotoviti, v čem je jedro problema, spora; približati se jedru stvari; najti pot do jedra pojavov; prodreti v jedro narodnosti / ekspr. k jedru, nič besedičenja k bistvu
    // oče in sin sta v jedru enakega značaja
    // najdejavnejša, vodilna skupina kakega kolektiva, skupnosti: vodstvena jedra komisij; najeli so nekaj ljudi, ki bodo jedro bodočega konservatorija; proletarske brigade so postale udarno jedro narodnoosvobodilne vojske / v boju med obema odklonoma se je izoblikovalo vodilno jedro gibanja
  3. 3. publ., navadno s prilastkom določena vsebina v kaki stvari, zlasti njene glavne značilnosti: izluščiti idejno jedro revije; miselno jedro individualizma; problemsko jedro novele ni bilo opaženo / bajke so tvorba žive fantazije brez stvarnega jedra vsebine
    // knjiž. tehtna vsebina: njegova misel ima jedro; ni brez jedra, kar je povedal
    // knjiž. osnovna nravstvena, nazorska načela koga: poglobiti se v duha in jedro dobrega pisatelja; v jedru je še nepokvarjen; zdravo jedro človeka, naroda / Prešernov svet je v svojem jedru globoko človeški / pretiran, a v jedru zdrav idealizem
  4. 4. kar je osnova, izhodišče kakega dogajanja, česa sploh: zrnca prahu so lahko jedra najrazličnejših procesov v atmosferi / tedaj so nastala prva naselitvena jedra središča
    // omenjeno delo vsebuje tri dramska jedra
  5. 5. fiz., kem., navadno v zvezi atomsko jedro pozitivno naelektren središčni del atoma: helijevo, uranovo jedro; radioaktivna atomska jedra; raziskovati zgradbo atomskega jedra
  6. 6. biol., navadno v zvezi celično jedro z mrenico oddeljeni del celice, navadno kroglaste oblike, ki je za obstoj celice nujno potreben: jedro se razpolovi; sestava celičnega jedra; spojitev celičnih jeder
  7. 7. teh. kar se namesti v formo, da nastane v ulitku votlina: namestiti, oblikovati jedra
  8. 8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do jedra popolnoma, čisto: spoznali so ga do jedra; do jedra pokvarjen človek
    ●     knjiž. iti, priti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; publ. spoznali so, da gre v jedru za povečanje človekovih sposobnosti pravzaprav, dejansko; redko v vsaki stvari je jedro resnice zrno
    ♦     arheol. jedro ostanek prodnika ali gomolja, od katerega so bili odbiti večji kosi kamnine; astr. kometno jedro srednji, središčni del kometa, sestavljen iz trdne snovi; elektr. (magnetno) jedro feromagnetni del magnetnega kroga; del magnetnega kroga, ki ga navadno obdaja navitje; geol. jedro vzorec kamnin, ki se dobi iz vrtin pri vrtanju; kameno jedro otrdela anorganska snov, nastala v notranjosti lupine ali hišice mehkužcev; zemljino jedro središčni del zemeljske oble; les. jedro trdnejši, gostejši les v sredini debla; lit. jedro osrednji, najpomembnejši del kakega dela, v katerem je podana njegova glavna vsebina; metal. kristalizacijsko jedro majhen, trden delec v talini, okrog katerega se začne strjevati kovina ali zlitina; kristalizacijska kal; meteor. jedro nizkega zračnega pritiska območje najnižjega pritiska v območju nizkega zračnega pritiska; jedro hladnega zraka območje z najhladnejšim zrakom v območju hladnega zraka; num. jedro novca žlahtna kovina v novcu; teh. jedro plamena ostro obrobljen del plamena ob šobi gorilnika; um. jedro kapitela kompaktni del kapitela brez okrasja; urb. mestno jedro del mesta z glavnimi poslovnimi, upravnimi in kulturnimi stavbami; jedro mesta prvotni, stari del mesta; usnj. jedro koža s hrbta živali ali usnje iz te kože; srednja plast kože
jesénski -a -o prid. (ẹ́) 
  1. 1. nanašajoč se na jesen ž: lep jesenski dan; jesenski meseci / pisani jesenski gozdovi; nastopilo je jesensko deževje / jesenski pridelki; jesenske cvetlice; jesenska setev / (jesenski) podlesek trajnica, ki požene jeseni iz gomolja velik vijoličast cvet; jesenska hruška; jesenska žival rojena v jeseni; jesenska jabolka jabolka, ki so primerna za uživanje v jeseni
    // jesenski čas
    // nav. ekspr. značilen za jesen: sredi poletja smo še, pa imamo pravo jesensko vreme / blago v jesenskih barvah rumenih, rjavih; jesensko deževje dolgotrajno in enakomerno
    // pesn. jesenske misli
  2. 2. ekspr., redko ostarel, prileten: bila je že precej jesenska
    ♦     agr. jesenski dosevek; astr. jesensko enakonočje enakonočje 23. septembra; bot. jesenski jurček užitna goba s temno rjavim klobukom, Boletus edulis; jesenski svišč gozdna ali travniška rastlina z jajčasto suličastimi listi in modrimi zvonastimi cveti, Gentiana asclepiadea; jesensko resje resje z rožnatimi cveti, ki cvete jeseni, Calluna vulgaris; čeb. jesensko krmljenje čebel krmljenje čebel jeseni, pri katerem se jim da toliko hrane, kolikor je potrebujejo za čez zimo; gozd. jesenski les gostejša plast lesa v letnici; pozni les; šol. jesenski (izpitni) rok (izpitni) rok ob začetku šolskega leta
komisíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na komisijo: komisijski ogled; komisijska ocena / komisijski posli prodajanje ali kupovanje za določeno drugo osebo; komisijska prodaja / komisijsko blago / komisijska trgovina
♦ les. komisijski les po posebnem naročilu žagan, tesan les
marógast -a -o prid. (ọ́) ki ima maroge: natepli so jih, da so bili marogasti po vsem telesu; marogast pes, teliček; marogasta krava / od solz marogast obraz
♦ les. marogasti les les, ki ima maroge
mladíkav -a -o prid. (í) ki je po videzu še mlad, mladosten: starejši mož mladikavega obraza / mladikava vdova / redko vse na njej je tako mladikavo in sveže mlado
♦ les. mladikav les les, ki zaradi hitre rasti še ni dovolj olesenel
mŕtev -tva -o stil. -ó prid. (ŕ) 
  1. 1. ki je umrl: ob cesti so ležali mrtvi ljudje in živali; posloviti se od mrtvega očeta; roditi mrtvega otroka; ugotovila je, da je mrtev; našli so ga mrtvega / v povedni rabi: ekspr. bil je na mestu, v trenutku, takoj mrtev takoj je umrl; ekspr. če ga dobi, bo mrtev ga bo ubil; pog. mislil je, da je že zdavnaj mrtev da je že zdavnaj umrl; odbilo ga je v obcestni jarek, kjer je obležal mrtev; pasti, zgruditi se mrtev na tla / zatisnili so ji mrtve oči; roke so ji mrtve visele ob telesu kot bi bile mrtve; pren., ekspr. vojne je bilo konec in stara Avstrija je bila mrtva
    // v katerem so prenehali življenjski procesi; odmrl: mrtev list; mrtva, trhla debla; mrtvo tkivo
  2. 2. nav. ekspr. ki ni sposoben opravljati svojo funkcijo: mrtve slepčeve oči; zavijal si je mrtve noge hrome, ohromele; po kapi je bila vsa desna polovica telesa mrtva neobčutljiva, omrtvela
    // grel si je mrtve roke otrple, premrle
    // knjiž. ki ni sposoben čustvovati, doživljati: po tej nesreči je bil on mrtev človek; čustveno, duhovno mrtev / človek v njem še ni mrtev še je sposoben pozitivnih čustev, dejanj; pren. zaupati misli mrtvemu papirju
  3. 3. ki je, obstaja brez
    1. a) zanj značilnih živih bitij: zemlja bo nekoč mrtev planet; umetno gojeni gozdovi so precej mrtvi so brez divjadi; reka je na tem področju mrtva je brez rib
    2. b) zanj značilnih listov, rastlin: opazovati mrtvi gozd; vrane so posedale po mrtvih njivah; trta je še mrtva še ne odganja
    3. c) ekspr. zanj značilnega ognja, žarenja: mrtev ogorek; mrtva žerjavica / mrtvo ognjišče
    4. č) ekspr. zanj značilnih ljudi, živali, vozil; prazen, pust: sprehajati se po mrtvem parku; v tem času so ceste najbolj mrtve / v vsaki vasi je bilo nekaj domov mrtvih zapuščenih
      // ki je brez kake dejavnosti ali se ta opravlja v zelo majhni meri: mrtev jesenski čas; mrtvi meseci v gradbeništvu; z novimi turističnimi dejavnostmi skrajšati mrtvo sezono; mrtva obdobja v književnosti / ekspr.: domači zvonovi so mrtvi ne zvonijo; stroji so stali mrtvi niso obratovali
  4. 4. nav. ekspr. ki ne izraža, ne kaže veliko čustev, volje do udejstvovanja: bila je drobna, mrtva stvarca; preveč je mrtev za to družbo / govoriti z mrtvim glasom; ima precej mrtev obraz; mrtev pogled
    // ki je brez raznovrstnega dogajanja, brez raznovrstnih elementov: mrtev sestanek / mrtva glasba; mrtva soba
    // bled, neizrazit: mrtvi žarki; mrtva svetloba / mrtva barva
  5. 5. nav. ekspr. ki več ne vpliva, ne vzbuja zanimanja: on je danes že mrtev avtor; njegovo delo ne bo nikdar mrtvo / preteklost je zanj mrtva; knjiž. vsa lepota se zdi moji duši mrtva / ona je zanj že mrtva ne ljubi je več
    // odstavljeni voditelj je politično mrtev
    // ki se več ne uporablja: obujati mrtve običaje; mrtvi zakoni; mrtve besede
  6. 6. ekspr. tog, neživljenjski: pri zakonih naj se ne uveljavlja le mrtvo besedilo; življenje po mrtvih pravilih / obremenjevali so učence z mrtvim znanjem / statistika se ne sme ustaviti samo pri mrtvi številki
    // neizkoriščen, neizrabljen: med ploščadjo in dnom je precejšen mrtev prostor; elaborat leži mrtev
  7. 7. ki ni sposoben rasti in razmnoževati se: vznik življenja iz mrtve snovi; opisovati mrtve stvari / živa in mrtva narava
    // nerodoviten, nekaliv: mrtvo seme / ekspr. še mrtva skala požene cvet
  8. 8. publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / žarg., šport. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza
  9. 9. voj., navadno v zvezi mrtvi kot, mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skočiti, skriti se v mrtvi kot; mrtvi prostor pred tankom; pren., knjiž. življenje v mrtvem kotu
    ●     žarg., aer. spuščati se v mrtvem letu v brezmotornem letu; žarg., šport. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; poljud. mrtva teža teža zaklane živali, strok. klavna teža; ekspr. mrtva tišina globoka, popolna; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; pog., ekspr. pehati se na (vse) mrtve viže zelo; publ. zatekati se v mrtve vode tradicionalizma zatekati se v neživljenjski, nedejavni tradicionalizem; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; knjiž. pesnik v njem je mrtev ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik; ekspr. on je zanje že mrtev prepričani so, da bo umrl, da ga bodo ubili; ekspr. bil je ves mrtev od utrujenosti zelo je bil utrujen; mrtev na pog., ekspr. (ves) mrtev je na klobase zelo rad jih jé; pog., ekspr. (vsa) mrtva je nanj zelo ga ljubi; pog., ekspr. mrtev je na starine zelo se zanima zanje; ekspr. v jedrski vojni bodo preživeli mrtvi ob živem telesu bodo zelo poškodovani, hudi invalidi; napol mrtev ekspr. iz rova so ga potegnili napol mrtvega zelo izčrpanega; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; bolj mrtev kot živ bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan
    ♦     adm. mrtva tipka tipka, pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; agr. mrtvi inventar orodje, stroji; mrtva prst spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov; mrtvica; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; bot. mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; geogr. mrtvi rokav rokav reke s stoječo vodo; mrtva voda stoječa voda v strugi ali v rokavu; gled. mrtvi kot prostor na odru, ki se iz dvorane ne vidi; igr. mrtva karta karta, ki se pri igri ne uporabi; les. mrtva grča grča, ki ni vrasla v les; lingv. mrtvi jezik jezik, ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; med. mrtvi zob zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; mrtvo cepivo cepivo, ki vsebuje mrtve mikroorganizme; klinično mrtev človek človek, pri katerem je nastopila klinična smrt; navt. mrtva bibavica bibavica z najmanjšo višinsko razliko; mrtvo morje morje z zelo dolgimi in nizkimi valovi po končanem vetru ali v veliki oddaljenosti od njega; strojn. mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; mrtva lega lega, pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; mrtva žoga držanje žoge po dveh nasprotnih igralcih nad tri sekunde; vet. mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; voj. mrtva straža nekdaj straža na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; žel. mrtvi tir opuščeni tir
obdélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. načrtno pripraviti zemljo in vanjo vsaditi, vsejati: obdelati ledino; obdelati nove površine zemlje; obdelati z lopato, plugom, kmetijskimi stroji
  2. 2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dati čemu določeno obliko, lastnost: obdelati kamniti blok, deblo; obdelati z dletom; površinsko obdelati; ročno, strojno obdelati
    // žarg., s širokim pomenskim obsegom narediti s čim to, kar določa sobesedilo: obdelati testo z rokami; tovarniško obdelati mleko pripraviti; obdelati žival s krtačo okrtačiti; jezikovno obdelati besedilo pregledati, popraviti
    // na določen način urediti, pripraviti za uporabo: obdelati podatke; statistično obdelati gradivo
  3. 3. načrtno podati določeno vsebino: v knjigi je obdelal kmečke upore; tega vprašanja ni še nihče obdelal; dramsko, filmsko obdelati motiv; umetniško obdelati pohod štirinajste divizije
    // načrtno se seznaniti s čim: obdelati predpisano učno snov / obdelati teze na javnih tribunah / ekspr. dolgo sta se pogovarjala, pa še nista vsega obdelala se nista o vsem pogovorila
    // publ. raziskati, proučiti: obdelati postopke za pridobivanje izotopov; znanstveno obdelati najdene predmete
  4. 4. žarg. pregovoriti, pridobiti: rad bi šel na izlet, starše je moral še obdelati; volivce je tako obdelal, da so ga bili pripravljeni voliti
  5. 5. ekspr. natepsti, pretepsti: obdelati koga s pestmi; tako ga je obdelal, da je komaj stal / počakali so ga in ga obdelali z gnilimi jajci obmetali
  6. 6. ekspr. negativno oceniti, skritizirati: kritik ga je neusmiljeno obdelal; nasprotnike je neprizanesljivo obdelala
    ♦     biblio. obdelati knjigo vpisati knjigo v katalog; les. obdelati les iz lesne surovine izdelati polizdelke
oblíčast -a -o prid. (í) zastar. zaobljen, okrogel: obličast predmet / obličasta krošnja drevesa
♦ les. obličasti les, tram les, tram, pri katerem ostane del površine pri tesanju, žaganju neobdelan
obrísati -ríšem dov. (ȋ) 
  1. 1. narediti (sklenjeno) črto, črte okrog česa: obrisati stopalo / obrisati model na papir
    ♦     les. obrisati les s črtami označiti za nadaljnje oblikovanje
  2. 2. knjiž. opisati, prikazati: obrisati značaj junaka
okrógel -gla -o [əu̯] prid. (ọ́) 
  1. 1. ki ima obliko kroga: rastlina z okroglimi listi; plošča je okrogla; deblo je v prerezu okroglo / ima okrogel obraz, okrogle oči / pecivo okrogle oblike
    // ki ima v prerezu obliko kroga ali dela kroga: okrogel steber / okrogel šotor / okrogla soba / okrogli oklepaj oklepaj iz dveh spodaj in zgoraj navznoter ukrivljenih črtic
    // ki ima obliko krogle ali dela krogle: okrogel kamen, sad; zemlja je okrogla / ta človek ima okroglo glavo / okrogel knjižni hrbet / ekspr. zaradi nepravilnega sedenja ima okrogel hrbet navzven ukrivljen, zaobljen
  2. 2. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: ta obleka je primerna za okrogle ženske; biti okrogel kot sodček / biti okrogel v telo / ima lepe, okrogle roke / ker je več jedel, so postajala njegova lica vse bolj okrogla
  3. 3. nav. ekspr. ki ima manjše mestne vrednosti enake vrednosti nič: tri tisoč petsto je okroglo število
    // pri katerem sorazmerno manjše vrednosti, enote niso upoštevane ali so spremenjene v najbližjo večjo vrednost, enoto: to so bolj okrogle, orientacijske številke / deset dolarjev je okroglih dvesto dinarjev nekako, približno
    // ki poudarja polnost navedene vrednosti, enote: imela je okroglih tisoč zlatnikov dote
  4. 4. ekspr. precej velik, precejšen: plačati je moral okrogel znesek / poneveril je precej okroglo vsoto
    ●     ekspr. on je večkrat okrogel (nekoliko) pijan, vinjen; ekspr. kmalu bo rodila, saj je zmeraj bolj okrogla njena nosečnost je že zelo vidna; ekspr. zardeva pri vsaki okrogli besedi nespodobni; publ. konferenca finančnikov za okroglo mizo konferenca, pri kateri so finančniki enakopravni; publ. pogovor za okroglo mizo odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu; ekspr. peti okrogle pesmi vesele, razposajene; ima okroglo pisavo pisavo z zaokroženimi, širšimi loki, zankami; ekspr. igrati okrogle skladbe živahne, poskočne; ekspr. biti okrogle volje dobre volje zaradi rahle pijanosti, vinjenosti; ekspr. rad pripoveduje okrogle zgodbe nespodobne; šaljive; žarg., šport. žoga je okrogla izid športne igre z žogo se ne da vnaprej zanesljivo napovedati
    ♦     adm. okrogli žig; gozd. okrogli les les, ki se uporablja v svoji naravni obliki zlasti za gradbene namene; strojn. okroglo brušenje brušenje okroglih teles, ploskev; teh. okroglo železo železna palica, ki ima v prerezu obliko kroga
pánj -a m (ȃ) 
  1. 1. zaboju podobna priprava za bivanje čebel: čebele letajo iz panja; v panju brenčijo, šumijo čebele; panj čebel; v dvorani šumi kakor v panju; v pristanišču je bilo živo kot v panju / čebelni panj
    // čeb. biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov; čebelja družina: panj roji; dodajati panjem matice
  2. 2. nerazsekan večji kos debla: na ognjišču so goreli panji; daj še dva panja na ogenj
    ●     iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno
    // po podiranju drevja preostali del debla; štor: izkopati, ruvati panje; stal je kakor panj
    ♦     čeb. eksportni panj s premičnimi sati, ki ima samo plodišče; nakladni panj iz naklad; les. prodati les na panju gozdna drevesa, ki še niso posekana
poléten1 -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na poletje: bil je vroč poletni dan; poletni meseci / poletna nevihta, suša / poletne čebele čebele, ki se izležejo poleti; poletna obleka; poletne (šolske) počitnice
// nav. ekspr. značilen za poletje: prav poletno vreme je še, čeprav smo sredi jeseni
● poletni čas v nekaterih državah uradno za eno uro naprej premaknjen čas od druge polovice maja do druge polovice septembra
♦ agr. poletna rez; astr. poletni sončni obrat čas okoli 21. junija, ko doseže Sonce najsevernejšo lego na nebu; bot. poletni jurček užitna goba s svetlo rjavim klobukom, Boletus reticulatus; poletni veliki zvonček rastlina s črtalastimi listi in belimi cveti v kobulih, Leucojum aestivum; les. poletni les gostejša plast lesa v letnici; pozni les; meteor. poletni monsun; šol. poletni (izpitni) rok (izpitni) rok ob koncu šolskega leta; vrtn. poletna cipresa cipresi podobna enoletna vrtna rastlina, Kochia scoparia
prirezováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. z rezanjem krajšati: prirezovati sadikam korenine in veje; prirezovati konjem repe
    // z rezanjem oblikovati konec kakega predmeta: prirezovati gosje pero / prirezovati svinčnik šiliti
  2. 2. z rezanjem dajati čemu določeno obliko, velikost: lepenko je prirezoval natančno po velikosti odprtin
    // dajati obliko sestavnim delom obleke ali obutve: na dolgi mizi so ženske prirezovale blago / prirezovati dele za sandale
    ♦     les. prirezovati les dane kose lesa ustrezno razrezovati glede na zahteve
prostornínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na prostornino: prostorninska enota, mera; prostorninsko razmerje pri plinih / prostorninska stiska v šolah prostorska stiska
♦ fiz. prostorninski raztezek povečanje prostornine; les. prostorninski les les, ki se meri zložen v skladovnico; prostorninski meter enota za merjenje lesa glede na prostornino
resonánčen -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na resonanco: resonančna frekvenca; resonančno nihanje / resonančne lastnosti glasbila / resonančni prostor zvočila; resonančni trup trup pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih, ki ojačuje zvok; resonančno dno spodnja plošča resonančnega trupa pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih
♦ les. resonančni les les z ravnimi, gostimi letnicami, ki ojačuje zvok
robíti in róbiti -im nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. delati rob: robiti krilo; robiti prte, zavese; robiti na šivalnem stroju; robiti s čipkami
  2. 2. knjiž. obdajati, obkrožati: cesto je robilo gosto grmovje; obraz mu robi brada / jutranja zarja je robila vrhove / smehljaj ji robi ustnice
  3. 3. šport. pritiskati na robove smuči: kaj pa tako robiš; robiti z notranjimi robniki
  4. 4. ekspr. govoriti, pripovedovati: robiti debele, kosmate; take je robil, da jim je šlo na smeh
    ●     pog., ekspr. ta mu jih pa robi ga ošteva; mu ostro odgovarja; zastar. robiti drevje podirati, sekati; knjiž. robiti glave sovražnikom sekati
    ♦     les. robiti les delati, da imajo kosi lesa ostre robove med ploskvami; teh. robiti pločevino
srcé -á s, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi sŕce; kot nagovor tudi sŕce (ẹ̑; ȓ) 
  1. 1. votel mišičast organ v prsni votlini, ki poganja kri po žilah: srce bije, utripa; med boleznijo mu je opešalo srce; srce udari približno 70-krat na minuto; imeti močno, zdravo srce; krogla jo je zadela v srce; brezoseb. stiska, zbada ga pri srcu; bolezni srca in ožilja; operacija srca / biti bolan na srcu / ekspr. srce ji razbija, tolče od strahu; v osmrtnicah prenehalo je biti srce naše mame umrla je; vznes. nosi otroka pod srcem je noseča
    // kupiti goveje srce / srce v omaki
    // ekspr. predel prsnega koša pred tem organom: prijeti se za srce / pritisnil jo je na srce objel jo je
    // ekspr. ta organ pri človeku kot središče čustvovanja, zavesti: njegovo srce je na strani zatiranih; srce ga boli zaradi sinove neposlušnosti; srce ji ledeni, ko to posluša; srce ne uboga razuma; srce me vleče v domovino; pesn. ganiti srce; taka pesem pretrese srce; lahko, težko mu je pri srcu; v njegovem srcu se je naselil mir; človeško srce je nerazumljivo; moje srce je prazno; knjiž. poslušati glas srca; skrivnosti srca; vznes. bil mu je brat po srcu; govoril je z grenkobo v srcu / srce mu igra od veselja zelo je vesel; knjiž. od groze se ji je krčilo srce groza jo je bila; srce se ji je paralo, ko je odhajal bilo ji je zelo hudo; srce mu je poskočilo od sreče bil je zelo srečen
    // ekspr. ta organ pri človeku kot središče ljubezenskega čustva, naklonjenosti: njegovo srce hrepeni po njej; priljubil se je njenemu srcu; osvojil si je njeno srce; izrinil jo je iz očetovega srca; star. izvoljenka njegovega srca
  2. 2. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz srca se nasmejati; ljubi jo iz vsega srca; od srca mu to privoščim; z vsem srcem sem na vaši strani; nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi
    // iz dna srca sem ti hvaležen; užaljen je do dna srca; v dno srca ga je sram
  3. 3. nav. ekspr., s prilastkom skupek človekovih značajskih, čustvenih značilnosti: imeti čisto, plemenito srce; biti odkritega srca; materino zlato srce; knjiž. mož blagega srca; fant z junaškim srcem / pričakal jih je s sovražnim srcem
  4. 4. ekspr., navadno s prilastkom človek glede na njegove značajske, čustvene značilnosti: v mladih srcih gojiti ljubezen do domovine; v tej družini sem spoznal samo plemenita srca / beseda je šla od srca do srca; znala je omrežiti moška srca; osvajalec ženskih src / kot nagovor: srce moje, samo še en poljub; srce mamino, pridi sem
  5. 5. ekspr., z rodilnikom najpomembnejši, osrednji človek v kaki skupini, gibanju: mati je srce družine; bil je srce upora
    // najpomembnejši, osrednji del česa: strojnica je srce ladje
    // središče: industrijsko srce države; vojaki so prodrli v srce mesta / biti v srcu življenja
  6. 6. srednji, najmlajši listi solate, zelja: solati je zgnilo srce; odstraniti liste do srca; srce artičoke
  7. 7. kar je po obliki podobno temu organu: v drevo je vrezal srce, prebodeno s puščico; zibelka, okrašena z rdečimi srci / kupiti lectovo srce; radenska tri srca
  8. 8. igralna karta z enim ali več znaki v obliki srca: imel je dva križa in nekaj src
    ●     star. srce mu za drugo bije ljubi drugo; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. morda se mu bo kdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo si se zbal, izgubil pogum; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. ob misli na to mu je pokalo srce mu je bilo zelo hudo; ekspr. jedel je, kolikor mu je srce poželelo kolikor je hotel, mogel; ekspr. srce mu pravi, da se ne bodo več videli čuti, zdi se mu; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; ekspr. dati, knjiž. podariti komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; lajšati si srce z govorjenjem, z jokom s pogovarjanjem, z jokanjem si manjšati duševno bolečino; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; ekspr. glasba jim je odpirala srca jih je delala dovzetne za čustva; ekspr. odpreti, razkriti, razodeti komu svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; slovo od doma mu je otežilo srce mu povzročilo žalost, duševno bolečino; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; ekspr. tvoje besede mi prebadajo srce povzročajo žalost; ekspr. njegove prošnje so jim šle do srca so jih ganile; ekspr. njene besede so mu segale do srca, v srce so ga prizadevale; ekspr. izbrisati koga iz srca ga pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. pogovorila sta se iz srca iskreno, odkritosrčno; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; preveč si ženeš k srcu preveč se žalostiš, vznemirjaš; ekspr. fant jim je kmalu prirastel k srcu vzljubili so ga; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; pog., ekspr. pihati dekletu na srce vneto ji prigovarjati, dvoriti; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti komu kaj, prositi ga za kaj; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. potrkati na srce koga skušati mu vzbuditi čustva; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; ekspr. povej, kar ti leži na srcu kar (že dolgo) želiš povedati; ta stvar mi ni pri srcu mi ne ugaja, mi ni všeč; zdaj mu je lažje pri srcu duševno se bolje počuti; ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen; ekspr. v srcu je sklenil, da se jim maščuje sam pri sebi; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; ekspr. z lahkim srcem se bom ločila od njih ne da bi čutila žalost, skrb; mati je mehkega srca, ima mehko srce je usmiljena; je hitro ganjena; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; ekspr. ravnati se po logiki srca, ne po logiki razuma glede na čustva, ne glede na razum; pesn. sok srca kri; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. daleč od oči, daleč od srca
    ♦     anat. enoprekatno srce; les. srce temnejši les v sredini debla; med. srce dilatira, hipertrofira; masirati srce; uspešno presaditi srce; umetno srce naprava, ki opravlja funkcijo srca zunaj telesa; aritmija neenakomerno, nepravilno utripanje, evritmija srca enakomerno, pravilno utripanje srca; žel. srce kretnice del kretnice, na katerem se križajo notranje tirnice
stávben -bna -o in stávben -a -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na stavbo: stavbno pročelje / stavbni les les za lesene konstrukcije v stavbi; stavbni mizar mizar, ki izdeluje stavbno pohištvo; stavbno pohištvo okna, vrata
  2. 2. gradben: živahna stavbna dejavnost / stavbni material / stavbno podjetje
    ♦     grad. stavbna jama jama, ki omogoča gradnjo temeljev in podzemnih delov objekta; gradbena jama
svéder -dra m (ẹ́) 
  1. 1. orodje z navoji za delanje lukenj, vrtin: nabrusiti sveder; vpeti sveder; vrtati s svedrom; jeklen, kovinski sveder; konica svedra se je zlomila; neroden je kot sveder v žepu zelo
    // diamantni sveder z diamantno konico; dletasti, koničasti sveder; lesni sveder; navojni sveder za vrtanje navojev; ročni, strojni sveder; rudarski, zobozdravniški sveder
  2. 2. nav. ekspr. kar je temu podobno: izpod rute so ji silili svetli svedri / koruzni listi se zaradi suše zvijajo v svedre
    ●     kravo s svedrom dreti lotiti se česa z neprave strani in z nepravimi pripomočki
    ♦     aer. sveder letalska figura v obliki strnjene krivulje vijaka navpično okrog vzdolžne osi letala; gozd. prirastni sveder za ugotavljanje debelinskega prirastka drevesa; les. kačasti sveder za vrtanje globokih lukenj v les; mont. razširjevalni sveder; obrt. kamnolomski sveder; zool. živi sveder morska školjka, ki vrta v lesene konstrukcije, Teredo navalis
tunélski -a -o prid. (ẹ̑) pog. predorski: tunelske stene / tunelski hodniki podzemne železnice
♦ grad. tunelski opaž predoru podoben kovinski opaž za betoniranje zidov in stropov hkrati; les. tunelski les les za gradnjo predorov; teh. tunelska peč peč, pri kateri se snov, ki se peče, segreva, pomika skozi predoru podoben prostor
vólčji -a -e [u̯č] prid. (ọ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na volkove: volčji mladič; volčje tuljenje / volčji brlog; volčje krdelo / volčja krutost
    // ekspr. zelo okruten, neusmiljen: človek volčje narave; imeti volčje srce
  2. 2. ekspr. zelo velik: jesti z volčjim tekom; čutiti volčjo lakoto
  3. 3. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima strastno željo po čem: biti volčji na gobe, meso / biti volčji na denar
  4. 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: volčji mraz; volčja zima / volčja tema
    ●     slabš. iti v volčji brlog v skrivališče, zbirališče ničvrednih, slabih ljudi; nar. volčji les grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje; volčja noga preprosto orodje za vlamljanje; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom
    ♦     bot. volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; volčja jagoda strupena trajnica vlažnih gozdov s črno jagodo med štirimi listi, Paris quadrifolia; etn. volčje noči po ljudskem verovanju dvanajst noči od božiča do svetih treh kraljev, ko se podi po zraku divja jaga, med katero so tudi ljudje, spremenjeni v volkove; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; lov. volčja jama jama, ki se napravi za lovljenje volkov; vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus; zool. volčji krempelj navadno zakrnel notranji prst na zadnjih nogah pri psu
zarobíti in zaróbiti -im dov. (ī ọ́) 
  1. 1. narediti rob čemu: zarobiti krilo, robce; zarobiti na šivalnem stroju; zarobiti s paspulo
  2. 2. šport. pritisniti na robove smuči: po doskoku je nerodno zarobil
  3. 3. slabš. ostro reči: zarobil mu je nekaj besed; vse to mu je zarobil v obraz / jezno, nesramno, posmehljivo zarobiti komu kaj reči
    ♦     les. zarobiti les narediti, da imajo kosi lesa ostre robove med ploskvami; teh. zarobiti pločevino
zób -á tudi zóba m, mn. zobjé (ọ̑) 
  1. 1. trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje hrane: zob ga boli; zob se mu maje; otroku že rastejo zobje; zobje so mu šklepetali od mraza; izdreti, izpuliti zob; odlomiti si zob; stisniti zobe; umivati si zobe; iztisniti slino skozi zobe; tiščati pipo med zobmi; žival se brani z zobmi; škrtati z zobmi; beli, gnili, zdravi zobje; od tobaka porjaveli zobje; močni, veliki zobje; ščetka za zobe / umetni zob; pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono
  2. 2. temu podoben del česa: zabiti grabljam nove zobe; zlomiti zob na glavniku; zobje brane, pogonskega kolesa
    ●     ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. oborožiti se do zob zelo dobro; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. leno cediti besede skozi zobe zelo počasi govoriti; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo, obrekujejo; ekspr. to mu kar naprej mečejo v zobe to mu kar naprej očitajo; pog., ekspr. nositi, star. vlačiti koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. bil je tiho, sam pri sebi pa je škripal z zobmi se je zelo jezil; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. stavbo je že načel zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pog., slabš. jezik za zobe molči, ne ugovarjaj; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje
    ♦     alp. zob manjša kamnita tvorba, ki pokončno moli iz stene; anat. mlečni zob vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade; modrostni zob vsak od dveh zadnjih kočnikov; stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; strupni zob strupnik; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; gozd., les. pazduha zoba dno zareze med zobema pri žagi; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; med. mrtvi zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; strojn. cikloidni zobje kolesa; evolventni zobje; teh. koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago
žága -e ž (ȃ) 
  1. 1. orodje ali stroj z nazobčanim listom za žaganje: pognati, vleči žago; list, ročaj žage / slišati žago glas žage pri žaganju; kakor žaga rezek glas / drvarska žaga; dvoročna žaga; električna, motorna, ročna, strojna žaga; mizarska žaga ročna žaga z vrvico, napeto z zatikalom; žaga na vodni pogon; žaga za kovino, marmor
    // list tega orodja: vpeti žago v okvir; zobje žage / žaga se skrha; brusiti žago
  2. 2. obrat za žaganje hlodov, lesa: žaga dela tudi ob sobotah; vodja žage / imeti mlin in žago stavbo z napravami za žaganje; postaviti ob potoku žago / pripeljati na žago; delavci na žagi
    ●     ekspr. zapele so žage začeli so žagati; nar. vodnjak na žago vodnjak z ročno črpalko
    ♦     etn. vžigalna žaga pri nekaterih primitivnih ljudstvih priprava za delanje ognja, pri kateri se ostroroba palica vleče sem in tja po zarezi; gozd., les. verižna motorna žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot žagini zobje; les. krožna žaga stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo; tračna žaga strojna žaga v obliki brezkončnega traku; (žaga) samica venecijanka; muz. pojoča žaga veliki žagi brez zob podobno glasbilo, na katero se igra z lokom ali tolkalcem; teh. razperiti žago; kamnoseška žaga
žív -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) 
  1. 1. sposoben rasti, razmnoževati se: vsaka živa stvar umre / enovitost živega sveta; človek in druga živa bitja / živa narava živali, rastline, človek
  2. 2. ki je v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: z bojišča so odnašali žive in mrtve tovariše; ranjenec je še živ; vrnil se je živ in zdrav; ekspr.: biti napol živ; pol mrtev, pol živ se je zatekel v vas / ustvariti videz, da je lutka živa / ta žival se hrani z živim plenom; živi in mrtvi organizmi v zemlji / žive in suhe veje; dajanje živega tkiva drugi osebi; ekspr.: kavelj mu je trgal živo meso; sežgali so ga pri živem telesu
  3. 3. ki je iz živih bitij, zlasti ljudi: voziti živi tovor / ekspr.: postaviti živi zid; živa veriga se je pretrgala / risati po živem modelu
    // v katerem so zanj značilne živali, rastline: reka v spodnjem toku ni več živa / živa zgornja plast zemlje
  4. 4. ki še deluje: živ izvir; živi in ugasli vulkani / ekspr. v dolini je živ samo še en mlin / ekspr. biti strokovno še živ dejaven
    // živo oglje še tleče
    // živa rana ki se še ne celi
    // pazi, če je ogenj kje še živ
  5. 5. ki vpliva, vzbuja zanimanje: še vedno živ avtor; žive ideje / njegovo ime je tam še zmeraj živo še znano, uveljavljeno
    // ki se uporablja: učiti se žive jezike; ti običaji so ponekod še živi; žive besede
  6. 6. ki obstaja (v resničnosti): živa družbena stvarnost; opisovati živo življenje
    // ki izhaja iz življenja, temelji na njem: živa izobrazba; to je globoka, živa psihologija
    // ki obstaja, je: vojna je pustila žive sledi; v vseh je živa ista misel / publ. sovražnosti so še žive vojaške operacije, oboroženi spopadi še trajajo
    // aktualen, pereč: živa problematika našega časa; potreba po društvu je zelo živa
  7. 7. ki ima izrazite poteze, značilnosti, podobne kot v resničnosti: živi umetniški liki / žive podobe trpljenja
    // ki zaradi svoje prepričljivosti, verjetnosti zelo prevzame: knjiga je živ dokaz tistih dni; opisovati z živo in iskreno besedo / predstava je bila zelo živa
  8. 8. za katerega je značilna življenjska sila, veselje, volja do udejstvovanja: sproščen, živ fant; biti živ kot živo srebro
    // nav. ekspr. ki izraža, kaže življenjsko silo, veselje, zanimanje za kaj: živ pogled; pogledati z živimi očmi / v živem pogovoru so prišli domov; živa razprava o kakem vprašanju
    // ekspr., v povedni rabi ki kaže veliko nagnjenje do spolnosti: premalo je živ zanjo; ne bo ga čakala, preveč je živa
  9. 9. živahen: otroci so bili na izletu zelo živi; bodi malo bolj živ / med najbolj živimi žuželkami je kobilica / živi koraki / živ tok reke; živa ulica / živ promet med prazniki / kopališče je bilo ves dan živo
  10. 10. ekspr., navadno v povedni rabi ki se zaradi velike prožnosti težko oblikuje, uredi: po umivanju so lasje zelo živi; živo blago; suho seno je živo
  11. 11. ekspr. intenziven, močen: jutro, polno živega sonca / žive barve svetle in intenzivne
    // živi in temni pasovi na obleki z živimi barvami; živa pisanost oblačil
  12. 12. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: spomin se je spremenil v živo bolečino; iz oči mu je brati živo prošnjo; molil je z živo vero / starost je živo nasprotje mladosti / v živem spominu so mu ostali tisti dnevi
  13. 13. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: priseči pri živem bogu; tisti je živ norec / tam se je začel živ pekel; domišljija je postala živa resnica
    ●     ekspr. živ človek ga ni več videl nihče; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; ekspr. tukaj te živ hudič ne stakne nihče; ekspr. živega krsta nisem videl nikogar; ekspr. on je živ(i) leksikon je zelo razgledan, načitan; ekspr. bolnik je živ mrlič zelo bled, shujšan; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; knjiž. z živo in pisano besedo je opozarjal na nevarnosti vojne govorjeno; ekspr. živi duši tega ne povej nikomur; ekspr. tega ne smem povedati za živo glavo pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. podiranje stropov nad živimi jamami nad jamami, v katerih (še) teče voda; ekspr. ta človek je živa kronika se dobro spominja dogodkov; knjiž. narediti komu živo lestvico nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne; živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; ekspr. priti pri kopanju do žive skale do skale, ki je na prvotnem mestu, trdno zraščena z zemljo; ekspr. pred hišo ima živo vodo tekočo vodo, navadno studenec; živo apno negašeno apno; ni udarjal konja po hrbtu, ampak je izbiral sama živa mesta najbolj občutljiva, boleča; živo opazovanje pri pouku pozorno, skoncentrirano; živo srebro tekoča žlahtna kovina srebrno bele barve; pog. v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo je temperatura zelo narasla; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. živega ga ne morejo (videti) zelo ga sovražijo; boji se ga kot živega vraga zelo; bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; ekspr. vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan; živemu človeku se vse pripeti, mrtvemu pa samo jama dokler je človek živ, lahko doživi zelo različne stvari; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari
    ♦     agr. živa teža teža žive živali; cepljenje na živo oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto; biol. živo svetlikanje sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu; ekon. živo delo tekoče delo, ki ustvarja dobrine; geogr. živi pesek peščeni delci, navadno v večji količini, ki se zaradi delovanja vetra, vode premikajo z enega mesta na drugo; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; les. živa grča grča, ki je vrasla v les; lingv. živi jezik jezik, ki ga kak narod, ljudstvo še govori; med. živo cepivo cepivo, ki vsebuje žive mikroorganizme; mont. živi pesek z vodo prepojen pesek v zemeljski skorji, ki pod pritiskom zasipava rove, jaške; tisk. živa pagina podatek o avtorju, naslovu dela ali o abecednem obsegu strani, naveden na strani nad besedilom; voj. živa sila za boj usposobljeni ljudje; zool. živi fosil žival, ki se je nespremenjena ohranila iz geološke preteklosti; živa nit zelo tanka glista, ki živi v sladki vodi, Gordius aquaticus
bóčiti -im nedov. (ọ̄ ọ̑) dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: mačka boči hrbet; bočiti obrvi, prsi / bočiti pločevino
dŕzati -am nedov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. gozd. odstranjevati lubje in ličje z debla, ko ni muževno: delavci so drzali okroglice / drzati les odstranjevati ličje z olupljenega lesa
  2. 2. redko grebsti, kopati: konji nenehno drzajo s kopiti po tleh; drzati listje izpod jasli
izpádati -am nedov. (ā ȃ) 
  1. 1. zaradi popuščenih vezi, stika padati iz naravnega, prvotnega položaja, mesta: knjigi izpadajo listi / lasje, zobje izpadajo
    ♦     lingv. polglasnik v sklanjatvi izpada
  2. 2. voj. delati izpade: ob napadih sovražnika so obkoljenci izpadali
    ●     publ. iz tega motivnega okvira izpada le ena slika ne spada vanj, je motivno drugačna
izvréči -vŕžem tudi zvréči zvŕžem dov., izvŕzi izvŕzite in izvrzíte tudi zvŕzi zvŕzite in zvrzíte; izvŕgel izvŕgla tudi zvŕgel zvŕgla (ẹ́ ȓ) 
  1. 1. (s silo) spraviti iz sebe: bolnik je s kašljanjem izvrgel kri; izvreči hrano iz želodca / vulkan je izvrgel veliko lave / voda je izvrgla utopljenca / publ. elektronski računalnik izvrže podatke
  2. 2. nav. ekspr. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega; izločiti: zaradi slabega vida so ga na naboru izvrgli / konja so pred tekmovanjem izvrgli / izvreči defektno blago / njegov članek so na seji uredništva izvrgli
  3. 3. nav. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva; izključiti: vsi člani so bili za to, da ga izvržejo / izvrgli so ga iz svoje srede
  4. 4. vet. spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod: krava, svinja izvrže
metalizírati -am nedov. in dov. (ȋ) teh. prekrivati s tanko plastjo kovine: metalizirati nit, papir
posékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. s sekanjem podreti: posekati drevo, smreko; posekati na golo / redko posekati hrib, les gozdna drevesa, gozdno drevje
    // posekati zelje
    ●     ekspr. upornikom posekati glave ubiti, usmrtiti jih
  2. 2. ekspr. s sekanjem obdelati; obsekati: posekati ostre robove kamna
  3. 3. ekspr. usmrtiti, raniti, navadno s sabljo, z mečem: kdor se je upiral, so ga posekali; v boju so posekali vse do zadnjega moža / posekal ga je rafal
    // premagati: posekati sovražnike / v igri ga je vedno posekal
  4. 4. ekspr. prekositi, preseči: kmalu je posekal vse sošolce; pri delu me ne posekaš; v pridnosti poseka vse / s svojo dolgovezno pripovedjo je posekal vse pripovedovalce
    // prepričljivo zavrniti: v trenutku ga je posekal
spláv in splàv spláva m (ȃ; ȁ á) 
  1. 1. preprosto, navadno iz hlodov narejeno plovilo: naložiti tovor na splav; prepeljati se na splavu, s splavom; čolni in splavi / (gumijast) rešilni splav
  2. 2. za plovbo po reki povezan ali s klini zbit les: splav je nasedel na plitvini; krmariti splav; sestavljati, vezati splave; krmar na splavu / splaviti les v splavih
  3. 3. prekinitev nosečnosti: preprečevanje splavov; vzrok za splav; splav zaradi bolezni / imela je že več splavov; naredili so ji splav
    ●     knjiž. ledeni splavi na rekah veliki kosi plavajočega ledu; zastar. jezditi na skok na splav zelo hitro
    ♦     med. indicirani, izzvani, spontani, umetni splav; voj. pontonski splav
státi stojím nedov., stój stójte; stál (á í) 
  1. 1. biti v pokončnem položaju, navadno tako, da je vsa teža na nogah: nekateri so sedeli, drugi stali; ljudje so stali in se pogovarjali; pri delu stojim; več ur je stal, zato ga bolijo noge; ljudje so stali v gručah; otroci stojijo v krogu; mirno, molče, nepremično, vzravnano stati; stala sta si nasproti; začel se je prestopati, kakor da bi stal na trnju; stal je tam, kot da bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno; stoji kot kip, kot okamenel, ukopan negibno, togo
    // nekaj krav je stalo, druge so ležale / otrok že sam stoji zna stati
    // stati na glavi; stati na eni nogi; stati na prstih; stati na rokah / premakni se, stojiš na roži / kot podkrepitev tako bo, kakor gotovo stojim tukaj
    // biti kje v takem položaju: učenec je moral za kazen stati v kotu; stal je pri oknu in opazoval življenje na ulici; stati v vrsti pred blagajno
  2. 2. biti nameščen na podlagi s krajšo, ožjo stranjo: knjige na polici ležijo in stojijo; nekaj steklenic v shrambi stoji, druge ležijo / ta sončnik ne stoji, neprestano pada / lestev stoji ob zidu je naslonjena, prislonjena ob zid
    // vsa drevesa so že posekana, le eno še stoji še ni posekano, podrto
    // vreča stoji pokonci
    // s prislovnim določilom biti nameščen tako, kot nakazuje določilo: miza stoji postrani; drog stoji poševno; postaja stoji vzporedno s tiri
  3. 3. navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se: hiša stoji ob cesti; metla stoji za vrati; sonce stoji že visoko / ekspr. novi avtomobil že stoji v njihovi garaži ga že imajo
    // z oslabljenim pomenom: ekspr. hiša stoji zdaj prazna je; star. to stoji zapisano v knjigi je
    // v ljudskih pesmih stoji, stoji tam beli grad
    // ekspr. biti, obstajati: grad še danes stoji; rad se je vračal domov, dokler je stala njegova rojstna hiša / nova šola že stoji je že sezidana, zgrajena
  4. 4. biti v mirujočem stanju po prenehanju ali pred začetkom gibanja, premikanja: ustavil se je in stal, dokler niso šli vsi mimo; nekaj časa je stal, potem pa je spet začel teči; malo, nekaj trenutkov stati / čete so stale in čakale na povelje / avtobus, vlak še stoji
    // biti v stanju, ko kaj ne dela, ne deluje: mlinsko kolo je stalo; ura stoji / ekspr. tovarna že dalj časa stoji ne obratuje
    // z glagolskim samostalnikom izraža, da nedokončano dejanje ne poteka: delo v tovarni še vedno stoji; gradnja hiše spet stoji / promet na tej cesti je stal več dni
  5. 5. biti dolgo uporaben, užiten: ta jabolka ne stojijo; krompirjeva jed ne stoji; to pecivo stoji dalj časa
  6. 6. ne biti določen čas uporabljen zaradi pridobivanja ustreznih lastnosti: odcedek pustimo stati nekaj dni; pripravljena solata naj malo stoji, da se prepoji / testo naj pol ure stoji iz njega naj se naredi pecivo čez pol ure
  7. 7. pog. pristajati: modra barva ti ne stoji; ta kroj ti dobro stoji; obleka ti stoji, kot bi bila narejena zate
  8. 8. publ., s prislovnim določilom biti, živeti v določenih gmotnih, gospodarskih razmerah: dobro, slabo stati; ugotoviti moramo, kako stojimo / kmetija trdno stoji / bilanca je pokazala, kako delovna organizacija finančno, gospodarsko stoji
  9. 9. publ., v zvezi s pred biti v položaju, ko se mora kaj opraviti: stati pred težko nalogo / stati pred izbiro, odločitvijo
    ●     ekspr. zdelo se mu je, da čas stoji čas mu je mineval zelo počasi; ekspr. z njim stvar stoji in pade on je odločilnega pomena za stvar; tako je, odkar svet stoji od nekdaj; star. zelo sposoben je, to stoji drži; pog. ta vlak stoji na vseh postajah se ustavlja; publ. njegova zadeva še vedno stoji (na mrtvi točki) se še ni začela reševati, obravnavati; star. stati v bran skušnjavi upreti se, zoperstaviti se; pog. v podjetju stoji vse na glavi razmere so popolnoma neurejene; pog. na luči mi stojiš s svojim telesom mi zaslanjaš svetlobo; pog. stati na lastnih nogah biti samostojen; ekspr. vsa stvar stoji na majavih, trhlih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. stati komu na poti ovirati ga pri njegovih dejanjih, namerah; publ. stati na določenem stališču imeti določeno mnenje o čem; ekspr. stati na očetovi strani imeti, izraziti enako mišljenje o čem kot oče; ekspr. trdno, z obema nogama stoji na zemlji je zelo stvaren; ekspr. naše slovstvo stoji ob rami svetovnemu mu je enakovredno; ekspr. vse življenje mu je stala ob strani mu pomagala, ga podpirala; ekspr. pritegniti k delu tudi tiste, ki so doslej stali ob strani niso sodelovali; ekspr. kar naprej stoji pri njej je, se mudi, zadržuje; nizko stati do kolen v dreku biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. stati z obema nogama v življenju biti zelo dejaven (v družbenem življenju); ekspr. ti stojiš med menoj in mojo srečo ti si vzrok, da nisem srečen; ekspr. ta dogodek mi stoji neprestano, živo pred očmi mislim nanj; star. kmalu bosta stala pred oltarjem se bosta poročila; ekspr. on ne bo stal s prekrižanimi rokami bo kaj ukrenil; ekspr. skušali so izvedeti, kdo stoji za njim mu pomaga, ga podpira; ekspr. neprestano ji stoji za petami hodi za njo, jo zasleduje; žarg., šport. kako stoji naše moštvo na turnirju je trenutno uvrščeno; ekspr. tako sem utrujen, da komaj še stojim (na nogah) zelo sem utrujen; ekspr. lasje mu stojijo pokonci od strahu zelo ga je strah; pog. zdaj ti klobuk stoji prav ga imaš pravilno postavljenega na glavo; klin trdno stoji je trdno nameščen; ekspr. stati visoko na družbeni lestvici imeti pomemben družbeni položaj; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro
    ♦     lingv. samostalnik stoji v imenovalniku ima imenovalniško končnico; za glagoli premikanja stoji namenilnik se uporablja; lov. pes stoji na divjad s stojo, navadno z dvignjeno sprednjo nogo, opozarja lovca na divjad; šah. trdnjava stoji na a-liniji; šport. stati v predklonu; vet. samica stoji je pripravljena za parjenje; voj. stati mirno vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom
uméten -tna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. narejen, nastal kot rezultat človekovega dela, ne narave same: umetni dež, led, sneg; umetni potresi; umetna svetloba; umetna snov; rože niso prave, ampak umetne; naravna in umetna vlakna; to jezero je umetno / umetni diamant; umetni satelit; umetna hrana hranilna raztopina, ki se daje bolniku naravnost v kri; umetna masa umetno dobljena organska snov iz makromolekul; umetna oploditev oploditev z vnašanjem semena v rodila brez spolnega dejanja; umetne pijače pijače z dodatkom umetnih snovi, ki jim dajejo okus, barvo ali vonj; umetna radioaktivnost; umetna smola smoli podobna umetna snov; umetna svila; umetno drsališče drsališče z umetno vzdrževanim ledom; umetno gnojilo; umetno usnje
    // narejen tako, da je po videzu, funkciji podoben pravemu, naravnemu: umetni lasje; umetna noga; umetno oko; umetno zobovje
  2. 2. nanašajoč se na umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov: umetni kovač, mizar / umetna obrt
  3. 3. katerega oblika in vsebina sta izraz zavestnega umetniškega hotenja določenega avtorja: umetne in ljudske pesmi; umetne pripovedke; Andersenove pravljice so umetne
    // ki ustvarja taka dela: umetni in ljudski pesniki
  4. 4. star. zahtevno, zapleteno oblikovan: pesem je zelo umetna, vendar bralca ne prevzame; preprost in umeten
  5. 5. ekspr. nepristen, narejen: umeten smehljaj; umetna skromnost; vse je bilo umetno, navidezno
  6. 6. ki nima stvarne podlage: taki problemi so umetni; razlaga temelji na zelo umetnih povezavah / umetno podpihovanje sovraštva
  7. 7. zastar. izurjen, spreten: biti umeten v vsaki reči / poklicati umetnega zdravnika izvedenega, šolanega zdravnika
    ●     star. prireditev z umetnim ognjem z ognjemetom; poljud. umetno sonce svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke, strok. kremenova svetilka
    ♦     aer. umetni horizont priprava, ki kaže lego letala glede na vodoravno ravnino; agr. umetna koklja priprava za umetno ogrevanje piščancev; biol. umetni izbor odbiranje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki najbolj ustrezajo rejčevim željam, potrebam; elektr. umetna inteligenca sposobnost stroja, računalnika, da rešuje umske probleme; lingv. umetni jezik načrtno sestavljen jezik, namenjen zlasti za mednarodno sporazumevanje; sistem znakov, simbolov za uporabo v znanosti, računalništvu; med. umetni splav; umetna ledvica naprava, ki opravlja funkcije ledvice zunaj telesa; umetno dihanje umetno dovajanje zraka v pljuča; metal. umetno staranje pojav, da postane zlitina trša, če se nekaj časa zmerno segreva; rib. umetna muha vaba za lovljenje rib, ki predstavlja določeno žuželko; šport. umetno drsanje umetnostno drsanje; teh. umetni vlek vlek, povzročen s kako pripravo, ventilatorjem; voj. umetna megla s kemičnimi sredstvi narejena, povzročena megla za maskiranje
lesovína -e ž (í) 
  1. 1. papir. lesna vlakna, pridobljena iz lesa z brušenjem: uporabljati lesovino za izdelavo kartona; tovarna lesovine; les za lesovino / bela lesovina iz lesa, ki ni bil prej obdelan s paro ali kemikalijami
  2. 2. redko lesna snov, les: trhla lesovina v vratih se je zdrobila
lúžiti -im, in lužíti in lúžiti -im nedov. (ū ȗ; ī ú) 
  1. 1. les. z lužilom povzročati v lesu spremembo naravnega barvnega tona in bolj vidno strukturo: lužiti les
  2. 2. metal. s tekočino izločati iz kamnine ali rude topljivo snov: lužiti bakrovo rudo
  3. 3. star. prati z lugom: lužiti perilo, platno
    ●     star. to ga je lužil ostro opominjal, ostro ošteval
    ♦     usnj. namakati kože v raztopini apna in natrijevega sulfida
páriti -im nedov. (á ȃ) 
  1. 1. polivati z vrelo tekočino: pariti moko; pariti krmo / pariti zelje s kropom / pariti zaklano perutnino, prašiče
    // redko dušiti: pariti meso; pariti zelenjavo / pariti krompir
  2. 2. čistiti, razkuževati s paro: obleko so parili v kotlih
  3. 3. teh. obdelovati surovino s paro: pariti les; pariti tkanino
polírati -am nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. les. z glajenjem in nanašanjem zaščitnih sredstev delati površino gladko, bleščečo, z izrazito teksturo: polirati les / polirati pohištvo
  2. 2. teh. s finim brušenjem, glajenjem delati površino zelo gladko: polirati kovino / polirati ročaj
prepojíti -ím dov., prepójil (ī í) 
  1. 1. narediti, da se kaka snov, navadno tekoča, popolnoma razširi po drugi snovi: prepojiti les s kemičnimi sredstvi; prepojiti madež z bencinom; prepojiti sadje s sladkorjem; pren. veselje je prepojilo žalost
  2. 2. nav. ekspr. pojaviti se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: sobo je prepojil duh po španskem bezgu / strah ga je vsega prepojil; mladino je prepojilo navdušenje
spolírati -am dov. (ȋ) 
  1. 1. les. z glajenjem in nanašanjem zaščitnih sredstev narediti površino gladko, bleščečo, z izrazito teksturo: spolirati les / spolirati pohištvo
  2. 2. teh. s finim brušenjem, glajenjem narediti površino zelo gladko: spolirati kovino / prelakirati in spolirati avtomobil
tesáti téšem nedov., têši tešíte; têsal (á ẹ́) s sekiro obdelovati les v smeri vlaken: tesarji tešejo; tesati les; tesati po označeni črti; tesati, žagati in klati / tesati lehnjak / vse življenje je tesal
// na tak način delati, oblikovati: tesati prage iz hlodov; tesati trame za ostrešje / tesati ladjo; tesati si brunarico / ekspr. reka teše strugo skozi sotesko
● ekspr. časopis je kar sam tesal pisal, oblikoval
uvíti uvíjem dov. (í) 
  1. 1. z vitjem narediti uporabno za ovijanje, vezanje: uviti leskovo šibo
  2. 2. z vrtenjem spraviti v kaj: uviti vijak v les / uviti zamašek v steklenico; deli cevi se dajo uviti drug v drugega
  3. 3. zaviti, zviti navznoter: polh uvije rep; lasje so se ji uvili
  4. 4. knjiž. ukriviti, upogniti: veter je uvil drevo; uviti palico / uviti hrbet; uviti se nazaj / ekspr. leta so ga uvila k zemlji
    ●     knjiž. rad bi ga uvil po svojem kopitu si ga podredil; star. letos nas bi uvilo, če ne bi dobili posojila spravilo v stisko, težave; ekspr. cesta se uvije v dolino Krke vijoč se pride, pripelje
bél -í [beu̯] ž (ẹ̑) 
  1. 1. les. svetlejši les na obodu debla; beljava: bel je že preperela
  2. 2. vet. očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; siva mrena: konj ima bel
    ♦     anat. bela živčna snov v osrednjem živčevju
bôžji -a -e prid. (ó) 
  1. 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja Kristusova mati; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega
    // namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša
    // božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike
  2. 2. v medmetni rabi, včasih kot zapostavljeni prilastek, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža
    1. a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče
    2. b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja
    3. c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo
    4. č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake
      ●       božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
      ♦       bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja
cefráti -ám [cef in cəf] nedov. (á ȃ) trgati na koščke, nitke: živčno je cefrala rob predpasnika; obleka se na rokavih že cefra / krogle so cefrale listje; pren. burja cefra oblake; megla se cefra v krpe
♦ les. cefrati les drobiti ga v vlakna; defibrirati
četrták -a m (á) nekdaj avstrijski novec za štiri krajcarje: srebrne dvajsetice in zelenkasti četrtaki
// ruski novec za četrt rublja: njemu je dal rubelj, njej pa samo četrtak
♦ les. žagan les s kvadratnim prerezom; moral; vet. žival s štirimi stalnimi sekalci
črnjáva -e ž (ȃ) 
  1. 1. knjiž., ekspr. kar je črno: izza gore se vzdiguje grozeča črnjava / bujna črnjava na njeni glavi
    // redko lastnost črnega, črna barva; črnina: črnjava hudournih oblakov; črnjava gozda
  2. 2. les. temnejši les v sredini debla: črnjava hrasta; črnjava in beljava
generátorski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na generator: generatorska jermenica / generatorski les les za uplinjanje v plinskem generatorju; generatorski plin plin, ki se proizvaja v plinskem generatorju
industríjski -a -o prid. (ȋ) 
  1. 1. nanašajoč se na industrijo:
