Tiskanje

belíti1 in béliti -im nedov. (ī ẹ́)
1. pokrivati (stene) z beležem ali z belilom: beliti hišo, stene; pog. beliti z apnom; pren. sneg beli gore
2. delati kaj bolj belo ali razbarvati: beliti perilo, platno / beliti lase
● star. otroci mu belijo glavo, lase mu povzročajo velike skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; star. v šolah si beli glavo si s trudom pridobiva znanje
3. odstranjevati lubje: beliti deblo; beliti palico z nožem
// nar. odstranjevati lupino, kožo: beliti koruzo, krompir; beliti prašiča
4. zastar. močno segrevati: beliti peč za kruh

belíti se

in béliti se knjiž.

1.

belo odsevati, bleščati se:

breze se belijo v gozdu

hiša se beli izza dreves

na vrhovih se beli prvi sneg

2.

postajati bel, svetel:

lasje se mu belijo

na vzhodu se že beli

belèč

-éča -e:

ravnina z belečimi se vasmi

béljen

-a -o:

beljena preja

po starem beljene hiše

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

beliti ► ˈbėːl’t -l’ėn nedov.

GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

bíblija -e ž

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

bôrov1 bôrova bôrovo pridevnik [bôrou̯ bôrova bôrovo]

1.

ki je v zvezi z bori1 1.

1.1.

bora1 1.

STALNE ZVEZE: borova ogorčica, borov glivec, borov goban, borovo gostivanje, borovo gostüvanje, borov prelec
ETIMOLOGIJA: ↑bor

eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

brezast¹

FURLAN, Metka, NESSJ: Novi etimološki slovar slovenskega jezika 2017, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

breznica

FURLAN, Metka, NESSJ: Novi etimološki slovar slovenskega jezika 2017, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

brézov -a -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na brezo: brezov les; brezova veja; brezovo lubje / brezov gaj / brezova metla, šiba
● ekspr. izgovor je brezov izmišljen, neverjeten; brezove oči s svetlejšimi pegami na temnejši šarenici; ekspr. namazati otroka z brezovim oljem natepsti z brezovo šibo; natepsti sploh
♦ bot. brezov goban užitna goba s temnimi luskami po kocenu, Leccinum scabrum; kozm. brezova voda tekočina iz brezovega lubja, listja za nego las

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

cimarindel -dla* (cimarindl) samostalnik moškega spola

posušeno lubje cimetovca, ki se uporablja kot dišava; SODOBNA USTREZNICA: cimetova skorja

FREKVENCA: 1 pojavitev v 1 delu

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

cimarint -a samostalnik moškega spola

posušeno lubje cimetovca, ki se uporablja kot dišava; SODOBNA USTREZNICA: cimetova skorja

FREKVENCA: 1 pojavitev v 1 delu

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

cimerikel -kla* samostalnik moškega spola

posušeno lubje cimetovca, ki se uporablja kot dišava; SODOBNA USTREZNICA: cimetova skorja

FREKVENCA: 3 pojavitve v 2 delih

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

címet -a m (ī)
posušeno lubje cimetovca, uporabljano kot dišava: rižu dodati sladkor in cimet; potresti jed s cimetom; cel, zmlet cimet; duh po cimetu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

címet -a m

posušeno lubje cimetovca, uporabljano kot dišava

SINONIMI:

cimetova skorja, star. sladka skorja

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024

cimet -a samostalnik moškega spola

(zdrobljeno) posušeno lubje cimetovca, ki se uporablja kot dišava; SODOBNA USTREZNICA: cimet

FREKVENCA: 6 pojavitev v 5 delih

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

cimet ► ˈciːmet -a m

GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

címetovec -vca m (ī)
tropsko drevo, katerega posušeno lubje se uporablja kot dišava: aromatični listi cimetovca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

cinamet -a samostalnik moškega spola

(zdrobljeno) posušeno lubje cimetovca, ki se uporablja kot dišava; SODOBNA USTREZNICA: cimet

FREKVENCA: 1 pojavitev v 1 delu

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

cinamom -a samostalnik moškega spola

(zdrobljeno) posušeno lubje cimetovca, ki se uporablja kot dišava; SODOBNA USTREZNICA: cimet

FREKVENCA: 3 pojavitve v 2 delih

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

cvetličárski cvetličárska cvetličársko pridevnik [cvetličárski]

1.

ki je v zvezi s cvetličarji ali cvetličarstvom

1.1.

cvetličarje

cvetličarstvu

STALNE ZVEZE: cvetličarska goba
ETIMOLOGIJA: ↑cvetličar

eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

čereslo [čerẹ́slo] (čreslo) samostalnik srednjega spola

čreslo, tj. zdrobljeno lubje, ki se uporablja za strojenje kož

Slovar Pohlinovega jezika, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

črêslar tudi čréslar -ja m (ȇ; ẹ̑)
gozd. delavec, ki lupi lubje za čreslo:

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

črêslati -am tudi čréslati -am nedov. (ē ȇ; ẹ̄ ẹ̑)
gozd. lupiti lubje za čreslo: čreslati smreko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

črêslo tudi čréslo -a s (é; ẹ́)
1. posušeno smrekovo ali hrastovo lubje: kupoval je čreslo in hlode; hrastovo, smrekovo čreslo
2. usnj. zdrobljeno smrekovo, hrastovo lubje ali želod, ki se uporablja za strojenje: posipati s čreslom; strojen s čreslom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

čréslo -a s,

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

črnílovka -e ž (ī)
gozd. glivična bolezen pravega kostanja, pri kateri se izloča črn izcedek: kostanjevo lubje kaže znake črnilovke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

drevó -ésa s (ọ̑ ẹ̑)
1. lesnata rastlina z deblom in vejami: drevo ozeleni, raste; oklestiti, podreti, posekati drevo; splezati na drevo; stati pod drevesom; cvetoče, košato, skrivenčeno drevo; drevo z močnimi vejami; čiščenje dreves; omahnil je kakor posekano drevo / češnjeva drevesa češnje; gozdno, iglasto, listnato, okrasno, sadno, tropsko, zimzeleno drevo; spominsko drevo vsajeno v spomin na kaj; pren. bil je suha veja na narodnem drevesu
● zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši
♦ anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa; biol. genealoško drevo grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva, rastlinstva; gozd. začrtati drevo zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne; lovno drevo posekano kot vaba za uničevanje lubadarjev; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči; vrtn. božje drevo; judeževo drevo okrasni grm ali nizko drevo, ki pred ozelenitvijo rdeče vzcvete, Cercis siliquastrum
2. nar. plug: vpreči konje v drevo / držati (za) drevo naravnavati ga pri oranju
3. zastar. jambor, jarbol

