môški -a -o prid. (ó) - 1. nanašajoč se na predstavnike spola, katerega značilnost je oplojevalna sposobnost: moški potomci / moški rod rodovine je izumrl / moški hormon; moški spolni ud; moško spolovilo / moško tele, žrebe / otroci moškega spola / ekspr. njegova moška moč peša sposobnost za spolno življenje
- 2. nanašajoč se na moške: moški glas; moška postava / moške hlače; moška obutev / moški ponos; moška čast / človek v moški dobi; naša moška leta / moška gimnastika / moško delo težje delo; delo, ki ga navadno opravljajo moški
// ekspr. ki izraža odločnost, pogum: pošten moški odgovor; to je moška beseda; moško dejanje / moški značaj / v teh stvareh je prav moški; ona je zelo moška
● ekspr. po vaseh je dosti moškega spola moških; ekspr. hiša potrebuje moške roke za nekatera dela je potreben moški; ekspr. moška voda mineralna voda z domnevnim spodbudnim učinkom na moško spolno moč
♦ anat. moška spolna žleza spolna žleza, ki proizvaja semenčice; biol. moška spolna celica; bot. moški cvet cvet, ki ima samo prašnike; moška rastlina rastlina z moškimi cveti; lingv. moški spol; lit. moška rima rima, ki obsega en zlog; muz. moški zbor zbor, sestavljen iz moških glasov
môško prisl.: moško se držati; moško govoriti; moško prenašati nesrečo; samozavestno in moško stopati; sam.: moška je ta; nič moškega ni na njem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
môški -ega m (ó) človek moškega spola, navadno dorasel: neki moški se je ozrl za njo;
bradat, lep, mlad moški;
moški zagorelih lic;
glas, koraki moškega;
moški in ženska / deblo lipe bi komaj obsegla dva moška / frizer, stranišče za moške
● evfem. ona še ne ve, zakaj so moški na svetu nima še ljubezenskih, spolnih izkušenj; ekspr. moški so jo kar požirali z očmi je spolno zelo privlačna; evfem. očita ji, da ima druge moške da ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; pog., ekspr. nora je na moške ima veliko slo po moških // ekspr., navadno v povedni rabi tak človek kot nosilec odločnosti, poguma: ali smo moški ali nismo; kakšen moški pa si, če si tega ne upaš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
fànt fánta m, im. mn. fántje stil. fánti (ȁ á) - 1. dorasel mlad moški, ki še ni poročen: fantje pojejo na vasi; lep, mlad, postaven fant; vaški fantje; fantje in možje; pravice fantov; vasovanje fantov / ekspr. saj si že cel fant / na fanta ostriženo dekle z moško frizuro; tako čudna je, vede se kot fant
// ekspr. neporočen moški sploh: je še fant; vse življenje je ostal fant; star fant
// ekspr. pogumen, odločen moški: fant, da mu ni para; pokaži se fanta - 2. doraščajoča oseba moškega spola: v razredu je več fantov kot deklet; golobrad fant; petnajstleten fant
// pog. sin: tudi fante je naučila hišnih del; ima same fante
// pog. vajenec: mojster ni prišel sam, ampak je poslal fanta - 3. moška oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do dekleta: fant jo je pustil; tako mlada, pa ima že fanta; to je njen fant
- 4. nav. mn., pog., ekspr. osebe moškega spola, ki jih družijo skupni interesi: naši fantje so se na tekmovanju dobro držali / to so pošteni fantje moški sploh
// kot nagovor dajmo, fantje, pohitimo - 5. igralna karta z moško figuro: pikov fant
- 6. pog., v medmetni rabi izraža
- a) navdušenost, priznanje: fant, kako pojejo; fant, medalja mu ne uide
- b) nejevoljo, jezo: fant, si sitna; fant, sem ga polomil
● ekspr. to je fant od fare v vseh pogledih dober človek; postaven, lep moški; ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
spòl spôla m (ȍ ó) - 1. značilnosti, po katerih se bitja delijo na moška in ženska: določiti spol živali; pravice za vse ljudi neglede na spol in narodnost / otrok moškega spola; žival ženskega spola / število udeležencev navesti ločeno po spolu; razvrstiti mladiče po spolu
// oseba glede na te značilnosti: odnosi, privlačnost med spoloma / knjiž. lepi spol ženske; šalj. predstavniki močnejšega spola moški; ekspr. nežni spol ženske; mladina obojega spola fantje in dekleta; ekspr. novica je zanimala zlasti ženski spol ženske - 2. knjiž. spolni nagon, spolnost: vznemirja ga spol
- 3. lingv. značilnost samostalniške besede, ki jo navadno kaže končnica pridevniške besede ob njej: določiti samostalniku spol, sklon in število / moški, srednji spol; samostalnik ženskega spola / slovnični spol
● knjiž. odrezati komu spol moški spolni ud
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
polízati tudi polizáti -lížem dov. (í á í) - 1. enkrat ali večkrat premakniti jezik po čem: pes je polizal gospodarjevo roko
// ližoč pojesti: polizati sladoled / pes je polizal kri s tal / polizati krožnik, lonec - 2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: plamen je spet polizal kotel, poleno
● ekspr. ljubezen sta kmalu polizala (začetna) privlačnost, mikavnost ljubezni jima je kmalu minila; ekspr. sonce je polizalo slano posušilo, izsušilo; ekspr. odjuga je že močno polizala sneg stajala
polízan -a -o: polizan krožnik
● ekspr. moški s polizanimi lasmi z gladko nazaj počesanimi lasmi; ekspr. polizan moški moški, ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede; ekspr. jezik tega pisca je preveč polizan slovnično, stilno pretirano pravilen, čist; ekspr. polizano vedenje pretirano vljudno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
salónski -a -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na salon: razkošna salonska oprema / zabavati se v salonski družbi / poznati salonsko življenje / salonski čevlji nekdaj lahki nizki ali visoki moški čevlji, navadno lakasti; salonska suknja nekdaj suknjič, navadno črn, ki sega do kolen in ima zadnji del preklan
● ekspr. salonski lev moški, ki po lastnostih, zaželenih za družabno udejstvovanje, presega druge
♦ gled. uprizoriti salonsko komedijo komedijo iz meščanskega, aristokratskega življenja; muz. salonski orkester komorni ansambel z obveznim klavirskim triom; žel. salonski vagon vagon z oddelkom za pogovore, sestanke in oddelkom za spanje - 2. ekspr. uglajen, izbran: njegovo govorjenje ni nič kaj salonsko; salonsko vedenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
stárši -ev m mn., dv. tudi stárša, ed. stil. stárš (á ā) - 1. mn. tudi dv. moški in ženska v odnosu do svojega otroka: starši imajo najmlajšega otroka najrajši; žena je ohranila priimek po starših; med vojno je izgubil oba starša; očetovi starši; ostareli, popustljivi starši; otrok brez staršev; pogovor s starši; zanj skrbijo kot pravi starši požrtvovalno
// adoptivni starši
// (živalski) samec in samica, ki imata mladiča: starša sta ves dan prinašala hrano mladičem; pes ima dobre lastnosti svojih staršev - 2. moški in ženske, ki imajo otroka, otroke: starši morajo skrbeti za otroke; na sestanek je prišlo veliko staršev; predavanje za starše
- 3. v zvezi stari starši starši očeta ali matere: njegovi stari starši so že umrli; obiskovati stare starše
- 4. biol. moški in ženski osebek začetne generacije pri križanju: vzgojiti križance s pozitivnimi lastnostmi staršev
● žarg. biti dober starš mati, oče; krušni starši očim in mačeha; rednika, hranitelja; prvi starši po bibliji Adam in Eva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
mladénič -a m (ẹ̄) - 1. dorasel mlad moški, ki še ni poročen: vse mladeniče so poklicali k vojakom; zasnubil jo je črnolas mladenič; lep, postaven mladenič
- 2. doraščajoča oseba moškega spola: nesrečo je povzročil neznan mladenič; dolgolas mladenič; sedemnajstleten mladenič; ekspr.: taki mladeniči nam ne bodo ukazovali; rosni mladeniči
● ekspr. jezni mladenič kdor z nastopi v javnosti izraža odklonilen odnos do obstoječih razmer, norm; ekspr. večni mladenič moški, ki je videti mlajši, kot je v resnici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
svét -á m (ẹ̑) - 1. celota nebesnih teles, sistemov teles in prostor, v katerem so: teorije o tem, kdaj in kako je nastal svet; star kot svet zelo
// v različnih religijah stvarjenje sveta
// nav. mn., navadno s prilastkom nebesno telo, sistem teh teles: daljni svetovi; v vesolju obstajajo različni svetovi - 2. zemlja z vsem, kar obstaja na njej: odkrivati, spoznavati svet; to mesto je bilo takrat središče sveta / sedmo čudo sveta / pot okoli sveta
// s prilastkom zemlja glede na dele, ki jo sestavljajo: znani in neznani svet; svet okoli Sredozemskega morja; politična delitev sveta; narisati zemljevid sveta / publ. novi svet Amerika
// zaloge premoga na svetu; to je edini primerek na svetu - 3. celota vsega, kar biva, obstaja na zemlji: statično pojmovanje sveta; odnos do sveta / znanstveni pogled na svet / duhovni, predmetni, stvarni svet / naravni in nadnaravni svet
- 4. zemlja kot življenjski prostor ljudi: prizadevati si za mir na svetu; počutil se je kot državljan sveta / prva socialistična država na svetu; glavna industrijska sila na svetu / publ. v tem delu sveta je nastalo nevarno žarišče vojne
// tuje, daljne dežele, države: iti v svet; hoditi, potovati po svetu; biti znan doma in po svetu; dogajanje, razmere v svetu; država je začela navezovati stike s svetom; konference so se udeležili predstavniki z vsega sveta iz veliko različnih držav
// ekspr.: široki svet; to je naše okno v svet / publ. tretji svet države z nizkim narodnim dohodkom - 5. del zemeljske površine glede na oblikovanost, poraslost, urejenost: onkraj prelaza se svet spremeni; izkrčiti svet; gorat, hribovit, raven, strm svet; kamnit, neobdelan, odročen, težko prehoden svet; močviren, suh svet / alpski, gorski, kraški svet; nižinski svet
// del zemeljske površine sploh: svet med rekama je bil že zgodaj poseljen; ta košček sveta mu je najbolj ljub
// tak del glede na lastništvo: pasli so na vaškem svetu / dobro bi bilo, če bi bilo okrog hiše malo več sveta; imajo veliko sveta zemlje, zemljišča - 6. s prilastkom del zemeljske površine z določenimi značilnostmi skupaj z vsem, kar je na njem, v njem: raziskovati jamski, podvodni svet
- 7. s prilastkom celota bitij, stvari, pojavov v naravi, kot jo izraža prilastek: človeški svet; organski in neorganski svet; proučevati rastlinski svet rastline; ribji, živalski svet; svet ptičev
// celota pojavov, predmetov, ki obdajajo človeka: svet barv, zvokov / najbolje se počuti v svetu glasbe
// celota pojavov, predmetov sploh: svet idej, vrednot / bogati svet arheoloških odkritij - 8. s prilastkom celota pojavov duševnega življenja človeka: (človekov) čustveni, notranji svet; intimni, izkustveni, nagonski svet; podzavestni, psihični svet; abstraktni svet domišljije
// nav. ekspr. celota pojavov, stvari, ki določajo duševno življenje osebka: moj svet je drugačen od njenega; v njem odkriva popolnoma drug, tuj svet / vsak človek je svet zase / njen svet so knjige; to je njegov pravi svet - 9. s prilastkom skupnost ljudi, ljudje na zemlji glede na družbeno ureditev, kulturne in socialnozgodovinske značilnosti: antični svet; kapitalistični, socialistični svet; moderni, sodobni svet / ekspr. tu se stikata dva svetova: vzhodni in zahodni / ekspr.: graditelji novega sveta; stari svet se je zrušil stara družbena ureditev
- 10. s prilastkom celota pojavov, stvari in odnosov med njimi na kakem področju človekovega udejstvovanja: v trgovskem svetu se je hitro znašel; svet kulture, politike; novosti v svetu znanosti in tehnike
- 11. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom skupina ljudi, ki jih družijo enaki, podobni interesi, enak spol, enaka starost, družbena pripadnost: mestni, salonski svet; mladi svet je bil navdušen mladi ljudje, mladina; moški, ženski svet moški, ženske
// temu je prisluhnil ves kulturni svet; v strokovnem svetu je že znan med strokovnjaki
// črnopolti svet v pristanišču črnci; pisatelj rad opisuje kmečki svet kmete, kmečko življenje
// slovanski svet Slovani - 12. celota družbenih, ekonomskih, političnih odnosov na zemlji: spreminjati svet; bojevati se za boljši, lepši, pravičnejši svet / danes živimo v drugačnem svetu v drugačnih razmerah, okoliščinah
- 13. nav. ekspr. ljudje, njihovo ravnanje in možnosti, ki jih ima kdo za delovanje, življenje: svet ga je razočaral; sveta ne razume več / privlačnost, vabljivost sveta
// življenje v družbi, javno življenje: odpovedati se svetu; vrniti se v svet; pretrgati stike s svetom / zadovoljen je s seboj in s svetom
// življenje, bivanje na zemlji sploh: na svet ga veže samo še volja; take so zakonitosti sveta - 14. ekspr. skupnost ljudi, ljudje, javnost: predstaviti kaj svetu; to naj ostane skrito svetu; pred svetom je ona tvoja žena / povabil jo je v mesto, da bi prišla malo med svet v javnost, v družbo
// ljudje sploh: svet je hudoben, krut; ne veš še, kaj je svet kakšni so (lahko) ljudje
// pog. na ulicah se je trlo sveta ljudi
// cel, ves svet cel, ves svet že to ve; obgodrnjati cel, ves svet; pozna ves svet zelo veliko ljudi; čuti se zapuščenega od vsega sveta; hud, jezen je na ves svet; pred vsem svetom se je osramotil; z vsem svetom je sprt
● ekspr. zaradi tega se svet ne bo podrl se ne bo zgodilo nič hudega; tako se dogaja, odkar svet stoji od nekdaj; ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. sveta ne boš spremenil sprijazni se z ljudmi, dejstvi, kot so; ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; ekspr. radi bi svet na glavo postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. biti odrezan od sveta imeti onemogočen dostop do drugih področij, krajev, ne moči vzdrževati zvez z njimi; star. poslovil se je od sveta umrl je; ekspr. v tem mestu sem pogledal, prijokal na svet sem se rodil; pog. mnogim otrokom je pomagala na svet je bila, je sodelovala pri njihovem rojstvu; ekspr. požvižgam se na ves svet izraža veliko omalovaževanje; ekspr. saj nisem šele danes na svet prišel, da ti bom verjel nisem tako neizkušen, naiven; ekspr. pet otrok je spravila na svet rodila; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; živeti med svetom v krščanskem okolju ne v samostanu; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; evfem. spraviti koga na drugi, oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; oni svet v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti; ekspr. politika mu je tuj svet na politiko se ne razume; konec sveta ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. razšli so se na vse štiri konce sveta vsepovsod; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; star. luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; ekspr. jutri bodo oči sveta obrnjene v Beograd ljudje po svetu bodo poslušali novice, poročila od tam; ekspr. on je najboljši človek na svetu zelo je dober; ekspr. hudo je, če nimaš na svetu kam nikamor iti, zateči se; ekspr. hiše ne proda za nič, za vse na svetu nikakor ne; red vlada svet; nehvaležnost je plačilo sveta; preg. denar je sveta vladar za denar se vse dobi; preg. naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče doma je najbolje
♦ filoz. čutni svet ki ga posredujejo čutila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
živál -i [au̯] ž (ȃ) - 1. bitje, ki se hrani z organskimi snovmi, ima čutila in se navadno lahko premika: žival napade, se pase, pogine; gojiti, pariti, udomačiti živali; žarg., lov. položiti žival na dlako ustreliti jo; dolgodlaka, krotka, škodljiva, velika žival; žival z dolgim repom; čreda živali; trpi kot žival zelo
// divje, domače živali; jamska, morska žival; klavna, molzna, plemenska, vprežna žival; mesojeda, rastlinojeda žival; sveta žival; ekspr. kralj živali lev
// v različnih religijah daritvena žival; v muslimanskem in židovskem okolju nečista žival / mesar razkosa žival truplo zaklane živali
// človek je žival, ki misli in govori
♦ agr. dobro izkrvavela žival ki ji je ob zakolu odtekla vsa kri; pitovna žival; biol. določiti žival po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost; dvospolna, enospolna žival; enocelične, mnogocelične živali; nižje živali nevretenčarji; lov. odstreliti bolne, stare živali; lovna žival; med. poskusna žival; vet. male živali domače živali razen goveda, konja; nadgrajena žival ki ima zadnji del hrbta višji od sprednjega; zool. žival bitje, ki se hrani s snovmi, nastalimi v drugih organizmih, iz celic brez trdne stene, sposobno čutenja, premikanja; hladnokrvna, mrzlokrvna, toplokrvna žival; lihoprsta žival
// ed., ekspr. več živali, živali: vsa žival v hlevu je bila mirna / gozdna žival je prilezla iz skrivališč - 2. igrača, ki predstavlja žival: v trgovini z igračami kupiti kakšno žival; gumijasta, plišasta žival; žival iz plastike
- 3. ekspr. bitje, ki ne čustvuje, misli: takega trpljenja še žival ne bi prenesla; za nekatere ljudi so bili delavci samo živali; ravnati s kom kot z živaljo
// bitje, katerega življenje in ravnanje določajo telesne potrebe, nagoni: človek je včasih žival / v ljudeh je veliko živali imajo veliko lastnosti, značilnih za živali
// moški so pohotne živali / kot psovka ti žival nesramna - 4. ekspr. surov, hudoben človek, zlasti moški: užalili so ga in ta žival jih je hotela kar postreliti / kot psovka o ti žival, kar na cesti si jih pustil
- 5. ekspr. zelo delaven, potrpežljiv človek, zlasti ženska: ta žival se bo še pretegnila / uboga žival, kako se trudiš
- 6. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je mlada in prijazna žival / on je pomembna žival ima pomemben položaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
gospód -a m, im. mn. gospódje stil. gospódi (ọ̑) - 1. spoštljivo naslov za odraslega moškega: sedež mi je ponudil prijazen gospod; za pot je vprašal starejšega gospoda / kot nagovor: gospod, koliko je ura? spoštovane gospe in gospodje; kot pristavek k imenu, poklicu: obiskal nas je gospod Ivan; gospod doktor, profesor; gospod župnik
- 2. v meščanskem okolju mož, soprog: izročite, prosim, to vašemu gospodu; se je gospod že vrnil?
// redko delodajalec, gospodar: gospod mi je naročil, naj zaklenem; naš gospod je zelo prijazen - 3. zlasti v kmečkem okolju duhovnik: za gospoda študira; pogreb z dvema gospodoma / star. duhovni gospod
- 4. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom moški, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje: tvoj prijatelj je res gospod; ta je pa pravi gospod
// moški, ki udobno živi in mu ni treba (fizično) delati: to boš moral že sam opraviti, on je gospod; z gospodom bi se rada poročila, kmeta ne mara - 5. v razredni družbi pripadnik plemiškega ali meščanskega sloja: grajski gospod; visoki mestni gospodje
- 6. rel. Kristus, Bog: Gospod se te bo usmilil; zaupati v Gospoda / Gospod Bog
● ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospod nisem od nikogar odvisen; vznes. Gospod ga je poklical k sebi umrl je; iti, poslati po gospoda zlasti v kmečkem okolju po duhovnika, da bi podelil bolniku zakrament(e) za umirajoče; vznes. zaspati v Gospodu umreti
♦ zgod. fevdalni ali zemljiški gospod do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki; fevdni gospod; gorski gospod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ôče -éta m, im. mn. očétje tudi očéti (ó ẹ́) - 1. moški v odnosu do svojega otroka: njegov oče je padel v narodnoosvobodilnem boju; ima še očeta in mater; ubogati očeta; dober, skrben oče; dragi, ljubi oče; materin oče; skrbi zanj kot pravi oče požrtvovalno
// po očetu so si v sorodu / ekspr. svojim učencem je bil drugi oče / kot nagovor počakaj, oče
// moški, ki ima otroka: je oče dveh otrok; postal je oče / domnevni oče; družinski oče; nezakonski oče ki ob rojstvu otroka ni poročen z otrokovo materjo
// (živalski) samec, ki ima mladiča: oče konja / mati in oče nagrajenega psa imata odličen rodovnik - 2. v zvezi stari oče oče očeta ali matere: varuje ga stari oče; obiskati starega očeta
// nav. mn., ekspr. prednik: naši očetje so živeli tu; zavreči vero očetov - 3. zlasti v kmečkem okolju naslov za starejšega poročenega moškega, navadno gospodarja: sosedov oče so mi to povedali; hišni oče; oče župan
- 4. član samostanskega reda, ki je duhovnik: častiti očetje so se zbrali / očetje frančiškani / kot pristavek k imenu oče [o.] Marko Pohlin
// rel. naslov za duhovnika: oče spovednik - 5. ekspr., s prilastkom idejni utemeljitelj, pobudnik: je oče eksistencialistične filozofije; oče lirike / prav oni so očetje vsega gorja povzročitelji
// duhovni oče vstaje
● ekspr. lahko bi ji bil oče v primeri z njo je star; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ekspr. fant je cel, izrezan oče zelo mu je podoben; star. duhovni oče duhovnik; krušni oče očim; rednik, hranitelj; ekspr. mestni očetje člani mestne uprave; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
♦ rel. beli očetje red, ki se ukvarja z misijonskim delom v Afriki; cerkveni očetje krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij; koncilski oče kardinal, škof, vrhovni redovni predstojnik kot zakoniti odločujoči udeleženec na koncilu; nebeški Oče Bog; sveti oče papež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zapéstnik -a m (ẹ̑) nav. mn. - 1. spodnji del rokava pri moški srajci, ženski srajčni obleki in bluzi: natančno zlikati ovratnik in zapestnike; obrabljeni robovi zapestnikov; srajca s trdimi zapestniki / desni zapestnik
// posebno oblikovan spodnji del rokava sploh: usnjen suknjič s pletenim ovratnikom in zapestniki; plašč s širokimi zapestniki
// nekdaj modni dodatek k boljši moški obleki, ki se nosi na zapestju: izdelovati zapestnike; nositi zapestnike - 2. knjiž. rokavica, ki je brez prstov; brezpalčna rokavica: splesti zapestnike za zimo
● knjiž. natakniti jetniku zapestnike lisice; redko zlati zapestniki zapestni gumbi; redko rokavice s podaljšanimi zapestniki zavihi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
dédec -dca m (ẹ̑) - 1. ekspr. moški, navadno starejši: čokat, debel dedec; star dedec; oženjen dedec; vsa kuhinja je polna dedcev
// nizko (zakonski) mož: končno je le dobila dedca; ta dedec pretepa svojo ženo - 2. ekspr. čeden, postaven moški: sosed je bil dedec in pol; prijeten, simpatičen dedec
- 3. zastar. stari oče, ded: moj dedec so bili preprost kmet
- 4. poljud. del manjše priprave za zapenjanje ali vtikanje: dedec in babica
● ekspr. ali je še kaj dedca v tebi? moškosti, hrabrosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
junák -a m (á) - 1. kdor je storil izredno pogumno, junaško dejanje: neznani ljudje so v boju postali junaki; slaven junak; zgodbe o srednjeveških junakih; padel je kot junak / narodni junak zgodovinska oseba, ki se je odlikovala v boju za svoj narod; grob neznanega junaka grobnica s posmrtnimi ostanki vojaka, narejena v spomin na padle v boju za domovino
// nav. ekspr. kdor prenaša, opravlja stvari, za katere je potreben velik napor, požrtvovalnost: junak je, da vzdrži v takih razmerah; v bolezni se je pokazal junaka
// nav. ekspr. izredno pogumen, neustrašen človek: iskali so junaka, ki bi si upal preplavati reko; iron. junaki pa taki, vsi so zbežali - 2. nav. ekspr., s prilastkom moški, ki se odlikuje v kaki stvari ali ob kakem dogodku: junak olimpijskih iger, Planice / junak dela; bil je junak dneva najpomembnejša osebnost
// iron. junak v pitju; revolverski junak - 3. kdor zaradi kake lastnosti vzbuja občudovanje in željo po posnemanju: vsaka doba ima svoje junake; mladina hitro menja svoje junake / salonski junak
- 4. ekspr. postaven, krepek moški: drevo, da ga trije junaki ne obsežejo; udarec, ki bi celo junaka pobil na tla / poglejte no, kakšen junak je že
- 5. glavna, osrednja oseba v literarnem delu: junak drame, romana; junaki nemega filma / Shakespearovi junaki / glavni junak
// ekspr. oseba, o kateri se pripoveduje: drugo jutro je naš junak odpotoval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
kúrec -rca m (ȗ) vulg. - 1. moški spolni ud: pokazati kurec
- 2. ničvreden, slab moški: ta kurec je vsega zmožen / kot psovka ta prekleti kurec
- 3. v prislovni rabi izraža
- a) jezo, omalovaževanje: kurec, pa taka družba / kurec te gleda
- b) močno zanikanje: to me pa (en) kurec briga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
lèv lêva tudi léva m (ȅ ē, ẹ̄) - 1. v Afriki živeča zver, katere samec ima veliko glavo in košato grivo: lev rjove; krotilec levov; lov na leve; lev in levinja; boril, branil se je kakor lev; hraber kot lev / pred vhodom stojita dva kamnita leva
● beneški lev ali lev sv. Marka podoba leva kot simbol beneške republike; publ. tam je nekoč vladal britanski lev Angleži, Britanci - 2. ekspr. hraber, neustrašen, junaški moški: on ni lev, pač pa lisjak; v boju je bil lev; ni se upal spoprijeti se s takim levom
- 3. ekspr., navadno s prilastkom moški, ki po lastnostih, zaželenih za področje njegovega udejstvovanja, presega druge: v mladih letih je bil velik lev; lev družabnih prireditev / gledališki lev; modni, promenadni, salonski lev
♦ astr. Lev peto ozvezdje živalskega kroga; film. zlati lev priznanje za najboljši film mednarodnega festivala v Benetkah; pal. jamski lev levu podobna izumrla zver iz mlajše ledene dobe; zool. morski lev velik morski sesalec, podoben tjulnju, Otaria flavescens
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
máskulinum -a in -na m, prvi pomen mn. máskulina s tudi máskulini m (ȃ) - 1. lingv. moški spol: postaviti pridevnik v maskulinum / maskulina na soglasnik samostalniki moškega spola na soglasnik
- 2. knjiž., redko moški: biološka potreba maskulinuma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
moštvò -à in môštvo -a in móštvo -a s (ȍ ȁ; ō; ọ̑) - 1. star. lastnost moškega; moškost: moštvo se mu je v nadlogah krepilo; spoštoval ga je zaradi njegove velike poštenosti in moštva; nima niti trohe moštva
// ekspr. moške funkcije, zlasti spolne: moštvo mu je začelo pojemati - 2. evfem. moški spolni organi: med vojno je izgubil moštvo
- 3. star. več moških, moški: zlasti moštvo je odhajalo v tujino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
móž -á m, mn. možjé (ọ̑) - 1. poročen moški v odnosu do svoje žene: to je moj mož; želi si dobrega moža; dober, hud, nezvest, rajni mož / zakonski mož / čas je, da začneš iskati moža / vzela ga je za moža poročila se je z njim
- 2. dorasel človek moškega spola: si že mož; ta mož ni moj oče; skoraj neopazno se je iz dečka razvil mož; eleganten, lep, mlad, velik mož; izkušen mož; značajen mož; mož petdesetih let, sivih las
// nav. ekspr., s prilastkom dorasel človek moškega spola kot nosilec kake dolžnosti, kakega poklica: sestanek vodilnih mož; volilni možje / veliki, znameniti možje / črni možje pogrebniki; občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; mož postave miličnik, policist - 3. ekspr., navadno v povedni rabi moški kot nosilec odločnosti, poguma: bodi mož in ne cmera; ali smo možje ali nismo; bil je mož, da malo takih; si kaj moža; ali je kaj moža v njem; moža se je izkazal; to je bil pravi mož / on je figa mož figamož
- 4. vsak izmed organiziranih ljudi, navadno vojak brez čina: skupina je štela petnajst mož; v boju so izgubili dva moža / bataljon se je boril do zadnjega moža
- 5. žarg., pri žrebanju s kovancem obrnitev kovanca s podobo navzgor: če bo cifra, greva v kino, če bo mož, bova pa študirala / meni je padel mož
- 6. nar. (poročna) priča: biti komu za moža
● star. moža objeti omožiti se; star. sonce je še za moža visoko videti je, kot bi bilo nad obzorjem za dolžino človekove postave; ledeni možje čas zadnjih pomladanskih ohladitev od 12. do 14. maja, ko so na koledarju Pankracij, Servacij, Bonifacij; ekspr. slamnati mož strašilo na njivah, ki ponazarja človeka, narejeno iz slame; sneženi mož iz snega narejena igrača, ki ponazarja človeško postavo; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa; ekspr. stali so mož pri možu tesno skupaj; vsi kot en mož enotno, složno