    1. a) industrijski izdelki / pospeševati industrijski razvoj; industrijska koncentracija; industrijska dejavnost, panoga, proizvodnja / industrijski kraji; industrijsko-agrarne države; veliko industrijsko mesto; industrijsko podjetje / industrijska kemija, tehnologija; industrijska politika; industrijska špijonaža
    2. b) industrijski delavci; industrijski proletariat / industrijske odplake odplake iz tovarn in drugih industrijskih obratov
      // industrijski tir tir, ki povezuje industrijske objekte s tiri za splošni promet; industrijske norme za posamezno državo obvezni enotni predpisi za mere, kakovost izdelkov; standardi; nemške industrijske norme
      // namenjen za predelovanje v industriji: industrijski les; gojiti industrijske rastline / industrijski krompir krompir, ki vsebuje veliko škroba
  2. 2. ki se izdeluje pretežno s stroji in v večjih količinah: ročne in industrijske pletenine / industrijska hrana; v šolah so uvedli industrijsko malico; industrijsko vino umetno vino
    // industrijsko izdelovanje, predelovanje
    ♦     arhit. (industrijsko) oblikovanje dajanje oblike predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom; ekon. industrijski kapital kapital, naložen v proizvodna sredstva, industrijo; (prva) industrijska revolucija hitra sprememba ročne proizvodnje v proizvodnjo z uporabo strojev; tretja industrijska revolucija hitra kvalitativna sprememba delovnih sredstev z avtomatizacijo proizvodnje, z uporabo jedrske energije, umetnih mas; gastr. industrijska juha juha iz mesnega koncentrata, posušene zelenjave, začimb; jur. industrijska lastnina izključna pravica koga do izdelovanja, prodajanja določenih izdelkov ali do uporabe določene varstvene znamke; ped. industrijska pedagogika pedagogika, ki se ukvarja s strokovnim izobraževanjem delavcev v industriji; psih. industrijska psihologija psihologija, ki proučuje psihološko problematiko v industriji; soc. industrijska rezervna armada brezposelni delavci; industrijska družba sodobna globalna družba z narodnim dohodkom od 600 do 1.500 dolarjev na prebivalca; šol. industrijska šola šola za usposabljanje kvalificiranih delavcev v industriji
izbóčiti -im tudi zbóčiti -im dov. (ọ̄ ọ̑) dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: mačka je izbočila hrbet; izbočiti prsi / izbočiti pločevino; dno posode se je izbočilo; stena se je močno izbočila
♦ les. les se izboči spremeni pravilno obliko v prečni ravnini
jelovína -e ž (í) 
  1. 1. jelov les: grobo obdelana jelovina; klopi, miza iz jelovine
  2. 2. redko jelov gozd: velike površine jelovine
  3. 3. nar. les iglavcev
káčast -a -o prid. (á) nav. ekspr. podoben kači: kačasta oblika telesa / kačasto gibanje / kačasti zavoji ceste
♦ les. kačasti sveder sveder za vrtanje globokih lukenj v les
klimatizírati -am nedov. in dov. (ȋ) uravnavati temperaturo, vlažnost in menjavanje zraka v zaprtem prostoru: klimatizirati dvorano
♦ les. klimatizirati les umetno uravnavati vlažnost lesa
kondicionírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. uravnavati temperaturo, vlažnost in menjavanje zraka v zaprtem prostoru; klimatizirati: kondicionirati dvorano
♦ les. kondicionirati les umetno uravnavati vlažnost lesa; tekst. kondicionirati vlakna ugotavljati vlažnost vlaken
medlíti -ím [med in məd] nedov., tudi medlì (ī í) knjiž. delati kaj zmedeno, nejasno: ne verjemi prividom, ki ti medlijo razsodnost
♦ les. medliti les matirati
mizárski -a -o prid. (á) nanašajoč se na mizarje ali mizarstvo: mizarska delavnica / mizarska obrt / mizarski mojster, pomočnik / mizarski klej, les; mizarsko dleto, kladivo
♦ les. mizarska plošča plošča, narejena pod pritiskom iz letvic in fenolnih smol, lepil in oblepljena s furnirjem; panelna plošča
mórati -am nedov. (ọ̑) 
  1. 1. z nedoločnikom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje
    1. a) zaradi določenih okoliščin: na starost je moral beračiti; morali so delati, če so hoteli živeti; krivec se mora zagovarjati pred sodiščem / delavec mora dobiti izdatno hrano
    2. b) zaradi lastne potrebe, dolžnosti: tega človeka moram še danes najti; moram jih videti / skrbeti mora za tri otroke / nav., ekspr.: moram priznati, da ste zelo pridni; ta časopis redno berem in moram reči, da mi je všeč
    3. c) ker kdo tako zahteva: ob štirih moraš biti tukaj; danes moram odpotovati / silil jo je, da mora redno obiskovati razstave / oče se razjezi in reče: Moraš
      // elipt., s prislovnim določilom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: moral je (iti) od doma; v Zidanem mostu mora z vlaka; moral je v bolnico / čimprej moraš stran / ta resnica mora na dan
  2. 2. z nedoločnikom izraža nujnost, potrebnost, da osebek
    1. a) ima določeno lastnost, značilnost: zavora mora biti dobra; blago bi moralo biti drugačno; človek mora biti pošten / ti možje bi morali biti naš ponos
    2. b) je v določenem stanju: za tako dejanje nas mora biti več; moral bi biti srečen po tolikem času / moramo si biti na jasnem, kaj hočemo
    3. c) ima določeno obveznost: morate paziti na svoje zdravje; v podjetjih morajo imeti za to posebno službo / za to delo moram imeti poseben les potrebujem
  3. 3. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža verjetnost, da osebek
    1. a) ima določeno lastnost: ta človek mora biti zelo dober; to mora biti velik lump, tepec; morata si biti velika prijatelja / ta s predpasnikom mora biti kuharica / to mora biti pomota
    2. b) je v določenem stanju: profesor mora biti bolan; pijan mora biti, ker se tako smeje; kako srečen mora biti ta človek / rano ima, pasti je moral verjetno je padel
      // mora imeti okoli petdeset let
      // s prislovnim določilom izraža verjetnost, da je osebek na mestu, kot ga nakazuje določilo: žena mora biti na njivi; keltske utrdbe so morale stati na tem hribu; tu so nekoč morala stati mestna vrata
  4. 4. ekspr., z nedoločnikom izraža podkrepitev trditve: povsod mora biti zadnji; pa ravno sedaj si moral priti / komu se mora plačati članarina
  5. 5. star. siliti, prisiljevati: birič ga je moral na tlako / mraz jih je moral, da so hitro delali
    ●     ekspr. zato bi ga morali zato bi moral biti tepen, kaznovan; ekspr. moraš h knjigi moraš se začeti učiti, začeti študirati; ekspr. naj se zgodi, kar se mora izraža vdanost, sprijaznjenje s čim; ekspr. še to ga je moralo doleteti poleg drugih težav je doživel še to; ekspr. njegova mora veljati ne dovoli, da bi obveljalo drugo mnenje; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora narediti; hočeš, nočeš, moraš izraža podkrepitev nujnosti
múšji -a -e prid. (ȗ) nanašajoč se na muhe: mušji iztrebki; mušje noge / mušji pik / zavarovati se z mušjo mrežo
♦ bot. mušji les tropsko drevo, katerega les vsebuje posebno grenko snov; kvasija; šport. mušja kategorija najnižja kategorija težkoatletov
napénjati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročati
    1. a) da doseže kaj največjo možno dolžino: napenjati struno, vrv, žico / napenjal je vrat, da bi videl čez druge iztegoval je
    2. b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napenjati pregrinjalo, rjuho
      // s takim potegovanjem dajati, spravljati kam: napenjati platno na les, v okvir; vse dopoldne so napenjali streho nad šotor; napenjati nove strune na violino
  2. 2. dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napenjal jadra; zaradi vetra se je zastor ves čas napenjal / ekspr. napenjal je lica in debelo gledal
  3. 3. nav. ekspr. delati, da postaja kaj po obsegu večje: obilna hrana mu napenja želodec; po drevju se napenja brstje
    // nav. 3. os. povzročati, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: fižol napenja; brezoseb.: po sadju ga rado napenja; živino napenja
  4. 4. spravljati kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napenjati fračo, lok; napenjal je petelina na puški in meril
  5. 5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napenjati mišice; v temi je napenjal oči / napenja zadnje moči, sile; napenjati spomin
    ●     ekspr. napenjati možgane intenzivno razmišljati
    ♦     anat. napenjati glasilke
nèobdélan -a -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki ni obdelan: neobdelane in nepognojene njive; neobdelano zemljišče / zidovi iz neobdelanih kamnov / raziskovanje neobdelanega gradiva / publ. turistično neobdelano področje
♦ les. neobdelani les
óbel óbla -o [əu̯] prid. (ọ̄) omejen na eni strani z enakomerno ukrivljeno ploskvijo: obli hrbti knjig; obli kupi sena / obla oblika predmeta / oble prsi
// knjiž. zaobljen, okrogel: obli kamni / obel obraz / obli boki; oble roke
♦ gozd. obli les okrogli les; strojn. obli navoj navoj, ki je zgoraj in spodaj zaokrožen v velikem polmeru
oblíkovec -vca m (ī) 
  1. 1. nar. okroglo, nerazcepljeno poleno; okroglica: nasekati naročje oblikovcev
  2. 2. les. drobnejši neobdelan les, ki se uporablja zlasti za opornike: rov so podprli s hrastovimi oblikovci
odštéti -štéjem dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. zmanjšati vsoto za določen znesek: odšteti stroške od vsote / tekmovalcu so odšteli pet točk
    // mat. narediti računsko operacijo, pri kateri se eno število zmanjša za drugo: odšteti devet od sto
  2. 2. dati, izročiti (s štetjem) določeno vsoto denarja: odštel mi je deset tisoč; odšteti denar na mizo / pog. odšteti denar na roko neposredno izplačati
    // aro mu je že odštel
    // od večje količine s štetjem določiti, ločiti določeno manjšo količino: odšteti deset kapljic zdravila / štel je udarce ure in ko je odštel šestega, se je pomiril
  3. 3. dati, poravnati v denarju, kar komu pripada; izplačati: odšteti hčeri doto; prigovarjali so mu, naj si da odšteti svoj del dediščine
    // nav. ekspr. plačati: odšteti carino / koliko si pripravljen odšteti za njegovo delo; za najemnino odšteje vsak mesec tisoč dinarjev
  4. 4. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti; izvzeti: njega je treba pri tem odšteti / če odštejemo ta neprijetni dogodek, je prireditev lepo uspela; otrok je zdrav, če odštejemo majhne prehlade
    ●     pog., ekspr. odšteti jih komu s palico natepsti, pretepsti ga; pog., ekspr. odštejte mu jih petnajst dajte mu petnajst udarcev
plávati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. premikati se po vodi z gibanjem, premikanjem nog, rok, telesa: labodi, ribe plavajo; kopalci so plavali čez preliv; učiti se plavati / plava samo s plavalnim obročem / podlasica tudi plava; te živali plavajo z repom / plavati pod vodo
    // gojiti plavanje, ukvarjati se s plavanjem: plavati je začela pred tremi leti; plavati in drsati
  2. 2. premikati se
    1. a) po vodi sploh: po morju plavajo ladje; v daljavi plava jadrnica / ledene gore so plavale proti jugu
    2. b) po zraku: po nebu plavajo beli oblaki; hodi, kakor bi plavala / ekspr. mesec je mirno plaval skozi oblake / ekspr. nad travnikom so plavali metulji; pren. pogled mu željno plava po vrhovih
      // nav. ekspr. širiti se, razširjati se: vonj akacij plava v zraku; ubrano zvonjenje plava čez dolino / samo njuna glasova sta plavala v temi
  3. 3. z oslabljenim pomenom biti, nahajati se prosto
    1. a) v vodi, na vodni površini: na gladini plavajo veliki oljni madeži / zavese morajo pri pranju v vodi plavati; prosto plavati / les na vodi plava ne potone
    2. b) kje sploh: rumenjak plava na vrhu beljaka / nad travniki plava rahla megla / ekspr. na njenem obrazu plava smehljaj; pren. njena podoba mu vedno plava pred očmi
  4. 4. ekspr. biti deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: plavati v blaženosti, veselju / plava samo v svojih spominih / plavati v denarju, izobilju / krompir kar plava v maščobi je zelo zabeljen
    // njene oči še vedno plavajo v solzah
  5. 5. žarg. ne biti trden, gotov v kakem delu, kaki dejavnosti: sredi dejanja se je igralec zmedel in začel plavati; vi ne boste plavali, saj imate besedilo napisano / v tej stroki že dolgo plavajo
    ●     žarg., avt. avtomobil plava ne vozi stabilno zaradi tanke plasti vode med kolesi in površino ceste; ekspr. dežela je plavala v krvi zelo veliko je bilo ubitih, ranjenih; ekspr. plavati mrtvaka mirno ležati na hrbtu na vodni površini; ekspr. plavati proti toku ne misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni ljudje; publ. stranka plava v desničarskih vodah je desničarsko usmerjena; ekspr. od sreče plavati v oblakih biti zelo srečen; ekspr. večkrat plava v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; plavati po pasje tako, da se z nogami in skrčenimi rokami udarja po vodi
    ♦     šport. plavati kravl, metuljčka; plavati 400 m mešano
pomladánski -a -o prid. (á) nanašajoč se na pomlad: prvi pomladanski dan; pomladanski meseci / pomladansko cvetje / pomladanska dela / pomladanski čas / pomladansko gnezdo prašičev
// nav. ekspr. značilen za pomlad: sonce je že kar pomladansko, čeprav je še zima / pomladanske obleke; pomladansko deževje / prišla je vsa pomladanska pomladansko oblečena; razigrana, dobre volje
♦ astr. pomladansko enakonočje enakonočje 21. marca; bot. pomladanski hrček strupena goba z rjavim, nepravilno nagubanim klobukom, Gyromitra esculenta; pomladanski žafran rastlina z vijoličastimi cveti, ki rastejo iz gomolja, Crocus neapolitanus; gozd. pomladanski les redkejša plast lesa v letnici; zgodnji les
skŕčiti -im dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: skrčiti prst, roko; skrčiti nogo v kolenu / skrčiti roko v pest; skrčiti noge podse; mišice se skrčijo in raztegnejo
  2. 2. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše
    1. a) glede na količino: tovarna je skrčila proizvodnjo; skrčiti stroške; ekspr. skrčiti porabo do minimuma, na minimum; investicije so se skrčile
    2. b) glede na možni razpon: skrčiti delovni čas; trgovinska menjava se je skrčila / število udeležencev se je skrčilo / pomen te dejavnosti se je v zadnjem času skrčil
    3. c) glede na obseg, področje: skrčiti dnevni red od deset točk na osem; besedilo je tako skrčil, da je postalo skoraj nerazumljivo; osvobojeno ozemlje se je po tej ofenzivi nekoliko skrčilo / skrčiti komu pravice
  3. 3. v zvezi z na narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: skrčiti aktivnost mladine na kulturno-zabavno delovanje; ves odpor se je skrčil na poulične demonstracije / ekspr. vsa njegova razmišljanja so se skrčila na skrb za preživetje
správiti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom navadno s prizadevanjem narediti, doseči, da kdo ali kaj
    1. a) pride s kakega mesta, na kako mesto: spraviti lisico iz luknje; spraviti zamašek iz steklenice; komaj so spravili omaro skozi vrata; kroglica je šla lahko ven, nazaj je pa dolgo ni mogel spraviti; spravili so se na vrh drevesa in kričali splezali, zlezli
      // spraviti les iz gozda zvleči, zvoziti; spraviti letake mimo straže pretihotapiti jih; ekspr. spraviti čevlje na noge s prizadevanjem jih obuti; z enim udarcem ga je spravil na tla podrl, prevrnil
      // odvetniku je uspelo spraviti ga iz zapora / od doma, od hiše spraviti koga pregnati, odpoditi, izriniti; spraviti oviro s poti odstraniti jo; spraviti luske z ribe ostrgati jih
      // spraviti madež s tkanine očistiti jo
      // spraviti lakoto s sveta odpraviti jo
    2. b) gre, pride kam z določenim namenom: nisem ga mogel spraviti k zdravniku / spraviti otroke v posteljo
    3. c) pride iz kakega položaja, v kak položaj: spraviti listje, zemljo na kup; spraviti kazalec naprave v navpičen položaj; spraviti se hitro pokonci vstati
      // ekspr. spraviti pijanca na noge doseči, da vstane; ekspr. spraviti vso hišo pokonci vse zbuditi, sklicati
      // spraviti podatke v medsebojno zvezo (miselno) jih povezati
    4. č) pride iz kakega stanja, v kako stanje: spraviti kaj iz ravnotežja / spraviti stvari v red urediti jih; spraviti stvari v sklad uskladiti jih
      // spraviti koga k zavesti, ekspr. k pameti; spraviti koga v bes, obup, zadrego; spraviti koga v nesrečo onesrečiti ga
    5. d) pride s kakega družbeno določenega položaja, v kak družbeno določen položaj: spraviti koga na boljše delovno mesto / spraviti koga iz organizacije; spraviti koga k vojakom, v šolo / spraviti ljudi pod svojo oblast podrediti si jih; pog. ta vladar je spravil podse velik del polotoka je osvojil, si je podredil
  2. 2. z glagolskim samostalnikom navadno s prizadevanjem narediti, doseči, da začne kdo ali kaj delati, kar izraža dopolnilo: spraviti konja v dir; spraviti napravo v gibanje / spraviti koga v jok, smeh / spraviti koga na drugačne misli
  3. 3. ekspr., v zvezi z ob narediti, doseči, da kdo kaj izgubi: spraviti koga ob denar, premoženje / spraviti koga ob čast, ob živce; spraviti koga ob glavo
  4. 4. narediti, da pride kaj s polja na določeno mesto: spraviti poljske pridelke, seno
  5. 5. dati kaj nazaj na določeno mesto: spravi igrače, danes se ne bomo igrali / spraviti meče v nožnice
  6. 6. dati kaj kam z namenom, da se tam lahko spet dobi, vzame: spraviti dokumente, slike; spraviti ključ pod predpražnik; spraviti na skritem, varnem kraju; dobro, skrbno spraviti / ekspr. kar spravi denar (v žep) sprejmi, vzemi ga; vzemi ga nazaj, ne sprejmem ga; spraviti si kaj za spomin
  7. 7. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga: spraviti sprte sosede; spraviti se med seboj; spraviti se s sovražnikom
    ●     pog., ekspr. s težavo je spravil iz nje kako besedo s težavo jo je pripravil do tega, da je kaj povedala; ekspr. spraviti koga spoti ubiti, umoriti ga; onemogočiti ga; evfem. spraviti koga s sveta povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; ničesar ni mogel spraviti z jezika reči, povedati; ekspr. spraviti si koga z vratu znebiti se, otresti se ga; ekspr. spraviti koga h kruhu doseči, da ima delo, zaposlitev; pog. spraviti koga k sebi doseči, da se zave; doseči, da si opomore; ekspr. spraviti koga na boben povzročiti prisilno dražbo, gospodarski propad; pog., ekspr. spraviti koga na hladno aretirati, zapreti ga; ekspr. spraviti koga na kolena pokoriti, premagati ga; spraviti koga na led prevarati, ukaniti ga; spraviti na noge ekspr. kopeli so ga spravile na noge ozdravile, okrepile; ekspr. spraviti podjetje na noge narediti, da postane uspešno; ekspr. dogodek je spravil vso policijo na noge policija je začela akcijo; ekspr. spraviti dramo na oder doseči, da se uprizori, začne uprizarjati; spraviti koga na beraško palico povzročiti, da izgubi vse premoženje; ekspr. spraviti kaj na papir napisati; ekspr. spraviti koga na pravo pot prepričati ga, da pošteno živi; ekspr. na svet je spravila tri zdrave otroke rodila; evfem. spraviti koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; ekspr. spraviti komu policijo na vrat pripeljati, privesti; ekspr. pijača ga je spravila pod mizo tako se je napil, da ni mogel več sedeti, stati; ekspr. ta bolezen ga je spravila pod rušo, pod zemljo zaradi nje je umrl; spraviti pod streho ekspr. deset cmokov spraviti pod streho pojesti; ekspr. spraviti hišo pod streho dograditi, dozidati; pokriti s streho; ekspr. otroke je že spravil pod streho preskrbel jim je stanovanje, zaposlitev; ekspr. spraviti prireditev pod streho uspešno jo izvesti; ekspr. spraviti koga pred puške povzročiti, da je ustreljen; pog. spraviti v denar prodati; ekspr. spraviti koga v grob povzročiti njegovo smrt; spraviti zadevo v javnost obvestiti o njej javnost; ekspr. urednik je pesmi spravil v predal jih ni objavil; ekspr. njega ni mogoče spraviti v noben predal zaradi individualnih značilnosti ga ni mogoče uvrstiti v kako skupino; pog. spraviti v promet stare zaloge prodati, porabiti jih; ekspr. spraviti koga v kozji rog premagati ga, biti boljši kot on; pog. spraviti vase skledo solate pojesti; ekspr. spraviti koga za zapahe doseči, da ga zaprejo; pog. jedi ne spravi dol ne more zaužiti; žarg., igr. spraviti vse kralje domov dobiti, vzeti vse kralje; pog. pet otrok je spravila pokonci vzredila, vzgojila; spraviti skup, skupaj pog. ta izpit boš pa že spravil skupaj naredil, opravil; pog. ona ju je spravila skupaj seznanila; pomagala, da sta se zbližala; pog. ne morem spraviti skupaj toliko denarja zbrati, privarčevati; star. pismo skup spraviti s težavo napisati; pog. lepo prireditev ste spravili skupaj pripravili, organizirali
správljati -am nedov., stil. spravljájte; stil. spravljála (á) 
  1. 1. s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom navadno s prizadevanjem delati, da kdo ali kaj
    1. a) pride s kakega mesta, na kako mesto: spravljati zamašek iz steklenice; otroci so se spravljali na vrhove dreves plezali, lezli
      // spravljati les iz gozda vlačiti, voziti; spravljati izdelke na tržišče / pog. spravljati ljudi čez mejo delati, da pridejo ilegalno v tujino; spravljati ljudi pred sodišče / spravljati ovire s poti odstranjevati jih; spravljati madeže s preproge čistiti jo
    2. b) gre kam z določenim namenom: spravljati koga k zdravniku / spravljati otroke v šolo
    3. c) pride iz kakega položaja, v kak položaj: spravljati zemljo na kup; spravljati seno v kopice; spravljati napravo v vodoraven položaj / ekspr. spravljati onemogle na noge prizadevati si, da vstanejo
      // spravljati kaj v zvezo s kom (miselno) povezovati kaj s kom
    4. č) pride iz kakega stanja, v kako stanje: spravljati iz ravnotežja / spravljati stvari v red urejati jih
      // ekspr. spravljati koga k pameti; spravljati koga v nevarnost; tako ravnanje me spravlja v obup, zadrego
    5. d) pride s kakega družbeno določenega položaja, v kak družbeno določen položaj: spravljati svoje ljudi na boljša delovna mesta / spravljati koga iz odbora / spravljati ljudi pod svojo oblast podrejati si jih
  2. 2. z glagolskim samostalnikom navadno s prizadevanjem delati, da začenja kdo ali kaj delati, kar izraža dopolnilo: spravljati kaj v gibanje, nihanje / spravljati ljudi v smeh
  3. 3. ekspr., v zvezi z ob delati, da kdo kaj izgublja: spravljati koga ob denar / spravljati koga ob dober glas, ob dobro ime; spravljati koga ob živce
  4. 4. delati, da pride kaj s polja na določeno mesto: spravljati poljske pridelke
  5. 5. dajati kaj kam z namenom, da se tam lahko spet dobi, vzame: spravljati listine, plačane račune
  6. 6. s svojim delovanjem, vplivom si prizadevati, da kdo preneha imeti, kazati odklonilen odnos do koga: spravljati sprte prijatelje
    ●     ekspr. s težavo je spravljal besede iz grla govoril; ekspr. spravljati sovražnike s poti ubijati, moriti; ekspr. spravljati kmete na boben povzročati prisilno dražbo, gospodarski propad; ekspr. spravljati otroke na svet rojevati; pog. spravljati v denar prodajati; ekspr. denar spravlja v nogavico ga hrani doma; varčuje; pog. spravljati skupaj denar zbirati, varčevati
sprejémati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. z izražanjem svoje volje delati
    1. a) da preide k osebku, kar mu kdo daje, ponuja: sprejemati darila, denar, podkupnino / pismene prijave sprejemamo do petnajstega aprila / sprejemati različne funkcije
    2. b) da kdo (lahko) uresničuje, kar želi v določeni zvezi z osebkom uresničevati: sprejemati pomoč, povabila / sprejemati gostoljubje, prijateljstvo
    3. c) da postane kaj veljavno: sprejemati stave / sprejemati odloke, zakone
  2. 2. delati, da kdo (lahko) pride k osebku, navadno za krajši čas in z določenim namenom: sprejemati goste; gostoljubno, prijazno sprejemati / danes pacientov ne sprejemajo
  3. 3. navadno v zvezi s s, z delati, da je kdo ob svojem prihodu deležen tega, kar izraža dopolnilo: sprejemati koga s smehom, ekspr. z rožami
  4. 4. delati, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom
    1. a) navadno s prislovnim določilom: v tej organizaciji sprejemajo nove delavce; na šoli sprejemajo učence z dokončano osemletko / sprejemati na stanovanje
    2. b) z glagolskim samostalnikom: sprejemati obleke v čiščenje; sprejemati kaj v popravilo
  5. 5. delati, da pride kaj v zavest in postane njena sestavina: sprejemati nove ideje, teorije / sprejemati besede iz tujih jezikov
    // soglašati s čim, upoštevati kaj: sprejemam vaš predlog, zahtevo / sprejemati družbene norme / sprejemati rezultate ankete s pridržki
  6. 6. imeti, izražati pozitiven odnos do kakega (umetniškega) dela: nekateri so roman sprejemali, drugi odklanjali / gledalci so sprejemali njegove filme z navdušenjem
  7. 7. s svojimi lastnostmi, dejavnostjo omogočati
    1. a) da kaj prehaja k osebku: sprejemati energijo, toploto; sprejemati in oddajati / rastline sprejemajo hranilne snovi iz zemlje črpajo, dobivajo; les sprejema vlago vpija, vsrkava
    2. b) da kak pojav v stiku z osebkom povzroča določen drug pojav: antena, radijska postaja sprejema signale / celice sprejemajo dražljaje
  8. 8. z radijskimi, televizijskimi napravami delati, da kaj postane zaznavno: sprejemati obvestila / sprejemati televizijski program
    // ptt zapisovati sporočilo, posredovano na daljavo z Morzejevimi ali analognimi znaki: radiotelegrafist sprejema in oddaja sporočila / sprejemati Morzejeve znake spreminjati oddajane električne, svetlobne, zvočne signale v Morzejeve znake pri posredovanju sporočila na daljavo
    ♦     fiz. sprejemati elektrone; rad. sprejemati spreminjati električne signale, ki jih prenašajo elektromagnetni valovi, v zvok, sliko
sprejéti spréjmem dov., sprejmíte tudi spréjmite; sprejél; nam. sprejét in sprejèt (ẹ́ ẹ́) 
  1. 1. z izrazitvijo svoje volje narediti
    1. a) da preide k osebku, kar mu kdo daje, ponuja: sprejeti darilo, nagrado; od nje ni hotel sprejeti denarja; rad, z veseljem to sprejmem / sprejeti v dar / sprejeti delo, službo; sprejeti funkcijo predsednika / sprejmeš? Sprejmem / kot vljudnostna fraza sprejmite moje iskrene čestitke
    2. b) da kdo (lahko) uresniči, kar želi v določeni zvezi z osebkom uresničiti: sprejeti pomoč pri delu; sprejeti prijazno ponudbo, povabilo / sprejeti prijateljstvo / sprejeti boj, izziv, sodelovanje
      ♦       šah. sprejeti remi
    3. c) da postane kaj veljavno: sprejeti stavo / v skupščini so sprejeli nov zakon / sprejeti ustrezne ukrepe za nemoteno preskrbo
  2. 2. narediti, da kdo (lahko) pride k osebku, navadno za krajši čas in z določenim namenom: predsednik republike je sprejel veleposlanika; sprejeti goste, obiskovalce, stranke / sprejeti na obisk / sprejeti gosta na letališču, pri vratih pričakati
    // ekspr. na pragu jih je sprejel oster mraz so začutili
  3. 3. navadno v zvezi s s, z narediti, da je kdo ob svojem prihodu deležen tega, kar izraža dopolnilo: sprejeti koga s pesmijo, ekspr. z rožami
  4. 4. narediti, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom
    1. a) navadno s prislovnim določilom: sprejeti nove delavce v delovno organizacijo / šola je sprejela le najboljše učence / sprejeti koga med komuniste; sprejeti koga v svojo družbo / sprejeti koga na hrano in stanovanje; sprejeti koga pod streho nuditi mu prenočišče, hrano; sprejeti v službo / sprejeti pesem v zbirko uvrstiti
    2. b) z glagolskim samostalnikom: sprejeti čevlje v popravilo; sprejeti obleko v čiščenje
      // v zvezi z za narediti, da pride kdo z osebkom v kak odnos: sprejeti koga za zeta / sprejeti otroka za svojega posvojiti ga
  5. 5. narediti, da pride kaj v zavest in postane njena sestavina: sprejeti nove ideje, teorije / sprejeti resnico priznati jo; sprejeti krščansko vero postati kristjan
    // sprejeti tujo besedo
    ●     ekspr. sprejmem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava
    // soglašati s čim, upoštevati kaj: sprejeti pojasnilo, ugovor, zahtevo; sprejeti opravičilo koga opravičiti mu
    // sprejeti družbene norme
  6. 6. ustvariti si, izraziti pozitiven odnos do kakega (umetniškega) dela: nekateri so knjigo sprejeli, drugi jo odklanjajo; gledalci so film lepo, zadržano sprejeli / občinstvo tega slikarja dolgo ni sprejelo
  7. 7. s svojimi lastnostmi, dejavnostjo omogočiti
    1. a) da kaj preide k osebku: sprejeti energijo, toploto; sprejeti in oddati / rastlina sprejme hranilne snovi iz zemlje vsrka, dobi; les sprejme vlago vpije, vsrka
    2. b) da kak pojav v stiku z osebkom povzroči določen drug pojav: antena teh signalov ne more sprejeti / organizem sprejme dražljaj
      // biti glede na prostornino tak, da lahko pride v osebek, kar izraža dopolnilo: avtobus sprejme petdeset potnikov; ladja sprejme še petsto ton tovora / dvorana bo sprejela prve gledalce že letos bo zgrajena, uporabljena
  8. 8. z radijskimi, televizijskimi napravami narediti, da kaj postane zaznavno: pilot je sprejel obvestilo po radiu
    // ptt zapisati sporočilo, posredovano na daljavo z Morzejevimi ali analognimi znaki: radiotelegrafist je obvestilo sprejel / sprejeti Morzejeve znake spremeniti oddane električne, svetlobne, zvočne signale v Morzejeve znake pri posredovanju sporočila na daljavo
stavbínski -a -o prid. (ȋ) gradben: začetek stavbinskih del / stavka stavbinskih delavcev / stavbinski les stavbni les
● zastar. stavbinski spomeniki arhitekturni
tanínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na tanin: taninski izvleček
♦ teh. taninski les les za pridobivanje tanina z izluževanjem
trohnôba -e ž (ó) razkroj, razpad organskih snovi zlasti zaradi delovanja vlage: trohnoba lesa / gozdna trohnoba / trohnoba je načela mlin
♦ gozd. lesna glivična bolezen, pri kateri se les razkraja, rjava trohnoba glivična bolezen zlasti iglavcev, pri kateri se les rjavo obarva
// kar nastane s trohnenjem: odstraniti trohnobo; duh po trohnobi
tvorívo -a s (í) 
  1. 1. knjiž. snov, iz katere se kaj dela, izdeluje; gradivo, material: kamenje in glina kot tvorivo za vodno pregrado / bombaž, volna in druga tvoriva
    // snov, iz katere je kaj narejeno, sestavljeno: tkanini se po tvorivu razlikujeta
  2. 2. les. že obdelan, predelan les, namenjen za nadaljnjo predelavo: poraba tvoriv; surovina, tvorivo in polizdelek / iverna tvoriva
    ♦     fot. film, fotografska plošča, fotografski papir
usúšek -ška m (ȗ) agr. izgubljanje vlage, vode, zlasti pri uskladiščenih živilih: usušek pri mleku, sadju, senu; izgube zaradi usuška
// količina vlage, vode, ki se izgubi pri tem: usušek vina v sodu znaša tri do pet odstotkov na leto
♦ les. količina, navadno izražena v odstotkih, ki pove, za koliko se zaradi izgube vode les skrči
zatégel -gla -o [əu̯] prid. (ẹ́) ki je iz glasov, tonov, ki trajajo dalj, kot je normalno: zategel klic; zategli kriki ptic / spregovoriti z zateglim glasom
// pri katerem so zlasti zadnji glasovi, toni daljši, kot je normalno: zategla govorica; zateglo hrzanje konj; v daljavi se je slišalo zateglo lajanje psa; zateglo petje; zateglo piskanje lokomotive
● zategel les les, ki se težko cepi, kolje; star. zateglo meso trdo, žilavo
zató prisl. (ọ̑) 
  1. I. 
    1. 1. izraža vzrok dejanja, znan iz predhodnega besedila: tu raste trta in pridelujejo vino. Najbrž so ljudje zato tako dobre volje; imel je velika pooblastila, a zato še ne bi smel tako samovoljno odločati; upali so, da bo obnova hitro napredovala in da bo zato potrebna le kratkotrajna pomoč / termiti zelo hitro uničujejo les in so zato velika nadloga
      // izraža utemeljitev, vzrok dejanja, kot ga določa odvisni stavek: molčijo zato, ker se bojijo; vse to je vzdržal zato, ker je bil mlad; nista se smejala zato, ker bi se jima zdela stvar smešna, ampak zato, ker se nista mogla zresniti / zakaj si tako bled? To je zato, ker živim v mestu
    2. 2. izraža namen dejanja, znan iz predhodnega besedila: rad bi se srečal z dekletom in samo zato je šel v kino; ne morete jih videti. Škoda, prav zato sem prišel / ekspr. bi vas smel nekaj vprašati? Kar daj, (saj) zato smo pa tukaj
      // izraža namen dejanja, kot ga določa odvisni stavek: opombe so dodali zato, da bi bila knjiga bolj zanimiva; prišli so (zato), da bi mu pomagali / zakaj ste ga poslali v tujino? Zato, da bi se naučil jezikov
    3. 3. izraža ozir, zadržek, znan iz predhodnega besedila, ki ne vpliva na dejanje: nič hudega, če ta jed ni izdatna, je pa zato bolj zdrava / če ta teorija ni všeč strokovnjakom, je pa zato bolj sprejemljiva za politike; če prebere vse knjige, zato še ne bo pameten
  2. II. v vezniški rabi
    1. 1. v sklepalnem priredju za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja: bil je zelo lačen, zato so mu dali jesti; ne razumete jih, zato se jezite; grdo so ravnali z njimi, zato so se uprli / ne ve, kaj je ljubezen. Zato je trd in neusmiljen / elipt. sadje je lepo zrelo, zato tudi dobro
    2. 2. v protivnem priredju, navadno v zvezi zato pa za izražanje dopolnjevanja z nepričakovano trditvijo, nadomeščanja: mi smo že pozabili na to zadevo, zato pa se sosedje še vedno ukvarjajo z njo; ta proces ne bo kratkotrajen ne lahek, zato pa je zgodovinsko neizogiben; res je težko, zato pa še ni treba obupati / piše malo, zato pa dobro
    3. 3. v vzročnih odvisnih stavkih, v zvezi zato ker za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem stavku: to pismo je pomembno, zato ker avtor v njem opredeljuje svoj odnos do sveta; vodili so ga za roko, (zato) ker ni skoraj nič videl / elipt. zakaj je manjkal? Zato ker je bil bolan
    4. 4. v namernih odvisnih stavkih, v zvezi zato da za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka: sedel je, (zato) da bi se odpočil; položili so asfalt, zato da bi bila cesta trpežnejša / elipt. zakaj ste zaprli okno? Zato da ne bi bilo prepiha
      ●       ekspr. zakaj se pa jezite? Zato ali Zato ker se izraža zavrnitev, nepripravljenost povedati vzrok; ekspr. kaj zato ali nič zato, če ni mlada izraža nepomembnost povedanega; ekspr. razreda nisem izdelal, pa kaj zato izraža omalovaževanje; ekspr. motor se je pokvaril, pa nič zato izraža neprizadetost; ekspr. uro sem izgubil. Nič zato izraža sprijaznjenje s čim; ekspr. tvoja mati je, pa tako govoriš z njo. Ravno zato ali Zato pa izraža ugovor, zavrnitev; ekspr. to ni drobiž, to so milijarde! Saj zato pa izraža podkrepitev trditve; sam.: odgovoril mu je samo z zato; na to vprašanje ni mogoče odgovoriti z enim samim zato nanj je mogočih več odgovorov; vsak zakaj ima svoj zato vsaka stvar ima svoj razlog
zrelína -e ž (í) ekspr. kar je zrelo: zrelina že pada z drevesa
♦ les. temnejši les v sredini debla; črnjava
gostoléten -tna -o prid. (ẹ̑) les., v zvezi gostoleten les gost les
karbonizírati -am nedov. in dov. (ȋ) redko spreminjati v oglje; ogleniti: karbonizirati les / v kopi les karbonizira se spreminja v oglje
♦ tekst. karbonizirati volno povzročati razpad rastlinskih primesi v volni z močnimi kislinami, visoko temperaturo
lamelírati -am nedov. in dov. (ȋ) teh. iz lamel sestavljati nov proizvod: lamelirati les, pločevino
lovíti -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. teči za kom, ki se hitro oddaljuje, z namenom prijeti ga, priti do njega: loviti bežečega; gospodinja lovi splašeno kokoš; pes me lovi; otroci se lovijo po dvorišču / udaril jo je in zavpil: ti loviš; pren., ekspr. megle se lovijo po pobočju; po zraku se lovijo snežinke
  2. 2. prizadevati si prijeti, zgrabiti kaj
    1. a) kar se odmika: lovil je klobuk, ki ga je odnesel veter; zaman je lovil knjige, ki so padale s police
    2. b) kar se približuje: lovili so češnje, ki jih je metal z drevesa; hodil je k reki in lovil les; loviti žogo / žarg. ta vratar slabo lovi žogo
      // delati, da se kaj tekočega, premikajočega se kje zbira: loviti curek v dlani; loviti vodo v škaf / ekspr. loviti solze v robec / ta priprava lovi dim, saje prestreza, zaustavlja
      // ekspr. okrasni predmeti na polici lovijo prah nanje se prah useda, na njih se nabira
  3. 3. prizadevati si z roko priti do česa, kar se premika, giblje: otrok lovi visečo igračko / deklica je lovila mater za krilo / dojenček lovi dudo z usti; lovil je vejo, da bi ne padel grabil; lovil je žebelj s kleščami prizadeval si ga je dobiti med čeljusti klešč
    // ekspr. prizadevati si zajeti (kak predmet v tekočini): loviti v juhi koščke mesa; sklonil se je nad lonec in z žlico lovil fižol
    // ekspr. zbirati, nabirati: vsepovsod lovi podatke za svojo razpravo / mati je lovila delo po hišah, da so se lahko preživljali iskala
  4. 4. iskati, zasledovati divjad z namenom, da se ustreli: lovci so šli lovit medveda; loviti v tujem lovišču; rad je lovil in ribaril / loviti s psi
    // iskati, zasledovati živali z namenom
    1. a) da se dobijo zaradi koristi: loviti polhe; hodila sta rake, star. rakov lovit; ribič lovi ribe / loviti na trnek, z mrežami; pren., ekspr. ta ženska te lovi v svoje mreže
    2. b) da se dobijo sploh: lovil je kobilice in jih metal ribam; loviti kresnice; otrok lovi metulje / mačka lovi miši
      // ekspr. iskati, zasledovati koga z namenom odvzeti mu svobodo: takrat so lovili mlade fante za (na) vojsko; lovijo me, kam naj se skrijem / loviti tihotapce mamil / če ga le za trenutek pustim samega, izgine od doma in kje naj ga potem lovim iščem
  5. 5. ekspr. prizadevati si kaj videti ali slišati: lovila je vsako njegovo besedo, vsak gib; nastavljal je daljnogled in lovil plezalca v steni; otrok lovi pogovor odraslih / lovil je na ušesa, kaj govorijo; pren. antena lovi glasove z vsega sveta
    // naravnavati ustrezno pripravo, da bi se kaj slišalo: sedel je pred radijskim aparatom in lovil poročila; loviti signale z umetnih satelitov / med vojno so ljudje lovili tuje postaje
  6. 6. ekspr. prizadevati si priti v stik s kom, sestati se s kom: mati je hodila pred šolo in lovila profesorje; loviti zdravnika zaradi informacij
    // prizadevati si pridobiti koga za moža: bil je postaven in vsa dekleta so ga lovila; tako dolgo ga je lovila, da ga je ujela / loviti ženina
  7. 7. ekspr. izraža, da bo stanje, kot ga določa samostalnik, glede na koga razmeroma hitro nastopilo: hitijo grabiti, da jih ne bi dež lovil; le pojdi, da te ne bo noč lovila / pog. videti je tak, kot da ga kap lovi da ga bo zadela kap; spanec me lovi postajam zaspan
  8. 8. v zvezi loviti sapo, zrak težko, sunkovito dihati: ves zasopel je lovil sapo; ekspr. kar sapo je lovil od razburjenja; pren., ekspr. stara harmonika je lovila sapo
    ●     nar. babica danes lovi v sosednji vasi pomaga pri porodu; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; žarg., šol. ta profesor je bil znan po tem, da lovi vpraša dijaka takrat, ko ta ne pričakuje; ekspr. smrt me lovi (za vrat) kmalu bom umrl; ekspr. govornik je jecljal in lovil besede iskal primernih izrazov; ekspr. dan je treba zjutraj loviti izkoristiti za delo; žarg., šol. izpraševalec je kandidata lovil si prizadeval vprašati ga kaj, česar ne bi znal; loviti korak s časom prizadevati si prilagajati se razmeram; prizadevati si biti napreden; ekspr. vsa zmedena je lovila misli si prizadevala, da bi se zbrala; ekspr. tvoja hči in on sta malo slepe miši lovila ljubimkala; ekspr. truden je lovil stopinje za njim šel, hodil; ekspr. lovil je dekleta na sladke besede prizadeval si je pridobiti njihovo ljubezensko naklonjenost; ekspr. loviti koga za besedo izkoriščajoč sobesednikove izjave nenaklonjeno pripisovati mu določeno mnenje, pojmovanje; ekspr. lovilo nas bo za priprave na slavnost imeli bomo premalo časa zanje; publ. turisti lovijo zanimive prizore v objektive jih fotografirajo; publ. slikar lovi motiv v skicirko ga skicira, riše; lahko je s tujo roko kače loviti narediti, da kdo drug opravi kako nevarno delo; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo; preg. kar mačka rodi, miši lovi otroci so navadno taki kakor starši
    ♦     etn. loviti se otroška igra, pri kateri z izštevalnico določeni udeleženec začne loviti druge; navt. loviti veter v jadro naravnavati jadro tako, da se vanj upre veter; rib. loviti na črva, muho
macerírati -am nedov. in dov. (ȋ) teh. namakati organsko snov zaradi izluževanja, razvlaknjenja: macerirati les, pelin
// med. s tekočino povzročati, da postane kaj mehko: macerirati kost, tkivo
obráten1 -tna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: s svojo izjavo je dosegel obraten namen, kot je želel; stvar je v resnici obratna; publ. objektivno stanje je navadno v obratnem sorazmerju s subjektivnim občutkom
  2. 2. drugačen od izhodiščnega
    1. a) glede na gibanje: v eni smeri vozi podjetje les, v obratni pa pohištvene izdelke / sklepamo lahko tudi v obratni smeri, kdor prej pride, je prej na vrsti
    2. b) glede na potek dejanja: klicali so jih v obratnem vrstnem redu, kot so oddali prijavnice; časovno zaporedje je lahko obratno od navedenega
      ●       publ. poravnajte račun, v obratnem primeru vas bomo tožili drugače, sicer; pisar. odgovoriti z obratno pošto s prvo pošto, s katero se lahko odgovor odpošlje pošiljatelju
      ♦       mat. obratna funkcija funkcija, ki se dobi iz prvotne funkcije po medsebojni zamenjavi spremenljivk; obratna računska operacija računska operacija, s katero uničimo učinek, ki ga je imela prvotna operacija; obratna vrednost ulomka vrednost, ki se dobi z zamenjavo števca in imenovalca; obratno sorazmerje sorazmerje, pri katerem se ena odvisna količina zmanjšuje v istem razmerju kot druga odvisna količina narašča
podóba -e ž (ọ̑) 
  1. 1. predstavitev česa resničnega ali domišljijskega
    1. a) z likovnimi sredstvi: dolbsti podobe v les; na list papirja je narisal dve podobi; podoba petelina je vrezana v debelo plast barve; znamke s pesnikovo podobo / nabožne podobe / doprsna podoba
    2. b) s prilastkom z literarnimi sredstvi: v noveli je avtor podal nekaj impresivnih podob; analizirati pokrajinske podobe v romanu / izpisati si značilne podobe / to je najlepša ženska podoba v romanu oseba, lik
      // s prilastkom taka predstavitev kot prispodoba česa: s podobo dirjajočega konja je ponazoril vitalnost / princip zla ima v pravljici podobo hudobne starke / star. govorne, pesniške podobe figure
  2. 2. slika: sneti podobo s stene; abstraktna podoba; oljnata podoba / dati podobo v okvir / lastna podoba avtoportret
  3. 3. s prilastkom bistvene, navadno z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti zunanjega sveta: spremeniti podobo dežele; zaščititi enotno podobo pokrajine / vas je imela nekoč drugačno podobo je bila drugačna; soba je dobila svojo prejšnjo podobo / mesto dobiva slovesno podobo / star. ženska prijetne podobe prijetnega videza
    // zunanja podoba predmetov
    // zaznavne lastnosti, značilnosti česa sploh: vedno je idealiziral podobo sveta; dejanska podoba življenja / njena notranja podoba se ni spremenila
  4. 4. s prilastkom pojavne lastnosti, značilnosti česa, kot jih določa prilastek: dokončna literarna podoba romana; odrska podoba drame; besede z neustrezno pisno podobo / glasovna in oblikoslovna podoba slovenskega jezika; stilna podoba literarnega dela / izbor novel ne daje celotne podobe pripovedništva; to je popolna podoba pisateljevega ustvarjanja; podoba stanja, ki jo je podal, ni prava / pojaviti se v materialni podobi / publ.: podoba položaja se je spremenila položaj; prizadevati si za novo organizacijsko podobo univerze organizacijo, organiziranje
  5. 5. navadno s prilastkom kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve česa videnega, doživetega: v sanjah so se mu porodile čudne podobe; v spominu je dolgo ohranil podobo domače vasi / domišljijska podoba / spominska podoba
    // knjiž. kar nastane v zavesti kot posledica izkušenj, vedenja ter miselne ali čustvene dejavnosti; predstava: ustvariti si določeno podobo o kom; moja podoba resničnosti se ne ujema z vašo / imeti pravo podobo o čem
  6. 6. zastar. postava, človek: v prvi vrsti je korakala majhna podoba, zavita v staro plahto; od cerkve je hitela moška podoba v črni suknji
    ●     star. podoba je, da se mu je zdravje izboljšalo kaže, zdi se; knjiž. nadel si je podobo mirne neprizadetosti kazal, delal se je mirnega in neprizadetega; knjiž., ekspr. končno je pokazal svojo pravo podobo izrazil svoje pravo mišljenje, nazore, lastnosti; star. razložil je plesalcem novo podobo figuro; igralec se je pojavil v podobi berača spremenjen tako, da je bil po videzu tak kot berač; zastar. redko ima cesarsko podobo v žepu denar; ekspr. zamisel dobiva otipljivo podobo se uresničuje; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; knjiž., ekspr. dekle je živa podoba lenobe je zelo leno; ekspr. on je pravi hudič v človeški podobi je zelo zloben, hudoben človek; star. po vsej podobi je knjiga delo različnih avtorjev verjetno
    ♦     rel. obhajati pod obema podobama dati, deliti posvečene hostije in posvečeno vino; rel., um. votivna podoba
prepréči -préžem dov., preprézi preprézite in preprezíte; preprégel preprégla; nam. prepréč in preprèč (ẹ́) 
  1. 1. narediti, da je kaj mrežasto razporejeno na površini: prepreči ploskev z ornamenti / prepreči s pajčevino
    // ekspr. narediti, da je kaj načrtno razporejeno na kakem področju: dolino so prepregli z daljnovodi
  2. 2. ekspr. nastopiti, pojaviti se
    1. a) načrtno razporejen na kakem področju: jarki so prepregli polja
    2. b) na kaki površini: gube, žilice preprežejo obraz; lise so prepregle les; nebo so prepregli temni oblaki; sence so prepregle pot / knjiž. mesečina je prepregla polje; pren. dušo mu je prepregla tema
  3. 3. rastoč (mrežasto)
    1. a) prekriti: bršljan je prepregel zidove; plevel prepreže peščene steze
    2. b) se razširiti v čem: zemljo so globoko prepregle korenine; vodne rastline preprežejo ribnik
  4. 4. menjati, zamenjati vprežno žival: ustavili so se le toliko, da so prepregli; prepreči konje / prepreči konja v kočijo
  5. 5. star. namestiti napravo, ki onemogoča, ovira prehod; pregraditi: prepregel je cesto, da niso mogli naprej
    ●     ekspr. otožnost, smehljaj prepreže obraz postane opazen, viden na obrazu
raztŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s trganjem narediti, da kaj ni več celo: pes mu je raztrgal hlače; raztrgati papir; ovitek se je hitro raztrgal; popolnoma raztrgati / raztrgati na koščke, nitke / ob padcu si je raztrgal dlan ranil
    // narediti, da kaj ni več strnjeno, celo: voda je raztrgala nasip / sonce je raztrgalo oblake
    // s trganjem poškodovati, uničiti: raztrgati knjigo, pismo; komaj dokončani rokopis je raztrgal / vijaki so raztrgali les
  2. 2. z rabo, uporabo narediti, da kaj ni več celo: raztrgati jopico na komolcih; raztrgal je že drugi par čevljev; obleka se je raztrgala po šivih
  3. 3. raniti, poškodovati, navadno s čim ostrim: lev je žrtvi razparal trebuh in raztrgal boke / granata mu je raztrgala nogo
    ●     ekspr. člankar ga je raztrgal na kosce njegovo delo je ocenil zelo negativno; ekspr. kašelj mu je skoraj raztrgal pljuča zelo je kašljal; ekspr. raztrgati okove, verige osvoboditi se; ekspr. ne moremo se raztrgati delati več, kot zmoremo; ekspr. ne morem pomagati, pa če se raztrgaš sploh ne; ekspr. raztrgal se bo od jeze zelo je jezen
sékati -am nedov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. z udarjanjem z ostrim predmetom
    1. a) delati kose, dele: ves dan so sekali drva; sekati kamenje, les, šoto; sekati meso
    2. b) delati, da kaj pride iz pokončnega položaja na tla: sekati drevje, grmovje / sekati v svojem gozdu; letos niso še nič sekali / sekati steljo, zelje
    3. c) odstranjevati: sekati veje z drevesa / upornikom so sekali glave; pren., ekspr. sekati korenine zla
    4. č) poškodovati: stroj seka blago
  2. 2. nav. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj podolgovatega: cesta seka reko; do nesreče je prišlo tam, kjer se sekata cesta in železnica
    // biti speljan, voditi čez kaj sploh: pobočje sekajo steze / nova cesta seka kmetijo na dvoje / vodna gladina seka bok ladje
  3. 3. ekspr. prekinjati določeno stanje: svetloba seka temo / ostri žvižgi so sekali tišino
  4. 4. ekspr. udarjati, tolči: sekati s palicami; orla sta se sekala s kljuni / dolge veje so ga sekale po obrazu / strele so sekale v drevesa / po tlaku sekajo okovani čevlji / s puškami so sekali po sovražniku streljali na sovražnika; pren. govornikove besede so sekale po poslušalcih
  5. 5. pog., ekspr., v zvezi z jo iti, hoditi: kam jo pa sekaš; sekati jo peš
  6. 6. pog., ekspr., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: če ga ne boš nehal sekati, boš kaznovan / žena mu ga seka
    ●     ekspr. nihalo ure je grozeče sekalo udarjalo, bilo; ekspr. sekati besede, stavke izgovarjati besede, stavke z ostrimi premori; pog. z avtom sekati ovinek prevoziti ga v skoraj ravni črti; tako je potrpežljiv, da bi lahko drva na njem sekal da bi lahko skrajno brezobzirno ravnal z njim; ekspr. brenclji so neusmiljeno sekali pikali
    ♦     etn. sekati pirhe, pomaranče metati v pirhe, pomaranče kovance z namenom, da se zapičijo vanje; geom. premica seka krog; gozd. sekati na golo tako, da ne ostane nobeno drevo
sprhnéti -ím dov. (ẹ́ í) razpasti, razkrojiti se zlasti zaradi delovanja vlage: les, slama sprhni; deske na vlažnih tleh hitro sprhnijo; truplo sprhni v zemlji
● slabš. v takem okolju človek sprhni duševno otopi, postane nedejaven
trohnéti -ím nedov. (ẹ́ í) razkrajati se, razpadati zlasti zaradi delovanja vlage: les trohni; truplo trohni v grobu; gniti in trohneti
● slabš. že leta trohni v tem kraju živi v nedejavnosti, negibnosti
♦ biol. razkrajati se zaradi delovanja mikroorganizmov ob primerni vlagi in toploti
zasítiti -im dov. (í ȋ) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da postane kdo tako sit, da mu je hrana odveč, nezaželena: tečna jed človeka hitro zasiti
  2. 2. ekspr. narediti, povzročiti, da postane komu kaj odveč, nezaželeno zaradi prevelike količine, stopnje: zasititi koga z obljubami / zasititi jezik z narečnimi izrazi / zasititi svojo strast; zasititi željo koga po potovanjih
  3. 3. fiz. narediti, povzročiti, da kaka snov sprejme vase največjo mogočo količino česa: zasititi zrak s paro
  4. 4. publ. z veliko količino blaga narediti, povzročiti, da je ponudba večja od povpraševanja: zasititi trg / zasititi potrošnjo
zavézati in zavezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 
  1. 1. z vrvico, trakom ali z deloma česa narediti vozel
    1. a) da se kaj zapre, stisne: zavezati culo, nahrbtnik, vrečo; zavezati mapo; zavezati si čevlje / zavezati drobce v robec; zavezati si lase v čop
    2. b) da se zapre, pokrije odprtina česa: zavezati kozarec z vloženimi kumaricami / zavezati rano / zavezati komu oči z ruto
    3. c) da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati otroku slinček; zavezati si kravato, predpasnik / zavezati si ruto na zatilju, pod brado tako, da je vozel na zatilju, pod brado
      // narediti vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati trak, vezalko / zavezati konju rep narediti vozel, da se mu rep skrajša
      // zavezati vrv okoli stebra / zavezati pentljo
  2. 2. z izjavo, predpisom narediti koga dolžnega kaj storiti, delati: zavezati koga s pogodbo, z zakonom; zavezati koga, da sodeluje / zavezati koga k plačilu, na plačilo da plača; zavezati koga za pripravo zborovanja / zavezati vojake s prisego
    ●     star. zavezati birmo biti za botra; ekspr. zavezati blago carini z določenim predpisom narediti obvezno plačevanje carine od blaga; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; poljud. zavezati popek, strok. podvezati popkovnico; nar. zavezati zvonove v krščanskem okolju na veliki četrtek in petek prenehati zvoniti; bibl. kar boste zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih prepovedali, sklenili
    ♦     etn. zavezati pečo na petelinčka, v petelinčka
benéški -a -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na Benetke: beneški trgovec / beneški cekin, dož; beneška republika / beneško zrcalo
    ♦     les. beneški jarmenik žaga z enim listom in lesenim ogrodjem za žaganje hlodov v deske; venecijanka; tur. beneška noč nočna prireditev na vodi, navadno z ognjemetom
  2. 2. nanašajoč se na Benečijo: beneška meja; beneško narečje
bráda -e stil. -é ž, rod. mn. brád (á) 
  1. 1. spodnji del obraza: podpirati si brado; zapet do brade; z brado pridržati šal; gola, koščena, okrogla brada; jamica na bradi
  2. 2. dlakava rast na obrazu: brada mu raste, sega do pasa; briti, gladiti, nositi brado; pustiti rasti brado; častitljiva, črna, dolga, močna, gosta, trda, kratko pristrižena, siva brada; gospod s kozjo brado / Matjaževa brada brada pravljičnega kralja Matjaža
    // kot vzklik pri prerokovi bradi
  3. 3. kar je podobno bradi: z vej visijo brade lišaja / brada pri govedu, konju mahedrava koža pod vratom; brada pri divjem petelinu šop peres na grlu
    // žarg. gamsova brada gamsov čop
    ●     pog. ta dovtip ima že brado je star; ima dve bradi brado s podbradkom; star. dajati na brado na upanje; smehljati se v brado sam pri sebi; zastar. viseti za brado biti odvisen; pog. problem z brado star; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase
    ♦     agr. brada na koruznem storžu lasje, laski; bot. travniška kozja brada travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi, Tragopogon pratensis; čeb. brada deščica pred žrelom panja; friz. cesarska brada dvodelna; francoska brada z dolgimi, v spodnjem delu v tri pramene razdeljenimi kocinami; mornarska brada navzgor počesana; les. brada zatrgani del pri štoru, pri tramu; metal. brada odvečni material pri odlitkih, ki ostane na stikih kalupov, modelov; teh. brada del ključa, ki prijemlje v ključavnico; vrtn. judovska brada lončna rastlina z okroglimi listi in visečimi živicami, Saxifraga sarmentosa
brusíti1 in brúsiti -im nedov. (ī ú) 
  1. 1. delati rezilo ostro: brusiti dleto, koso, nož, orodje; na suho brusiti / mačka brusi kremplje; miška si brusi zobe
  2. 2. z brusom obdelovati predmete: brusiti kamen, steklo; brusiti tlak; fino, grobo brusiti; ročno, strojno brusiti / brusiti z abrazivom / zobozdravnik brusi zob
  3. 3. drgniti ob kaj: purani brusijo s perutnicami po tleh / golob si brusi kljun ob kamen
  4. 4. knjiž. dajati čemu bolj izdelano podobo: debata brusi mnenja; brusiti okus občinstva
    ●     ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. brusiti noge, pete hitro hoditi, teči; zastar. brusiti pero vaditi se v pisateljevanju, pisati
    ♦     etn. škarjice brusiti otroška igra, pri kateri se igralci lovijo od drevesa do drevesa; lov. divji petelin brusi poje zaključni del svojega speva; papir. brusiti les z brusilnikom pridobivati iz lesa lesovino
čêlo -a s (é) 
  1. 1. del obraza nad očmi: gubati, gubančiti, nabrati, nagubančiti čelo; poljubil jo je na čelo; pot mu stopi na čelo; zdaj se spomnim, je rekel in se udaril po čelu; nizko, visoko čelo; briše si potno čelo / kot povelje s čelom levo! / pesn. jasno, mračno čelo obraz, obličje
  2. 2. sprednji, začetni del
    1. a) skupine ljudi, živali: čelo kolone, sovražnikove vojske; čelo sprevoda / biti, hoditi na čelu pred skupino
    2. b) predmeta, stvari: posadijo ga na čelo mize; veter piha v čelo ladje; čelo zibelke / hiša je obrnjena s čelom proti ulici s pročeljem; zastar. na čelu knjige je bilo zapisano: za prosto ljudstvo
  3. 3. manjša, končna ravna ploskev podolgovatega orodja: čelo kladiva, sekire, zagozde
  4. 4. navadno v zvezi z biti, postaviti se, stopiti na prvo, vodilno mesto ali položaj: postaviti se, stopiti na čelo delavskega gibanja; stati na čelu organizacije; delavski razred s komunistično partijo na čelu
    ●     gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; med tekmovanjem je bil ves čas na čelu prvi; star. saj nima na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi
    ♦     arhit. čelo trikotni vrh stene pod streho; geogr. čelo ledenika spodnji konec; čelo strmo se dvigajoči del pobočja gore ali stene; les. čelo čelna ploskev lesa ali lesnih izdelkov; mont. čelo stena odkopnega prostora, iz katere se koplje ruda; um. nadvratno čelo ploskev med preklado in lokom nad portalom; timpanon
čèp čêpa m, mest. ed. tudi čépu (ȅ é) 
  1. 1. lesen zamašek, navadno za sode: odbiti sodu čep; zabiti čep v sod; sod pušča pri čepu; pijan ko čep zelo
    // luknjo v trupu čolna zapre z lesenim čepom; glinasti čep za livarske peči
  2. 2. teh. valjast ali stožčast predmet za povezovanje, spajanje: vijaki, matice, čepi; čep vtiča
  3. 3. agr. po obrezovanju preostali del mladike, navadno z dvema očesoma: čep na trsu / rezati na čep
    ♦     les. čep lesen del za sestavljanje, povezovanje lesenih delov; med. čep delček strjene krvi, ki zamaši žilo; gnojni stržen v mandeljnih; čepek; ušesni čep iz ušesnega masla; strojn. čep jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove; sornik; zool. čep manjša sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom, Aspro zingel
čez predl., s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka čéz- (ẹ̑) 
  1. 1. za izražanje gibanja ali smeri na drugo stran
    1. a) nad čim: skočiti čez jarek; oblaki se pode čez gore; sklonil se je čezenj; potaknil je sadike in čeznje nametal zemljo; pren. pomagati začetniku čez prve težave
    2. b) povprek po čem: steči čez cesto; odpraviti se čez morje; iti čez most; dal je levo nogo čez desno; iti z roko čez oči / reka se vali čez jez; pomesti čez prag / obesiti puško čez ramo; potegniti krilo čez koleno
    3. c) po površini: smeh se razlije čez obraz
    4. č) skozi kaj: voz pelje čez vas; potovati v Zagreb čez Novo mesto; pog.: dihati čez nos; gledati čez okno skozi
      // čez pol preklati; čez sredo prerezati
    5. d) okoli česa: tanka čez pas; koliko meri čez prsi?