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

dŕzati -am nedov. (r̄ ȓ)
1. gozd. odstranjevati lubje in ličje z debla, ko ni muževno: delavci so drzali okroglice / drzati les odstranjevati ličje z olupljenega lesa
2. star. grebsti, kopati2: konji nenehno drzajo s kopiti po tleh; drzati listje izpod jasli

dŕzan

-a -o:

drzan les

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

epifleódični lišáji -ih -ev m

Botanični terminološki slovar, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

góba góbe samostalnik ženskega spola [góba]

1.

nadzemni, vidni del organizma brez sposobnosti fotosinteze, zlasti s klobukom in betom; SINONIMI: gliva

1.1.

1.2.

2.

organizem brez sposobnosti fotosinteze, sestavljen iz podgobja in navadno klobuka, beta; primerjaj lat. Fungi; SINONIMI: gliva

3.

prožen, zelo vpojen pripomoček, zlasti za brisanje

4.

ekspresivno kar ima veliko sposobnost sprejemanja, shranjevanja velike količine stvari, podatkov

STALNE ZVEZE: atomska goba, cvetličarska goba, čajna goba, hišna goba, kresilna goba, lesna goba, lističasta goba, morska goba, nora goba
FRAZEOLOGIJA: iti po gobe, jesti nore gobe, piti kot goba, rasti kot gobe po dežju, vpijati kaj kot goba
ETIMOLOGIJA: = stcslov. gǫba, hrv., srb. gȕba, nar. rus. gúba, češ. houba < pslov. *gǫba, tako kot nar. latv. gum̃ba ‛oteklina’ verjetno iz ide. korena *g(h)eu̯bh- ‛kriviti, bočiti, dvigovati nad površje’ - več ...

eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

goba ž, F14, agaricum, vel cus, ena goba od ſmréke ali hoye, ſmrékova goba; boletus, -ti, kutmanka goba; china, -ae, ena goba ṡa arznio, ali korenîe; fungi ignarÿ, gobe ṡa zunter; fungus, -gi, ena goba; lepra, -ae, goba na telleſſi; lepusculus, ena hraſtova goba; panis arboris, goba na drevju; spongia, -ae, goba; spongiosus, -a, -um, rahil kakòr ena goba; suber, -ris, lubje, ali gobe ṡa potonfelne, hraſtova ṡhkorja; subereus, -a, -um, is takeſhne gobe ali léſſa; tubera, maurohi, gobe
Iz Slovarja Pohlinovih pripisov: goba ž, F3, amanita mushneze muhne gobe. Scop. [2: Amanita muſcaria miniata, Carniol. Muchne gobe, Muſchenze; v seznamu Nom. Carn. teh imen ni]; boletus, -ti, zhesnove gobe. Scopoli; glej opombo pri geslu česnov; mucor, plesnavke gobe Scopoli [67: Mucor vulgaris. Carniol. Plesnau]

STABEJ, Jože, Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec - Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1608–1710), www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

golíšče -a s (í)
gozd. kraj, prostor, kjer se hlodom odstranjuje lubje: stala sta na golišču sredi kupov lubja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

golíšče -a s (í) gozd. lubje na ~u

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

hrástov -a -o prid. (á)
nanašajoč se na hrast: hrastov les; hrastov želod; hrastova šiška; hrastovo listje, lubje / hrastov gozd / hrastov furnir, parket; hrastova doga; hrastova miza
♦ zool. veliki hrastov kozliček velik hrošč, katerega ličinka dela v hrastovem lesu dolge rove, Cerambyx cerdo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

hrastov prid., F8, funetum, -ti, terta breṡova, leṡhkova, hraſtova, v'kup ſpletena; melandryum, eni meinio, de je ṡeliṡzhe, eni pravio, de je hraſtoviga dreiva/ drevja ſhverṡh; quercetum, -ti, hraſtou bórṡht, hraſtovina; querceus, -a, -um, hraſtou, hraſtovaſt, is hraſtoviga liſſá; rauca, -ae, en zherv, ſe ṡredy v'hraſtovih korenikah; roboreus, -a, -um, zerou ali hraſtou, s'tardiga hraſta ſturjen; suber, -ris, lubje, ali goba ṡa potonfelne, hraſtova ṡhkorja

STABEJ, Jože, Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec - Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1608–1710), www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

izleviti ► izˈlėːvėt -ėn in izˈliviːt -iːn dov.

GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

jẹ́lša -e ž

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

jélšev -a -o [jeu̯šev-] prid. (ẹ́)
nanašajoč se na jelšo: jelšev les; jelševo listje, lubje / jelšev grm; jelševo drevje / jelšev gozd
● nar. vzhodnoštajersko jelševa gospoda jara gospoda

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kinínovec -vca m (ȋ)
tropsko drevo, katerega lubje se uporablja za pridobivanje kinina: lubje kininovca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kinínovec -vca m

tropsko drevo, katerega lubje se uporablja za pridobivanje kinina

SINONIMI:

kinovec

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024

kínovec -vca m (ȋ)
tropsko drevo, katerega lubje se uporablja za pridobivanje kinina: kavčukovec in kinovec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kórec -rca m

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

korúznica korúznice samostalnik ženskega spola [korúznica]

1.

listi in stebla koruze

1.1.