♦ etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; povodni mož po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; gastr. (krompirjev) mož pretlačen krompir in fižol z ocvirki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
poročíti1 -ím dov., poróčil (ī í) - 1. po določenem postopku narediti, da postaneta moški in ženska pred družbo, javnostjo priznana kot mož in žena: to je matičar, ki ju je poročil / na tem uradu jih veliko poročijo
- 2. ekspr. dati, oddati v zakon: oče jo je hotel poročiti s premožnim fantom
- 3. pog. poročiti se s kom: poročil je staro prijateljico; nobena ga ni hotela poročiti
poročíti se postati pred družbo, javnostjo priznan kot mož ali žena koga: pred pustom se je z njo poročil; rada bi se poročila / poročiti se iz ljubezni / cerkveno, civilno se poročiti
// nav. ekspr., s prislovnim določilom s poroko spremeniti življenjske okoliščine: poročiti se na dom; poročila se je na kmete, v mesto / dobro, slabo se poročiti
poročèn -êna -o: poročen moški; sta že poročena; dve leti je bila poročena z njim / kot zapostavljeni pristavek k ženskemu priimku Ana Dolenc, poročena [por.] Zore
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pŕsnik -a m (ȓ) - 1. del oblačila, ki pokriva prsi: otroške hlače, predpasnik s prsnikom
- 2. star. (moški) telovnik: obleči si prsnik; žametast prsnik
- 3. nekdaj kratek ženski suknjič, navadno oprijet in brez rokavov: zapela si je prsnik
- 4. nekdaj modni dodatek k boljši moški obleki za na prsi; naprsnik: imel je naškrobljen prsnik s čipkami
♦ tekst. del statev, čez katerega drsi stkano blago
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
rodítelj -a m (ȋ) - 1. mn. in dv., knjiž. starši: biti hvaležen svojim roditeljem; umrla sta mu oba roditelja / nagrajeni pes je prevzel dobre lastnosti roditeljev
- 2. knjiž. moški v odnosu do svojega otroka; oče: sin ni poznal svojega roditelja; nezaupanje do roditelja
- 3. biol. moški ali ženski osebek začetne generacije pri križanju: vzgojiti križance s pozitivnimi lastnostmi roditeljev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sôbar -ja m (ȏ) - 1. moški, ki pospravlja, čisti sobe po hotelih, domovih: postati sobar; plača sobarja / ladijski sobar
- 2. nekdaj najet moški, navadno v mestu, za pospravljanje sob in osebno strežbo: grofov sobar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
spôlen -lna -o prid. (ȏ) nanašajoč se na spol: spolni razvoj;
spolne razlike;
spolna zrelost / spolni nagon; spolni organi rastlin, živali; moški spolni ud; spolna nezmožnost / spolni odnosi; spolna ljubezen; spolna morala, vzgoja
♦ biol. spolni hormoni hormoni, ki usmerjajo razvoj in delovanje spolnih žlez; spolni rod spolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom; spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol; moška, ženska spolna celica; spolna žleza del spolnega organa, ki proizvaja spolne celice; spolno razmnoževanje razmnoževanje z oploditvijo; med. spolne bolezni nalezljive bolezni, ki se večinoma prenašajo s spolnimi odnosispôlno prisl.: spolno dozoreti; spolno hladen; spolno nerazvite samice pri čebelah; spolno nezmožen moški; biti spolno normalen
♦ biol. spolno se razmnoževati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vès vsà vsè [vəs] zaim., ed. m. vsèga tudi vsegà, vsèmu tudi vsemù, za neživo vès, za živo in v samostalniški rabi vsèga tudi vsegà, vsèm, vsèm; ž. vsè, vsèj stil. vsì, vsò, vsèj stil. vsì, vsò; s. vsèga tudi vsegà, vsèmu tudi vsemù, vsè, za živo tudi vsèga tudi vsegà, vsèm, vsèm; mn. m. vsì, vsèh, vsèm, vsè, vsèh, vsèmi; ž. vsè dalje kakor m.; s. vsà dalje kakor m., razen tož. vsà; dv. m. vsà, vsèh, vsèma, vsà, vsèh, vsèma; ž. vsì, vsèh, vsèma, vsì, vsèh, vsèma; s. kakor ž. (ə̏ ȁ ȅ) - I. v pridevniški rabi
- 1. ed. ki zajema polno količino, mero česa omejenega: presejati ves pesek; pohoditi vso travo / zbrati ves pogum; imeti vso oblast sam; vreden vsega spoštovanja
// ki zajema polno vsoto sestavnih delov, enot česa: namazati ves obraz; po vsej deželi je suša / ves dan in vso noč; med vso vožnjo je spal; vse življenje ti bo žal / razdelil je vse svoje premoženje / ekspr. vsega Prešerna zna na pamet vse Prešernove pesmi
// ki zajema največje mogoče število članov kake skupine, skupnosti: vsa družina je na dopustu; organizirati vse delavstvo v pokrajini / ekspr.: ves gozd prepeva vse ptice v gozdu; vse mesto govori o tem vsi prebivalci mesta - 2. mn. izraža, da se iz določene skupine, množice ne izvzema
- a) nobeno bitje: hrana je všeč vsem gostom; vse ribe so zastrupljene / vseh deset je zbolelo; vsi drugi so odšli
- b) nobena stvar: prijaviti vse dohodke; govori vse slovanske jezike / ekspr. prihajajo iz vseh krajev sveta / vse drugo pustite tu
- 3. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: od vsega začetka sem to slutil
- 4. poudarja polno mero, stopnjo
- a) kake lastnosti, kakega stanja: biti ves bled, vesel; vsi razburjeni so se začeli prepirati; tako vsa mlada se je poročila; od vonja je vsa omamljena / bila je vsa v skrbeh zaradi otroka; ekspr.: otrok je ves iz sebe; biti ves v krvi / ekspr. malopridnež, ves, kar ga je
- b) kakega dejanja: ves se osredotočiti na problem; ekspr. vsa se je posvetila družini
- 5. ekspr., v zvezi ves mogoči številen in raznovrsten: prihajali so vsi mogoči ljudje / na vse mogoče načine se je izgovarjal zelo; delo je opravljal z vso mogočo spretnostjo z zelo veliko
- 6. v prislovni rabi, navadno v zvezi na vse štiri, po (vseh) štirih izraža položaj, ko je telo hkrati na rokah in nogah, kolenih: spustil se je na vse štiri in zlezel v rov / kobacati, plaziti se po vseh štirih
- 7. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi z vsemi štirimi zelo, močno: z vsemi štirimi se je branil iti domov; oklepati se grunta z vsemi štirimi
- 8. v prislovni rabi, v zvezi po vsej sili izraža prizadevanje uresničiti dejanje ne glede na nasprotovanje, ovire: po vsej sili hoče ven / rad bi po vsej sili uspel
- II. v samostalniški rabi
- 1. ed., s. vse stvari, vsa dejanja: vse se mu posreči; ne trudite se, tu je vse zaman; med njima je vsega konec; naj se zgodi karkoli, na vse sem pripravljen; biti zadovoljen z vsem / ostati brez vsega brez denarja, premoženja
// dali so mu vse: službo, stanovanje, avtomobil / on je vse vedoč, odgovoril tudi na to vprašanje / vsega skupaj sto ton - 2. ed., s. izraža množino bitij: vse se ga boji / ekspr.: prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški
- 3. mn. vsi člani, elementi določene skupine, množice: vsi so mu čestitali; dosti dreves je ohranil, vseh pa ne; posloviti se od vseh / mi vsi to vemo
- III. v prislovni rabi izraža polno količino, mero česa prej povedanega: žgancev je bilo veliko, pa so vse pojedli; koliko si naredil? Vse
● na ves glas se smejati zelo glasno; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. razšli so se na vse štiri konce sveta na vse strani; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; ekspr. na vse kriplje se trudi zelo; pog., ekspr. vseh deset prstov si lahko oblizne, če jo dobi naj bo zelo zadovoljen; ves svet ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; ekspr. za ves svet tega ne bi storil nikakor ne; vsi svêti in vsi svéti v krščanskem okolju praznik vseh svetnikov 1. novembra; ekspr. ne moti ga, je ves v delu zelo vneto dela; ekspr. moštvo je odpovedalo na vsej črti popolnoma, v celoti; ekspr. na vso moč se truditi zelo, močno; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. to je nadloga vseh nadlog zelo velika, huda; ekspr. na vse pretege hvaliti zelo; ekspr. na vso sapo hiteti zelo; elipt., pog. kadar je malo pijan, vse sorte govori nespametno, nepremišljeno; ekspr. moliti vse štiri od sebe ležati v sproščenem položaju, navadno z iztegnjenimi nogami, rokami; ekspr. ta človek je z vsemi štirimi na zemlji je realen, trezen; ekspr. iz vsega grla, na vse grlo klicati zelo glasno; zastar. vstal je na vse jutro navsezgodaj; ekspr. na vsa pljuča zavpiti zelo; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. tekel je, da se je (vse) kadilo (za njim) zelo hitro; ekspr. vse na njej je kričalo bila je zelo nenavadno oblečena; ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje; pog. saj je vse en hudir vseeno je; star. vse v (en) kup ti je vseeno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko; ekspr. na travniku je vse rumeno zlatic zelo veliko; pog. vsega dvakrat je bil vprašan samo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; pog. ta denar ti brez vsega posodim rad, ne da bi se obotavljal; ekspr. igrati na vse ali nič pri igri s kartami igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja; ekspr. za vse nič ne grem nikakor ne, sploh ne; ekspr. čast domovine mu je nad vse bolj pomembna kot vse drugo; ekspr. vse pride, vse mine; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti; prim. nadvse, vse, vseeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vlačúgar -ja m (ȗ) - 1. moški, ki se (poklicno) ukvarja s prostitucijo: vlačugarji in vlačuge
- 2. slabš. moški, ki ima s stališča določene ljubezenske zveze nedovoljene spolne odnose: bil je vlačugar in pijanec / kot psovka prekleti vlačugar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vrstník -a m (í) - 1. moški v razmerju do druge osebe, ki je približno iste starosti: večji je od njega, čeprav sta si vrstnika; bil je najmočnejši med vrstniki; hvali se pred vrstniki / ekspr. vrstniki njegove mladosti mladostni tovariši
// vrstniki po letih, starosti - 2. moški v razmerju do druge osebe, ki ima isti položaj, opravlja isto dejavnost: družiti se z vrstniki; njegovi portreti presegajo dela domačih vrstnikov
● ekspr. tak revež je, da nima vrstnika zelo velik; ekspr. slap ima po svoji lepoti malo vrstnikov malo je enako lepih; ekspr. macesen je ozelenel dosti pred svojimi vrstniki drugimi macesni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
bôlj prisl., nàjbolj (ȍ) - 1. stopnjuje
- a) pridevnike, ki nimajo primernika z obrazilom, in iz njih izpeljane prislove: bolj zelen; bolj goreč, oddaljen, razvit; bolj moški; bolj domač, zdrav; najbolj gozdnati kraji; bolj divje gleda / tako se stopnjujejo, posebno kadar je poudarek očiten, tudi tisti pridevniki in prislovi, ki imajo sicer primernik z obrazilom: bolj pametno govori, kakor smo pričakovali; to je najbolj pohleven človek / zagotovljena je kar najbolj izdatna podpora
- b) nepridevniške prislove: premakniti bolj naprej; stal je bolj zadaj kakor jaz; bolj natanko pogledati; to mi je bolj prav / to vprašanje je danes bolj kot kdajkoli pereče; ogiba se ga bolj ko mogoče kolikor se le da
- 2. izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja: eden je bolj molčal kakor drug; ono drugo blago mi je bolj po volji; izkazal se je bolj moža, kot bi si mislil; naraven je, da bolj ne more biti; telesna moč ga ne mika manj od duševne, če ne celo bolj; doma je najbolj brez skrbi / čedalje, še, veliko, vse, zmerom bolj me skrbi; poleti ni bral, tem bolj pa pozimi
● bolj in bolj mu je všeč čedalje bolj, zmerom bolj; stvar je bolj ali manj jasna kolikor toliko, približno - 3. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: kolikor bolj so jih tlačili, toliko bolj so se upirali; čim nižje greš, tem bolj je zeleno; bolj ko se ga otepaš, bolj sili vate; Kmet če je bolj jezen, bolj pije (F. Detela) ; Bolj psa dražiš, huje laja (I. Koprivec)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
néki tudi nék -a -o zaim. (ẹ̄) - 1. ki je
- a) neznan: prišel je neki mlad moški; v neki vasi na Gorenjskem je včeraj menda gorelo; srečal sem neko žensko; neko letalo je bilo sestreljeno; pog. neki iks tovariš
- b) znan, a se noče, ne more imenovati: bil sem pri nekem znancu na kosilu; poznam neko osebo, ki ji to ne bo všeč / ekspr. neki Šmon je hujskal ljudi; publ. zlom neke diktature / stopnjevati strogost do neke meje; na neki način se bo stvar že uredila; publ. v nekem smislu je ta trditev pravilna / sestali so se neko nedeljo, knjiž. neke nedelje; neko jutro, knjiž. nekega jutra se je odpravil v hribe
- 2. neustalj. izraža nedoločnost, poljubnost osebe ali stvari; kak, kakšen: to lahko usodno vpliva na razvoj nekega naroda; kadar se pripravlja na neko pomembno akcijo, je zelo nervozen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zastáviti1 -im dov. (á ȃ) - 1. s postavitvijo, namestitvijo česa narediti kaj neprehodno: zastaviti cesto z ovirami / zastavil je izhod s svojim telesom / stopil je predenj in mu zastavil pot
// s postavitvijo česa napolniti, porabiti prostor: zastaviti mizo s posodo; zastaviti sobo s starim pohištvom
// zastar. zasesti: zastaviti trdnjavo z močno posadko / vplivna mesta so zastavili s svojimi somišljeniki - 2. s postavitvijo česa kaj obdati, obkoliti: žerjavico so zgrebli na kup in jo zastavili z opekami / avtomobil so mu na parkirišču popolnoma zastavili / zastavili so ga s svojimi telesi
// s postavitvijo česa za čim to utrditi: zaprl je vrata in jih zastavil s skrinjo - 3. namestiti kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: zastavil je plug in pognal konje; zastaviti sveder, veslo / zastaviti violino pod brado dati
// trdno zastaviti nogo postaviti, opreti
// nar. gorenjsko namestiti kam, od koder napreduje pri paši: zastaviti ovce proti vrhu; trop je tako zastavil, da ni delal škode / zastaviti ovce na pašo, v pašo pustiti, dati pasti - 4. nav. ekspr. narediti začetni, temeljni del pri izdelavi česa: košaro sam splete, le zastaviti je ne zna; izbral je doge in zastavil sod / zastaviti novo brazdo
// narediti, ustvariti prva, osnovna dela v kaki dejavnosti: zastavili so več del, končali pa nobenega; sin je nadaljeval, kar je zastavil oče / novo cesto so zastavili spomladi začeli graditi; ko bo topleje, bodo zastavili hišo začeli zidati; moški glas je zastavil pesem začel peti
// nepreh.: žetev se je že začela, kdaj boste pa pri vas zastavili začeli žeti; po kosilu so malo počivali, nato pa so spet zastavili začeli delati; nekaj časa je bil v službi, potem pa je zastavil na svoje začel delati kot samostojen obrtnik, podjetnik
// narediti, pognati to, iz česar se razvije cvet, sad: trta je zastavila grozde; sadno drevje je spomladi dobro zastavilo - 5. s prislovnim določilom dati vsebino, obseg kaki dejavnosti, kot jo izraža določilo: januarja so v podjetju dobro zastavili; kmetovanje je treba zastaviti drugače; moderno zastaviti vzgojno delo / narobe je zastavil pogovor
- 6. nar. na začetku dela določiti površino, na kateri kaka dejavnost poteka: žanjice so zastavile pol njive; kosci so na dolgo zastavili
- 7. seznaniti koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastaviti komu uganko, vprašanje / v tem delu je zastavil več problemov
// seznaniti koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastaviti komu nalogo; zastaviti si cilj - 8. star. zaustaviti, prestreči: zastaviti vodni curek; drevo je zastavilo plaz / kašelj ji je zastavil besedo
● ekspr. ni vedel, kako naj zastavi besedo, da bo prav kako naj reče; ekspr. odkašljal se je in znova zastavil besedo začel govoriti; ekspr. uspešno je zastavil pero začel pisateljevati; nar. zastavil je proti vrhu začel iti; knjiž. sam dež, kakor se je na začetku tedna zastavilo začelo
zastávljen -a -o: pravilno zastavljena akcija; dokončati zastavljena dela; z vozovi zastavljeno dvorišče; odgovoriti na zastavljeno vprašanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
známenje -a s (á) - 1. kar omogoča sklepanje na
- a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: vsa znamenja kažejo, da bo delo kmalu končano; dobro, slabo, varljivo, zanesljivo znamenje; po nekaterih znamenjih sodeč, se napoveduje dobra letina
- b) obstoj česa: znamenje dobre volje; moški so prišli v prazničnih oblačilih, kar je znamenje, da so snubci; po nekaterih znamenjih sodeč, ni govoril resnice; razsvetljena okna stanovanja imam za znamenje, da se je že vrnil
- 2. po ljudskem verovanju nenavaden pojav, navadno v naravi, ki napoveduje za človeka usoden dogodek, dogajanje: vsa znamenja so neugodna; to znamenje napoveduje nesrečo; opaziti znamenje na nebu; razlagati si znamenja / nebesna, preroška znamenja
- 3. z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: opaziti znamenja ljubezni, utrujenosti; to so prva znamenja starosti / v znamenje sprave mu je podal roko
- 4. gib, zvok, s katerim se
- a) kaj sporoča: mahal je z rokami, a njegovih znamenj niso razumeli; naučiti gluhoneme sporazumevati se z znamenji / dajati komu znamenja z glavo; narediti znamenje križa; raketa, žvižg je znamenje za napad
- b) na kaj opozarja: znamenja s hupo, sireno / avtomobilist daje svetlobna znamenja / signalna znamenja
- 5. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: narisati znamenje; grafično, pisno znamenje; mednarodna znamenja; znamenje na zemljevidu / jezikovna, notna znamenja
// lik, ki označuje, pomeni določeno dejstvo: vžgati živali znamenje / avtorsko znamenje; znamenja na cestišču oznake
// predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: prapori in druga društvena znamenja; krona in žezlo kot znamenje kraljevske oblasti / izveski in znamenja nad vrati obrtnih delavnic / postavljati mejna, orientacijska znamenja; prometna znamenja prometni znaki - 6. tvorba, oblika na koži, po kateri se osebek razlikuje od istovrstnih osebkov: imela je znamenje na licu; prepoznati konja po znamenju na čelu; znamenje od udarca; bradavice in druga znamenja / pridobljeno, prirojeno znamenje
- 7. um. različno oblikovano likovno ali manjše arhitekturno delo navadno v spomin na določen dogodek: v spomin na ta dogodek so postavili znamenje; kamnito, leseno, stebrasto znamenje; znamenja in kapele / kužno znamenje postavljeno v spomin na kugo
- 8. ed., publ., v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da kaj zelo vpliva na kako dogajanje, obstajanje: mesto je živelo v znamenju priprav na kongres; pogovori so potekali v znamenju sprave / naš kraj je bil ves v znamenju premogovnika
● knjiž. ti ljudje nosijo na sebi Kajnovo znamenje so morilci; publ. on je dal dobi neizbrisno znamenje značilnosti, posebnosti; ekspr. v nalogi je vse polno rdečih znamenj učiteljevih popravkov, narejenih z rdečim svinčnikom; podaril ji je obesek z rojstnim znamenjem z znamenjem ozvezdja živalskega kroga, v katerem je rojena; ekspr. na polju ni bilo znamenja o čem živem ni bilo opaziti ljudi, živali; biti rojen v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja; star. druga knjiga je za znamenje boljša za spoznanje
♦ astr. zodiakalna znamenja; geod. triangulacijska znamenja; lingv. naglasno znamenje za označevanje naglasa; med. bolezensko znamenje bolezenska sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo; materino znamenje prirojena, omejena, navadno pigmentirana sprememba na koži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
cvét -a m, mn. cvéti in cvetóvi (ẹ̑) - 1. del rastline, značilen po lepi obliki in barvi: cvet se odpre, osuje, ovene; rastlina razvije cvet; utrgati cvet; čebele obletavajo cvet za cvetom; bel, dišeč, pisan cvet; češnjev, makov cvet; cvet vrtnice; barvitost cvetov / rastlina je že nastavila cvete pognala cvetne popke; roža gre v cvet začenja cveteti; solata gre v cvet poganja steblo s cveti; drevo bo kmalu v cvetu bo cvetelo; pren., pesn. razcvel se je cvet ljubezni; cvet upanja
- 2. ekspr., navadno s prilastkom izbran, najlepši, najpomembnejši del: tam je bil zbran cvet deklet; cvet inteligence, naroda / bila je cvet deklet najlepša med dekleti; vznes.: biti v cvetu let, življenja mlad; umrla je v cvetu mladosti zelo mlada
● iron. ta je šele (pravi) cvet živahen, podjeten, nevzgojen (mlad) človek; ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; star. bobov ali rožni cvet junij
♦ bot. brezspolni cvet; dvospolni cvet ki ima prašnike in pestiče; enospolni cvet ki ima samo prašnike ali samo pestiče; goli cvet ki je brez cvetnega odevala; pestični ali ženski cvet ki ima samo pestiče; prašni ali moški cvet ki ima samo prašnike; farm. (vinski) cvet etanol, etilalkohol; min. žveplov cvet žveplo v obliki iglic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
dotakníti se in dotákniti se -em se dov. (ī á) - 1. približati se tako, da pride do dotika, stika: v pozdrav se je dotaknil čepice; dotaknila se me je in me pobožala; dotakniti se rane; skakalec se je pri doskoku dotaknil tal z rokami; dotakniti se s prsti; nalahko se dotakniti / konici sabelj sta se dotaknili; vrv se je dotaknila tal; pren. nikoli se ga ni dotaknila ljubezen; misel se ga je rahlo dotaknila
// ekspr., z nikalnico izraža, da dejanje, ki izhaja iz osebka, (še) ni nastopilo: skedenj je že gorel, hiše se pa ogenj še ni dotaknil; gozd je čudovit, sekira se ga še ni dotaknila / jedi se ni niti dotaknil; pren. novi čas se ga ni niti dotaknil
● ekspr. noben moški se je še ni dotaknil ni imel z njo spolnih odnosov; ekspr. fant je pošten, nikoli se ne dotakne česa tujega ne vzame, ne ukrade - 2. publ. na kratko, nekoliko spregovoriti o čem: govornik se je mimogrede dotaknil še tega vprašanja; z nekaj besedami se je dotaknil tudi položaja v svetu / v svoji razpravi se je dotaknil problema izseljencev
- 3. ekspr. rahlo udariti: če se me le dotakneš, ti bom vrnil; niti s prstom se te ne smejo dotakniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
falzét -a m (ẹ̑) zelo visok, stisnjen moški glas: prešel je v visok falzet;
kriknil je v zateglem falzetu;
rezek falzet
♦ muz. moški pevski glas, višji od normalnega obsega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
iméti imám nedov., iméj in imèj iméjte; imèl in imél iméla; nikalno nímam (ẹ́ ȃ nȋmam) - 1. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina: imeti avtomobil, hišo; imel je tri konje; imeti veliko knjig; malo, veliko ima; ekspr. nič nima
- 2. izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: te knjige nimam več; urednik ima dosti gradiva za objavo; oni imajo boljše igrišče kot mi; imam pero in svinčnik, s čim naj se podpišem; ima pripravo za varjenje; imate čist zrak in dobro hrano / nimate vzrokov za jezo; imeti dokaze za kaj / imeti abonma, žiro račun / ženske imajo enake pravice kot moški
// izraža, da je pri osebku kaj za prodajo: v trgovini imajo že prve češnje; pralnega praška imamo dovolj
// izraža obstajanje osebe, ki je z osebkom v določenem odnosu: imeti brata, otroka, prijatelja / imeti ljubico / direktorja že imajo / imeti tekmeca - 3. izraža, da je pri osebku kaj, navadno krajši čas in s kakim namenom: imamo goste; danes imam prijatelja na obisku; pog. jutri bomo imeli pri nas zidarje bomo zidali
// imam veselo novico, pismo, lepe pozdrave, sporočilo zate - 4. izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del: katere sestavne dele ima celica; človeško telo ima glavo, trup in ude / zakon nima take določbe; voda ima precej kalcija / teden ima sedem dni; kilometer ima tisoč metrov; knjiga ima tristo strani
- 5. z oslabljenim pomenom izraža
- a) lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo: ima brado in brke; ta roža ima lepe cvete; imeti močen glas / ima dosti izkušenj, smisel za humor, dober spomin; imeti veliko moč v rokah / dokument ima velik pomen; jeklo ima veliko trdnost
- b) stanje osebka, kot ga izraža določilo: bolnik ima visoko temperaturo; imeti skrbi / nima časti, ponosa / ima srečo v zasebnem življenju, ugled, veljavo / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? / imeti pomembne funkcije, visoko izobrazbo, ugleden družbeni položaj; imeti diplomatske odnose z drugimi državami; imeti urejene življenjske razmere / stanovanje ima dobro razporeditev prostorov / imeti dobiček, izgubo pri kupčiji; imeti prednost pri nakupu / imeti rojstni dan; imeti nesrečo / imeti obrt biti obrtnik
- c) stanje osebka glede na koga: imeti podporo naprednega sveta; ekspr. imam njegove simpatije
- č) odnos osebka do dejanja, kot ga izraža določilo: imel je priložnost pobegniti / ima dolžnost to storiti mora; imel je moč, da je to prebolel mogel je; ima pravico do lastne izbire sme sam izbirati
- d) s prislovnim določilom velikost, mero: ta ladja ima več tisoč ton nosilnosti; ima osemdeset let je star; krava ima tristo kilogramov tehta
// izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: ima copate (na nogah), klobuk (na glavi), siv plašč; otroci imajo slabe čevlje; na zabavi je imela novo obleko; ob boku ima sabljo / pog. ima očala nosi; vlomilec je imel orožje je bil oborožen
// izraža, da se osebku kaj redno daje: imeti nizke, visoke dohodke; imeti podporo, pokojnino; imeti štiri tisoč dinarjev plače; kakšno štipendijo imaš
- 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, značilnost, stanje stvari, ki obstaja pri osebku: lase ima dolge in skodrane; avto ima pokvarjen; stroj imam v popravilu; orodje ima v redu; elipt.: domačo nalogo že ima jo je že napisal; pog. vlomilca že imajo je že prijet, ujet
// ima sina zdravnika
// izraža osebkov odnos, razmerje do stvari, kot ga izraža določilo: imeti koga na hrani, stanovanju; imeti kaj v lasti, najemu; imeti deželo pod oblastjo - 7. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, za poštenjaka; to trditev imam za resnično; imajo se za nekaj posebnega / imeti kaj za svoje / to imam za pomembno / publ. imeti za potrebno obsoditi kaj
- 8. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža
- a) z glagolskim samostalnikom da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: konja ima za jahanje; to vrv imam za obešanje perila; pog. kaj se imate za učiti kaj imate za učenje
// ribe imamo za večerjo / peso imamo za krave za krmljenje krav - b) namembnost, kot jo določa samostalnik: klop ima tudi za ležišče; telečje meso imamo za zrezke
// izraža, da je osebek s kom v takem odnosu, kot ga določa samostalnik: ima jo za ljubico; koga imaš za moža, za profesorja / žarg., šol. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
- 9. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: imeti izpit, konferenco, pouk, predavanje, sejo; kosilo bomo imeli v hotelu ob dvanajstih; pog.: imeti govor; zmeraj ima kako pripombo kaj pripomni, ugovarja
// to je imelo hude posledice; plavalec ima letos velike uspehe; publ.: dogodek je imel slab izid se je slabo končal; ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev - 10. z oslabljenim pomenom, z nedoločnikom izraža obstajanje česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa nedoločnik: nima česa, kaj jesti; ima se kam umakniti; nima kdaj to napraviti; ima kje spati; ekspr. ta pa ima s čim plačati ima veliko denarja
// imate kaj za popravilo; imate kaj za žejo imate kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti - 11. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času
- a) določenega stanja: že tri dni imamo dež; letos imamo lepo jesen; imamo mir, svobodo; tam imajo zdaj noč; v Jugoslaviji imamo socializem / na svetu imamo dobro in zlo je, obstaja
- b) stvari: takrat še ni bilo znano, da imamo v vodi toliko živih bitij; za to bolezen še nimamo zdravila / publ. na desni strani imamo hrib, na levi pa reko
// izraža, da je stvar, ki je z osebkom v kaki zvezi, na določenem mestu: knjige ima na mizi; v naročju je imela otroka; država ima industrijo na severu / pog. starše ima pri sebi stanujejo, živijo pri njem
// konj ima belo liso na čelu
- 12. pog. gojiti, rediti: pri sosedu imajo čebele, kokoši, prašiče; v Savinjski dolini imajo hmelj
- 13. v zvezi imeti rad ljubiti: rad ima sosedovo hčer / rad ima mater, očeta / ona ima rada glasbo, rože / vedeli so, da ima rad vino / rastline imajo rade sončno lego
- 14. dov. postati mati, oče: imela bosta otroka; ne more imeti potomcev / pog. prejšnji mesec je imela otroka rodila; mačka je imela pet mladičev skotila, povrgla
- 15. evfem. imeti spolni odnos, spolne odnose: jo je že imel / ona ima druge moške