      // za izražanje stanja: nositi srajco čez hlače; veja visi čez potok; most čez reko / stanuje tam čez cesto
  2. 2. za izražanje časa
    1. a) po katerem se kaj godi: čez nekaj časa ga boš spet videl; vrnem se čez deset minut / ura je dve čez polnoč
    2. b) v katerem se kaj godi: sova se čez dan skriva; prihaja samo ob nedeljah, čez teden ga ni / jabolk bo dovolj za čez vso zimo
  3. 3. za izražanje presežene mere: meri čez dva metra; nekaj čez sto dinarjev; delo čez uro / čez mero vesel; voda mu sega čez pas; ne piši čez rob; čez vse drag
    // star. za izražanje nadrejenosti: imeti oblast čez deželo; postavljen čez vse druge
  4. 4. za izražanje nejevolje, nasprotovanja: pritoževati se čez draginjo; zabavljati čez vino / ali si mu rekel kaj čez čast; pog. vsi so čezme proti meni
    ●     ekspr. drug čez drugega vpijejo vsevprek; eden bolj kot drug; pog. fant je očetu čez glavo zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine; ekspr. ima dela čez glavo zelo veliko; pog. dobiti jih čez hrbet biti tepen; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog. dati otroka čez koleno natepsti; pog., ekspr. biti čez les čudaški, neumen; star. čez leto in dan približno čez eno leto; pog. čez mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino; pog. imeti koga čez noč prenočiti; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano; publ. drama je šla čez oder je bila uprizorjena; čez ramo gledati z nazaj obrnjeno glavo; žarg., šol. izprašati čez vso snov iz vse snovi, vso snov; vino se toči čez ulico za pitje zunaj lokala; pog., ekspr. čez to vino ga ni ni boljšega vina; star. čez zobe vleči opravljati, obrekovati; zastar. usmilite se čezme usmilite se me; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
    ♦     šport. tek čez drn in strn
čŕv -a m (ȓ) 
  1. 1. drobna žival mehkega, podolgovatega telesa, navadno škodljiva: črv gomazi, leze; pohoditi črva; zvija se kot črv / črv razjeda les; v mesu so se zaredili črvi; črv v jabolku; pren. njihovo kmetijo je že zdavnaj začel glodati črv
    // ekspr., navadno s prilastkom moreč, uničujoč občutek ali misel: črv gloda, grize v srcu; črv kesa, ljubosumnosti
  2. 2. ekspr. nepomemben, neznaten človek: v njihovih očeh smo le črvi
  3. 3. kljuvajoče gnojno vnetje na prstu: ima črva na prstu
    ●     nizko že dolgo ga jedo črvi je mrtev; godi se mu kot črvu v loju živi v izobilju, udobno; ta človek je pravi knjižni črv knjižni molj
delovánje -a s (ȃ) glagolnik od delovati:
  1. a) razdiralno delovanje valov; delovanje strupa, zdravila / delovanje bakterij
  2. b) ustaviti društveno delovanje; politično delovanje med ljudmi; obsojen je bil zaradi protidržavnega delovanja / napisal je spomine o svojem delovanju v raznih krajih; sodniško delovanje
  3. c) paziti na delovanje stroja; delovanje celic / pravilno delovanje jeter, srca
    ♦     les. delovanje lesa krčenje in širjenja lesa zaradi sušenja ali vpijanja vlage
díhati -am stil. díšem nedov. (í ȋ) 
  1. 1. zajemati zrak v pljuča in ga iz njih iztiskati: bolnik težko diha; dihati skozi nos, usta; enakomerno, globoko, sunkovito dihati; diha kot kovaški meh; bilo ga je tako strah, da si še dihati ni upal / dvoživke dihajo tudi s kožo sprejemajo zrak; ribe dihajo s škrgami / najlonska srajca ne dovoljuje koži, da bi dovolj dihala; les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; pren., ekspr. morje je čisto rahlo dihalo v zalivu; zemlja je mirno dihala
    ●     evfem. ponesrečenec ne diha več je mrtev
    // preh. vdihavati: dihati svež gorski zrak; pren. dihati atmosfero novega časa; dihati svobodo
    // izdihavati: ne dihaj vame
  2. 2. z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak: dihala si je v roke, da bi jih ogrela; dihati v šipo
  3. 3. ekspr. živeti, bivati: vse, kar diha, se veseli pomladi; vsi rodovi so dihali v tem upanju / vedno ga je vleklo v gore, v dolini ni mogel dihati se je slabo, nelagodno počutil; diha le za svoje otroke se jim popolnoma posveča
    // uspevati, shajati: morali bomo pošteno delati, če bomo hoteli dihati; s tem denarjem bomo za silo že dihali / ozke razmere mu ne pustijo, ne dajo dihati se polno razvijati, delovati
  4. 4. ekspr. širiti se, prihajati od kod: iz kleti diha vlaga / z njegovega obraza diha dobrohotnost; ljubezen diha iz vsake vrstice pisma; iz fanta sta dihala zdravje in moč; preh. vsaka njena beseda je dihala neodločnost
  5. 5. ekspr. rahlo pihati, pihljati: južni veter diha čez polje; skozi okno diha topel zrak; preh.: gozd diha prijeten hlad; peč diha toploto
drobnjád -i ž (ȃ) 
  1. 1. ekspr. majhni otroci; drobiž: vso pot nas je spremljala vaška drobnjad; lačna, jokajoča drobnjad
    // drobne, majhne živali: detelja je polna zajčje drobnjadi / petelin je stal ponosno sredi svoje drobnjadi
  2. 2. kar je drobno, majhno: jablane so rodile samo drobnjad; iz torbice se je usula raznovrstna drobnjad drobnarija
    ♦     gozd. do sedem centimetrov debel okrogel les
furnír -ja m (í) v tanke plasti, liste zrezan les: izdelovati furnir; obložiti s furnirjem; hrastov, orehov furnir; kos, list furnirja
♦ les. plemeniti furnir za oblaganje zunanje strani izdelkov; slepi furnir za podlago plemenitemu furnirju
gláva -e stil. -é ž, rod. mn. gláv (á) 
  1. 1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli; glava mu je klonila, omahnila na prsi; dvigne glavo in ga bistro pogleda; z dlanmi podpreti glavo; sneti klobuk z glave; čez glavo se odeti; dati ruto na glavo; poln jerbas je zadela na glavo; pod glavo si je položil blazino; udariti koga po glavi; debela, plešasta glava; človek z dolgo, ozko glavo; deli, kosti glave; oblika glave; poškodba glave; bolečina v glavi / ptica s črno glavo / kupiti svinjsko, telečjo glavo / risati glavo; glava iz mavca / obrniti glavo nazaj ozreti se; skočiti v vodo na glavo z glavo naprej; kri ji je silila v glavo; zavrtelo, zvrtelo se mu je v glavi začutil je omotico
    // njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; umivati glavo lase; del glave, ki ga pokrivajo lasje
    // bil je za glavo višji od drugih za višino glave
    // kot klic za dajanje poguma glavo pokonci / pri izražanju
    1. a) žalosti, zadrege: nagniti glavo; povesiti, skloniti glavo
    2. b) nesoglasja, zanikanja: odmajati z glavo
    3. c) neprijetnega začudenja, dvoma: presenečeno je majal z glavo; zmajati z glavo
    4. č) strahu: potegniti, stisniti glavo med ramena
    5. d) nestrpnosti, odpora: stresti, stresati z glavo; pren. dohodek na glavo (prebivalca); koliko glav (živine) imaš v hlevu?
      // ta del človeškega telesa, katerega izguba ali hujša poškodba pomeni izgubo življenja: ni se bal za svojo glavo, za otroka ga je skrbelo / kot podkrepitev: glavo dam, stavim, da je tako; glavo stran, če lažem / pog., ekspr. odnesti celo glavo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; vzeti komu glavo obglaviti ga; na njegovo glavo je razpisana nagrada kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z glavo zaradi svoje neprevidnosti je umrl
  2. 2. nav. ekspr. ta del pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: imeti glavo polno domislekov; to mi že dolgo blodi, hodi, roji po glavi; obdržati, nositi v glavi / glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; pog. zmešati glavo dekletu vzbuditi ljubezen; vedno bolj je brez glave zmeden, raztresen; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo; novica mu ni hotela, ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; kaj neki ti je stopilo, šinilo, udarilo v glavo; pog. stvar si je vtepla v glavo; misel se ji je zapičila v glavo; delati po svoji glavi ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih; učencu se je posvetilo v glavi doumel, razumel je; delati z glavo opravljati umsko delo; biti pri delu zbran; misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; fant je bistre, dobre, pog. odprte glave; pog. bolj počasne glave je; ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; pog. preveč je svoje glave trmast, svojeglaven
    // s prilastkom človek, zlasti glede na svoje značilnosti, umske sposobnosti: bil je bistra glava; izrazita filozofska glava; modra, prebrisana, učena glava / kronana glava vladar; navzoče so bile vse visoke glave / domačija je brez moške, ženske glave
  3. 3. z rodilnikom najpomembnejši, vodilni človek v kaki organizaciji, skupini, gibanju: bil je glava opozicijskega gibanja, stranke / glava družine
  4. 4. rabi se samostojno ali s prilastkom glavi podoben del česa
    1. a) po mestu: ladja se je potopila z glavo naprej; skalne glave gor; glava lesenega pomola / glava kolone
    2. b) po obliki: glave žebljev; vijaki brez glav; ponvica za glavo stegnenice
    3. c) po pomembnosti: plužna glava; glava šivalnega stroja
      // okroglast in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: solata ima velike glave; zelnata glava / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave
      // daj mi glavo čebule (eno) čebulo
      // knjiž. roža je nagnila glavo cvet
  5. 5. naslovni del knjige, revije, časopisa ali sestavka: podlistek nima glave; glava Ljubljanskega zvona
    // kar je napisano na zgornjem, uvodnem delu listine, pisma: glava zgodovinske listine / pismo je imelo v glavi naslov
    ●     ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. s tem si ni ubijal glave delal skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog., ekspr. nositi glavo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali; ekspr. tišči glavo v pesek (kot noj) noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; pog. vedeti, znati iz glave na pamet; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; ekspr. imel sem dela čez glavo zelo veliko; pog. vreči skrbi čez glavo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. čez glavo se je zadolžil zelo; pog. dekleti sta ji čez glavo zrasli se je ne bojita več, se ne zmenita za njene opomine; pog., ekspr. nakopati si kaj na glavo prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili, postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo opil se je; ekspr. za glavo se je prijel, ko je zvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; pog., ekspr. vso organizacijo izleta sem imel na glavi za vso organizacijo sem moral skrbeti; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; iron. ta ima pa slamo v glavi nič ne ve, ne zna; pog., ekspr. malo ga je imel v glavi bil je nekoliko vinjen; pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. nima niti strehe nad glavo doma, stanovanja; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. glavo za glavo če je kdo zakrivil človekovo smrt, naj se kaznuje s smrtjo; ekspr. več ima v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; več glav več ve; preg. po slabi družbi rada glava boli; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti
    ♦     adm. glava začetni del uradnega dopisa, ki vsebuje podatke o pošiljatelju, številko dopisa, datum, ali ti podatki na ovojnici; alp. jeklena glava cepina scela skovan zgornji del; anat. mišična glava trupu bližji ali zgornji del mišice; elektr. magnetna zvočna glava priprava, ki spreminja električne signale v magnetni zapis na trak in narobe; magnetofonska glava magnetna zvočna glava pri magnetofonu; etn. lov na glave pri primitivnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; film. filmska glava začetni del filmskega traku s podatki o filmu; gozd. glava sekire debelejši del sekire; grad. glava pilota topi zgornji konec pilota; les. glava del orodja ali strojne naprave, na katerega se namestijo noži ali drugačna rezila; strojn. cilindrska glava ali glava motorja del motorja, ki zapira cilinder na nasprotni strani kakor bat; frezalna glava; vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje; teh. ojnična glava ali glava ojnice večji konec ojnice; sklepna glava kovice razširjeni konec, ki nastane, ko se kovica zakuje; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami; žel. tirnična glava zgornji, odebeljeni del tirnice
gnáti žênem nedov., stil. ženó (á é) 
  1. 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: motor žene črpalko; veter žene jadrnico; voda žene mlinsko kolo; elektrika žene stroj / predica žene kolovrat / ekspr., z oslabljenim pomenom: pridno je gnal koso kosil; ribiči so krepko gnali vesla veslali
    // ekspr. burja žene oblake, valove
    // delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gnal konja; ekspr. gnal je avto proti morju; nepreh. z vso silo je gnal; ekspr. gnala sta se, da se je kadilo za njima / sivi oblaki so se gnali od juga / ekspr. sovražnika smo gnali noč in dan preganjali, zasledovali
  2. 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: gnati živino na pašo, v planino / oče je gnal vola na semenj; gnati kravo k biku / ekspr. videl je, kako so jih gnali na morišče
  3. 3. nav. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: k tebi ne pridemo delat, ker nas preveč ženeš; celo otroke ženejo k težkemu delu; gnal ga je od jutra do večera
    // delati, povzročati, da pride kdo v določeno stanje: glad žene ljudi v obup; ne vem, kaj jih je gnalo v smrt / radovednost, strast, želja jo je gnala naprej; pojdi, kamor te srce žene / brezoseb. zločinca žene na kraj zločina
  4. 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: ženske so gnale svoj očenaš / godci ves čas ženejo isto melodijo / zmeraj žene (eno in) isto
  5. 5. delati brste; brsteti: drevje že žene; kal žene / veje na stari češnji ne ženejo več
    // v zvezi z v razvijati se, rasti: ajda žene v cvet; žita ženejo v klas
    ●     ekspr. stvar so gnali predaleč pretiravali so; ekspr. ta človek žene vse na nož vse obravnava s prepirom; ekspr. gnati vik in krik zelo se razburjati za kaj; star. sosed je gnal vso stvar na pravdo predal sodišču, tožil; preveč si ženeš k srcu preveč se žalostiš, vznemirjaš
    ♦     agr. drevje žene v les bujno raste, a malo rodi; med. bolnika žene na blato, na vodo prepogosto si mora izpraznjevati črevesje, mehur
gnilôba -e ž (ó) 
  1. 1. razkroj, razpad organskih snovi, navadno zaradi delovanja bakterij: povzročati, preprečevati gnilobo; gniloba lesa, koruze, sadja; duh po gnilobi / gniloba se prenaša z enega sadeža na drugega / zobna gniloba
    // gnila snov: izrezati gnilobo iz jabolka / pospravil je klet in odnesel vso gnilobo na smetišče
  2. 2. slabš. pokvarjenost, malovrednost: gniloba družbe / gniloba v podjetju
    // zelo len človek: ta fant je prava gniloba / kot psovka gniloba gnila
    ♦     čeb. huda gniloba nalezljiva bolezen čebelje zalege; gozd. rdeča gniloba glivična bolezen iglavcev, pri kateri se les rdečkasto obarva; lesna trohnoba
grádben -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na gradnjo ali gradbeništvo:
  1. a) gradbeni stroški so se povečali; gradbena sezona; začeli so že z gradbenimi deli / gradbeni načrti so narejeni / preskrbeti je treba še gradbeni les, material / gradbena operativa; gradbeno podjetje / gradbeni inženir, tehnik / imeti srednjo gradbeno šolo / gradbeni okoliš okoliš, ki je določen za gradnjo; gradbeno dovoljenje dovoljenje, s katerim se dovoljuje gradnja določenega objekta
  2. b) gradbeni dok; gradbeni objekti, stroji
  3. c) gradbeni elementi skladbe; sam.: pog. vpisal se je na gradbeno na gradbeno fakulteto; na srednjo gradbeno šolo
gŕča -e ž (ŕ) 
  1. 1. trdi del veje, ki je ostal v deblu, lesu: deska ima grče; pipa iz bezgove grče; okrogla grča; grča v polenu; mož je trden kot gabrova grča
    ♦     les. izpadajoča ali mrtva grča; vrasla ali živa grča
    // anat. izboklina na kosti: čelnična, sednična grča
  2. 2. ekspr. krepek, trden človek: ti si še grča; je prava kmečka grča / kot nagovor kako je s teboj, stara grča
  3. 3. nar. koroško trebušasta posoda za pijačo: glinasta grča / povabil jih je na grčo mošta
grób -a -o stil. -ó prid. (ọ̑ ọ̄) 
  1. 1. ki ni dokončno izdelan, obdelan: groba keramika; obleka iz grobe volne; grobo platno / zaviti v grob papir ki nima gladke površine
    // pulover z grobim vzorcem ki daje videz neizdelanosti
    // cesto so posuli z grobim peskom debelim
  2. 2. ki v odnosu do ljudi na žaljiv način kaže svoje negativne lastnosti: grob človek; zelo grob je do staršev / spet je bil grob z njo / grob dovtip; ima precej grobe navade
  3. 3. narejen, sestavljen po približni oceni: grobi predračuni; groba delitev prebivalcev na poljedelce in delavce v industriji / o njem si je že ustvaril grobo sliko / po grobih ocenah zaostaja produktivnost za več odstotkov / problem so prikazali le v grobih obrisih
  4. 4. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: to je groba kršitev sporazuma; naredil je grobo napako
    ♦     grad. grobi omet omet iz debelejšega peska; les. groba obdelava lesa začetna faza obdelave; petr. grobo zrno zrno z večjim premerom; strojn. groba pila pila, ki pusti površino hrapavo, raskavo
ivér tudi íver -i ž (ẹ̑; ȋ) 
  1. 1. od celote ločen majhen, droben del navadno lesa: sekal je s tako silo, da so iveri letele daleč naokrog; ledne, skalne iveri; pren., knjiž. miselne iveri
  2. 2. z rodilnikom zelo majhna količina; drobec: tudi v tem je iver resnice
  3. 3. knjiž., redko misel, izrek: drobne iveri in sentence
    ●     bibl. iver v očesu svojega bližnjega vidi, bruna v svojem pa ne vidi majhne napake drugih, svojih velikih pa ne
    ♦     les. droben del lesa določenih mer in oblik; zool. na morskem dnu živeča ploščata riba, ki ima na koži trnate izrastke, Pleuronectes flesus
izvŕtati -am tudi zvŕtati -am dov. (r̄) 
  1. 1. narediti luknjo v kaj z orodjem, ki se pri delu vrti: izvrtati desko / izvrtati zob
    // z vrtanjem narediti, izoblikovati: izvrtati en centimeter globoke izvrtine; izvrtati luknjo v les / izvrtati predor skozi led / črv je izvrtal rov
  2. 2. z vrtanjem spraviti iz česa: izvrtati kovice iz jeklenih konstrukcij
  3. 3. ekspr. z vztrajnim prizadevanjem priti do česa: končno se mu je le posrečilo izvrtati denar; izvrtati gradbeno dovoljenje / zate bomo že izvrtali kako primerno službo
    // z vztrajnim poizvedovanjem, izpraševanjem izvedeti: izvrtali so iz mene reči, ki jih nikakor nisem želel povedati; izvrtaj, kaj se je zgodilo s sinom
jávkati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. dajati visoke, zategle glasove, zlasti zaradi telesne bolečine: bolnik javka in stoka; javkati od bolečin / ekspr. pes cvili in javka; pren., ekspr. sveži les na ognju je javkal
    ♦     lov. srna javka se oglaša z visokimi, zateglimi glasovi, ko jo v prsku goni srnjak
  2. 2. z visokim, zateglim govorjenjem izražati bolečino, nesrečo: ženske so prepadeno javkale; ekspr. kako sem mu branila, je javkala, pa ni nič pomagalo
    // ekspr. tožiti, tarnati: kaj javkate, raje primite za delo; javka nad težko usodo; v vsakem pismu javka, da nima denarja; javkajo zaradi poraza; bolj javka, kot ji je zares hudo / ne bom javkal za njo
káčji -a -e prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na kače: kačji pik, ugriz; kačji rep / kačje sikanje / hud kačji strup / kačji lev / našel je kačje gnezdo / kačji samec / ekspr. oklenila se ga je s prav kačjo gibčnostjo / slabš. ošinil ga je s kačjim pogledom
  2. 2. v zvezi kačji pastir velika žuželka z dvema paroma dolgih ozkih kril in vitkim členastim zadkom: nad vodo se spreletavajo živobarvni kačji pastirji; kačji pastir z zelenimi prozornimi krili; ličinka kačjega pastirja
    ●     ekspr. ima kačji jezik je zelo odrezav, piker; nar. kačji les grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami; brogovita; pog., šalj. kačja slina žganje
    ♦     bot. kačji jezik praprot vlažnih travnikov s samo enim listom, Ophioglossum
kostánjev -a -o prid. (á) 
  1. 1. nanašajoč se na kostanj: kostanjev drevored; kostanjevi gozdovi / kostanjev les; kostanjeva ježica / kostanjev med
  2. 2. ki je take barve kot kostanj: kostanjevi lasje / kostanjeva barva
    ♦     čeb. kostanjeva paša; zool. kostanjeva raca raca, katere samica ima na starost bele oči, Nyroca nyroca
kŕčiti1 -im nedov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: krčiti roke; krčiti in iztezati nogo; prsti se ji krčijo / krčiti roke v pest; mišice se raztezajo in krčijo / krčiti se v dve gubé
    // ekspr. delati gube, zlasti na koži: krčiti čelo; lica so se ji krčila
  2. 2. ekspr. delati, povzročati krče: lakota mu krči želodec; brezoseb. krčilo ga je po črevesju / krčil in zvijal se je v napadu kašlja
    ●     knjiž., ekspr. od groze se ji je krčilo srce groza jo je bila
kŕhek -a -o tudi -ó prid. (ŕ) 
  1. 1. ki se (rad) lomi, drobi: krhki tobakovi listi; krhka kamnina, rudnina; krhka kost; krhke veje drevesa; snov je porozna in krhka
    ♦     bot. krhka vrba vrba s krhkimi vejami in suličastimi, proti koncu priostrenimi listi, Salix fragilis; gastr. krhko testo gneteno testo, ki vsebuje precej maščobe; gozd. krhek les; vet. krhko kopito
    // ekspr. ki nima več popolnosti svojih značilnosti: njegovo zdravje je zelo krhko / krhki upi; krhka sreča / krhki poslovni odnosi / krhek glas
  2. 2. ki daje videz šibkosti, neodpornosti: krhka je in nežna / krhko otroško telo / ekspr. krhka lepota
krivíti -ím nedov., krívljen tudi krivljèn (ī í) 
  1. 1. dajati čemu krivo obliko: skušal je kriviti palico; letev se krivi pod njegovo težo / kriviti les, pločevino, železo
    // ekspr. dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko: privzdigoval je obrvi in krivil ustnice / skrbi ga krivijo; krivi se od bolečine, smeha; krivil se je pod težkim bremenom / vihar krivi drevesa
    ●     ekspr. sedaj mu ni treba več kriviti hrbta pred njim ubogati ga; biti poslušen, pokoren
  2. 2. delati, imeti koga za krivega česa; dolžiti: krivili so ga nesreče; kriviti koga za nesrečo / krivili so ga zaradi izgube denarja
krojíti -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. dajati obliko sestavnim delom obleke ali obutve: šivati zna, krojiti pa še ne; krojiti ovratnik, rokave / kroji samo po modernih krojih / ekspr. plašč so ji krojili v modnem salonu delali, izdelovali
    // redko izdelovati obleko: vse si kroji sama; kroji samo iz najboljšega blaga
  2. 2. ekspr. dajati čemu bistvene značilnosti, obliko: njegovo osebnost je krojila vojna / krojiti usodo človeku, narodu / politiko so krojili generali
    // oblikovati, ustvarjati: skušali so krojiti novega človeka; pravico, zakone si krojijo sami
  3. 3. nar. cepiti, klati: krojiti trske
    ●     ekspr. vsako besedo kroji po svoje razlaga
    ♦     gozd. krojiti les odmerjati in določati, kje se naj deblovina razžaga v ustrezne sortimente
kurjáva -e ž (ȃ) 
  1. 1. kar se uporablja za kurjenje, ogrevanje: zmanjkalo je kurjave; preskrbeti kurjavo za zimo / drva, les za kurjavo
  2. 2. navadno s prilastkom način kurjenja, ogrevanja: električna, plinska kurjava; kurjava na olje / parna kurjava se je pokvarila naprava za kurjenje, ogrevanje
    // kurjenje: kurjava peči je draga
  3. 3. v zvezi centralna kurjava naprava iz več ogrevalnih naprav na toplo vodo ali paro s skupno kurilno napravo: montirati novo centralno kurjavo / hiša ima centralno kurjavo
lesén -a -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. ki je iz lesa: lesen drog, klin, vijak; na grobu stoji lesen križ; lesen okvir; lesena embalaža; lesene grablje, vile; izdelovati lesene igrače; lesene stopnice; lesena škatla; jesti z leseno žlico; ograja je lesena; stal je pred njim kot lesen / lesen pod, strop; lesena gradnja, konstrukcija; invalid z leseno nogo / lesen konj; lesena roba
    ♦     les. lesena blazina podloga iz trdega lesa
  2. 2. ki vsebuje trda celulozna vlakna; lesnat: lesena koleraba, repa; redkvica je stara in lesena
  3. 3. ekspr. negiben, tog: prsti so od mraza leseni; noge imam čisto lesene / končno se je na njegovem lesenem obrazu pokazal smehljaj / lesen smeh
    // neroden, okoren: v družbi je zelo lesen; ne bodi tako lesen / hoditi z lesenimi koraki / kot psovka zgani se, klada lesena
lèsk léska in lêska in lésk -a m (ȅ ẹ̄, ē; ẹ̑) 
  1. 1. videz, ki ga daje površini odbijanje svetlobe: dati, vrniti parketu lesk; pohištvo je izgubilo lesk; odvzeti tkanini lesk; moten lesk; lesk mineralov / kovinski, svileni lesk; lesk las, oči; lesk orožja / oči se svetijo v vlažnem lesku; lesk v očeh odbijanje svetlobe; pren., ekspr. lesk njegove hrabrosti še ni potemnel
    ♦     les., tekst. medli, visoki lesk
  2. 2. ekspr. razkošje, sijaj: omamil jih je z zunanjim leskom; lesk palač; lesk in blesk
lisíčji -a -e prid. (ȋ) 
  1. 1. nanašajoč se na lisice: košat lisičji rep; lisičja dlaka; lisičje bevskanje, lajanje / lisičje krzno / lisičji brlog / lisičja kučma
    // tak kot pri lisici: glava te živali je lisičja / ekspr. imeti lisičji obraz
  2. 2. ekspr. zvit, prebrisan: on je ves lisičji / lisičji nasmeh, pogled; njegove lisičje oči
    ●     lisičji parkeljci užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom
    ♦     bot. lisičji rep trava z jajčastim, ovalnim ali podolgovatim socvetjem, Alopecurus; les. lisičji rep ročna žaga z ročajem na eni strani in listom, ki se proti koncu zožuje
lôcen -cna m (ó) 
  1. 1. držaj iz lokasto ukrivljene palice: oplesti, vstaviti locen; obesiti košarico za locen; zlomljen locen; locen pri škropilnici, žagi / locen pri krpljah; ovca ima zvonec na locen
    // kar je temu podobno: locen pri ključavnici / ukriviti vrbove veje v locen
  2. 2. agr. po obrezovanju preostali del mladike, navadno s pet do deset očesi, ki se priveže: locen na trsu / obrezati trto na locen; cepljenje na locen
  3. 3. redko zanka, zlasti za lovljenje ptičev: nastaviti locen
    ♦     agr. locen ukrivljena palica, žica na kosi, ki preprečuje padanje odkošenega žita; les. žaga na locen ločna žaga
lók -a m (ọ̑) 
  1. 1. priprava iz ukrivljene palice in tetive za proženje, metanje puščic: na plečih je imel lok in tul; napeti lok; streljati z lokom; mišice so napete kot lok; pren., knjiž. avtor je zelo napel lok zgodbe
    // kar je po obliki temu podobno: lok pri žagi / past na lok
  2. 2. priprava, s katero se poteguje po strunah: lok drsi po strunah; mazati lok s kolofonijo; vleči lok po strunah / violinski lok
  3. 3. usločen nosilni gradbeni element z dvema opornima mestoma: lok pri mostu se je podrl; polkrožni loki; zidanje lokov in obokov / okenski lok
  4. 4. delu krožnice podobna linija: narisati lok / lok mavrice, ovinka / žoga je opisala, zarisala (velik) lok je letela v (velikem) loku
    // v loku reka teče v širokem loku; v loku zamahniti; kamen je v velikem loku zletel v vodo; pren., pesn. zvezde se pnejo v svetlem loku
  5. 5. knjiž., navadno s prilastkom potek česa, prikazan navadno kot vzpon in upadanje: v predstavi ni čutiti dinamičnega loka; pretrgan lok dejanja v romanu; publ., z oslabljenim pomenom: lok igralčeve kariere se je bleščeče vzpel; razvojni lok umetnosti
  6. 6. knjiž., navadno s prilastkom obseg, razpon: časovni lok prve knjige zgodovine sega čez več tisočletij / pisani lok motivov; lok spoznanj
    ●     knjiž., ekspr. nič več ni mogoče napenjati loka dolgoletnega trpljenja še naprej dopuščati, povzročati trpljenje; knjiž., ekspr. doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero nisem preveč zahteval; ekspr. teh tem so se vsi ogibali v velikem loku niso jih hoteli obravnavati; ekspr. ognil se ga je v velikem loku nikakor ga ni hotel srečati; pesn. sinji lok (neba) nebo, nebesni obok
    ♦     anat. aortni lok usločeni del aorte tik po izstopu iz srca; kostni lok nad očesom; rebrni lok spodnja, med seboj zraščena rebra; refleksni lok; zobni lok položaj in razvrstitev zob v čeljusti; arheol. sveder na lok preprosta vrtalna priprava, ki se vrti s pomočjo loka; arhit. košarasti lok; šilasti lok; geom. lok krivulje, krožnice del krivulje, krožnice med dvema njenima točkama; grad. nosilni lok; oporni lok; les. lok polkrožen okvir pri ročni žagi; muz. lok ukrivljena črta za označbo vezave not iste višine, za označbo legata in fraziranja; šol. lok element pisane črke v obliki (navzgor ali navzdol) odprte elipse; šport. lok element umetnostnega drsanja, pri katerem vozi drsalec po notranjem ali zunanjm robu drsalke naprej ali nazaj v obliki kroga; plužni lok lik, pri katerem smučar med poševnim smukom s pluženjem zavije od brega
lópa -e ž (ọ́) 
  1. 1. pokrit prostor za shranjevanje vozov, kmečkega orodja, strojev: vleči voz iz lope; stati pod lopo / čolnarska lopa; lopa za žagan les, letala
    // pokrit, na straneh odprt prostor, navadno ob drugem poslopju: ljudje so prihajali iz cerkve in postajali v lopi; mize v gostilniški lopi verandi
    // cerkvena lopa
    // redko hišica, baraka: oglarska, stražna lopa
  2. 2. velik pokrit in zaprt prostor, navadno brez stropa, namenjen zlasti za industrijska dela ali večje prireditve: gradnja nove lope / ladjedelska, montažna, tovarniška lopa; sejemske lope; strelske lope na sejmu
  3. 3. star. senčnica, uta: sedeti v lopi; senčna, zelena lopa; lopa na vrtu
  4. 4. zastar. veža, avla: stal je v lopi in si ni upal naprej
    ♦     alp. lopa prostor pod previsom v skalovju; arhit. arkadna lopa
luščíti in lúščiti -im nedov. (ī ú) 
  1. 1. spravljati zrna iz luščine: luščiti fižol, grah; pren. preiskovalni sodnik že dve leti lušči resnico o umoru
    // odstranjevati luščino: luščiti bučnice, sončnice / luščiti ječmen, riž / redko luščiti jajce lupiti
  2. 2. odstranjevati zrna s storža: luščiti koruzo
    // v zvezi z iz spravljati manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči: luščiti kamenčke iz zidu; pren. luščiti bistvo iz celote; publ. zavest proletariata se je šele luščila iz splošne družbene miselnosti
    ●     ekspr. iz megle, mraka so se luščile hiše postajale vidne, se počasi prikazovale
  3. 3. odstranjevati v plasteh s površine: luščiti blato z zavore; z nožem je luščil skorjo z debla; barva avtomobila se lušči; s stene se lušči belež, omet
    ♦     les. s krožnim ali spiralnim tankim rezanjem hloda izdelovati furnir
manipulácija -e ž (á) 
  1. 1. opravljanje dela pri nameščanju, premeščanju, obdelavi: palete za manipulacijo drobnejšega kosovnega blaga; prostor za manipulacijo; pren., slabš. nekaterim je novejša poezija samo manipulacija pojmov
    // adm. tehnično delo z uradnimi spisi, dokumenti: blagajniška, pisarniška manipulacija / stroški za manipulacijo
  2. 2. ravnanje, upravljanje: zamotane manipulacije; manipulacija z žerjavom / redko hipnotizer je delal manipulacije z rokami gibe
  3. 3. nav. slabš. preračunljivo ravnanje, dejanje: zakaj so bile potrebne vse te manipulacije, če si vedel, da ne bo nič; denarne manipulacije
  4. 4. gozd. manjša organizacijska enota za izkoriščanje gozda: upravnik (gozdne) manipulacije
    ♦     les. ravnanje z lesom v vseh fazah sečnje, prevoza in predelave
mléti méljem nedov., mêlji meljíte (ẹ́) 
  1. 1. z napravo drobiti žito: mlinar melje; mleti ječmen, koruzo, pšenico; mleti za peko; prinesti, pripeljati mlet / mleti na kamen z mlinskim kamnom; takrat so še mleli na žrmlje / ti mlini več ne meljejo ne obratujejo
    // s pripravo, napravo drobiti kako drugo snov sploh: mleti kavo; mleti les, rudo / mleti meso / ta mlinček drobno melje
    // z napravo razkosavati sadje: jabolka pred stiskanjem meljejo
  2. 2. ekspr. drobiti, treti: voz je s svojo težo mlel nasuto kamenje; z nogami je mlel suhe vejice
  3. 3. ekspr. uničevati, rušiti: potres je mlel človeška bivališča / domača armada je čedalje bolj mlela sovražnikovo vojsko
  4. 4. ekspr. jesti (kaj tršega): s pravo slastjo je mlel suho sadje; krave so mlele s slamo pomešano seno; učenci so jemali iz torb malico in mleli, kakor da že nekaj dni niso jedli / mleti z zobmi
    // premikati se, pregibati se (sem in tja): njegove čeljusti so mlele; ustnice so mu mlele
  5. 5. nav. ekspr. hitro delati ponavljajoče se gibe: postovka visoko v zraku melje (s perutmi); otrok je ves čas mlel z nogami brcal
  6. 6. slabš. govoriti, pripovedovati: ne melji neumnosti; kar naprej melje eno in isto; poslušam, kaj melješ / zadevo je mlela vsa vas z velikim veseljem govorila o njej
    // enolično, počasi igrati: godba je mlela koračnico; lajna otožno melje popevko / na nočni omarici je mlela budilka zvonila
  7. 7. ekspr. misliti, premišljevati: nekaj melje v sebi; ne vem, kaj se mu melje v glavi / z notranjim predmetom mlel je jezne, maščevalne misli
    ●     brezoseb. še dolgo bomo hodili, ker tako melje (pod nogami) ker se noge ugrezajo v sipek sneg, pesek; ekspr. njen jezik neprestano melje ona neprestano govori; ekspr. življenje me je takrat mlelo doletevale so me velike nesreče; ekspr. veter je mlel sneg mešal, vrtinčil; nar. mleti na bel(i), črn(i) kamen mleti tako, da se pridobiva bela, črna moka; ekspr., redko konja sta mlela v celo hodila, šla; ekspr. vrtalni stroj je mlel v skalo vrtal; preg. kdor prej pride, prej melje prvi ima prednost; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
modrína1 -e ž (í) 
  1. 1. lastnost modrega, modra barva: temna modrina prehaja v bledo; modrina encijana, neba, oči
  2. 2. knjiž. modro nebo: vrhovi gor se ostro rišejo na modrini / beli oblački plavajo po nebesni modrini
  3. 3. trta z modrim grozdjem: tukaj raste modrina; modrina in črnina
  4. 4. redko kar je modro sploh: človek z modrino pod očmi
    ♦     les. modrina modrikasta barva lesa zaradi napada glivic, zlasti v beljavi bora; vrtn. kitajska modrina grmičasta okrasna trajnica z majhnimi svetlo modrimi cveti v socvetjih, Ceratostigma plumbaginoides
móka -e ž (ọ́) 
  1. 1. izdelek, ki se pridobi z mletjem žita in uporablja za pripravo živil: moka se kvari; presejati moko; stresti moko iz vreče; mleti v moko; ribo povaljati v moki; prt posuti z moko; z moko zaprašena obleka; golaž zgostiti z moko; kakovost moke; vreča moke; biti bel od moke; žganci iz ajdove moke; gleda kakor miš iz moke / bela moka pšenična moka, ki vsebuje majhno količino otrobov; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; enotna moka pšenična moka, ki vsebuje normalno količino otrobov; ječmenova, koruzna, pšenična moka; krušna moka
  2. 2. s prilastkom temu izdelku podoben prah, dobljen iz kake snovi: apnenčeva moka; kokosova, krompirjeva moka; krmilna moka; potresti s sladkorno moko
  3. 3. nar. tanka voščena prevleka na listju in sadežih; poprh: slive že dobivajo moko / grozdje je v moki
    ●     ekspr. iz te moke ne bo kruha prizadevanje se ne bo uresničilo, ne bo dalo pričakovanega rezultata; ekspr. ta pa ni iz zadnje moke ima razmeroma veliko sposobnosti
    ♦     agr. hmeljna moka grenek rumen prah na krovnih listih hmeljevih plodov; lupulin; kostna moka gnojilo ali krmilo iz zmletih kosti; krvna moka krmilo iz posušene in zmlete krvi; mesna moka krmilo iz posušenega in zmletega živalskega mesa; ribja moka krmilo iz posušenih zmletih rib in ribjih odpadkov; bot. moka mokovec; gastr. mehka moka iz zelo drobnih delcev; ostra moka iz drobnih delcev; les. lesna moka zmleti lesni odpadki kot industrijska surovina
mozaíčen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na mozaik:
  1. a) mozaični okras / mozaični kamenčki; mozaični tlak; mozaična stena / mozaično slikarstvo
  2. b) mozaična oddaja / mozaična kompozicija romana
    ♦     gozd. mozaična bolezen bolezen rastlin, pri kateri se na listih pojavijo rumene ali bledo zelene pege; les. mozaični parket parket iz elementov, sestavljenih v okrasne figure
napráviti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: napraviti cesto; čevljar je napravil čevlje; napraviti načrt, program; za to pecivo napravite krhko testo; pog.: napraviti kosilo skuhati, pripraviti; napraviti si hišo zgraditi, sezidati
    // napraviti posteljo postlati, urediti; napraviti tabor postaviti
    // iz jabolk napraviti marmelado pridobiti
    // napraviti steljo za zimo nagrabiti, pripraviti; nar. napravili bomo stroje, pa bo delo lažje kupili, priskrbeli
    // napraviti balkonu streho
    // z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: napraviti globoke brazde v les; napraviti črto potegniti; napraviti si kodre / napraviti ogenj zanetiti; napraviti red v stanovanju / močna burja je napravila zamete
    // dati čemu kako lastnost, značilnost: napraviti goro dostopno; ta frizura jo napravi mlajšo; napraviti koga nesposobnega za delo; vino ga je napravilo zaspanega / napraviti komu veselje, žalost
  2. 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
    1. a) opravila, dela; narediti: to bom že sama napravila, mi boste pa kdaj drugič pomagali; oče še marsikaj napravi pri hiši, čeprav je že star; uspešno, temeljito napraviti kaj
    2. b) dejanja; storiti: kaj si pa napravil, da je vse umazano; zamudil je, to je napravil že večkrat; napraviti kaj iz lahkomiselnosti / napravi, kot misliš, da je prav; napravil je po vesti / napraviti napako, prestopek
      // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: napraviti gib, korak; napraviti izlet; napraviti dober vtis; na tem mestu je napravil preoster zavoj, zato je padel
  3. 3. redko dokončati, končati: omaro imam že v delu, vendar ne vem, kdaj jo bom napravil
  4. 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je napravil, da jokaš; kaj si si pa napravil, da si ves krvav
    // navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si napravil s knjigo / tako ne smeš napraviti z njo
  5. 5. napraviti, da ima kdo na telesu obleko, obutev, dodatke; obleči: napraviti otroka; počakaj, moram se še napraviti; hitro, lepo se napraviti
  6. 6. zastar. pregovoriti, prepričati: napravil ga je, da je povedal skrivnost; napravili so ga, da je šel domov
    ●     ekspr. napraviti kariero uspeti; ekspr. napraviti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. napraviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. napraviti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; ekspr. napraviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; napraviti komu prostor umakniti se mu; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; pog. s tem avtom je napravil že sto tisoč kilometrov prevozil; ekspr. bolezen in zgaranost sta napravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; pog. vso pot je napravil peš prehodil; ekspr. ne vem, kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj
    ♦     lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival; rel. napraviti križ; voj. napraviti izpad
nasílen -lna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. ki v odnosu do koga uporablja silo, pritisk za uresničevanje svoje volje, zahteve: nasilen človek; kadar je pijan, je zelo nasilen; nasilno, teroristično gibanje / biti nasilen do žensk / človek nasilne narave
    // ki se uresničuje z uporabo sile, pritiska: nasilna kolektivizacija; nasilno dejanje, ravnanje; nasilno potujčevanje / nasilna sprememba družbene ureditve
  2. 2. nav. ekspr. ki ni v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi, zakonitostmi česa: nasilni posegi v knjižni jezik / taka razlaga je očitno nasilna
    ●     publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja; ekspr. morje je postajalo vse bolj nasilno razburkano, nemirno
    ♦     les. biološko nasilno drevo drevo, ki raste, se širi na škodo drugih dreves
navléči -vléčem dov., navléci navlécite in navlecíte; navlékel navlékla (ẹ́) 
  1. 1. z vlečenjem spraviti na kaj: navleči prevleko; pren., ekspr. na obraz je navlekel vljuden smehljaj
    // ekspr. obleči, obuti: navleči hlače, jopico; v naglici je navlekel nase obleko; navleči si rokavice; sklonil se je, da bi si navlekel škornje / navleči si kapo na ušesa
  2. 2. z vlečenjem spraviti kam določeno količino česa: navleči vej / navlekla je vodo iz vodnjaka
  3. 3. ekspr. prinesti, pripeljati: v kuhinjo je navlekel goro knjig; pospravi ropotijo, ki si jo navlekel
    // privesti, pripeljati: v sobo je navlekel kup prijateljev; neznani ljudje so se navlekli v gostilno
    ●     ekspr. pošteno so ga navlekli prevarali, ukanili
nažígati -am nedov. (ȋ ȋ) 
  1. 1. prižigati: nažigati sveče; možje so si nažigali pipe / nažigati les, trske
  2. 2. ekspr. tepsti, pretepati: oče ga je nažigal s palico; nažigati žival z bičem / pog. nažigati po sovražniku streljati
nèzdràv -zdráva -o prid. (ȅ-ȁ ȅ-ā) 
  1. 1. ki ni zdrav: zdravi in nezdravi otroci; videti je nezdrav / nezdrav les / nezdravo sadje
    // zdravju škodljiv: nezdrava voda; nezdravo podnebje / nezdravi kraji
  2. 2. ki izraža, kaže bolezen: nezdrava barva kože; nezdrava bledica, rdečica; pren. nezdrava ambicioznost; nezdrava konkurenca
    // nav. ekspr. slab, nezadovoljiv: v podjetju so vladali nezdravi odnosi
nòž nôža m (ȍ ó) 
  1. 1. priprava za rezanje iz rezila in ročaja: lupiti, rezati, strgati z nožem; zabosti z nožem / rezilo, ročaj noža / nabrusiti nož; pazi, nož je oster; konica noža; kot nož ostra misel / cepilni, klavski nož; kuhinjski, lovski, mesarski nož; žepni nož manjši nož z enim ali več pregibnimi rezili; nož na vzmet; nož za kruh, papir / odpreti, zapreti nož pregibno rezilo noža; pren., ekspr. prerezal jo je nož bolečine
    // vojaško bodalo: nasaditi nož na puško / dvorezni nož ki ima rezilo na obeh straneh; boj na nož / kot povelje nož na puško
  2. 2. nav. mn., teh. del stroja z rezilom, zlasti za rezanje: pritrditi nože na glavo / krožni, trikotni noži; stružni nož / oblikovni nož
  3. 3. mn., nar. ribežen (za zelje, repo): ribati zelje na nože
    ●     ekspr. nastaviti komu nož na grlo, vrat skušati prisiliti koga k čemu; ekspr. ta človek žene vse na nož vse obravnava s prepirom; ekspr. zdaj bo šlo na nož stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro; ekspr. iti pod nož dati se operirati; pog., ekspr. ovni so šli pod nož so bili zaklani, pobiti; ekspr. bila je megla, da bi jo z nožem rezal zelo gosta; ekspr. kdo bi mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele
    ♦     arheol. kremenov nož; fot. (obrezovalni) nož priprava iz plošče s pregibnim rezilom za obrezovanje fotografij; les. furnirski nož stroj za izdelovanje furnirja; med. kirurški, secirni nož; um. paletni nož
obróbek -bka m (ọ̑) 
  1. 1. kar kaj obroblja: gledati čez obrobek na očalih; zidovje z masivnimi okenskimi obrobki; vrč z zlatim obrobkom / zelen obrobek ob cesti
    // trak, pas blaga za vidno obrobljanje ali okras obleke, oblačila: bel obrobek na ovratniku / copate s krznenimi obrobki
  2. 2. obrobni, krajni del česa: obrobek gozda / opombe na obrobku na robu
    ♦     alp. obrobek okrajek; les. obrobek končni del hloda, ki je polkrožno obsekan; vet. roženi obrobek odebeljena vrhnja plast ob zgornjem robu kopita
    // vrtn. obrobna gredica: na obrobkih že cvetijo nageljni
ostánek -nka m (ȃ) 
  1. 1. neporabljen, nerazdeljen, neopravljen del kake celote: nekaj denarja je razdelil, ostanek pa je obdržal; ostanek hlebca; izpiti še ostanek vina / plačati ostanek dolga / knjiž.: ostanek dneva je preživel s prijatelji; ostanek poti je prehodil peš zadnji del
    // nav. mn. kos blaga, ki ga ni mogoče (raz)rezati na manjše kose za prodajo: kupiti, prodajati ostanke; ostanek za hlače, krilo / ta obleka je iz ostanka
  2. 2. nav. mn., navadno s prilastkom še obstoječi del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: ostanki grajskega obzidja; najti ostanke izumrlih živali / v rokah je držal ostanek metle; ekspr. to so le ostanki ceste, pravzaprav kolovoz
    // del česa, kar je obstajalo v veliki količini, v visoki stopnji: ta etnična skupina predstavlja ostanek številnega naroda / ostanki stare miselnosti; ostanki ljudskih šeg / ekspr. to so le ostanki nekdanje lepote, slave
    // kar po kakem procesu od česa še ostane: izločiti ostanek snovi s segrevanjem; les izgoreva skoraj brez ostankov; ostanek pri luženju
  3. 3. nav. mn., navadno s prilastkom del česa, ki se ne
    1. a) porabi pri izdelavi, predelavi: lesni, mesni, tekstilni ostanki
    2. b) poje, popije: ker je prišel prepozno domov, je dobil le ostanke; jesti, piti ostanke; na mizi je še polno ostankov / ostanki od kosila
      // kar ostane od kakega pridelka po (po)spravljanju: pobirati ostanke v sadovnjaku, vinogradu; ostanki po žetvi
  4. 4. mn., ekspr., s prilastkom mrtvo telo, truplo: pokojnikove posmrtne ostanke so prepeljali v rojstni kraj
  5. 5. glagolnik od ostati: njegov ostanek v krčmi je povzročil govorice
    ●     zastar. nikjer nima ostanka obstanka; pog. ne bom za drugimi pobiral ostankov ne maram ženske, s katero so imeli drugi ljubezensko razmerje; publ. najstarejši ostanki kulturnega delovanja človeka sledovi, dokazi; publ. obračunati z ostanki preteklosti kritično presoditi negativne stvari, ki so se ohranile iz preteklosti; publ. zbirka se brez ostanka vključuje v tradicionalno poezijo popolnoma
    ♦     arheol. ostanki kolišč; ostanki paleolitika; fiz. destilacijski ostanek; mat. ostanek število, ki ostane od deljenca po deljenju; pal. fosilni ostanki
otesáti otéšem dov., otêši otešíte; otêsal (á ẹ́) 
  1. 1. s tesanjem dati lesu določeno obliko: otesati hlod; kol je treba na koncu otesati / otesati grče odtesati; otesati veje oklestiti
    ♦     les. iz okroglega lesa izdelati standardni izdelek tesanega lesa
  2. 2. pog. vzgojiti, prevzgojiti: tega človeka je nemogoče otesati
pádec -dca m (ȃ) 
  1. 1. glagolnik od pasti:
    1. a) preprečiti padec; poškodovati se pri padcu
    2. b) padec bombe, meteorita
    3. c) padec hitrosti / padec cen na tržišču / padec življenjskega standarda
    4. č) padec fašizma, vlade
  2. 2. ekspr. prestopek, prekršek: niso mu zamerili padca / dekletov padec
  3. 3. razmerje med višinsko razliko in vodoravno oddaljenostjo dveh točk: izmeriti, ugotoviti padec; padec doline, terena
  4. 4. razlika med izhodiščno večjo vrednostjo in doseženo manjšo vrednostjo: velik padec temperature
    ♦     geom. padec tangens naklonskega kota premice ali ravnine; grad. vodni padec višinska razlika med gladino vode pred vodno napravo in za njo; les. padec premera manjšanje premera debla od panja proti vrhu; med. padec temperature znižanje temperature na normalno temperaturo; šport. skok s padcem
pálčnik -a [u̯č] m (ȃ) 
  1. 1. nav. mn. rokavica z enim prstom: na rokah je imel palčnike; natakniti, sneti palčnike; usnjeni, volneni palčniki
  2. 2. tanka gumijasta prevleka za palec: čez obvezo na palcu so mu dali palčnik
  3. 3. nar. zgornji, krajši rogelj senenih vil: palčnik se je zlomil
    ♦     bot. palčnik dlakava rastlina s temno modrimi zvončastimi cveti v socvetju; koprivasta zvončnica; les. palčnik skobljič za izdelovanje zaokroženih robov ali okroglih palic; voj. palčnik nekdaj železna rokavica z enim prstom kot del oklepa
parkét -a m (ẹ̑) 
  1. 1. ploščice iz trdega lesa za tla: izdelovati parket; veliki zavoji parketa / polagati parket na določen način pritrjevati parket na podlago; bukov, hrastov parket; tovarna parketa parketarna
    // tla iz takih ploščic: loščiti, očistiti, zgladiti parket; spraviti madeže iz parketa; na parketu mu je spodrsnilo / brusiti parket; lakirati parket
  2. 2. ekspr. zglajena, gladka tla, zlasti kot plesišče: nov par se je pojavil na parketu / zasukati se po parketu
  3. 3. star. pritlični prostor s sedeži, zlasti v gledališču; parter: sedeti v parketu; prve vrste parketa
    ●     star. ne zna se gibati, sukati po parketu ne zna se uglajeno vesti
    ♦     les. lamelni parket iz deščic, nalepljenih na podlago iz mehkega lesa; mozaični parket iz elementov, sestavljenih v okrasne figure
peháti -ám [pəh] nedov. (á ȃ) nav. ekspr.  