2.

ekspresivno ženska, ki s kom živi v zunajzakonski skupnosti ali nesklenjeni partnerski zvezi

ETIMOLOGIJA: ↑koruznik

kôza kôze kozé samostalnik ženskega spola [kôza]

1.

domača žival z zakrivljenimi rogovi in zlasti pri samcu šopom daljših dlak po bradi; primerjaj lat. Capra aegagrus hircus

2.

iz zoologije manjši parkljar z večjimi zakrivljenimi rogovi, ki živi zlasti v gorah; primerjaj lat. Capra

3.

telovadno orodje za preskakovanje z oblazinjenim kvadrastim zgornjim delom

4.

priprava za držanje lesa, navadno pri žaganju, iz več nog v obliki črke iks

4.1.

5.

znamenje kitajskega horoskopa med konjem in opico

6.

slabšalno ženska, ki je nespametna, omejena, neumna ali se ji to pripisuje

STALNE ZVEZE: drežniška koza, himalajska koza, kašmirska koza, sanska koza, zbijanje koze
FRAZEOLOGIJA: da bo volk sit in koza cela, skakati kot koza, Naj sosedu koza crkne., Volk sit in koza cela.
ETIMOLOGIJA: = stcslov. koza, hrv., srb. kòza, rus. kozá, češ. koza < pslov. *koza < ide. *kag̕ah2 ali *kog̕ah2, podobno kot got. hakuls ‛plašč’ (prvotno iz kozje kože) ali litov. ožỹs ‛kozel’, ožkà ‛koza’, alb. dhi ‛koza’, stind. ajá- ‛kozel’, ajā́ ‛koza’ < ide. *h2ag̕- ‛koza, kozel’ - več ...

kozȃrec -rca m

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kóžast -a -o prid. (ọ́)
podoben koži: kožasti del semena / kožasto lubje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

kóžast -a -o (ọ́) ~o lubje

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

krásnik -a m (ȃ)
petr. metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz piroksena in granata; eklogit: gnajs in krasnik
♦ zool. borov krasnik hrošč kovinsko svetlikajoče se barve, ki leže jajčeca pod lubje borovih štorov, Chalcophora mariana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

krhlíka krhlíke samostalnik ženskega spola [kərhlíka]

grm ali nizko drevo z majhnimi zelenkasto rumenimi zvezdastimi cvetovi in drobnimi črnimi plodovi na pecljih ali del te rastline; primerjaj lat. Frangula alnus; SINONIMI: iz botanike navadna krhlika

STALNE ZVEZE: navadna krhlika
ETIMOLOGIJA: iz star. krhel ‛krhek’

leviti ► ˈliviːt -iːn nedov.

GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lȋčje -a s

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lobánja -e ž

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lọ́pa -e ž

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lúb -a m (ȗ)
lubje: toča je poškodovala lub; vrezati črke v lub / cepljenje za lub cepljenje, pri katerem se cepič vtakne za lubje podlage

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lúb -a m, snov. (ȗ) redk. lubje

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lȗb -a s

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lub (lup) samostalnik moškega spola

lubje

Slovensko-nemško-latinski slovar po rokopisnem slovarju Hipolita Novomeškega (1711–1712): z listkovnim gradivom Jožeta Stabeja, prva izdaja 2022, www.fran.si.

lubád1 -a m (ȃ)
nar. zahodno lubje: odstraniti ves lubad

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lubád2 -i ž (ȃ)
nar. lubje: odstraniti lubad; poškodovana lubad

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lubȃdar -ja m

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lȗbenica -e ž

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lúbje -a s (ú)
1. plast živega in odmrlega tkiva, ki obdaja les rastlin: zajci glodajo lubje mladih dreves; lupiti lubje; vrezati črke v lubje; gladko, razpokano lubje; škodljivci v lubju / brezovo, hrastovo, smrekovo lubje
2. nar. zahodno krovni listi koruznega storža: obtrgovati lubje / blazina, napolnjena s koruznim lubjem ličkanjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lúbje -a s, snov. (ú) škodljivci v ~u; pokr. zah. koruzno ~ ličkanje

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lúbje -a s

plast živega in odmrlega tkiva, ki obdaja les rastlin

SINONIMI:

lub, nar. lubad1, nar. lubad2

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024

lúbje – glej lȗb

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lȗbje, n. coll. 1) weiche Baumrinde, der Bast; brezovo lubje, Cig.; plašč od lipovega lubja, Jurč.; — 2) die Maisschalen, C., Štrek.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lubje [lȗbje] samostalnik srednjega spola

pluta

Slovar Pohlinovega jezika, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lubje samostalnik srednjega spola

Slovensko-nemško-latinski slovar po rokopisnem slovarju Hipolita Novomeškega (1711–1712): z listkovnim gradivom Jožeta Stabeja, prva izdaja 2022, www.fran.si.

lubje s, F5, cortex, ṡhkorja, lubje; corticatus, corticosus, lubjaſt, ẛhkorjaſt, polhin lubja; glubere, ṡkubſti, olupiti, lubje doli potegniti; induvium, -ÿ, lubje eniga driveſſa; suber, -ris, lubje, ali goba ṡa potonfelne, hraſtova ṡhkorja

STABEJ, Jože, Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec - Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1608–1710), www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lúbje -a s

Farmacevtski terminološki slovar, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lúbje -a s

Botanični terminološki slovar, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lubje

geselski sestavek

TOMINEC, Ivan, Črnovrški dialekt, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lup samostalnik moškega spola

lubje

GLEJ: lub

Slovensko-nemško-latinski slovar po rokopisnem slovarju Hipolita Novomeškega (1711–1712): z listkovnim gradivom Jožeta Stabeja, prva izdaja 2022, www.fran.si.

lupílec -lca [lupilca in lupiu̯ca] m (ȋ)
1. kdor odstranjuje lupino, kožo: pomivalci posode in lupilci krompirja
♦ gozd. delavec, ki odstranjuje lubje
2. lupilnik: lupilec za krompir se je pokvaril

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lupíti in lúpiti -im nedov. (ī ú)
1. odstranjevati lupino, kožo: lupiti jabolka, krompir, pomarančo; lupiti jajce; lupiti z nožem, s prsti / lupiti oreh odstranjevati zeleno lupino
// odstranjevati lubje: lupiti deblo; vrba se rada lupi
2. ekspr. izkoriščati, odirati: strašno je lupil svoje dolžnike

lupíti se

in lúpiti se navadno v zvezi s koža

izgubljati zgornje, zunanje plasti:

po bolezni, močnem sončenju se koža lupi

/ lupiti se v luskah

/ pog. hrbet se mu lupi koža na hrbtu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lupíti in lúpiti -im nedov.