- 16. pog. morati: njemu se imamo zahvaliti za pomoč / star. zdaj se imaš učiti / star. vlak ima vsak čas odpeljati bo odpeljal
// moči: imaš (za) posoditi tisoč dinarjev / nimam ti česa očitati - 17. nav. 3. os., pog., ekspr., s tožilnikom mikati, želeti si: ti čevlji me pa res imajo / ima me, da bi jo vprašal
- 18. pog., v medmetni rabi izraža nezadovoljstvo, razočaranje: zdaj pa imamo, ko smo tako odlašali
// zadovoljstvo, privoščljivost: dolgo je nagajal, zdaj pa ima
● ekspr. nekateri ljudje imajo so premožni, bogati; ekspr. o tem nimam besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. nima pojma o tem skoraj nič ne ve o tem; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. besedo ima XY zdaj bo govoril, je na vrsti; imate besedo možnost, pravico do govorjenja; pog. ta dovtip ima že brado je star; pog. imaš kako cigareto ali mi daš cigareto; vsaka stvar ima svoj čas se pojavi ob določenem času; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; ekspr. ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; ekspr. ima ime in bogastvo je ugleden, priznan in bogat; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; pog., ekspr. (jo) že imam sem se že domislil; ekspr. tu nimaš več kaj (iskati) pojdi; nisi zaželen; pog., ekspr. ima hranilno knjižico denarne prihranke vlaga v hranilnico; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. pri vseh ljudeh ima kredit mu zaupajo, verjamejo; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje; ekspr. imej pamet izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; pog. pod seboj ima pet ljudi so mu podrejeni; evfem. imeti dolge prste krasti; ekspr. srce ima le zanjo ljubi samo njo; ekspr. imeti sušo v žepu biti brez denarja; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. imeti zveze biti poznan z ljudmi, ki lahko pri čem pomagajo; pog. kaj imate proti meni zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate; star. delal se je, kakor da ga nima za mar se ne meni zanj; ekspr. niti za sol nimajo zelo so revni; ekspr. povej, kar imaš na duši kar (že dolgo) želiš povedati; pog., ekspr. na hrbtu jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje; pog., ekspr. imeti koga na vajetih v vsem mu ukazovati; pog., ekspr. na vratu ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; star. otroka ima pri prsih doji ga; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; pog., ekspr. tega človeka imam v želodcu zaradi kakega svojega dejanja mi je zoprn, mi vzbuja odpor; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat; ekspr. imeti kaj vedno pred očmi upoštevati pri svojem delovanju; ekspr. nič nimam z njim sem brez stikov z njim; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; žarg. ta tovarišica ima pionirčke čez na skrbi; ekspr. imata me dosti, zadosti naveličala sta se me, odveč sem jima; nižje pog. letos ima drevje veliko gori je drevje dobro, zelo obrodilo; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; pog. imeti prav trditi, zastopati pravo mnenje; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; pog., šalj. en kolešček v glavi ima premalo, preveč je nekoliko čudaški; danes imamo prosto nismo na delu, v šoli; ekspr. kaj imaš ti zraven izraža opozorilo, očitek; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti; kdor nič nima, tudi nič dati ne more; čim več ima, več hoče imeti
♦ lov. pes ima dober apel je poslušen; šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih
iméti se pog., s prislovnim določilom izraža, da je osebek v stanju, kot ga nakazuje določilo: dobro, slabo se ima; ima se kot še nikoli / ekspr. ta se pa ima zelo dobro živi
// kot vljudnostna fraza kako se (kaj) imaš, imate; kot pozdrav dobro se imej, imejte
imáje star.: nadzorniki so, ne imaje pravega dela, postajali po mestu
imajóč -a -e star.: imajoč v rokah album, je sedel pod svetilko; ženske, imajoče več ljubimcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
klánjati se -am se nedov. (ȃ) - 1. pozdravljati z nagibom glave ali glave in zgornjega dela telesa: že od daleč se ji je klanjal; globoko se klanjati; klanjala se je na vse strani / v meščanskem okolju, kot pozdrav klanjam se, gospa; pren., ekspr. breze se klanjajo do tal
- 2. ekspr. izkazovati komu čast, spoštovanje: zaslužil je, da so se mu klanjali; ob njenem zadnjem uspehu se ji je vse klanjalo / vznes. klanjati se njegovemu spominu / ženske rade vidijo, če se jim moški klanjajo če jim laskajo
// klanjati se do tal zelo, pretirano
● slabš. nikar se ne klanjaj pred njimi ne ponižuj se - 3. zastar., z dajalnikom podrejati se, uklanjati se: klanjala se je pač očetovi volji; v vsem se mora klanjati drugim
klanjajóč se -a -e: klanjajoč se na vse strani, je odšel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
léto1 -a s (ẹ́) - 1. čas dvanajstih mesecev, ki se začne 1. januarja in traja do 31. decembra: leto ima 365 dni; lansko, letošnje, preteklo, prihodnje leto; prva četrtina leta; na koncu, ob koncu, v začetku leta / koledarsko leto od 1. januarja do 31. decembra; navadno ki ima 365 dni, prestopno leto ki ima 366 dni; novo leto ki se bo ali se je pred kratkim začelo
// ekspr.: razglasili so ga za človeka leta najpomembnejšo osebnost; dogodek leta najpomembnejši dogodek
// navesti rojstno leto letnico; mesec in leto dogodka nista znana / katerega leta je to bilo; še istega leta, isto leto se je vrnil; umrl je lansko leto lani; tisto leto je bila lepa jesen; to leto ga še nisem videl letos; vsako leto nas obišče; vse leto je bil bolan; rodil se je leto pred njo; koliko plače ima na leto letno; tam je žetev dvakrat na leto; to bomo naredili še v tem letu še letos; tam je živela do leta 1961; članek je iz leta 1970; po letu 1900 se je stanje izboljšalo; vojna se je končala v letu 1945; star. v letu Gospodovem 1664 leta 1664; razmere pred letom 1945 / pri datiranju: Prešeren je umrl 8. februarja 1849. leta [l.] ali leta 1849; 1. maja tega leta [t. l.] leta, v katerem se to govori, piše
// kot voščilo srečno novo leto
// s prilastkom ta čas glede na kako značilnost, dejavnost: mokrotno, sušno leto / mednarodno geofizikalno leto v katerem se načrtno raziskuje zemlja v svetovnem merilu; hroščevo leto ko se v velikih množinah pojavijo rjavi hrošči; Mozartovo leto s posebnim poudarkom na uprizarjanju Mozartovih del; olimpijsko leto; obilno ribje leto; lani je bilo sadno leto so sadna drevesa dobro obrodila; leto 1967 je bilo mednarodno leto turizma
// s prilastkom čas dvanajstih mesecev z drugačnim stalnim začetkom: lovsko leto ki traja od 1. aprila do 31. marca; muslimansko leto; šolsko leto ki traja od 1. septembra do 31. avgusta; prvi razred je obiskoval v šolskem letu 1930/31; študijsko leto ki traja od 1. oktobra do 30. septembra - 2. navadno s števnikom čas dvanajstih mesecev: od takrat sta minili dve leti; že tretje leto poteka, odkar ga ni; četrt, pol leta / delovno, službeno leto / že več kot dve leti se ni oglasil; obljubil je, da bo plačal čez tri leta; pogodbo je sklenil za eno leto; ob letu, star. k letu se vidimo čez eno leto; že leto dni je v tujini eno leto; tam bo ostal leto dni eno leto; takrat je obljubil, leto kasneje pa se je premislil; star. danes leto je odšel pred enim letom; star. pridi danes leto čez eno leto
// petnajst let zapora / kot voščilo za rojstni dan še na mnoga leta
// s števnikom ta čas za označevanje starosti česa: otroku je dve leti; ima, star je že eno leto; hiša je stara sto let; do sedmega leta je živel pri starših do starosti sedmih let; pog. v deveto leto gre pred kratkim je bil star osem let; z desetimi leti je šel od doma ko je bil star deset let; določiti leta starosti; dekle osemnajstih let; do starosti pet let, petih let; ženska pri sedemdesetih letih stara približno sedemdeset let; otrok v devetem letu od izpolnjenega osmega leta do izpolnjenega devetega leta starosti
// kot opozorilo mladini do 16. leta vstop prepovedan - 3. mn. starost, življenjska doba: ko sem imel jaz ta leta kakor ti, sem bil že samostojen; med njima je precejšnja razlika v letih / biti istih let; biti v zrelih letih; moški srednjih let; ženska mojih let; velik za svoja leta
- 4. mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje v življenju, bivanju: ta leta so bila zanj srečna; tistih let se bom vedno spominjal / dekliška, fantovska, mladostna leta; otroška leta je preživel v domači hiši; ekspr. šestnajst let, to so rosna leta zgodnja mladost; leta zorenja / poznava se iz dijaških let; tako sem navajen iz, od mladih let; na stara leta, v starih letih je beračil ko je bil star; človek se mora učiti v mladih letih ko je mlad
// z oslabljenim pomenom leta mladosti mladost; pren., knjiž. meščanska družba je bila takrat še v otroških letih
// omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: takrat so bila huda leta; vojna leta; leta krize; razvoj gospodarstva v povojnih letih
// knjiž., z vrstilnim števnikom omejeno trajanje desetih let, z začetkom, kot ga nakazuje števnik: šestdeseta leta prejšnjega stoletja so preobrat; v dvajsetih letih našega stoletja; kriza tridesetih let; v začetku osemdesetih let - 5. mn., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža dolgo omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: od takrat so minila že leta / leta (in leta) je pisal to knjigo / dolga leta je trajalo, preden je plačal dolg
- 6. letnik: tretje leto filozofije je študiral na Dunaju; dohitel ga je znanec, medicinec v zadnjem letu / Delo, leto V., št. 3
- 7. redko, navadno s prilastkom kar se pridela v (enem) letu; letina: letos je bilo dobro leto; pomlad je obetala dobro leto
● star. pisalo se je leto 1848 bilo je leta 1848; pog. njemu se res ne poznajo leta videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. kako hitro tečejo leta čas; dokupiti leta prostovoljno plačati pokojninsko zavarovanje za čas, ko zavarovanec ni bil obvezno zavarovan; star. nevesti so dokupili, kupili leta dosegli predčasno sodno priznanje polnoletnosti; pog. ona skriva leta videti je mlajša, kot je v resnici; noče povedati, koliko je stara; leto na leto, leto za letom se dogaja isto kar naprej, vedno; leto in dan ekspr. leto in dan je čakal zelo dolgo; približno eno leto; ekspr. tam sneg leto in dan ne skopni nikoli; ekspr. leto in dan je spal v hlevu vedno; star. čez leto in dan približno čez eno leto; boj za prvo mesto je iz leta v leto, od leta do leta hujši vedno hujši; vsako leto hujši; ekspr. umor je bil pojasnjen šele čez leta, po letih po dolgem času; evfem. mož gre že v leta se stara; evfem. biti v letih star, starejši; pred leti je tu stala hiša včasih, nekdaj; z leti raste tudi njegova trma čim starejši je, tem bolj je trmast; z leti je zanimanje začelo upadati sčasoma, polagoma; šalj. Abrahamova leta starost okoli petdeset let; šalj. že sedem hrvaških, laških let te nisem videl zelo dolgo; šalj. biti v Kristusovih letih star triintrideset let; star. mlado leto pomlad; ekspr. biti v najboljših letih od 30. do 50. leta; novo leto čakati novo leto bedeti v noči med 31. decembrom in 1.januarjem do polnoči; praznovati novo leto 1. januar; to se je zgodilo na novo leto, star. na novega leta dan 1. januarja; obiskati za novo leto za novoletne praznike; danes je staro leto 31. december; star. na starega leta dan 31. decembra; ekspr. to je bilo sedem suhih let čas brez uspehov pri kom, v kaki dejavnosti; ekspr. prebili smo sedem suhih let čas revščine, pomanjkanja; bolnik je vsako leto slabši vedno slabši; ekspr. rad bi dal nekaj let življenja, da bi bilo to res zelo želim; vznes. biti v cvetu let mlad; pog. dobiti pet let (zapora) biti obsojen na pet let (zapora); pog., ekspr. že sedemdeset let imam na grbi star sem že sedemdeset let; močen kljub letom kljub starosti; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti
♦ agr. rodno leto v katerem sadno drevje normalno ali bogato obrodi; astr. astronomsko leto čas, ki ga porabi Zemlja, da enkrat obkroži Sonce; kozmično leto čas, ki ga porabi Sonce, da napravi en obhod okoli središča našega zvezdnega sestava; Lunino ali lunarno leto ki ima 354 dni; sončno ali solarno leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti od enakonočja do naslednjega istovrstnega enakonočja; zvezdno ali sidersko leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti, da se spet vrne med iste zvezde; ekon. gospodarsko ali poslovno leto ki se začne z novim porastom gospodarske in poslovne aktivnosti in se konča v mrtvi sezoni; fin. proračunsko leto koledarsko leto, za katero je narejen proračun; računsko leto proračunsko leto, ki se more podaljšati za nekaj mesecev, da se upoštevajo še dohodki in izdatki teh mesecev; fiz. svetlobno leto pot svetlobe v enem letu; ta zvezda je oddaljena od zemlje štiri svetlobna leta; rel. sveto leto navadno vsako petindvajseto leto, namenjeno verski prenovi, poglobitvi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
lévi -a -o prid. (ẹ́) - 1. ki je na isti strani telesa kot srce: leva noga, rama, roka; z levo stranjo telesa se je naslonil na zid; poškodovati si levo oko / levi čevelj za na levo nogo
// ki je v odnosu do človeka na taki strani: avto se je prevrnil na levi bok; leva stran ceste; levo zadnje kolo se je snelo / levi breg reke gledano v smeri toka; levo krilo vojske, moštva gledano v smeri napada - 2. politično progresiven, napreden: poslanci leve opozicije; leva študentska organizacija / leve skupine v gibanju; levo krilo stranke
● nar. levi otroci otroci, ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. gleda kot levi razbojnik (na križu) grdo, hudobno; ekspr. danes je menda z levo nogo vstal ves dan je slabo razpoložen; leva roka star. kmetija leži na levo roko od ceste na levi strani; pog. ne gre tako lahko, čeprav sem mislil, da bom to naredil z levo roko z lahkoto, brez težav; pog. ne gre z levo roko obsojati njihovo ravnanje brez premisleka; pog. delo opravlja z levo roko ne temeljito, površno; star. zakon na levo roko zakon med osebo zlasti iz vladarske družine in osebo bistveno neenakega socialnega izvora; morganatični zakon; nar. leva žena ženska, ki ima spolno razmerje s poročenim moškim
♦ grad. leva vrata vrata, ki se odpirajo v levo; mat. leva stran enačbe stran, ki je na levi strani enačaja; navt. levi bok ladje gledano od krme proti premcu; obrt. levi (zidan) štedilnik štedilnik, pri katerem se vratca odpirajo v levo; leva petlja prvina (pri pletenju), ki ima na narobni strani obliko desne petlje; polit. italijanski levi center; strojn. levi navoj navoj, pri katerem se vijak pomika naprej, če se vrti v nasprotni smeri kot urni kazalec; šport. levi krilec igralec, ki povezuje obrambo in napad na levi strani, zlasti pri nogometu; levo krilo igralec, ki igra na levi strani napadalne vrste, zlasti pri nogometu
lévo prisl.: prehitevati levo; levo usmerjen časopis, politik; levo in desno od ceste ležijo njive; sedela je levo od njega; informacije dobite v sobi št. 15 levo
● nav. iron. deliti nauke levo in desno vsem ljudem; zamahoval je s palico levo in desno na vse strani; prim. leva1
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
línija -e ž (í) - 1. nepretrgana vrsta točk; črta: potegniti linijo; ravna linija / knjiž. njegove risbe označuje nemirna, včasih pretrgana linija
// kar je temu podobno: dolga linija letečih ptic / tekli so v vijugasti liniji in streljali; pren., publ. socialistična izgradnja se ne razvija po ravni liniji - 2. kar ločuje, razmejuje; črta: prekoračiti linijo; mejna linija
- 3. navadno s prilastkom redna prometna povezava med določenimi kraji, proga: otvoritev nove linije / avtobusna linija Ježica—Vič; ladijska linija; letalska linija Beograd—Dubrovnik; mednarodne linije; redne in občasne linije; linija v Južno Ameriko
- 4. sistem vodov skupaj z opremo za prenos informacij s pomočjo električne energije: graditi novo linijo; sovražnik je uničil linijo; vzdrževati linije / kabelska ali podzemna linija; nadzemna linija; telefonska, telegrafska linija
// kar ta omogoča: motnje na liniji / medkrajevne, mednarodne linije / žarg.: linija je prekinjena, zasedena zveza; za poročanje s svetovnega prvenstva bo na voljo osemdeset linij zvez; ostanite na liniji ne prekinite zveze, ostanite pri telefonskem aparatu - 5. teh. sistem naprav, strojev, ki omogoča popolnoma avtomatiziran delovni postopek: montirati linijo za polnjenje in zapiranje steklenic; proizvodnja pekovskih linij / proizvodna linija
- 6. voj. prvi, najbolj izpostavljeni del položaja: napasti sovražnikovo linijo / obrambna linija / boriti se v prvi liniji; pren. v takratnem položaju je bil vsakdo bojevnik v prvi liniji
- 7. navadno s prilastkom oblika, podoba, videz: aerodinamične linije letala; elegantna linija avtomobila; moderna linija frizure; klasične linije kostima / pog. linija oblek je oprijeta obleke so oprijete
// to je najbolj značilna linija v fiziognomiji njegove duševnosti poteza, črta
// obris, kontura: linija profila, nosu
// pog. vitko telo, postava: ima linijo; v teh letih ženske navadno že izgubijo linijo / zelo pazi na linijo trudi se, da se ne zredi
// vitka linija - 8. publ. smer, usmeritev, zlasti kake dejavnosti, politike: linija se je zdaj spremenila; določiti politično linijo; idejna, partijska, uradna linija; kreatorji nakažejo samo linijo mode za novo sezono; boj med dvema linijama v kulturnem gibanju / z oslabljenim pomenom: programska linija založbe se ne spreminja program
// žarg., polit. biti na liniji v skladu z veljavno politično smerjo - 9. knjiž., navadno s prilastkom tok, potek: linija dejanja v drami; razstava kaže linijo slikarjevega razvoja / kompozicijska linija romana
- 10. potomstvo v zaporednih generacijah: španska linija rodu / moška linija moški potomci; potomci moškega; ravna linija osebe, ki po rojstvu neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega; stranska linija osebe, ki po rojstvu izhajajo od skupnega prednika
// po materini liniji je Slovenec njegova mati je Slovenka
● žarg., polit. iti na linijo odločnega odpravljanja napak začeti odločno odpravljati napake; ekspr. podpreti, premagati koga na vsej liniji popolnoma, v celoti; žarg., polit. vztrajati na liniji oportunizma v oportunizmu; publ. znajti se na isti liniji imeti skupni cilj; po liniji pog. naloge po partijski liniji partijske; pog. delati po politični liniji politično, v politiki; pog. iti na potovanje po privatni liniji privatno, ne službeno; pog. dobiti vstopnice po sindikalni liniji s posredovanjem sindikata; publ. ta boj v skrajni liniji koristi tudi mednarodnemu delavskemu gibanju nazadnje, končno; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih
♦ jur. demarkacijska linija začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; muz. melodična, pevska linija potek melodije, petja; navt. tovorna linija črta na boku ladje, ki kaže, koliko natovorjena ladja sme biti ugreznjena; obl. takrat je bila moderna A linija so bile moderne obleke, katerih zunanji obris je podoben črki A; H linija v modi vrečaste obleke; šah. linija vsaka od navpičnih vrst polj na šahovnici; kmet na b-liniji; šport. igra na liniji pri tenisu in badmintonu igra, pri kateri odbija igralec žogo z osnovne črte; vet. linija skupina živali določene vrste, ki ima moškega ali ženskega prednika izbranih genskih lastnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
lônec -nca m (ó) - 1. posoda valjaste oblike za kuhanje: lonec drži dva litra; ta lonec pušča; ciniti, vezati lonce; postavi lonec na štedilnik; vse je pojedel in še lonec postrgal; pristaviti lonec krompirja; preluknjan, ubit lonec; trilitrski lonec; lonec z vodo / ekonom lonec ali lonec na (zvišani) pritisk v katerem se pod zvišanim pritiskom živilo hitro skuha; emajlirani, glinasti, lončeni lonci / lonec mleka
// pog. vsebina lonca: lonec kipi; sam je pojedel ves lonec - 2. posoda za okrasne rastline, navadno glinasta: presaditi rastlino v večji lonec; lonci s cvetočimi pelargonijami / cvetlični lonec
● ekspr. ni imela kaj dati v lonec ni imela živeža ne denarja za hrano; ekspr. gledati sosedom v lonec radovedno, vsiljivo zanimati se za njihovo zasebno življenje; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; ekspr. moški s črnim loncem na glavi z visokim trdim klobukom
♦ etn. lonec zbijati otroška igra, pri kateri eden od udeležencev z zavezanimi očmi skuša s palico razbiti lonec; fiz. Papinov lonec posoda, v kateri je zaradi zvišanega tlaka mogoče segreti vodo nad 100° C; geogr. erozijski lonec vdolbina, kotanja, ki nastane zaradi vrtinčenja proda v rečni strugi; metal. livarski lonec manjša posoda za prenašanje tekoče kovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
lúč -i in -í ž (ú; ū) - 1. vir umetne svetlobe: luč brli, gori, plapola, sveti, ugasne; luči migotajo; luči se prižigajo, ugašajo; luč me slepi, zastri jo; pogasiti vse luči; prižgi luč; ugasniti, upihniti luč; brleča luč; ekspr. morje pisanih luči / cesto razsvetljujejo električne, neonske, plinske luči; reklamne luči; signalne luči; stikalo za luč; žarg.: dolge ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej, kratke luči ki osvetljujejo cesto približno 30 m naprej; na semaforju se prižge, sveti rdeča, zelena luč / pog.: zapeljal je v rdečo luč v križišče, ko je bila na semaforju prižgana rdeča luč; iti čez cesto pri zeleni luči ko je na semaforju prižgana zelena luč
// v krščanskem okolju, ob spominu na umrle večna luč naj mu sveti; pren., ekspr. v njegovi duši je gorela luč; ta ljubezen je bila edina luč, ki je svetila v njegovo življenje
// priprava, ki prižgana oddaja svetlobo; svetilka: kupiti novo luč; postaviti luč na mizo; kdo je razbil luč; luč je bila prižgana, a zastrta s papirjem / namizna, stoječa, stropna luč; luč na olje / ed., star. cepiti luč trske za razsvetljavo
// pog. električna napeljava, električna energija: hribovske vasi so dobile luč; plačati račune za luč in plin - 2. kar omogoča, da so predmeti vidni; svetloba: luč pojema; stal je tako, da mu je luč sijala na obraz; še v zadnjem oknu je ugasnila luč; knjiž., ekspr. luč lije skozi okno na cesto; bleda, močna luč; knjiž. mehka, ostra luč; slepeča, topla luč; soba je polna luči; ekspr. mesto se je kopalo v morju luči; luč in tema / pog., v povedni rabi samo v eni hiši je bila luč; v prvem nadstropju so imeli še luč, zato je pozvonil / dnevna, jutranja luč; naravna, umetna luč; neonska luč; sončna luč / ob, pri močni luči se zenica stisne; ker slabo vidi, ne sme brati pri luči pri umetni svetlobi; pogledati predmet proti luči tako, da svetloba pada nanj ali ga presvetljuje; pren., ekspr. luč je zmagala nad temo
- 3. ekspr., v povedni rabi bister, pameten človek: biti največja luč v razredu; on ni kaka posebna luč; med svojimi kolegi je veljal za luč
- 4. vznes. pozitivne vrednote: sovražil je temo in ljubil luč; prinesti ljudem luč
// duševno stanje glede na te vrednote: to je zgodba srca, ki ni moglo do luči; biti ožarjen od notranje luči - 5. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: luč upanja je ugasnila; zagorela je luč svobode; prižgati luč resnice; luč bratovske ljubezni; luč omike, razuma, spoznanja
- 6. s prilastkom izraža, da je kdo (videti) tak, kot določa prilastek: nastopajoči so se predstavili v najboljši luči; afera meče nelepo luč nanj; končno se je pokazal v pravi luči; to je vrglo slabo luč na vodstvo podjetja
// navadno v zvezi z gledati, videti izraža odnos do česa, kot ga določa prilastek: zdaj jih gledam v drugi luči; gledati kaj v lepi luči; videti vse v rožnati luči; ekspr. ljudi prikazuje v črni luči / publ.: postaviti problem v novo luč; prikazati kaj v luči marksizma
● knjiž. luč v njegovih pričakujočih očeh je ugasnila njegove oči niso več izražale pričakovanja; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo luč držali umrl bo; pog. pojdi mi z luči umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; pog. na luči si mi, mi stojiš s svojim telesom mi zaslanjaš svetlobo; star. sam sebi je, stoji na luči si škoduje; ekspr. hrepeneti po luči po spoznanju, jasnosti; ekspr. dvorana je bila vsa v lučih v njej je gorelo mnogo luči; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; vznes. nebeške luči zvezde; knjiž. lepo razporejena luč na sliki svetlejša mesta; star. zvoniti večno luč avemarijo; publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; vznes. sin je bil luč njenih oči imela ga je zelo rada; ekspr. luč njegovih oči je ugasnila oslepel je; star. luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; star. krogla mu je upihnila luč življenja bil je ustreljen; knjiž., ekspr. ta izjava je prinesla nekaj luči v problem jasnosti; moški plešejo okoli nje kot vešče okrog luči si vztrajno prizadevajo pridobiti si njeno ljubezensko naklonjenost; meni luč, tebi ključ v kmečkem okolju gospodarstvo, posestvo naj preide na naslednika šele ob smrti prejšnjega gospodarja
♦ avt. parkirne luči; zavorne luči; elektr. ritmična luč ki sveti v presledkih v določenem ritmu; filoz. naravna luč v sholastični filozofiji naravne razumske, spoznavne sposobnosti; fot. bliskovna luč priprava za močno trenutno osvetlitev pri fotografiranju; gled. odrska luč za osvetljevanje odra; osvetljenost odra; navt. bočna luč zelena in rdeča navigacijska luč na ladjah; rel. večna luč ki neprestano gori pred tabernakljem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
mèč mêča m (ȅ é) - 1. orožje z držajem in dolgim ravnim rezilom za sekanje in vbadanje: meč se sveti; izdreti, izvleči meč; nositi meč; vitez si je opasal meč; potegniti meč iz nožnice; prijeti za meč; zamahniti z golim mečem; krvav meč; oster meč; ročaj meča; slišalo se je žvenketanje mečev; boj, udarec z mečem; star. vihteti bridke meče ostre; svetli meč; zvezda repatica je bila kakor ognjen meč / dvorezen meč ki ima rezilo na obeh straneh; pren., ekspr. ostri meč mitraljezov je sekal skozi noč
// šport. sablja z rokobranom, topim rezilom in zaščitno kroglico na koncu za športno sabljanje: učiti se držati meč; tekmovalec z mečem - 2. knjiž., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom kar se pojavlja z veliko močjo, silo: verjeti v meč pravice; žareči meči usode / pretresel nas je meč tujega gorja
- 3. nar. zahodno gladiola: na vrtu so visoko pognali meči
● star. meči se bliskajo boj je; star. potegniti, prijeti, zgrabiti za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; star. končati pod mečem biti obglavljen; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen meč človek, ki se kaže drugačnega, kot je; ekspr. križanje mečev boj, navadno z meči; nasprotovanje mnenj, nazorov; požiralec mečev artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo rezilo meča; star. uma svetli meč razum, pamet
♦ etn. ples z meči pri nekaterih ljudstvih moški ples, pri katerem plesalci delajo figure z meči; igr. meč pri briškoli igralna karta s podobo meča; zgod. dva meča v fevdalizmu državna in cerkvena oblast
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
môčen in močán môčna -o in -ó prid., močnéjši (ó ȃ ó) - 1. sposoben opravljati naporno fizično delo: močen človek; močnejši je od njega; močen je za tri; močen kot bik, medved; močen kot hrast / razvil se je v močnega fanta krepkega
// ima močne roke / močni konji / močen žerjav; pog.: močen avto z motorjem z veliko močjo; vgraditi močen motor motor z veliko močjo
// sposoben prenašati duševne napore: kljub trpljenju je ostal močen; to je močna ženska; iz ofenzive je prišel moralno močen / močna osebnost / močen značaj - 2. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo: trdni in močni zobje; močne vratne mišice / močne korenine
// ki ima veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: močna država; močna vojska / močna industrija zelo razvita