  1. 1. s silo, z močnimi sunki spravljati kam: vsiljivce so pehali iz dvorane; brezobzirno so ga pehali vstran / pehati drva, les po drčah spravljati, spuščati
    // ženska je pehala pred seboj voziček potiskala, rinila
    // s silo, z močnimi sunki povzročati premike, premikanje: od vseh strani ga stiskajo in pehajo; brezoseb. ko se je vlak premaknil, ga je pehalo sem ter tja
    // udarjati, suvati: premagance so tepli in pehali
  2. 2. delati, povzročati, da pride kdo v določeno stanje: pehati koga v nesrečo; ta misel me peha v obup; pehati državo v vojno
peró -ésa s (ọ̑ ẹ̑) 
  1. 1. kožna tvorba iz roževinastega tulca s pahljačastimi izrastki, ki v velikem številu pokriva telo ptic: izpuliti pero; belo, črno pero; pero iz petelinjega repa; šop pisanih peres; lahek kot pero / ptica izgublja peresa perje
    // tulec peresa / gosje, nojevo, petelinje pero / pisati z gosjim peresom z njegovim prirezanim tulcem
  2. 2. majhna kovinska priprava s priostrenim koncem za pisanje, risanje: čečkal je po papirju, da je pero škrtalo; vtakniti pero v peresnik; izrabljeno pero / konica peresa
    // taka priprava s peresnikom: pomakati pero v črnilo; še vedno piše s peresom
    // v zvezi nalivno pero priprava za pisanje, ki se polni s črnilom: kupiti nalivno pero; ima že zelo izrabljeno nalivno pero / zlato nalivno pero
  3. 3. publ., s prilastkom pisatelj, književnik: to je eno najboljših peres našega časa; natančno razlago pojava prepustimo kvalificiranemu peresu; velika peresa preteklosti
  4. 4. vzmet: pero v uri se je sprožilo; napeti pero / avtomobilček na pero
  5. 5. star. (rastlinski) list: peresa šumijo v vetru; uvelo, zeleno pero / figovo pero
    ●     ekspr. pero mu kar leti po papirju zelo hitro piše; zastar. brusiti pero vaditi se v pisateljevanju, pisati; vznes. smrt mu je iztrgala, izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. z žalostjo jemljem pero v roke začenjam pisati, pišem; ekspr. pogostokrat namaka pero v črnilo piše; ekspr. sklical je vse, ki sukajo pero ki so pisatelji, književniki; ekspr. kritično, polemično sukati pero kritično, polemično pisati; knjiž. splošno znano je, iz čigavega peresa izvira ta pamflet kdo ga je napisal; knjiž. živeti od peresa preživljati se s pesnjenjem, pisateljevanjem; ekspr. nešteto je vprašanj, ki silijo pod pero o katerih bi bilo treba pisati; ekspr. pisateljevo pero opisuje realne človeške probleme pisatelj; poljud. prožno pero vzmet v obliki ploščate palice, strok. listna vzmet; ekspr. mojster peresa dober pisatelj, književnik
    ♦     les. pero stanjšani rob deske, prirejen za stik z utorom; navt. pero širši del vesla; teh. grafos pero nalivno pero s tušem za določeno debelino črte; polsteno pero svinčnik s stenjem, polnjen s posebnim barvilom; zool. krmilna peresa peresa v repu ptice, s katerimi se pri letu obrača, dviga ali spušča; letalna peresa; morsko pero na peščenem dnu toplih morij živeči pahljačasto razrasli koralnjak, ki se ponoči zelenkasto svetlika, Pennatula phosphorea
platíšče -a s (í) 
  1. 1. zunanji del kolesa, v katerega so vpete špice, napere: izdelovati platišča; namestiti železni obroč na platišče; razsušeno platišče; lahka platišča dirkalnih koles / ukriviti les v platišče
    ♦     avt. del kolesa pri motornem vozilu, na katerega je nameščena pnevmatika
  2. 2. star. pobočje: široko platišče gore
pláven1 -vna -o prid. (ā) 
  1. 1. ki ga nosi, naplavlja (tekoča) voda: pobiral je kose plavnega lesa po bregu / plavni led plavajoči
    // ki se plavi, spušča: pripravljati plavni les
  2. 2. zastar. plavalen: plavni bazen
  3. 3. knjiž., redko lahkoten, mehek: občudoval je njeno plavno hojo
    ♦     meteor. plavni sneg plast snega, ki se v določenih razmerah spremeni in povzroča drsenje plasti nad seboj; zool. plavna kožica plavalna kožica
plôšča -e ž (ó) 
  1. 1. ploščat, navadno štirioglat predmet: plošča poči, se razbije, zlomi; položiti plošče; postaviti kaj na ploščo; debela, okrogla, tanka plošča; kovinska, lesena, marmorna, steklena plošča / rabi se samostojno ali s prilastkom: balkonska, grobna, mizna plošča; brusilna plošča; fotografska plošča steklena plošča, prevlečena s snovjo, občutljivo za svetlobo; grelna plošča kuhalnika; krovna, nosilna plošča; na pesnikovi hiši so odkrili spominsko ploščo
    // navadno v zvezi gramofonska plošča okrogla, tanka plošča iz plastične snovi z vrezanimi sledmi mehanskega zapisa zvoka: poslušati plošče; snemati gramofonske plošče / vélika ali longplay plošča s premerom 30 cm; mala plošča s premerom 17 cm
  2. 2. betonska stropna konstrukcija, ki leži na nosilnih zidovih, stebrih: delati ploščo / hišo so zgradili do prve plošče ki je nad pritličjem
  3. 3. gastr. na večjem krožniku servirane jedi iz mesa, prilog, solat, navadno za več oseb: naročiti ploščo / mala, velika plošča; ribja plošča; plošča Union
    ●     ekspr. dovolj je, obrni ploščo začni govoriti o čem drugem; ledena plošča večja gmota ledu, plavajoča na vodi
    ♦     arhit. gobasta plošča nad stebri odebeljena betonska konstrukcija v obliki plošče; les. iverne plošče; panelna ali mizarska plošča; vezana plošča; šport. odbojna plošča od katere se odbija žoga v koš; teh. armaturna plošča na kateri so pregledno vgrajeni instrumenti za nadzorovanje delovanja stroja; hitrogrelna plošča; tisk. cinkova plošča za ofsetni tisk; tiskovna plošča; zool. navadna plošča ploščata riba, ki živi v jatah na morskem dnu, Pleuronectes platessa
pòd pôda m, mest. ed. tudi pódu (ȍ ó) 
  1. 1. obloga na spodnji površini zaprtega prostora, po kateri se hodi: lakirati, loščiti pod; očistiti pod; položiti pod; izrabljen pod; lesen pod; pod iz umetne mase / parketni pod parket
    // pod avtomobila je načela rja dno; pod vagona je zgorel / cigareto je otresel kar na pod tla; udarjati z nogami ob pod
  2. 2. nar. skedenj: spraviti seno na pod; mlatiti na podu
  3. 3. mn., geogr. skalnata planota v gorah: na podih sta odložila dereze / Mali podi
    ♦     agr. pod voza deska, deske, ki se položijo na ogrodje voza; grad. slepi pod podlaga iz lesa, betona, na katero se položi, namesti leseni pod; topli pod obloga iz plastične folije, podložene z debelo tkanino, klobučevino; les. ladijski pod pod iz ožjih, enako širokih desk, sestavljenih na pero in utor; deske, obdelane za tak pod
podkláda -e ž (ȃ) 
  1. 1. predmet, ki se da, položi pod kak drug predmet, da ga ohranja v določenem položaju: uporabiti kamen za podklado
    ♦     les. tram, na katerem ležijo hlodi; navt. kratko bruno, postavljeno pod dno ladje v doku ali na navozu
  2. 2. star. temelj: podklada hiše / šolstvo naj bi bilo podklada gospodarskemu razvoju
podplàt -áta m (ȁ á) 
  1. 1. spodnji del stopala: izdreti trn iz podplata; kljuvalo mu je v podplatih; mišice v podplatu / trda koža na podplatu / orangutan hodi po zunanjem robu podplatov; pog. ima ploske, ravne podplate stopala
    ●     pog. igrajo tako poskočno, da ga srbijo podplati da si zelo želi plesati; ekspr. podplate si lahko obrusiš, pa boljšega ne najdeš zelo si lahko prizadevaš; ekspr. podplate pokazati zbežati; ekspr. gori mu pod podplati je v veliki stiski, nevarnosti; ekspr. od temena do podplatov ga je streslo zelo ga je streslo
  2. 2. spodnji del obuvala: prilepiti, prišiti podplat; gumijast, usnjen podplat; copati z mehkimi podplati; močen, visok podplat / pribiti peto na podplat / ostrgati podplate na predpražniku; ima narezane podplate z rebri, vzboklinami
    // spodnji sprednji del obuvala: raztrgati, zakrpati podplat; prožen podplat; luknja v podplatu
    ♦     les. podplat skobljiča spodnji del skobljiča; zool. podplat polža noga polža
póln -a -o [u̯n] prid., pólnejši (ọ̑ ọ́) 
  1. 1. v katerem je toliko česa
    1. a) kolikor drži: sod je poln, nehaj vlivati; polna košara, vreča; do polovice poln; skoraj poln; zvrhano poln / v vrsti so stali kozarci, polni medu napolnjeni z medom
    2. b) kolikor lahko sprejme: polni avtobusi niso ustavljali na postajah; hoteli so v počitnicah polni; polna skladišča; ekspr. nastopili so pred nabito polno dvorano / zvezek bo kmalu poln
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom v katerem je določena stvar
    1. a) v velikem številu, v veliki količini: hlevi so spet polni; ob praznikih so gostilne polne / poln klas, strok v katerem je dosti semen; češnje so letos polne imajo dosti sadov
      // nav., ekspr.: trg je bil poln ljudi na trgu je bilo dosti ljudi; biti poln načrtov, vtisov imeti dosti načrtov, vtisov; ceste, polne blata zelo blatne; knjiž.: leto, polno dogodkov; zvezd polno nebo
    2. b) sploh: vse vaze so polne, kam naj da rože; obe roki ima polni; ima polna usta / polna puška nabita; polna školjka v kateri je žival
      // ki ima določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: poln glas; poln okus izrazit; polna, črna brada gosta
      // izrazno poln jezik; vsebinsko in zvočno poln verz / publ. ta starec je edina polna oseba romana prepričljiva, živa
      // ekspr., z rodilnikom ki ima kako lastnost v veliki meri: odšel je poln upanja; biti poln veselja, zdravja zelo vesel, zdrav; knjiž.: glas, poln hrepenenja; ljubezni poln pogled
  3. 3. ki predstavlja najvišjo stopnjo
    1. a) glede na določeno mero: popiti poln lonec mleka; dodati polno veliko žlico olja / publ.: plačati je moral polno vsoto celo; delati polno uro / polna pokojnina pokojnina, za katero so izpolnjeni vsi pogoji za največji dosegljivi znesek
    2. b) publ. glede na določene možnosti, sposobnosti: zaleteti se ob polni hitrosti; nasad je v polni rodovitnosti največji; stroj je dosegel polno število obratov največje mogoče
      // čas polnega razcveta baročne umetnosti
  4. 4. publ. ki obsega vse sestavne dele celote, enote; popoln: vojak v polni bojni opremi; književnost, ki ima razvito le poezijo, še ni polna književnost / zbora so se udeležili v polnem številu vsi
    // napiši njegov polni naslov ime, priimek in bivališče; podpisati se s polnim imenom z imenom in priimkom
    // ki ni z ničimer omejen, zmanjšan: biti pri polni zavesti / bojevati se za polno neodvisnost; prevzeti polno odgovornost za akcijo vso; to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno
    // to je junaštvo v polnem pomenu besede pravo, resnično junaštvo
    // v prislovni rabi, v zvezi v polni meri, v polnem obsegu v celoti, popolnoma: prikazati stvar v polnem obsegu; tak odgovor ne zadovoljuje v polni meri / to nas v polni meri sili k smotrnejšemu gospodarjenju zelo, močno
  5. 5. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: bila je polna, a ne debela / polne prsi, roke, ustnice / postati poln v obraz
  6. 6. ki ni votel, je iz celega: poln rog; polna in votla telesa / kolo s polnimi gumami brez zračnic; polna opeka opeka, ki nima votlin, votlinic
    // ki je cel pobarvan, izvezen: polni krožci; listi naj bodo polni, cveti pa le obrobljeni / polna luna luna, ko je vidna vsa njena površina
  7. 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: predenj je stresla poln predpasnik jabolk; polna stran opomb; prinesti polno naročje drv
    ●     ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; pog., ekspr. obljub imam že poln kovček ne maram, da mi še naprej samo obljubljate; nižje pog. zdaj te imam pa poln kufer naveličan sem te, odveč si mi; knjiž. skrinja iz polnega lesa iz masivnega lesa; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; star. ni se ga upala pogledati s polnim pogledom naravnost; odkrito; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. časopisi so polni hvale o njem zelo ga hvalijo; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; zastar. oba moža sta bila polna vina sta bila (od vina) pijana; ekspr. imeti polno denarnico veliko denarja; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; nizko on ima takoj polne hlače takoj se ustraši, izgubi pogum in zato popusti, odneha; ekspr. stoji pri polnih jaslih ima v obilju vse gmotne dobrine; pri polni mizi menda ne boš lačen pri mizi, obloženi s hrano; ekspr. delati s polno paro zelo hitro; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. imeti zmeraj polno torbo novic dosti, veliko; ne govori, kadar imaš polna usta kadar imaš v ustih hrano; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. da je bila mera polna, se je še urezal poleg, povrhu vseh nevšečnosti, težav; obe roki imam polni, primi ti v obeh rokah imam, držim nekaj; ekspr. vse misli so mu polne dekleta veliko misli nanjo; ekspr. vsa cesta ga je bila polna pijan se je opotekal po njej; ekspr. imeti hišo polno gostov imeti veliko gostov; ekspr. vsa hiša je polna tega otroka po celi hiši skače; ekspr. zakričati iz polnega grla, polnih pljuč zelo; ekspr. pluti s polnimi jadri k cilju hitro, brez obotavljanja se mu bližati; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega; ekspr. iz mesta se je vrnil s polnimi ušesi čenč v mestu je izvedel veliko čenč; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; včeraj je bil sosed po polnem trezen popolnem
    ♦     agr. polna zrelost semena zrelost semena, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; polno mleko mleko, ki ima vso maščobo; polno seme seme, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; avt. voziti s polnim plinom z največjim možnim dotokom goriva; geom. polni kot kot, ki meri 360°; polna črta črta, narisana brez vmesnih presledkov; gled. polna kulisa kulisa, ki je brez odprtin za okna, vrata; jur. polni delovni čas delovni čas, ki traja 42 ur na teden; les. polni meter kubični meter; lingv. polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; lit. polni stik rima; muz. polni ton ton, ki je izrazit, čist in ima dosti sozvenečih tonov; obrt. čevlji s polno peto s peto, ki se od sredine stopala postopoma veča; polno kitanje kitanje vse površine; tur. polni penzion s tremi obroki hrane; vrtn. polni cvet cvet, ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju
poskočíti -skóčim dov. (ī ọ̑) 
  1. 1. z odrivom se za hip oddaljiti od podlage: zavriskal je in poskočil; piščanec poskoči; na vsak tretji korak je poskočil na eni nogi; poskočil je kot žrebe / deklica je poskočila od veselja
    // skočiti z noge na nogo: nekajkrat je poskočil, da bi se ogrel
  2. 2. nav. ekspr. skočiti: poskočila je čez jarek; poskočil je z ladje na pomol
    // hitro se premakniti: ko je pritisnil na plin, je avtomobil poskočil / kazalec brzinomera je poskočil na stopetdeset
  3. 3. zaradi sunka se za hip oddaljiti od podlage: udaril je po mizi, da so kozarci kar poskočili / ledeno zrno je poskočilo od tal se odbilo
  4. 4. ekspr., navadno v zvezi s srce močno udariti, utripniti: čutil je, kako mu je poskočilo srce ob pogledu na domačo hišo
  5. 5. ekspr. povečati se, narasti: število tatvin je poskočilo / prebivalstvo je zelo poskočilo / proti večeru je bolniku temperatura poskočila / zanimanje za nogomet je poskočilo / tabela kaže, da je proizvodnja poskočila / cena zlata, zlatu je poskočila / pog. les je poskočil se je podražil
    ●     ekspr. fant je poskočil po bregu navzdol zelo hitro odšel, stekel; pog. mesarji so poskočili s ceno, cenami povišali cene; ekspr. otroci naj le malo poskočijo kratek čas skačejo; ekspr. ves razburjen je poskočil izza mize hitro vstal; ekspr. srce mu je poskočilo od sreče zelo je bil srečen; ekspr. ob glasbi so malo poskočili zaplesali
pôzen -zna -o prid., peti pomen poznéjši (ó ō) 
  1. 1. navadno v povedni rabi ki ima do določenega časa, roka malo, premalo časa: zaspal je, zato je pozen; pozni ste za gledališče / ekspr. pozen si z opravičilom že prej bi se moral opravičiti
    // pozni potniki so hiteli na avtobus potniki, ki so bili pozni
  2. 2. z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob koncu predvidenega časa ali (nekoliko) po njem: pozen izid knjige; pozen prihod vlaka / ni se mogel zadovoljiti s tako poznim uspehom zapoznelim
    // pozna setev; danes imamo pozno kosilo pozno kosimo; letos je sadje zelo pozno pozno dozorelo
    // ki je, se pojavi ob koncu dneva, večera: njegov pozni prihod nas je zmotil; pozno branje jo utruja / ekspr. danes bom pozen bom pozno prišel (domov)
  3. 3. od začetka trajanja zelo oddaljen: bil je že pozen večer, ko so se razšli; pozna jesen, pomlad; šiva do pozne noči; pozno popoldne / prišel je v poznih (večernih) urah pozno zvečer; ekspr. ura je že pozna pozno je že
    // dočakal je pozno starost visoko
    // pozni srednji vek zadnje obdobje; pozna antika
    ●     ekspr. občudovali ga bodo še pozni rodovi še dolgo bo slaven, občudovan
  4. 4. ki doraste, dozori v razmeroma daljšem času: pozni krompir; cveteli so pozni nageljni; pozne češnje; pozne in zgodnje sorte
  5. 5. v primerniku ki se zgodi, opravi v času, ki sledi določenemu: tedanja konferenca niti poznejši pogovori med državniki niso pripeljali do sporazuma; delo je napisal zelo zgodaj, poznejši popravki ga niso dosti spremenili / odkloni v poznejšem razvoju; tudi poznejše operacije niso uspele / kot opozorilo: prijavite se do prvega junija, poznejših prijav ne bomo sprejemali; preštejte denar, poznejših reklamacij ne upoštevamo
    // nanašajoč se na osebo, ki bo v kakem stanu, poklicu, funkciji, zdaj pa še ni: poznejši minister; njegov poznejši sodelavec
    ♦     gozd. pozni les gostejša plast lesa v letnici; um. pozni barok; pozna gotika; vrtn. pozna čremsa parkovno drevo s pokončnimi cvetnimi grozdi, po izvoru iz Severne Amerike, Prunus serotina
požírati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. spravljati iz ust v požiralnik, želodec: požirati hrano, tekočino; meso je požiral kar neprežvečeno; vročo pijačo je počasi požirala; gristi in požirati / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu
  2. 2. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal več ne požira; požiralnik sproti požira vodo / ekspr. ozka cesta je težko požirala toliko vozil
    // ekspr. sprejemati vase za obdelovanje, navadno hitro, v veliki količini: mlatilnica je požirala snop za snopom; žaga noč in dan požira les žaga
    // ekspr. sprejemati vase sploh, navadno v veliki količini: visoka stavba je požirala ljudi; brezno je požiralo enega za drugim eden za drugim so padali, se spuščali, izginjali v prepad
    // mesto je požiralo kmečko delovno silo; pren. trg proizvodnje ne požira
  3. 3. ekspr. ne izrekati, molčati: besede, ki so mu prihajale v razburjenju, je rajši požiral
    // ne odzivati se na kaj, zlasti z besedami: požirati očitke, žalitve; požirati sramoto / požirati krivico
    // obvladovati, zadrževati: požirati jezo, slabo voljo / požirati solze
  4. 4. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: motor je požiral bencin, elektriko / ogrevanje prostorov z električnimi pečmi je energijo kar požiralo / ta dejavnost požira veliko denarja
    // zmanjševati količino česa: bolezen mu je požirala prihranke / šport ji požira ves prosti čas / organizacijsko delo ga je požiralo zelo zaposlovalo
    // hrup z ulice je požiral njegove besede jih delal manj slišne
    // uničevati: plamen požira gospodarsko poslopje / vojne so požirale gozdove, ljudi / trnje požira njive
    ●     artist požira meč, nož med nastopom si navidezno potiska v grlo rezilo meča, noža; pog. avto je požiral kilometre zelo hitro se premikal, vozil; ekspr. megla je požirala gozdove nad mestom jih zagrinjala, zakrivala; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. požirati sline ob pogledu na jedi zelo si jih želeti; ekspr. delal je dolge korake in hitro požiral strmino se hitro vzpenjal; ekspr. končne zloge požira jih ne izgovarja; ekspr. požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati
požlahtníti -ím in požláhtniti -im dov., požláhtnil (ī í; ā ȃ) 
  1. 1. agr. izboljšati lastnosti rastline s križanjem, namernim izborom: požlahtniti vinsko trto, vrtnice
  2. 2. knjiž. oplemenititi, poplemenititi: trpljenje ga je požlahtnilo / požlahtniti jezik / požlahtniti les
pravílen -lna -o prid., pravílnejši (ȋ) 
  1. 1. ki je v skladu
    1. a) z resničnostjo, dejstvi: odgovor, rezultat je pravilen; pravilna domneva, razlaga; pravilen in napačen / postavil je pravilno diagnozo
    2. b) z določenim pravilom, normo: pravilen potek obravnave; ta oblika besede ni pravilna; logično, slovnično pravilen / pravilna rešitev križanke / ekspr. pravilno šumenje dežja enakomerno
    3. c) z določenim ciljem, položajem: pravilna poteza; njegovo ravnanje ni pravilno / pravilna nastavitev aparata
      // ki je v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: zmeraj se je držal pravilne politične smeri / o zadevi ima pravilno mnenje
  2. 2. ki je v skladu z normalnimi telesnimi lastnostmi: pravilen razvoj organa; pravilno zraščanje zlomljene kosti / opozarjati učence na pravilno držo, hojo / zastar. duševno in telesno pravilen otrok normalen, zdrav
  3. 3. nav. ekspr. sorazmeren, skladen: človek pravilnega obraza; njegov nos je pravilen
  4. 4. nav. ekspr. raven in enakomerno širok: njive so bile podolgovate in pravilne
    ●     star. dva, tri vrčke piva je bila zanj pravilna mera primerna, ustrezna; star. to ni z onim v nobeni pravilni zvezi pravi, resnični
    ♦     agr. pravilna poševna palmeta palmeta s tremi pari ogrodnih vej v različnih višinah; geom. pravilni mnogokotnik mnogokotnik z enakimi stranicami in enakimi notranjimi koti; pravilni ogel ogel, ki ima enake kote med sosednjima robovoma in enake kote med sosednjima ploskvama; pravilno oglato telo oglato telo s skladnimi pravilnimi ogli, omejeno s skladnimi pravilnimi mnogokotniki; les. pravilna žagana ploskev žagana ploskev, ki je gladka, ravna in brez grč, napak
predál -a m (ȃ) 
  1. 1. škatli podoben del v kosu pohištva, ki se da izvleči: odpreti, zapreti predal; vzeti iz predala; zložiti v predal; iskati po predalu; globok, skriven predal; spodnji predal v predalniku; pisalna miza s predali / ročaji za predale
    // prostorsko ločen, omejen del česa; predelek: razdeliti skrinjo v dva predala; skrivni predali v kovčku; torbica s predaloma; pren. skriti predali srca
  2. 2. nar. visoka, zgoraj odprta naprava iz desk za shranjevanje žita: stresati žito v predale / veseliti se polnih predalov v kašči
  3. 3. nav. mn., zastar. rubrika, stolpec: polniti predale lista s pesmicami; napadi v predalih dnevnikov
    ●     publ. ob tem dogodku so obtožbo spet potegnili iz predala so jo začeli spet obravnavati; ekspr. vsako stvar postavi, uvrsti v svoj predal postavi, uvrsti v kako skupino glede na enake ali podobne lastnosti; ekspr. njega ni mogoče spraviti v noben predal zaradi individualnih značilnosti ga ni mogoče uvrstiti v kako skupino; ekspr. roman je obležal v urednikovem predalu ni bil objavljen; ekspr. urednikovi predali so bili prazni ni imel gradiva za objavo
    ♦     bot. pretini delijo plodnico v predale; les. angleški predal z nižjo sprednjo stranico; ptt poštni predal [p. p.] zaklenjena, navadno omarici podobna priprava v poštnem poslopju za spravljanje pošiljk, ki jih naslovnik sam prevzame
predeláva -e ž (ȃ) 
  1. 1. glagolnik od predelati ali predelovati: predelava kovin, lesa, nafte; predelava grozdja v vino; surovine za predelavo; odpadki pri predelavi sadja / neprimerna predelava kmečkih hiš; predelava proge za hitrejši promet / miselna predelava tega, kar čutimo
    ♦     les. primarna predelava lesa mehansko oblikovanje lesa v polizdelke in tvoriva
  2. 2. predelano delo, besedilo: brati Senekovo predelavo grške tragedije
profilírati -am nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. teh. razčlenjevati profil česa z zarezami, vzboklinami: profilirati brus
    ♦     arhit., um. profilirati portal; les. z lesom profilirati strop
  2. 2. publ. oblikovati, prikazovati bistvene značilnosti koga ali česa: igralec je jasno, ostro profiliral značaj glavne osebe / zaradi potreb gospodarstva je treba temeljiteje profilirati raziskovalne ustanove
razšíriti -im dov. (ī ȋ) 
  1. 1. narediti kaj (bolj) široko: razširiti cesto, pot; razširiti odprtino; ulica se proti središču razširi / razširiti krilo, obleko / predsobo bodo razširili / vdih razširi pljuča
    // narediti, povzročiti, da je kaj videti širše: svetle barve razširijo prostor; tak vzorec postavo razširi
  2. 2. narediti, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj, ko so (najbolj) oddaljeni drug od drugega: razširiti noge, roke; razširiti peruti / razširiti nosnice / razširiti roke v objem; od strahu so se mu razširile oči
  3. 3. narediti, da pride kaj na večjo površino: razširiti naselje; mesto se je razširilo proti jugu / razširiti kulturno rastlino; ta plevel se hitro razširi / padavine se bodo razširile na vso Slovenijo / razširiti meje države; razširiti oblast na sosednje pokrajine
  4. 4. narediti, da se s čim seznani, da kaj spozna veliko ljudi: razširiti napredne ideje; razširiti novice, lažne vesti; ta nauk se je hitro razširil / razširiti dobra umetniška dela
  5. 5. narediti, povzročiti, da postane kaj večje glede na obseg, količino: razširiti izbiro blaga z novimi izdelki; razširiti dnevni red seje; razširiti gledališki repertoar / razširiti črtico v novelo / podjetje je razširilo svojo dejavnost; razširiti gospodarsko sodelovanje / razširiti odbor povečati število njegovih članov; krog sodelavcev se je razširil / razširiti in poglobiti znanje; s študijskimi potovanji se mu je obzorje razširilo / ta beseda, navada se je zelo razširila / zaradi vlage se les razširi
  6. 6. biti izvor tega, kar prehaja v okolico: peč je razširila prijetno toploto po sobi; iz gozda se je razširil hlad / svoj nemir je razširil na druge; borbenost se je razširila na vse moštvo / pesmi so razširile njegovo slavo po svetu / kugo so razširile podgane
    ●     ekspr. kdaj pa kdaj mu je smeh razširil lica se je nasmejal; ulica se razširi v trg preide; njegova slava se je razširila po vsem svetu postal je zelo slaven
    ♦     ekon. razširiti proizvodnjo z dodatno zaposlenimi delavci in dodatnimi delovnimi sredstvi povečati obseg proizvodnje; jur. razširiti obtožbo, zahtevo po uvedbi kazenskega postopka; mat. razširiti ulomek pomnožiti števec in imenovalec z istim številom
rèp rêpa in répa tudi rép -a m (ȅ é, ẹ́; ẹ́) 
  1. 1. gibljiv, različno oblikovan podaljšek zadnjega dela trupa nekaterih živali: pes je dvignil, spodvil rep; prisekati rep; ribe krmarijo z repom; krava je z repom odganjala muhe; žival z dolgim repom; košat, kosmat rep; ploščat bobrov rep; ima dolg jezik kot krava rep / juha iz govejega repa; pren. v hlevu ima več repov (živine)
    // dlaka, perje, ki ta podaljšek prekriva: pav je razprl rep; izpuliti pero iz repa; žima iz konjskega repa; ptica s pisanim repom
  2. 2. navadno s prilastkom repu podoben del česa
    1. a) po mestu: rep letala, vozila
    2. b) po obliki: rep klopotca, kometa / ekspr.: ponev z dolgim repom; pipa s kratkim repom ustnikom
  3. 3. zadnji, končni del skupine ljudi, živali, predmetov: rep kolone, sprevoda; rep konvoja je zaostal / vagon na repu vlaka / biti, hoditi na repu za skupino
  4. 4. ekspr. dolga vrsta: rep pred pultom se je daljšal / čakati, stati v repu
  5. 5. pog. v šop speti lasje: narediti si rep / lase je počesala v dva repa
    // navadno v zvezi konjski rep visoko nad tilnikom v šop speti lasje: ima, nosi konjski rep / speti lase v konjski rep
    ●     ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; pog., ekspr. izpuliti hudiču rep doseči, napraviti kaj navidez nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo; ekspr. stisnil je rep med noge umaknil se je, zbežal je; vdal se je, odnehal je; ekspr. stopiti komu na rep narediti, da ne more opravljati določene dejavnosti, storiti določenega dejanja; publ. naše moštvo je na repu lestvice na enem izmed zadnjih mest, na zadnjem mestu; ekspr. za mišji rep je manjkalo, pa bi me ujeli zelo malo; ekspr. če mački na rep stopiš, zacvili človek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi, interese; preg. izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese v sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo
    ♦     agr. kozolec na rep dvojni kozolec s podaljškom; anat. konjski rep šop hrbtenjačnih živcev na koncu hrbtenjače; rep mišice tanjši del mišice, ki je s kito pripet na kost; bot. kozji rep rastlina s trikotnimi kopjastimi listi in majhnimi zelenimi cveti v socvetjih; stajska metlika; lisičji rep trava z jajčastim, ovalnim ali podolgovatim socvetjem, Alopecurus; mačji rep trava z ozkim, valjastim socvetjem, Phleum; pasji rep trava, ki raste na vlažnih tleh, Cynosurus; les. lisičji rep ročna žaga z ročajem na eni strani in listom, ki se proti koncu zožuje; šport. rep smučke; teh. spoj na lastovičji rep spoj, pri katerem ima vezni element trapezast prerez; zool. opice z oprijemalnim repom
rjàv rjáva -o prid. (ȁ á) 
  1. 1. ki je take barve kot čokolada ali kostanj: rjav kožuh; rjavi lasje; rjav suknjič; oči ima rjave; rjavo deblo; čokoladno, kostanjevo, opečnato, rjasto rjav; rdeče rjav; temno rjav; rjavo-rumen hrošč / rjavi kopalci zagoreli; od sonca rjav obraz / rjava barva
    ●     publ. po naftovodih teče rjava kri nafta
  2. 2. slabš. nacionalsocialističen: rjavi režim / rjave srajce nacionalsocialisti
    ♦     bot. rjave alge; gastr. rjava omaka omaka, ki nastane pri praženju kosti in pečenju mesa; gozd. rjava gniloba glivična bolezen, pri kateri se les rjavo obarva; petr. rjavi premog premog z nižjo stopnjo pooglenitve; teh. rjavo steklo steklo rjave barve za izdelavo steklenic; vet. rjava pasma goveda pasma sivo rjavega goveda, ki se goji zaradi mleka in mesa; rjava štajerka kokoš rjave barve, ki se goji zaradi jajc; rjavo govedo govedo rjave pasme; zool. rjavi hrošč hrošč rjave barve, s pahljačastimi tipalnicami, ki se v velikih množinah pojavlja vsako četrto leto, Melolontha vulgaris; rjavi lunj lunj z rjavim in sivim perjem, Circus aeroginosus; rjavi medved medved, ki se hrani pretežno z rastlinsko hrano in ima rjav kožuh, Ursus arctos; rjavi srakoper
rôden -dna -o prid. (ó) 
  1. 1. ki rodi, daje plodove, sadeže: rodni grmi črnega ribeza; nekateri trsi so še rodni; nega mladega rodnega drevja
  2. 2. ki ima pogoje za (dobro) uspevanje rastlin; rodoviten: kultivirati svet in ga delati rodnega; povečati rodne površine
    // ki dobro obrodi: rodne sorte jablan
  3. 3. knjiž. sposoben (o)ploditve; ploden: rodna ženska; upajo, da jih bo zdravilo naredilo rodne / rodne sposobnosti
    ●     nar. rodna letina bogata, obilna
    ♦     agr. rodni les poganjek ali vejica s cvetnimi brsti; rodna mladika; rodno leto leto, v katerem sadno drevje normalno ali bogato obrodi; anat. rodne žleze spolne žleze; med. rodna doba ženske
samíca -e ž (í) 
  1. 1. žival ženskega spola: samice ležejo, odlagajo jajčeca; mačja samica; samica laboda; samci in samice
  2. 2. nav. ekspr. neporočena ženska: na stanovanje ga je vzela stara samica / vse življenje misli ostati samica
  3. 3. jetniška celica za posameznega obsojenca za najstrožje prestajanje kazni: premestili, zaprli so ga v samico / ker se je upiral, so mu določili dva meseca samice / celica samica
    ♦     les. (žaga) samica venecijanka
sijáj -a m (ȃ) 
  1. 1. videz, ki ga daje površini odbijanje svetlobe: pohištvo ni izgubilo sijaja; moten sijaj; sijaj mineralov, svile, zlatnika / kovinski, svileni sijaj / sijaj njenih las, oči; pren., ekspr. zlati sijaj minulih dni
    ♦     les., tekst. medli, visoki sijaj; min. mastni sijaj
  2. 2. svetloba, sij: sijaj sonca, zvezd / stopiti v sijaj luči
  3. 3. ekspr. veliko razkošje, velika razkošnost: mami jo sijaj; biti vajen sijaja; blišč in sijaj dvora
skupína -e ž (í) 
  1. 1. več ljudi, stvari, ki so v določenem času skupaj: skupina ob cesti čaka na avtobus; skupina se je neopazno razšla; urediti skupino v kolono; voditi skupino obiskovalcev po razstavi; gorska skupina; skupina hiš; skupina lestencev na stropu / razvrstiti učence v dve skupini; razdeliti se po skupinah; potovati v skupini; breze rastejo v skupinah
  2. 2. navadno s prilastkom več ljudi, ki jih kaj povezuje, druži: organizirati delovno skupino; določiti dežurno skupino; intervencijska skupina; napadalna skupina; sestaviti reševalno skupino; odkriti vohunsko skupino; član, vodja skupine; odnosi v skupini / nastop baletne skupine; na prireditvi so nastopile različne glasbene skupine; nastajanje amaterskih igralskih skupin / pripadati določeni etnični skupini; rasne skupine; nastajanje novih skupin v družbi / udeleženci so se razdelili v interesne skupine; glasila raznih kulturnih in političnih skupin; desno in levo usmerjene skupine v stranki / udeleženci kongresa delajo po skupinah
  3. 3. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti: razvrstiti vprašanja po težavnosti v dve skupini; beseda pripada določeni pomenski skupini; starostna skupina; njegove pesmi so razdeljene v tri tematske skupine / razvrščati organizme v skupine po stopnji njihove razvitosti
    ♦     kem. skupina elementi, razvrščeni po podobnih lastnostih v posamezni navpični vrsti periodnega sistema; atomska skupina skupina atomov, ki ne obstaja samostojno, ampak le kot del spojine; funkcionalne skupine atomske skupine, ki se pojavljajo v različnih spojinah in jim dajejo značilne reakcijske lastnosti; hidroksilna skupina; karboksilna skupina; les. trdotne skupine lesa skupine lesnih vrst glede na trdoto; lingv. narečna skupina skupina narečij, za katera je značilen podoben slušni vtis; naštevalna skupina na določen način urejene besede, besedne zveze, ki se navajajo v slovarju za zgled; soglasniška skupina soglasniški sklop; med. krvna skupina dedne imunološke lastnosti rdečih krvničk; ptt avtomatska (telefonska) omrežna skupina skupina avtomatskih krajevnih telefonskih omrežij, vezanih na isto glavno centralo; soc. formalna skupina navadno večja organizirana skupina ljudi z določenim skupnim ciljem, programom; horizontalna skupina ki povezuje ljudi iz istega družbenega sloja; primarna skupina za katero je značilen intimen odnos med njenimi člani, pripadniki; sekundarna skupina; vertikalna skupina; šol. predmetna skupina skupina učnih predmetov, ki so med seboj povezani
slép -a -o prid. (ẹ̑ ẹ́) 
  1. 1. ki ni sposoben zaznavati svetlobe, barv: slep človek; fant je od rojstva slep; slep za barve; na starost je postal skoraj slep; slep na eno oko; gluh in slep / mladiči so še slepi / slepo oko; ekspr. njene oči so slepe od joka
    // ekspr., navadno v povedni rabi ki ne opazi, dojame česa: bil je tako slep, da ni videl njenih napak / biti slep za lepote narave; včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe
  2. 2. ekspr. ki ne more razsodno misliti, presojati: od jeze, strasti slep človek; kako sem bila slepa, da sem ti verjela
    // ki povzroči, da kdo ne ravna razsodno, premišljeno: slepa jeza; storiti kaj iz slepe ljubosumnosti; do tujcev so čutili slepo sovraštvo
  3. 3. ekspr. ki zaradi čustvenega odnosa do koga ni kritičen, samostojen: slepi občudovalci, oboževalci; slepi privrženci stranke / slepa pokorščina; slepo posnemanje popolnoma nekritično; slepo zaupanje brez premisleka
  4. 4. ekspr. nenačrten, naključen: slepa igra neznanih sil
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika: narediti kaj po slepem nagonu; tega ne moremo prepustiti slepemu naključju
  5. 5. ki ne opravlja svoje funkcije: slepi žep; slepa vrata / slepa bomba bomba, ki ne eksplodira
  6. 6. ki ima izhod samo na enem koncu: slepi tir; slepa ulica / loviti ribe v slepem rokavu reke
    ●     slepi potnik potnik, ki nima voznega listka; publ. pogovori so zašli na slepi tir se na enak način ne morejo nadaljevati; svetlobni napis na slepem zidu zidu brez oken, odprtin; žarg. žaromet je še vedno slep ne sveti; ekspr. biti slep od ljubezni biti nekritičen do ljubljene osebe; ekspr. delal se je slepega in je ni pozdravil kot da je ni videl, opazil; kot da je ne pozna, ni poznal; ekspr. kupiti za slepo ceno poceni; ekspr. zdaj se ne bova šla slepih miši govorila, ravnala bova odkrito; ekspr. izbirati na slepo srečo naključno, nenačrtno; slepa ulica ekspr. izhoda iz te slepe ulice ni bilo iz tega zelo neprijetnega, zapletenega položaja; ekspr. prišli, zabredli smo v slepo ulico v položaj, iz katerega navidez ni izhoda; nestrok. slepo letenje instrumentalno letenje; ekspr. slepo ogledalo motno, počrnelo; slabš. ves čas je slepo orodje v njegovih rokah ravna, dela po njegovih zahtevah neglede na pravilnost, poštenost; slepo strojepisje desetprstni sistem tipkanja, pri katerem strojepisec ne gleda na tipke; ekspr. v mraku sem popolnoma slepa slabo vidim; ljubezen je slepa zaljubljen človek ne ravna premišljeno, preudarno; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči
    ♦     agr. slepi sir sir, ki nima lukenj; slepo oko ne popolnoma razvito oko, ki odžene le v posebnih pogojih; anat. slepa pega za svetlobo neobčutljivo mesto mrežnice; slepo črevo na enem koncu zaprt začetni del debelega črevesa; arhit. slepo okno okno, ki je narejeno le zaradi zunanje podobe stavbe in ne služi svojemu namenu; niša v fasadi, ki ponazoruje okno; etn. loviti slepe miši otroška igra, pri kateri eden od udeležencev z zavezanimi očmi lovi druge; gastr. slepa žonta maslovnik iz sladkega in kislega mleka, smetane in zakuhane moke; geogr. slepa dolina kraška dolina, ki se ob ponikvi končuje s strmimi bregovi; grad. slepi pod podlaga iz lesa, betona, na katero se položi, namesti leseni pod; slepi podboj podboj iz neobdelanega lesa, ki omogoča suho montažo vrat, oken; kem. slepi poskus poskus, narejen brez glavne sestavine, da se ugotovi popoln učinek stranskih sestavin; les. slepi furnir furnir za podlago plemenitemu furnirju; slepa grča grča, prekrita s poznejšim večletnim prirastkom lesa; slepica; med. barvno slep nesposoben za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene; mont. slepi jašek jašek, ki ne sega do površja; slepa proga proga, povezana z drugimi progami samo na enem koncu; obrt. slepi ris ozek, gost, v platneni vezavi klekljan trak, ki v vijugi poteka skozi vso idrijsko čipko; strojn. slepa matica matica, ki je na eni strani zaprta; šah. slepa partija partija, ki jo igralec igra na pamet, brez šahovnice in figur; teh. slepa luknja luknja, ki ne sega skozi kaj; tisk. slepi tisk brezbarven reliefni tisk zlasti za napise in okraske na platnicah; slepo gradivo gradivo med črkami, vrsticami, ki se pri tiskanju ne odtisne; um. slepi okvir okvir, na katerega se napne platno pri slikanju; voj. slepi naboj naboj s plastično ali leseno kroglo; zool. slepo kuže pod zemljo živeči, miši podoben glodavec z zakrnelimi očmi, brez uhljev in repa, Spalax leucodon
slepíca -e ž (í) knjiž.  