1.

kaj odstranjevati lupino, kožo

SINONIMI:

nar. beliti, nar. lupati, nar. majiti

2.

kaj odstranjevati lubje

SINONIMI:

beliti

GLEJ ŠE SINONIM: izkoriščati

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024

lupíti in lúpiti -im nedovršni glagol, glagol ravnanja, glagol splošne spremembe/spremembe lastnosti

1.

kdo/kaj površinsko odstranjevati kaj
/Z močnim pritiskom/ in (z ostrim nožičem) je lupila tovrstne oreščke.

2.

kdo/kaj površinsko odstranjevati kaj od/z/s koga/česa / pri/po/na/v/ob kom/čem /med/nad/pod kom/čim / kje / kod
(S strgali) je lupil lubje po vsej dolžini debel.

3.

čustvenostno kdo/kaj izrabljati koga/kaj
Sin ju /brezobzirno/ lupi.

ANDREJA ŽELE: Vezljvostni slovar slovenskih glagolov, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024

lupiti ► ˈlüːpėt -ėn nedov.

GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

lúskast -a -o prid. (ū)
1. ki ima luske: telo kače je luskasto / suha koža na rokah je videti luskasta / luskasto lubje
2. podoben luski: te tvorbe so luskaste oblike
♦ geol. luskasta zgradba gorovja zgradba, pri kateri plasti delno pokrivajo druga drugo; min. luskasta rudnina rudnina, ki se da klati v luske

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

majíti -ím tudi májiti -im nedov. (ī í; ā)
odstranjevati lubje z muževnega debla: majiti drevo / z nožem majiti šibo
● nar. majiti piščalke iz vrbovih mladik delati
// nar. odstranjevati lupino, kožo: majiti krompir / majiti koruzo ličkati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

majíti -ím tudi májiti -im nedov. máji -íte tudi -i -ite, -èč -éča; -íl -íla tudi -il -ila, -ít tudi -it, -èn -êna tudi -en -ena; majênje tudi májenje; (-ít/-ìt tudi -it) (í/ȋ í; á; ȃ) kaj ~ drevo |odstranjevati lubje|; pokr. ~ krompir lupiti

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

majíti -ím nedov.

kaj odstranjevati lubje z muževnega debla

SINONIMI:

nar. mežiti

GLEJ ŠE SINONIM: ličkati, lupiti

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024

majīti -ím nedov.

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

méžiti -im, in mežíti in méžiti -im nedov. (ẹ̄; ī ẹ́)
nar. vzhodno odstranjevati lubje z muževnega debla; majiti: mežiti deblo, hlod

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

mladikav ► mlaˈdiːkȯf -kȯva -ȯ prid.

GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

mladôven in mládoven -vna -o prid. (ō; á)
star. mlad: mladovno brstje, lubje
♦ vet. mladovna krava krava v prvem obdobju po porodu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

mūzati se -am se nedov.

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

mūzga -e ž

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

narẹ́zati, -rẹ̑žem, vb. pf. 1) einen Anschnitt machen, anschneiden; n. deblo, lubje, palico; narezan list, gekerbtes Blatt, Cig. (T.), Tuš. (B.); — 2) eine gewisse Menge abschneiden oder zerschneiden; n. šib, kruha, krompirja; — 3) durchhauen abprügeln: n. koga, C.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

obelíti1 in obéliti -im dov. (ī ẹ́)
1. narediti kaj bolj belo ali razbarvati: obeliti perilo, platno; obeliti rjuhe na soncu / obeliti lase
♦ agr. obeliti endivijo s povezovanjem listov posamezne rastline povzročiti, da postanejo ti belo rumene barve
2. odstraniti lubje: obeliti smreke; z nožem obeliti palico
3. nar. vzhodno pobeliti1: obeliti hišo

obéljen

-a -o:

obeljen les

obeljeno platno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

obelíti1 in obéliti -im dov.

1.

kaj narediti kaj bolj belo ali razbarvati

SINONIMI:

pobeliti, star. ubeliti, knj.izroč. zbeliti

2.

kaj odstraniti lubje z debla, veje drevesa

SINONIMI:

olupiti, omajiti, nar. izmezgati, gozd. odrzati, nar. oličiti, zastar. omužiti, star. ubeliti, gozd. zdrzati

GLEJ ŠE SINONIM: pobeliti

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024

obeliti ► ȯˈbėːl’t -l’ėn dov.

GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

oblíca -e ž

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

obróčkati -am nedov. in dov. (ọ̑)
zool. označevati ptice z obročkom na nogi, zlasti za ugotavljanje njihovih selitev: golobe in lastovke redno obročkajo; uspelo jim je obročkati štirideset mladih štorkelj / obročkati perutnino
♦ gozd. odstraniti skorjo, lubje z debla, veje v obliki obročka

obróčkan

-a -o:

obročkane ptice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

odŕzati -am dov. (r̄ ȓ)
gozd. odstraniti lubje in ličje z debla, ko ni muževno: odrzati posekano smreko
● zastar. odrzati blato s čevljev odrgniti

odŕzan

-a -o:

odrzani hlodi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

odŕzati -am dov.

kaj gozd. odstraniti lubje in ličje z debla, ko ni muževno

SINONIMI:

gozd. zdrzati

GLEJ ŠE SINONIM: obeliti1, odrgniti

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024

okulácija -e ž (á)
agr. cepljenje, pri katerem se oko cepiča vstavi za lubje podlage, cepljenje na oko: okulacija in kopulacija / okulacija na speče oko pri kateri odžene oko cepiča naslednjo pomlad; okulacija na živo oko pri kateri odžene oko cepiča še isto leto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

okulírati -am nedov. in dov. (ȋ)
agr. vstavljati oko cepiča za lubje podlage, cepiti na oko: okulirati sadno drevje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

okulírati -am dov.