// močno turistično središče veliko, pomembno - 3. zelo odporen proti zunanjim silam: močni čevlji; močna ladja; močno rezilo / zaviti v močen rjav papir; močna nit, tkanina
- 4. navadno v povedni rabi ki ima take značilnosti, da more uveljavljati svojo voljo, vpliv: ali direktor ni dovolj močen, da bi uredil razmere v podjetju; stranka je bila tedaj že tako močna, da je lahko prevzela oblast
- 5. nav. ekspr. ki po splošni razvitosti presega navadno stopnjo: ima močne boke; močna spodnja čeljust; močne obrvi / ženska močnih prsi / evfem. je zelo močna debela
- 6. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: močne cigarete; kuha močno kavo; močno vino, žganje; pijača je zelo močna / močen strup
// ekspr. zelo hranljiv, kaloričen: hranijo se z bolj močno hrano; močna jed / pripravili so močen zajtrk - 7. ki presega navadno, običajno stopnjo glede na
- a) učinek, posledico: močen dež, naliv; močen potres; pihal je močen veter / močen odriv, stisk roke
- b) obseg, količino: močen curek vode; močen izvir / naredil je močen požirek / publ. močen izvoz velik; na tej cesti je močen promet gost, velik; močna udeležba tujih zastopnikov številna
- c) čutno zaznavnost: močen duh, vonj / močen glas, ropot, smeh / močen sijaj kovine / močna bolečina; močno utripanje srca / pog. močne barve obleke zelo izrazite; močno sonce zelo toplo
- č) intenzivnost: močna ljubezen, razdraženost / močen vpliv, vtis
- 8. ekspr. ki v izrazni sposobnosti presega navadno, običajno stopnjo: pesnik je močen lirik; močen umetniški talent / avtor je močen v opisovanju socialnih plasti / to so bile močne besede / izpovedno, izrazno močen
● šalj. predstavniki močnejšega spola moški; ekspr. ta človek ima močne živce se ne razburi hitro; ekspr. v rokah ima močne karte prepričljive dokaze za kaj; ekspr. v hiši manjka močne roke delavnega, sposobnega človeka, navadno moškega; publ. v državi se je uveljavila politika močne roke zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov; gospodarsko močna država z zelo razvitim gospodarstvom; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori
♦ agr. močno krmilo umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi; čeb. močen panj panj, v katerem je veliko čebel; kem. močna kislina kislina, ki ima v vodni raztopini veliko koncentracijo vodikovih ionov
močnó tudi môčno - 1. prislov od močen: srce mu močno bije; močno dežuje; močno držati, vleči; močno stisniti
- 2. ekspr. izraža visoko stopnjo: močno se je zresnil; močno bled, vesel
môčni -a -o sam.: močni so branili šibkejše; pravica, zakon močnejšega; ekspr. rad spije kaj močnega žganje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
nèvézan -a -o prid. (ȅ-ẹ́) - 1. ki ni vezan: nevezane pole / govoril je v nevezanih stavkih / dajal je čudne, nevezane odgovore brezsmiselne
// publ. ki ni naprej določen ali vsebinsko omejen: nevezan pogovor; nevezano razmišljanje - 2. knjiž. neodvisen, samostojen: svobodno, nevezano življenje / na čas nevezana ideja
- 3. navadno v zvezi z država ki ni vključen v politične ali vojaške bloke: nevezane države / nevezana politika
● sobo išče mlad, nevezan moški v oglasih neporočen, samski
♦ fin. nevezane hranilne vloge; lit. nevezana beseda proza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
neznàn in neznán -ána -o prid. (ȁ á; á) - 1. ki ni znan: hodil je po neznanih krajih; srečevati neznane ljudi / neznani moški glasovi; tuji, neznani obrazi / neznani občutki; začutil je neznano bolečino / iz neznanega vzroka se je prestrašila; neznana prihodnost / problem mu je bil neznan ni bil poučen o njem
// enako prijazni so do znanih in neznanih gostov katerih ne poznajo; po imenu mu je neznan ga ne pozna
● izpisuje si neznane besede katerih pomena ne ve, ne razume; ekspr. skrbi so mu neznane nima skrbi; ekspr. razsipnost mu je ostala neznana ni postal razsipen
♦ jur. obtoženec je neznanega bivališča - 2. katerega identičnost, izvor nista ugotovljena: grobovi neznanih vojakov; vlomilec je neznan ga še iščejo
// grob neznanega junaka grobnica s posmrtnimi ostanki vojaka, narejena v spomin na padle v boju za domovino; neznani leteči predmet občasen kratkotrajen pojav, stvar visoko v atmosferi z neznanim vzrokom nastanka - 3. star. nenavaden, čuden: pogled na razdejanje je bil neznan; obšla ga je neznana groza
- 4. star. neznanski: prizadejal jim je neznano sramoto; zavladalo je neznano veselje
neznáno prisl.: neznano se je razveselil; neznano jezen je bil / v povedni rabi ni mu bilo neznano, da ga ne marajo / odšel je neznano kam; prišel je od neznano kod / piše se tudi skupaj: oditi neznanokam; stanuje neznanokje; sam.: to je zanj nekaj neznanega; pot v neznano; strah pred neznanim
♦ ped. načelo od znanega k neznanemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
nosíti nósim nedov. (ī ọ́) - 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček; nositi opeko, vreče; nositi ranjenca; nositi na glavi, v rokah; nositi v košari, s škafom; težko nositi / konj ga je nosil v galop
// tako držati kaj in (večkrat) hoditi kam z določenim namenom: nositi kamenje v jarek; nositi očetu malico; nosil mu je šivat; nositi prodajat; natakar mu nosi zajtrk v sobo; nositi (solato) na trg, naprodaj / nositi denar v banko / pog. kdo vam nosi kruh kupuje in prinaša; nositi mleko po hišah raznašati - 2. navadno s prislovnim določilom povzročati
- a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok je nosil čoln na odprto morje; brezoseb. dim je nosilo proti zahodu; veter nosi pesek, prah, smrad; ekspr. dva voza sta jih nosila v mesto na dveh vozovih so se peljali
- b) da kaj prihaja kam: veter jim nosi dež v obraz, prah v oči / ekspr. vozila je na ovinku nosilo s ceste zanašalo
- 3. nav. ekspr. iti h komu z namenom povedati mu kaj: nosim vam vesele novice / nositi novice po vasi pripovedovati, razširjati
- 4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kod hodi, se premika: nemir ga je nosil od vrat do okna in spet nazaj; radovednost je nosila množico po trgu; pren. domišljija ga je nosila od prizora do prizora
// povzročati bivanje, zadrževanje koga kje: vojna jih je nosila po raznih bojiščih / kakšen hudič ga nosi ob tej uri tod okoli; kaj pa tebe nosi po naših krajih - 5. s prislovnim določilom delati, da (večkrat) prihaja kaj na določeno mesto: bolnik je s težavo nosil hrano v usta / publ. v času, ko nosi plavalec roko mimo glave, pridejo usta že iz vode premika
- 6. knjiž. povzročati, da je kdo deležen česa; prinašati: trdili so, da jim nosijo kulturo; tako življenje nosi ljudem mir, srečo; to nosi vsemu smrt / taka burja nosi ladjam brodolome
- 7. publ. bistveno, odločilno vplivati na kako dejanje, dejavnost: naše akcije ne sme nositi naključje; te sile nosijo zgodovinski razvoj / čeprav ni imel glavne vloge, je nosil vso predstavo; revijo nosi mlajši rod vodi, usmerja
- 8. z oslabljenim pomenom izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: nositi nove čevlje, hlače; nositi lasuljo; že dve leti nosi isto obleko; nositi odlikovanje, prstan; nositi orožje, revolver / nositi očala, slušni aparat / ta konj še ni nosil sedla ga še niso jahali
- 9. z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: nositi denar pri sebi; nositi ključe s seboj / osebno izkaznico je treba nositi s seboj
- 10. z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: nositi brado, brke, dolge lase / steklenica nosi tujo etiketo; vejice nosijo dolge trne; pismo nosi njegov podpis; pošiljka nosi žig mariborske pošte / publ.: življenje v mestih nosi evropski pečat; podobno spoznanje nosi tudi njegova druga drama
- 11. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tiho je nosila svojo bolečino, žalost; domovina je štiri leta nosila okupatorski jarem; v srcu nosi nemir; nositi v očeh obup, smeh / to bolezen je moral že dolgo nositi v sebi / situacija nosi v sebi številne nevarnosti / vsak nosi odgovornost za svoje delo je odgovoren; naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel
- 12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, pojavljanje česa v zavesti, duševnosti osebka: to že dolgo nosim v glavi; že tedaj je nosil v sebi idejo romana; v spominu sem jo nosil lepšo, kot je bila v resnici; to misel je že dolgo nosil s seboj
- 13. ohranjati kaj v določenem položaju kljub delovanju nasprotne sile: steblo nosi bujen cvet; snega je toliko, da ga strehe težko nosijo / oporniki nosijo most
// s prislovnim določilom ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: nositi klobuk postrani; roke nosi navadno v žepu; ta pes nosi uhlje spuščene ob glavi / hermelin nosi telo tik ob tleh hodi, se premika s telesom tik ob tleh - 14. imeti plod v telesu: koliko časa nosi medvedka, ženska; ko samice nosijo, je lov nanje prepovedan / knjiž. povedala je možu, da nosi tretjega otroka; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča
● ekspr. tedaj so jih začeli dogodki nositi niso več obvladovali, usmerjali dogodkov; redko kmetija slabo nosi daje, prinaša majhno korist; redko kokoši spet nosijo nesejo; poljud. luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; ali pri vas Miklavž nosi v krščanskem okolju ali na večer pred 6. decembrom obdarujete otroke; ekspr. noge ga več ne nosijo ne more več hoditi; ekspr. šel je, kamor so ga noge nosile brez naprej določenega cilja; redko tako daleč ne nosi nobena puška ne nese; ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar ga zemlja nosi odkar živi; pog. nositi blato v hišo prihajati z blatnimi čevlji; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje; fantek nosi očetovo ime ima ime, se imenuje po očetu; pog., ekspr. na hrbtu nosim že sedmi križ star sem že sedemdeset let; publ. geni nosijo dedne lastnosti imajo in prenašajo; žarg., lingv. naglas nosi drugi zlog naglas je na drugem zlogu; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, ošaben; ekspr. že dva meseca nosi puško, vojaško suknjo je pri vojakih; knjiž., redko griček nosi razvaline na vrhu grička so razvaline; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; publ. stroške selitve nosi podjetje plača, poravna; ekspr. glavno težo dela nosita kolegici največ dela, najtežje delo opravljata; star. vodo v Savo nositi opravljati nepotrebno, nekoristno delo; ekspr. nositi zastavo, zvonec biti prvi, zlasti v slabem; ekspr. vse mu nosi na nos, na ušesa pripoveduje, kar ne bi smel; star. saj ne nosi na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; pog., ekspr. nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; ekspr. srca ni ravno na jeziku nosil svojih čustev ni hitro zaupal; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; pog., ekspr. nositi koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. to dekle je že eno leto nosil v srcu je bil vanjo zaljubljen; tekel je, kolikor so ga noge nosile kolikor hitro je mogel; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. nosi vas vrag, kako ste sitni izraža močno jezo, nejevoljo; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno
nosíti se s prislovnim določilom - 1. ekspr. ponosno, samozavestno hoditi, stopati: poglej jo, kako se nosi; dekle se je nosilo mimo gruče fantov; nosi se pokonci; nosi se kot pav, kot sveča / po pisarni se zdaj nosi njegov naslednik
- 2. knjiž. premikati se, gibati se: voda se je nosila čez kamenje; po dolini se še nosi megla; hlapi se nosijo kvišku / ptiči se nosijo po vejah skačejo
// širiti se, razširjati se: skozi mrak se nosi pesem flavte - 3. ekspr. vesti se, obnašati se: čudno, domače, ošabno se nosi; nosi se po gosposko, čeprav ima zakrpano obleko / ob takem bogastvu bi se lahko nosila, pa se ne bila ponosna, domišljava
- 4. biti oblečen, oblačiti se: hotela se je nositi po najnovejši modi, po starem
- 5. biti trpežen in se ne mečkati: to blago se je zelo dobro nosilo / kako se nosi tak pulover
● star. dejal je, da se nad revežem lahko vsak nosi znaša
nosèč -éča -e - 1. knjiž. deležnik od nositi: noseč težko breme, se je zgrudil; lepo vreme noseči veter
- 2. navadno v ženskem spolu ki ima v telesu plod: noseča ženska; žena je že štiri mesece noseča / bila je noseča s poročenim moškim; sam.: prehrana nosečih
nóšen -a -o: knjiž. dež, nošen od vetra
♦ šport. nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
oséba -e ž (ẹ̑) - 1. človeški posameznik neglede na spol: omeniti moram še dve osebi; osebe istega spola, iste starosti; skupina oseb; stroškov je sto dinarjev na osebo, publ. po osebi; avtobus za trideset oseb; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov
// publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški
// prevoz oseb in tovora; osebe in stvari - 2. s prilastkom človeški posameznik
- a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe; on je vplivna oseba; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu; oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba
- b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba
- 3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej; ženske osebe so slabo karakterizirane; osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena
- 4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka
- 5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj
// prepričana je o pomembnosti svoje osebe - 6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako
- 7. zastar. postava: njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe
● star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka
♦ filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jur. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; lingv. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; rel. druga, prva, tretja božja oseba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
otròk -ôka m, mest. ed. otrôku in otróku, mn. otrôci otrók otrôkom otrôke otrócih otróki (ȍ ó) - 1. deček ali deklica v prvih letih življenja: otrok je zaspal; negovati, pestovati, previjati otroka; vzgajati otroke; posvojiti otroka; rada je pri otrocih, z otroki; lažnivi, razvajeni otroci; lep, zanemarjen, zapuščen otrok; duševno nerazvit otrok; cepljenje otrok proti davici; vzgoja in varstvo otrok; skrb za otroke; jokal je kot otrok močno, brez obvladovanja
// otrok že hodi zna hoditi; pog. vzeti otroka za svojega posvojiti ga; ekspr. pusti ga, saj je še napol otrok / ekspr. čudežni otrok ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost; delavski, kmečki, mestni otroci; domski otrok v domu vzgojen in odrasel otrok; predšolski, šoloobvezni otroci - 2. človeški potomec v odnosu do staršev: dati otroka v rejo, varstvo; dobiti, roditi otroka; imata dva otroka; bila jima je dober, ubogljiv otrok; to je njun edini otrok; ima tri nepreskrbljene otroke; nezaželen otrok; ekspr. otrok ljubezni spočet iz ljubezni, želje staršev; to so otroci iz prvega zakona, od prve žene; vabljeni so bili starši z otroki; družina brez otrok; ekspr. ostala je sama s kopo otrok; skrbi zanj kakor za svojega otroka / nezakonski otrok ki ni rojen v zakonski zvezi
// nav. ekspr. (človeški) plod: pri pregledu nosečnice so ugotovili, da se otrok pravilno razvija / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča; odločila se je, da bo otroka odpravila povzročila izzvani splav
// nedonošen otrok - 3. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je osebek v veliki meri deležen lastnosti, stanja, značilnosti, kot jih določa samostalnik: on je otrok fantazije; otrok revščine / on je otrok narave / otroci luči, svetlobe veseli, vedri otroci
- 4. knjiž., redko, z rodilnikom rezultat, sad: uspeh je otrok truda in vztrajnosti
● evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo; ekspr. razumi vendar, saj nisi otrok si odrasel človek; ekspr. ne bodi tak otrok tako otročji, neumen; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; knjiž. dati, darovati življenje otroku roditi ga; nižje pog. nič ni naredil pri hiši, samo jedel je in ji delal otroke povzročal, da je zanosila, čeprav tega ni želela; star. otroka ima pri prsih doji ga; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; knjiž. žena mu je dala, podarila otroka rodila; ekspr. odstaviti otroka prenehati dojiti; ekspr. štorklja je svojega otroka pregnala iz gnezda mladiča; ekspr. pričakuje otroka je noseča, bo rodila; nar. levi otroci ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. on je velik otrok otročji, naiven; ekspr. to ve, zna vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; veliko babic — kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha; preg. majhni otroci — majhne skrbi; preg. kakršni starši, taki otroci
♦ jur. legitimirati otroka pozakoniti; med. debilen otrok lahno duševno nerazvit; defekten otrok telesno ali duševno nerazvit; ped. razvojno moten otrok oviran v normalni rasti, vzgoji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ozíroma vez. (ȋ) publ., v ločnem priredju - 1. za vezanje (dveh) stavkov ali stavčnih členov, ki sta vsebinsko porazdeljena na dve prej omenjeni osebi, stvari ali skupini oseb, stvari: moja otroka sta stara deset oziroma štirinajst let; prileteli sta dve letali, in sicer z nemško oziroma francosko oznako / zaposleni se lahko upokojijo, ko dopolnijo moški štirideset oziroma [oz.] ženske petintrideset let delovne dobe in
- 2. za popravek ali dopolnitev prej povedanega: gledališče je oziroma naj bi bilo središče kulturnega življenja; ekspr. ko je postal ravnatelj oziroma direktor, je mislil, da lahko počne, kar hoče; ko sva prišla oziroma prilezla na vrh, sva morala leči ali bolje rečeno; šport oziroma alpinizem je gojil od mladih nog pravzaprav
- 3. ali 1 a, b: spomenik naj bi postavili na trgu oziroma v parku / naročite se lahko na celo zbirko oziroma na posamezne knjige
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
plášč -a m (á) - 1. vrhnje oblačilo, ki sega navadno do kolen in se spredaj zapenja: obleči, sleči plašč; podaljšati plašč; raztrgati plašč; krznen, volnen plašč; moder, siv plašč; podložen plašč; plašč iz balonske svile; plašč s kapuco; razprodaja plaščev; blago za plašče / dežni plašč iz lahke, goste tkanine, navadno impregnirane; moški, ženski plašč; poletni, zimski plašč; tričetrtinski plašč / delovni, zdravniški plašč delovna, zdravniška halja; kopalni plašč ki se uporablja zlasti za na plažo, navadno iz frotirja
// knjiž., ekspr. kar je po funkciji podobno temu: siv plašč je prekril nebo / z oslabljenim pomenom: zaviti v plašč megle so šli naprej; zemlja leži pod plaščem snega; varuje ga plašč teme; pren. skril se je pod plašč laži; ogrniti se v plašč nedostopnosti; razgrniti čez kaj plašč pozabe - 2. obroč iz gume za na kolo vozila: plašč se je zaradi številnih voženj že izrabil; zamenjati plašč / avtomobilski plašč; plašč za kolo
- 3. zunanji, varovalni del kakega predmeta, naprave: obdati rov z železobetonskim plaščem; emajlirani plašč štedilnika; plašč vesoljske kabine
● ekspr. obračati plašč po vetru zaradi koristi prilagajati svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram
♦ agr. semenski plašč tkivo, ki navadno obdaja semensko zasnovo ali tudi seme; elektr. kabelski plašč cevast sloj kabelske izolacije; etn. kozolec s plaščem stegnjeni kozolec, ki ima na enem izmed koncev podaljšan del strehe; fin. plašč del obveznice, na katerem so napisane najvažnejše določbe o posojilu; geol. zemeljski plašč plast zemeljske oble, ki leži pod zemeljsko skorjo; geom. plašč ploskev, ki pri prizmi, piramidi, stožcu, valju razen osnovnih ploskev omejuje telo; rel. mašni plašč; teh. elektrodni plašč mineralna obloga elektrode; parni, vodni plašč prostor med dvema stenama, napolnjen s paro, vodo, za gretje, hlajenje; zool. plašč mehka kožna guba na hrbtu mehkužcev, ki izloča snov za lupino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
plés -a m (ẹ̑) - 1. glagolnik od plesati: godba je igrala za ples; pri plesu plesalec vodi plesalko; med plesom je z nogo udarjal ob tla; petje in ples / v plesu, s plesom izražati svoje razpoloženje / ples burje, oblakov, snežink; divji ples misli / ekspr. vrtoglavi ples cen dviganje
- 2. zaključeno zaporedje (predpisanih) gibov, premikov, navadno ob določeni glasbi: rad pleše hitre plese; lahek, počasen, živahen ples; ples v ritmu cha-cha-cha; ples v tričetrtinskem taktu / latinskoameriški plesi nastali pod vplivom španske ter črnske glasbene in plesne folklore; ljudski plesi; črnski obredni plesi; orientalski, španski plesi; skupinski ples; plesalka trebušnih plesov / bojni ples
- 3. skladba, na katero se lahko pleše: zaigrati ples; odlomek plesa / Slovanski plesi A. Dvořaka
// (predpisano) ritmično gibanje, premikanje ob izvajanju take skladbe: odplesala je z njim dva plesa; prvi, zaključni ples / prositi koga za ples - 4. družabna prireditev, na kateri se pleše: to je prvi ples, ki se ga bo udeležil v življenju; iti na ples / maturantski, medicinski ples; ples v maskah pri katerem nosijo plesalci maske
- 5. ritmično gibanje, premikanje, s katerim živali posredujejo sovrstnicam določeno sporočilo: čebelji ples; ruševčev ženitovanjski ples; ples kobre, kačjega pastirja
● ekspr. začel se je bojni, krvavi ples bitka, bojevanje; ekspr. leta 1945 se je končal mrtvaški ples vojna
♦ etn. ples z meči pri nekaterih ljudstvih moški ples, pri katerem plesalci delajo figure z meči; kor. družabni ples namenjen predvsem zabavi; izrazni ples; karakterni ples; skupinski ples; med. svetega Vida ples živčna bolezen z nehotenimi sunkovitimi gibi, podobnimi gibom pri plesu; um. mrtvaški ples srednjeveški motiv z okostnjaki in predstavniki različnih stanov, ki ponazarja neizbežnost smrti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
plésati in plesáti pléšem nedov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. gibati se, premikati se v (predpisanem) ritmu, navadno ob glasbi: plesali so do jutra; rada pleše; naučiti se plesati; plesati na mestu, v krogu; plesal je z vsemi plesalkami; dobro, lahkotno plesati / plesati kolo, polko, moderne plese, valček; ta ples lahko plešemo tudi na glasbo polke
- 2. umetniško se izražati s plesom: na nocojšnji predstavi plešejo gostujoči baletniki; plesati po prstih / plesati balet / vlogo Trnuljčice pleše prvakinja našega baleta
// ukvarjati se, navadno poklicno, s plesom: pleše že od otroških let; zaradi bolezni ne bo več plesala / pleše v baru, operi - 3. ekspr. lahkotno se gibati, premikati, navadno v določenem ritmu: konj je plesal pred zbrano četo / prsti lahkotno plešejo po tipkah
// lahkotno se gibati, premikati sploh: po mizi so plesale muhe; roji mušic plešejo nad močvirjem / snežinke veselo plešejo; v snopu svetlobe pleše prah / sence plešejo po steni
// s prislovnim določilom biti, nahajati se: okrog ust ji pleše vesel smehljaj - 4. ekspr. neurejeno se premikati, navadno sem in tja: čoln je plesal po razpenjeni vodi; krožniki začnejo plesati po mizi / krmilo je plesalo sem in tja; avtomobil je začel plesati po cesti začelo ga je zanašati
// pojavljati se, nastopati v močni obliki: burja je tako plesala, da je prevračala vozove; po globeli plešejo peščeni vrtinci / vihar je plesal svoj divjaški ples - 5. pog., ekspr., navadno s prislovnim določilom biti ohlapno nameščen: tečaj pleše v ležaju / noga v čevlju ne sme plesati; obleka kar pleše na njem, tako je shujšal
● črke mi plešejo pred očmi pri branju imam občutek, da niso pri miru; ekspr. kladivo mu kar pleše v rokah z lahkoto, veseljem kuje, udarja; ekspr. on te čaka, ti pa plešeš tu okrog si, se mudiš, zadržuješ; moški plešejo okoli nje kot vešče okrog luči si vztrajno prizadevajo pridobiti si njeno ljubezensko naklonjenost; ekspr. spet bo palica plesala po tvojem hrbtu spet boš tepen s palico; boš tepen sploh; ekspr. tako boš plesala, kot bom jaz godel tako boš delala, ravnala, kot bom jaz hotel; preg. kadar mačke ni doma, miši plešejo kadar je kaka skupnost brez nadzorstva, njena disciplina popusti
♦ lov. divji petelin pleše z ritmičnim gibanjem, skakanjem in pihanjem izraža svojo moč, borbenost v času parjenja; s kroženjem okrog samice in gruljenjem skuša pridobiti njeno naklonjenost
plesáje: plesaje krožiti okrog ognja; plesaje so ju spremljali proti domu
plešóč -a -e: hoditi med plešočimi pari; peketanje plešočih nog; plešoče sence na stropu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
poštírkati -am dov. (í) nižje pog. poškrobiti: poštirkati prtpoštírkan -a -o - 1. deležnik od poštirkati: poštirkana srajca
- 2. pog., ekspr. ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede: poštirkan moški; zmeraj je poštirkan; prisl.: poštirkano se držati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
potešíti -ím tudi potéšiti -im dov., potéši; potéšil (ī í; ẹ̄ ẹ̑) - 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: potešiti otroka / s svojo obljubo ga je potešila
- 2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači: potešila je lakoto; potešiti (si) žejo
// knjiž. (spolno) zadovoljiti: noben moški je ni mogel potešiti / potešiti poželenje - 3. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: s cigareto je hotel potešiti jezo / potešiti bolečino / potešiti radovednost
- 4. knjiž. uresničiti, izpolniti: potešiti hrepenenje; potešiti želje
potešèn -êna -o tudi potéšen -a -o: potešen je šel domov; potešena lakota
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
potrebováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. biti v stanju, ko mora kaj imeti
- a) za zadovoljivo opravljanje določene dejavnosti: potrebovati denar, potrdilo; za pisanje potrebuje papir in pero; kraj potrebuje novo šolsko poslopje; nakupil je vse, kar potrebuje za šolo / potreboval je precej časa, da je stvar dokončal porabil; pri hoji ne potrebuje več palice je ne uporablja; do doma potrebuje dve uri
- b) za normalno obstajanje, življenje: rastline potrebujejo veliko vlage; ima vse, kar potrebuje; on le malo potrebuje
- 2. biti v stanju, ko mora kaj dobiti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: zelo potrebuje novo obleko; kraj že dolgo potrebuje vodovod / izsušena zemlja potrebuje dež
// zlasti z glagolskim samostalnikom biti v stanju, ko mora postati deležen dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: bolnik potrebuje mir in počitek / ekspr. ne potrebujem vaše tolažbe ne maram, ne želim
// ekspr.: stroj potrebuje popravilo je treba popraviti; ta trditev ne potrebuje pojasnila je jasna, razumljiva - 3. biti v stanju, ko je prisotnost koga zaželena, koristna: kadar ga potrebuje, ga pokliče; pravi, da ne potrebuje nikogar; družina ga zelo potrebuje / delovna organizacija potrebuje novih delavcev; vznes. revolucija potrebuje take može
● ekspr. hiša potrebuje moške roke za nekatera dela je potreben moški; neustalj. ne potrebuje priti k vaji ni mu treba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pràvzapràv prisl. (ȁ-ȁ) - 1. izraža ugotovitev, spoznanje resničnega stanja: pravzaprav mu delamo krivico, ko ga ne nagradimo; pravzaprav si samo domišlja, da je bolan; pravzaprav rajši vidim, da ostaneš doma
// izraža pridržek: hudoben pravzaprav ni, pač pa nagajiv
// ekspr. poudarja trditev: moški ste pravzaprav vsi enaki - 2. izraža popravek prej povedanega: šport, pravzaprav alpinizem, mu veliko pomeni; vsi smo rekli, pravzaprav stric je rekel, naj že gre; pošteno sva lačna, in žejna tudi. Pravzaprav žejna še bolj
- 3. ekspr., v vprašalnih stavkih poudarja ugibanje: kje pa si pravzaprav; koliko je pravzaprav ura; kaj pravzaprav hočeš od mene; za kaj pa pravzaprav gre / sprašujem se, kaj pravzaprav tukaj iščem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prilepíti in prilépiti -im, tudi prilépiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑) - 1. z uporabo lepila pritrditi kako stvar na drugo: prilepiti plakat; prilepiti znamko na pismo / samica prilepi jajčeca na vodne rastline pritrdi; pren., ekspr. prilepiti komu politično etiketo