  1. 1. slepa ženska: slepico je vodila majhna deklica
    // ženska, ki česa ne opazi, dojame: ne morem verjeti, da si taka slepica
  2. 2. preprosta svetilka: vzela je slepico in šla v klet
    ●     knjiž. imeti slepice na očeh plašnice; nar. notranjsko utrgati nekaj slepic telohov
    ♦     les. grča, prekrita s poznejšim večletnim prirastkom lesa; zool. majhna kača z valjastim gladkim telesom in kratkim repom, Typhlops vermicularis
snég -á m (ẹ̑) 
  1. 1. padavine v obliki snežink: sneg naletava, je ponehal; pog. sneg gre sneži; v hribih bo padal sneg bo snežilo; burja nosi sneg; dež s snegom; dež in sneg / verjetno bo spet sneg; kaže na sneg; ekspr. diši po snegu / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: ne stoj na snegu; les so spravljali tudi v snegu in mrazu
    // te padavine kot bela snov na podlagi, zemlji: sneg kopni, se tali, se udira; sonce topi sneg; gaziti sneg, po snegu; kidati sneg; otresti sneg s plašča; drevje se je polomilo zaradi snega; avtomobil je obtičal v snegu; hribi so pokriti s snegom; sipek, trd sneg; svež sneg; knjiž. bleščeč, lesketajoč se sneg; sneg je na površini zmrznjen / stopiti v cel sneg nepregažen, neprehojen; južen sneg razmehčan, topeč se; moker sneg; plazovit sneg ki se (rad) loči, odtrga od celote; puhasti sneg; večni sneg ki stalno pokriva površje zemlje
    // mn., knjiž. visoki snegovi so začeli kopneti
  2. 2. stepen beljak: umešati sneg / beljakov sneg
    ●     ekspr. sneg se kadi (močno) sneži z vetrom; ekspr. sneg se ponuja začenja rahlo snežiti; drva so pripravili do snega do zime; publ. zimske počitnice so preživeli na snegu vse počitnice so se smučali, sankali; knjiž., ekspr. ekspedicija je bila izgubljena v snegu in ledu v pokrajini, pokriti s snegom in ledom; žarg., šport. sneg je hiter dopušča, omogoča velike hitrosti pri smučanju, sankanju; žarg., rad. sneg na ekranu svetle, migotajoče pike na televizijskem zaslonu zaradi šibkega vhodnega signala; marčev sneg je siromakov gnoj
    ♦     alp. gnili sneg otajan, star sneg, ki se seseda; jamičasti sneg z jamicami, ki nastajajo zaradi taljenja snega; geogr. ločnica večnega snega višinska ali polarna meja, onstran katere sneg nikoli ne skopni; meteor. južni sneg ki pada pri temperaturi okoli 0°C
sónce -a s (ọ̑) 
  1. 1. nebesno telo, okoli katerega krožijo zemlja in drugi planeti našega zvezdnega sestava: zemlja kroži okoli sonca; mrk sonca; površina sonca; oddaljenost zemlje od sonca / v astronomiji Sonce in Luna
    // to nebesno telo, kot se vidi z zemlje: sonce je visoko na nebu; sonce se blešči, sije, sveti; danes sonce greje, pripeka, žge; sonce gre za goro; pog. sonce gre dol zahaja, gor vzhaja; ekspr. sonce se je nagnilo h goram; nevihta je minila in posijalo je sonce; oblak je zakril sonce; gledati v sonce; rastlina se obrača za soncem; bledo, svetlo, pesn. rumeno sonce; ekspr. krvavo, zlato sonce; pekoče, toplo, vroče, žareče, žgoče sonce; navidezna pot sonca; svetloba, žarki sonca; sveti se kot sonce; kot sonce čist značaj; lepa kot sonce; to je jasno kot sonce popolnoma
    // morda bo jutri sonce sončno; pozimi je malo sonca sončnega vremena; po soncu je ura pet glede na njegov položaj na nebu; dan brez sonca ko sonce ni vidno
    // ekspr.: sonce gleda z neba, se vozi po nebu; sonce se poslavlja, se smeje / pri označevanju časovnosti: vstal sem zgodaj in do sonca sem bil že daleč do sončnega vzhoda; star. še za sonca je prišel domov pred sončnim zahodom; vstajati pred soncem pred vzhodom, s soncem ob vzhodu sonca
    // ekspr. dežela vzhajajočega sonca Japonska
  2. 2. svetloba, žarki, prihajajoči neposredno od tega nebesnega telesa: občudovati sonce na vodni gladini; knjiž., ekspr. sonce lije skozi okno; ekspr. cesta, hiša je vsa v soncu; okna se lesketajo, svetijo v soncu; ekspr. slapovi sonca; biti obsijan, obžarjen od sonca / pogledati predmet proti soncu tako, da sončna svetloba pada nanj in ga presvetljuje; očala za sonce sončna očala
    // pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: stopiti iz veže na sonce; njive ležijo na soncu; ob soncu je mesto lepo
    // toplota, prihajajoča neposredno od tega nebesnega telesa: sonce ga greje v hrbet; sonce je posušilo roso; sonce mu škodi, ga utruja; pokrivalo ga je varovalo pred soncem; od sonca razgret kamen; na soncu posušene gobe / pri označevanju krajevnosti: greti se, ekspr. peči se na soncu; ne hodi po soncu; ekspr. kam greš v tem soncu
    // svetloba in toplota, prihajajoča neposredno od tega nebesnega telesa: uživati sonce; pomanjkanje sonca; les, počrnel od sonca in dežja; biti zagorel od sonca; ekspr. nastavljati obraz soncu / jutranje, opoldansko sonce; majsko, jesensko, zimsko sonce / južno sonce
  3. 3. nebesno telo, središče drugih zvezdnih sestavov: okoli sonc krožijo drugi planeti; sonca v vesolju
  4. 4. vznes. sreča, veselje: srce si želi sonca / v njenih očeh je bilo sonce / to so otroci sonca veseli, srečni ljudje
  5. 5. ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom kdor ima pozitivno lastnost, kot jo izraža prilastek, v zelo veliki meri: dekle je sonce lepote; bil je sonce pravice
  6. 6. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zasijalo je sonce svobode; sonce sreče je zatonilo; sonce upanja
  7. 7. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pod soncem poudarja trditev: ni ga človeka pod soncem, ki bi to zmogel; v tistem trenutku sem bil najsrečnejši človek pod soncem; ti si največji lenuh pod soncem; nič pod soncem ga ne zanima; ni mu enakega pod (božjim) soncem
  8. 8. poljud., v zvezi višinsko sonce svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke, strok. kremenova svetilka: kupiti višinsko sonce; obsevati se z višinskim soncem
    ●     ekspr. on je sonce, okoli katerega se vse vrti vpliven, mogočen človek; ekspr. ni vreden, da ga sonce obseva slab, ničvreden je; ekspr. v njegovo sobo sonce nikoli ne posije njegova soba je obrnjena od sonca; njegova soba je mračna, temačna; pog. sonce se me je hitro prijelo hitro sem ogorel; ekspr. zmeraj ti ne bo sijalo sonce zmeraj ne boš srečen; ekspr. jaz sem tam doma, kjer sonce vzhaja na vzhodu; ekspr. končno je vzšlo sonce tudi za nas smo tudi mi srečni; ekspr. ne bom več gledal sonca umrl bom; ekspr. tri leta nisem videl sonca sem bil v zaporu; ekspr. rad bi še gledal sonce živel; pog. pojdi mi s sonca umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš sončno svetlobo; knjiž. jeseni gredo lastovke za soncem na jug; ekspr. fantovsko sonce luna; vznes. živeti pod svobodnim soncem v svobodni deželi; publ. sonce rimske države je takrat že zahajalo država je slabela, ni bila več mogočna; vznes. Prešeren, sonce naše literature najpomembnejši pesnik; vznes. sin je bil sonce njenega življenja imela ga je zelo rada; ekspr. tudi on bi rad dobil svoj prostor na soncu primerno, ugodno mesto, položaj v življenju, med ljudmi; ekspr. nič lažjega pod soncem to je zelo lahko narediti, opraviti; nič (ni) novega pod soncem na svetu; star. deset sonc je že od takrat let; ekspr. tako te bom, da boš devet sonc, tri sonca videl močno te bom udaril po glavi; ekspr. slika je polna sonca naslikana s svetlimi, rumenkastimi barvami; preg. za dežjem sonce sije težkim, hudim časom sledijo boljši
    ♦     astr. Sonce je v Strelcu; Sonce stopi v znamenje Strelca; Mars je v konjunkciji s Soncem; geogr. polnočno sonce pojav, da sonce na polarnem področju poleti tudi opolnoči ostane nad obzorjem
spodrsávati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi prihajati v nevarnost padca: konji so začeli spodrsavati; ljudje spodrsavajo po blatu; brezoseb.: navezati so si morali dereze, da jim ni spodrsavalo; na poledenelem pločniku, v čevljih z gladkim podplatom rado spodrsava drsi
  2. 2. ob dotiku z gladko, spolzko podlago večkrat za krajši čas spremeniti navadni položaj, smer premikanja: bose noge so ji spodrsavale na mokri travi / korak mu spodrsava / ker je les pretrd, žaga spodrsava
srčíka tudi sŕčika -e ž (í; ȓ) 
  1. 1. notranji, osrednji del stebla, debla: dolbsti srčiko hrasta; srčika palme
    // srednji, najmlajši listi solate, zelja: izrezati srčike / srčika solate, zelja
    ♦     les. srčika debla vlakna v sredini debla
  2. 2. knjiž., navadno s prilastkom jedro, bistvo: raziskati srčiko problema, spora / ta glasba je srčika njegovega življenja / idejna srčika romana
  3. 3. agr. češnja z debelimi plodovi srčaste oblike: obirati srčike
stáva -e ž (ȃ) 
  1. 1. dogovor, da tisti, čigar trditev ni pravilna, dá določeno stvar, plača določeni znesek: stava še zmeraj velja; skleniti, sprejeti stavo; za stavo je spal zunaj; neveljavna, poštena stava / dobiti, izgubiti stavo
    // kar dá, plača tisti, čigar trditev ni pravilna: plačati stavo; stavo so zapili; visoka stava
  2. 2. igra na srečo, pri kateri se z vplačilom določenega zneska pridobi pravica do dobitka, določenega za pravilno napoved zmagovalca, rezultata: stava je zaključena; stave na konjskih dirkah / športna stava
    // znesek, ki se vplača pri tej igri: podvojiti, vplačati stavo
  3. 3. glagolnik od staviti: stava na tega konja se je izplačala / stava peči je počasi napredovala
  4. 4. nar. zahodnoštajersko skupina navadno osmih pokonci postavljenih snopov: veter je podrl stavo pšenice; postavljati snope v stave
  5. 5. lingv. vrstni red skladenjskih enot v stavku: navadna stava; obrnjena stava / napačna stava ločil napačen položaj v besedilu
    ●     nar. koroško kupiti dve stavi zimskega perila garnituri; presekati stavo z udarcem roke razdeliti na dvoje podani roki pri stavi in s tem narediti stavo veljavno; zastar. odgovarjati v kratkih stavah stavkih; kot za stavo dela kot za stavo hitro, pridno; sonce pripeka kot za stavo močno, zelo; vozi kot za stavo zelo hitro
    ♦     les. skupina navpično postavljenih, zgoraj navzkriž zloženih desk
sténa -e ž (ẹ́) 
  1. 1. vsak od delov stavbe, ki omejuje prostor, prostore ob straneh: postaviti, sezidati steno; prebiti steno med sobama; pomakniti mizo k steni; obesiti sliko na steno; zabiti žebelj v steno; narediti v steni odprtine za okna; debela stena; lesena, zidana stena; stene so bile vlažne in plesnive; bel, bled kot stena / ometati, pobeliti stene; čelna stena gradu pročelje; notranje, zunanje stene hiše zidovi; predelna, premična stena / plakatna stena na katero se lepijo plakati; predsobna stena lesen izdelek v obliki deske, navadno s kljukami za obešanje oblačil, z ogledalom in polico za klobuke; španska stena premična stena iz lažjega materiala za zakrivanje, ločevanje
  2. 2. s prilastkom kar kaj omejuje, zapira ob straneh: stene jame se krušijo; s sten in stropa votline curlja voda / obložiti stene pekača s testom; stene pohištva
    // kar omejuje kaj votlega: stena cevi, žoge / črevesna stena; stena želodca, žile
  3. 3. alp., geogr. skoraj navpično skalnato pobočje: preplezati steno; planinca sta vstopila v steno; vzpenjati se po steni; krušljiva, previsna stena; vrh, vznožje stene / severna stena Triglava
  4. 4. ekspr. kar onemogoča sodelovanje, zaupnost: ni znal premagati, premostiti stene med njima / z oslabljenim pomenom: loči ju stena predsodkov predsodki; med njima se je vzdigovala stena nezaupanja
    ●     ekspr. tukaj imajo stene ušesa tukaj se prisluškuje; ekspr. pritisnil ga je ob steno spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. govoriti gluhim stenam prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. imel je samo štiri gole stene neopremljeno sobo; ekspr. živi samo med štirimi stenami zelo osamljeno; ekspr. vse je bob ob steno vse je zaman; ekspr. njen obraz je bil kot stena ni izražal misli, čustev
    ♦     bot. stene plodnice; čeb. medcelična stena srednja stena sata; gled. četrta stena namišljena stena med avditorijem in odrom, ki ustvarja videz zaprtega odrskega prostora; grad. toplotna stena širok curek toplega zraka, ki preprečuje vdiranje hladnega zraka v prostor; zagatna stena za preprečevanje drsenja zemlje na pobočjih; les. podeskati stene; vet. kovalna stena lesena stena, ob katero se pri podkovanju priveže nemiren konj; rožena stena sprednji in stranski del kopitne roževine
stík -a m (ȋ) 
  1. 1. popolno približanje dveh ali več predmetov: prišlo je do stika med površinama, žicama; stanjšati rob deske za stik z utorom / les pod linolejem ne pride v stik z zrakom; železo v stiku z vodo oksidira / prepovedati vsak stik z bolnikom
  2. 2. mesto, kjer se kaj stika: stiki med lobanjskimi kostmi zatrdijo; prekriti stike z letvami; zaliti, zamazati, zatesniti stike; zvariti stike kovinskih delov / za raztezanje pustimo centimeter široke stike presledke; opeke z rdečimi stiki stičnimi ploskvami
  3. 3. elektr. pojav ali stanje, ko sta dve stvari tako blizu skupaj, da je med njima mogoče prehajanje česa: prekiniti stik; dober, slab stik / električni stik
    // v zvezi kratki stik stik med dvema točkama v tokokrogu, ki imata različen električni potencial: preobremenitev je povzročila kratki stik; prišlo je do kratkega stika; pren., ekspr. v njegovih možganih je prišlo do kratkega stika
  4. 4. nav. mn. kar omogoča medsebojno dogovarjanje, sodelovanje, spoznavanje: imeti stike z drugimi organizacijami; državi sta pretrgali, vzpostavili stike; gospodarski, kulturni, politični stiki; odbor za stike s tujino / zapornikom so onemogočili stik z domačimi; iskati stike s sosedi; biti s kom v osebnih, pismenih, poslovnih, stalnih stikih; neposreden stik prodajalca s potrošnikom / vtisi ob prvem stiku obisku, srečanju
    // odnos, ko je mogoče medsebojno vplivanje: starši ne smejo izgubiti stika z otroki; vzpostaviti stik s poslušalci
  5. 5. lit. ujemanje glasov: stik in druge glasovne figure / polni stik ujemanje samoglasnikov in soglasnikov od naglašenega samoglasnika dalje; rima; samoglasniški stik ujemanje samoglasnikov, navadno v zaključnih besedah verzov; asonanca; soglasniški stik ujemanje soglasnikov ali soglasniških skupin v zaporednih besedah; aliteracija
    ●     redko imeti radijski stik radijsko zvezo; najti stik z moderno glasbo začeti jo dojemati, sprejemati; prihajati v stik z delavci shajati se, družiti se, govoriti z njimi; priti v stik z novimi kraji videti, spoznati jih; biti v tesnem stiku z naravo biti zelo povezan z njo
strême -éna s (é ẹ́) 
  1. 1. kovinski obroč, pritrjen z jermenom na sedlo, za oporo nog pri jahanju: podržal mu je streme; vtakniti nogo v streme / dvigniti se v stremenih
  2. 2. šport. smuška vez z jermenom ali s spiralno žico, ki poteka okrog pete in omogoča gibanje pete v navpični smeri: pritrditi stremena na smuči; stremena za skakalne smuči
  3. 3. nekdaj vrvica, trak ob razporku na spodnjem robu do kolen segajočih irhastih hlač: oblekel se je, pritegnil stremena in šel
    ♦     alp. iz vrvi narejena zanka, vpeta, obešena na klin, za oporo nog pri plezanju; les. priprava za vpenjanje listov žage pri polnojarmeniku
strgáča -e ž (á) 
  1. 1. priprava za strganje, odstranjevanje: postrgati umazanijo s strgačo; z železno strgačo je zgladil rob police
    // priprava za strganje, drobljenje: naribati hren na strgačo
  2. 2. nar. tanjše deblo ali vrh debla s prisekanimi vejami, ki se uporablja navadno za sušenje sena: naložiti seno na strgačo
    ♦     les. rašpa; rib. vlačilna mreža za lovljenje živalskih organizmov z morskega dna; zool. s hitinastimi zobci pokrit jezik večine mehkužcev
strgálnik -a [tudi u̯n] m (ȃ) 
  1. 1. orodje ali stroj za strganje, odstranjevanje: očistiti, ostrgati s strgalnikom; strgalnik iz pločevine
    // priprava za odstranjevanje blata, zemlje s podplatov: na strgalniku pred hišo si je očistil blato s čevljev
  2. 2. priprava za strganje, drobljenje: strgati testo na strgalniku; strgalnik za hren, korenje
    ♦     agr. priprava ali stroj za odstranjevanje ščetin s kože ali sluznice z vampov; gozd. orodje za odstranjevanje lubja; les. skobljič z dvema ročajema za izravnavanje, čiščenje krivin na obdelovancu
stròj strôja m (ȍ ó) 
  1. 1. mehanična naprava, navadno kovinska, iz gibljivih in negibljivih delov, ki s pretvarjanjem energije omogoča, olajšuje, opravlja delo: stroji brnijo, ropotajo; stroj stoji, teče; izključiti, pognati, ustaviti stroj; namestiti, razdreti, sestaviti stroj; obdelovati s strojem; avtomatski, enostaven, kompliciran stroj; moderni, zastareli stroji; sestavni deli stroja; izkoriščenost strojev; tovarna strojev; delati kot stroj brez prestanka, enakomerno; brez misli in volje, mehanično
    // dela pri stroju / brusilni, drobilni, vrtalni stroj; gradbeni, poljedelski stroji; knjigoveški, tiskarski stroji; pisalni, razmnoževalni stroj; pletilni, tkalni stroj; pralni stroj; računski stroj naprava za mehansko opravljanje štirih osnovnih računskih operacij; šivalni stroj; stroj za asfaltiranje; stroj za pomivanje steklenic / narediti na stroj
  2. 2. slabš. kdor ravna ali kaj dela brez sodelovanja volje, zavesti: on je stroj, ne pa človek; razmere so iz njih naredile stroje
  3. 3. publ. skupina ljudi, organizacij, zavodov z določeno nalogo, zlasti v javni upravi: je eden odločilnih mož v političnem stroju države; mobilizirali so ves propagandni stroj; imajo učinkovit strankarski stroj; upravni stroj
  4. 4. žarg. avtomobil, zlasti boljši: imeniten stroj ima
    ●     publ. v bitki so vrgli iz stroja veliko sovražnikovih vojakov onesposobili; peklenski stroj z razstrelivom napolnjen predmet, ki eksplodira ob določenem času; žarg., voj. pohodni, strelski stroj postroj
    ♦     elektr. prevajalni stroj (elektronski) računalnik, programiran zlasti za prevajanje naravnih jezikov; les. lupilni, luščilni stroj za izdelovanje furnirja; mont. izvažalni stroj; navt. krmilni stroj ki premika krmilni mehanizem; ped. učni stroj mehanska, električna ali elektronska naprava, ki podaja učno snov in preverja znanje, usmerja učenje, pomaga pri pridobivanju raznih psihofizičnih spretnosti; ptt frankirni stroj priprava za žigosanje z žigom, ki nadomešča znamko; strojn. batni stroj; delovni stroj ki ga žene pogonski stroj ali sila mišic in opravlja delo; parni stroj pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo para; pogonski stroj ki spreminja energijo v mehansko delo; rezkalni stroj; teh. obremenjevati stroj; preračunati stroj z računanjem ugotoviti glavne mere, tipične lastnosti stroja, naprave glede na določene tehnične ali ekonomske zahteve; agregatni stroji; etiketirni stroj za opremljanje z etiketami; kovalni stroj za avtomatizirano kovanje drobnih izdelkov; tandemski stroj nekdaj parni stroj z dvema valjema, nameščenima drug za drugim na skupni batnici; tekst. kosmatilni stroj za kosmatenje tkanine, pletenine; koton stroj za izdelovanje pletenin po kroju; tisk. cilindrični stroj z valjastim tiskalom; jedkalni stroj za jedkanje klišejev; ofsetni stroj; rotacijski stroj tiskarski stroj za hitro tiskanje v visokih nakladah; stavni stroj na katerem se izdeluje stavek za tiskanje; usnj. golilni stroj za odstranjevanje dlake ali volne z živalskih kož; raztegovalni stroj za raztegovanje usnja
suròv -óva -o prid., suróvejši (ȍ ọ̑) 
  1. 1. ki je v naravnem stanju in ni obdelan, očiščen: surovi baker; surovi diamant; surova nafta / surovi opij v kepice strjen izcedek iz glavic vrtnega maka kot surovina za to mamilo; surova guma kavčuk; surova drva neposušena
  2. 2. ki ni (popolnoma) kuhan, pečen: krompir je še surov; surovo jajce, meso / surova hrana / surovo maslo maslo, ki se pridobi neposredno iz smetane
  3. 3. ki ni dokončno izdelan, obdelan: surova tkanina; stavba v surovem stanju / surov zid neometan
    // ekspr.: ti podatki so surovi; surovo gradivo
  4. 4. ki v odnosu do ljudi, živali na žaljiv, nasilen način kaže svoje negativne lastnosti: surov človek / bil je surov z njo
    // ki izraža, kaže lastnosti takega človeka: surove poteze obraza / surov glas; surove besede; surovo govorjenje / surovi udarci; surovo zasliševanje / ekspr.: surovi časi; svet je surov
  5. 5. ekspr. zaradi svojih naravnih lastnosti za človeka zelo neugoden, težek: surovo podnebje / surova resničnost
    ♦     agr. surovi sladkor neprečiščen sladkor rumenkasto rjave barve; les. surovi lesni ocet polizdelek pri suhi destilaciji lesa; metal. surovo železo železo, ki pride iz plavža; num. surova teža skupna teža jedra in primesi novca; tekst. surova preja preja, spredena iz neobdelanih vlaken; surovo bombažno platno platno, ki ni oplemeniteno; surova svila svila, ki ni degumirana; tkanina iz te svile; usnj. surova koža koža, ki še ni strojena
svéž -a -e prid. (ẹ̑ ẹ̄) 
  1. 1. dobljen, pripravljen pravkar ali pred kratkim in še ni izgubil svojih bistvenih dobrih lastnosti: svež kruh; sveža hrana; sveža jajca; v hladilniku je meso dolgo ostalo sveže / sveže rože / dišalo je po svežih ribah; spati v svežem senu
    // tak, kot se pridela: juha iz svežih paradižnikov; sveže in kisle kumare; suho in sveže sadje
    // ki vsebuje še veliko vlage: svež les; krmiti živino s svežo krmo; veje so bile še sveže / ta rastlina potrebuje sveža tla
  2. 2. ki še ni uporabljen, izrabljen: dovajati svež zrak; prinesti svežo vodo; obleči sveže perilo / svež gnoj; presaditi rože v svežo prst / ekspr. poslati v boj sveže enote
  3. 3. pravkar ali pred kratkim narejen: svež beton; slikati na svež omet; svež premaz / barva je še sveža se še ni posušila
    // ostala sta sama ob svežem grobu
    // nastal na novo, pred kratkim: svež madež; sveži sledovi v snegu; prelom je še svež; sveža rana / ekspr.: svež gledališki dogodek; sveži vtisi; sveža številka časopisa / ekspr. sveže prijateljstvo / ekspr.: sveže novice; poročila so še zelo sveža
  4. 4. ekspr. drugačen od prejšnjega, ustaljenega: sveži tokovi v umetnosti; sveže misli, pobude / sveža snov za pogovor
  5. 5. ekspr. ki je prijetnega, mladostnega videza: svež moški; sveža deklica; zdela se mu je sveža bolj kot kdaj prej
    // navadno v povedni rabi ki je duševno in telesno zdrav in se dobro počuti: ostal je svež in veder kljub velikim naporom; duševno svež / ob tej uri sem še svež še nisem zaspan
    // ki izraža duševno in telesno zdravje in dobro počutje: svež obraz; njena polt je sveža in gladka / imel je svež glas poln, zvonek
    // svež videz
  6. 6. ekspr. razmeroma dobro viden, izrazit: sveže barve; sveže zelenje gozdov
  7. 7. nav. ekspr. prijetno hladen: zapihal je svež veter; svež gorski zrak / sveže poletje; jutra so še sveža hladna
    ●     ekspr. rad uporablja sočne, sveže izraze nove, še ne veliko uporabljane; ekspr. ta sestavek je svež prišel v knjigo takoj, ko je bil napisan; ekspr. spomin na ta dogodek je še svež ta dogodek še ni pozabljen; prijetno svež vonj dezodoranta osvežujoč
    ♦     agr. sveži sir sir, ki ni zorjen in ima sorazmerno velik odstotek vode v brezmastni snovi; sveža klobasa, salama klobasa, salama, ki ostane samo kratek čas užitna, dobra
škárje -rij ž mn. (ȃ) 
  1. 1. orodje za rezanje iz dveh rezil, ki se ob pritisku na ročaja odpirata v obliki črke V: nabrusiti škarje; rezati, striči s škarjami; konica, uho škarij / kleparske, krojaške, vrtnarske škarje; ovčje škarje za striženje ovc; vrtne škarje; škarje za živo mejo; škarje za pločevino / ročne škarje
    // teh. stroj za rezanje, striženje pločevine: škarje so se pokvarile / strojne škarje
  2. 2. kleščam podoben prvi par nog pri nekaterih rakih: rak zgrabi hrano s škarjami / jesti meso z repa in škarij
  3. 3. ekspr. položaj med dvema postrani približujočima se nevarnostma: žarometa sta dobila letalo v škarje; vsekakor moramo priti iz tankovskih škarij / škarje, v katerih so se znašli, so se vse bolj zapirale položaj med približujočima se nevarnostma je postajal vse bolj brezizhoden; avtomobil je prišel, vozil v škarje v položaj pri prehitevanju, ko se vse bolj približuje nasproti vozeče vozilo
    // dobiti koga z nogami v škarje
    // navadno s prilastkom položaj med dvema nasprotujočima si stvarema sploh: v škarjah med udobnostjo in hitrostjo so se avtomobilski proizvajalci odločili za drugo; biti v škarjah želja in dolžnosti
  4. 4. ekon., navadno s prilastkom neusklajenost, nesorazmerje: škarje med cenami industrijskih izdelkov in kmetijskih pridelkov / škarje cen se odpirajo neusklajenost, nesorazmerje se veča, zapirajo neusklajenost, nesorazmerje se manjša
    ●     ekspr. filmu škarje ne bi škodile krajšanje; ekspr. imeti škarje in platno v rokah imeti moč, oblast odločati o čem; žarg., šport. narediti škarje dvigniti smuči med letom v različni višini; ekspr. mojster je spet segel po škarjah spet začel rezati, striči; postavljati mlaj s škarjami z drogovoma, spetima na enem koncu v obliki črke V
    ♦     agr. škarje podolgovata kosa lesa, pritrjena v obliki črke V na zadnji konec ojesa, s konci krakov pa na sprednji del voza; etn. nastaviti, poslati škarje med mlačvo ob pripravljanju slame za streho naskrivaj nastaviti, poslati navzkriž povezani palici, obroč in bat skupaj z nekaj pijače, štrukljev, cvetjem in posmehljivim pismom; grad. streha na škarje streha, pri kateri sta na škarnike, strešne tramove z obeh strani vodoravno pribita po dva vzporedna ploha; les. škarje stroj za obrezovanje furnirja; zlagati deske v škarje zlagati jih v obliki črke V ali X; teh. škarje okovje z dvema krakoma, navadno v obliki črke V, za omejevanje odpiranja določene plošče; vrata (pri omari) na škarje; tisk. krožne škarje stroj za razrezovanje lepenke z okroglimi noži, ki se vrtijo
škátla -e ž (ȃ) 
  1. 1. posoda kvadraste, valjaste oblike, navadno s pokrovom, iz kartona, pločevine za shranjevanje, embalažo: odpreti škatlo; zlagati izdelke, pisma v škatlo; kartonska, pločevinasta škatla / konzervne škatle; šivalna škatla; škatla za jestvine
    // vsebina škatle: pojesti škatlo piškotov
  2. 2. pog. zunanji varovalni, vezni del kakega predmeta, naprave; ohišje: občutljivi del mehanizma je v škatli; škatla radijskega aparata / škatla avtomobila karoserija
  3. 3. slabš., navadno s prilastkom škatli podobna hiša, stavba: zdaj gradijo same škatle / stanuje v eni od stanovanjskih škatel
    // vozilo, zlasti slabo: ladja je bila stara škatla / pločevinasta škatla avtomobil, avtobus
    ●     nar. škatla past za polhe; žarg., arhit. škatla škatli podoben sestavljiv pohištveni element; žarg., obrt. škatla omarica za roleto; slabš. ugasni no to škatlo radijski, televizijski sprejemnik; žarg., les. okenska škatla okenski okvir
    ♦     etn. škatla plitev barjanski čoln z ravno, oglato zadnjo stranico; muz. škatla priprava s pokrovom in ročajem za prenašanje violine, čela; trg. zložljiva odpremna škatla zložljiva embalaža za knjigo, izdelek iz kosa kartona, valovite lepenke; voj. dimna škatla posoda, napolnjena s snovjo, ki pri izgorevanju daje velike količine dima za maskiranje
tekstúra -e ž (ȗ) 
  1. 1. tekst. razporeditev niti tekstilnega izdelka: tekstura preproge, tkanine
  2. 2. geol. razporeditev mineralnih zrn česa: tekstura kamnine, rude; tekstura in struktura / grudasta, valovita tekstura
  3. 3. publ. razporeditev vidnih sestavin česa: tekstura ploskve / črtasta, hrapava, motna tekstura / tekstura pokrajine
    // razporeditev sestavin česa sploh: dramska tekstura; tekstura glasbenega, likovnega dela
    ♦     les. tekstura zunanji videz mehansko obdelanega lesa, zlasti na potek letnic; plamenasta tekstura; petr. tekstura tal sestava tal glede na delež mineralnih delcev različnih velikosti
tòp tôpa -o stil. -ó prid. (ȍ ó) 
  1. 1. ki slabo reže, seka: top meč, nož; topa kosa, sekira / topo rezilo
    ●     topa stran noža rezilu nasprotna stran
  2. 2. ki nima (ostre) konice: top svinčnik; topa šivanka; topo pero / riba s topim gobcem; top nos; topa brada
  3. 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: top zadah po trohnobi; topa bolečina
    // ki povzroča nizek, nezveneč, zamolkel glas: top padec, udarec; topo pokanje z bičem
    // nizek, nezveneč, zamolkel: top glas, zvok
  4. 4. neobčutljiv za zunanje dražljaje: gledal je v knjigo, toda bil je tako top, da ni videl črk / ekspr. glušec je top za slavčevo petje
  5. 5. ki je brez volje, zanimanja: top je za vse, kar se dogaja okoli njega / top nasmeh, pogled / topa vdanost / ekspr. sončen dan ga je izvabil iz topega ždenja k delu
  6. 6. knjiž. neumen, omejen: top človek; bistri in topi učenci / tope besede
    ♦     geom. topi kot kot, večji od 90° in manjši od 180°; les. topi spah spah, pri katerem so ravni robovi lesenih delov, navadno v vzdolžni smeri, tesno sestavljeni
trák -ú in -a, mn. trakóvi stil. tráki (ȃ) 
  1. 1. dolg, ozek in tanek kos blaga, gume, kovine: odvijati trak; prišiti trak; razrezati trak na več delov; navezati na trak; prevezati s trakom; gumiran, papirnat, svilen trak; okrasni, pisani trakovi; trak in vrvica / čez oko nosi črn trak; lepilni, samolepilni trak; merilni trak; nosilni trak za nošenje, prenašanje česa; reditelji z rdečim, rumenim trakom na rokavu; ščitni trak ki ščiti robove hlač, kril; klobuk s širokim (zunanjim) trakom na zunanjem stiku krajcev in štule; tesnilni trak; žalni trak ki se nosi na rokavu, reverju kot znamenje žalovanja
    // posneti na filmski, magnetofonski trak; trak za pisalni stroj / trgati v trakovih v dolgih in tankih kosih
  2. 2. tak kos, napeljan okrog valjev, za strojno prenašanje česa: pognati, ustaviti trak / brezkončni ali neskončni trak s spojenima koncema
    // navadno s prilastkom transportna naprava z brezkončnim trakom: premestiti nakladalni, transportni trak
    // v zvezi tekoči trak naprava, ki pomika predmet od enega delovnega mesta do drugega, vmes pa mora vsak delavec opraviti svoj del delovnih opravil: s tekočega traku bo prišlo vsak dan deset avtomobilov; delati pri tekočem traku; izdelki s tekočega traku / avtomatski tekoči trak pri katerem delajo avtomati
  3. 3. navadno v zvezi tekoči trak delovni postopek, pri katerem se predmet pomika od enega delovnega mesta do drugega, vmes pa mora vsak delavec opraviti svoj del delovnih opravil: organizirati, uvesti tekoči trak
  4. 4. nav. ekspr. kar je podobno traku: srebrni trak v dolini je reka / z oslabljenim pomenom beli trak ceste / rumeni trakovi tigrove kože proge, pasovi; slepeča trakova avtomobilskih žarometov žarka; snopa
    ●     publ. po slavnostnem govoru je predsednik občine prerezal trak s tem dejanjem je simbolično odprl kaj; ekspr. težave so si sledile kar na tekočem traku, po tekočem traku hitro druga za drugo; ekspr. v glavi se mu je začel odvijati trak spominov vrsta med seboj povezanih spominov
    ♦     agr. žveplov trak iz v ognju obstojnega materiala, na katerega je naneseno žveplo za suho žveplanje lesene vinske posode; elektr. izolirni trak za izoliranje zlasti spojev (električnih) vodnikov; (magnetni) trak z magnetnim prahom obložen trak za zapis zvoka, slik; les. strženovi trakovi ki potekajo radialno od stržena debla k skorji; mat. številski trak številska premica; med. drenažni trak; metal. trak zelo dolg, ploščat valjan izdelek; navt. ladja si je pridobila modri trak priznanje za najhitrejšo vožnjo čez Atlantski ocean; obrt. kapitalni trak okrasni trak iz barvnega blaga na obeh koncih hrbta pri vezani knjigi; trak za hladno, vroče spajanje umetnih mas; ptt telegrafski trak na katerega telegrafski aparat zapisuje sprejete znake; rad. uvodni trak začetni del magnetofonskega traku brez magnetne plasti in zapisa za namestitev traku v magnetofonu; šport. ciljni trak razpet na cilju prečno na tekmovalno stezo; um. napisni trak z besedilom na srednjeveških slikah ali kipih; zal. bralni trak uvezan trak za zaznamovanje strani; zool. plavutni trak hrustančasti ali koščeni oporni del plavuti; žel. tirni trak druga za drugo položene in na prage pritrjene tirnice
umériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. določiti in označiti merilne enote na merilnih pripravah: umeriti termometer / umeriti temperaturno lestvico
    // preveriti in uravnati točnost delovanja merilne priprave: umeriti barometer, tehtnico
  2. 2. ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa: krojač mu je umeril hlače / umeriti les za ostrešje / dal sem si umeriti nov suknjič sešiti
    // star. ugotoviti, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost; pomeriti: umerila je več bluz, pa ji nobena ni bila prav
  3. 3. zastar. odmeriti, določiti: umeriti zemljišče / umeriti davek / usoda jim je umerila veliko zla
  4. 4. star. narediti po čem, prilagoditi čemu: igro je umeril po znani veseloigri / umeril je svoj korak z njenim
    // narediti, oblikovati: mizo je umeril za dvanajst ljudi / umeriti kaj po svojem okusu
    ●     šalj. pes mu je umeril hlače mu je raztrgal hlače; šalj. umeriti komu hlače natepsti ga; star. umeriti pot proti domu oditi
ústa úst s mn. (ú ū) 
  1. 1. odprtina na spodnjem delu obraza za sprejemanje hrane in za govorjenje: odpreti, zapreti usta; vzeti cigareto iz ust; obrisati se okrog ust; nesti kozarec k ustom; dati robček, roko na usta; nastaviti steklenico, trobento na usta; nesti žlico v usta; od začudenja imeti odprta usta; usta s tankimi ustnicami; gube okrog ust
    // odprtina na glavi živali za sprejemanje hrane: krokodil lahko zelo odpre usta; usta polža, ribe
  2. 2. del obraza okrog te odprtine: kremžiti, šobiti usta; smeh mu je izginil z ust / usta so se mu nabrala v nasmešek / kisli, trpki sadeži vlečejo usta skupaj
    // ustnice: poljubiti na usta; bleda, rdeča usta / položiti prst na usta dati kazalec prečno na ustnice kot znamenje, naj se molči; udariti koga po ustih
  3. 3. votlina za to odprtino: moleti jezik iz ust; iz ust mu zaudarja; imeti grižljaj v ustih / ne govori s polnimi usti / iz ust mu prihajajo nerazločni glasovi / imeti grenka, suha usta
  4. 4. ekspr. ta odprtina, votlina kot govorilni organ: slavčka z usti ni mogoče oponašati; z usti se smeje, v srcu pa joka / to sem slišal iz dedovih ust od deda, to je rekel ded; vznes. njihova usta govorijo bahavo oni; vznes. beseda njegovih ust ima veliko veljavo beseda, ki jo izreče on; to so besede iz njegovih ust to so njegove besede, te besede je izrekel on
  5. 5. ekspr., s prilastkom človek glede na potrebo po hrani: lačna usta bodo to že jedla; pri hiši je veliko ust
  6. 6. ekspr., navadno s prilastkom odprtina, v katero kaj gre ali iz katere kaj prihaja: usta blagajne, gašperčka; čebele so se gnetle na ozkih ustih panjev žrelih
    // usta podzemne železnice vhod, izhod
    // okrogla usta kitare zvočnica
    ●     ekspr. kar usta so se jim odpirala, ko so to slišali zelo so se čudili; ekspr. ves večer ni odprl ust ni nič (spre)govoril, rekel; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku); ekspr. veselo je raztegnil usta se zasmejal; pog., ekspr. zamašiti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. učiti se jezika iz ust kmeta iz govorice, govorjenja; te besede so mu šle, jih je spravil težko iz ust nerad, težko je to povedal; ekspr. besede mu kar vrejo iz ust veliko in z lahkoto govori; ekspr. besedo mi je vzel iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; ekspr. trobentač ni dal trobente od ust ni nehal trobentati; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi; ekspr. steklenica je šla od ust do ust drug za drugim so pili iz nje; ekspr. od ust si pritrgovati prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin; ekspr. polagati komu odgovore na usta, v usta spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; knjiž. pisatelj govori skozi usta glavnega junaka izraža lastne misli tako, da jih izreka, govori glavni junak; ekspr. nima kaj v usta dati je reven, strada; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. kje bi dobil kaj za v usta kaj hrane; ekspr. ne valjaj, vlači njegovega imena po ustih ne govori o njem, ne omenjaj ga, zlasti slabo; ekspr. ime rešitelja je bilo v ustih vseh vaščanov vsi so govorili o njem; pog. danes še nisem imel nič v ustih še nisem nič jedel, zaužil; ekspr. to meso se vam bo v ustih kar raztopilo je zelo mehko in okusno; ekspr. v ljudskih ustih se je pesem spremenila v ljudskem pripovedovanju, petju; ekspr. imeti medena, nesramna usta pretirano prijazno, nesramno govoriti; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. njega so polna usta junaštva, v resnici pa je bojazljivec veliko govori o svojem junaštvu; ekspr. ljudje imajo tega polna usta veliko govorijo o tem; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; ekspr. imeti široka usta (rad) se hvaliti, bahati; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. na vsa usta se smejati zelo glasno; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. sama usta so ga zelo veliko govori; zelo veliko jé; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno
    ♦     les. usta odprtina za rezilo na spodnjem delu skobljiča; med. umetno dihanje usta na usta umetno dihanje, pri katerem se ponesrečencu skozi ustni nastavek, masko vdihuje v usta svoj izdihani zrak
utopíti -ím dov., utópil (ī í) 
  1. 1. usmrtiti s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda: mlade mačke so utopili; žrtvi je zvezal roke in jo utopil; utopila se je v domačem vodnjaku; iz obupa se utopiti
  2. 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: utopiti skrbi, žalost v alkoholu
    ●     ekspr. če bi mogel, bi ga v žlici vode utopil zelo ga sovraži
    ♦     les. vdelati v ploskev tako, da je zunanji vidni del v isti ravnini kot ploskev
verížen -žna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. nanašajoč se na veriga 1: verižni člen / verižni pasji ovratnik; verižna zapestnica
  2. 2. pri katerem vsak dogodek, pojav povzroči nov dogodek, pojav iste vrste: verižna eksplozija; verižno trčenje; verižno zvišanje cen / verižna tatvina
    ●     verižna trgovina trgovina, pri kateri sodeluje več posredovalcev, kar blago zelo podraži
    ♦     agr. verižni izkopalnik izkopalnik z brezkončno verigo; ekon. verižni indeks časovni indeks, pri katerem je izhodišče podatek iz prejšnjega obdobja; fiz. verižna jedrska reakcija jedrska reakcija, ki se po začetku sama vzdržuje; gozd., les. verižna motorna žaga žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot žagini zobje; grad. verižna hiša vsaka od tipsko podobnih, različno visokih hiš, ki se držijo druga druge; kem. verižna reakcija zaporedje reakcij, pri katerih vmesni produkti reagirajo z izhodno snovjo; verižna molekula verigasta molekula; lit. verižna rima rima, pri kateri se prvi in tretji verz trivrstične kitice rimata s srednjim verzom predhodne enake kitice; mat. verižni račun niz računov, pri katerem se upoštevajo različne mere in valute; obrt. verižna petlja prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit potegne skozi prej narejeno petljo; strojn. verižni zobnik zobnik z zobmi, prilagojenimi za členasto gonilno verigo; verižno kolo kolo, na katero se namesti (gonilna) veriga; teh. verižni boben boben za navijanje verige; verižno gonilo gonilo iz verižnih koles in brezkončne verige; zgod. verižna srajca srajci podobno vojaško oblačilo iz železnih krožcev ali žice
vêsti vêdem nedov., vêdel in védel vêdla, stil. vèl vêla (é) 
  1. 1. knjiž. kot spremljevalec, vodnik delati, da kdo kam gre; peljati: vesti gosta v sobo; vesti komu konja / vesti koga za roko, pod roko
    // delati, da kdo pride pod nadzorstvom na določeno mesto: vesti ujetnika v zapor / vesti vojsko na bojišče voditi
  2. 2. knjiž. omogočati, da kdo
    1. a) kam pride; peljati: ta pot (nas) vede do vrha / kot vljudnostna fraza kam vas vede pot / taka dejanja ne vedejo do zastavljenega cilja
    2. b) kaj spozna, se s čim seznani: v visoko družbo nas je redko vedel / prva kitica pesmi vede bralca v gozd
  3. 3. knjiž. delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo; voditi: to vede do zmede, v zmedo
véz -í ž, daj., mest. ed. vézi (ẹ̑) 
  1. 1. glagolnik od vezati: slama, vrv za vez
    // agr. privezovanje trte k opori: kop, rez in vez vinske trte / opraviti prvo vez v vinogradu
  2. 2. priprava za vezanje: vezi so popustile, se raztegnile; presekati, razrahljati vezi; povezati z jekleno vezjo; toga vez / rešiti ujetnika vezi
    // kar se uporablja za vezanje sploh: srobot, šibe in druge vezi
    // strojn. vsak od strojnih elementov, ki kaj veže: razstavljive vezi; kovice, mozniki, vijaki in druge vezi / gredna vez
  3. 3. anat. vezivno tkivo, ki utrjuje sklep: nategniti si vezi; mišice, kite in vezi / medvretenčne, sklepne vezi; stranska vez (kolenskega sklepa)
  4. 4. kar kaj veže sploh: vez med dvema oblikama v čipki / notranje vezi med pojavi; časopis mu je bil edina vez s svetom / vezi s slovenskim Primorjem
    // navadno s prilastkom kar koga veže, druži z drugim človekom, z drugimi ljudmi: pretrgali so vezi, ki so jih povezovale; družbene, družinske, sorodstvene vezi; gospodarske in kulturne vezi; krvna vez; ljubezenska, zakonska vez med možem in ženo; prijateljske vezi
  5. 5. ekspr., navadno s prilastkom kar koga veže, omejuje: vezi kapitalističnega družbenega reda / vezi greha
  6. 6. teh., s prilastkom način spojitve, povezave dveh ali več delov med seboj: rogljičena vez; vez na topi spah / natezna vez
    ♦     fiz. vez sila, ki veže atome v molekuli ali v kristalu; ionska vez ki veže ione različnih elementov v molekulo ali kristal; kem. enojna, dvojna vez; kemična vez; konjugirane vezi sledeče si enojne in dvojne vezi v organskih spojinah; les. čepna, kotna, križna vez; lingv. vez pomensko nepopolni glagol, navadno biti, kot del povedka; šport. smuška vez priprava na smučeh za pritrditev smučarskega čevlja; varnostna vez ki se smučarju zaradi večje varnosti pred poškodbo ob padcu odpne
visòk -ôka -o prid., víšji (ȍ ó) 
  1. 1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma veliko razsežnost, ant. nizek: visok hrib, steber, zvonik; visoka gora, hiša, ograja; visoka trava; visoko drevo, naslonjalo / žival na visokih nogah; visoko čelo / biti visoke postave; visoka pričeska / visok hlebec; visok sneg / visoki čevlji čevlji, ki segajo do gležnja ali malo čez; visoki fižol fižol z ovijajočim se steblom; čevlji z visoko peto; visoko pritličje pritličje, ki je za pol etažne višine nad zemeljsko površino
    // ki je v navpični smeri navzgor razmeroma precej oddaljen od površine: visok strop; visoka kljuka; ni dosegel visokih vej / ekspr. visoke zvezde / visok let žoge; visoka gladina vode
    // ki ima razmeroma veliko nadmorsko višino: visok svet; visoka planota / publ. v višjih legah je zapadel sneg na vrhovih, vzpetinah
  2. 2. navadno z izrazom količine ki izraža razsežnost med skrajno zgornjo in skrajno spodnjo točko: izmeriti, kako visoka je hiša; dva metra visoko drevo / sin je višji od očeta; ekspr. bil je za glavo višji od drugih / voda je visoka komaj za ped
    // ki izraža oddaljenost od površine v navpični smeri navzgor: dva metra visok skok
  3. 3. ki je glede na možni razpon zelo oddaljen od spodnje, izhodiščne meje: visoki davki; visoke cene, obresti; visoka produktivnost; visoka starost; visoka stopnja; visoka temperatura; karta visoke vrednosti / visoke zahteve / visoka kakovost zelo dobra; dobiti visoko oceno; izkazovati komu visoko spoštovanje veliko
    // ki v veliki meri ustreza določenim zahtevam: visok standard / visoka morala / visoka zavest
    // ki izraža velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri: dogovoriti se, kako visoki smejo biti stroški; plačuje višjo najemnino kot lani
  4. 4. za katerega je značilno (razmeroma) veliko število nihajev glasilk, strune: govoriti, peti z visokim glasom; visok ton
  5. 5. ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na zelo pomembnem mestu: najvišji državni funkcionarji; visoke osebnosti iz javnega življenja / visoka služba; visoko odlikovanje / dosegel je od vseh najvišji družbeni položaj / publ.: konferenca na najvišji ravni konferenca vodilnih oseb, navadno šefov držav; pogovori na najvišji ravni pogovori med najvišjimi uradnimi predstavniki države
    // v primerniku ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti na bolj pomembnem mestu: višji čini; višji organi oblasti; višji uradnik / višji strokovni sodelavec sodelavec z visoko izobrazbo, ki samostojno strokovno raziskuje in pomaga pri pripravi znanstvenih del; višje sodišče sodišče druge stopnje
  6. 6. ki je glede na stopnjo zahtevnosti najbolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko, znanost: to delo zahteva visoko strokovno usposobljenost / visoka izobrazba / visoka šola izobraževanje (v šoli), ki daje visoko izobrazbo
    // v primerniku ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko: zahtevati višjo usposobljenost / višja izobrazba / višja šola izobraževanje (v šoli), ki daje višjo izobrazbo; višja šola za zdravstvene delavce
    // v primerniku ki zajema navadno zadnje organizacijske enote kakega šolanja: poročilo o uspehu v nižjih in višjih letnikih / višji razredi osnovne šole razredi od petega do osmega razreda osnovne šole; višja gimnazija nekdaj gimnazija od petega do osmega razreda osemletne gimnazije
  7. 7. v razredni družbi ki pripada socialno uglednejšim, bogatejšim družbenim slojem: biti visokega rodu; visoka družba; ekspr. visoka gospoda / srednji in višji družbeni sloji
  8. 8. glede na možnosti težko uresničljiv: visoki cilji; odpovedati se visokim željam
  9. 9. ekspr. vzvišen, nevsakdanji: višji smisel življenja / razmišljati o visokih stvareh / visoke besede / visoka čustva plemenita
    // domišljav, prevzeten: visok človek; visok je in nedostopen; zaradi uspeha je postal visok
  10. 10. v primerniku ki v kaki hierarhični razvrstitvi sledi prejšnjemu: napredovati v višji razred; potegovati se za višjo oceno; dobiti višje priznanje
    // biol. ki je glede na stopnjo razvoja poznejši, bolj popoln: višji organizmi; višje oblike življenja
    ●     poljud. visoki c c tenorskega ali sopranskega glasu; knjiž. bil je že visok dan, ko so odšli na pot bilo je že zelo svetlo; publ. tekmovalec je segel po najvišji lovoriki je zmagal; ekspr. to je višja matematika izraža, da je kaj težko razložiti, razumeti; publ., ekspr. ta izdelek je visoka pesem tehnike je zelo kvaliteten, dober; ekspr. višja sila nepremagljiva ovira; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki
    ♦     agr. visoka klavnost; bot. visoka pahovka visoka trava s cveti v latastem socvetju, Arrhenatherum elatius; višje rastline rastline, ki imajo razvito steblo, liste in korenine; elektr. visoka napetost napetost, ki je višja kot 1.000 voltov; fiz. visoka frekvenca; geod. višja geodezija geodezija, ki se ukvarja z določanjem lege posameznih točk na zemeljski površini in s preračunavanjem geografskih koordinat v ravnino; geogr. visoko barje barje, ki je poraslo z mahovjem; gozd. visoko redčenje redčenje, pri katerem se seka zlasti višje drevje; jur. visoki komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja; višja sila nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek; les., tekst. visoki lesk; lingv. visoki samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo z največjim pridvigom jezične ploskve; visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja; stara visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja od 9. do 11. stoletja; lov. visoki lov lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad; visoka preža preža na drevesu; mat. višja matematika; meteor. območje visokega zračnega tlaka; obl. visoki ovratnik ovratnik, ki sega ob vratu razmeroma visoko; šol. višji predavatelj do 1975 visokošolski predavatelj brez doktorskega naslova; šport. visoki start start iz stoječega položaja; visoka šola jahanja pri dresuri konj povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega prostora; tisk. visoki tisk tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; um. visoki barok; visoki relief relief, pri katerem so nekateri deli likov ločeni od osnovne ploskve; visoka jedkanica jedkanica, pri kateri se uporablja visoki tisk; zgod. visoki srednji vek obdobje srednjega veka od 9. do srede 13. stoletja; Visoka porta do ustanovitve turške republike sultanova vlada, dvor; zool. višji sesalci sesalci, katerih zarodki se razvijajo v posteljici v maternici, Placentalia
vláknast -a -o prid. (á) 
  1. 1. ki je iz vlaken: vlaknasta snov / vlaknasto meso z opaznimi, vidnimi vlakni
    ♦     les. vlaknasta plošča vlaknena plošča
  2. 2. ekspr. tanek kot vlakno: vlaknaste korenine
vláknat -a -o prid. (ȃ) 
  1. 1. ki je iz vlaken: vlaknata plast kokosovega oreha; vlaknata snov / vlaknato meso z opaznimi, vidnimi vlakni
    ♦     les. vlaknata plošča vlaknena plošča
  2. 2. ekspr. tanek kot vlakno: vlaknati izrastki
vodílo -a s (í) 
  1. 1. kar določa ravnanje koga glede na cilj, ki ga želi doseči: pomagati bolnikom je njegovo edino vodilo; držati se vodila; najvišje, življenjsko vodilo; vodilo pri prirejanju razstav
  2. 2. teh. del naprave, stroja, orodja, po katerem se kaj premika, drsi v določeni smeri: namazati vodilo; pritrditi vodilo v tla; kovinsko vodilo; vodilo filma; vodilo iz plastike; vodilo za vrv; vodilo pri žagi
  3. 3. agr. ogrodje, opora za ovijalke in popenjavke: gojiti maline na vodilih; lesena, kovinska vodila
  4. 4. knjiž. krmilo: vodilo avtomobila; kolo z zarjavelim vodilom
    ♦     adm. črkovno vodilo naprava pred valjem pisalnega stroja, v katero zadene črkovni vzvod ob udarcu na tipko; les. vodilo jarma
vólna -e [u̯n] ž (ọ́) 
  1. 1. dlaka ovc in nekaterih drugih živali: striči volno; dolga, kodrava, mehka volna; lasje, beli, mehki kot volna / česati, prati, sukati volno; surova volna; volna koz, kuncev; volna s hrbta; ovce za volno
    // niti iz teh dlak: navijati, presti volno; volna za pletenje, tkanje; klobčič volne / angorska, domača volna; blago iz kašmirske volne; strojna volna za strojno pletenje; umetna volna iz umetnih snovi
  2. 2. teh., navadno s prilastkom snov v neurejeni nitasti, vlaknasti obliki, zlasti za izolacijo: izolacijska, izolirna volna / mineralna volna volni podoben proizvod iz rudnin; steklena volna iz steklenih vlaken; žlindrina volna vlakna iz žlindre
    ●     ekspr. iz ušes mu raste volna iz sluhovoda mu rastejo dlačice; ekspr. z volno porasli listi, stebla z mehkimi dlačicami; ekspr. poslati koga po žabjo volno poslati ga z nesmiselnim naročilom proč; ekspr. presti žabjo volno delati kaj nemogočega, nesmiselnega
    ♦     agr. enoletna volna od prvič striženih (nad) eno leto starih jagnjet; les. lesna volna grobi volni podoben lesni proizvod; papir. papirna volna v zelo tanke trakove zrezan papir, zlasti za embalažo, polnilno snov; teh. jeklena volna tanki in dolgi jekleni ostružki; tekst. celična volna umetno celulozno predivo; mikana, runska, strojarska volna; trgana volna dobljena s trganjem volnenih odpadkov preje, tkanin in pletenin
vozíček -čka m (ȋ) 
  1. 1. manjšalnica od voz: napreči voziček; peljati se na vozičku, z vozičkom / enovprežni voziček; štirikolesni voziček
  2. 2. vozu podobna priprava za prevažanje
    1. a) stvari, tovora: nakladati premog na vozičke; vso zelenjavo z vrta je zvozil na vozičku; gospodinja je šla na trg z vozičkom / jamski voziček ozkotirni rudniški voziček za prevažanje tovora, zlasti premoga; ročni voziček; samopostrežni voziček ki se uporablja v samopostrežnih trgovinah; servirni voziček; sladoledarski, smetarski voziček
    2. b) oseb: mati je vzela otroka iz vozička / invalidski voziček; mrliški voziček za prevažanje mrličev, ki ga potiskajo ljudje; otroški voziček
  3. 3. igrača, ki predstavlja voz, otroški voziček: delati otrokom vozičke; deklice so vozile vozičke s punčkami
    ♦     elektr. akumulatorski voziček transportni voziček, ki ga žene energija iz akumulatorjev; les. vpenjalni voziček priprava pri polnojarmeniku za vpenjanje hlodov; teh. dvigalni voziček transportni voziček, s katerim se breme lahko tudi dvigne; žel. prtljažni voziček akumulatorski voziček s prikolicami za prevoz prtljage od skladišča do službenega vagona
vréči vŕžem dov., vŕzi vŕzite in vrzíte; vŕgel vŕgla (ẹ́ ȓ) 
  1. 1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel; vreči poleno na ogenj; vreči kaj skozi okno; vreči z desno roko; hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo; vreči sidro / vreči kepo v koga; vreči puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel; vreči proč pokvarjeno hrano zavreči; vreči stran prazno steklenico odvreči
    // dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto žrebala sta s kocko
    // ekspr. vojaki so vrgli orožje iz rok so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; ekspr. vreči kovanec v avtomat dati, spustiti
    ♦     šport. vreči kopje
    // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto: konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.: utopljenca je vrglo na breg; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe spustili
    // vreči oporišče v zrak razstreliti ga
  2. 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru: sunek ga je vrgel nazaj; brezoseb. med zaviranjem je potnike vrglo naprej; ekspr. sanje so ga vrgle kvišku zaradi njih se je prebudil, sedel
    // vrgla ga je božjast dobil je napad božjasti
    // ekspr. hitro, sunkovito premakniti kak del telesa: vrgla je glavo nazaj in se zasmejala; sedel je in vrgel noge od sebe; vreči roke kvišku
  3. 3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj: zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh; pren., ekspr. že najmanjši neuspeh ga vrže
    // nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo; brezoseb. nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo
  4. 4. ekspr., s prislovnim določilom s silo spraviti koga od kod: vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog. vreči koga ven
  5. 5. ekspr. dati živini (živinsko) krmo: stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim
  6. 6. ekspr., s prislovnim določilom poslati, premestiti: sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug; četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj
  7. 7. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: na papir je vrgel nekaj verzov; na platno je vrgel prijateljevo podobo
  8. 8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati: vrgel je oči na razglas, sliko; vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo je vzbudila njegovo zanimanje; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti
  9. 9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vreči opazko, vprašanje; vrgel mu je psovko; za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe hitro, silovito rekel
    // v zvezi z v povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo: ta dogodek ga je vrgel v bes, obup
  10. 10. navadno s prislovnim določilom povzročiti, narediti, da kaj kje je: gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča; smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb. čez noč je vrglo nekaj snega padlo
    // publ., v zvezi z na povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum
  11. 11. pog., s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kupčija mu je precej vrgla; prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce
    // prinesti, dati: glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo
    ●     ekspr. liter vina ga vrže od litra vina je zelo pijan; nar. svinja je vrgla sedem prašičkov povrgla; ekspr. vreči karte na mizo razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; pog. vreči partijo taroka zaigrati; ekspr. vrgla mu je poljubček poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; nar. repo vržemo naredko posejemo, vsejemo; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; pog. varovalko je ven vrglo varovalka je pregorela; publ. vreči vlado povzročiti, da mora odstopiti; ekspr. vreči koga iz društva, stranke, šole izločiti, izključiti; pog., ekspr. že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje so zahtevali, povzročili, da je moral vstati; ekspr. vrgli so ga iz službe odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje; ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. ta misel ga je vrgla iz tira ga je vznemirila, razburila; ekspr. vreči koga s prestola vzeti mu oblast; star. vreči koga s prižnice oklicati; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. vrgla je to novico med zbrane prijatelje nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila; ekspr. vreči denar na cesto, skozi okno, stran dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vreči koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. vreči obleko nase, s sebe hitro se obleči, sleči; nižje pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. vrgli so ga v ječo zaprli so ga; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; ekspr. to mu je vrgel v obraz to mu je brez obzirov rekel, očital; ekspr. vreči hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. vreči kozarček žganja vase izpiti na dušek; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; pog. čez vreči izbruhati, izbruhniti; pog. komu kaj naprej vreči očitati; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak
vŕtati -am nedov. (r̄) 
  1. 1. delati luknjo v kaj z orodjem, ki se pri delu vrti: vrtati v asfalt, skalo; vrtati s svedrom, z vrtalnim strojem; globoko vrtati; vrtati in piliti / vrtati zob / črv vrta les
    ♦     fiz. vrtati z laserjem
    // na tak način delati, oblikovati: vrtati luknje / vrtati predor, vodnjak
  2. 2. delati polkrožne gibe s konico prsta v ozki odprtini česa: ne vrtaj po ušesu; od zadrege si je vrtal po nosu
  3. 3. ekspr. pojavljati se s spreminjajočo se intenzivnostjo: telo, po katerem vrta bolečina / v meni vrta bojazen; v duši vrta misel, zakaj mi je to storil
  4. 4. ekspr. z vztrajnim poizvedovanjem, izpraševanjem skušati izvedeti: vrtal je, kako se je to zgodilo / z našim pojasnilom ni zadovoljen, zato vrta naprej / je to vse, vrta sodnik
    // v zvezi z v vztrajno izpraševati: ne vrtaj vame, ne bom ti odgovarjal; nehaj vrtati vanje / kaj pa ti, je vrtal vame / vrtati v koga z vprašanji
  5. 5. ekspr. z raziskovanjem, razmišljanjem skušati ugotoviti, odkriti: strokovnjaki vrtajo, zakaj upada število rojstev / pesnik vrta predvsem vase / vrtati za resnico
    // vztrajno razmišljati: vrtal je in vrtal, pa se ni domislil nič pametnega / v sebi vrta, kakšen smisel ima tako življenje / počiva, njegovi možgani pa vrtajo
  6. 6. pog. vztrajno prizadevati si za kaj: toliko časa je vrtal, da je dobil dovoljenje
    ●     pog. vrtati koga za denar z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem prizadevati si pripraviti koga, da bi dal denar; ekspr. vrtati po spominu skušati se spomniti
vrtílen -lna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. nanašajoč se na vrtenje: vrtilna os; vrtilna smer / vrtilni mehanizem; vrtilna naprava
  2. 2. knjiž. vrtljiv: vrtilni stroj; vrtilno stojalo za razglednice
    ♦     elektr. vrtilno magnetno polje magnetno polje, ki se vrti okrog osi v svojem središču; vrtilno stikalo stikalo, pri katerem se stik vzpostavi ali prekine z zasukom gumba ali ročice; fiz. vrtilni moment (torzijski) navor; vrtilna količina količina, ki je produkt vztrajnostnega momenta in kotne hitrosti vrtečega se telesa; gled. vrtilni oder oder, pri katerem se tla lahko zavrtijo; les. vrtilno okovje; ptt vrtilni izbiralnik izbiralnik, pri katerem vrti ročice za vzpostavljanje zvez elektromagnet, ki ga poganjajo tokovni sunki; teh. vrtilna hitrost hitrost, določena s številom vrtljajev v časovni enoti
zadólbsti -dólbem [u̯b] dov., zadólbite in zadolbíte (ọ́) knjiž. z dolbenjem narediti, izoblikovati; izdolbsti: zadolbsti napis
zagrísti -grízem dov. (í) zasaditi zobe v kaj: pes je zagrizel v rokav / zagristi v ustnice / kadarkoli je zagrizel v kruh, ga je zabolel zob ugriznil
// ekspr. začeti jesti: na gostiteljevo povabilo je zagrizel v sendvič
● ekspr. zagristi v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega
zarézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. s potegom, potegi z ostrim predmetom narediti ozko, podolgovato odprtino, vdolbino v kaj: zarezati drevo; križno zarezati kostanj; zarezati limono do polovice / tkanino je na robu zarezal, nato pa pretrgal
  2. 2. s potegom, potegi z ostrim predmetom narediti kaj: zarezati črte na palico; zarezati znamenje v deblo / ekspr. drobec mu je zarezal rano / reka je globoko zarezala strugo vrezala
  3. 3. s potegom, potegi priti z rezilom v kaj: vzela je nož in zarezala v hlebec; zarezati z žago v hlod; zarezati s skalpelom v kožo; ostro, globoko zarezati v kaj / zarezati s koso v deteljo
    // rezaje začeti prodirati, prodreti: plug je zarezal v zemljo; rezilo je globoko zarezalo v les
  4. 4. preveč odrezati na kakem mestu: pri krojenju zarezati blago
  5. 5. povzročiti neprijeten, pekoč občutek zaradi zelo velike hladnosti: ledeno jezero je kar zarezalo / mraz je zarezal
    // povzročiti ostro bolečino: zarezal ga je kašelj; v prsih ga je nekaj zarezalo
    // ekspr. povzročiti neugodje: neprijazen glas ga je zarezal / njegove besede so ga zarezale
  6. 6. ekspr. ostro se oglasiti: glas motorja je zarezal v tiho jutro; v mirno ulico je zarezal otroški jok
    ●     ekspr. s svojim delom je zarezal prve brazde v kulturno življenje prvi začel kulturno delovati; ekspr. vojna je globoko zarezala v njihovo življenje močno vplivala nanj
zaríti -ríjem dov., zaríl in zarìl (í ȋ) s potiskanjem, premikanjem narediti, da kaj pride v kaj: zariti prste v mehko volno / zariti kol v seno / zariti nohte v dlani; zariti plug v zemljo zariniti; zariti želo v žrtev zabosti, zapičiti
// ekspr. zariti obraz v blazino, dlani tesno položiti na blazino, dlani
zažírati -am nedov. (ī ȋ) ekspr. živeti od dela drugega, na škodo drugega: očitajo mu, da jih zažira
zažréti -žrèm dov., zažŕl (ẹ́ ȅ) nizko porabiti, zapraviti za jed, hrano: zažrli so celo plačo; vse zažre in zapije
zgódnji -a -e prid. (ọ̄) 
  1. 1. navadno z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob začetku predvidenega časa ali (nekoliko) pred njim: zgodnji izid knjige; zgodnji prihod avtobusa / zgodnja setev; navajen je na zgodnje vstajanje / zgodnje cvetenje; opažati zgodnje staranje / zgodnji sneg; zgodnja zima; zgodnje upanje, veselje
    // ki je, se pojavi ob začetku dneva, jutra: njegov zgodnji obisk nas je presenetil / zgodnje sonce
  2. 2. od začetka trajanja malo oddaljen: zgodnja jesen, pomlad; zgodnje popoldne / prišel je v zgodnjih (jutranjih) urah zgodaj zjutraj
    // zgodnji kapitalizem; zgodnji srednji vek prvo obdobje srednjega veka; zgodnja antika; zgodnja romantika; zgodnje krščanstvo / umetnikova zgodnja dela
  3. 3. ki doraste, dozori v razmeroma kratkem času: zgodnji krompir; pozne in zgodnje sorte sadja
    ♦     arheol. zgodnja bronasta doba; gozd. zgodnji les redkejša plast lesa v letnici; ped. zgodnje otroštvo doba otrokovega razvoja od konca prvega leta starosti do vstopa v šolo; rel. zgodnja maša prva maša zgodaj zjutraj; um. zgodnji barok; zgodnja gotika
zlágati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. delati, da kaj pride v položaj, ko ima manjšo površino: razgrinjati rjuhe in jih spet zlagati; natančno, površno zlagati perilo / zlagati padalo
  2. 2. dajati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: delavci zlagajo deske; zlagati navzkriž; počasi, skrbno zlagati / zlagati snope na kup; zlagati puške v piramide; zlagati v skladovnico
    // na tak način delati: zlagati kamnito ograjo; zlagati stolp iz kock
  3. 3. s prislovnim določilom s prelaganjem delati, da pride kaj kam, od kod: zlagati zvezke iz torbe, na mizo; zlagati vreče s tovornjaka
  4. 4. dajati travo, snope med late kozolca: mož je zlagal, žena pa je podajala / zlagati snope v kozolec
  5. 5. ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo: zlagati opere / zlagati lepe melodije
    // ustvarjati, pisati sploh: zlagati verze / star. zlagati slavnostni govor sestavljati, pisati
    ●     star. ne znam zlagati besed tako kot vi govoriti, pisati; star. zlagati zemljišča komasirati; star. vse življenje se trudim in zlagam varčujem
    ♦     etn. zlagati snope v nasad; les. zlagati deske v škarje; lingv. zlagati delati besede z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed, navadno povezanih z veznim samoglasnikom; lit. zlagati ode
zrásti zrástem in zrásem dov., zrásel in zrástel (á) 
  1. 1. postati večji, višji zaradi naravnega, življenjskega razvoja: v tem letu je otrok zelo zrasel; zrasla je za pet centimetrov višje kot mati; zrasti v dolžino, višino / star. velik je zrasel postal je velik
    // v zvezi z v zaradi takega razvoja se razviti v to, kar izraža dopolnilo: zrasla je v lepo dekle; zrasel je iz otroka v moža / otroci so zrasli v delovne ljudi
    // z rastjo dobiti dokončno podobo: ta drevesa hitro zrastejo; mladič zraste v enem letu / kaj bi bil rad, ko zrasteš ko boš odrasel; šalj. bom kar stal, bom prej zrasel / setev je zrasla in šla v klasje; jedo to, kar zraste na njivi
  2. 2. zaradi naravnega, življenjskega razvoja nastati, pokazati se: fantu so že zrasle brčice; zrasli so novi listi; zrasel mu je prvi zob; iz groba je zrasla vrtnica; po dežju je zraslo veliko gob / treba je počakati, da zraste nova generacija
  3. 3. s prislovnim določilom preživeti čas rasti, zorenja: zrasel je na vasi, pri starih starših / zrasli so v izobilju, revščini
  4. 4. nav. ekspr. postati večji
    1. a) po obsegu: trebuh mu je zrasel; oteklina je čez noč zrasla; mesto je zelo zraslo
    2. b) po številu: na vsakih sto metrov globine zraste temperatura za tri stopinje / število zaposlenih je zraslo
  5. 5. doseči višjo stopnjo
    1. a) glede na intenzivnost, jakost: hrup je še zrasel; pritisk je zelo zrasel narasel
      // od jeze, razburjenja mu je glas zrasel / brundanje je zraslo v glasno petje / pogum, ponos mu je zrasel; ugled ustanove je zelo zrasel
    2. b) glede na količino: dohodki so malo zrasli; potrebe po energiji so zrasle za dvajset odstotkov; promet je v tem obdobju zelo zrasel
    3. c) glede na možni razpon: cene so zrasle; kvaliteta je zrasla
      // razviti se, postati boljši, kvalitetnejši: igralec je v zadnjem obdobju zelo zrasel; moralno, umetniško zrasti / zrasti v dobro pevko
  6. 6. ekspr. nastati, pokazati se kot posledica dela: pod njenimi prsti je hitro zrasel papirnat okrasek / tu bodo zrasli stanovanjski bloki; zrasla so nova naselja / vsak dan zraste kako novo podjetje se ustanovi
  7. 7. nav. ekspr. postati viden, opazen: po dolgi hoji zraste pred nami koča; iz teme je zrasla postava / na nebu je zrasla luna vzšla
  8. 8. ekspr. nastati, razviti se kot posledica česa: čuden upor je zrasel v njem; med njima je kmalu zraslo zaupanje / ta spoznanja so zrasla iz pisateljevega notranjega življenja / ta glasba je zrasla iz ljudskega izročila
  9. 9. postati s čim skladna celota: nova cesta je zrasla z okolico / sosednji naselji sta že zrasli v celoto
  10. 10. ekspr. z naraščanjem glasu, odločnejšim vedenjem pokazati jezo, razburjenje: oče je ukazovalno zrasel / zrasti v jezi / tako ne boš govoril z menoj, je zrasel
    // navadno s prislovnim določilom postati bolj samozavesten, ponosen: od sreče je zrasel do neba; ob taki pohvali je kar zrasel
    ●     ekspr. pri tem delu ti bo zrasla brada zelo dolgo boš to delal; ekspr. greben mu je zrasel postal je domišljav, prevzeten; ekspr. spet so jim zrasle peruti spet so postali (preveč) samozavestni, aktivni; ekspr. to ni zraslo na njegovem zelniku tega ni sam dognal; to ni njegov domislek; pog. čez glavo mu je zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine; ekspr. s tem dejanjem je zrasel v njenih očeh ga je začela bolj ceniti, spoštovati; ekspr. prodaj mu tisti les, saj ti ni na srcu zrasel saj ni potrebno, da si tako navezan nanj
žárek -rka m (ȃ) 
  1. 1. svetloba, ki izhaja iz vira v obliki tanke, ravne črte: žarek pade, posveti na steno; žarki presevajo skozi zaveso; ekspr. žarek se prikrade, šine v temo; vodna gladina, steklo odbija žarke; žarki zahajajočega sonca; blesk žarkov / lunini, sončni žarki; svetlobni žarki; žarki svetilke, žarometa; žarki zvezd / snov vpija žarke / zavarovati se pred žarki vročega avgustovskega sonca; poti so kakor žarki speljane na vse strani
  2. 2. ekspr., navadno s prilastkom vsak od iz česa v ravnih črtah na vse strani izhajajočih delov: imela je žarke gubic okrog oči / zvezda s petimi žarki kraki
  3. 3. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: znova ji je posijal žarek sreče; izgubiti zadnji žarek upanja
    // z oslabljenim pomenom izraža pomen samostalnika, na katerega se veže: iz oči ji lijejo žarki ljubezni; z obraza ji sijejo žarki sreče / mili žarki njenih oči pogledi
  4. 4. mn., nestrok. valovi, delci, ki jih oddaja vir in se širijo v prostor; sevanje: poškodbe zaradi žarkov; ob razpadu atomskih jeder nastali žarki
  5. 5. geom. usmerjena premica: narisati žarek / glavni žarek; povratni žarek svetlobni žarek, ki gre skozi sečišče odsebnih senc dveh mimobežnic na skupni prestrezni ravnini; projicirni žarek skozi projekcijsko središče in točko, ki je projicirana
    ●     ekspr. žarki se igrajo na njenem obrazu na obrazu ji migota svetloba; ekspr. sončni žarki so ga ogreli sonce; ekspr. edini svetli žarek v njegovem enoličnem življenju so bila njena pisma edini lepi doživljaji
    ♦     fiz. žarek smer, v katero potuje energija v valovanju v izotropni snovi; infrardeči žarki infrardeča svetloba; kratkovalovni, radioaktivni, rentgenski žarki; snop žarkov skupina žarkov, ki gredo skozi dani presek ali dano točko; les. strženovi žarki ki potekajo radialno od stržena debla k skorji; min. izredni žarek ki se pri dvolomni snovi ne lomi točno po zakonu o lomu svetlobe; redni žarek ki ima v kristalu v vseh smereh isto hitrost
bóljši -a -e prid. (ọ̑) 
  1. 1. primernik od dober: drugi osnutek je boljši kot prvi; skrbeti za boljšo kakovost; zdaj ima boljše pogoje; on je dosti, mnogo, precej boljši kot mi / zamudili so najboljši čas za setev najbolj ugoden
    // letos je v šoli boljši kot lani ima boljši uspeh
  2. 2. ki je višje, bolj kakovostne vrste: ves boljši les izvažajo; knjiga je tiskana na boljšem papirju / gojimo same boljše vrste
    // namenjen za posebne, bolj svečane prilike: kupiti boljše čevlje; pripraviti boljše kosilo
  3. 3. ekspr. družbeno, družabno višje stoječ: soba za boljše goste; zahajal je v boljše kroge; dekle iz boljše družine
    ●     ekspr. biti v najboljših letih od 30. do 50. leta; šalj. to je moja boljša polovica žena; tega pri najboljši volji ne morem narediti kljub veliki pripravljenosti; sporočite jim naše najboljše želje želje za osebno srečo ob kakem dogodku, prazniku; preg. premislek je boljši kot dan hoda vsaka stvar naj se pred začetkom temeljito premisli; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem; preg. boljša je prva zamera kot druga najbolje je medsebojne odnose kljub morebitni zameri urediti čimprej
brázda -e ž (á) 
  1. 1. pri oranju nastali jarek ali obrnjena zemlja: izorati, obrniti, zastaviti brazdo; rezati brazde; saditi krompir pod brazdo; črne, globoke brazde / vleči brazdo; nar. vola sta počivala med brazdo med oranjem brazde; pren. proces socialistične preobrazbe naše vasi je zaoral najgloblje brazde
  2. 2. brazdi podobna zareza: vrezovati brazde v les; z brazdami preprežen obraz; brazda na dlani črta
    ♦     bot. brazda vrhnji del pestiča; elektr. brazda na gramofonski plošči sled mehanskega zapisa zvoka; navt. (vodna) brazda sled za ladjo
búkov -a -o prid. (ú) 
  1. 1. nanašajoč se na bukev: bukov les; bukov žir; bukovo listje / bukov gozd / bukov parket; kuriti z bukovimi drvmi; bukovo pohištvo / bukova goba kresilna goba; zabit kot bukov štor zelo
  2. 2. ekspr. neroden, okoren: fant je še ves bukov in boječ; kako si bukov!
  3. 3. nar. zahodno ki je iz grobega blaga: bukov jopič
cép -a m, mn. tudi cepóvi, tož. mn. tudi cepé, im. dv. tudi cepá (ẹ̑) 
  1. 1. del cepca, s katerim se udarja: privezati nov cep; les za cepe / redko ves dan je vihtel cep cepec
  2. 2. redko enoletni poganjek, s katerim se cepi; cepič: cep se je prijel; narezati češnjevih cepov
    // cepljenka, cepljenec: zajec dela škodo na cepih
  3. 3. zastar. debela palica, gorjača: z železom okovani cepi
  4. 4. ed., star. precep: ujeti gada v cep
    ●     star. v dva cepa govoriti dvoumno; star. majati se v dva cepa na levo in desno; star. znal je žvižgati v dva cepa dvoglasno
cepljív -a -o prid. (ī í) 
  1. 1. ki se da cepiti, klati: cepljiv les / cepljive niti
  2. 2. fiz. v katerem se lahko doseže cepitev: cepljiv plutonij, uran
čŕpati -am nedov. (r̄) 
  1. 1. s črpalko sesati, dobivati tekočino: črpati nafto; črpati vodo iz vodnjaka / črpati sok iz želodca
  2. 2. knjiž. zajemati, dobivati iz česa: črpati podatke iz statističnega gradiva; iz njihovih zgledov črpamo moč za nadaljnje delo; snov za svoja dela je črpal iz ljudstva; črpati znanje iz knjig; črpati les iz gozda
  3. 3. redko jemati moč, slabiti: vročina črpa telo
črvív -a -o prid. (ī í) 
  1. 1. razjeden od črvov: črviv les; črviva goba, miza
    // ki ima črve: črvive češnje; črvivo sadje
  2. 2. ekspr. ničvreden, slab: črviv čas; pravi, da je ves svet črviv
čvŕst -a -o stil. -ó prid., čvrstéjši (ȓ r̄) 
  1. 1. poln življenjskih sil: čvrst rod; čvrst vranec; starec je še čvrst; čvrst ko dren / bil je čvrste postave in rdečih lic; čvrsto zdravje
    // ki izraža moč, odločnost: čvrst glas; čvrst korak; čvrst udarec
  2. 2. ki se težko vdaja, upogiba: za podpornike je potreben čvrst les / čvrste prsi
  3. 3. ki se težko raztrga, loči; trden, močen: čvrst papir; čvrst vozel / ima zelo čvrsto spanje; pren. čvrsto prijateljstvo
    ♦     ekon. čvrsta valuta trdna, konvertibilna valuta
dišáti -ím nedov. (á í) 
  1. 1. oddajati, dajati prijeten vonj: akacije močno, opojno dišijo; zrak je dišal od samega cvetja; brezoseb. diši po vrtnicah; iz kuhinje vabljivo diši
    // oddajati, dajati vonj sploh: vsak predmet je drugače dišal; kuhinja diši po dimu; vino diši po sodu; brezoseb. v sobi je dišalo po jabolkih
    ●     ekspr. ta pa še po mleku diši je še zelo mlad, neizkušen
    // evfem. zaudarjati, smrdeti: salama že diši; brezoseb. iz ust mu diši
  2. 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: ta beseda diši po čitalniški dobi; zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju; brezoseb.: diši po snegu; že takrat je močno dišalo po vojni
  3. 3. z dajalnikom vzbujati željo, mikati: cigareta mu še nikoli ni tako dišala; hudo je bolan, saj mu še vino ne diši / ekspr.: delo mu ne diši; ni mu dišalo, da bi šel v mesto
  4. 4. preh., zastar. vohati, duhati: mačka diši miš
dólbsti dólbem [u̯b] nedov., dólbite in dolbíte (ọ́) 
  1. 1. izrezavati snov z ozkim rezilom, navadno s tolčenjem nanj: žagati in dolbsti; dolbsti les; dolbsti z dletom
    // z dolbenjem delati, oblikovati: dolbsti luknjo; dolbsti žlice / ekspr. v lica so se ji dolble jamice
  2. 2. spravljati manjši predmet iz snovi, v kateri tiči: dolbsti kamenčke iz zidu
dŕva dŕv in drvà dŕv s mn., mest. dŕvih in drvéh, or. drvmí in dŕvi (ŕ r̄; ȁ ŕ) razžagan in navadno naklan les za kurjavo: cepiti, klati, sekati, žagati, zlagati drva; kuriti z drvmi; suha drva; trda drva iz trdega lesa; skladovnica drv / bukova, smrekova drva; peč na drva; pog. kupiti meter drv kubični, prostorninski meter; napravljati drva razžagovati, klati debla, veje v gozdu
● tako je potrpežljiv, da bi lahko drva na njem sekal da bi lahko skrajno brezobzirno ravnal z njim
// les za kurjavo sploh: drva so dobivali v državnem gozdu; hoditi v gozd po drva
elástičen -čna -o prid., elástičnejši (á) 
  1. 1. ki začasno, dokler deluje sila, spremeni svojo obliko; prožen: elastičen les; elastične stene balona; tla v telovadnici morajo biti elastična
    ♦     strojn. elastična pritrditev pritrditev, ki omogoča rahlo premikanje glede na podlago
    // ki se razteguje podobno kot gumi, raztegljiv: elastično blago / elastične smučarske hlače; elastične nogavice
  2. 2. lahkoten, gibčen: pri vajah je elastičen in uren; elastični koraki; elastična postava
  3. 3. sposoben prilagajati se času, razmeram: elastičen sistem izobraževanja; elastična politika; elastično stališče / elastičen človek ki se v vsaki situaciji znajde, se prilagodi; tudi naša trgovina je premalo elastična se ne prilagaja potrebam trga
    ●     ekspr. on ima elastično hrbtenico menja prepričanje v skladu z razmerami
ênoléten -tna -o prid. (ē-ẹ̑) 
  1. 1. star eno leto: enoleten les; enoletna mladika; enoletna žival; enoletno dete
  2. 2. ki traja eno leto: enoletna praksa; enoletna sreča; enoletno poslovanje / enoletna šola / enoletni prostovoljec v stari Avstriji vojaški obveznik, ki mu je zaradi izobrazbe dovoljen enoletni vojaški rok
    ♦     bot. enoletna latovka trava z majhnimi zelenimi klaski v latih, Poa annua; enoletna rastlina rastlina, ki potrebuje za razvoj eno vegetacijsko dobo
gládek -dka -o, stil. gladák gládka -o in -ó prid., gladkéjši tudi glájši (á; ȃ á) 
  1. 1. ki ima površino brez izboklin, vdolbin: gladek les; bel, gladek papir; gladka cesta; gladka površina, stena; tla so bila gladka kakor marmor / v gladkih gubah padajoče zavese / imela je gladko, belo polt / gladka puškina cev cev, ki nima znotraj spiralastih žlebov
    // preprosto oblikovan: dala si je narediti gladko obleko / nazaj počesani, gladki lasje ki niso kodrasti, skodrani; gladko blago enobarvno; brez vzorcev
    // drsen, spolzek: spodrsniti na gladkem ledu
  2. 2. slovnično, stilno zelo izoblikovan: skrben, gladek prevod; gladki verzi; jezik v romanu je lep, gladek / gladek dialog drame; govorila je z gladkimi, ubranimi besedami
  3. 3. ki poteka brez težav, ovir: gladek potek dogodkov; mislili so, da bo opravek bolj gladek / publ. gladka zmaga naših košarkarjev
    ●     njegov glas je bil sladek in gladek pretirano vljuden, prijazen; ima lep, gladek nastop uglajen, brezhiben
    ♦     anat. gladke mišice mišice notranjih organov, ki se krčijo neodvisno od človekove volje; bot. gladki bor bor z mehkimi iglicami in sprva gladko skorjo, po izvoru iz Severne Amerike, Pinus strobus; film. gladka stran filma stran filmskega traku, ki ni prevlečena z emulzijo; gastr. gladka omaka omaka, ki je enakomerno gosta
gláditi -im nedov., tudi gladíla (á ȃ) 
  1. 1. delati kaj gladko, ravno: gladiti les, papir, površino / star. gladiti perilo likati; pren. spretno je gladila pot njegovim načrtom
    // slovnično, stilno izboljševati: gladiti jezik; skrbno je gladil prevod
  2. 2. premikati roko po čem: v zadregi je gladila prt na mizi; gladiti se po glavi; samovšečno si je gladil dolgo brado
    // ljubkujoče premikati roko po čem; božati: gladila ga je po laseh; nežno je gladila otroka po licu
    ●     ekspr. v šoli so otroka trdo prijeli, doma so ga pa gladili so z njim prizanesljivo ravnali; ekspr. gladiti spore poravnavati
gníl -a -o stil. -ó [iu̯] prid. (ȋ ī) 
  1. 1. ki gnije ali je že zgnil: gnil les; gnila slama; gnilo in plesnivo grozdje; duh po gnilih jajcih; prodajali so tudi gnilo sadje / gnil zob / ekspr. gnila rana gnojna; voda že toliko časa stoji, da je že kar gnila; pren., slabš. gnila, smradljiva zadovoljnost
    ♦     alp. gnil sneg otajan, star sneg, ki se seseda; etn. gnilo jajce otroška igra, pri kateri čepi kaznovani igralec v sredini kroga drugih čepečih igralcev
  2. 2. slabš. pokvarjen, malovreden, slab: to je popolnoma gnil človek; gnila družba / razkrivati gnile razmere; gnilo gospodarstvo / nav., iron. gnila Jugoslavija Jugoslavija pred letom 1941
góba -e ž (ọ́) 
  1. 1. rastlina brez listnega zelenila, navadno s klobukom in betom: nabirati gobe; zastrupiti se z gobami; hiše so rastle kakor gobe po dežju / strupene, užitne gobe / dušene gobe; gobe v smetani
    ♦     bot. betičaste gobe ki imajo kijasto ali grmičasto obliko nadzemnega dela, Clavariaceae; cevaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka plast s cevkami, kjer nastajajo trosi; cevarke; lističaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka lističe, na katerih nastajajo trosi, Agaricaceae
    // v zvezi kresilna goba rastlina zajedavka, zlasti na bukvah ali brezah: brusi in kresilne gobe; tleča kresilna goba
    // navadno v zvezi hišna goba rastlina zajedavka, ki uničuje vlažen vgrajen les: v stanovanju se je pojavila hišna goba
    // mn., star. gobavost: zboleti za gobami
  2. 2. kar je po obliki podobno gobi: goba za krpanje nogavic / atomska goba velik oblak dima po eksploziji atomske bombe
  3. 3. prožen, luknjičast predmet, ki vpija vodo: ožeti gobo; pomočiti gobo v vodo; brisati tablo z gobo; pije ko goba / šolska goba / morska, plastična goba
  4. 4. ekspr. kdor popije veliko alkoholnih pijač: pij, saj vem, da si goba / kot psovka molči, goba pijana
    ●     ekspr. gobo ima v želodcu zelo dosti pije; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. premoženje je šlo po gobe je propadlo; ekspr. govori, ko da se je norih gob najedel zelo zmedeno, neumno
góbav -a -o prid. (ọ́) 
  1. 1. bolan za gobavostjo: gobav človek / gobav obraz
  2. 2. ki ima hišno gobo: gobav les
gŕčav -a -o prid. (ŕ) 
  1. 1. poln grč: grčav hrast, les; oprt je bil na grčavo palico / dvignil je svoje grčave roke
  2. 2. ekspr. neuglajen, robat, trd: ti ljudje so preprosti in grčavi
  3. 3. zastar. hripav, hreščeč: imel je grčav glas
híkori -ja m (ȋ) severnoameriško drevo, ki daje trd, prožen les: les, orehi hikorija / pog. smuči iz hikorija hikorijevega lesa
hrápav -a -o prid. (á) 
  1. 1. ki ni gladek: hrapav les, papir; hrapava lupina, skorja; hrapava površina / hrapava koža; od dela ima hrapave roke
  2. 2. redko hripav, hreščeč: spregovoril je s hrapavim glasom / ekspr. pismo je napisano v hrapavem slogu v ne popolnoma oblikovanem
izgínjati -am in zgínjati -am nedov. (í) 
  1. 1. z manjšanjem obsega, intenzivnosti postajati manj viden, manj opazen: barve bledijo in izginjajo / voda s poplavljenega področja izginja / ekspr. tla kar izginjajo pod nesnago
    // s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati manj viden: letalo izginja za oblaki / cesta izginja v megli
  2. 2. približevati se koncu obstajanja: napetost, strah polagoma izginja / razlike v gledanju izginjajo
    // z zmanjševanjem rabe, uporabe približevati se koncu obstajanja: stare besede izginjajo; nekateri običaji izginjajo
  3. 3. nav. ekspr. zapuščati prostor, kraj, navadno naskrivaj: za cele dneve je izginjal
  4. 4. nav. 3. os., evfem. biti večkrat ukraden, vzet: opazili so, da izginja les iz skladišča
izgláditi -im in zgláditi -im dov., tudi izgladíla in zgladíla (á ȃ) 
  1. 1. narediti kaj gladko, ravno: izgladiti les, površino; izgladiti z brusom, steklenim papirjem / izgladiti gube; trde poteze na obrazu so se mu izgladile; pren. prijatelji so mu izgladili pot v tujino
    // slovnično, stilno izboljšati: članek bo potrebno še izgladiti
  2. 2. povzročiti, da prenehajo obstajati (družbene) neenakosti, različnosti: izgladiti nasprotja; izgladiti socialne razlike
    ●     ekspr. izgladiti spor poravnati; redko avtomobil je izgladil, da se je kar bleščal očistil, zdrgnil
izjésti -jém tudi zjésti zjém dov., 2. mn. izjéste tudi zjéste, 3. mn. izjedó tudi izjéjo tudi zjedó tudi zjéjo; izjéj in izjèj izjéjte tudi zjéj in zjèj zjéjte; izjédel izjédla tudi zjédel zjédla, stil. izjèl izjéla tudi zjèl zjéla (ẹ́) 
  1. 1. z grizenjem uničiti: črvi, žuželke izjejo les; miši so tako izjedle krompir, da so ostale samo lupine; pren., ekspr. bolezen mu je izjedla telo
  2. 2. s trajnim, navadno silovitim tokom narediti, izoblikovati: hudournik je izjedel kotanje; reka si je skozi gorovje izjedla globoko strugo; voda si sčasoma izje žleb v steno; pren. žaga je izjedla globoko zarezo v deblo
    // s trajnim, navadno silovitim tokom odstraniti: voda je izjedla skalo iz stene
izsékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. s sekanjem odstraniti iz česa: izsekati nalomljene veje / izsekati led na reki
  2. 2. s sekanjem v celoti, popolnoma odstraniti: izsekati gozdove
  3. 3. s sekanjem narediti, izoblikovati: izsekati luknjo v pločevino, vdolbino v les; izsekati stopnice v skalo / izsekati izhod iz jame; izsekati si pot skozi goščavo
    // redko izklesati: izsekati kip iz marmorja
    ♦     teh. izrezati iz večjega kosa pločevine, kartona, papirja po vsem rezu hkrati
izvážati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. prodajati blago v drugo državo: izvažati električno energijo, les, industrijske proizvode; izvažati v evropske države / ekspr. izvažati kvalificirano delovno silo; pren., ekspr. socializma ni mogoče izvažati
    ♦     ekon. izvažati kapital nalagati kapital v drugi državi v obliki posojil, investicij v gospodarska podjetja ali v obliki pomoči
  2. 2. z vožnjo spravljati iz česa: izvažati gnoj iz hleva
izvozíti -vózim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. prodati blago v drugo državo: izvoziti les, žito; izvoziti na evropski trg, v Ameriko; podjetje je izvozilo za milijon dolarjev izdelkov
    ♦     ekon. izvoziti kapital naložiti kapital v drugi državi v obliki posojil, investicij v gospodarska podjetja ali v obliki pomoči
  2. 2. z vožnjo spraviti iz česa: izvoziti gnoj iz hleva
  3. 3. žarg., žel. odpeljati (s postaje): vlak je uvozil in izvozil
izvrtávati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. delati luknjo v kaj z orodjem, ki se pri delu vrti: izvrtavati v les
    // z vrtanjem delati, oblikovati: izvrtavati luknje
  2. 2. z vrtanjem spravljati iz česa: izvrtavati kovice iz jeklenih konstrukcij
izžírati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. z žretjem uničevati: črvi izžirajo les
    // uničevati sploh: rja izžira železo; pren., ekspr. tujina mu izžira dušo
  2. 2. z žretjem delati: molji izžirajo luknje v blago
jerán in jeràn -ána m (ȃ; ȁ á) les. dleto s poševnim rezilom: z jeranom dolbsti les
jérati -am nedov. (ẹ̑) les. prižagovati, žagati poševno na vzdolžno os: čeliti in jerati les
kamnéti -ím in kamenéti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. postajati kamnit: les je v vodi počasi kamnel; pren., ekspr. škrtal je z zobmi in pesti so mu kamnele
  2. 2. ekspr. postajati negiben, tog: od začudenja smo kamneli / obraz mu kamni
kàr vez. (ȁ) 
  1. 1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje sorazmernosti s količino ali mero, nakazano v nadrednem stavku; kolikor: les, kar ga je treba, dobiš v zadrugi
    // ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje visoke mere, stopnje: ves je falot, kar ga je; kosci so hiteli, kar se je dalo; beži, kar ga nesejo noge / izgubil je še tisto malo upanja, kar ga je imel / v prislovni rabi, piše se tudi brez vejice: naj stane kar hoče; odgovoril je kar se da prijazno karseda
    // to je najbolj usodna odločitev, kar jih pozna naša zgodovina
  2. 2. v časovnih odvisnih stavkih za izražanje meje v preteklosti, od katere poteka dejanje nadrednega stavka; odkar: ni še deset minut, kar je šel tod mimo; kar je oženjen, ne zahaja več v gostilno; ta lipa stoji, kar vaščani pomnijo
kláti kóljem nedov., kôlji koljíte (á ọ́) 
  1. 1. pripravljati prašiča za hrano: letos še nismo klali; decembra so klali; kdo vam kolje / koljejo večkrat na leto
  2. 2. ubijati (domače) živali za hrano, navadno z nožem: včeraj so klali prašiča, tele; klati kokoši / ta zna klati
    // ekspr. ubijati, moriti, navadno divje, surovo: med vojno so klali tudi nedolžne ljudi / klali so in pobijali vse od kraja
  3. 3. s sekiro ali zagozdo (po dolgem) dajati kaj na dva ali več delov: klati deblo, les / klati vitre / klati drva sekati, cepiti
    ●     ekspr. bolhe me koljejo pikajo; brezoseb., pog. kolje ga po trebuhu ima sunkovite bolečine; ekspr. resnica (v) oči kolje človek ne mara neprijetne resnice; ekspr. koljejo ga še druge skrbi vznemirjajo, mučijo
kólikor vez. (ọ̑) 
  1. 1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje sorazmernosti s količino ali mero, nakazano v nadrednem stavku: les, kolikor ga je treba, dobiš v zadrugi; plačaj toliko, kolikor je vredno; delam, kolikor morem; elipt. dohodkov je toliko, kolikor izdatkov / s primernikom kolikor več ima, toliko bolj skopari / s presežnikom kolikor najbolj mogoče izkorišča razmere
    ●     preg. kolikor glav, toliko misli
    // ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje visoke mere, stopnje: ves je malopriden, kolikor ga je; pridi k nam, kolikor se da hitro; elipt. naredi kolikor mogoče hitro / v prislovni rabi, piše se tudi brez vejice naj stane kolikor hoče / kolikor daleč sega pogled, je sama ravnina / očitali so mu nezmožnost, lenobo in kolikor je še takih napak
    // nav. ekspr. za izražanje previdnega sklepanja, trditve: kolikor ga poznam, bo rad pomagal; v tem kraju še nisem bil, kolikor se spominjam; kolikor vem, za vse velja enaka pravica
  2. 2. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: kolikor si prizadeva, ne more se privaditi; ni se mu posrečilo, kolikor se je tudi trudil če se je še toliko
  3. 3. publ., v pogojnih odvisnih stavkih če: vlak prevozi progo v dveh urah, kolikor nima zamude / neustalj. v kolikor ne poravnate računa pravočasno, vam zaračunamo zamudne obresti
kombinírati -am nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. delati, da je kaj skupaj tako, da tvori celoto; sestavljati, združevati: pri gradnji hiše je kombiniral les in kamen; v repertoarju kombinirajo klasična dela z modernimi / sive športne hlače kombinira s karirastim jopičem oblači, nosi skupaj
    // barve zna lepo kombinirati
    // sestavljati, delati: iz starih igrač kombinira nove
  2. 2. nav. ekspr. izbirati in združevati več možnosti za rešitev česa: kombinira na vse načine, izhoda pa ne najde / kombiniral je, kako bi denar najkoristneje uporabil razmišljal, preudarjal
    // o tem ne vedo nič gotovega, samo kombinirajo ugibajo, domnevajo
konzervírati tudi konservírati -am nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. dajati, spravljati živilo v neprodušno zaprte konzervne škatle, steklenice, kozarce, da ostane dalj časa užitno, dobro: konzervirati sadje, sočivje / konzervirati v kisu, soli; konzervirati z alkoholom in sladkorjem / konzervirati ribe
    // dajati živilo v take pogoje, da ostane dalj časa sveže, uporabno: konzervirati kruh; konzervirati meso v zamrzovalniku
  2. 2. z določenim sredstvom preprečevati spreminjanje, razpadanje česa: konzervirati kože; konzervirati les; konzervirati gada v špiritu; konzervirati motorje z oljem / konzervirati knjige; konzervirali so nekaj spomenikov; konzervirati in restavrirati
  3. 3. povzročati, da postane kaj odporno, varno proti čemu: dušik konzervira vino
  4. 4. publ. ohranjati, vzdrževati: naleteli so na tendence, ki konzervirajo že zastarele oblike družbenega življenja; konzervirati kapitalistične, nehumane odnose
krížev -a -o prid. (í) 
  1. 1. nanašajoč se na križ: križev les / imel je križevo življenje / križev as
  2. 2. rel., v zvezi križev pot upodobitev Kristusove poti na Golgoto: na steni je visel križev pot / moliti križev pot; pren., ekspr. prehodil je križev pot iz mučilnice v mučilnico
létnica -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. podatek, ki označuje leto kakega dogodka: letnice si težko zapomnim; navesti letnico rojstva; v njegovem predavanju je bilo preveč letnic / nad vežnimi vrati je vrezana letnica; knjiga je izšla brez letnice in avtorjevega imena; na sliki je letnica 1750
    ●     publ. tej obleki se pozna modna letnica po tkanini in kroju se vidi, iz katerega leta je; ni več moderna
  2. 2. s števnikom obletnica: oče praznuje 80-letnico; proslava ob 50-letnici univerze
  3. 3. gozd. enoletni debelinski prirastek lesa: les ima goste, široke, valovite letnice; gostota, smeri letnic
  4. 4. nar. enoletna žival (ženskega spola): letnica je bila privezana k uzdi matere
licitírati -am nedov. (ȋ) 
  1. 1. s ponujanjem večje vsote potegovati se za blago, ki se prodaja na licitaciji, dražiti: nikogar ni bilo, ki bi hotel licitirati; licitirati les
  2. 2. s ponujanjem najugodnejših pogojev, zlasti nizke cene, potegovati se za prevzem dobave, dela, ki se oddaja na licitaciji: za gradbena dela so licitirala tri podjetja
  3. 3. redko voditi licitacijo: kdo zna licitirati
    ♦     igr. napovedovati (višjo) vrednost pri igri s kartami
lúknja -e ž (ȗ) 
  1. 1. kar nastane na mestu, kjer se snov odstrani, pretrga, predre: izvrtati luknjo; ogorek je naredil luknjo v preprogi; prebiti luknjo v led; zamašiti luknjo v čolnu; luknja v deski; luknja v rokavu; zakrpati luknjo v nogavici; premer luknje / ključavnična luknja / pog. tako se je zredil, da je moral razširiti pas za dve luknji da ga zapenja dve luknji bolj proti koncu
    // ekspr. prazno mesto, vrzel: na policah je dosti lukenj, ki kažejo izgubljene knjige / žarg. napadalec je izkoristil luknjo v obrambi in dal gol; pren. v njegovem znanju je bilo dosti lukenj
  2. 2. v kako snov narejena vdolbina, zlasti globlja, ožja: delati, dolbsti luknjo v led, les, skalo; globina, širina luknje / blodil je po gozdu in padel v luknjo; podzemeljske luknje / luknje v siru, zobu / ekspr. na cesti je veliko lukenj
  3. 3. bivališče živali, zlasti pod zemljo: muren prileze iz luknje; miš je zbežala v luknjo / lisičja, mišja luknja
  4. 4. ekspr. slabo, neprimerno stanovanje: rad bi se preselil iz te luknje; stanovati v kletni, podstrešni luknji; temačna luknja / v mestu ni mogel dobiti nobene luknje, zato se je v službo vozil sobe, stanovanja
  5. 5. ekspr. zapor, ječa: bati se luknje / iti za teden dni v luknjo; spraviti, vtakniti koga v luknjo; že večkrat je bil, sedel v luknji
  6. 6. ekspr. samoten, odmaknjen kraj, zlasti v kaki ozki dolini: ta vas je luknja; pet let je služboval v neki zakotni luknji
    ●     ekspr. poskušal sem se spomniti imena, a v spominu je bila luknja nisem se mogel spomniti; žarg., šol. po drugi uri imam luknjo prosto uro sredi pouka; ekspr. imeti luknjo v žepu biti brez denarja; ekspr. našel, poiskal je luknjo v predpisu izkoristil je premalo natančno formuliran predpis, da se je izognil izpolnjevanju tega; žarg., lov. tudi izkušen lovec včasih naredi luknjo v zrak pri streljanju na divjačino zgreši; pog. s tem denarjem bom zdaj zamašil vsaj nekaj lukenj poravnal nekaj dolgov; ekspr. ta avto je zvrtal luknjo v mojo denarnico zanj sem potrošil precej denarja; ekspr. vsako (mišjo) luknjo sva pregledala, pa ga nisva našla vse kraje sva natančno pregledala; star. prosil ga je luknjo tobaka tobaka, kolikor se ga da enkrat v pipo
    ♦     gozd. sečnja na luknje da nastanejo vrzeli brez drevja
mànjvréden -dna -o prid. (ȁ-ẹ́ ȁ-ẹ̄) 
  1. 1. ki ima manjše telesne ali umske sposobnosti: čutil se je manjvrednega; nacisti so imeli nekatere rase za manjvredne
  2. 2. ki je nižje, manj kakovostne vrste: manjvreden les; manjvredna kovina / manjvredna literatura
    ♦     metal. manjvredno gorivo gorivo, ki ima nizko kalorično vrednost; sam.: bil je mnenja, da je ročno delo nekaj manjvrednega
mineralizírati -am nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. spreminjati organske snovi v anorganske: bakterije razkrajajo odpadke in jih mineralizirajo / mineralizirati humus
  2. 2. teh. prepojiti z mineralnimi snovmi: mineralizirati les
naložíti -ím dov., nalóžil (ī í) 
  1. 1. napraviti, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: naložiti les, tovor, živino; naložiti na mulo, nosila, voz; naložiti si drv v naročje / naložiti ladjo, vagon
    // napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom sploh: knjige je naložil kar na mizo / preveč krompirja si si naložil na krožnik / naložiti perilo v omaro zložiti
    // napraviti, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: naloži še kako poleno / naložiti na ogenj; naložiti v peč; naloži, da bo topleje / redko naložiti ogenj podkuriti, zakuriti
  2. 2. uporabiti denar za povečanje premoženja: naložiti denar v obveznice; naložiti denar v hišo, zemljo / naložiti denar na hranilno knjižico, v banko vložiti
    // ekon. uporabiti del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: naložiti denar v industrijo, turizem; naložiti sredstva v razširjeno reprodukcijo / naložiti denar v vojsko
  3. 3. nav. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: naložili so mu veliko dela, dolžnosti; preveč skrbi si je naložil / naložiti davke, globo / naložiti kazen / star. naložil je tlačanom, da se morajo klanjati ukazal jim je, zahteval od njih
    // pog. še ta umor so mu naložili prisodili, pripisali
    ●     slabš. hitro so se naložili v avto in odpeljali so vstopili; pog. oče mu jih je naložil ga je natepel, pretepel; ekspr. naložila si je osmi križ osemdeset let je (bila) stara; pog. naložili so mu pet let obsodili so ga na pet let zapora; pog., ekspr. preveč si ga je naložil se je napil
nèotesán -a -o prid. (ȅ-á) 
  1. 1. ki ni otesan: neotesan les; neotesani trami
  2. 2. ekspr. ki zaradi neprimernega, slabega vedenja vzbuja neodobravanje, odpor: neotesan, nekulturen človek; to so surovi, neotesani fantje / kot psovka divjak neotesani
nèplemenít -a -o prid. (ȅ-ȋ) 
  1. 1. ki mu manjka plemenitosti, dobrote: nepošten in neplemenit človek / neplemenite misli, želje; neplemenito dejanje / evfem. ima neplemenite namene slabe
  2. 2. ki ni najboljše kakovosti: neplemenit les / neplemenita pasma, vrsta
  3. 3. v razredni družbi ki nima plemiškega naslova, ni plemiškega rodu: plemeniti in neplemeniti meščani
    ♦     metal. neplemenite kovine; obrt. neplemenito krzno
njegóv in njegòv -óva -o zaim. (ọ́; ȍ ọ́) 
  1. 1. izraža svojino bitja, osebe moškega ali srednjega spola, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja, ali stvari moškega ali srednjega spola, o kateri je govor: njegov avtomobil; grad in njegovi stolpi; hiša, podobna njegovi; pes in njegova hišica; njegova pipa / njegov nos; njegovo čelo
  2. 2. izraža splošno pripadnost temu bitju, osebi, stvari: njegov ponos, talent; gradbeni material in njegova visoka cena; njegove misli; v primeri z njegovo željo je tvoja skromna
    // izraža razmerje med tem bitjem, osebo, stvarjo in okolico: njegov položaj; šport in njegov pomen v telesni kulturi; njegova čast ne bo trpela; njegova mladost, navzočnost; premog in njegova uporaba
  3. 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do tega bitja, osebe: njegov oče; njegovi predniki, rojaki; njegova družina / njegovi prijatelji
  4. 4. izraža izhajanje od tega bitja, osebe, stvari: hrast in njegov les; njegov ukaz, vpliv; sadovi njegovega dela
  5. 5. pog. izraža (stalno) povezanost s tem bitjem, osebo, stvarjo: njegov avtobus že čaka; ekspr. spet slab red v tej njegovi matematiki; pogosto ga muči njegova naduha; ne ve, kje je njegovo mesto
  6. 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: njegov Francek mu je vse na svetu; Minka je vsa njegova
  7. 7. v nekaterih državah izraža spoštovanje: njegova ekscelenca; njegovo kraljevsko veličanstvo
    ●     pog. plavolaske so njegov tip ustrezajo njegovemu okusu, predstavam; ekspr. otrok je čisto njegov njemu podoben; ekspr. otrok je razposajen, vsa hiša je njegova v hiši dela, kar hoče; je zelo razposajen; pog. te čenče so njegovo maslo on jih je povzročil, zakrivil; prisl.: vse naj bi bilo po njegovo po njegovem okusu, volji; sam.: vsi njegovi so pomrli njegovi bližnji sorodniki; pog. njegova je zmeraj bolehna njegova žena; pog. njegova bo obveljala njegova odločitev; pog. spet ena (od) njegovih njegovih domislic, muh; hiša stoji na njegovem na njegovem svetu; vse naj bi bilo po njegovem po njegovem okusu, volji; po njegovem to ne drži po njegovem mnenju; prim. njen, njihov, njun
njén -a -o zaim. (ẹ́) 
  1. 1. izraža svojino bitja, osebe ženskega spola, ki je govoreči ne enači s seboj in je ne ogovarja, ali stvari ženskega spola, o kateri je govor: njen dežnik, klobuk; gora in njen vrh; njena hiša; posestvo bo njeno / njeni lasje; njena postava
  2. 2. izraža splošno pripadnost temu bitju, osebi, stvari: njena domišljavost, skrb; ta misel ni njena; njeno prepričanje
    // izraža razmerje med tem bitjem, osebo, stvarjo in okolico: naša domovina in njen položaj v svetu; njena čast; njeno dobro ime
  3. 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do tega bitja, osebe, stvari: njen oče, ženin / njene prijateljice / nova literarna smer in njeni predstavniki
  4. 4. izraža izhajanje od tega bitja, osebe, stvari: lipa in njen les; njen pozdrav; njena pomoč; srna in njeno meso; njeno petje; njeno pismo staršem
  5. 5. pog. izraža (stalno) povezanost s tem bitjem, osebo, stvarjo: njen pisatelj je Cankar; to je spet ena (od) njenih muh; njene palačinke so kuharsko čudo
  6. 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: njenemu Mihcu je vse dovoljeno
    // v nekaterih državah izraža spoštovanje: njeno kraljevsko veličanstvo
    ●     star. bliža se ji njen čas porod; pog. njen tip so dolgolasci ustrezajo njenemu okusu, predstavam; ekspr. otroka sta čisto njena njej podobna; prisl.: soba je opremljena po njeno; sam.: pog. njenega ni doma njenega moža; njene so izselili njene bližnje sorodnike; pog. njena bo obveljala njena odločitev; tu ni dosti njenega njene lastnine; po njenem to ni prav po njenem mnenju; prim. njegov, njihov, njun
obárvati -am dov. (ȃ) 
  1. 1. dati čemu kako barvo: primesi različno obarvajo diamant; pri trohnobi se les rdečkasto obarva / ekspr. jeza ji je obarvala obraz z rdečico
    // navadno s prislovom dati čemu določene poteze, značilnosti: pisatelj je plastično obarval razcep med starimi in mladimi; politično obarvati dogodke; obarvati jezik z narečnimi besedami
  2. 2. redko pobarvati: obarvati stene z apnom
    ♦     med. obarvati histološki preparat
obdelováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. načrtno pripravljati zemljo in vanjo saditi, sejati: obdelovati njivo; velike površine obdelujejo s stroji; skrbno obdeluje svoj vrt / imel je toliko zemlje, da jo je lahko obdeloval s svojo družino / obdelovati sadovnjake / preselil se bo na deželo in obdeloval zemljo kmetoval
  2. 2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dajati čemu določeno obliko, lastnost: obdelovati železno gmoto, kristale, les; obdelovati z rezilom; obdelovati z udarci; kemično in mehanično obdelovati
    // žarg., s širokim pomenskim obsegom delati s čim to, kar določa sobesedilo: obdelovati madeže z vodo; smučarske steze obdelujejo ponoči pripravljajo, teptajo; obdelovati testo gnesti
    // na določen način urejati, pripravljati za uporabo: računski center obdeluje informacije, ki jih pošilja satelit; obdelovati ankete; obdelovati rezultate raziskav
  3. 3. načrtno podajati določeno vsebino: v svojih delih obdeluje motive iz delavskega življenja; v knjigi obdeluje kraški svet; filmsko, likovno obdelovati
    // načrtno se seznanjati s čim: obdelovati predpisano učno snov / to vprašanje so obdelovali na vseh sestankih
    // publ. raziskovati, proučevati: obdelovati kmečko vprašanje; obdelovati zgodovino delavskega gibanja
  4. 4. žarg. pregovarjati, pridobivati: toliko časa so ga obdelovali, da je privolil; obdelovali so ga za vstop v stranko
  5. 5. ekspr. tepsti, pretepati: pokleknil je na žrtev in jo začel obdelovati; obdeloval ga je s pestmi po glavi; obdeloval ga je toliko časa, da je izgubil zavest / obdeloval ga je z nožem suval, z nohti praskal, z zobmi grizel; petelina sta se obdelovala s kljunom in kremplji
  6. 6. ekspr. negativno ocenjevati, kritizirati: obdelovali so ga zaradi mladostnih grehov; nasprotni tisk ga je grdo obdeloval / obdeloval ga je z najgršimi izrazi zmerjal
    ♦     šport. obdelovati mišice z vajami in masažo utrjevati
odpáden -dna -o prid. (ā) 
  1. 1. ki se zaradi izrabljenosti ali neuporabnosti za prvotni namen odstrani, izloči: odpadni les, papir; odpadni gradbeni material; odpadni produkti pri proizvodnji; kupovati odpadne surovine; ogrevanje z odpadno vodo termoelektrarn / odpadna voda voda iz gospodinjstev, industrijske dejavnosti, pomešana z odpadnimi snovmi
    ♦     strojn. odpadna para para, ki se po uporabi v stroju, napravi še izkoristi; odpadno olje olje, ki je za prvotni namen že izrabljeno
  2. 2. nanašajoč se na odpad: odpadni čas za listje / odpadni fanatizem odpadniški
odpóren1 -rna -o prid., odpórnejši (ọ́ ọ̄) 
  1. 1. ki ne zboli, se ne okuži hitro: otrok je zelo odporen; postati odporen proti infekciji
  2. 2. sposoben, usposobljen prenesti negativne okoliščine, vplive: odporen les; ti bacili so zelo odporni; steklo, odporno proti visoki temperaturi / gojiti sorte jabolk, odporne proti pozebi
    ●     zastar. nikoli ni bil odporen očetu se ni upiral
ogláditi -im dov., tudi ogladíla (á ȃ) 
  1. 1. narediti kaj gladko, ravno: ogladiti kamen, les; ogladiti si kožo s kremo; pren. ogladiti komu pot v življenje
    // knjiž. slovnično, stilno izboljšati: ogladiti svojo govorico; ogladiti jezik
  2. 2. knjiž. vzgojiti, izoblikovati: fanta je v kratkem času ogladil; življenje v mestu ga je ogladilo
oplemenítiti -im dov. (í ȋ) 
  1. 1. narediti kaj bolj plemenito, dobro: s svojo umetnostjo nas je oplemenitil / to delo bo oplemenitilo našo literaturo; oplemenititi svoj okus izboljšati; na potovanjih je oplemenitil svoje znanje obogatil
  2. 2. teh. opraviti dokončna dela na materialu za lepši videz, boljšo kakovost: oplemenititi les, tkanino; oplemenititi papir s premazanjem; oplemenititi jeklo izboljšati njegove lastnosti s spreminjanjem njegove kemične sestave
    ♦     agr. oplemenititi izboljšati lastnosti rastline s križanjem, namernim izborom; požlahtniti; metal. oplemenititi rudo odstraniti iz nje večji del nekakovostnih sestavin
otežíti -ím dov., tudi otéži; otéžil (ī í) 
  1. 1. narediti kaj bolj naporno, težavno: slabo vreme jim je otežilo pot / sneg je otežil promet
    ♦     šport. otežiti gibalno vajo
    // narediti kaj bolj zapleteno: otežiti izdajanje knjig / njihovo stališče nam je otežilo položaj
    // narediti kaj bolj neprijetno, bolj hudo: hotela mu je čimbolj otežiti življenje
  2. 2. redko narediti kaj težje; obtežiti: vlaga je les močno otežila
    ●     slovo od doma mu je zelo otežilo srce mu povzročilo žalost, duševno bolečino; knjiž. zanosila je in se zelo otežila zredila
patinírati -am nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. kem. prekrivati predmete iz bakra, brona s površinsko zaščitno plastjo, navadno svetlo zelene barve: patinirati kip, podstavek
  2. 2. prekrivati predmete s tako plastjo, ki daje starinski videz: patinirati les; pren. že narejeni prevod je treba nekoliko patinirati
penetrácija -e ž (á) 
  1. 1. knjiž. postopno širjenje različnih vplivov na druga področja: izvajati ekonomsko penetracijo v kako državo; kulturna, politična penetracija
  2. 2. teh. pojav, da kaka snov prodira v drugo snov: penetracija premaza v beton; penetracija kemičnih sredstev v les
penetrírati -am nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. knjiž. postopno se širiti na druga področja: kapital penetrira v kako državo
  2. 2. teh. prodirati v drugo snov: impregnacijsko sredstvo penetrira v les
plôvec -vca m (ó) 
  1. 1. navt. zasidrana plavajoča priprava za signalizacijo ali za privezovanje manjših plovil: privezati čoln na plovec / sidrni plovec
    // rib. lahka priprava, ki preprečuje, da mreža, trnek ne potone: plovci kažejo, kje so potopljene mreže; plutovinast plovec
  2. 2. petr. luknjičasta svetlo siva predornina, ki plava na vodi: zgladiti les s plovcem
    ♦     aer. plovec čolnu podobna priprava, pritrjena na letalo, helikopter, namenjena za vzletanje in pristajanje na vodi; zool. plovci vodne ptice s plavalno kožico med prsti in ploščatim kljunom, ki je prilagojen za precejanje hrane, Anseriformes
plovíti -ím tudi plóviti -im nedov. (ī í; ọ̄) zastar.  