kaj agr. vstavljati oko cepiča za lubje podlage

SINONIMI:

agr. cepiti na oko

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024

olupíti in olúpiti -im dov. (ī ú)
odstraniti lupino, kožo: olupiti jabolko, jajce; olupiti z nožem
// odstraniti lubje: olupiti deblo

olupíti se

in olúpiti se navadno v zvezi s koža

izgubiti zgornje, zunanje plasti:

koža na hrbtu se mu je olupila

/ pog. nos se mu je olupil koža na nosu

olúpljen

-a -o:

olupljen krompir

hrbet ima ves olupljen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

olupiti dov., F5, decorticare, drevje lupiti, béliti, ẛhkorjo doli dréti, olupiti; exalburnare, eno mladizo ali veizo ṡmuṡniti, olupiti, obéliti; glubere, ṡkubſti, olupiti, lubje doli potegniti; ovum exuere putamine, jeize olupiti; putamen deponere, lupiti, olupiti

STABEJ, Jože, Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec - Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1608–1710), www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

omajíti -ím tudi omájiti -im dov., omájil (ī í; ā)
odstraniti lubje z muževnega debla: omajiti smreko / z nožem omajiti palico
● nar. omajiti piščalko iz vrbovih mladik narediti
// nar. odstraniti lupino, kožo: omajiti krompir / omajiti koruzo oličkati; omajiti prašiča odstraniti ščetine s kože zaklanega prašiča

omajèn

-êna -o tudi omájen -a -o:

omajeno drevo, jabolko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

orešek ► ȯˈrėːšėk -ška m

GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

ostŕgati -am tudi ostŕžem dov. (ŕ r̄)
s strganjem odstraniti: ostrgati lubje, mah z drevesa; ribe očistimo in jim ostrgamo luske
// s strganjem narediti, da na čem česa ni več: ostrgati drevo, pod / ostrgati krompir s strganjem odstraniti lupino
♦ agr. ostrgati prašiča s strganjem odstraniti ščetine z njega

ostŕgati se

ekspr.

obriti se:

ves kosmat je, že ves teden se ni ostrgal

ostŕgan

-a -o:

ostrgan korenček

ostrgano drevo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

ostŕgati -am tudi ostŕgati ostŕžem dov. -aj -ajte tudi -i -ite; -an -ana; ostŕganje (ŕ; ŕ ȓ; ŕ; ŕ ȓ) kaj ~ lubje; ostrgati čemu kaj ~ ribam luske
ostŕgati se -am se tudi ostŕgati se ostŕžem se (ŕ; ŕ ȓ; ŕ; ŕ ȓ) šalj. |obriti se|

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

ostrgávati -am nedov. (ȃ)
s strganjem odstranjevati: ostrgavati lubje z dreves / cele dneve je morala ostrgavati krompir strgati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

ostrgávati -am nedov. -ajóč; -an -ana; ostrgávanje (ȃ) kaj ~ lubje z dreves; redk. ~ krompir strgati

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

pantofelj m, F8, baxeae, ena ſhafinga ſhulinou, ali potofelnu; cothurnus, zhiṡhma, ali viſſok pontoffel; crepida, -ae, pantoffel; crepidarius, kateri pantoffilne déla; crepidatus, -a, -um, v'pantoffelnih; sandalium, -lÿ, pantoffel; suber, -ris, lubje, ali goba ṡa potonfelne, hraſtova ṡhkorja, je enu drevze s'debelo ṡhkorjo, kateru ṡhelod noſſi; na taki ṡhkorji ſe vuzhè plavati; ſhuṡhtarji jo nuzajo ṡa pantofilne

STABEJ, Jože, Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec - Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1608–1710), www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

podbelíti in podbéliti -im dov. (ī ẹ́)
gozd. odstraniti skorjo, lubje z debla v obliki pasu: podbeliti smreke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

potegniti1 dov., F20, deducere, doli vlézhi, pelati, potegniti, ſprémiti, voditi; educere, vun ſpelati, vun potegniti, iſpelati; extrahere, vun potegniti; glubere, ṡkubſti, olupiti, lubje doli potegniti; inducere calceum, ſe obuti, zhrevle gori potegniti; inuncare, s'akom vlézhi, s'akom potegniti; sequestrari, noter potegniti; trahere, vleizhi, potegniti

STABEJ, Jože, Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec - Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1608–1710), www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

preglódati -am tudi -glójem, tudi preglôdati -am dov., preglódaj preglódajte tudi preglóji preglójite tudi preglôdaj preglôdajte tudi preglodájte; tudi preglodála (ọ́; ó)
z glodanjem narediti luknjo skozi kaj: miši so preglodale pod / ekspr.: prsti so mu preglodali čevlje; narasla reka je preglodala pregrado
// z glodanjem razdeliti na dva dela: bobri so na več mestih preglodali hlod

preglódati se

tudi preglôdati se

z glodanjem priti skozi kaj ovirajočega:

črv se pregloda skozi lubje

pren., ekspr. avtorjeva misel se pregloda skozi zunanjo navlako do osnov človeške narave

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

preglódati -am tudi preglódati -glójem tudi preglôdati -am dov. preglódanje tudi preglôdanje; drugo gl. glodati (ọ́; ọ́; ó) kaj Miši so preglodale pod
preglódati se -am se tudi preglódati se -glójem se tudi preglôdati se -am se (ọ́; ọ́; ó) Črv se ~a skozi lubje

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

prejésti -jém dov., 2. mn. prejéste, 3. mn. prejedó tudi prejêjo; prejêj in prejèj prejêjte; prejédel prejédla, stil. prejèl prejéla (ẹ́)
1. z grizenjem narediti luknjo skozi kaj: molji so prejedli blago; miši so na več mestih prejedle vrečo; pren., ekspr. breme mu je prejedlo kožo
// s kemičnim delovanjem povzročiti
a) da nastane v kaki snovi, tkivu luknja: modra galica je prejedla obleko; kislina preje steno želodca / čir je prejedel dvanajsternik; pren., ekspr. reka je prejedla nasip
b) da kaj razpade na več delov: kislina je že prejedla obroč / rja je na več mestih prejedla žico
2. ekspr. prebiti, preživeti v uživanju hrane, jedi: večino dneva so prejedli in prepili

prejésti se

1.