// ekspr. močno pritisniti: prilepiti obraz na hladno šipo; ob prvih strelih so se prilepili k tlom - 2. ekspr. dodati, pridati zlasti kaj nepotrebnega: prilepiti igri idejo; govornik je prilepil uvodnim mislim tudi snovno razporeditev govora / na osnovno zgodbo prilepiti vrsto filozofskih razmišljanj
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik; dati: prilepiti komu klofuto, poljub
● ekspr. zaradi zelene barve so avtobusom prilepili vzdevek zelenci so jih imenovali; ekspr. prilepiti oči, pogled na koga začeti ga nepremično gledati; ekspr. krik, ukaz ga je prilepil na mesto je povzročil, da se ni ganil, premaknil
prilepíti se in prilépiti se, tudi prilépiti se - 1. s prislovnim določilom zaradi lepljivosti se pritrditi na podlago: blato se mu je prilepilo na čevlje; mokra obleka se je prilepila na telo; sedi, kakor bi se prilepil na stol nepremično; dolgo
// z lovkami se prilepiti na plen se prisesati
// ekspr. hiše so se prilepile ob strmo pobočje stojijo ob strmem pobočju - 2. ekspr. nepovabljen, nezaželen se pridružiti: prilepiti se družbi; na cesti se mu je prilepil sumljiv moški / na ulici se je prilepil nanj detektiv ga je začel vztrajno zasledovati; prilepiti se na kolesarja pred seboj začeti vztrajno voziti tik za njim
● ekspr. prilepile so se še druge težave dodatno so se pojavile; ekspr. prilepil se je nanjo in se ga ne more znebiti začel si je vztrajno prizadevati za njeno naklonjenost; ekspr. prilepiti se komu za pete hoditi tik za njim; slediti mu v neposredni bližini; biti pogosto v njegovi družbi proti njegovi volji
prilépljen -a -o: na pobočje prilepljena vas; slabo prilepljena znamka; ta ideja je drami prilepljena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pripádati -am nedov. (ā ȃ) - 1. biti določen, namenjen komu po določenih pravilih, normah: nagrada pripada najboljšemu; njemu pripada polovica dediščine / oblast pripada delavskemu razredu; borijo se za pravice, ki jim pripadajo
- 2. biti last koga: to zemljišče pripada njegovi družini / obravnavano ozemlje že dolgo pripada Jugoslaviji ima Jugoslavija
// te besede so pripadale neznanemu moškemu je izgovoril neznan moški
// ta štiri okna pripadajo njihovemu stanovanju spadajo k njemu - 3. biti vključen v kako skupnost: pripadati malemu narodu, delavskemu razredu / on ne pripada nobeni stranki ni član nobene stranke; pripadati tajnemu združenju / pisatelj pripada mladi generaciji / pripadati določeni veri
- 4. biti podrejen komu, odvisen od koga: tlačan je pripadal svojemu gospodarju; nekdaj je žena v celoti pripadala možu
// biti zelo vdan komu, navezan na koga: ni hotela pripadati nikomur; želela mu je pripadati za vse življenje / ekspr. še dolgo po preselitvi je pripadal rojstnemu kraju
● publ. prihodnost pripada raketam v prihodnosti se bo pomen raket povečal
pripadajóč -a -e: vsem so razdelili pripadajoče jim količine živil; tej državi pripadajoče pokrajine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
priredíti1 -ím dov., prirédil (ī í) - 1. narediti vsebinsko, oblikovno ustrezno za kak namen: prirediti besedilo; program bo treba še prirediti; slovnico prirediti za šolo; televizijsko zgodbo je priredil po noveli
♦ muz. skladbo za mešani zbor prirediti za moški zbor
// narediti ustrezno za kak namen sploh: prirediti okvir sliki; prirediti kolo za večjo hitrost; prirediti orodje za določeno delo; prirediti si lečo na mikroskopu naravnati - 2. narediti kaj za začasno uporabo, navadno ne iz ustreznega materiala: mize so priredili iz starih desk; prirediti oder na prostem / gospodar je dal za gosta prirediti sobo pripraviti, urediti
- 3. narediti, kar je potrebno, da se kak javni dogodek začne, uresniči: prirediti dirke, izlet, koncert, proslavo, zborovanje; vodstvo galerije bo priredilo razstavo; veleposlanik je priredil sprejem, slavnostno večerjo v čast gostu; šalj. zvečer so mu priredili pod oknom mačji koncert; iron. hči mu je priredila škandal
// publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dijaki so priredili obisk tovarne; pisatelj bo priredil predavanje tudi pri nas bo predaval; prebivalci so gostu iz Jugoslavije priredili lep sprejem so ga lepo sprejeli - 4. mat. narediti, da ima vsak element prve množice ob sebi kak element druge množice, tako da tvorita skupaj par: prirediti številu njegov kvadrat
prirejèn -êna -o deležnik od prirediti: šahovski turnir je bil prirejen v čast slavnega mojstra; za tako delo prirejene škarje; nova izdaja pesmi je prirejena po prvi izdaji; kosilo, prirejeno za sto gostov; po pravilih prirejeno tekmovanje
// knjiž. ki ima enakovreden položaj: on mu ni podrejen, ampak prirejen
♦ geom. prirejena premera premera kroga, elipse ali hiperbole, od katerih vsak razpolavlja drugemu premeru vzporedne tetive; konjugirana premera; jur. prirejeni organi upravni organi enake stopnje iste ali istovrstne družbenopolitične skupnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
robávsast -a -o prid. (ȃ) slabš. - 1. robat, grob: robavsast, a dober sosed
- 2. neroden, neuglajen: robavsast hribovec
● ekspr. robavsast in plečat moški velik, zelo močen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
róbec -bca m (ọ́) - 1. manjši kos blaga kvadratne oblike zlasti za brisanje nosu: potegniti robec iz žepa; usekniti se v robec; brisati se z robcem; batisten, bombažen robec; bel, pisan robec / moški, ženski robci; papirnati robci / okrasni robec / žepni robec
- 2. nar. ruta: dati robec na glavo; svilen robec / ogrnila se je z volnenim robcem ogrinjalko
// naglavni robec
♦ zool. veliki robec v plitvem morju živeča ploščata riba z očmi na levi strani telesa, Scophthalmus maximus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
samostán -a m (ȃ) - 1. verska ustanova, v kateri živijo redovniki ali redovnice: nekateri samostani so bili središče znanosti in kulture / bila je vzgojena v samostanu v samostanski šoli, samostanskem internatu
// moški, ženski samostan / iti, stopiti v samostan postati redovnik, redovnica
// poslopje te ustanove: obnavljati samostan / v bližini stoji frančiškanski samostan; od daleč se vidi kartuzijanski samostan Pleterje - 2. samostanska skupnost: samostan ima dvajset članov; razpustiti samostan; predstojnik samostana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
senílen -lna -o prid. (ȋ) - 1. starosten: ugotavljati zgodnje senilne pojave; senilna obolenja / moški s senilnim obrazom starikavim
♦ med. senilni marazem; senilna demenca - 2. slabš. starčevski, starčevsko otročji: senilni starci; postati senilen / poslušati senilne zgodbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sesljáti -ám [səs in ses] nedov. (á ȃ) - 1. nepravilno izgovarjati glasove c, z, s ali z njimi zamenjavati č, ž, š: otrok seslja; pogrkaval je in sesljal
- 2. ekspr. sesati: otrok seslja palec / moški v kotu je molčal in sesljal pipo
sesljáje: sesljaje govoriti; poslušala ga je, sesljaje bonbon
sesljajóč -a -e: sesljajoča govorica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
snubíti in snúbiti -im nedov. (ī ú) - 1. prizadevati si pridobiti žensko, da pristane na predlagano poroko: snubiti bogato dekle; snubilo jo je veliko fantov / snubil jo je za ženo / dov. snubil je dekle pri očetu zasnubil
● ekspr. snubil jo je z očmi z zapeljivim gledanjem si je skušal pridobiti njeno ljubezensko naklonjenost
♦ etn. v nedeljo bodo prišli snubit bo prišel moški, da ženski slovesno predlaga poroko s seboj, in njegovi spremljevalci - 2. ekspr. (s prigovarjanjem) pridobivati: snubiti turiste, volivce; podjetja so snubila strokovnjake za delo v tujini; snubili so ga za svoj klub
snúbljen -a -o: večkrat snubljeno dekle
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
šíht -a m (ȋ) nižje pog. - 1. izmena, zlasti v rudniku, tovarni: delati na tri šihte / nočni, popoldanski šiht / prvi šiht še dela
- 2. služba, delo, zlasti v rudniku, tovarni: opraviti, zamuditi šiht; po šihtu imamo sestanek / iti, voziti se na šiht; moški so na šihtu / še dva šihta mi moraš plačati delovnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
špórten -tna -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na šport: športna dejavnost; športne igre; športna prireditev; športno tekmovanje / športni ribolov / biti športni letalec, potapljač, ribič / športni klub; šolsko športno društvo / športni avtomobil avtomobil aerodinamične oblike, s širšimi plašči, dodatnimi lučmi; smuči, sani in drugi športni rekviziti; športna dvorana; športne naprave; športna oprema; športno igrišče; športno letalo manjše letalo za vadbo letenja in letalski šport; trgovina s športnimi oblačili / športni komentar; športna oddaja, reportaža / biti športni novinar / odpreti novo športno trgovino trgovino s športno opremo
// športna morala - 2. izdelan iz trpežnega blaga in krojen udobno, praktično, preprosto: športni kostim; kupila si je športni plašč; športna bluza; športno krilo / športni čevlji čevlji z nižjo peto, navadno gumijastim podplatom, vezalkami
// športno blago zlasti tvidasto, karirasto blago
// športni kroj obleke
● bil je simpatičen moški, športni tip dobro, skladno telesno razvit; športni otroški voziček lahek otroški voziček zlasti za sedenje; tako vedenje igralcev ni športno ne vsebuje pravilnih odnosov do soigralcev pri igri, tekmi
♦ igr. športna napoved igra na srečo, pri kateri se napovedujejo izidi nogometnih tekem določenega ligaškega tekmovanja; med. športna medicina medicina, ki obravnava medicinska vprašanja v zvezi s športom, športno dejavnostjo; šol. športni dan šolski dan, namenjen telesnovzgojnim dejavnostim, navadno v naravi; šport. športni park področje v naravi, prirejeno za šport, rekreacijo
špórtno prisl.: športno se vesti; športno krojen suknjič; biti športno oblečen
● žarg. športno prenesti poraz dostojanstveno, častno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
túlec -lca m (ȗ) - 1. cevasta priprava
- a) za hranjenje, nošenje puščic: obesiti si tulec čez rame; potegniti puščico iz tulca
- b) za hranjenje, nošenje česa sploh: spraviti šivanke v tulec; izročiti komu diplomo v tulcu; kovinski, plastičen tulec / tulec za kvačko; tulec za zobno ščetko
- c) kot del naboja, ki ostane po izstrelitvi krogle: vojaki so pobirali tulce; stresti smodnik iz tulca; medeninast tulec
// cevast predmet, element, v katerega se kaj da, vstavi: svinčnik, podaljšan s tulcem; vtakniti svečo v tulec svečnika / nekdaj tulec za cigarete papirnata cevka, ki se napolni s tobakom, da nastane cigareta
// kar ima cevasto obliko sploh: zviti papir v tulec / model (za potico) s tulcem
- 2. redko tuljava: naviti sukanec na tulec / tekstilni tulec
- 3. knjiž. tok: tulec za očala / tulec za pištolo
- 4. knjiž., redko kornet: kepica sladoleda v tulcu / testeni tulec
- 5. teh. kos cevi, odrezan pravokotno na vzdolžno os: povezati, stisniti s tulcem / spojni tulec; tulci vezalk za čevlje
- 6. obrt. polizdelek iz klobučevine, iz katerega se oblikuje klobuk: valjati tulce; klobučevinasti tulci / moški, ženski tulec
// temu polizdelku podobno pokrivalo: pokriti si glavo s tulcem
♦ bot. večji ovršni list, ki obdaja socvetje; igr. beseda, ki je navadno somerni notranji del kake druge daljše besede; lov. past iz votlega debla in težkega ošiljenega kola, ki usmrti žival; zool. trden, na spodnjem koncu cevast osrednji del ptičjega peresa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
úd -a m, im. mn. údje in údi (ȗ ū) - 1. del človeškega telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje: ud se izpahne, zlomi; odrezati oboleli ud; pretegniti, razgibati si ude; dolgi, suhi udje; otrpli, premrli udje; zakrnel ud / spodnji noge, zgornji udje roke
● pog., ekspr. cel dan preklada ude po postelji poležava, lenari - 2. v zvezi spolni ud zunanje moško spolovilo: spolni ud nabrekne; razkazovanje spolnega uda / moški spolni ud
- 3. star. član: društvo pridobiva, vpisuje nove ude / častni, dosmrtni ud / biti ud plemiške rodbine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ugájati -am nedov. (ȃ) z dajalnikom - 1. biti tak, da vzbuja občutek ugodja: goveja juha mi ugaja; premraženemu človeku ugaja topla kopel; po okusu mi jed ne ugaja; zelo mu ugaja hladna pijača
// biti tak, da ustreza okusu, željam, zahtevam koga: ugajajo ji visoki moški; njena koketnost mu ne ugaja; slike zelo ugajajo mlajšim obiskovalcem razstave / ekspr. ritem ugaja tudi razvajenemu ušesu / ekspr. doma se vedem, kakor mi ugaja kakor hočem, želim - 2. ugodno vplivati na rast, razvijanje; prijati: tem rastlinam ugaja peščena zemlja
ugajajóč -a -e: vsem ugajajoči nasadi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ukàz -áza m (ȁ á) - 1. izrazitev volje, da kdo mora uresničiti kako dejanje: izdati, ponoviti, preklicati ukaz; glasen, oster ukaz; gospodarjev ukaz; pismeni, ustni ukaz; ukaz predsedstva; ukaz o mobilizaciji, umiku / narediti kaj na ukaz, po ukazu; gostje so kot na ukaz vstali in odšli zelo hitro in vsi hkrati
// dati ukaz ukazati; dobil sem ukaz, da moram ostati; imam ukaz, da vas preiščem / ekspr. volja daje ukaze nogam, rokam
// kar se ukaže, ukazuje: izpolniti, ubogati ukaz; izmakniti se ukazu obveznosti, ki sledi iz ukaza
// ukaz je ukaz kar se ukaže, mora biti uresničeno
// besedilo, znak te izrazitve: ukaz se glasi: vsi moški se morajo zbrati na trgu; gospodarjevi ukazi so odmevali po hiši; izreči, slišati ukaz; kaj piše v ukazu / nalepiti, raztrgati ukaz - 2. zahteva računalniku, programirani napravi, da opravi določeno operacijo: naprava na ukaz ni reagirala / poslati satelitu ukaz, naj spremeni položaj
- 3. ekspr., navadno v povedni rabi kar je za koga tako, da se mora brezpogojno upoštevati: odkritosrčnost je zame ukaz; njegova želja je zanjo ukaz / to je življenjski ukaz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
upórnica -e ž (ọ̑) - 1. ženska, ki sodeluje v uporu: upornico so obsodili; upornice in revolucionarke
- 2. nav. ekspr. ženska, ki se upre, upira: pregovoriti malo upornico / upornice proti moški nadvladi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
véčen -čna -o prid. (ẹ̄) - 1. ki obstaja brez začetka in brez konca: materija, njena oblika je tudi energija, je večna; večno vesolje / v krščanstvu večna ljubezen, modrost ljubezen, modrost kot božja lastnost, ki nima ne začetka ne konca
- 2. ki obstaja brez konca: nobena stvar na svetu ni večna / v krščanstvu: posmrtno večno trpljenje, veselje; duša ima večno življenje / v krščanskem okolju, ob spominu na umrle: Bog mu daj večni mir; večna luč naj mu sveti
- 3. katerega obstajanje traja časovno neomejeno in brez prekinitve: večno spreminjanje vsega, kar je / v pravljicah tam je večna pomlad / večni led, sneg led, sneg, ki stalno pokriva površje zemlje
// ekspr.: živeti v večnem strahu; biti v večnih denarnih težavah - 4. veljaven in isti v vseh časih: večni zakoni narave; večna resnica; večna načela
- 5. nav. ekspr. ki traja do konca življenja, obstajanja koga: spominjati se koga z večno hvaležnostjo; obljubiti si večno ljubezen, zvestobo / sporazum o večnem prijateljstvu med državama / v osmrtnicah ohranili ga bomo v večnem spominu / ostati komu večni dolžnik
- 6. ekspr. ki se večkrat pojavlja in je neprijeten, zoprn: večni opomini, prepiri; večno čakanje
- 7. ekspr. ki dolgo, trajno ohranja svojo lastnost, dejavnost: on je večni nemirnež, nezadovoljnež; postal je njen večni spremljevalec / večni mladenič moški, ki je videti mlajši, kot je v resnici; večni popotnik kdor pogosto potuje; človek, ki ga nemir žene po svetu; večni študent kdor dolgo časa študira; večni ženin fant, ki se kljub večkratnim nameram še ni poročil; knjiž. večni žid človek, ki ga nemir žene po svetu
// v povedni rabi: ti čevlji so večni nepričakovano dolgo ohranjajo svoje lastnosti, uporabnost; gore so večne
● ekspr. za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; vznes. leči k večnemu počitku umreti; vznes. položiti koga k večnemu počitku pokopati ga; vznes. spati večni sen biti mrtev; star. zvoniti večno luč avemarijo; šalj. lovec se je preselil v večna lovišča umrl; ekspr. večno mesto Rim; vznes. oditi po večno plačilo v krščanskem okolju umreti
♦ geogr. ločnica večnega snega; rel. večni ogenj pekel; večni sodnik Bog kot sodnik; Bog je večen Bog obstaja izven časa in je v vseh časih isti; večna kazen ali večno pogubljenje večno trpljenje človeka po smrti; večna luč luč, ki neprestano gori pred tabernakljem; narediti večne zaobljube zaobljube za vse življenje; šah. večni šah šah, ki ga igralec povzroča pri vsaki naslednji potezi
véčno prisl.: večno dela, se jezi; biti večno nezadovoljen; večno zelena dolina; sam.: v življenju ni nič večnega; na večno se ne bo mogel skrivati večno; za večno oditi v tujino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vodíti vódim nedov. (ī ọ́) - 1. iti pred kom ali s kom z namenom, da pride na določeno mesto: strežniki vodijo bolnike na preglede; voditi goste v hotelske sobe; voditi kaznjence na zaslišanje; učitelj je otroke previdno vodil proti vrhu / voditi živino na pašo, v hlev goniti
// iti s kom z namenom, da se mu kaj pokaže, razkaže: voditi obiskovalce po razstavi; voditi turiste po mestu - 2. držeč koga delati, da se giblje v določeni smeri: voditi slepega človeka / voditi koga za roko, pod roko / voditi konja za uzdo
// držeč koga delati, da pride na določeno mesto: voditi koga čez trg; voditi otroka na drugo stran ceste / bolnika pogosto vodijo na sprehod - 3. delati, povzročati, da kdo kam pride: otroci so pogosto vodili domov svoje prijatelje / ekspr.: radovednost ga je vodila k njim iz radovednosti je prihajal; poštarja vodi služba v vse hiše poštar ima tako službo, da prihaja v vse hiše
// otroka ne vodijo več v vrtec nimajo ga več v vrtcu - 4. iti v premikajoči se skupini pred drugimi: sprevod je vodil zastavonoša / kolono je vodil gasilski avtomobil
- 5. delati, da se kaj premika, giblje v določeno smer, ima določen položaj: kapitan je sam vodil ladjo; voditi čoln mimo čeri; voditi raketo z zemlje / dobro voditi koso, žago; spretno voditi smuči / z magnetom voditi opilke
// delati, da kaj deluje, poteka na določen način: voditi napravo; daljinsko voditi / voditi proizvodnjo z računalnikom; strokovno voditi delo - 6. biti na najvišjem mestu pri usmerjanju dejavnosti
- a) kake skupine, skupnosti, organizacije: voditi stranko; umetniško voditi zbor / voditi državo / delegacijo vodi znan politik / samec vodi čredo
- b) kake delovne enote: voditi podjetje, šolo, tovarno / voditi prodajni oddelek
// biti na najvišjem mestu pri odločanju o poteku česa: predsednik vodi delo, priprave / sodnik vodi preiskavo / žena vodi gospodinjstvo / voditi sejo, tečaj / voditi televizijsko oddajo / voditi izlet
- 7. z zgledom, nasveti delati, povzročati, da kdo ravna na določen način: voditi mladino; voditi otroke tako, da se razvijejo njihove sposobnosti; duhovno, moralno voditi
- 8. delati, da kdo ravna v skladu z določenim ciljem: vodila ga je skrb za otroka
- 9. biti v določenem prostoru in imeti določeno smer: cesta vodi mimo šole; steza vodi na hrib, po slemenu; stopnice vodijo navzdol / vrata vodijo v spalnico / čez reko vodi most je; pot nas je vodila mimo starega gradu šli smo
// omogočati, da kdo- a) kam pride: cesta vodi do hribovskih kmetij; pren., ekspr. pot, ki vodi v lepše življenje
- b) kaj spozna, se s čim seznani: pisec vodi bralca skozi zgodovino teh krajev / sledovi vodijo daleč nazaj
- 10. s prislovnim določilom delati, povzročati, da se doseže to, kar izraža določilo: vztrajno delo vodi do uspeha; pravičen boj vodi k zmagi
// delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo: žalitve vodijo v prepir / tako gospodarjenje vodi v propad - 11. opravljati kako dejavnost, s katero se spremljajo določeni dogodki, spreminjanje stanja: voditi evidenco o prebivalstvu / voditi poslovne knjige
- 12. publ. teči, voziti pred drugimi tekmovalci: vodi mlajši kolesar; tekač je nekaj časa vodil, potem ga je nekdo prehitel
// biti glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci: naši skakalci vodijo; vodi Francija pred Sovjetsko zvezo; voditi z dvema točkama
// biti glede na kaj sploh pred drugimi: vodi kandidat nasprotne stranke / voditi z večino glasov - 13. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: voditi s kom pogajanja; pisec je že vodil podobno polemiko sodeloval v njej; voditi zapisnik pisati
● pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; ekspr. voditi koga za nos varati ga; publ. v modi vodita Francija in Italija sta najpomembnejši, najboljši; ekspr. tako ravnanje, to nikamor ne vodi izraža odklonilen odnos; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine
♦ aer. kontrola letenja vodi letalo daje z zemlje pilotu navodila za krmarjenje; alp. voditi navezo; gled. voditi lutko premikati jo in s tem ustvarjati videz, da je živa; kor. pri plesu vodi moški določa držo in ritem ter usmerja korake, obrate; rad. voditi oddajo neposredno sodelovati pri realizaciji radijske, televizijske oddaje; skrbeti, da oddaja poteka po določenem načrtu; najavljati in komentirati program na prireditvi; šport. voditi žogo premikati jo v določeni smeri z metanjem ob tla ali rahlimi sunki z nogami
vodèč -éča -e - 1. deležnik od voditi: vstopila je, vodeč za roko otroka; steza, vodeča strmo navzgor
- 2. vodilen: vodeči arhitekt tistega časa / dohiteti vodečega tekača / vodeča politična vloga
vóden -a -o: netočno vodene knjige; strokovno vodeno delo
♦ voj. vodeni izstrelek izstrelek, ki se z elektronskimi napravami usmerja proti cilju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zavalíti -ím dov., zaválil (ī í) - 1. premakniti predmet po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi: zavaliti kamen, sod; zavaliti kaj po stopnicah, strmini
// povzročiti, da kaj tako premikajoč se pride- a) kam: zavaliti hlod k zidu; zavaliti skale v jamo
- b) od kod: zavaliti sod z voza
- 2. zagraditi, zapreti kaj s čim, zavaljenim na določeno mesto: zavaliti predor s kamenjem
zavalíti se - 1. premakniti se po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi: otrok se je zavalil po travi; kepe snega se zavalijo po strmini
// tako premikajoč se priti- a) kam: kamen se je zavalil v vodo
- b) od kod: zavaliti se z voza
- 2. ekspr., s prislovnim določilom nerodno, stežka leči, sesti: zavaliti se na posteljo, stol; zavalil se je v naslanjač / opotekel se je in se zavalil v sneg
- 3. hitro se začeti premikati v veliki količini: po sobi se zavali črn dim / grom se zavali čez pobočje
- 4. ekspr., navadno v zvezi z na izraža, da kaj neprijetnega začne prizadevati koga: vsa teža odločitve se je zavalila na njegova pleča; včasih se res preveč zavali na enega človeka
zavaljèn -êna -o - 1. deležnik od zavaliti: zavaljen hlod, sod; zavaljen prehod
- 2. ekspr. valjasto debel: zavaljen moški; biti zavaljen kot sod; zavaljeno telo / zavaljen obraz
- 3. ekspr. globok, nizek: zavaljen glas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zbòr zbôra m (ȍ ó) - 1. večja skupina ljudi, zbrana na kakem mestu, navadno z določenim namenom: zbor so pozdravili predstavniki vseh strank; nastopil je pred velikim zborom poslušalcev; sodil mu je zbor petih sodnikov / zbral se je ves mestni, vaški zbor vsi meščani, vaščani; ekspr. s tem vprašanjem so se ukvarjali že mnogi učenjaški zbori
- 2. navadno s prilastkom skupnost ljudi v določeni ustanovi, instituciji, povezanih z istim poklicem, položajem: zbor delavcev je sprejel predlagane izboljšave; konferenca profesorskega, učiteljskega zbora / diplomatski zbor vsi tuji pooblaščeni diplomati v kaki državi
// upravni organ družbenopolitične skupnosti: seja vseh zborov skupščine / republiški, zvezni zbor voljeni organ republiške, zvezne skupščine, ki v okviru svoje pristojnosti usmerja in vodi družbeno, gospodarsko politiko; zbor republik in pokrajin - 3. skupina pevcev, ki nastopajo, pojejo skupaj: zbor je zapel dve pesmi; voditi velik zbor; vabiti k zboru nove pevce; solisti in zbor / cerkveni, šolski zbor; mladinski, otroški zbor / peti pri zboru, v zboru / žarg. hoditi, iti k zboru na vaje (pevskega) zbora; biti član (pevskega) zbora
// pevski zbor - 4. s prilastkom skupina istovrstnih umetniških ustvarjalcev, ki nastopa skupaj: baletni zbor vadi; harmonikarski, tamburaški zbor; zbor deklamatorjev, recitatorjev
// ekspr. skupina česa istovrstnega, ki nastopa, se pojavlja skupaj sploh: v krošnjah dreves je zapel ves ptičji zbor; zvezdni zbor na nebu - 5. sestanek večjega števila ljudi, navadno članov kake organizacije, združenja, zaradi razpravljanja o čem, dogovarjanja glede česa: zbor bo v veliki dvorani, na prostem; zbor je trajal tri ure; zbor se začne ob enajsti uri; udeležiti se zbora; odpreti, voditi zbor; iti, vabiti na zbor; govoriti na zboru / letni, ustanovni zbor; tako so sklenili na zboru delavcev, krajanov, stanovalcev / Zbor odposlancev slovenskega naroda zbor izvoljenih slovenskih odposlancev od 1. do 3. oktobra 1943 v Kočevju, na katerem so bili izvoljeni začasni organi ljudske oblasti
// v zvezi občni zbor sestanek članov kake organizacije, društva zaradi odločanja o stvareh, ki jih določa statut: udeležiti se občnega zbora; sklicati občni zbor / redni letni občni zbor; občni zbor društva - 6. prihod več ljudi, udeležencev česa ob določenem času na določeno mesto, ki je izhodišče za začetek česa: zbor izletnikov, tekmovalcev; določiti čas in kraj zbora / začetek proslave je ob osmi uri. Zbor nastopajočih je pol ure prej
// šport., voj. postavitev vseh oseb kake enote v urejeno vrsto, razvrstitev: vsako jutro ob šesti uri je bil zbor na dvorišču; znak za zbor / taborniki, vojaki so se postavili v zbor; stati v zboru / kot povelje zbor, je ukazal dežurni - 7. v prislovni rabi, v zvezi z v vsi naenkrat: učenci so brali, odgovarjali, recitirali v zboru / zdravo, je v zboru pozdravil ves razred / ekspr. iz bližnjega ribnika so se v zboru oglašale žabe
♦ jur. sodni zbor; zbor narodov od 1953 do 1974 zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov Jugoslavije; zbor proizvajalcev do 1963 dom ljudske skupščine, ki ga sestavljajo poslanci, izvoljeni v proizvodnji, prevozništvu, trgovini; zbor volivcev sestanek volilnih upravičencev, ki postavlja kandidate za predstavniška telesa in razpravlja o problemih, ki naj bi jih predstavniki pomagali reševati; lit. zbor skupina igralcev, recitatorjev, zlasti v antični tragediji, ki spremlja, razlaga, vrednoti dramsko dogajanje, včasih tudi poseže vanj; muz. mešani, moški, ženski zbor; polit. državni zbor osrednji parlament v nekaterih državah; rel. cerkveni zbor zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev cerkve; kardinalski zbor zbor vseh kardinalov, zbranih zaradi kake naloge; zgod. deželni zbor v stari Avstriji zakonodajna skupščina v deželah od 1860 do 1918; veliki zbor pri starih Judih najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče; prisl.: muz. zbor označba za petje celotnega zbora vsi (skupaj)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zlíkati -am tudi izlíkati -am dov. (ȋ) - 1. s potegovanjem vročega likalnika po tkanini zgladiti: zlikati hlače, obleko; oprati in zlikati perilo
// narediti kaj gladko, nezmečkano: pred obdelavo je treba pločevino zlikati / ekspr. ležišče, posteljo si vsako jutro skrbno zlika - 2. knjiž. slovnično, stilno izboljšati: članek bo treba še zlikati; Prešeren je slovenski jezik poplemenitil in zlikal
- 3. knjiž. vzgojiti, izoblikovati: v zavodu so ga dobro zlikali; izobraziti in zlikati človeka