  1. 1. pluti: ploviti po morju
  2. 2. plaviti, spuščati (po vodi): ploviti les po reki
počéz prisl. (ẹ̑) 
  1. 1. vzporedno s krajšo stranjo, osjo
    1. a) predmeta, ki določa, predstavlja tak položaj: avtomobil stoji počez na cesti; pot drži počez čez njivo / počez prerezati steblo; pretrgati list podolgem in počez / ekspr. šel je (kar) na počez čez polje po najkrajši poti
      // počez črtkasta obleka
    2. b) predmeta, ki pride v tak položaj: hlod se je zataknil in postavil počez
  2. 2. navadno v zvezi s kupiti, prodati brez merjenja, podrobnega obračuna: prodati konja počez za šest tisoč dinarjev; ekspr. kupil je ves les (kar) počez
    // nav. ekspr. izraža približno ocenitev, ocenjevanje: ljudi ne smemo ocenjevati (kar) počez / lanska letina je bila, počez vzeto, kar dobra nasploh rečeno
    ●     ljudje so se objemali počez in povprek vsevprek; šalj. duša se ji je postavila počez kljub starosti še ne bo kmalu umrla; ekspr. podolgem in počez prepotovati svet v vseh smereh; vsega; ekspr. zapirali so ljudi, vse počez, krive in nedolžne brez razlike, brez izjeme; prim. vsepočez
podkládati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. polagati, dajati pod kaj z določenim namenom; podlagati: podkladali so les, da bi spravili voz iz blata
  2. 2. star. s polaganjem, trosenjem stelje pripravljati ležišče domačim živalim; nastiljati: ker ni bilo listja, so podkladali živini smrečje
    ●     zastar. podkladati komu kako misel podtikati
politírati -am nedov. in dov. (ȋ) les. polirati s polituro: politirati les / politirati pohištvo
poravnáti -ám dov. (á ȃ) 
  1. 1. narediti ravno površino: poravnati tla, zemljo; poravnati z grabljami / poravnati zmečkan papir / poravnati zvite žeblje zravnati
    // krajši čas ravnati: poravnati desko s skobljanjem / gredico je treba še malo poravnati
  2. 2. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: poravnati drva, les; poravnati knjige na polici; skakalec je med letom poravnal smuči / poravnati ovratnik / z rokami si je poravnal lase pogladil, popravil
    // poravnati otroke v vrsto; četa se je poravnala v strelno vrsto
  3. 3. narediti, da preneha plačilna obveznost: poravnati dolg, kredit; naročnina se lahko poravna v obrokih / poravnati škodo / treba je še poravnati račun plačati
    // poravnati v denarju, naturalijah; pren. s to izdajo so poravnali dolg do pisatelja
  4. 4. nav. ekspr. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da
    1. a) prenehajo obstajati medsebojna nesoglasja, zahtevki: poravnati prepir, spor; konflikt se je poravnal / poravnati krivico
    2. b) kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga; pobotati: pogaja se z ljudmi toliko časa, da jih poravna; z ženo sta se poravnala; otroci so se že zdavnaj poravnali, starši pa so še vedno sprti
      ●       redko prirastek živine lahko poravna slabo letino nadomesti; star. nekaj stvari moram še poravnati pred smrtjo urediti; z brano poravnati krtine odstraniti; zastar. ob gospodarjevem prihodu se je hitro poravnal vzravnal; ekspr. smrt vse poravna
préčka1 -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. prečno nameščen element, zlasti letev, drog, kot del različnih priprav: obesiti zavese na prečko; medeninasta prečka; prečke križa; prečke pri lestvi; nogo je oprl na prečko pri stolu; prečke v ograji
  2. 2. obrt. podolgovato oblikovan kos lesa, ki veže pesto s platiščem: kolesne prečke; les za prečke / knjiž. prečke motornega kolesa špice
    ♦     agr. kratek drog pri vozu, plugu, na katerega se pripneta vprežni vrvi; navt. sprednje pomožno jadro, navadno trikotne oblike; šport. prečni tram, drog, ki povezuje vratnici pri golu
premàz -áza m (ȁ á) 
  1. 1. snov za premazovanje: izdelovati premaze; premaz proti rji; premaz za les; lak, firnež in drugi premazi
    // plast snovi, s katero je kaj premazano: premaz je že suh; odrgniti premaz / bitumenski, oljni premaz; zaščitni premaz
  2. 2. glagolnik od premazati: končati premaz
    ♦     papir. stroj za premaz papirja; teh. katranski premaz za zaščito pred vlago in gnitjem; osnovni premaz
prepájati -am nedov. (ā) 
  1. 1. delati, da se kaka snov, navadno tekoča, popolnoma razširi po drugi snovi: prepajati les s kemičnimi sredstvi; prepajati platno s klejem; pren. oče ga je prepajal z ljubeznijo do domovine
  2. 2. nav. ekspr. biti, obstajati kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: vonj rož prepaja ozračje; to čustvo jo čedalje bolj prepaja / nova spoznanja prepajajo človekov odnos do sveta / odgovoril je z glasom, ki ga je prepajal strah
presèk -éka m (ȅ ẹ́) 
  1. 1. slika, predstavljajoča telo, kakršno je v ravnini, ki gre skozenj: narisati presek jabolka; presek debla / letvice kvadratnega preseka; prečni presek kabla; vzdolžni presek ladje / dimnik s presekom dvesto kvadratnih centimetrov / na načrtu je ta del narisan v preseku
  2. 2. redko pregled: podati presek glasbenega ustvarjanja v zadnjih letih; petletni presek uvoza; presek skozi novejšo slovensko liriko
  3. 3. del gozda s posekanim drevjem v ozkem pasu; preseka: tu je bil nekdaj presek / gozdni presek
  4. 4. glagolnik od presekati: pri preseku palice je les počil
    ●     na licih je imel nekaj prask, presekov pa ne ran, pri katerih je presekana koža
    ♦     fiz. presek količina, ki pove verjetnost za jedrsko reakcijo ali reakcijo med delci; geol. geološki presek ki kaže geološko zgradbo; geom. presek množica skupnih točk dveh tvorb; osni presek presek skozi os; mat. presek množic množica elementov, ki so skupni vsem upoštevanim množicam
presortírati -am dov. (ȋ) 
  1. 1. na novo sortirati: sortirati in presortirati
  2. 2. ločiti, urediti po določenem merilu, načelu; sortirati: po obiranju so jabolka takoj presortirali; presortirati pripeljani les po debelini
prevzémati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. začenjati imeti, kar je komu namenjeno: v skladišču prevzema blago; prevzemati les; pokojnino prevzema tudi za soseda
    // začenjati imeti, kar ima tudi kdo drug: prevzemati besede iz drugih jezikov; počasi so prevzemali njihove navade; iz občudovanja prevzema tudi slog njegovega pisanja
  2. 2. opravljati uradni postopek ob začetku opravljanja kake funkcije: danes prevzema tajniške posle
    // začenjati opravljati kako funkcijo, dejavnost: prevzemati delo, popravila; rad prevzema funkcije; polagoma sam prevzema vodstvo / rad prevzema komične vloge
  3. 3. z dajalnikom povzročati, da kdo česa ne dobi, nima več: novi hotel jim prevzema goste
  4. 4. vzbujati močen čustveni odziv, zlasti
    1. a) sočutje, žalost: jok žensk in otrok ga je prevzemal; njen obup ga prevzema
    2. b) občudovanje: sončni zahod je vse prevzemal
    3. c) vnemo: znanstveno delo ga zelo prevzema
  5. 5. biti, obstajati kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: groza in strah sta jo prevzemala tiste ure; vsa leta ga je prevzemalo sovraštvo / take misli so ga prevzemale, kadar je bil sam
    // z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: začel ga je prevzemati dvom; polagoma ga prevzema utrujenost
    ●     ekspr. prevzemam krivdo, odgovornost pripravljen sem sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; prevzemati (plesalke) med plesom prositi za ples plesalke, ki že s kom plešejo
pŕhel -hla -o [əu̯] prid. (ŕ) 
  1. 1. redko trhel, preperel: prhel les; vrata so že prhla / njegovo delo sloni na prhlih temeljih
  2. 2. nar. puhel: prhla repa; sam.: duh po prhlem
prhnéti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. razpadati, razkrajati se zlasti zaradi delovanja vlage: les, slama prhni; truplo prhni v zemlji; podrto deblo na dežju hitro prhni; pren., knjiž. zdelo se mu je, da v njem odnos do tega prhni
  2. 2. slabš. živeti v nedejavnosti, negibnosti: kaj bi tu prhnel in čakal / prhneti v taborišču
prodréti -drèm dov., prodŕl (ẹ́ ȅ) 
  1. 1. s prislovnim določilom priti kam, premagujoč ovire: prodreti do dna jame / do tu so prodrli predniki današnjih Slovencev / voda lahko prodre tudi sem / vpitje je prodrlo do bolnika v sobi
    // z vojaško silo, bojem priti kam na nasprotnikovo ozemlje: četa je prodrla skoraj do središča mesta; prodreti globoko na sovražnikovo ozemlje
    // šah., šport. priti mimo nasprotnika kam v smeri proti določenemu cilju: prodreti do gola, koša / poskusiti prodreti s kmetom
  2. 2. s prislovnim določilom zaradi delovanja določene sile priti v kako snov ali iz nje: konica noža ni prodrla v les / kmalu bodo prodrli prvi kočniki
  3. 3. priti skozi kaj ovirajočega: skozi oblake je prodrlo nekaj sončnih žarkov / zastar. kol je prodrl ledeno skorjo predrl, prebil
  4. 4. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se na drugem mestu, področju, premagujoč ovire: koloradski hrošč je po vojni hitro prodrl tudi k nam / dogodek je že prodrl v časopise / podjetje je prodrlo na tuje tržišče
  5. 5. ekspr. uveljaviti se, uspeti, premagujoč ovire: upam, da bo prodrl naš kandidat / z načrtom, predlogom ni prodrl
    // uveljaviti se, postati priznan, premagujoč ovire: to mnenje, prepričanje je prodrlo; resnica bo zagotovo prodrla
  6. 6. s prislovnim določilom spoznati po postopnem, težavnem odkrivanju: prodreti do dna, jedra zadeve; človek je že globoko prodrl v zakone narave
próžen -žna -o prid., próžnejši (ọ́ ọ̄) 
  1. 1. ki začasno, dokler deluje sila, spremeni svojo obliko: prožen les; prožne stene žil / njena koža je bila sveža in prožna
  2. 2. ki se da upogibati, pregibati: prožni sklepi; prožne kosti
  3. 3. lahkoten, gibčen: hodila je vzravnano in s prožnimi koraki / ekspr. je bistre glave in prožnega duha
  4. 4. ekspr. sposoben prilagajati se času, razmeram: prožni predpisi; prožna poslovna politika; prožno stališče / prožen človek človek, ki se v vsaki situaciji znajde, se prilagodi
    ●     ekspr. on ima prožno hrbtenico menja prepričanje v skladu z razmerami; poljud. prožno pero vzmet v obliki ploščate palice, strok. listna vzmet
    ♦     šport. prožna deska; prožna ponjava telovadno orodje, na katerem se poskakuje po močni tkanini, napeti na okvir
razcepljív -a -o prid. (ī í) 
  1. 1. ki se da razcepiti, razklati: razcepljiv les
  2. 2. fiz. v katerem se lahko doseže cepitev: razcepljivi izotopi
rázen in razen [zən] predl. (ȃ) z rodilnikom  
  1. 1. za izražanje izvzemanja: prišli so vsi razen enega; ves les razen vej so porabili
    // z nikalnico za izražanje omejenosti na določeno, navedeno: nima sorodnikov razen brata; ne uživa ničesar razen čaja
  2. 2. publ. za izražanje dodajanja; poleg: odbor šteje razen predsednika še pet članov / v vezniški rabi v tovarni dela, razen tega pa študira pravo
razjédati -am nedov. (ẹ́) 
  1. 1. z grizenjem uničevati: molji razjedajo volnene tkanine; nekatere mravlje razjedajo les / ekspr. težko delo mu razjeda zdravje uničuje; pren. sovraštvo mu razjeda srce
  2. 2. s kemičnim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano: rja, sol razjeda železo / ta plin razjeda kožo, sluznico
    // s svojim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano: ledeniki razjedajo zemeljsko površje; valovi razjedajo obalo
  3. 3. ekspr. vznemirjati, mučiti: domotožje, ljubosumje, obup ga razjeda; zakaj bi se razjedal s takimi dvomi; ne razjedaj si duše
razkrájati -am nedov. (á) 
  1. 1. delati, povzročati, da snov preide v svoje sestavine: kačji strup razkraja kri; razkrajati les, listje; hranilne snovi se v telesu razkrajajo; hitro, počasi se razkrajati / s kuhanjem vitamine razkrajamo uničujemo
    // kem. delati, povzročati, da snov preide v enostavne spojine ali elemente: bakterije razkrajajo beljakovine; mlečna kislina se razkraja v vodo in ogljikov dioksid / kemično razkrajati
  2. 2. knjiž. povzročati, da kaj preneha zadovoljivo opravljati svojo osnovno dejavnost: nesoglasja razkrajajo organizacijo; pren. to je razkrajalo okupatorjevo bojno moralo
  3. 3. knjiž. delati, povzročati, da česa ni več: svetloba je začela razkrajati temo; megla se je začela razkrajati; pren. njihova dobra volja se je razkrajala
razkrojíti -ím dov., razkrójil (ī í) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da snov preide v svoje sestavine: želodčna kislina razkroji hrano; kačji strup razkroji kri; les, listje se razkroji; truplo se počasi razkroji / s kuhanjem vitamine razkrojimo uničimo
    // kem. narediti, povzročiti, da snov preide v enostavne spojine ali elemente: bakterije razkrojijo beljakovine; voda se pri visoki temperaturi razkroji v vodik in kisik / kemično razkrojiti
  2. 2. knjiž. povzročiti, da kaj preneha zadovoljivo opravljati svojo osnovno dejavnost: nesoglasja so razkrojila stranko; pren. nasprotja so razkrojila naše moči
  3. 3. knjiž. narediti, povzročiti, da česa ni več: sonce je razkrojilo meglo; megla se je že razkrojila / razkrojiti se v nič; pren. njena čustva so se razkrojila
skuríti in skúriti -im dov. (ī ú) 
  1. 1. porabiti za kurjenje, ogrevanje: skuriti manj vreden les, veje; če bo huda zima, bo še pohištvo skuril / skuriti v peči
    // v ognju uničiti: skuriti dokumente, slike
  2. 2. pog. ogreti, segreti: teh prostorov ni mogoče skuriti
slíkati -am nedov. (ȋ) 
  1. 1. upodabljati kaj z barvami, navadno umetniško: slikati morje, obraz, pokrajino; slikati na les, platno; slikati z močnimi barvami, s čopičem / dal se je slikati portretirati
    // slikati portrete, tihožitja / slikati na prostem; slikati po modelu, spominu
  2. 2. prenašati s fotografskim aparatom na filmski trak ali fotografsko ploščo: slikati otroka; slikati se za izkaznico
    // delati, da rentgenski žarki po presvetlitvi telesnih delov, organov potemnijo film: slikati gleženj, zob, želodec; (rentgensko) slikati hrbtenico
  3. 3. nav. ekspr. opisovati, prikazovati, navadno zelo živo, plastično: drugih dogodkov mu ni slikala preveč podrobno; v domišljiji si slika srečno prihodnost / film dobro slika življenje zapornikov / slikati v živih barvah, z živo besedo
  4. 4. obrt. prekrivati (stene) z beležem, s kredo: slikati stopnišče
    ●     ekspr. slikati hudiča bolj črnega, kot je v resnici imeti kaj za bolj negativno, kot je v resnici
    ♦     um. slikati na steklo upodabljati na hrbtno stran šipe z barvami, ki ne presevajo, zlasti v ljudski umetnosti; slikati v akvarelu, olju, pastelu; slikati v fresko tehniki
spahníti in spáhniti -em, tudi spáhniti -em dov. (ī á; á ā) narediti, da so leseni deli, navadno v vzdolžni smeri, tesno sestavljeni, povezani: spahniti deske, doge; tramove so že spahnili
● ekspr. kolibo so na hitro spahnili naredili, postavili
spláviti -im tudi splavíti -ím dov., splávil (ā ȃ; ī í) 
  1. 1. spraviti, spustiti po (tekoči) vodi: splaviti hlode, les
  2. 2. izročiti, dati v uporabo s spustitvijo v vodo: splaviti ladjo, podmornico
  3. 3. med. imeti splav: ugotavljati zdravstveno stanje žensk, ki so splavile; splaviti zaradi bolezni / splaviti otroka
spolitírati -am dov. (ȋ) les. spolirati s polituro: spolitirati les / spolitirati pohištvo
spóna -e ž (ọ̑) 
  1. 1. priprava za spenjanje: spona se je ukrivila, zlomila; povezati, speti s spono; jeklena, plastična spona / pasna spona zaponka; spone za vagone
    // les. železna priprava, zlasti za začasno spenjanje lesenih delov: zabiti spono v tram / tesarska spona
    // vrv, veriga
    1. a) s katero se kaj spne: spona na vozu se je utrgala
    2. b) s katero se komu omeji gibanje, prostost: porezati, zrahljati ujetniku spone; spona na nogah je konja ožulila / imeti spone na rokah; biti v sponah / nadeti komu spone okove
  2. 2. ekspr., navadno s prilastkom kar utesnjuje, omejuje prostost sploh: voda, rešena ledenih spon / administrativne, duhovne, politične spone; spone gospodarske zaostalosti
    ●     ekspr. pretrgati, streti, zlomiti spone osvoboditi se; ekspr. stoletja smo bili v sponah smo bili nesvobodni
    ♦     adm. spona element stenografske pisave za povezovanje dveh tankih znakov; teh. vijačna, vzmetna spona
surovína -e ž (í) 
  1. 1. nav. mn. neobdelana, neočiščena snov v naravnem stanju, namenjena za proizvodnjo, predelavo: izkoriščati surovine; zaloga surovin; les, rude in druge surovine; nafta kot surovina za bencin / energetske, industrijske surovine; odpadne surovine; umetne tekstilne surovine
  2. 2. ekspr. surov človek: s to surovino zlepa nič ne opraviš / kot psovka da te ni sram, surovina pijana
sušíti -ím nedov. (ī í) delati kaj suho: sušiti lase, perilo; sušiti na prostem, na soncu, v sušilnici, s sušilnikom; sušiti kože na zraku / ekspr. sušiti solze brisati
// centralno ogrevanje suši zrak / sušiti lipovo cvetje, gobe; sušiti lan; sušiti les; sušiti sadje v peči / sušiti otavo, seno / sušiti klobase, ribe / sušiti meso (v dimu) prekajevati
● ekspr. skrbi so ga iz leta v leto bolj sušile delale suhega, slabotnega; ekspr. ves večer so sušili vino pili
♦ kem. odstranjevati vlago iz plinov, tekočin
šájka -e ž (ȃ) nekdaj  
  1. 1. majhna ladja za obrambo pred Turki, v rabi zlasti na Donavi: bojne šajke z velikimi jadri
  2. 2. majhna tovorna ladja pravokotne oblike, v rabi na Dravi: voziti les s šajkami
    ♦     voj. čoln vojne mornarice, navadno z dvema vesloma
škúner -ja m (ú) navt.  
  1. 1. navadno tekmovalna jadrnica z dvema jamboroma in trikotnimi jadri: kateri škuner bo prišel prvi na cilj
  2. 2. nekdaj večja tovorna jadrnica s tremi do sedmimi jambori: na škuner so nalagali les
tohnéti -ím nedov. (ẹ́ í) star.  
  1. 1. zaradi kvarjenja dobivati, imeti vonj in okus po plesnivem: moka tohni
  2. 2. trohneti: les je že začel tohneti
tovóriti -im tudi tovoríti -ím nedov. (ọ̄ ọ̑; ī í) 
  1. 1. spravljati kaj kam na hrbtih živali: zaradi slabe poti tu drva le tovorijo; tovoriti les v dolino; tovoriti na oslu
    // ekspr. nositi zlasti kaj težkega: tovoril je velik kovček, nahrbtnik; na hrbtu je tovoril vrečo moke; s seboj je tovoril pisalni stroj
  2. 2. nekdaj ukvarjati se s prenašanjem, prevažanjem blaga s tovorno živaljo, tovorno živino: tovoriti sol, vino; tovoriti po vsej deželi / vse življenje je tovoril
    ●     redko tovoriti volno na ladjo natovarjati
tŕhel -hla -o [əu̯] prid. (ŕ) 
  1. 1. ki razpada, se razkraja zlasti zaradi delovanja vlage: trhel les; trhle veje; trhlo deblo / trhle stopnice / ekspr.: ima trhle kosti krhke; trhla stavba dotrajana
    // ekspr. brez moči, trdnosti: trhla država / trhla oblast
    // ekspr. onemogel, slab: trhel bolnik; star je in ves trhel
  2. 2. ekspr. slabo utemeljen: trhla filozofija; trhle zahteve / ima le trhlo upanje
    ●     ekspr. stvar stoji na trhlih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena
trhljív -a -o prid. (ī í) 
  1. 1. redko trohljiv: trhljiv les
  2. 2. zastar. trhel: trhljiv štor
trpéti -ím nedov., tudi tŕpel; trpljèn (ẹ́ í) 
  1. 1. čutiti hude telesne ali duševne bolečine, neugodje: bolnik trpi; zaradi poškodbe trpi že več let; potrpežljivo, vdano trpeti / trpeti zaradi občutka manjvrednosti, zapuščenosti; ob spominu nanj je zelo trpela; trpeti po nedolžnem / duševno, telesno trpeti / preh. trpeti bolečine
  2. 2. preh. biti deležen kakega negativnega, neugodnega telesnega, gmotnega stanja: trpeti lakoto, pomanjkanje, revščino
  3. 3. biti deležen neugodnega družbenega položaja: trpeti pod tujo oblastjo; stoletja so trpeli v suženjstvu
    // biti deležen česa negativnega, neugodnega sploh: trpeti izgubo, škodo; trpeti krivico; dolgo je trpela zasmehovanje / star. stroške trpi lastnik sam plača, poravna
  4. 4. nav. ekspr., navadno v zvezi z za imeti bolezen, kot jo izraža določilo: trpeti za jetiko, malarijo; že več let trpi za nespečnostjo / publ. trpi na kroničnem katarju za kroničnim katarjem
  5. 5. navadno s prislovnim določilom biti deležen slabih, škodljivih vplivov, učinkov: na slabi cesti trpijo kolesa in vzmeti; zidovi trpijo zaradi vlage / mesto je precej trpelo zaradi letalskih napadov / zaradi številnih obiskov trpi delo
  6. 6. ekspr. biti prizadet, manjši zaradi vplivov, učinkov česa slabega, nezaželenega: kakovost ne bi smela trpeti; pri tem je trpel razvoj / zaradi tega naš ponos, ugled trpi
  7. 7. preh., nav. ekspr. dovoljevati zadrževanje v svoji bližini: samo domače trpi ob sebi, pri sebi; trpeli so jo iz vljudnosti / petelin ne trpi drugih petelinov / te rastline ne trpijo druga druge
    // navadno z nikalnico imeti zelo odklonilen odnos do koga: takih ljudi ne trpi / psov ne more trpeti; zaradi dekleta se ne moreta trpeti / opravljanja, podtikanja ne trpi; v stanovanju ne trpi vonja po tobaku
    // ne kazati na zunaj vznemirjenosti, čustvene napetosti: njeno samovoljo mirno trpi / ni trpel, da bi kdo hodil za njim; niti tega ne trpi, da kdo izgovori njeno ime
  8. 8. star. ohranjati se, biti trpežen: tako premazan les dolgo trpi
  9. 9. star. trajati: zima že dolgo trpi; to bo trpelo do torka
    ●     ekspr. njegove besede niso trpele ugovora ni dovolil, da bi mu ugovarjali; ekspr. hodi lepo oblečena, ne da bi njen žep preveč trpel ne da bi jo veliko stalo; vse življenje je trpela za otroke se zelo trudila, delala zanje; zastar. ni ga trpelo doma ni vzdržal doma; trpi kot žival zelo veliko, naporno dela
tvarína -e ž (í) knjiž.  
  1. 1. snov, materija: telesa so iz tvarine; les je heterogena tvarina / eksplozivne, gorljive tvarine
  2. 2. snov, material: zlato in druge tvarine za okrasne izdelke / odvažati tvarino
  3. 3. snov, gradivo: urejati tvarino; ima dovolj tvarine za razpravo
  4. 4. (učna) snov, vsebina: poglobiti se v tvarino / za izpit je ponovil vso učno tvarino
uničeváti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. delati, povzročati, da kaj preneha obstajati: uničevati plevel, škodljivce; toplota uničuje vitamine / pisma sproti uničuje / ogenj je uničeval hiše
  2. 2. škoditi čemu tako, da propade: mraz uničuje drevje; plesen uničuje povrtnino; les se na dežju uničuje / z nepravilno nego si uničevati kožo, lase
  3. 3. delati, povzročati, da kaj postane neuporabno
    1. a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: z vožnjo po slabih cestah se avtomobil uničuje
    2. b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: molji uničujejo volnene izdelke; pogosti nalivi uničujejo cesto; vlaga uničuje pohištvo
    3. c) s strelnim orožjem, razstrelivom: uničevati mostove in proge; uničevati nasprotnikove tanke
  4. 4. delati, povzročati, da pride kaj v zelo slabo stanje: neprimerna svetloba uničuje oči; hrup uničuje živce / slabe delovne razmere jim uničujejo zdravje / bolezen, skrb ga uničuje; s pijačo se vse bolj uničuje
  5. 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročati, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničevati nasprotnike; s takimi ukrepi so kmete počasi uničevali / konkurenca uničuje podjetja
    // povzročati, da kdo več ne obstaja, živi: epidemije in naravne katastrofe uničujejo ljudi; plemena se še vedno uničujejo med seboj
  6. 6. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno uničevati koga; moralno se uničevati
    // delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem uničuje sebe in svojo družino
  7. 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročati
    1. a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničevati komu kariero / uničevati otrokom mladost; uničevati si življenje
    2. b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničevati komu upanje, veselje; ne uničuj nam dobre volje
univerzálen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. ki se nanaša na celoto, splošnost, ne na posamezno, posebno: vrednote imajo univerzalen pomen; univerzalna veljavnost zakonov splošna
    // univerzalne lastnosti; univerzalna resnica
  2. 2. ki obsega različna področja, ustreza različnim zahtevam: univerzalna kultura, znanost; imeti univerzalno znanje / univerzalna organizacija / univerzalno doživljanje umetnosti
  3. 3. ki je primeren, uporaben za različne namene, vsestranski: les je univerzalna surovina; univerzalno lepilo; univerzalna čistilna sredstva; univerzalno zdravilo / univerzalni ključi, stroji; punčka je za deklice univerzalna igrača / univerzalni leksikon; univerzalne vžigalice vžigalice, ki se vžgejo pri drgnjenju ob poljubno (trdno) ploskev
    // kraj se je razvil v univerzalno smučarsko središče
    // ki velja za več različnih stvari: univerzalno pravilo
  4. 4. ki ima veliko različnih dobrih lastnosti, sposobnosti: postal je univerzalen poznavalec literature; ekspr. ta človek je pa res univerzalen
    ♦     filoz. univerzalno načelo načelo, ki poudarja pomen celote, splošnega pred posameznim, posebnim; jur. univerzalno nasledstvo nasledstvo, pri katerem se pridobi vse premoženje in pravice ali dolžnosti, vesoljno nasledstvo; mat. univerzalna množica množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale
upepelíti -ím dov., upepélil (ī í) 
  1. 1. z ognjem, visoko temperaturo spremeniti v pepel: upepeliti les; snov se upepeli / dati pokojnika upepeliti; upepeliti truplo; pren., ekspr. njuna ljubezen se je upepelila
  2. 2. ekspr. povzročiti, da kaj zgori, pogori: požar je upepelil gozd; strela je upepelila kozolec / sovražnik je upepelil mesto požgal
upogníti upógnem tudi upôgnem dov. (ī ọ́, ó) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko: upogniti gumijasto cev; upogniti karton, palico; upogniti veje navzdol, navzgor; stebelca so se od težkih cvetov upognila; tramovi so se upognili zaradi prevelike obremenitve / jekleni trak se upogne se da upogniti
    // upogniti glavo skloniti; hrbet se mu je od napornega dela upognil sključil; ramena so se mu upognila povesila
    // spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: upogniti komolec; upogniti nogo v kolenu
  2. 2. ekspr. ukloniti: fant se ni dal upogniti; upognil jih je z grožnjami / upognil je sosednje dežele si jih podredil
    // upognil je njeno šibko naravo; upogniti komu voljo zlomiti
    ●     ekspr. upogniti hrbet, koleno, tilnik pred kom ukloniti se, vdati se; podrediti se; ekspr. upognil je koleno in prosil odpuščanja pokleknil je; ekspr. drevo se upogne, dokler je mlado mladega človeka je mogoče vzgojiti
uvíjati -am nedov. (í) 
  1. 1. z vitjem delati uporabno za ovijanje, vezanje: uvijati vrbovo šibo; z vsako roko uvijati v drugo smer
  2. 2. z vrtenjem spravljati v kaj: uvijati žarnico; uvijati vijake v les / uvijati papir v pisalni stroj
  3. 3. zavijati, zvijati navznoter: te živalice plavajo tako, da hitro uvijajo rep; lasje so se ji začeli uvijati
    // z vitjem spravljati v kaj: uvijati pisano nit v prejo
  4. 4. knjiž. kriviti, upogibati: veter uvija drevesa; uvijati palico; uvijati se sem in tja / hrbet se uvija ob naslonjalu
    ●     knjiž. vsakega uvija, kakor hoče si ga podreja; knjiž. uvijati se pred kom izgovarjati se, izmikati se
užlébiti -im tudi užlebíti -ím dov., užlébil (ẹ̄ ẹ̑; ī í) 
  1. 1. narediti žleb, žlebove v kaj, na kaj: užlebiti les; užlebiti rob, stranico / ekspr. kolesa so užlebila v kolovoz globoki tirnici
  2. 2. dati, postaviti kaj v žleb, vdolbino česa: užlebiti letev, tram / užlebiti vrata
varoválo -a s (á) 
  1. 1. kar kaj varuje: varovalo za les; zvočna varovala za ušesa
  2. 2. voj. del strelnega orožja, ki varuje pred slučajnim, nehotenim sproženjem; varovalka: odpreti varovalo na revolverju
    ♦     elektr. napetostno varovalo priprava za varovanje električnih naprav pred previsoko napetostjo
vdólbsti vdólbem [u̯b] dov., vdólbite in vdolbíte (ọ́) 
  1. 1. z dolbenjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vdolbsti luknje; vdolbsti srce, znamenje; vdolbsti v les, podlago / redko: kamnosek je vdolbel črke, napis v marmor vklesal; vdolbsti datum, ime v prstan vgravirati; vdolbsti okraske v steklo vbrusiti; pren. trpljenje mu je vdolblo v obraz globoke gube
  2. 2. narediti, izoblikovati kaj, navadno vbočenega, z odstranitvijo materiala, snovi na delu česa: vdolbsti jamice v mivko / voda izgine v luknji, ki jo je vdolbla v kamnit svet
    ●     ekspr. pri smehu so se ji vdolble jamice v lica naredile
vgrajeváti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. ob graditvi česa delati, da prihaja kaj kam kot sestavni del: vgrajevati kamne, les v zid / vgrajevati nosilne stebre
  2. 2. z namestitvijo, pritrditvijo delati, da pride kaj v kaj kot sestavni del: vgrajevati montažne elemente; vgrajevati merilne naprave v plošče
    // knjiž. delati, da kaj postane sestavni del česa sploh: vgrajevati nove elemente v načrte
viséti -ím nedov., vísel (ẹ́ í) 
  1. 1. biti oprt, pritrjen na kaj ob zgornjem delu ali nad seboj brez opore na tleh, spodaj: svetilka, zavesa visi; klobuk visi na klinu; slika visi na steni; na veji visi roj; držeč se vrvi, viseti nad prepadom; pod stropom visi lestenec / ključi visijo na obročku; na verižici visijo obeski / po listih in vejicah visijo dežne kaplje / čez ramo mu visi puška; okrog vratu ji visi ogrlica
    ♦     šport. viseti na bradlji, drogu
    // nav. ekspr. biti kje, držeč se z rokami brez zadostne opore na tleh: otroci visijo na ograji in opazujejo; ljudje so viseli na stopnicah prenapolnjenega vlaka; ranjenec je skoraj visel na tovariševi rami
    // biti v položaju, ko ima okrog vratu z lastno težo zadrgnjeno zanko vrvi: prišli so prepozno, obupanec je že visel / ekspr. ta človek bo še visel bo kaznovan z obešenjem
  2. 2. segati, razprostirati se v smeri navzdol od izhodišča: brki mu visijo; psu visi jezik iz gobca; od streh visijo ledene sveče; z oken visijo rože; roke mu negibno visijo ob telesu / viseti do pasu skozi okno sklanjati se
    // ekspr. z neba visijo oblaki
    // segati kam čez rob podlage, opore: skale visijo nad globel
  3. 3. biti nagnjen: drevo, steber nekoliko visi; viseti v levo / ladja malo visi; miza zaradi neravnih tal visi / dolina visi proti vzhodu pada, se niža; travnik precej visi; položno, strmo viseti / ekspr. po strmih pobočjih visijo njive strmo ležijo
  4. 4. navadno s prislovnim določilom biti, mirovati prosto, nepritrjen v prostoru nad tlemi; lebdeti: sipa v vodi lahko visi; telo visi v plinu, če sta teži enaki / v zraku visi postovka / ekspr. na nebu visijo težki deževni oblaki
  5. 5. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: v očeh ji visijo solze / na licih, ustnicah mu visi nasmeh; na obrazih vseh je visel nemir
    // biti, obstajati kje: nad pokrajino visi mir, noč / v zraku še visijo kriki žrtev / med njimi visi molk
  6. 6. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje: vsak dan visi pri prijatelju, v gostilni; kaj bi visel samo doma, pojdi z menoj
    // delati, kar izraža določilo: cele dneve visi na računalniku; ure in ure visi na telefonu telefonira
    // v zvezi z na skrbno obdelovati kaj: visi na vsaki besedi, vsakem stavku; pisatelj preveč visi na sami zgodbi
  7. 7. ekspr., v zvezi z med biti glede na svoje lastnosti vmes med čim: televizija visi med gledališčem in filmom; njihova družina je visela med kmeti in bajtarji
    // biti v stanju, ko se lahko uresniči slabša od dveh možnosti: svet visi med vojno in mirom; ranjenec visi med življenjem in smrtjo / visel je med ljubeznijo in sovraštvom
  8. 8. ekspr., v zvezi z nad biti v stanju, ko lahko kaj koga prizadene: nad človeštvom visi atomska vojna / nad njim visi poguba
  9. 9. preh., ekspr., v zvezi z na biti čustveno zelo navezan na koga, kaj: visi bolj na stricu kakor na očetu; kmet z vsem srcem visi na svoji zemlji; zelo visi na otrocih
  10. 10. ekspr. biti negotov: vreme visi / odločitev, pojasnilo še visi
    ●     žarg., šah. figura visi je v ogroženem položaju; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; ekspr. oči vseh so visele na njem nepremično, pozorno so ga gledali; ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; viseti na lasu, na niti, na nitki ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti, na nitki je zelo ogroženo; je zelo bolan; njegova služba visi na nitki je zelo negotova; ekspr. poslušalci so kar viseli na njegovi pripovedi zelo pozorno so ga poslušali; ekspr. vsa družina visi na njenih ramah za vso družino mora skrbeti ona; viseti na vratu ekspr. gostje so jim ves teden viseli na vratu bili v breme, nadlego; ekspr. policija mu visi na vratu ga zasleduje, nadzoruje; nar. viseti pri gostilničarju imeti dolg pri njem; viseti v zraku ekspr. trditve visijo v praznem, v zraku so neprepričljive, neutemeljene; ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; vulg. vsi mi že dol visijo vsi mi že presedajo; vulg. njihova zahteva mi dol visi mi ni prav nič mar
vlákno -a s (á) podolgovat, tanek delec snovi kot sestavina
  1. a) prediva, niti, tkanine: spresti nit iz vlaken; puliti vlakna iz povesma; dolga, kratka vlakna; debelina, dolžina vlaken / bombažna, lanena vlakna; kemična umetno narejena iz kemičnih, umetnih ali naravnih snovi, sintetična vlakna umetno narejena iz kemičnih, umetnih snovi; kokosova vlakna; listna, semenska vlakna; naravna, umetna vlakna / tekstilna vlakna
  2. b) rastline, živalskega, človeškega telesa: rezati meso prečno na vlakna; žagati les v smeri vlaken
    ●     ekspr. poznati kaj do zadnjega vlakna zelo dobro; ekspr. biti komu do zadnjega vlakna zvest zelo, popolnoma
    ♦     anat. mišično vlakno; živčno vlakno daljši izrastek živčne celice; bot. vlakno podolgovata celica z olesenelo ali celulozno membrano; kem. poliamidna vlakna; med. vlakno podolgovat, tanek tkivni delec; tekst. neskončno vlakno kemično vlakno, ki se lahko izdela v neomejeni dolžini; zelo dolgo vlakno iz naravne svile; steklena vlakna narejena iz omehčanega stekla
vráziti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. zastar. raziti: vraziti rudnino s tršo rudnino
  2. 2. zastar. vrezati, vdolbsti: vraziti napis v les
  3. 3. nar. prekmursko raniti: pazi, da koga ne vraziš
vrezováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. z rezanjem delati, oblikovati kaj v kaj: vrezovati napis, okraske; vrezovati v kamen, kovino, les / vrezovati žige / jarem mu je vrezoval krvave proge v kožo; ekspr. trpljenje mu je vrezovalo gube v obraz
    ♦     teh. vrezovati navoje
  2. 2. z rezanjem prodirati v tkivo, snov: vrezovati v organ; vrezovati s skalpelom
vrísati vríšem dov. (ȋ) 
  1. 1. s potegovanjem z ostrim, koničastim predmetom narediti kaj v kaj: vrisati dno za sod v les; vrisati grb v kamen
  2. 2. z risanjem narediti čemu v notranjost kaj: vrisati krogu križec, piko / vrisati v kvadratke ustrezna znamenja
    // z risanjem narediti kaj na kaj: na prazna mesta vrisati puščice, znake
  3. 3. z risanjem določenih črt, znamenj narediti, da pride kaj v kaj narisanega, s črtami oblikovanega: vrisati podatke v grafikon, tabelo; vrisati smer pohoda / vrisati mesto, reko na karto, zemljevid
zarèz -éza m (ȅ ẹ́) 
  1. 1. glagolnik od zarezati: zarez v les; zarez z nožem / zarez brazde
  2. 2. redko zareza: dolg, globok zarez
zarezováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. s potegom, potegi z ostrim predmetom delati ozke, podolgovate odprtine, vdolbine v kaj: zarezovati drevesa; zarezovati makove glavice
  2. 2. s potegom, potegi z ostrim predmetom delati kaj: zarezovati črte v les, marmor; zarezovati z nožem, s strojem / reka zarezuje globoko strugo vrezuje
zasvédrati -am dov. (ẹ̑) ekspr.  