z grizenjem priti skozi kaj ovirajočega:

ličinke so se prejedle skozi lubje

pren., ekspr. prejesti se skozi gradivo

//

ekspr. s težavo priti kam: prejesti se na prostost / prejedel se je do lastnega spoznanja

2.

ekspr.

v uživanju hrane, jedi priti do česa:

gostje so se prejedli do sladice

prejéden

-a -o:

prejedena tkanina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

prejésti -jém dov., 2. in 3. os. dv. prejésta; 2. os. mn. prejéste, 3. os. mn. prejedó tudi prejêjo, nam. prejést/prejèst, prejéden -a; prejédenje; drugo gl. jesti (ẹ́) kaj Molji so prejedli blago; poud. ~ večino dneva |preživeti v uživanju hrane|
prejésti se -jém se (ẹ́) skozi kaj Ličinke so se prejedle skozi lubje; poud. prejesti se do česa Gostje so se prejedli do sladice |v uživanju hrane prišli do sladice|

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

prežréti -žrèm dov., prežŕl (ẹ́ ȅ)
z grizenjem narediti luknjo skozi kaj: molji so ji prežrli plašč
// s kemičnim delovanjem povzročiti
a) da nastane v kaki snovi, tkivu luknja: kislina mu je prežrla želodčno steno; pren., ekspr. bojijo se, da bo reka prežrla nasip
b) da kaj razpade na več delov: rja je na več mestih prežrla žico

prežréti se

1.

z grizenjem priti skozi kaj ovirajočega:

ličinke so se prežrle skozi lubje

2.

prenajesti se:

paziti je treba, da se prašiči ne prežrejo

/ nizko prežrli so se, pa še godrnjajo

3.

ekspr.,

navadno v zvezi prežreti se skozi

s težavo prebrati, preštudirati:

komaj se je prežrl skozi knjigo

prežreti se skozi pusto snov

prežŕt

-a -o:

prežrto blago

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

Pridevnik, izpeljan iz samostalnika »lubje«

Kako bi oblikovali svojilni pridevnik, izpeljan iz besede lubje? Gre za poimenovanje živega organizma, ki uspeva na lubju. Kako je z izrazom lubjeva? Je reč sploh možna? Podobna dilema nastane ob izrazih gorovje, ivje ipd. Nujno pa je treba oblikovati svojilni pridevnik iz lubja, ne more se reči ki raste na lubju ...

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

rabíti in rábiti -im nedov. (ī á)
1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga; uporabljati: stroj dosti rabijo; plug je zarjavel, ker se ni rabil / to orodje še danes rabijo po hribovitih kmetijah; to zdravilo se že dolgo rabi proti malariji / pri prevajanju ni smel rabiti slovarja; dereze se rabijo pri hoji po ledenih strminah / pšenico rabijo za kruh; kavčuk se rabi za izolatorje / lahkomiselno rabiti denar trošiti, zapravljati; preudarno rabiti naravna bogastva izkoriščati / videlo se je, da zna rabiti sekiro delati z njo
// delati, da kaj nastopa v sporočilu: govornik je rabil same domače besede; ta izraz rabimo le v strokovnih besedilih; ta zveza se ne rabi več / vsak ima pravico rabiti svoj materni jezik imeti za sredstvo sporazumevanja
2. knjiž. biti koristen, dober pripomoček: uničevali so vse, kar je rabilo sovražniku; ti članki so mu rabili pri sestavljanju knjige; nahrbtnik mu je dobro rabil / ta knjiga bo rabila njegovim namenom koristila, pomagala; to mu je rabilo za napredovanje, pri napredovanju
// biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bo olimpijski kompleks rabil tudi kasneje / noge mu ne rabijo več ne more več hoditi
3. z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta del hiše rabijo za skladišče; lubje te rastline se rabi kot dišava / kot orožje so jim rabili kiji so uporabljali kije
// z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, ki jo določa samostalnik: kamen so rabili za obtežitev; stole rabimo za sedenje; ta ključ se rabi za odpiranje vhodnih vrat / elipt. te skodelice rabimo za čaj so za serviranje čaja
4. pog. potrebovati: za gradnjo hiše bi rabil še veliko cementa; da bi delo opravila, rabi čas in prostor; za to pecivo rabite moko, sladkor in maslo / otroci rabijo vitaminsko hrano; te rože rabijo veliko vode / za v šolo rabi novo obleko / kadar ga rabi, ga pokliče / tovarna rabi nove delavce
5. zastar., s prislovnim določilom delati, ravnati: slabo rabiti z ujetniki / grdo rabijo z jezikom
● pog. posestva nimam za kaj rabiti mi ni potrebno; bal se je, da bo moral rabiti silo ravnati s silo; prisiliti koga, da kaj stori; ekspr. še ne zna rabiti svoje pameti samostojno misliti; ekspr. zna spretno rabiti jezik govoriti; pog., ekspr. ničesar ne rabim od vas ne maram, ne želim; pog., ekspr. zdaj se ne da pomagati, drugič pa pamet rabi ravnaj, misli pametno, preudarno; pog. dolgo (časa) si rabil, da si se spomnil nisi se hitro spomnil; pog. avtomobil veliko rabi porabi veliko goriva
♦ jezikosl. pridevnik rabimo, se rabi v stavku za prilastek ali povedkovo določilo je v stavku prilastek ali povedkovo določilo

rabíti se

in rábiti se navadno s prislovnim določilom

postajati poškodovan, obrabljati se:

pri pisanju se svinčnik rabi

avtomobilske gume se na slabih cestah hitro rabijo

tkanina se na komolcih zelo rabi

rábljen

-a -o

1.

deležnik od rabiti:

pogosto rabljene besede

splošno rabljeno ime

2.