- 4. star. zloščiti, osvetliti: zlikati čevlje, parket; zdrgniti in zlikati komate, bakren kotliček
zlíkan tudi izlíkan -a -o - 1. deležnik od zlikati: bleščeče zlikan avtomobil; skrbno zlikani robovi na hlačah; zlikana obleka, srajca; pospraviti zlikano perilo
● ekspr. bil je ves zlikan, kakor iz škatlice zelo skrbno oblečen, urejen - 2. ekspr. ki je zelo skrbno oblečen, urejen: zlikan moški; vedno je vsa zlikana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zŕno -a s (ȓ) - 1. vsako od semen, navadno v klasu, latu žit ali stroku stročnic, z nakopičenimi hranilnimi snovmi: zrna kalijo, zorijo; zrna že padajo iz klasov; luščiti zrna; debela, drobna, velika zrna; okroglo, podolgovato zrno; prazno, trdo, zdravo, zrelo zrno; fižol z belimi zrni; moknati del zrna / ajdovo, koruzno, proseno, pšenično zrno; grahovo, sojino zrno; majhen kot gorčično, makovo zrno / mleti, pražiti zrna ječmena, kave / žitna zrna
- 2. okrogel ali oglat, navadno majhen delec, drobec česa: iz kosa kremena narediti zrna; drobna, gladka, ploščata zrna; zrno peska, zlata; zrna soli, zdravila, zdroba; zrna toče / knjiž. zadelo ga je svinčeno zrno krogla, šibra
- 3. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: v trditvi je zrno resnice; v tem govorjenju ni bilo niti zrna pameti
● knjiž. ločiti zrno od plev ločiti, vzeti dobro iz slabega; preg. zrno do zrna pogača, kamen na kamen palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči
♦ agr. goleno, plevno zrno; bot. pelodno zrno tros pri semenovkah, v katerem nastaneta moški spolni celici; fot. zrna mikroskopsko majhni delci srebrove soli v emulziji, ki s svojo velikostjo vplivajo na kakovost in občutljivost filma; min. kristalno zrno kristal s pravilno notranjo zgradbo in nepravilno zunanjo obliko; um. ajdovo zrno okras v gotskem stavbarstvu v obliki ajdovega zrna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
žêna -e tudi -é ž, rod. mn. žên in žená (é) - 1. poročena ženska v odnosu do svojega moža: ima ženo in dva otroka; izgubiti, zapustiti ženo; skrbeti za ženo; prišel je z ženo; bila mu je dobra žena / postala sta mož in žena poročila sta se; dati komu hčer za ženo privoliti v njeno poroko s kom; za ženo ima Korošico njegova žena je Korošica; vzel jo je za ženo oženil, poročil se je z njo
- 2. dorasla oseba ženskega spola, zlasti starejša: ta žena je njena mati; plemenita kmečka žena; usmiljene žene so poskrbele zanje / publ.: upoštevati iniciativo žená žensk; osvajalec žená
// dorasla oseba ženskega spola kot nosilec kake dolžnosti, kakega poklica: popisal je več znamenitih žen / skrb za žene matere; moralna podoba žene zdravnice
● šalj. biti blažen med ženami biti edini moški med ženskami; nar. koroško bela žena lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi v gozdu ali v vodi; vila; pesn. bela žena smrt; nar. leva žena ženska, ki ima spolno razmerje z moškim, poročenim z drugo žensko; zastar. porodna žena porodnica; dan žená praznik mednarodnega ženskega gibanja 8. marca; bila sta kakor mož in žena živela sta skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; vznes. dobra žena je božji dar srečen je, kdor ima dobro ženo; preg. žena podpira tri vogale hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena
♦ etn. bela žena po ljudskem verovanju mladi, lepi ženski podobno bitje, ki pomaga ženam pri porodu in varuje njihove otroke pred zlim; žalik žena po ljudskem verovanju mladi ženski podobno bitje s čarovno močjo, ki pomaga ubogljivim radodarnim ljudem in muči vanj zaljubljene moške; rel. svetopisemske žene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ákt -a m (ȃ) - 1. zunanji izraz odločitve ali volje, dejanje: izvesti napadalni akt; nezakonit, zgodovinski akt; ustanovitveni akt; akt agresije; to je le akt pietete do pokojnika; akt proti državi / ustava je pravni akt; državni, upravni akt / splošni akti o delovni organizaciji predpisi, določbe
// spolni akt spolno občevanje - 2. uradna listina, zapis: podpisati akt; brskati po zaprašenih aktih; sodni akti / reševati akte
- 3. umetniška upodobitev golega telesa: risati akt; moški, ženski akt
- 4. raba peša vsebinsko in oblikovno zaokrožena enota odrskega dela; dejanje: drama v petih aktih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
bóter -tra m (ọ́) - 1. rel. zastopnik otroka pri krstu ali priča pri birmi: kdo bo tvoj boter; biti, iti za botra; birmanski, krstni boter; pren. tej komediji so kumovali razni literarni botri
// navadno kot nagovor starejši znan moški; stric: boter, kam pa greste? / iron., šalj. ej, ne verjamem ti, boter! / pesn. boter Mesec - 2. častni zastopnik otroka pri vpisu osebnega imena v rojstno matično knjigo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
dobrótnica -e ž (ọ̑) - 1. ženska, ki izkazuje, deli komu dobrote: mati je otrokova največja dobrotnica
- 2. iron., redko vlačuga, prostitutka: Pozneje sem zvedel, da je ta njena hči tako zvana dobrotnica, h kateri prihajajo moški iz okolice (Prežihov)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
dvígniti -em dov. (í ȋ) - 1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: dvignil je klobuk v znak pozdrava; dvigniti slušalko pri telefonu; dvigniti otroka v naročje; z lahkoto dvigne sto kilogramov / dvigniti sidro, zaveso / dvigniti nogo, roko / dvigniti potopljeno ladjo
- 2. napraviti kaj višje: dvigniti bregove z nasipavanjem; pog. dvigniti hišo za dve nadstropji nadzidati; voda v bazenu se je dvignila za dva metra / na poti so se dvignili nad tisoč metrov; za ovinkom se pot nekoliko dvigne vzpne
// da je lahko gledal, se je moral dvigniti na prste - 3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: dal mu je roko in ga dvignil; moški so se drug za drugim dvignili in odšli vstali
// dvigniti podrt drog; trava se je po neurju hitro dvignila / ekspr. novica ga je takoj dvignila iz postelje; pog. sredi noči so ga dvignili zbudili, poklicali - 4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigniti cene, davke, hektarski donos, proizvodnjo; število naročnikov se je dvignilo; temperatura se je močno dvignila narasla
// priznanje je dvignilo delovni elan; pog. njegova pripomba je v hipu dvignila razpoloženje; morala v četi se je dvignila / dvigniti kvaliteto izdelkov; kritika se je dvignila na višjo raven
// spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigniti domačo industrijo; posestvo je dvignil z delavnostjo izboljšal, razvil; gospodarsko, kulturno dvigniti deželo / dvigniti ljudi iz zaostalosti / nova družba ga je dvignila poplemenitila, izboljšala; moralno dvigniti koga
// dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: dvigniti diplomatski predstavništvi na rang veleposlaništev / dvigniti narodni jezik v literarnega / dvignili so ga v plemiški stan povzdignili - 5. sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: dvigniti denar iz banke, v banki; dvigniti plačo; dvigniti prtljago v garderobi; pravočasno dvigniti vstopnice
- 6. napraviti, da se kdo upre: dvigniti ljudstvo proti gosposki; če se razmere ne bodo zboljšale, se bodo dvignili uprli
// dvigniti ljudi k uporu, v upor - 7. povzročiti, narediti: policija je dvignila preplah; članek je dvignil ogorčenje; zaradi tiste malenkosti so dvignili proti njemu pravo gonjo
● pog. ves čas je bil miren, a nesramna opazka ga je dvignila razburila, vznevoljila; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; ekspr. tudi on je dvignil svoj glas povedal svoje mnenje; žarg., voj. partizani so dvignili most razstrelili; ekspr. odkar živi v mestu, je precej dvignila nos je postala domišljava; ekspr. nič ni rekla, samo nos je dvignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena; šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu ga je pogledala; afera je dvignila mnogo prahu povzročila je razburjanje, govorice; ob vsaki priložnosti dvigne prst svari; nikoli ni dvignil roke na sestanku zaprosil za dovoljenje, da bi lahko govoril; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. dvigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga
♦ lov. dvigniti divjad spoditi, prepoditi jo z ležišča, iz skrivališča
dvígniti se - 1. premakniti se navzgor, kvišku: iz vinograda se je dvignila jata škorcev; letalo se je hitro dvignilo; megla se še ni dvignila / nalivaj previdno, da se gošča ne dvigne
- 2. knjiž. nastati, pojaviti se: v želodcu se mu je dvignila slabost; v ljudeh se je dvignilo sovraštvo do trgovca; nenadoma se je dvignil silovit vihar
● kruh se je lepo dvignil shajal; v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo temperatura je narasla; hotel se je dvigniti nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih; dvigniti se nad osebne prepire ne dopustiti, da bi ti vplivali na ravnanje, odločanje
dvígnjen -a -o: žugal je z visoko dvignjeno pestjo; zavesa v dvorani je že dvignjena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
glás -ú tudi -a m, mn. glasóvi stil. glási (ȃ) - 1. zvok, ki ga dela človek z govorilnimi organi: glas mu je postajal vse bolj umirjen; od razburjenja se ji je glas tresel; posnemati otroške glasove; spoznati koga po glasu; globok, nizek, zamolkel, pog. debel glas; tanek, visok glas; krepek glas; hripav, mehek, nežen, zvonek glas; moški, otroški, ženski glasovi; govoriti s pridušenim glasom; slab glas komaj slišen; z ostrim, rezkim, trdim glasom je zahteval odgovor; sladek glas pretirano vljuden, prijazen; vesel, žalosten glas; prijetna barva glasu; govorila je z očitkom v glasu / ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; iz veže so se zaslišali glasovi prihajajočih govorjenje
// na glas govoriti, peti naglas; jokati, smejati se na ves glas zelo glasno
// zvok, ki ga daje žival: oglašati se s tankim piskajočim glasom; žvižgajoči glas kosa / kot ukaz psu Glas! zalajaj - 2. zvok, ki ga daje izvajalec pri petju: preizkušati glasove; basovski glas; pevka ima čist glas / zbor moških in zbor ženskih glasov / skladba za glas in klavir / pog. dajal je glas in silil k petju intoniral melodijo
- 3. zvok, ki ga daje kak predmet in je zanj značilen: po dolini se je razlegal glas zvonov; struna ima prijeten glas; glas konjskih kopit; glas trobente / zamolkel glas pri padcu, udarcu
- 4. kar se širi navadno s pripovedovanjem: po vasi se je raznesel, razširil glas; glas o tem je šel po vsem mestu govorica; sliši se glas, da je zmagal / star. dobiti, poslati, prinesti glas sporočilo, obvestilo
// o njem je šel glas, da je hudoben človek se je govorilo
// navadno v zvezi z dober, slab med ljudmi znano, ustaljeno (pozitivno ali negativno) mnenje o kom: prišel je na slab glas; naenkrat je bil ob dober glas; spravil jo je v slab glas; prišel je na glas, da je malo prismuknjen; biti na dobrem, slabem glasu; ta ženska ni na najboljšem glasu; biti na glasu dobrega gospodarja - 5. navadno s prilastkom izraženo mnenje, mišljenje skupine, množice: glas kolektiva; glas ljudstva / tu in tam se slišijo kritični glasovi; pren., knjiž. poslušati glas srca; očitajoč notranji glas; glas krvi, strasti; glas pameti; glas vesti
- 6. odločitev, mnenje posameznika pri glasovanju: dati, oddati svoj glas; zmagati z enim glasom; kandidat je dobil večino glasov; predlog, sprejet z vsemi glasovi
● star. počil je glas o njegovi smrti nenadoma se je razvedelo, da je umrl; hotela je še nekaj reči, a ji je od razburjenja glas zastal v grlu je nenadoma utihnila; dolgo ni bilo nobenega glasu od njega nič se ni vedelo o njem; se ni javil, ni pisal; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; ekspr. tudi on je povzdignil svoj glas povedal svoje mnenje; začel govoriti, spregovoril; povzdignil je glas začel je glasneje govoriti; star. skleniti, trditi v en glas soglasno; star. ta hiša je na glasu je znana, slovi po čem; bibl. glas vpijočega v puščavi razširjanje kakega nazora, prizadevanje, ki nima uspeha; star. pesem domačega glasu v domačem jeziku; preg. dober glas seže v deveto vas kar je dobro, je daleč naokrog znano; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče
♦ jur. posvetovalni glas brez pravice odločanja; lingv. glas najmanjša akustična enota govorjenega jezika; zliti glas sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine; afrikata; znak za glas e; med. menjati glas mutirati; muz. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; prvi glas najvišji glas v vokalnem stavku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
hávelok -a m (ȃ) nekdaj moški plašč brez rokavov in s kratko pelerino: nositi, obleči si havelok;
moški v haveloku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
interesánten -tna -o prid., interesántnejši (ȃ) - 1. s širokim pomenskim obsegom ki zaradi posebnih, navadno pozitivnih lastnosti vzbuja zanimanje ali pozornost, zanimiv: interesanten moški; njegova žena je zelo interesantna / interesanten obraz; interesantna glava / to je najinteresantnejši del romana; interesanten primer, problem / interesanten domislek duhovit, nenavaden
- 2. publ., navadno v povedni rabi, v zvezi z za od katerega se glede na kak kriterij pričakuje uspeh, korist, primeren: scenarija ne bodo realizirali, ker za to filmsko podjetje ni interesanten; ti kraji so za turizem interesantni samo zaradi prenočišč
interesántno - 1. prislov od interesanten: interesantno pripovedovati; interesantno oblečena ženska
- 2. v medmetni rabi izraža začudenje, presenečenje: interesantno, celo tam smo naleteli na Slovenca; sam.: povej nam kaj interesantnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
jálov -a -o prid. (á) - 1. ki ne more imeti potomcev: jalova krava; nav., slabš.: jalov moški neploden; jalova ženska / jalov zakon brez otrok
// jalova rastlina; jalovo drevo; jalovo seme nekalivo; pren. jalov umetnik; kulturno jalovo obdobje
// redko ki nima pogojev za (dobro) uspevanje rastlin; nerodoviten, slab: jalova prst, zemlja; jalovo zemljišče - 2. ki je brez zrn, semen: jalov klas, strok / jalovo zrno
- 3. nav. ekspr. ki ne dá (pričakovanega) uspeha, rezultata: jalov trud; vsi njihovi poskusi za izboljšanje razmer so bili jalovi; ni se hotel spuščati v jalovo polemiko; jalovo početje / jalovo življenje
// ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: jalov izgovor; z dejstvi je dokazal, da so vsi očitki jalovi / to je jalova tolažba
// ki ni koristno uporabljen: odpraviti jalove vožnje pri dvigalih / jalov večer - 4. nar. primorsko nezabeljen: večerjali so krompir v oblicah ali pa jalov močnik
♦ bot. jalov cvet cvet brez prašnikov in pestičev; jalov list list (praprotnic), ki nima sporangijev; čeb. jalova matica matica, ki zalega neoplojena jajčeca; elektr. jalov tok izmenični tok, potreben za tvorbo električnih ali magnetnih polj; jalova energija energija, ki je potrebna za tvorbo električnih ali magnetnih polj pri izmeničnem toku in ne opravlja nobenega dela; petr. jalova rudnina rudnina, ki se ne da praktično izkoristiti; strojn. jalova jermenica jermenica, ki se prosto vrti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
kákšen -šna -o zaim. (ā) - 1. izraža vprašanje po kakovosti, lastnosti, značilnosti: kakšne barve je morje? kakšna bo letina? kakšno listje ima oreh? kakšni ljudje so sosedovi? kakšno bo vreme jutri? / na kakšen način se ga misliš znebiti? kako
// v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: povej, kakšen je novi učitelj; raziskoval je, kateri in kakšni so bili predniki človeka - 2. izraža vprašanje po izbiri osebe ali stvari iz določene vrste: kakšno ime so ji dali? kakšno vino naj prinesem, vipavca ali cviček? katero
- 3. ekspr., navadno okrepljen izraža močno zanikanje, zavrnitev: kakšen moški pa si, da si tega ne upaš? s kakšno pravico me odrivaš? gotovo si imel velik uspeh. Kakšen neki; da ni zdrava? Kakšna pa; elipt. odleglo ti bo. Kakšen odleglo — neumnost
- 4. ekspr. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar določa samostalnik: kakšna razlika med bratoma; kakšna škoda zanj; tudi mi imamo naravne lepote, pa še kakšne; dela se, kot da ga je doletela ne vem kakšna sreča
// izraža začudenje, presenečenje: kakšen fant je bil to v partizanih; joj, kakšno (čudovito) obleko ima; kakšno vprašanje; sam., ekspr.: kakšno mu je zagodel; kakšno imajo po stanovanju, vse razmetano; kakšne so doma počeli, ko sem šla na ples
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
koncentrírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. večati količino, množino česa na določenem mestu, območju; osredotočati, kopičiti: koncentrirati industrijo v obmorskem predelu; vlada koncentrira vojaške enote ob meji / razdrobljena finančna sredstva bi bilo treba koncentrirati; trgovina se koncentrira predvsem na industrijsko razvita področja
- 2. odstranjevati iz snovi (večji del) tekočine in odvečnih sestavin: koncentrirati živila
♦ kem. koncentrirati kislino, raztopino povečevati količino raztopljene snovi v raztopini z odstranjevanjem topila; metal. koncentrirati rudo odstranjevati iz nje večji del nekakovostnih sestavin, bogatiti rudo
koncentrírati se (miselno) zbirati se, osredotočati se na kaj: imel je toliko časa, da se je lahko koncentriral / ženske se pri delu bolj koncentrirajo kot moški / ves se je koncentriral na to opravilo
// v zvezi z na usmerjati prizadevanje, aktivnost: koncentrirali smo se samo na najvažnejše naloge; letalstvo se je koncentriralo na sovražnika ob njegovem izkrcavanju
koncentríran -a -o: močno koncentrirana solna kislina; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki; celotna proizvodnja je koncentrirana na enem prostoru
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
kór -a m (ọ̑) - 1. dvignjeni del cerkve, namenjen za orgle in pevce: pevci so že na koru; moški so stali pod korom; s kora so donele orgle / cerkveni, pevski kor / pog. poje na koru je cerkvena pevka
- 2. arhit. del cerkve, namenjen za glavni oltar in duhovščino; prezbiterij: v koru so bili zbrani duhovniki
- 3. zastar. skupina, zbor: sestaviti kor / ptičji kor / bibl. kori angelov
- 4. voj., nekdaj vojaška enota nestalne sestave, moči: vkorakal je francoski kor; prostovoljni kor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
kôzel -zla [əu̯] m (ó) - 1. kozji samec: kozel se pase; ovni in kozli; smrdi kot kozel zelo, močno
- 2. slabš. neumen, neresen človek: kaj bi s tem kozlom; kozel neumni
// objesten, pohoten moški: stari kozel ji ne da miru - 3. sprednji, dvignjeni sedež na nekaterih vozovih, zlasti kočiji: sedeti na kozlu; kozel za kočijaža
- 4. redko lesena naprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje; koza: desko položiti na kozla
- 5. žarg., rel. član samostanskega reda, ki ni duhovnik; brat: patri in kozli so že zbrani v kapeli
● ekspr. vzdihovali so nad napakami in iskali grešnega kozla osebo, ki bi jo obdolžili krivde zanje; pog., ekspr. streljati kozle delati velike napake, neumnosti
♦ agr. kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; koza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
lóčenec -nca m (ọ́) poljud. moški, katerega zakon je bil razvezan, strok. razvezanec: poročila se je z ločencem // v cerkvenem pravu ločeni moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
manšéta -e ž (ẹ̑) spodnji del rokava pri moški srajci, ženski srajčni obleki in bluzi: manšete pri srajci so raztrgane, umazane / mehke, trde manšete // nekdaj modni dodatek k boljši moški obleki, ki se nosi na zapestju: natakniti manšete in ovratnik // obl. zavih (pri hlačnici, rokavici, škornju): hlače brez manšet; rokavice z velikimi manšetami
♦ med. gumijasta votla preveza za stisnjenje nadlakti pri merjenju krvnega pritiska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
mériti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. ugotavljati, določati, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: meriti blago, prostor, pšenico, vino, zemljišče / meriti dolžino ceste, prostornino posode; meriti frekvenco, hitrost; meriti porabo energije; meriti maščobnost, radioaktivnost; meriti temperaturo in srčni utrip; meriti trajanje poleta; meriti na mernike; meriti v metrih, sekundah; meriti z aparatom, toplomerom; meriti s koraki, palico / meriti na oko po videzu oceniti velikost česa
// ekspr. sonce, ura nam meri čas
// ekspr. ocenjevati, vrednotiti: meri svoje delo in uspehe; ljubezni ne merimo po besedah; vse ljudi meri le po sebi; razlastitev je meril samo s pojmom osebne pravice in svobode / lepi konji, jih je meril Janez z očmi strokovnjaka - 2. s prislovnim določilom imeti določeno dolžino, višino, površino: otok meri tri kvadratne kilometre; ta moški meri meter in sedemdeset centimetrov / soba meri tri metre v dolžino in dva v širino / sod meri tristo litrov drži
- 3. nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom gledati, ogledovati: meril je tujca od nog do glave; meril ga je z radostjo, strahom; dolgo, sovražno, zaskrbljeno jo je meril / čutil je, da ga pogledi merijo od vseh strani / meril jih je z ljubeznivimi, srepimi očmi, pogledi
- 4. ocenjevati lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem: ustrelil je, ne da bi meril; meriti s puško, topom; slabo meri, zato malokdaj zadene / meriti v drevo, glavo / vojaki niso merili na demonstrante, ampak v zrak streljali; pren. s tem vprašanjem meri na domače razmere
// knjiž. na tihem želeti, pričakovati kaj: ta ekipa meri na najvišje lovorike; tudi on meri na to službeno mesto / ta pa visoko meri, vendar bo težko uspel
// v zvezi z na izraža, da se dejanje, ki ga izraža osebek, nanaša na določeno osebo, stvar: besede, očitki merijo nanj / sum meri nanj osumljen je on
// publ. vsi ukrepi merijo na utrditev gospodarstva so namenjeni utrditvi gospodarstva - 5. ekspr., z notranjim predmetom hoditi, premikati se: hitro je meril zadnjo četrtino poti; razburjeno meri sobo; meriti sobo gor in dol / z odločnimi koraki je začel meriti cesto; meriti klanec s počasno hojo / jastreb je meril nebo v veliki višini
● ekspr. meri besede, da ne bo kaj narobe misli, pazi, kaj govoriš; ekspr. kar dobro je meril cesto pijan se je opotekal po njej; ekspr. žena mu meri vsak korak brez ženine vednosti ne more, ne sme iti nikamor; publ. smučarji so merili svoje moči so tekmovali; šel je h krojaču merit obleko da mu ugotovi, določi razsežnost telesnih delov za izdelavo obleke; publ. meriti svoje sile s silami drugih tekmovati, kosati se z drugimi; star. on denarja ne šteje, ampak ga meri na mernike ima zelo veliko denarja
mériti se - 1. z orodnikom imeti kako lastnost, značilnost v enaki meri kot drugi: ta izdelek se meri z najboljšimi na svetu; v znanju se meri z vsakim sošolcem; ekspr. on se more komaj od daleč meriti z njimi / letošnji pridelek se ne more meriti z lanskim je dosti manjši
- 2. prizadevati si narediti kaj bolje in hitreje kot drugi: šel se je merit z njim / meriti se za kolajno, naslov prvaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
méšati tudi mešáti -am nedov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. premikati delce kake snovi, da se ta združi, enakomerno porazdeli: mešati polento; mešati s kuhalnico, žlico; hitro, počasi mešati; strojno mešati
// premikati prste, roke v čem gostem: mešati z roko po kupu fižola, po laseh - 2. dajati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: ta slikar barve vedno meša; dobro zna mešati pijače / mešati vino z vodo; olje se ne meša z vodo / mešati koruzo s pšenico / cel dan je mešal beton, malto; mešati cocktaile
// dajati, postavljati skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: ne mešaj čistega perila z umazanim / mešati karte delati, povzročati, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve
// otroci mu v knjižnici mešajo knjige; nikar ne mešajte listkov - 3. miselno združevati, povezovati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: mešati formule, končnice; mešati pojma konkaven in konveksen / mešati imena učencev / mešati sanje z resničnostjo
// uporabljati v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: izseljenci so mešali angleščino in slovenščino; v poljščino je mešal ruske besede - 4. ekspr. povzročati, da postane kdo udeležen pri čem: zdaj meša še brata v spor; kar naprej se mešajo v njegove pristojnosti
- 5. ekspr. povzročati, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: samo meša ga s svojimi nazori; mešati ljudstvo / taki filmi mešajo mladim glavo
● dve uri je mešal blato po hribih hodil po blatu; pog. mešati glavo dekletu vzbujati ljubezen; pog. avto mu meša glavo veliko premišljuje, govori o avtu; ekspr. ne mešaj te godlje ne povzročaj, da bo neprijeten, zapleten položaj še bolj neprijeten, zapleten; ekspr. meša mu načrte, pog. štrene preprečuje, ovira njegove načrte; nar. mešati redi razmetavati redi, trositi; pog. tega ne bom pil, ker sem že vino, pa nočem mešati piti različne pijače drugo za drugo; pog. ne mešaj se med njiju pusti ju, naj svoje zadeve sama urejujeta; ekspr. njihova kri se ne bo mešala z našo ne bomo v (krvnem) sorodstvu z njimi
♦ rad. združevati, sestavljati posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto
méšati se tudi mešáti se - 1. biti, pojavljati se skupaj, istočasno: v njegovem glasu se mešata ganjenost in navdušenje / pesem se meša med ropotanje strojev; radijske postaje se mešajo
// dobivati značilnosti drug drugega: na tem področju se narečja mešajo / rase se mešajo - 2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku v vročici zmedeno govoriti; blesti: vročico ima in meša se ji
● ekspr. vse to se mu je mešalo po glavi o vsem tem je mislil, premišljeval; ekspr. od dela, skrbi se mi kar meša sem zmeden; ekspr. kaj se ti meša, da to delaš, govoriš zakaj delaš, govoriš tako neumno
♦ fiz. snovi se mešata njune molekule se med seboj enakomerno porazdelijo
méšan -a -o: mešana krma; mešana pijača; sladkost, mešana z bolečino; jezikovno, narodnostno mešano ozemlje, prebivalstvo
● ekspr. vest je sprejel z mešanimi občutki z različnimi, nasprotujočimi si občutki; ekspr. za mizo je sedela mešana družba družba, v kateri so bili moški in ženske, ljudje dveh ali več narodnosti, ras; mešana hrana hrana iz živil rastlinskega in živalskega izvora; publ. mešana komisija komisija iz predstavnikov dveh ali več držav, organizacij; trgovina z mešanim blagom trgovina s špecerijskim, galanterijskim, manufakturnim blagom
♦ agr. mešana kultura istočasno gojenje dveh ali več kulturnih rastlin na istem zemljišču; ovce z mešano volno s tanko in debelo volno; alp. mešana naveza naveza iz oseb različnega spola; gastr. mešana solata solata iz dveh ali več vrst solate; gozd. mešani gozd gozd, v katerem raste več drevesnih vrst; jur. mešani zakon zakon med osebama različne narodnosti, vere; mešana družba podjetje, v katerem je udeleženih dvoje ali več držav; lingv. mešani naglasni tip naglasni tip, v katerem je naglas zdaj na osnovi, zdaj na končnici; mat. mešano število število iz celega števila in ulomka; muz. mešani zbor zbor iz moških in ženskih glasov; ptt mešana pošiljka pošiljka v mednarodnem prometu iz tiskovin, vzorčnih pošiljk in listin, ki nimajo osebnega pismenega sporočila; šol. mešana šola šola za učence obeh spolov; žel. mešani vlak vlak iz potniških in tovornih vagonov; mešano zaviranje istočasno zaviranje z ročno, zračno zavoro; prisl.: mešano zavirani vlak
♦ šport. plavati 400 m mešano plavati enake dele tekmovalne proge v slogu delfina, hrbtno, prsno in kravl
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
mlájši -a -e prid. (ȃ) - 1. primernik od mlad: za njim je odšel mlajši brat; poročen je z deset let mlajšo ženo; izbral si je najmlajše dekle; mlajši si od mene; videti je mlajša, kot je v resnici / kot zapostavljeni pristavek k imenu ene izmed dveh oseb z istim imenom v sorodstvenem odnosu pokličite Janeza Dolenca mlajšega [ml.]