  1. 1. zavrtati (s svedrom): zasvedrati v les / zasvedrati sveder
  2. 2. zavrtati v spiralastem zavoju: zasvedrati s prstom v zrak
  3. 3. zleteti v spiralastih zavojih: kavke so zasvedrale med prepade / krogle so zasvedrale
zatesáti -téšem dov., zatêši zatešíte; zatêsal (á ẹ́) 
  1. 1. s tesanjem narediti, izoblikovati v kaj: zatesati znamenje v les
  2. 2. nepravilno obtesati: ker dela ni bil vajen, je deblo zatesal
zatólči -tólčem [ou̯] dov., zatólci zatólcite in zatolcíte; zatólkel zatólkla (ọ́) 
  1. 1. s tolčenjem, udarjanjem spraviti v kaj tako, da ni višje od površine česa: zatolči zapognjeni žebelj v les / zatolči kol v zemljo zabiti
    // s tolčenjem, udarjanjem trdno namestiti: zatolči toporišče v sekiro; zatolči veho v sod
  2. 2. nekajkrat slišno udariti: v gozdu je zatolkel detel; zatolči po mizi
  3. 3. ekspr. začeti močno biti, utripati: ob tem prizoru mu je zatolklo srce; brezoseb. v prsih mu je zatolklo
  4. 4. ekspr. z udarci ubiti: zatolči miš; zatolči s palico / zajeli so jih in jih zatolkli
  5. 5. pog. narediti, povzročiti, da kdo ne more (uspešno) delovati: zatolči mladega ustvarjalca / prevelika samokritičnost ga je zatolkla
    ●     ekspr. zatolči koga v zemljo uničiti ga, onemogočiti ga
zdràv zdráva -o prid. (ȁ ā) 
  1. 1. ki je v stanju telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma, ant. bolan: zdrav otrok; biti, ostati zdrav; počutiti se zdravega; duševno, telesno, umsko zdrav; popolnoma zdrav; ekspr. ste vsi čili in zdravi; ekspr. vrnil se je živ in zdrav; zdrav kot dren, riba / zdrave in bolne rastline; vse živali so še zdrave / kot pozdrav (ob slovesu): pa zdravi bodite; ostani zdrav
    // ki izraža, kaže tako stanje: biti zdravega videza; imeti zdravo barvo; zdrava rdečica / zdrav glas; zdravo dihanje
  2. 2. ki kaže trdno, notranje ubrano duševno stanje: zdrava osebnost / zdrava družba, družina; ljudstvo je ostalo v jedru zdravo
  3. 3. ki je v normalnem, naravnem stanju in dobro opravlja svoje funkcije: zdravi udje, zobje; zdrav želodec; njegovo srce je zdravo
    // ki poteka brez motenj, v skladu z normalnim, naravnim: skrbeti za zdrav psihofizični razvoj otrok; zdrava rast rastlin / imeti zdrav tek; zdrava potreba po čem
  4. 4. ki temelji na pozitivnem, naravnem, normalnem: zdrav humor; zdravi nauki, nazori; zdrava presoja; zdrava samozavest / imeti zdrav čut za kaj; ekspr.: zdrav razum; biti pri zdravi pameti sposoben premišljeno, razsodno ravnati
    // zdravi odnosi med ljudmi; zdrava vzgoja
  5. 5. ki ne vsebuje zdravju škodljivih snovi: zdrav zrak; zdrava hrana; malo vode je še zdrave
    // ki dobro, ugodno deluje na zdravje: črni kruh je bolj zdrav kot beli / zdravo okolje; zdravo podnebje / zdravi užitki; smeh je zdrav; zdravo razvedrilo; tako življenje ni zdravo; pren. odrasti v zdravem ozračju
  6. 6. nav. ekspr. ki zaradi svojih pozitivnih lastnosti ugodno vpliva na kaj: zdrava ambicioznost; zdrava konkurenca, kritika / to je zdrava osnova za preporod kulture
    // ki deluje dobro in daje uspešne rezultate: zdrava finančna politika; zdravo gospodarstvo
  7. 7. ki ima bistvene pozitivne lastnosti ohranjene v polni meri: zdrav les / odbrati zdrave sadeže od gnilih; zelnate glave so zdrave samo še v sredini / zidovje je zdravo in trdno, streha pa ne več; pren. zdravi temelji družbe
    ●     pog., ekspr. odnesti zdravo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. ravnati po zdravi pameti premišljeno, razsodno; pog., ekspr. ni zdrava, če ne nagaja vedno nagaja; zelo rada nagaja; star. zdrava, grofica celjska pozdravljena
zgoréti -ím dov., zgôrel (ẹ́ í) 
  1. 1. izginiti, uničiti se v ognju, plamenu: les, papir zgori; te snovi ne zgorijo; zgoreti na grmadi, v peči; do konca, nekoliko, popolnoma zgoreti; hitro zgoreti; zgoreti kot bakla, slama / zgoreti v ognju / satelit je zgorel v atmosferi
    // biti v požaru, ognju uničen: domačija je zgorela; nihče se ni rešil iz goreče hiše, vsi so zgoreli; vse jim je zgorelo; ekspr. skedenj je zgorel do tal popolnoma
  2. 2. s tem izginjenjem, uničenjem dati energijo: gorivo, plin zgori; taka zmes zgori eksplozivno / hrana zgori v telesu
    ●     knjiž. spomin na ta dogodek je že zgorel nihče se ga več ne spominja; ekspr. če ne bo dežja, bo na polju vse zgorelo bo uničeno zaradi vročine, suše; ekspr. zgoreti od napora izčrpati se, oslabeti; ekspr. od sramu bi najraje zgorel zelo me je sram; tako je vroče, da bom zgorel zelo mi je vroče
zgorévati -am nedov. (ẹ́) 
  1. 1. izginjati, uničevati se v ognju, plamenu: les zgoreva; brezdimno, počasi zgorevati / zgorevati v ognju
  2. 2. s tem izginjanjem, uničevanjem dajati energijo: bencin, gorivo, plin zgoreva
    // razkrajati, razgrajevati se in pri tem dajati energijo: hrana, ki zgoreva v telesu, daje moč in toploto
  3. 3. ekspr., v zvezi z v, za izčrpavati se zaradi velike prizadevnosti, vneme: zgorevati za svoje ideje; zgorevati v skrbi za otroke / zgorevati v ljubezni
zràk zráka m (ȁ á) 
  1. 1. zmes plinov, vodne pare in trdnih delcev, ki sestavlja ozračje: ali je tudi na drugih planetih zrak; plast zraka okrog zemlje
  2. 2. ta zmes, ki obdaja zemeljsko površino: zrak se dviga navzgor; zrak migota, ekspr. trepeta od vročine; mrzel, redek, suh, vlažen, vroč zrak; z dimom, vlago nasičen zrak; zrak nad vzhodno Evropo se je ohladil; zrak v industrijskih predelih je zelo onesnažen; gibanje, kroženje zraka; gostota, temperatura, tlak zraka; plasti zraka; tok zraka / arktični, celinski, polarni, tropski zrak; morski, planinski zrak
  3. 3. ta zmes, ki jo dihajo živa bitja: ves zasopel lovi zrak; vdihniti, globoko zajeti zrak; zadržati zrak v pljučih; življenje brez zraka ni mogoče
  4. 4. ta zmes, ki napolnjuje kak zaprt prostor, napravo: izpustiti zrak iz balona; izsesati zrak; vlažiti zrak v sobi; v prostoru je dober, izrabljen, ekspr. obupen zrak; dovod zraka
  5. 5. s to zmesjo napolnjen prostor nad zemeljsko površino: puščica je švistnila skozi zrak; ustreliti v zrak; ptice so krožile po zraku / napad iz zraka; pogled, posnetek iz zraka; imeti vojaško premoč v zraku
    // s to zmesjo napolnjen prostor okoli česa, nad tlemi: košarkar je skočil v zrak in vrgel žogo v koš; s svežnjem papirja maha po zraku; pes je kost ujel v zraku / s prsti nekaj piše v zrak / gole veje dreves štrlijo v zrak
  6. 6. v prislovni rabi, s predlogom izraža prostor zunaj stavbe, v naravi: iti malo na zrak; igrati se na zraku; na zraku sušiti kože, les; sprehajati se po svežem zraku
    ●     redko zapri okno, zrak v sobi se je že premenjal soba se je že prezračila; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; ekspr. pomenil mu je toliko kot zrak nič; ekspr. po petih letih zapora spet diha svoboden zrak je svoboden, na prostosti; ekspr. od zraka se ne da živeti brez sredstev, dohodkov; žarg., lov. tudi izkušen lovec včasih naredi luknjo v zrak pri streljanju na divjačino zgreši; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; ekspr. pognati, poslati, spustiti bunker, most, hišo v zrak razstreliti; ekspr. vsak dan spusti dvajset cigaret v zrak pokadi; slabš. ves dan zija v zrak postopa; je brez dela; ekspr. hiti, da vse frči po zraku zelo; ekspr. to je v zraku na neki ne popolnoma jasen, otipljiv način obstaja; se bo verjetno zgodilo; ekspr. vprašanje je obviselo v zraku nihče ni odgovoril nanj; viseti v zraku ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; ekspr. trditve visijo v zraku so neprepričljive, neutemeljene
    ♦     fiz. komprimirani zrak; med. residualni zrak ki ostane v dihalih po maksimalnem izdihu; meteor. nasičeni zrak ki vsebuje glede na temperaturo najvišjo mogočo količino vodne pare; suhi ki ima razmeroma nizko, vlažni zrak ki ima razmeroma visoko relativno vlago; navpično, vodoravno gibanje zraka; jedro hladnega zraka; prodor hladnega zraka; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku
žgáti žgèm nedov., žgál (á ȅ) 
  1. 1. delati, povzročati, da kaj gori: žgati drva, veje / žgati ogenj kuriti
    // imeti kaj na ognju, žerjavici, da tli in oddaja dim, vonj: žgati brinove jagode, kadilo
  2. 2. delovati na kaj z veliko vročino: žgati apnenec, les; žgati kavo pražiti
    // sonce je žgalo platneno streho močno segrevalo
    ♦     metal. žgati rudo segrevati jo, da se odstrani iz spojin kemično vezana voda, razpadejo karbonati
    // s tem pridobivati: v teh gozdovih so žgali oglje / žgati kope / žgati apno
  3. 3. z močnim segrevanjem delati odpornejše, trdnejše: žgati konice kolov; žgati opeko, posodo iz gline
  4. 4. povzročati bolečino z zelo vročimi, žarečimi predmeti: žgali so ga z iglami, cigaretnimi ogorki / med zasliševanjem so ji žgali podplate
  5. 5. povzročati občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih, žarečih predmetov: to mazilo žge; žganje žge v grlu / svetloba je žgala v oči / rana jo je začela žgati / ekspr. žeja jih žge
    // ekspr. povzročati hude duševne bolečine: krivica, ljubosumje žge; njegov pogled mi je žgal dušo; žaljive besede so ga žgale v srcu; brezoseb. v prsih me žge; ta sramota ga je žgala kot žerjavica / žge ga želja, da bi videl čim več sveta; pohlep jo je žgal
  6. 6. nepreh. zelo pripekati: sonce žge že ves teden / ekspr. že dalj časa žge huda vročina je zelo vroče
  7. 7. sežigati: žgati drva, bukove trske; žgati stara pisma
  8. 8. star. imeti prižgano: pri njih cele noči žgejo luč; sedela sta na peči in žgala svečo
    ●     star. žgati tobak kaditi; star. žgati žganje kuhati; pog. žgati po sovražniku streljati
žílav -a -o prid. (í) 
  1. 1. ki ima izrazite, izstopajoče žile: žilave noge, roke / žilav vrat kitast
    // ki ima žile: žilava kamnina / žilavo meso polno trdega tkiva, kit
  2. 2. ki se težko lomi, drobi: žilav les; žilav material; žilava trava
  3. 3. suh, z močno razvitimi kitami: žilav konj; visok, žilav moški
  4. 4. ekspr. vzdržljiv, odporen: to je žilav rod; opomogel si bo, saj je žilav / on je žilave narave
    // zelo vztrajen, nepopustljiv: pridobiti si neodvisnost z žilavim bojem; žilavo prizadevanje za napredek / žilava volja do življenja
angléški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Angleže ali Anglijo: angleški jezik; angleška literatura / angleški film; angleški utežni sistem; pokrajino je zasedla angleško-ameriška armada / angleški valček počasen ples v tričetrtinskem taktu; v nekaterih podjetjih so uvedli angleško soboto dela prosto soboto; angleška trava nizka, gosto rastoča trava za gojene trate; angleško stranišče stranišče na izplakovanje s tekočo vodo
♦ adm. angleška oblika poslovnih pisem oblika, pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba; fiz. angleški palec ali angleška cola dolžinska mera, 2,54 cm; gastr. angleški zajtrk zajtrk z mesno ali jajčno jedjo in toplo pijačo; les. angleški predal predal z nižjo sprednjo stranico; med. angleška bolezen rahitis; muz. angleški rog altovska oboa; vet. angleški konj križanec angleškega polnokrvnega konja z lahkim konjem katerekoli pasme; vrtn. angleški park park, urejen tako, da ohranja naravni videz pokrajine
beljáva -e ž (ȃ) les. svetlejši les na obodu debla: lubadarji se razvijajo pod lubjem in v beljavi
beljávec -vca m (ȃ) les. les z neizrazito črnjavo
bleščíca -e ž (í) nav. mn. svetleča se okrasna kovinska ploščica: pošiti ovratnik z bleščicami; večerna obleka z zlatimi bleščicami / pustni kostum, posut z bleščico; pren. enoličnost pesmi poživljajo artistične bleščice
// bleščeč drobec: ledene bleščice / svetloba se je v tisočerih bleščicah razpršila po reki
♦ les. deska, žagana pravokotno na letnice
bóčnica -e ž (ọ̑) redko stranska deska, stena predmeta: ladjedelec veže bočnice; posteljna bočnica stranica
♦ anat. parna kost medenice; kolčnica; les. deska, dobljena, izrezana z bočne strani hloda
bordonál -a m (ȃ) les. na kvadratni prerez tesan ali žagan les za ladjedelništvo
brázdar -ja m (ȃ) les. skobljič za ročno vrezovanje brazd v les
brazílski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Brazilce ali Brazilijo: brazilska obala; brazilska vlada / brazilski les; prava brazilska kava
bražíljka -e ž (ȋ) 
  1. 1. bot. listnato drevo, ki raste v Braziliji in daje dragocen les, Caesalpinia brasiliensis: deblo bražiljke
  2. 2. rdeče barvilo iz lesa tega drevesa: pirhi so bili pobarvani z bražiljko
bukovína in búkovina -e ž (í; ú) 
  1. 1. bukov les: parjena, surova bukovina; toporišče iz bukovine
  2. 2. redko bukov gozd: hrib je porasel z bukovino
  3. 3. nar. zahodno grobo blago: hlače iz bukovine
celulózen -zna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na celulozo: celulozna industrija / celulozna vlakna / celulozni les
♦ tekst. umetno celulozno predivo
cilíndričen -čna -o prid. (í) ki ima obliko cilindra, valja: cilindrična posoda / cilindrična ključavnica ključavnica, ki se odpira s ploščatim, po eni strani nazobčanim ključem
♦ geom. cilindrična ploskev ploskev, ki jo tvorijo vzporedne premice skozi vse točke določene krivulje; valjasta ploskev; les. cilindrična žaga žaga v obliki cilindra, ki je nazobčan; med. cilindrična leča leča za astigmatično oko; tisk. cilindrični stroj stroj z valjastim tiskalom
cirkuláren -rna -o prid. (ȃ) ki cirkulira, kroži, krožen: pošiljati svojim strankam cirkularna pisma
♦ les. cirkularna žaga stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo; krožna žaga
čepíti čépim in čépiti -im nedov. (ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. mašiti s čepi: čepiti sode / čepiti steklenice
  2. 2. les. sestavljati, povezovati lesene dele s čepi: tesarji čepijo tramovje
čéšnjev -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na češnjo: češnjev cvet; češnjeva koščica; češnjevo drevo / češnjev les / češnjev sok, zavitek; češnjevo vino, žganje / knjiž. češnjeva usta živo rdeča
♦ zool. češnjeva muha žuželka, ki povzroča črvivost češenj, Rhagoletis cerasi
črnjávec -vca m (ȃ) les. les z izrazito črnjavo
črtálnik -a [tudi u̯n] m (ȃ) 
  1. 1. nekdaj svinčniku podobna priprava za pisanje na tablico: pisati s črtalnikom
  2. 2. les. orodje za začrtavanje risov pri obdelavi lesa
dáščiti -im, in daščíti in dáščiti -im nedov. (á ȃ; ī á ā) les. cepiti les v skodle
debelínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na debelino: debelinski prirastek lesa; debelinska rast rast v debelino
♦ gozd. debelinski razred drevja; debelinsko šestilo šestilo za merjenje premera debel; les. debelinski skobeljnik stroj za skobljanje lesa na zaželeno debelino
defibrírati -am nedov. in dov. (ȋ) les. drobiti les v vlakna
furnírski -a -o prid. (í) nanašajoč se na furnir: furnirski izdelki
♦ les. furnirski nož stroj za izdelovanje furnirja
gomíliti -im nedov. (í ȋ) ekspr. kopičiti, množiti: vse življenje je gomilil kapital; dokazno gradivo se mu gomili v predalu / gomiliti les / otroci so se gomilili v svojem kotu stiskali, gnetli
híšen -šna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na hišo: hišni prag, vogel / hišni gospodar, lastnik / hišna dela; manjša hišna popravila / hišna centralna kurjava / povabili so vse hišne prijatelje / hišni pes pes, ki se goji v stanovanju, zlasti za družbo, zabavo; hišni red pravila o pravicah in dolžnostih stanovalcev, navadno v večstanovanjski hiši; hišni svet izmed stanovalcev izvoljen samoupravni organ; hišni telefon; hišni zdravnik; hišna goba rastlina zajedavka, ki uničuje vlažen vgrajen les; hišna pomočnica gospodinjska pomočnica; hišna številka; hišno ime ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; hišna vrata glavna, vhodna vrata hiše, zgradbe
● iron. v stanovanju je našel hišnega prijatelja ženinega ljubimca; ekspr. v razpredelnico je napisal same hišne številke izmišljene, neprave
♦ zool. hišni pajek pajek, ki prede lijakaste mreže po kotih, Tagenaria domestica; hišna miš
hójev -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na hoja2: hojev med / hojev gozd, les jelov
hrastína -e ž (í) redko  
  1. 1. hrastov gozd: smrečje in hrastina
  2. 2. hrastov les: deske iz hrastine
hrastovína in hrástovina -e ž (í; á) 
  1. 1. hrastov les: tesana, žagana hrastovina; pohištvo iz hrastovine
  2. 2. redko hrastov gozd: zašel je v hrastovini
ivérje tudi íverje -a s (ẹ̑; ȋ) več iveri: polno iverja in suhljadi je ležalo po tleh
♦ les. drobni deli lesa določenih mer in oblik
izrezoválka -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) 
  1. 1. ženska oblika od izrezovalec: izrezovalka papirja
  2. 2. les. žaga za izrezovanje
izsušíti -ím dov., izsúšil (ī í) odstraniti vlago, vodo iz česa: sonce je izsušilo travo / izsušiti barje, močvirje; zemljišče so izsušili in tako pridobili obdelovalno zemljo
● ekspr. dolga hoja po soncu jih je popolnoma izsušila povzročila, da so postali zelo žejni
járem -rma m (á) 
  1. 1. lesena vprežna priprava, ki se da živali na vrat, navadno za par živali: jarem tišči, žuli; natakniti volu jarem na vrat; sneti jarem; vpreči žival v jarem; trpi kot žival v jarmu / ekspr. junca sta godna za jarem vožnjo
  2. 2. ekspr., navadno s prilastkom nasilna oblast, gospostvo: otresti, znebiti se kolonialnega, tujega jarma; rešiti se turškega jarma; živeti pod jarmom / z oslabljenim pomenom tega leta je padel z njih jarem suženjstva, tlačanstva
    // kar omejuje, utesnjuje prostost: pustil je službo, ker se ni mogel navaditi jarma / jarem dolžnosti
    // v zvezi zakonski jarem zakonski stan, zakon: siliti v zakonski jarem / skok iz zakonskega jarma zakonska nezvestoba
  3. 3. v nekaterih deželah drog za prenašanje bremen: prenašati tovore na jarmih čez ramena; jarem iz bambusa
  4. 4. teh. kratek, močen (prečni) nosilec: vpeti zvon v jarem; jarem pri stiskalnici
  5. 5. les. gibljivi del jarmenika, v katerega se vpenjajo listi: razporeditev listov v jarmu
    // oglat okvir pri ročni žagi: žaga z jarmom
    ●     ekspr. dolarski kapital je vpregel Indijance v svoj jarem jih podredil svojim zakonitostim, koristim; star. kupiti dva jarma volov para
    ♦     agr. čelni jarem vprežna priprava, ki se da živali na čelo; dvojni ali parni jarem za par živali; enojni ali samski jarem za eno žival; avt. jarem del krmilne naprave, ki omogoča pravilno usmerjanje koles; elektr. jarem feromagnetni del magnetnega kroga, ki je brez navitja; navt. krmilni jarem polkrožna deščica, nataknjena na krmilo
jarmeníca -e ž (í) 
  1. 1. nar. obroč, zanka na jarmu za oje; gož: zvijati jarmenice iz gabrovine
  2. 2. les. ročna žaga z jarmom; jarmovka
jármovka -e ž (á) 
  1. 1. nar. dolenjsko obroč, zanka na jarmu za oje; gož: vtakniti oje v jarmovko
  2. 2. les. ročna žaga z jarmom: jarmovke in ločne žage
  3. 3. nav. mn., bot. alge, pri katerih se med celicama dveh osebkov naredi začasna vez zaradi oploditve, Conjugatophyceae
jávor -a in -ja m (á) gozdno drevo s širokimi, dolgopecljatimi listi in belim lesom: visoki javori; bukve in javori / pog. miza iz javora javorovega lesa
♦ bot. beli javor s peterokrpimi, neenakomerno nazobčanimi listi, Acer pseudoplatanus; ostrolistni javor s peterokrpimi listi, ki imajo listne zobce podaljšane v dolge konice, Acer platanoides; trokrpi javor s trokrpimi, celorobimi listi, Acer monspessulanum; les. tičji javor furnir iz javorovega lesa z vzorcem, podobnim ptičjim očem ali ikram
jedrovína -e ž (í) les. les iz jedra: plohi iz jedrovine
jelševína in jélševina -e [u̯š] ž (í; ẹ́) 
  1. 1. jelšev les: uporaba krhke jelševine
  2. 2. redko jelševo drevje, grmovje: ob bregu je rasla visoka jelševina
jerálnik -a m (ȃ) les. orodje, s katerim se les prižaguje, žaga poševno na vzdolžno os: žagati ob jeralniku
kamnovŕt tudi kamenovŕt -a m (ȓ) zool.  
  1. 1. majhna morska školjka z belo lupino, ki si zvrta rov v kamen, Saxicava rugosa: rovi kamnovrtov
  2. 2. podolgovata morska školjka z lupinama brez sklepov, ki si zvrta rov v kamen ali les; zavrtač
kazeín -a m (ȋ) biol., kem. sestavljena, v vodi netopna beljakovina: kazein koagulira
// agr. snov, ki se izloča pri kisanju mleka, sirnina: proizvodnja kazeina
♦ teh. močno, netopno lepilo, zlasti za les
kianizíranje -a s (ȋ) les. postopek, pri katerem se les prepoji z živosrebrovim kloridom, da se mu poveča trajnost
kôpa -e ž (ó) 
  1. 1. velik kup, zložen navadno zaradi sušenja
    1. a) žita: kopa se je podrla; na njivi so stale kope pšenice / spravljati, zlagati v kopo / kope sena kopice
      // na voz so naložili celo kopo žita
    2. b) desk, lesa: delati kope / desk je še pet lepih kop / na gradbišču je bila kopa opeke kup
  2. 2. v obliki polkrogle zložen, z zemljo obdan les, določen za delanje oglja: kopa se kadi; drva za kopo / kopo kuhati, žgati / oglarska kopa
    ♦     gozd. bokati (kopo)
  3. 3. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: ima celo kopo dokazov; izrekel je kopo laži / ostala je sama s kopo otrok
  4. 4. nar. skupina šestdeset snopov (žita): pridelali so petdeset kop pšenice
kosmáč -a m (á) 
  1. 1. trajno zimsko jabolko s hrapavo lupino, navadno rjavkaste barve: za zimo se je preskrbel z bobovci in kosmači / na vrtu ima kosmače
    ♦     agr. boskopski kosmač zimsko jabolko s hrapavo lupino rjaste barve
  2. 2. kosmata žival, navadno medved; kosmatinec: iz gozda se prikaže kosmač
  3. 3. les. skobljič z zaokroženim rezilom za grobo skobljanje: uporabljati kosmač
kozlíček -čka m (ȋ) manjšalnica od kozlič: kozice, telički in kozlički; skače kot kozliček
♦ zool. hišni kozliček hrošč z dolgimi tipalkami, katerega ličinka uničuje obdelan les, Hylotrupes bajulus; veliki hrastov kozliček velik hrošč, katerega ličinka dela v hrastovem lesu dolge rove, Cerambyx cerdo
króžen -žna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na krog ali kroženje: krožni izsek, lok; prehajati iz krožne oblike v spiralo / krožna cesta; krožna planinska pot / stavba ima krožni hodnik; krožni trdnjavski zid / krožno dirkališče, tekališče / satelit je opravil krožno pot okoli zemlje
♦ anat. krožna mišica mišica, ki zapira in odpira odprtino; ekon. krožno gibanje denarja; fiz. krožno gibanje gibanje po krožnici; krožno valovanje valovanje, ki se v ravnini širi enakomerno na vse strani; les. krožna žaga stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo; strojn. krožno hlajenje hlajenje stroja s sklenjenim tokom zraka ali vode; šport. krožni obrat obrat okrog dolžinske osi pri metanju diska, kladiva; krožna (kolesarska) dirka dirka po krožni progi; tur. krožno potovanje potovanje, pri katerem se na izhodišče ne vrača po isti poti
laméla -e ž (ẹ̑) tanka, navadno podolgovata ploščica: tovarna izdeluje kovinske trakove, lamele, debelo pločevino; lamela ploščate baterije; lamele žaluzij
♦ anat. lamela tanka plast kostnega tkiva okrog kostnega kanalčka, platica; bot. središčna lamela prvotni, zunanji del celične membrane; elektr. (komutatorska) lamela; les. lamela parketna deščica, debela 6 do 10 mm; tekst. lamela tanka, podolgovata ploščica iz pločevine, nataknjena na osnovni niti, da ustavi tkalski stroj, če se nit pretrga
lésar -ja m (ẹ̑) 
  1. 1. knjiž. kdor je zaposlen v lesni gospodarski dejavnosti: gozdarji in lesarji
  2. 2. zool. hrošč, katerega ličinka uničuje les listavcev ali iglavcev, Xyloterus
lesenéti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. spreminjati se v les: stebla lesenijo
  2. 2. ekspr. postajati negiben, tog: čutil je, da mu noge lesenijo
leskovína in léskovina -e ž (í; ẹ́) 
  1. 1. leskov les: izdelek iz leskovine
  2. 2. leskovo grmovje: leskovina je že zelena; leskovina na gmajni / vojaki so pokrili topove z leskovino leskovimi vejami
lesnína -e ž (ī) 
  1. 1. lesna snov, les: ličinke uničujejo lesnino
  2. 2. izdelki iz lesa: trgovina z lesnino
lesomérec -rca m (ẹ̑) les. delavec, ki meri les
lesovínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na lesovino: lesovinska masa
♦ les. lesovinska plošča plošča, narejena pod pritiskom iz lesnih vlaken in fenolnih smol, lepil; vlaknena plošča
létev -tve in létva -e ž (ẹ̄) podolgovat kos lesa ali kovine, navadno pravokotnega prereza: odtrgati letev; kovinska, lesena, smrekova letev; okrasna letev; skladovnica letev; ogrodje, police, zaboj iz letev / obzidne letve; pribijati (strešne) letve / plot iz letev iz lat
♦ les. letev do šest centimetrov širok in do štiri centimetre debel kos žaganega lesa pravokotnega prereza; strojn. zobata letev jeklena letev, katere izrezi se ujemajo z zobmi zobnika; šport. pri skoku v višino dotakniti se letve
létvica -e ž (ẹ̄) manjšalnica od letev: pritrditi letvico; žagati letvice; otroška stajica iz letvic / zakriti rob poda z letvico
♦ les. utorna letvica
limbovína tudi límbovina -e ž (í; ī) les. les cemprina: stene, obite z limbovino
lóčen1 -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na lok: tu se začne ločna krivina; ločna oblika
♦ grad. ločni most most, katerega glavni nosilni element je lok; ločni nosilec nosilec v obliki loka; ločna konstrukcija mostu; les. ločna žaga ročna žaga z ogrodjem v obliki loka; mat. ločna stopinja enota za merjenje dolžine loka, tristošestdeseti del krožnice
lúbje -a s (ú) 
  1. 1. plast živega in odmrlega tkiva, ki obdaja les rastlin: zajci glodajo lubje mladih dreves; lupiti lubje; vrezati črke v lubje; gladko, razpokano lubje; škodljivci v lubju / brezovo, hrastovo, smrekovo lubje
  2. 2. nar. zahodno krovni listi koruznega storža: obtrgovati lubje / blazina, napolnjena s koruznim lubjem ličkanjem
lúknjarica -e ž (ȗ) 
  1. 1. les. žaga z ozkim, v konico prehajajočim listom za izžagovanje lukenj: luknjarica in čepnica
  2. 2. mn., obrt. škarje z ukrivljenim rezilom za izrezovanje lukenj v pločevino
lupílen -lna -o prid. (ȋ) s katerim se lupi: lupilni nož; lupilni stroj za krompir
♦ les. lupilni stroj stroj za izdelovanje furnirja
luščílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na luščenje: luščilna priprava
♦ les. luščilni stroj stroj za izdelovanje furnirja
maróga1 -e ž (ọ́) lisa, navadno temnejša: na steni so se delale maroge; bela mačka z rumenimi in rjavimi marogami / hrbet je bil poln marog od udarcev
● star. sončne maroge sončne pege
// zastar. napaka, madež: svoje dolžnosti je opravljal redno in brez vsake maroge; baharija je huda maroga tega človeka
♦ les. furnir z marogami z nenavadno obarvanimi ali oblikovanimi mesti; med. mrtvaška maroga mrliška lisa
mínijast -a -o prid. (í) po barvi podoben miniju: minijasta barva las
móder1 -dra -o prid. (ọ́) ki je take barve kot plavica, jasno nebo: moder cvet; tam prevladujejo modri toni; modro morje, nebo; oči ima modre; nebo je postalo črno modro; svetlo modra obleka; temno zelenkasto moder suknjič; moder kot nebo; belo-modro-rdeča zastava slovenska zastava
// modre podplutbe, ustnice; otrok je bil moder od vpitja; ekspr. ves moder od zavisti / koncert za modri abonma abonma z vstopnicami modre barve
● publ. modri vlak specialni vlak za najvišjega državnega funkcionarja; publ. modre čelade vojaška formacija Organizacije združenih narodov, ki jo sestavlja vojaštvo različnih držav; modra galica vodna raztopina bakrovega sulfata s kristalno vodo, uporabljana zlasti za zatiranje rastlinskih bolezni; ekspr. v njem se pretaka modra kri je plemiškega rodu; žarg. vozila z modro lučjo vozila s prednostjo; zastar. dobil je modro polo bil je upokojen, upokojili so ga
♦ agr. modra frankinja trta z velikimi, modrimi grozdi; kakovostno rdeče vino iz grozdja te trte; avt. modra cona prostor, kjer je parkiranje časovno omejeno; bot. modri glavač trajnica s trnato nazobčanimi listi in modrimi cveti, Echinops ritro; modri glavinec rastlina s celorobimi listi in modrimi cveti v koških, Centaurea cyanus; fot. modra kopija kopija, zlasti načrtov, kjer so bele črte na modrem ozadju ali modre črte na belem ozadju; gastr. modro kuhanje rib kuhanje rib v okisani vodi, pri katerem ribja sluz na koži pomodri; geol. modro blato morska usedlina iz večjih globin; kem. modra galica bakrov sulfat s kristalno vodo; les. modra pegavost začetna faza razkroja lesa, zlasti borovine; navt. ladja si je pridobila modri trak priznanje za najhitrejšo vožnjo čez Atlantski ocean; vet. modri dunajčan srednje velik kunec modre barve, ki se goji zaradi mesa in krzna; zool. modro sitce metulj, katerega bela krila imajo številne majhne kovinsko modre pegice, Zeuzera pyrina
morál -a m (ȃ) les. žagan les s kvadratnim prerezom
mostóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na most: mostovna popravljalnica / mostovni les / mostovni čoln ponton
mrázen -zna -o prid. (ā) redko mrzel, hladen: mrazni dnevi; dan je bil jasen in mrazen; mrazno vreme
♦ les. mrazna razpoka pravokotno na letnice ležeča razpoka na debelejšem delu debla, nastala zaradi nizkih temperatur; teh. mrazna pipa pipa za iztok vode iz cevja
nagníti -gníjem dov. (í ī) navadno kot deležnik na -l  
  1. 1. postati nekoliko gnil: sadje je že nagnilo
  2. 2. ekspr. postati nekoliko pokvarjen, malovreden, slab: moralno si nagnil
narezljáti -ám dov. (á ȃ) z rezljanjem narediti, izoblikovati: prodajala sta, kar sta čez zimo narezljala — cokle, kuhalnice, sklede
// narediti majhne, goste zareze: narezljati papir za okras
natovárjati -am nedov. (á) spravljati tovor, blago na prevozno sredstvo: natovarjati opeko, pesek / natovarjali so mule in konje / ladja že natovarja les
nèobéljen -a -o prid. (ȅ-ẹ́) ki ni obeljen: neobeljeno platno / neobeljen les; neobeljene vrbove šibe
nihálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na nihalo ali nihanje: nihalno število / nihalna ura; nihalna vrata vrata, ki se odpirajo navzven in navznoter; nihalna žičnica žičnica, pri kateri se vlečna vrv pri eni vožnji premika naprej, pri drugi nazaj
♦ les. nihalna krožna žaga krožna žaga z rezilno ploščo, vpeto v nihajoč okvir; mont. nihalni oder železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu; teh. nihalni ležaj ležaj, ki dopušča majhen nagib med osjo nepremičnega dela in osjo tečaja ali gredi
obelíti1 in obéliti -im dov. (ī ẹ́) 
  1. 1. narediti kaj bolj belo ali razbarvati: obeliti perilo, platno; obeliti rjuhe na soncu / obeliti lase
    ♦     agr. obeliti endivijo s povezovanjem listov posamezne rastline povzročiti, da postanejo ti belo rumene barve
  2. 2. odstraniti lubje: obeliti smreke; z nožem obeliti palico
  3. 3. nar. vzhodno pobeliti: obeliti hišo
oblíca -e ž (í) 
  1. 1. v zvezi krompir v oblicah kuhan neolupljen krompir: jesti krompir v oblicah
    // nar. zahodno, v zvezi repa v oblicah kuhana neolupljena repa: v kotlu se je kuhala repa v oblicah
    // zastar. krompirjev olupek: med oblicami je našel še nekaj krompirjev
  2. 2. geol. v tekoči vodi obrušen, okrogel kamen: z oblicami tlakovana tla / rečne oblice
  3. 3. les. na eni strani raven, na drugi neobdelan kos lesa iz podolžno razžaganega debla: smrekove oblice; plot iz oblic in navpičnih kolov
    // okroglo, nerazcepljeno poleno; okroglica: naložil je še nekaj oblic, da ogenj ne bi ugasnil
obróčnica -e ž (ọ̑) knjiž., redko krinolina: ženska v obročnici
♦ bot. (navadna) obročnica rastlina z jajčastimi listi in svetlo vijoličastimi dišečimi cveti v grozdastem socvetju, Adenophora liliifolia; les. obročnica palica, veja za obročne vitre
obtesáti -téšem dov., obtêši obtešíte; obtêsal (á ẹ́) s tesanjem obdelati: obtesati deblo; robove poševno obtesati / ekspr. kamniti blok je treba še obtesati
♦ les. s tesanjem spremeniti hlod v bruno
// pog. vzgojiti, prevzgojiti: v nekaj mesecih so ga obtesali; nikakor se ni pustil obtesati
obtesávati -am nedov. (ȃ) s tesanjem obdelovati: obtesavati deblo / spretno je obtesaval les
ócet ócta m (ọ̄) star. kis: dati ocet na solato; olje in ocet / sadni, vinski ocet
♦ kem. ocet raztopina ocetne kisline; les. surovi lesni ocet polizdelek pri suhi destilaciji lesa
očêliti -im in očelíti očélim dov. (é; ī ẹ́) les. prižagati les pravokotno na vzdolžno os: očeliti hlode
odkládati -am nedov. (ȃ) raba peša odlagati: počasi je odkladal suknjič in se plašno oziral okrog / odkladati les na določena mesta; pesek so odkladali na robu cestišča / dolgo je odkladal odgovor; odkladati potovanje
odležáti -ím dov. (á í) 
  1. 1. prebiti, preživeti v ležečem položaju: kak teden sem odležal v bolnici, potem so me poslali domov
  2. 2. ostati v določenem položaju za pridobitev potrebnih lastnosti: hrastove deske morajo odležati najmanj leto dni; vino mora nekaj časa odležati
    ●     odležati gripo leže preboleti
odrítek -tka m (ȋ) 
  1. 1. les. hlod iz spodnjega, najdebelejšega dela debla; koreničnik: obdelati odritek
  2. 2. nar. tolminsko kdor je kje nezaželen, odveč: če je hotel tudi on kaj reči, so ga zmerjali z odritkom / kot nagovor kaj pa delaš tukaj, odritek
ognjílo -a s (í) star. priprava, navadno jeklena, s katero se tolče, drgne po kresilu; kresalo: kremen in ognjilo
● star. vrniti šilo za ognjilo milo za drago
♦ les. gladka jeklena palica z ročajem za ostrenje strgulje
olesenéti -ím dov. (ẹ́ í) 
  1. 1. spremeniti se v les: rastlina, steblo oleseni
  2. 2. ekspr. postati negiben, tog: noge so mu olesenele od mraza / pred gospodarjem je kar olesenel
oréhov -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na oreh: orehovi listi; orehova veja / orehova lupina; okusna orehova jedrca / orehov liker; orehovi rogljiči, štruklji; orehove palačinke; orehova potica; orehovo pecivo / orehov furnir; orehov les / orehova omara / obleka orehove barve
♦ gastr. orehov kipnik kipnik z orehi
ôsa -e stil. -é ž (ó) čebeli podobna žuželka s tankim rumenkastim telesom: ose brenčijo, letajo; osa piči; roj os se je usul za njim; skočil je pokonci, kot bi ga osa pičila zelo hitro; ženske so se zagnale vanj kot ose jezno, razdraženo; hud, siten, razdražen kot osa; bila je preščipnjena kakor osa zelo stisnjena v pasu
♦ zool. lesne ose žuželke, katerih ličinke vrtajo rove globoko v les iglavcev in listavcev, Siricidae
ožgáti ožgèm dov., ožgál (á ȅ) 
  1. 1. z ognjem povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: plamen je ožgal ostrešje / strela je ožgala drevo
    // poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: ajdo je ožgala slana; sonce je ožgalo posevke
  2. 2. ekspr. opeči: sonce ga je pošteno ožgalo
  3. 3. odžgati: ožgati barvo z vrat
    ●     ekspr. ožgal ga je z jeznim pogledom na hitro ga je jezno pogledal; ekspr. konja je z vso silo ožgal z bičem udaril
    ♦     agr. ožgati prašiča osmoditi
palíti in páliti -im, in páliti -im nedov. (ī á; á) star. žgati: sonce pali vedno močneje / njen pogled ga pali / paliti vejevje sežigati
// vso noč so palili luč
● star. paliti toporišče nad plamenom obžigati; star. z mušketo je palil na razbojnike streljal
pálmov -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na palmo: palmov list; palmove veje / palmov drevored, gaj / palmov les
● v rokah je držal palmovo vejico kot simbol zmage
♦ agr. palmovo olje olje iz rdečih plodov oljne palme
panjíček -čka m (ȋ) manjšalnica od panj: dati čebele v panjiček / vreči panjiček na ogenj / les so narezali na osem centimetrov dolge panjičke
páranje -a s (ȃ) glagolnik od parati: zamudno paranje obleke / paranje trebuha
♦ agr. paranje lubja delanje zarez vzdolž debla; les. paranje lesa razžagovanje
pázduha -e ž (ȃ) vbočeno mesto pod ramenskim sklepom: umiti pazduhe; desna, leva pazduha; prepotene pazduhe / meriti temperaturo pod pazduho
// s predlogom predel med prsnim košem in nadlaktjo: izpod pazduhe je potegnil šop popisanih listov; stisniti dežnik pod pazduho / držati, prijeti koga pod pazduho za nadlaket, komolec
● nar. zahodno ta jih izpod pazduhe jemlje si izmišlja, se laže; star. vzel je noge pod pazduho začel je iti, teči
♦ bot. pazduha prostor med listnim pecljem in vejico; zalistje; gozd., les. pazduha zoba dno zareze med zobema pri žagi
pégavost -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost pegavega: pegavost obraza
♦ agr. listna pegavost bolezen rastline, pri kateri tkivo listov na nekaterih mestih odmira in izgublja naravno barvo; pegavost fižola, sadja; les. modra pegavost začetna faza razkroja lesa, zlasti borovine
plaménast -a -o prid. (ẹ́) podoben plamenu: plamenasta oblika; plamenasta razvrstitev kodrov na kipu / ekspr. cvet plamenaste barve
♦ les. plamenasta tekstura lesa tekstura lesa, ki ima v prerezu obliko plamenov; šol. plamenasta črta element pisane črke v obliki pokončne črte, ki se proti koncema zožuje
platíti -ím tudi plátiti -im nedov. (ī í; ā ȃ) knjiž. razkosavati, razsekovati: platiti zaklanega vola / platiti les cepiti, klati
počrnélost -i ž (ẹ́) 
  1. 1. agr. črna, temna obarvanost delov rastline, plodov zlasti zaradi nekaterih glivičnih bolezni, fizioloških sprememb: počrnelost krompirja; počrnelost listov
  2. 2. les. sprememba naravne barve: počrnelost lesa
pogoréti -ím dov., pogôrel (ẹ́ í) 
  1. 1. biti v požaru, ognju uničen: velik del gozda je pogorel; hiša je pogorela, hlev je pa ostal; ekspr. pogoreti do tal popolnoma
    // pog., ekspr. sosed je pogorel pogorela mu je hiša, gospodarsko poslopje; brezoseb. pogorelo jim je
    ●     ekspr. trikrat seliti, preseliti se je enkrat pogoreti ob selitvah se pohištvo zelo poškoduje, uniči
  2. 2. zgoreti do konca: vsa drva so pogorela; sveča je pogorela / ogenj v peči je pogorel ugasnil
  3. 3. ekspr. doživeti neuspeh: režiser je s svojo predstavo pogorel; pri volitvah so pogoreli; klavrno pogoreti; pogoreti na celi črti popolnoma, v celoti
    // načrt je pogorel ni bil uresničen, izpeljan; pri partiji šaha je spet pogorel bil premagan
  4. 4. star. prenehati žareti: zarja nad gorami je pogorela
pókati -am nedov. (ọ́ ọ̑) 
  1. 1. dajati kratke, močne glasove: goreča polena so pokala; suhe vejice so pokale pod nogami; brezoseb. v peči je pokalo / streli so pokali / puške so pokale streli iz pušk
    // povzročati kratke, močne glasove: pokati s prsti
    // s tankim prožnim predmetom zamahovati po zraku tako, da se slišijo poki: pokati z bičem
    // ekspr. streljati: lovci pokajo; pokati gamse; pokati na divjad; pokati s topovi
  2. 2. dobivati razpoke, špranje: deske pokajo; led je začel pokati; skale, šipe pokajo; ustnice pokajo zaradi vetra; zemlja poka od suše / šivi na hlačah že pokajo; pren., knjiž. stara zgradba tlačanstva je začela pokati
  3. 3. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: pokati od jeze, smeha, zavisti, zdravja
    ●     ekspr. bilo je mrzlo, da je drevje pokalo zelo, hudo; ekspr. tudi v tem delu dežele so začele pokati puške se je začela vstaja, oborožen spopad; ekspr. ob misli na to mu je pokalo srce mu je bilo zelo hudo; zastar. sedel je in pokal tobak iz kratke pipe kadil
polakírati -am dov. (ȋ) prekriti z lakom: polakirati parket; nohte si je polakirala z novim lakom
● pog., ekspr. samo čakal je, kdaj bi jo polakiral odšel, zbežal
pomočíti -móčim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. dati kaj v tekočino z namenom, da se ta prime nanj: pomočiti kruh v omako / gosje pero pomočiti v črnilnik / noge je do gležnjev pomočil v toplo vodo
  2. 2. (nekoliko) zmočiti: ko je nalival vino, je pomočil prt / pomočiti tla z vodo
  3. 3. knjiž. zmočiti s sečem: otrok je pomočil posteljo; pes je večkrat pomočil sobo
    ●     ekspr. svoj nož je nekajkrat pomočil v tujo kri nekaj ljudi je zabodel, ubil; ekspr. le pomočila je ustnice v vino vino je le pokusila
poravnálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na poravnava 2: poravnalni poskus, postopek / poravnalni narok; poravnalni svet družbeni organ, ki obravnava spore med občani, člani delovnih skupnosti ter med organizacijami in občani
♦ grad. poravnalna lata ravna deska, letev, ki se uporablja za izravnavo zidakov, ometa, tlaka; les. poravnalni skobeljnik skobeljni stroj za oblikovanje ravnih ploskev
postárati -am dov. (ȃ) narediti, da dobi kdo star, starejši videz: bolezen ga je zelo postarala; dolgi lasje žensko postarajo; skrbi so ga postarale / umetno postarati les
pošévnik -a m (ẹ̑) les. orodje, s katerim se les prižaguje, žaga poševno na vzdolžno os: žagati ob poševniku
♦ navt. poševen drog na prednjem delu premca; kosnik
pražíljka -e ž (ȋ) nar.  
  1. 1. listnato drevo, ki raste v Braziliji in daje dragocen les; bražiljka: deblo pražiljke
    // rdeče barvilo iz lesa tega drevesa: barvati pirhe s pražiljko
  2. 2. prijetno dišeča vrtna ali lončna rastlina; bazilika: vonj rožmarina in pražiljke
prebójen -jna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na preboj: prebojna moč krogle, samokresa / ta zid ni prebojen
● publ. reklama je dosegla prebojen uspeh zelo velik
♦ elektr. prebojna napetost napetost, potrebna, da nastane preboj med dvema prevodnikoma; prebojna trdnost lastnost dielektrika, da se upira preboju; prebojno razelektrenje; les. prebojna trdnost lesa; voj. prebojna krogla težja krogla z močnejšo jekleno konico
preparírati -am nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. pripravljati žival, rastlino ali njene dele za opazovanje, proučevanje oblike, notranje zgradbe: v naravoslovnem krožku so se učili preparirati metulje, žuželke in druge živali; sam je prepariral nekaj travniških rastlin za v šolo; znati preparirati ptiče
  2. 2. z določenim postopkom pripravljati, obdelovati kaj za uporabo: preparirati hmelj, tobak; pred uporabo kože preparirajo; preparirati papir
  3. 3. dov., ekspr. nagovoriti, pridobiti koga za kako dejavnost: končno so ga le preparirali, da je šel z njimi; ni ga lahko preparirati, da bi kaj naredil doma / s svojim poročanjem so javnost tako preparirali, da zaradi dogodkov ni bilo nobenih nemirov
    ♦     arheol. preparirati izkopanine s kemičnimi ali mehanskimi pripomočki dati izkopaninam prvotno obliko in jih obvarovati pred propadanjem; med. v laboratoriju preparirati srce, pljuča; šol. preparirati lekcijo ugotoviti in izpisati iz lekcije neznane besede, slovnične oblike zaradi (lažjega) prevajanja
preperéti -ím dov. (ẹ́ í) razpasti, razkrojiti se zaradi delovanja vlage, mraza, toplote: gnoj, listje preperi; tkanina je na soncu preperela; prst mora dobro prepereti
presušíti -ím dov., presúšil (ī í) 
  1. 1. popolnoma, v celoti posušiti: presušiti kruh; presušiti klobase; luže so se v vročini presušile; premaz se je že dobro presušil
    // po površini posušiti: preden spravijo krompir v klet, ga presušijo; na zraku se česen kmalu dovolj presuši; ustnice se na mrazu presušijo / prst se je dovolj presušila, da se da orati
  2. 2. ponovno posušiti: presušiti suho sadje, če se navzame vlage; presušiti vlažno seno, žito / poleti je na soncu presušila vso obleko
  3. 3. preveč posušiti: pazi, da perila ne presušiš; detelja se je presušila in se drobi
  4. 4. vet. nehati dajati mleko: krava je zaradi brejosti presušila
    // preh. narediti, da krava neha dajati mleko: presušiti kravo dva meseca pred otelitvijo
    ●     studenec je presušil presahnil; ekspr. presušiti gostilno popiti (skoraj) vso pijačo gostilne
    ♦     vrtn. presušiti rastlino namenoma je daljši čas ne zalivati
prevrtávati -am nedov. (ȃ) z vrtanjem delati luknje, odprtine: deske so prevrtavali s svedri / škodljivci prevrtavajo les
prežíljka -e ž (ȋ) nar.  
  1. 1. prijetno dišeča vrtna ali lončna rastlina; bazilika: vonj rožmarina in prežiljke
  2. 2. listnato drevo, ki raste v Braziliji in daje dragocen les; bražiljka: deblo prežiljke
    // rdeče barvilo iz lesa tega drevesa: pirhi so bili pobarvani s prežiljko
pričêliti -im in pričelíti -čélim dov. (é; ī ẹ́) les. prižagati les pravokotno na vzdolžno os ali prižagati ga na določeno dolžino: pričeliti hlode
prižagováti -újem nedov. (á ȗ) z žaganjem krajšati: prižagovati drogove
// z žaganjem oblikovati konec kakega predmeta: prižagovati les poševno na vzdolžno os
radiálen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. knjiž. podoben obliki žarkov, izhajajočih iz središča na vse strani; žarkast: radialna oblika česa / radialna mreža ulic in cest; radialna razporeditev krakov morske zvezde
  2. 2. les. ki gre iz središča ali skozi središče v smeri polmera: radialne razpoke v lesu / radialni prerez
  3. 3. teh. pravokoten na os: radialna smer / radialna obremenitev, sila / radialni ležaj ležaj za prestrezanje sil, ki delujejo pravokotno na gred
    ♦     avt. radialna guma guma z vgrajenim, mreži podobnim žičnatim pasom na tekalni ploskvi in mehko bočno stranjo, pasasta guma; biol. radialna simetrija simetrija, glede na umišljene črte, izhajajoče iz glavne osi živalskega telesa ali stebla, cveta rastline, zvezdasta somernost
rásten -tna -o prid. (ā) nanašajoč se na rast: ugodni rastni pogoji; rastni in starostni procesi / vsaka sadika naj ima primeren rastni prostor; dodajati hrani rastne snovi
♦ agr. rastni les poganjek, vejica z lesnimi ali listnimi brsti; biol. rastni hormoni hormoni, ki pospešujejo rast; bot. rastni vršiček embrionalne celice, ki omogočajo rast stebla; rastna doba čas, ko rastlina raste in se razvija; gozd. rastno drevo drevo, ki hitro raste v višino in debelino; vet. rastna žival žival, ki hitro raste, se debeli
rastílo -a s (í) nar., navadno v zvezi na rastilu izraža stanje, ko rastlina še raste, stoji: ni dobro ločil mlade pšenice na rastilu od rži; prodati travo na rastilu / prodati les na rastilu na panju
ravnotéžen -žna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ravnotežje: ravnotežna lega / ravnotežne spretnosti / imeti dober ravnotežni čut
♦ anat. ravnotežni kamenčki drobci anorganskih snovi v ravnotežnem organu; ravnotežni organ čutilo v notranjem ušesu za zaznavanje položaja glave; les. ravnotežna vlažnost lesa stanje lesa, da pri določeni temperaturi in določeni relativni vlažnosti zraka ne sprejema niti ne oddaja vlage; zool. ravnotežni mešiček mešiček na korenu tipalnice potočnega raka s čutnimi dlačicami in drobnimi peščenimi zrnci za vzdrževanje ravnotežja
razklejíti -ím tudi razkléjiti -im dov., razkléjil (ī í; ẹ̑) odstraniti lepljive, klejaste snovi iz česa: razklejiti kosti
♦ les. razklejiti spah odstraniti iz njega klej; tekst. razklejiti surovo svilo degumirati
razpóka -e ž (ọ̑) kar nastane na mestu, kjer se snov zaradi sile, pritiska prelomi, ni več strnjena: razpoka nastane, se širi, se veča; zadelati razpoko; ledeniške, skalne razpoke; navpična, prečna, vzdolžna razpoka; prelomna razpoka; razpoke v lesu, zidu; dolžina, globina razpoke; pren., ekspr. med sosedi, ki so prej živeli v slogi, je zazijala globoka razpoka
♦ les. mrazna razpoka pravokotno na letnice ležeča razpoka na debelejšem delu debla, nastala zaradi nizkih temperatur
razpókati -am dov. (ọ́ ọ̑) dobiti razpoke, špranje: deska, kamen, led razpoka; ob potresu so zidovi razpokali; koža razpoka zaradi vetra; prečno razpokati
razžréti -žrèm dov., razžŕl (ẹ́ ȅ) s kemičnim delovanjem povzročiti, da je kaj poškodovano; razjesti: kislina ji je razžrla kožo; rja, sol razžre kovine
// ekspr. povzročiti, da je kaj poškodovano sploh: rak mu je razžrl pljuča; vlaga je razžrla les
● ekspr. zavist ga bo razžrla zelo je zavisten
réz -a m (ẹ̑) 
  1. 1. pritisk, poteg z ostrim predmetom, rezilom: z enim rezom je odrezal palico / napraviti rez na trebuhu živali
    // kar s takim pritiskom, potegom nastane: rez pri debelejšem blagu obšijemo; premazati rez; odstranjevati žaganje iz reza; iz reza je pritekla kri; globok, plitev, raven rez / operacijski rez je še zmeraj boleč / steblo je na rezu rjavo; pren., ekspr. rez med preteklostjo in sedanjostjo
  2. 2. les. ploskev, ki nastane z rezanjem: na rezu so dobro vidni jedro in kolobarji / čelni rez nastal z rezanjem pravokotno na vzdolžno os debla
  3. 3. biol. košček tkiva, pripravljen za mikroskopiranje; rezina: obarvati, pripravljati reze
  4. 4. agr. rez ž: rez drevja / opravljati rez v vinogradu / dolžina reza
    ●     star. preizkusiti ostrino reza rezila
    ♦     film. ostri rez zaporedje dveh različnih posnetkov brez vmesne slikovne povezave; geom. zlati rez daljice točka na daljici, ki deli daljico na dva dela tako, da je razmerje med daljico in večjim delom enako razmerju med večjim in manjšim delom; med. carski ali cesarski rez operacija, pri kateri otroka izrežejo iz maternice; um. zlati rez sorazmerje med dvema količinama, pri katerem je razmerje med večjo in manjšo količino enako razmerju med večjo količino in celoto
risálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na risanje: risalni pribor; risalne potrebščine / risalne vaje / risalni blok sešitek risalnih listov ali kartonasta mapa zanje; risalni list list risalnega papirja določenega formata; risalni papir bel, dobro klejen papir za risanje, slikanje; risalni žebljiček kratek žebljiček s široko glavo zlasti za pritrjevanje papirja na les; risalna deska deska, na katero se pritrjuje, daje papir pri risanju; risalno pero pero za risanje zelo tankih črt s tušem
♦ geom. risalna ravnina ravnina, na katero se rišejo projekcije danih tvorb; obrt., tisk. risalna igla orodje v obliki paličice z zelo trdo konico za delanje raz v kovino; teh. risalna miza miza za tehnično risanje, pri kateri se da spreminjati naklonski kot risalne ploskve
rítina -e ž (ī) 
  1. 1. les. odebeljeni del debla nad panjem: sedel je na ritino podrtega drevesa in počival
  2. 2. agr. debelejši spodnji del snopa: snope so zlagali v krog z ritinami navzven
rítnik -a m (ȋ) 
  1. 1. anat. končni del črevesa: vnetje ritnika
  2. 2. les. hlod iz spodnjega, najdebelejšega dela debla; koreničnik: obdelati ritnik
  3. 3. nar. debelejši spodnji del snopa; ritina: snope so zložili z ritniki navzven
rjavênje -a s (é) glagolnik od rjaveti: rjavenje kože / zavarovati orodje pred rjavenjem; rjavenje karoserije / rjavenje listov in slaba rast
♦ agr. rjavenje glivična ali bakterijska bolezen, pri kateri deli rastlin porjavijo; rjavenje vina spreminjanje barve in okusa vina zaradi nepravilne predelave grozdja; oksidacija vina; les. rjavenje lesa spreminjanje naravne barve lesa zaradi delovanja svetlobe
robídnica -e ž (ȋ) jagoda robide: nabirati robidnice; bonbon v obliki robidnice; sok iz robidnic
// robida: zelo polne robidnice / z robidnicami obraščena stena z robidovjem
♦ les. dvoročna žaga s trikotnimi zobmi
robílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na robljenje: robilne priprave
♦ les. robilna žaga robilnik; teh. robilni stroj
robníca -e ž (í) 
  1. 1. les. lesena letev, ki utrjuje, zaključuje rob ploskve; zaključna letev: robnica zidne obloge
    ♦     navt. lesena letev, ki utrjuje, povišuje ali zaključuje vrh boka pri čolnu
  2. 2. teh. zobčasta letev pri pisalnem stroju, na kateri sta nameščena robnika
roženína -e ž (í) trdo tkivo, ki sestavlja rogove, nohte, lase; roževina: kopitna roženina / porezati volu roženino na parkljih
// snov iz tega tkiva: okviri očal iz roženine / prodajati roženino izdelke iz te snovi
♦ gozd. gostejši in temnejši les na zakrivljenem delu debla ali na spodnji strani vej pri iglavcih
rumèn -êna -o prid. (ȅ é) ki je take barve kot rumenjak ali limona: rumen cvet; rumena bluza; šopek belih in rumenih narcis; rumeno klasje, listje; bledo, rjavo, svetlo, zelenkasto rumen; slamnato, zlato rumen; rumen kot kanarček, vosek; rumeno-črna zastava / rumena barva / rumeni zlatniki; pesn.: rumena zarja; rumeno sonce / koncert za rumeni abonma abonma z vstopnicami rumene barve; žarg.: na semaforju se prižge rumena luč svetlobni prometni znak, ki pomeni skorajšnjo spremembo glede prepovedi ali dovolitve prometa v določeni smeri; utripajoča rumena luč (na semaforju)
// ki je temu podobne svetle barve: rumeni lasje; papir je bil od starosti rumen; rumena svetloba; krompir z rumenim mesom; ekspr. piti rumeno vino / bolnik je bil rumen v obraz; rumen od strahu bled; voščeno rumene roke / Rumeno morje
// ki ima plodove ali gomolje take barve: rumeni krompir; rumeni muškat; rumena koleraba
● star. rumen denar zlat denar; publ. rumeni kontinent Azija; žarg., avt. rumeni pas vozni pas za avtobuse, taksije in vozila s prednostjo, ločen z rumeno, navadno neprekinjeno črto; nar. ti si pa res rumen neumen, nespameten; ekspr. rumena nevarnost naraščanje političnega, gospodarskega vpliva pripadnikov rumene rase; zastar. rumeno lice rdeče; slabš. črno-rumena monarhija Avstro-Ogrska
♦ agr. rumena pritlikavost virusna bolezen krompirja, čebule, pri kateri postane rastlina rumenkasta in zaostane v rasti; anat. rumena pega za svetlobo najbolj občutljivo mesto mrežnice; rumeno telesce skupek celic v jajčniku, ki izloča hormone; antr. rumena rasa; bot. rumeni lan rastlina z ostrorobim steblom in rumenimi cveti v socvetju, Linum flavum; rumena griva užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, Clavaria flava; fot. rumeni filter rumenica; les. rumena pegavost začetna faza razkroja lesa, zlasti hrastovine in lesa iglavcev; med. rumena mrzlica tropska virusna bolezen z zlatenico in visoko temperaturo; šport. rumena majica majica rumene barve, ki jo nosi na etapnem tekmovanju vodeči kolesar; voj. rumeni našitki našitki, ki označujejo podoficirske čine; zool. rumeni strnad
sánkati se -am se nedov. (ȃ) voziti se s sankami: ves dan so se sankali
segníti -gníjem [səg in seg] dov. (í ī) zgniti: deske so na vlagi segnile; veliko sadja je segnilo; če ne bo voda hitro odtekla, bo vse segnilo / doma boš segnil; segniti od dolgega časa
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 877 zadetkov.