ki se je že uporabljal, uporabil:

kupim rabljen avtomobil

prodaja rabljenega pohištva

/ rabljena znamka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

razdrápati -am in -ljem dov. (ā)
1. ekspr. poškodovati, uničiti: močno deževje je razdrapalo cesto; pren. stiske so razdrapale njegovo dušo
2. star. razpraskati: razdrapati obraz; z nohti razdrapati
3. nar. raztrgati, razcefrati: razdrapati blago, papir

razdrápan

-a -o:

razdrapani čevlji

ves je razdrapan

razdrapana pot

od trnja razdrapane roke

●

star. razdrapano lubje starega bora hrapavo, raskavo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

razkláti -kóljem dov., razkôlji razkoljíte (á ọ́)
1. s sekiro ali zagozdo (po dolgem) dati kaj na dva ali več delov: razklati klado, štor; močno je udaril in poleno se je razklalo / razklati na dvoje, na pol
2. narediti podolgovato odprtino, zarezo v kaj: strela je razklala vrh drevesa; z nožem razklati lubje; brezoseb. smreko je razklalo; pren., ekspr. slepeč blisk je razklal nebo
3. nav. ekspr. ločiti v dele, skupine: taka politika bo stranko razklala; zaradi sporov se je organizacija razklala / razklati se v dva tabora
4. ekspr. povzročiti prenehanje česa, navadno za krajši čas: tuljenje sirene je razklalo tišino / približujoči se koraki so razklali mir
● ekspr. ne povejte tega materi, bolečina ji bo razklala srce preveč jo bo prizadelo; ekspr. ne dovolim ti, pa če se razkolješ sploh ne

razklán

-a -o

1.

deležnik od razklati:

razklano deblo

čez pol razklana ladja

2.

ki je v stanju velike notranje napetosti zaradi nasprotujočih si čustev, hotenj:

razklan človek

biti, postati razklan

/ duševno, notranje razklan; ekspr. bil je sam v sebi razklan

●

ekspr. odgovoril je z razklanim glasom hripavim, drhtečim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

razpókati -am dov. (ọ́ ọ̑)
dobiti razpoke, špranje: deska, kamen, led razpoka; ob potresu so zidovi razpokali; koža razpoka zaradi vetra; prečno razpokati

razpókan

-a -o:

razpokan les, zid

razpokana skala

razpokana drevesna skorja

razpokane ustnice

lubje je razpokano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

skórja -e ž (ọ̄)
1. zunanja plast lubja, sestavljena iz odmrlega tkiva: ostrgati skorjo z debla, vej; gladka, hrapava, razpokana skorja; hrastova, smrekova skorja; skorja, porasla z lišajem, mahom; roke ima trde in raskave kot hrastova skorja / lupiti skorjo lubje / drevesna skorja
2. zunanja, trša plast kruha, peciva: hrustava skorja; hlebec, žemlja z lepo skorjo; premalo, preveč zapečena skorja; obrezati zažgano skorjo; skorja in sredica / pobrala je skorje kruha posušene koščke kruha; ekspr. med vojno dostikrat niso imeli niti suhe skorje / krušna skorja; skorja kruha
// zunanja, trša plast živila sploh: na hitro opeči meso, da dobi lepo skorjo; odrezati siru skorjo; zlato rumena skorja pečenega piščanca
3. navadno s prilastkom vrhnja, trša plast na površini česa: prekopati zemljo, na kateri se je zaradi suše naredila skorja; snežna skorja se ni udirala / z oslabljenim pomenom: ledena skorja na jezeru se je začela lomiti; vse je prekrito s skorjo umazanije; pren., ekspr. njegov mladostni idealizem se je počasi prevlekel s trdo realistično skorjo
♦ agr. vrhnja, trša varovalna plast trdih, poltrdih sirov
// ekspr. zunanji videz, vedenje, zlasti grobo, neprijazno: pod raskavo, trdo skorjo se je skrivalo sočutno srce / hribovci so ponavadi ljudje trde skorje
4. geol., v zvezi zemeljska skorja zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine: vrtati tisoč metrov globoko v zemeljsko skorjo; gubanje zemeljske skorje; plasti, zgradba zemeljske skorje; razpoke v zemeljski skorji; zemeljska skorja in zemeljski plašč
5. anat., navadno s prilastkom vrhnja plast nekaterih notranjih organov: debelina, plasti, zgradba skorje / ledvična skorja; (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; skorja malih možganov; operacija skorje nadledvične žleze
● cimetova skorja posušeno lubje cimetovca, ki se uporablja kot dišava; ekspr. boj za vsakdanjo skorjo kruha za najosnovnejša materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. obubožali so do zadnje skorje popolnoma; ekspr. rudarska skorja kruha je zelo trda rudarsko delo, rudarski poklic je težek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

skọ́rja -e ž

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

skorja -e ž 1. lubje: tvoja lepa, bella zartana koſa, bo tarda, inu zherna ratala, kakor graſtava skoria im. ed. (II, 136) 2. skorja: sa koſti, inu tarde skorie tož. mn., katere njemu Gospodar dà, vſyh vishah paſs ſe njemu hualeshen iskashe (IV, 238) sladka skorja cimet: Kadar je M. D. perglihal Bolſomu, inu slatki skory daj. ed. (IV, 298) → škorja

SNOJ, Marko, Slovar jezika Janeza Svetokriškega, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

skubsti nedov., F4, deplumare, oṡkubſti, ṡkubſti; glubere, ṡkubſti, olupiti, lubje doli potegniti; lanicium, -ÿ, lanificium, kir ſe volna déla, ṡkube, ali tepe; vellere, pukati, ṡkubſti

STABEJ, Jože, Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec - Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1608–1710), www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

smrékov -a -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na smreko: smrekov les; smrekovi storži; suhe smrekove iglice; gredo je pokrila s smrekovimi vejami; smrekovo lubje / smrekov gozd / smrekov med; inhalirati smrekovo olje / smrekovo pohištvo
♦ zool. smrekov kapar; smrekov lubadar; smrekov prelec prelec, katerega ličinka jé iglice smreke, Lymantria monacha

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

strgálo -a s

1.

priprava za odstranjevanje česa s strganjem

SINONIMI:

strgalna priprava, strgalka, strgulja, strugalo, star. strgač, star. strgača, ekspr. strgalce, nar. strug, star. stružilo

2.

