iblájtar -ja m (á) nav. slabš.
1. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže: iblajtarji so prežali na tihotapce
// mitničar: pred mitnico mu je iblajtar pregledal voz in premetal vso kramo
2. osovražen predstavnik oblasti: preslepil je pisarje, iblajtarje in drugo gosposko drhal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

mítniški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na mitnico: mitniška hišica / mitniška knjiga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.