- 2. ki ima razmeroma malo let: mlajši ljudje; okradel ga je mlajši moški; mlajši pesniki in pisatelji; v zboru so večinoma mlajše ženske / v mlajših letih je bil dober lovec
- 3. ki je po času nastanka bližje sedanjosti: mlajši tehnološki postopek; ta način oblačenja je mlajši / publ. izkopali so okostje mlajšega datuma; najmlajše obdobje zemeljske zgodovine
♦ arheol. mlajša kamena doba doba, ki je sledila starejši kameni dobi; sam.: mlajši ga ne poznajo več; sosedova najmlajša; prim. mlad
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
modél -a m (ẹ̑) - 1. predmet, izdelan za ponazoritev, prikaz načrtovanega ali obstoječega predmeta: izdelati, napraviti model; delati poskuse na modelu; model človeškega očesa, telesa; mavčni model; modeli za geometrijski pouk / model jadrnice, stroja / model hidrocentrale maketa
// majhna športna priprava, ki posnema določeno vozilo, zlasti letalo: fantje spuščajo modele / jadralni, motorni model; sobni, tekmovalni model - 2. kdor se ukvarja s tem, da se daje na razpolago za upodabljanje: preživlja se kot model; moški, ženski model / fotografski model fotomodel; kiparski model
// oseba ali stvar, katere značilnosti umetnik upodablja: on je bil avtorju model za glavnega junaka v drami - 3. nav. ekspr. ustaljena oblika česa, po kateri se kaj dela; vzorec, oblika: razviti lasten gospodarski model; družbeni, organizacijski model / v romanu vse poteka po ustaljenem modelu; delati po vnaprej določenem modelu kalupu
- 4. industrijski izdelek takih značilnih oblik ali lastnosti, da se po njih razlikuje od drugih istovrstnih izdelkov: tovarna je predstavila nove modele avtomobilov / buick, model 1955; puška, model 48 [M-48]
// modni oblačilni izdelek: manekenke prikazujejo modele jesenskih plaščev; športni modeli; modeli pomladanskih čevljev - 5. votla priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: vliti pripravljeno maso v model / dati v model za torto; model za odlivanje novcev
♦ filoz. model predmet, po lastnostih, značilnostih podoben raziskovanemu predmetu in narejen po določenih pravilih; metal. matični model; obl. ekskluzivni model ki ga prodaja le ena trgovina, izdeluje le en salon v omejenem številu; trg. izvensezonski modeli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
opotêči se -têčem se dov., opotêci se opotecíte se; opotékel se opotêkla se (é) majavo, negotovo- a) stopiti, prestopiti se: opotekel se je in se zgrudil; hodil je počasi in se večkrat opotekel; opotekel se je kot pijan; pren., ekspr. tudi njemu se verz včasih opoteče
● ekspr. udaril ga je, da se je kar opotekel zelo ga je udaril - b) s prislovnim določilom priti, oditi: opotekel se je iz sobe; v lokal se je opotekel pijan moški / opoteči se s ceste v jarek; opotekla se je v posteljo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
plečàt -áta -o prid. (ȁ ā) - 1. ki ima (razmeroma) močno razvita pleča: plečat moški; plečata žival / plečato telo
- 2. ekspr. podolgovat, zaobljen: plečat hrbet gore; plečato pobočje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pokloftán -a -o prid. (á) pog. - 1. pomečkan, potlačen: moški v zamazani suknji in pokloftanem klobuku
- 2. potrt, pobit: vrnil se je ves pokloftan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prepoténten -tna -o prid. (ẹ̑) - 1. zelo potenten: prepotentni in impotentni moški
- 2. knjiž., ekspr. mogočen, oblasten: postal je prepotenten in grob
● knjiž., ekspr. prepotentna domišljavost pubertetnikov objestna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prijéten -tna -o prid., prijétnejši (ẹ́ ẹ̄) - 1. ki vzbuja občutek ugodja: v sobi je bil prijeten hlad; proti večeru je začel pihati prijeten veter; prijetna kopel; trta dela prijetno senco / v sobi je bilo prijetno vzdušje; prijetno vznemirjenje / prijeten okus, vonj / kot voščilo prijeten počitek
// ki prinaša veselje, zadovoljstvo: čaka nas prijeten dan; prijeten izlet; prijetna novica; prijetne in slabe strani potovanja z ladjo / prijeten klepet, pogovor / prijetno stanovanje; njegovo rojstno mesto je prijetno / ima prijetno življenje - 2. ki ugaja, je všeč: prijeten glas; človek prijetnega videza; prijetna glasba, šala; sveče so dajale prijetno svetlobo / ekspr. bil je prijeten na pogled
- 3. ki ima, kaže v odnosu do ljudi pozitivne lastnosti: prijeten moški; njegova žena je prijetna / bil je prijeten za družbo družaben, zabaven
// ima veliko prijetnih lastnosti
prijétno prislov od prijeten: prijetno se imeti, počutiti; prijetno dišeča jed; v postelji je bilo prijetno toplo / v povedni rabi pri vas je prijetno
// v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža ugodje, zadovoljstvo: v topli sobi jim je bilo prijetno / kot vljudnostna fraza prijetno mi je, da vas spet vidim; sam.: združiti prijetno s koristnim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
réd -a m, sedmi in deseti pomen mn. redóvi in rédi; osmi in deveti pomen mn. redóvi (ẹ̑) - 1. stanje, ko je (vsaka) stvar na mestu, v položaju, kot mora biti, kot je koristno: red na mizi, v sobi je vzoren / dati, spraviti svoje stvari v red urediti, pospraviti jih; spraviti lase, obleko v red / hvala, stvar je že v redu je že urejena
// kar je določeno z odnosi med določenimi stvarmi, dejstvi, ki se dajo izraziti s pravili: odkriti red v vesolju; kompozicijski, notranji red / brez reda razpostavljeni predmeti; govori brez reda neurejeno, zmedeno
// stanje, ko se dela, ravna v skladu s pravili, zahtevami: v državi je, vlada red; obnoviti, vzpostaviti red; skrbeti za red na cesti, zabavi / narediti red v gospodarstvu / prisiliti koga k redu k ravnanju, vedenju v skladu s pravili, zahtevami - 2. navadno s prilastkom kar je določeno s predpisi, pravili, ki določajo, kakšno ravnanje, stanje je pravilno, obvezno: prilagoditi se delovnemu redu; gospodarski, pravni red; odpor proti staremu moralnemu redu / prebrati hišni red pravila o pravicah in dolžnostih stanovalcev, navadno v večstanovanjski hiši
// zastar. kazenski, šolski, tržni red zakon, predpis - 3. navadno s prilastkom kar je določeno z gospodarskimi, političnimi, pravnimi odnosi v družbeni skupnosti; ureditev: obljubljati človeštvu nov red / fevdalni družbeni red; graditi socialistični družbeni red / osovraženi red se je držal na oblasti s pomočjo vojske predstavniki oblasti
- 4. kar je določeno s ponavljanjem dejstev, opravil v enakem vrstnem redu ob istem času v določeni časovni enoti: bolnik, otrok potrebuje red; živeti po ustaljenem redu / ekspr. čisto sem prišel iz reda
// v zvezi dnevni red načrt za delo in počitek v štiriindvajsetih urah: napraviti si dnevni red za počitnice; privaditi se na dnevni red
// v zvezi dnevni red glede na vrstni red vnaprej določene točke, vprašanja, o katerih se bo razpravljalo na sestanku, zboru: preiti na dnevni red; glasovati o dnevnem redu; tretja točka dnevnega reda / dnevni red konference vnaprej določen načrt za njen potek - 5. navadno s prilastkom kar je določeno s sledenjem oseb, stvari, dejstev v času ali prostoru: urediti po abecednem, logičnem redu; vrstni red tekmovalcev; menjati red posevkov / besedni red s pravili določeno zaporedje besed
// pog. odstopiti vrstni red za avtomobil mesto v vrsti prijavljenih, čakajočih kupcev
// razvrstitev, razporeditev: določiti sedežni red učencev / bojni, pohodni red - 6. v zvezi vozni red kar vnaprej in za daljše časovno obdobje določa čas prihoda, odhoda (javnih) prometnih sredstev: določiti, uskladiti vozne rede; promet teče po voznem redu; ladijski, železniški vozni red / kupiti, prebrati vozni red
- 7. star. vrsta: postaviti se v red / prvi red naj stopi korak naprej / v pogovoru so prišle na red tudi gospodarske zadeve
- 8. nar. gorenjsko red ž: raztrositi redove / pokositi zadnji red
- 9. verska skupnost ljudi, ki živijo po posebnih pravilih, navadno v skupini, skupinah: ustanoviti, voditi red; stopiti v red; katoliški, muslimanski redovi; moški, ženski redovi; član, predstojnik reda / frančiškanski, jezuitski red / samostanski, verski redovi
- 10. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od razreda: red zveri; družine, redovi in razredi
- 11. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli; ocena: iz biologije še nima reda; spraševati, učiti se za rede / negativni, pozitivni red; red odlično / dati, dobiti red
// znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: vpisovati rede / zaključevati rede - 12. visoko odlikovanje kot znamenje priznanja za državljanske, vojaške zasluge: podeliti, pripeti komu red; odlikovati koga z redom / red dela z rdečo zastavo visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za posebne zasluge na področju gospodarstva, družbenih dejavnosti; red narodnega heroja visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom
- 13. s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom izraža, da je kaj glede na kakovost, pomembnost take stopnje, kot nakazuje prilastek: dogodek, dokument prvega reda / on je strokovnjak prvega reda / cesta prvega reda cesta, ki povezuje države, republike ali gospodarsko in turistično pomembna središča; zastar. vagon drugega reda drugega razreda
- 14. pog., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi v redu ki ima določene dobre lastnosti, značilnosti v precejšnji meri: on je v redu človek; ta profesor je zelo v redu; biti v redu mati dobra, skrbna; poglej avto, ali ni v redu dober, lep
- 15. pog., v zvezi v redu ki je v takem stanju, kot se pričakuje, mora biti: avto je spet v redu, lahko se odpeljemo; dokumente ima v redu, lahko gre / kadar ni bil kaj v redu, je vzel zdravila se ni počutil dobro, zdravega
// v prislovni rabi izraža, da dejanje poteka, je opravljeno tako, kot se pričakuje, mora biti: vse je v redu naredil; stvar ne teče čisto v redu - 16. v medmetni rabi, v zvezi v redu izraža
- a) soglasje, privolitev: v redu, kupim / če hočeš, v redu, če ne — grem
- b) zadržano pritrjevanje: v redu, pa naj bo po tvojem
- c) nejevoljno sprijaznjenje s čim: če je že to naredil, v redu, toda zakaj se ne opraviči; v redu, je rekel jasno, grem pa drugam
● samo zaradi reda se je opravičil ker je tak red, navada; nar. vzhodno večerja je k redu je pripravljena, na mizi; nar. vzhodno glej, da boš tam k redu da se boš prav vedel, obnašal; star. ni mu ga v red enakega, enakovrednega; nar. kar naprej sitnari, naj se že vendar dava v red poročiva; pog. v njegovi glavi že od rojstva ni vse v redu že od rojstva ni normalen; pog. z njim zadnje čase ni vse v redu nenavadno, čudaško ravna, se vede; publ. razvoj sam je spravil problem z dnevnega reda je razrešil problem; postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati; nesreče so na dnevnem redu se venomer ponavljajo; iti v gosjem redu drug za drugim; lože I. reda lože, razvrščene med parternimi in balkonskimi ložami; publ. za resničnost tega govorijo v prvem redu dejstva v prvi vrsti; star. potresni sunek srednjega reda srednje stopnje, jakosti; publ. sestaviti vozni red za turnejo moštva po Južni Ameriki program, načrt; ekspr. uniformirani čuvar reda miličnik; paznik; publ. organ javnega reda in miru miličnik, policist; publ. napadalci so zadeli na sile reda in se morali umakniti na vojaštvo; milico; red vlada svet
♦ gled. abonma red(a) B; jur. dedni red zakonski vrstni red, po katerem dedujejo zakonec in sorodniki, če ni oporoke; javni red ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; mat. prednostni red zapovrstnost, po kateri se morajo opraviti predpisane matematične operacije; red odvoda število, ki izraža, kolikokrat zaporedoma se je funkcija odvedla; ploskev 1. reda ploskev, katere enačba ima eksponent pri spremenljivkah enak 1; muz. prstni red določen vrstni red prstov pri igranju posameznih tonov; rel. (sveti) red do 1968 vsaka od osmih stopenj priprave za opravljanje duhovniške, škofovske službe; tretji red cerkvena organizacija pod vodstvom nekaterih samostanskih redov, katere člani opravljajo posebne molitve, verske vaje; malteški viteški red ki se ukvarja zlasti s strežbo bolnikov; nemški viteški red; šol. dobiti prvi red nekdaj najboljšo pozitivno oceno; um. stilni stebrni redi vrste, tipi stebrov glede na določene značilnosti, po katerih se imenujejo zlasti starogrški umetnostni slogi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
robústen -tna -o prid., robústnejši (ȗ) - 1. ki zaradi izredne telesne razvitosti deluje nerodno, okorno: robusten moški; z leti je postal robustnejši / samice so manj robustne od samcev / robustno telo
// ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne deluje estetsko: robusten fotelj; robustno ogrodje; robustna vozila / izdelava je preveč robustna - 2. ki v odnosu do ljudi ne kaže rahločutnosti, obzirnosti: bil je nekoliko robusten; robustno dekle / biti robustne narave
// ki ne vsebuje, izraža rahločutnosti, obzirnosti: robustno ravnanje / robusten glas / na sebi ima nekaj zdravega, robustnega
robústno prisl.: robustno izdelan avtomobil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sámski -a -o prid. (á) - 1. ki ni poročen: samski moški; ostala je samska / samski stan; samsko življenje
● predložiti samski list pri eerkveni poroki potrdilo, da oseba, ki se želi poročiti, ni poročena; publ. zamenjati samski stan z zakonskim poročiti se - 2. namenjen za bivanje ene osebe: najeti samsko sobo; samsko stanovanje / delovna organizacija gradi samski dom za svoje delavce
♦ agr. samski jarem jarem za eno žival
sámsko prisl.: živeti samsko
sámski -a -o sam.: samski in poročeni; omožene in samske
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sín -a stil. -ú m, mn. sinóvi stil. síni; dv. sína in sinóva (ȋ) moški v odnosu do svojih staršev: sin se je oženil;
imata tri sinove;
roditi sina;
to je najmlajši sin;
sin edinec;
sin in hči / bratov sin nečak; nezakonski, prvorojeni sin; ekspr. še rodni sin ga ni več spoznal; sinov sin vnuk // knjiž., s prilastkom moški- a) glede na svoj izvor, družbeno pripadnost: bil je zvest sin svojega naroda; tujina je zastrupila tisoče naših sinov in hčera
- b) glede na značilno povezanost s tem, kar izraža prilastek: bil je pravi sin svoje dobe / je vnet sin planin rad hodi v planine
● tudi on je Adamov sin navaden človek z vsemi slabostmi; slabš. izgini, pasji sin hudobnež, zlobnež; pog. on je pravi sin svojega očeta ima določene, zlasti slabe lastnosti očeta v enaki ali še večji meri; preg. kakršen oče, takšen sin; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
♦ rel. Sin božji, človekov Kristus
síne ekspr.: kako je, sine; sine, tako pa ne bo šlo; prim. sine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sív -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) - 1. ki je take barve kot pepel: gost siv dim; sivi lasje; siva megla; vojaki v sivih uniformah; ima sive oči; nebo je bilo sivo; siv v obraz; pepelnato, prsteno, srebrno, svinčeno siv; siv kot golob / v ljudski pesmi siva skala / sivo jesensko jutro / siva barva
// ki ima lase take barve: siv starček; je še mlad, toda že siv / ekspr. takrat boš imel že sive lase boš že star; v kratkem času je postal siv je osivel; njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; ekspr. še v sivi starosti dela v visoki starosti - 2. ekspr. ki je brez posebnosti, neizrazit in deluje zato pusto, dolgočasno: reportažno siv stil / sivo, prazno življenje / siva vsakdanjost / prikazovati kaj v sivih barvah
// za človeka neprijeten, dolgočasen: to so bili zanj sivi dnevi / sive, melanholične misli / svojo prihodnost vidi precej sivo
● ekspr. zaradi tega si ne delaj sivih las ne bodi v skrbeh, ne skrbi; ekspr. bilo je v sivi davnini pred zelo dolgim časom, zdavnaj; ekspr. siva eminenca kdor prikrit, iz ozadja odloča o vsem pomembnem
♦ agr. siva plesen glivična bolezen, ki se kaže kot sivkasta prevleka na zelenih delih rastline; anat. (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; siva živčna snov; bot. siva jelša jelša z gladkim sivim lubjem in na spodnji strani sivkastimi, gosto dlakavimi listi, Alnus incana; siva mušnica lističasta, mušnici podobna goba, Amanita rubescens; siva grozdna plesen glivica, ki povzroča bolezen dozorevajočih jagod vinske trte, Sclerotinia fuckeliana; geogr. Siva Istra srednja Istra, za katero je značilen fliš; med., vet. siva mrena očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; metal. sivi grodelj grodelj s sivo prelomno ploskvijo; petr. sivi peščenjak; zool. sivi medved grizli; siva kuščarica martinček; siva penica penica rdečkasto rjavkaste barve s sivo kapico na glavi, Sylvia communis; siva podgana; siva veverica veverica z velikimi ušesi in širokim repom z belo liso na koncu, po izvoru iz Severne Amerike, Sciurus carolinensis; siva vrana kavka; siva žolna manjša siva ptica s črno progo pod kljunom; pivka
sívo prisl.: sivo se oblačiti; sivo bled obraz; sivo popleskane stene / piše se narazen ali skupaj: sivo lisast ali sivolisast; sivo moder; sivo zelen; sam.: moški v sivem sivo oblečen; okras v rjavem in sivem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
slínast -a -o prid. (í) - 1. moker od sline: slinast gobec; slinaste ustnice / slinast otrok; bil je slinast po bradi / slinast polž
- 2. slabš. pretirano prijazen, priliznjen: pohotni, slinasti moški / zoprno slinasto govorjenje
● slabš. slinasta ljubezen do otrok pretirano čustvena; ekspr. slinasta pot mokra, spolzka
slínasto prisl.: slinasto se vesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
slók -a -o prid. (ọ̑ ọ́) - 1. knjiž. velik in suh: slok moški; mlado sloko dekle / razmerje med višino in težo pri slokih in čokatih ljudeh / sloki stebri vitki; visoke sloke smreke
- 2. nar. suh, shujšan: zaradi bolezni je zelo sloka; bil je srednje velik in slok kot trska
- 3. nar. kriv, upognjen: žival s slokim hrbtom; starka ima sloke prste
slóko prisl.: sloko se držati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
solíden -dna -o prid., solídnejši (í ī) - 1. ki izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: soliden poslovni človek; soliden delavec; ta mojster ni soliden / bil je soliden pisec kmečkih povesti dober
// soliden družinski oče - 2. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: soliden človek, moški; to sta solidna zakonca; solidno dekle / solidna družina
// ki vsebuje, izraža take lastnosti: solidno vedenje; solidno govorjenje dostojno - 3. ki ima zaželeno lastnost, kakovost zlasti glede materiala, izdelave v precejšnji meri: solidni čevlji; temelji hiše so solidni trdni; to je solidna stavba; solidno pohištvo; pren. solidni temelji za zakon, življenje; postaviti pouk na solidno osnovo
// ki po kvaliteti ustreza zahtevam, potrebam: prenočiti v solidnem hotelu; solidna trgovina / solidna pesniška zbirka / solidna igra moštva; solidna izdelava čevljev; solidna postrežba; ločiti solidno delo od površnega
// ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: solidni dohodki; solidna plača / imeti solidno strokovno izobrazbo; pridobiti si solidno znanje
● publ. solidne cene zmerne, primerne; pog. ta fant je solidna firma nanj se lahko zaneseš; šalj. na avtobusu je navadno solidna gneča precejšnja; imeti solidne možnosti za razvoj precej ugodne; nositi solidne obleke obleke nevsiljive, neopazne barve, kroja
solídno prisl.: solidno se oblačiti; delo je solidno opravil; v tej gostilni smo bili solidno postreženi; solidno zidana hiša
solídni -a -o sam.: najsolidnejši so odšli z zabave že ob desetih; rad bi kupil kaj solidnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
staréjši -a -e prid. (ẹ̑) - 1. primernik od star: na ples jo je peljal njen starejši brat; poročena je s pet let starejšim moškim; najstarejšemu vaščanu so ob rojstnem dnevu čestitali tudi pionirji; biti precej starejši od koga / kot zapostavljeni pristavek k imenu ene izmed dveh oseb z istim imenom v sorodstvenem odnosu umrl je Jože Kovač starejši [st.]