priprava za drobljenje česa s strganjem

SINONIMI:

strgalnik, star. strgača

GLEJ ŠE: dleto

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024

stŕgati1 -am tudi stŕžem nedov. (ŕ r̄)
1. potegujoč z rezilom, ostrim predmetom odstranjevati: strgati lubje z debla, omet z zidu; strgati ribam luske; strgati rjo; strgati si blato s čevljev / strgati z nožem; strgal je z lopato po poti
// potegujoč z rezilom, ostrim predmetom delati, da na čem česa ni več: strgati pod / strgati parket strugati / ženska je strgala kotel s strganjem ga čistila, snažila; strgati krompir s strganjem odstranjevati lupino
2. potegujoč z rezilom, ostrim predmetom delati iz živila majhne kose, dele: strgati hren, korenje
3. dajati ostre, odsekane glasove: kobilica strga / ekspr. pero strga po papirju
● ekspr. strgala mu je korenček: šlik šlak s premikanjem enega kazalca po drugem izražala škodoželjnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

stŕgati str̄gam in str̄žem nedov.

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

strojílo strojíla samostalnik srednjega spola [strojílo]

snov za predelavo surove živalske kože v usnje

ETIMOLOGIJA: ↑strojiti

strugáča -e ž (á)
star. strgalo: s strugačo odstranjevati lubje z debla

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

strúglja -e ž (ȗ)
star. strgalo: s strugljo ostrgati lubje z drevesa / sodarske struglje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

škorja ž, F11, caſsia, vel casia, ena neṡnana arznia, kakòr en mèd, v'enih ẛhkorjah; cortex, ṡhkorja, lubje; crusta, ṡhkorja, fraih; crusta, -ae, ex ulcere, vel vulnere, hraſta, ṡhkorja; decorticare, drevje lupiti, béliti, ẛhkorjo doli dréti, olupiti; malicornium, -ÿ, ṡhkorja, ali lupina ene margarine; philyra, -ae, tá ṡnoternîa leipa ṡhkorja, ali koṡha od lipoviga driveſſa, na katero ſo ty nékadanî ludè piſſali; stacten, vel stacte, -es, is ſladke ṡhkorje volie, is myrre ṡpreſhana voda, kapilze myrre. Exod:30.v.34; suber, -ris, lubje, ali goba ṡa potonfelne, hraſtova ṡhkorja, je enu drevze s'debelo ṡhkorjo, kateru ṡhelod noſſi; na taki ṡhkorji ſe vuzhè plavati

STABEJ, Jože, Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec - Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1608–1710), www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

škorja -e ž lubje: nej bila vezh zhloveskimu truplu, temuzh eni h'rastavi shkorij daj. ed. podobna (I/1, 82) → skorja

SNOJ, Marko, Slovar jezika Janeza Svetokriškega, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

šuštar m, F5, calceolarius, ſhuſhtar, kateri zhrevle déla; cerdo, -onis, ſléherni antverhar, ſhuſhtar, kateri koṡhe garba; coriarius, ledrar, ali ſuṡhtar/ ſhuṡhtar kir ſtroji; suber, -ris, lubje, ali goba ṡa potonfelne ... ſhuſhtarji jo nuzajo ṡa pantofilne; sutor, -ris, ſhuṡhtar

STABEJ, Jože, Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec - Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1608–1710), www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

terciárna skórja -e -e ž

Botanični terminološki slovar, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

tísin -a -o (ȋ) ~o lubje

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

vorlják, m. 1) = orodje, s katerim lubje z debla strgajo, Savinska dol.; — 2) = konjederec, Savinska dol.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

začŕtati -am dov. (ŕ r̄)
1. s črto, črtami narediti: začrtati s palico krog v pesek / s svinčnikom si je začrtala obrvi
2. s črto, črtami zaznamovati, označiti: začrtati smer gibanja ladje na zemljevidu; na hlod je začrtal, kje naj se razžaga / začrtati mejo med zemljiščema
3. ekspr. povzročiti, narediti, da kaj nastane na podlagi: solze so ji začrtale proge po licih / obup mu je začrtal brazdo okoli ust
4. publ. določiti, izoblikovati: začrtali so delovni program društva; začrtati smernice / natančno si je začrtal, kaj mora storiti
♦ gozd. začrtati drevo zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne

začŕtati se

ekspr.

pokazati se v obrisih:

v daljavi so se začrtale gore

na vratih se je začrtala visoka postava

//

pojaviti se, nastati na podlagi: udaril je po plošči, da se je na njej začrtala razpoka / v nebo se je začrtala vijuga dima / med obrvmi se ji je začrtala ostra guba

//

postati viden, pokazati se: okrog ust se ji je začrtal grenek nasmešek

začŕtan

-a -o:

doseči začrtani cilj

ravno začrtani jarki

vse je šlo svojo začrtano pot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zalúbnik -a m (ȗ)
nav. mn., zool. hrošči, ki ležejo jajčeca za lubje dreves, kjer ličinke vrtajo rove, Scolytidae: rilčkarji in zalubniki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zdŕzati -am dov. (r̄ ȓ)
gozd. odstraniti lubje in ličje z debla, ko ni muževno: delavci so zdrzali debla

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zlatovka

FURLAN, Metka, NESSJ: Novi etimološki slovar slovenskega jezika 2017, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

želod m, F12, acylos, ẛhelod; balanus, ſléherni ẛhelod; cerrea glans, zerou ẛhelod; cerrus, -ri, drivú ẛa ẛhelod; glandifer, -ra, -rum, kateri ṡhelod noſſi; glandula, -ae, tá drobni ṡhelod; glandulosus, polhen ṡheloda; glans, -dis, ṡhelod, kugla; myrobolanum, -ni, je en ṡhelod is ṡamurṡke deṡhele, is kateriga ſe ṡhlatne[!] ṡhalbe v'opotékah délajo; pabulum porcinum, ṡhyr, ṡhelot, ſvinṡka paſha; suber, -ris, lubje, ali goba ṡa potonfelne, hraſtova ṡhkorja, je enu drevze s'debelo ṡhkorjo, kateru ṡhelod noſſi; sylva glandifera, bórṡht ṡa ṡhelod

STABEJ, Jože, Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec - Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1608–1710), www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.