lôvor -a in -ja m (ó) 

1. 1. sredozemski grm ali drevo, katerega dišeči usnjati listi se uporabljajo kot začimba: zrak diši po lovoru in rožmarinu / dodati omaki lovor lovorov list; prodajati lovor lovorove vejice; pesnikov kip z lovorom na glavi lovorovim vencem
2. 2. knjiž., ekspr. slava, čast, priznanje: lovor ni poceni; pesniški lovor / tekmovalci se borijo za lovor zmago
   ● knjiž., ekspr. na tem polju mu ne raste lovor na tem področju ne bo postal slaven; ekspr. vrnil se je ovenčan z lovorom kot zmagovalec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

ovênčati -am in ovénčati -am dov. (ȇ; ẹ̑) 

1. 1. knjiž. okrasiti z vencem, rožami: ovenčati sliko / glavo so ji ovenčali z belim venčkom; pren. ovenčali so ga s slavo
2. 2. vznes. zelo uspešno končati kaj: boj so ovenčali z zmago
   ● knjiž., ekspr. čas jo bo ovenčal z lovorom, slavo postala bo slavna

ovênčan in ovénčan -a -o: ovenčane glave deklic
● ekspr. vrnil se je ovenčan z lovorom, slavo kot zmagovalec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.