- 2. ki ima razmeroma veliko let: starejši ljudje; spremljal jo je starejši moški; včasih so pri porodih pomagale starejše ženske / v starejših letih je rad prebiral zgodovinske romane / kupili so starejše stanovanje / dom starejših občanov
- 3. po času nastanka oddaljen od sedanjosti: zamenjati starejše tehnološke postopke z novimi; rada prebira starejše izdaje klasikov; upoštevati je treba tudi starejša dognanja / povest iz starejših časov; najstarejše obdobje zemeljske zgodovine / starejša slovenska literatura
♦ arheol. starejša kamena doba predzgodovinska doba, v kateri se uporablja kamenje za izdelavo orodja; jur. starejši mladoletniki mladoletniki od 16. do 18. leta starosti; pal. najstarejše okamnine; sam.: starejši ga ne cenijo preveč; bratova najstarejša je že končala šolanje; prim. star
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
stárost stil. staróst -i ž (á; ọ̑) - 1. doba v človeškem življenju od zrelih let do smrti: bati se starosti; vsi so mislili, da ne bo dočakal starosti; pripravljati se na starost; mirna, nadležna starost; visoka, ekspr. siva starost; bolezni starosti; strah pred starostjo
● starost ni radost starost za človeka ni prijetna; starost ne pride sama pogosto jo spremljajo težave
// ta doba pri posameznem človeku: starost je preživela pri sestri na deželi; dogodki iz očetove starosti; ima lepo, prijetno starost / na starost, star. pod starost je beračil; v starosti se je ukvarjal s fotografiranjem
// kar je značilno za to dobo: pri njej je starost nastopila prezgodaj; pravijo, da malo ljudi umre od starosti; boriti se proti prihajajoči starosti - 2. čas, pretekel od rojstva koga ali nastanka česa: določiti, ugotoviti starost drevesa, rokopisa; v prošnji je moral navesti starost in izobrazbo; razvrstiti po starosti; povprečna starost prebivalstva; otroka enake, različne starosti; najprimernejša starost za učenje jezikov; moški srednje starosti / za svojo starost je velika; v tej starosti so se dekleta že možila / do starosti osemnajstih let je živel pri starših do osemnajstega leta; poročil se je pri starosti petdeset, petdesetih let ko je bil star petdeset let; otroci v starosti desetih let; v šolo je šel s šestimi leti starosti
// velika mera tega časa: od starosti potemnela slika; zaradi starosti ga niso hoteli več zaposliti; doseči častitljivo, visoko starost; ekspr. patriarhalna starost
♦ psih. duševna ali mentalna starost otroka povprečna duševna zmogljivost otroka glede na druge otroke; kronološka starost otroka čas od otrokovega rojstva dalje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sterílen -lna -o prid. (ȋ) - 1. med. ki je brez kužnih klic, brezkužen: operirati s sterilnimi instrumenti; sterilna gaza, obleka, posoda; tekočina v steklenici je sterilna
- 2. med., vet. ki ni sposoben (o)ploditve; neploden, jalov: sterilen moški; mladiči iz obsevanih ptičjih jajc so bili sterilni
● knjiž. sterilen zakon brez otrok - 3. knjiž. ki ne da (pričakovanega) uspeha, rezultata: nesmiselna sterilna samokritičnost / njegov zadnji roman je popolnoma sterilen
♦ agr. sterilna zemlja zemlja brez živih in mrtvih organizmov; arheol. sterilna plast zemlje plast zemlje brez arheoloških ostankov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
stránka -e ž (ȃ) - 1. v nekaterih državah organizirana skupina ljudi, ki se zavzema za uresničenje svojega političnega programa: ustanoviti stranko; pristopiti k stranki; med strankami se je začel boj za zmago na volitvah; delavska, kmečka, komunistična, meščanska, socialistična stranka; konservativna, napredna stranka; vladna stranka; poslanci liberalne stranke; program, vodstvo stranke / od 1896 do 1919 Jugoslovanska socialnodemokratska stranka; od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka; od 1905 do 1929 Slovenska ljudska stranka; na Hrvatskem, od 1861 do 1918 Stranka prava / politična stranka
- 2. oseba v odnosu do osebe, organizacije, organa, ki ji opravlja določene storitve: pred okenci so že čakale stranke; raznašati mleko strankam; vsaka trgovina ima svoje stranke / on je naša stalna stranka / kot opozorilo: obveščamo cenjene stranke, da bo poslovalnica jutri zaprta; odprto za stranke od 8h do 12h
// oseba v odnosu do svojega rednega pravnega zastopnika: ta odvetnik ima mnogo strank / dobra, slaba stranka
// ekspr. moški v odnosu do prostitutke: na ulici so čakale prostitutke na svoje stranke - 3. oseba, skupina, organizacija, ki je v pravnem razmerju do druge osebe, skupine, organizacije: stranke v pogodbi o preživljanju; dogovor strank o dobavi blaga
// vsaka od oseb, ki s svojimi zahtevami nastopajo pred organom, ki vodi postopek: zaslišati obe stranki
♦ jur. kontradiktorni stranki tožnik in toženec v pravdnem postopku; tožeča, tožena stranka; beseda strank zadnji govor tožilca, oškodovanca, zagovornika in obtoženca na obravnavi na sodišču - 4. stanovalec, stanovalci v enem stanovanju večstanovanjske hiše: terjati stranke zaradi neporavnane stanarine; v pritličje se je vselila nova stranka
- 5. nav. ekspr. skupina ljudi, ki so o kaki stvari enakega mnenja: ukrep vodstva je bil všeč obema strankama / poslušalci so se razdelili v dve stranki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
stríc -a m (í) - 1. očetov ali materin brat: stric je prišel na obisk; ima tri strice in eno teto / stric po materi / mali ali mrzli stric očetov ali materin bratranec
// navadno kot nagovor starejši znan moški: kam ste namenjeni, stric - 2. ekspr. človek, ki zaradi svojega položaja lahko posreduje za koga: brez strica tega ne bi dosegel; ima veliko zvez in stricev
● biti, ostati (doma) za strica v kmečkem okolju biti, ostati neporočen pri poročenem bratu, sestri; šalj. stric iz Amerike bogat in radodaren človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
svéž -a -e prid. (ẹ̑ ẹ̄) - 1. dobljen, pripravljen pravkar ali pred kratkim in še ni izgubil svojih bistvenih dobrih lastnosti: svež kruh; sveža hrana; sveža jajca; v hladilniku je meso dolgo ostalo sveže / sveže rože / dišalo je po svežih ribah; spati v svežem senu
// tak, kot se pridela: juha iz svežih paradižnikov; sveže in kisle kumare; suho in sveže sadje
// ki vsebuje še veliko vlage: svež les; krmiti živino s svežo krmo; veje so bile še sveže / ta rastlina potrebuje sveža tla - 2. ki še ni uporabljen, izrabljen: dovajati svež zrak; prinesti svežo vodo; obleči sveže perilo / svež gnoj; presaditi rože v svežo prst / ekspr. poslati v boj sveže enote
- 3. pravkar ali pred kratkim narejen: svež beton; slikati na svež omet; svež premaz / barva je še sveža se še ni posušila
// ostala sta sama ob svežem grobu
// nastal na novo, pred kratkim: svež madež; sveži sledovi v snegu; prelom je še svež; sveža rana / ekspr.: svež gledališki dogodek; sveži vtisi; sveža številka časopisa / ekspr. sveže prijateljstvo / ekspr.: sveže novice; poročila so še zelo sveža - 4. ekspr. drugačen od prejšnjega, ustaljenega: sveži tokovi v umetnosti; sveže misli, pobude / sveža snov za pogovor
- 5. ekspr. ki je prijetnega, mladostnega videza: svež moški; sveža deklica; zdela se mu je sveža bolj kot kdaj prej
// navadno v povedni rabi ki je duševno in telesno zdrav in se dobro počuti: ostal je svež in veder kljub velikim naporom; duševno svež / ob tej uri sem še svež še nisem zaspan
// ki izraža duševno in telesno zdravje in dobro počutje: svež obraz; njena polt je sveža in gladka / imel je svež glas poln, zvonek
// svež videz - 6. ekspr. razmeroma dobro viden, izrazit: sveže barve; sveže zelenje gozdov
- 7. nav. ekspr. prijetno hladen: zapihal je svež veter; svež gorski zrak / sveže poletje; jutra so še sveža hladna
● ekspr. rad uporablja sočne, sveže izraze nove, še ne veliko uporabljane; ekspr. ta sestavek je svež prišel v knjigo takoj, ko je bil napisan; ekspr. spomin na ta dogodek je še svež ta dogodek še ni pozabljen; prijetno svež vonj dezodoranta osvežujoč
♦ agr. sveži sir sir, ki ni zorjen in ima sorazmerno velik odstotek vode v brezmastni snovi; sveža klobasa, salama klobasa, salama, ki ostane samo kratek čas užitna, dobra
svéže prisl.: sveže kuhana svinina; bil je sveže obrit / kot opozorilo pozor, sveže pleskano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
svinjáriti -im nedov. (á ȃ) - 1. slabš. nespodobno, opolzko govoriti: moški spet svinjarijo; ne svinjari, če je otrok zraven
// grdo, neprimerno ravnati s kom: sovražnik je svinjaril z domačini - 2. star. trgovati s svinjami: svinjaril je po Štajerskem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
svinjáti -ám nedov. (á ȃ) slabš. - 1. mazati, onesnaževati: ne svinjaj tal / pes ji svinja po stanovanju / otroci svinjajo stene s svojimi čačkami / svinjati človeka jemati mu ugled, sramotiti ga
- 2. nespodobno, opolzko govoriti: moški radi svinjajo; pred otroki ne svinjaj
// grdo, neprimerno ravnati s kom: ne boš več svinjal z ljudmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
štíridesetléten -tna -o prid. (ȋ-ẹ̑) - 1. star štirideset let: štiridesetleten moški
- 2. ki traja štirideset let: štiridesetletno delovanje organizacije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
tígrica -e ž (ī) - 1. samica tigra: ujeti tigrico; razdražena tigrica; tigrica z mladiči; borila se je kot tigrica junaško
- 2. ekspr. drzna, napadalna ženska: mlade tigrice so se moški skoraj bali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
tŕden -dna -o prid., tŕdnejši tudi trdnéjši (ŕ r̄) - 1. ki (dobro) vzdrži pritisk, delovanje zunanjih sil: trden grad, most; trden jez; hiša ima trdne temelje; trdna stavba; trdno obzidje / trdni čevlji močni, trpežni; pren. trdni temelji za mir
// ki se težko pretrga, loči: trden papir; trdna nit, tkanina / most ni dovolj trden za tako težo / trden šiv, vozel / trdna povezava, pritrditev; pren. trdne prijateljske vezi
// sposoben vzdržati negativne vplive: trden politični položaj / trden ugled; trdno zdravje - 2. ki obdrži svojo prostornino in obliko, če nanj ne deluje prevelika sila: plini, tekočine in trdne snovi / odstraniti trdne delce iz tekočine / trdno gorivo / trdna, tekoča in plinasta zgradba zemlje
// sprijet, zbit: beton ni dovolj trden; nabiti ilovico, da bo bolj trdna - 3. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo; močen: trdno okostje / trdno orodje
// ki ima veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: trdna država, vojska; trdna organizacija - 4. ki ima veliko telesno moč, odpornost: prileten, a trden moški; trden kot dren / ima še trdne noge
// sposoben prenašati duševne napore: trden, zanesljiv človek; biti moralno trden / trdna osebnost / trden značaj - 5. navadno v povedni rabi ki ne omahuje: kljub prepričevanju je ostal trden; biti trden v svojih sklepih, sodbah / tekmovalec, učenec ni trden
// ki izraža neomahljivost: odgovoriti s trdnim glasom; stopati s trdnim korakom - 6. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomisleka glede resničnosti, pravilnosti: trden dokaz; trdno dejstvo / trdne norme; trdna načela, pravila / nova razlaga, teorija še ni trdna / ta letnica ni trdna gotova, zanesljiva
// ki ne vsebuje nobenega dvoma, pomisleka glede resničnosti, pravilnosti: trdna vera; trdno prepričanje
// ki ne vsebuje nobenega dvoma, pomisleka glede uresničitve, izpolnitve: trden sklep; trdna obljuba, odločitev / trdno upanje - 7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: trden dotik, stisk / trden spanec / trdna noč; trdna tema popolna
● ekspr. trden kmet bogat, premožen; ekspr. biti trden v matematiki dobro jo obvladati; ekspr. v nogah ni bil nič kaj trden bil je negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti; redko trdne cene določene, nespremenljive; redko proti ognju trdno steklo odporno; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; ekspr. nima trdnih tal pod nogami se ne zaveda resničnosti, mogočega, dovoljenega
♦ ekon. trdna valuta valuta, katere vrednost se ne spreminja; etn. (trden) most otroška igra, pri kateri prehaja vrsta pod dvignjenimi sklenjenimi rokami enega ali več parov sodelujočih; fiz. trdno telo telo iz trdne snovi; fiz., kem. trdno agregatno stanje
tŕdno tudi trdnó prisl.: trdno se držati načel; trdno kaj namestiti, pritrditi; trdno se koga okleniti; trdno skleniti, upati, verjeti; trdno stati; trdno zaspati; biti trdno povezan s kom; biti trdno prepričan o čem; trdno sprijeta snov; trdno zavezana vreča / za trdno obljubiti, vedeti zatrdno
● star. iti trdno za kom tik, tesno; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; sam.: glede tega si nisem na trdnem tega ne razumem popolnoma; o tem ne vemo nič trdnega nimamo zanesljivih podatkov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
tršàt -áta -o prid. (ȁ ā) - 1. srednje velik in krepko razvit: tršat moški; gospodinja je tršata in odločna / biti tršate postave / tršat hrbet; tršata brada
- 2. ki ima močne poganjke, veje: tršat hrast / grmovnica tršate rasti
● tršati lasje gosti, bujni; ekspr. tršate kretnje nerodne, okorne; tršate obrvi namrščene; ekspr. motilo jih je njegovo tršato govorjenje robato
tršáto prisl.: tršato se je postavil predenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ugrabíti in ugrábiti -im, in ugrábiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) - 1. s silo, z zvijačo vzeti komu prostost, navadno zaradi odkupnine, maščevanja, protesta: ugrabil ga je zakrinkan moški; ugrabiti otroka, žensko; ugrabili so ga na cesti / ugrabiti (potniško) letalo z grožnjo prisiliti pilota, da spremeni smer letenja, mesto pristanka, zlasti iz političnih vzrokov
// zastar. vzeti komu prostost; prijeti: biriči so že ugrabili morilca - 2. s silo, z zvijačo vzeti kaj: jastreb je ugrabil piščanca; lisica je ugrabila kokoš
// ekspr. vzeti kaj sploh: znanje je bogastvo, ki ti ga nihče ne more ugrabiti / to mu je ugrabilo notranji mir / vprašanje mu je ugrabilo veliko noči povzročilo, da ni spal - 3. zastar. zgrabiti, ujeti: gospodinja je ugrabila raco in ji pristrigla perut
● ekspr. nenadoma ga je ugrabila smrt je umrl
ugrábljen -a -o: diplomat je bil ugrabljen; ugrabljena ovca; ugrabljeno letalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ugrábljati -am nedov. (á) - 1. s silo, z zvijačo jemati komu prostost, navadno zaradi odkupnine, maščevanja, protesta: moški so ugrabljali mlade ženske; ugrabljati na cesti
- 2. s silo, zvijačo jemati kaj: volkovi ugrabljajo ovce
// ekspr. jemati kaj sploh: tujci so nam ugrabljali najboljšo zemljo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
véšča -e ž (ẹ́) - 1. nočni metulj, ki rad leta okoli ognja, luči: vešče letajo, ekspr. plešejo okoli luči, ognja; krila vešče; moški plešejo okoli nje kakor vešče okoli luči
♦ zool. vešče majhni metulji, katerih gosenice se hranijo z različnimi rastlinskimi in živalskimi snovmi, Pyralidae; moknata vešča katere gosenice živijo v moki, uskladiščenem žitu, Pyralis farinalis; velika voščena vešča katere gosenice se v čebelnjakih hranijo z odpadki in čebeljim zarodom, Galleria mellonella
// evfem. vlačuga, prostitutka: (nočne) vešče se že nastavljajo po ulicah - 2. slabš. ženska, sposobna vplivati na koga, da ne ravna razumno, razsodno: vešča ga je očarala s svojo lepoto; dekle je nevarna, pretkana vešča
- 3. slabš. hudobna ženska, navadno stara: kaj vse je ta vešča lagala o meni / kot psovka molči, vešča stara
- 4. etn., po ljudskem verovanju žensko bitje, ki se kot luč prikazuje ponoči nad močvirjem in zavaja ljudi: nad močvirjem mežikajo, se prikazujejo vešče / blodne vešče; pren. za svetlo veščo sreče blodim (A. Medved)
- 5. star. čarovnica: vešča dela točo; vešče jezdijo na metlah po zraku / sežigati vešče na grmadah ženske, obdolžene čarovništva
- 6. zastar. padarica, mazačka: vešča je pripravila zdravilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vézati in vezáti véžem nedov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. z namestitvijo vrvi, traku, verige okrog česa delati, da to je, ostane skupaj: vezati lase; žrtvam so vezali noge in roke; vezati smuči z jermeni / vezati koruzne storže; vezati dračje v butaro; vezati pšenico v snope / vezati lončeno posodo za zaščito, trdnost jo obdajati z žico
// vezati trte h kolom privezovati; vezati čoln, ladjo v pristanišču / vezati konce niti zavezovati; dolgo si je vezal kravato / vezati vozel
// na tak način delati, izdelovati: vezati metle, šopke; v mladosti je vezal splave - 2. delati, da je kaj
- a) skupaj, združeno: hodnik veže stanovanjske prostore / korenine vežejo zemljo; sila, ki veže sonce in planete
- b) dostopno: cesta, pot veže tovarno z javno cesto; most veže otok s kopnim
// delati, da kaj postane celota, eno: vezati glasove v besede / ljubezen ju veže v veselju in trpljenju; ekspr. otroci so ju trdno vezali
- 3. teh. na določen način, z določenimi pripravami delati, da je kaj tako skupaj, da tvori celoto: vezati kovinske, lesene dele; vezati ostrešje; vezati električne vodnike; vezati z lesenimi klini, kovicami
- 4. obrt. šivati, lepiti (natisnjene) pole in jih spajati s platnicami in hrbti: vezati knjigo / vezati v platno, usnje
- 5. delati, da ima kdo s kom kaj skupnega: veže jih jezik, kultura; vežejo jih sorodstvene vezi so sorodniki
// vežejo ju nekdanji skupni nastopi; z njim ga je vezalo enako mišljenje / veže ju prijateljstvo - 6. delati, povzročati, da se kdo ne more svobodno premikati: spone so ga trdno vezale / obleka veže / ekspr. nemoč mu veže korake
- 7. delati, povzročati, da kdo mora ravnati v skladu z dogovorjenim, sklenjenim: veže ga dolžnost, obljuba, prisega, ekspr. beseda; pogodba, zakon jih ne veže
// delati, da je kdo dolžen- a) ravnati se po čem: pri izbiri zaves so jo vezale barve sten in pohištva
- b) izpolniti svoje dolžnosti: družina, služba ga veže; ne prisegaj, nočem te vezati; vezal se je za eno leto v gledališču
- 8. nedov. in dov., v zvezi z na delati, povzročati, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: trgovino so vezali na enega samega dobavitelja / s prijaznostjo jih je vezal nase; nanjo ga ne veže nič več; začel se je vezati na novo družbo in okolje / vezati se na tradicijo; vezati se na zemljo / spomin ga veže na rojstni kraj
// delati, povzročati, da ima kdo do koga pozitivna čustva; navezovati: vse bolj ga je vezala nase; počasi sta se vezala drug na drugega - 9. z orodnikom delati, da je kaj v kaki zvezi, odvisnosti: vezati študij psihologije s pedagogiko; stensko slikarstvo se veže z arhitekturo / njegovo delo se veže s slovenskim gledališčem / vezati prodajo otrobov s prodajo moke
- 10. nedov. in dov., v zvezi z na delati, da je uresničitev, veljavnost česa odvisna od uresničitve, izpolnjevanja česa drugega: prenos posesti sta vezala na preskrbo starih staršev / vezati pogodbo na pogoje, rok
- 11. nedov. in dov., ptt delati, da kdo dobi telefonsko zvezo z drugim telefonskim priključkom: centrala, telefonist veže; takoj so jo vezali z njegovo novo številko; direktno vezati
- 12. nedov. in dov., fin. s pogodbo določati rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z vloženim denarjem: vezati hranilno vlogo / podjetje je vezalo sredstva na tri leta / vezati denar v banki
// omejevati razpolaganje z vrednostnim papirjem na pogoj, naveden na njem; vinkulirati: vezati hranilno knjižico - 13. delati, povzročati, da kaj postane sestavni del tega, v čemer se nahaja: krvno barvilo veže kisik; snov, ki veže nafto; kemično vezati
// nepreh. imeti vezalno lastnost, moč: apno, cement, mavec veže; lepilo veže po nekaj urah
● star. stala sta pred hišo in vezala besede se pogovarjala; vezati birmo biti za botra; ekspr. otrobe vezati vsebinsko prazno govoriti; knjiž. spanec ji je začel vezati oči postala je zaspana; publ. vezati začetke te ideologije na romantiko povezovati jih z romantiko; premlad si še, da bi se že vezal se poročil; ekspr. ni si pustil vezati rok hotel je svobodno odločati
♦ elektr. vzporedno, zaporedno vezati; fin. vezati valuto na vrednost marke; gastr. vezati dodati juhi, omaki mešanico rumenjaka in smetane, da se maščoba enakomerno porazdeli in jed izboljša; kem. vezati spojine z vodo v hidrate; atom kisika se veže z dvema atomoma vodika; les. vezati (deske) na pero in utor; lingv. predlog pri se veže z mestnikom ima poleg sebe samostalnik v mestniku; voj. vezati sovražnikove sile s svojo navzočnostjo zadrževati jih na določenem področju
vežóč -a -e: most, vežoč otok s celino
vézan -a -o: na osebo vezan dokument; preveč je vezan na domače kraje; biti vezan na uvoz / vezana cena določena, omejena; vezane in broširane knjige; vezana hranilna vloga
● vezani kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; vezan moški poročen
♦ fiz. vezani elektron; kem. vezani kisik kisik v spojini; na kisik vezana kovina; les. vezani les vezane in panelne plošče; vezana plošča plošča iz navzkrižno lepljenih furnirjev; lit. vezani ritem ritem, pri katerem so poudarki stalni; vezana beseda poezija; obrt. vezano okno okno iz dvojnih okenskih kril, nasajenih na ena nasadila; vezan v polusnje vezan z usnjenim hrbtom; šah. vezana figura figura, ki se ne more premakniti, ker krije vrednejšo figuro ali kralja; prisl.: učenci že berejo vezano z naravnim izgovorom, ne zlogovaje; vezano varčevati
♦ muz. vezano označba za način izvajanja legato
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vrtínčiti -im nedov. (í ȋ) - 1. povzročati, da se kaj premika v spiralastih zavojih: burja vrtinči dim; veter dviga in vrtinči suho listje na dvorišču; brezoseb. sneg je vrtinčilo; pren., ekspr. ljudje, ki jih vrtinčijo strasti
// s prislovnim določilom premikajoč kaj na tak način nositi: vihar vrtinči snežinke v sobo; vrtinčiti smeti po ulici / plaz vrtinči s seboj tudi smučarje - 2. povzročati vrtince v čem: izstrelki vrtinčijo gladino / močen veter vrtinči morje; pren., ekspr. dogodki vrtinčijo vaško okolje
- 3. vrteti, sukati: moški je vrtinčil oči / vrtinčiti z glavo
vrtínčiti se - 1. premikati se v spiralastih zavojih: listi se vrtinčijo v zraku; megle se vrtinčijo nad vrhovi; za avtomobilom se vrtinči prah; zavesa se vrtinči zaradi prepiha; pren., ekspr. številke so se mu brez reda in smisla vrtinčile v glavi
// s prislovnim določilom premikajoč se na tak način prihajati: iz odprtin se je vrtinčila para; dim se vrtinči pod strop - 2. delati vrtince: potok se vrtinči ob skalovju; vrgli so ga v vodo, kjer se reka najbolj vrtinči; vrtinčiti se in peniti
- 3. vrteti se, sukati se: otroka sta se vrtinčila po ledu / pogovor se je vrtinčil okoli zadnjih dogodkov / njegove misli se vrtinčijo okrog deklet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vzdigováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: ko je vzdigoval deblo, se je ponesrečil; vzdigovati z dvigalom; počasi, težko vzdigovati; spuščati in vzdigovati / lahko je vzdigoval težka bremena bil je sposoben vzdigovati
// vzdigovati jadra / od utrujenosti je komaj vzdigovala roke; pri hoji visoko vzdigovati noge; vzdigovati klobuk v pozdrav / vzdigovati kvišku, pog. gor - 2. delati kaj višje: vzdigovati dvorišče z nasipanjem
- 3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja; dvigati: ranjenca so vzdigovali trije moški; vzdigovati se z rokami / vzdigovati podrte drogove
- 4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigati: vzdigovati cene / ekspr. od veselja vzdigovati glas začenjati glasneje govoriti
// spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: vzdigovati življenjsko raven - 5. redko sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih; dvigati: vzdigovati denar; vzdigovati s hranilne knjižice
- 6. napravljati, da se kdo upre, upira; dvigati: vzdigovati ljudstvo proti izkoriščevalcem
- 7. ekspr. povzročati, delati: knjiga vzdiguje ogorčenje
● ekspr. spet vzdigujejo glave postajajo uporni, predrzni; ekspr. zmeraj hitreje je vzdigoval noge hodil; ekspr. ne vzdiguj nosu nad navadne ljudi ne bodi domišljav, prevzeten; ekspr. knjiga vzdiguje prah v javnosti povzroča razburjanje, govorice; ekspr. vzdigovati svet s tečajev spreminjati trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. takrat so ga vzdigovali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili
vzdigováti se - 1. premikati se navzgor, kvišku: megla se vzdiguje; iz lonca se vzdiguje para; s tal, za avtomobili se vzdiguje prah; vzdigovati se proti najvišji točki; hitro, višje se vzdigovati / cesta se vedno bolj vzdiguje vzpenja
// pog. vstajati: drug za drugim se vzdigujejo in odhajajo - 2. knjiž. nastajati, pojavljati se: v njenem srcu se vzdiguje upanje / počasi se vzdiguje veter začenja pihati
- 3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: iz morja se vzdigujejo strme skale; okrog pristanišča se je vzdigovalo mesto
- 4. s smiselnim osebkom v dajalniku čutiti slabost, pri kateri se vsebina želodca pomika navzgor: bolnici se vzdiguje; vzdiguje se mi od gnusa, zaradi nesnage / želodec se jim vzdiguje ob pogledu na nered; v želodcu se mu vzdiguje
● vzdigovati se nad povprečje biti boljši od povprečja; ekspr. videlo se je, kako se je nekaj vzdigovalo v njem kako je postajal jezen, razburjen
vzdigováje star.: vzdigovaje skalo poškodovati si hrbet
vzdigujóč -a -e: počasi se vzdigujoča cesta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vzdŕžen -žna -o prid., vzdŕžnejši (r̄) - 1. ki zavestno, hote ne zadovoljuje svojih spolnih potreb: vzdržen moški; zaradi bolezni biti vzdržen / vzdržno življenje
// ki zavestno, hote ne zadovoljuje kakih svojih potreb, želj sploh: ni hotel kaditi, ostal je vzdržen; pri pitju je vzdržen - 2. ki se da vzdržati, prenesti: komaj še vzdržne bolečine / zmanjšati nasprotja do vzdržnih mej
- 3. ekspr. s katerim se (še) da soglašati, strinjati: vzdržne in nevzdržne teorije, zahteve
- 4. ki traja nepretrgano: šum se je ponavljal, ni bil vzdržen; vzdržno brnenje, prevažanje
- 5. redko vzdržljiv: vzdržen plavalec / vzdržno blago
- 6. knjiž. zadržan: občinstvo je bilo ob predstavi vzdržno / vzdržno vedenje
vzdŕžno prisl.: govoriti o kom vzdržno; živeti vzdržno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zajéten -tna -o prid., zajétnejši (ẹ́ ẹ̄) ekspr. ki ima razmeroma veliko razsežnost- a) glede na obseg, širino: zajeten moški; zajetno telo bika / zajeten vrat širok
- b) glede na prostornino: zajeten sod; zajetna košara
- c) glede na debelino: zajeten šop bankovcev; zajetna knjiga
- č) glede na premer: zajeten obseg
- d) glede na merljivo količino: zajeten kos mesa; zajeten kup / zajeten dnevni red obsežen; zajetna vsota denarja velika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zaníkrn -a -o prid. (ī) - 1. slabš. neskrben, malomaren: fant je zanikrn; zanikrna gospodinja; nediscipliniran in zanikrn / zanikrni starši / zanikrno opravljanje službe
- 2. slabš. zanemarjen, umazan: neobrit, zanikrn moški / zanikrna obleka neurejena
// majhen, zanikrn kraj; zanikrna gostilna - 3. slabš. ničvreden, malovreden: to so zanikrni ljudje, izogibaj se jih; družiti se z zanikrnimi ženskami / kot psovka sram te bodi, paglavec zanikrni / tam raste samo zanikrno goščavje
- 4. nar. slabo razvit, zaostal v rasti: zanikrn otrok / zanikrna žival / zanikrna rastlina
zaníkrno prisl.: zanikrno opravljati delo; biti zanikrno oblečen, počesan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zdŕžen -žna -o prid. (r̄) - 1. ki zavestno, hote ne zadovoljuje svojih spolnih potreb: zdržen moški; zaradi bolezni biti zdržen / zdržno življenje / spolno zdržen
// ki zavestno, hote ne zadovoljuje kakih svojih potreb, želja sploh: v vsem je bila zdržna; pri pitju je zdržen - 2. ki se da zdržati, prenesti: komaj še zdržne bolečine / njegovo ravnanje ni bilo več zdržno
- 3. redko ki traja zdržema: večurne zdržne vaje; zdržna vožnja ga utruja
zdŕžno prisl.: vso noč je zdržno deževalo; živeti zdržno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zrèl in zrél -éla -o [eu̯] prid., zrélejši tudi zrelêjši (ȅ ẹ́; ẹ̑ ẹ́) - 1. ki v rasti, razvoju doseže stopnjo, primerno za spravilo, razmnoževanje: obirati zrele plodove, sadeže; zrele češnje; zgodaj zrela jabolka; zrelo seme / zreli klasi, stroki; koruza, pšenica je že zrela / zrel gozd zaradi doraslosti primeren za posek
// pri katerem so končani procesi, potrebni za dosego ustrezne kakovosti: zrel sir; zrelo vino / zrel gnoj; zrelo testo
// knjiž. pri katerem so značilni elementi razviti v polni meri: zreli barok; zreli kapitalizem / zunaj je bil že zrel dan popoln - 2. telesno in duševno polno razvit: pri dvajsetih letih je bil zrel človek / vsestransko zrela osebnost / duševno in telesno zrel fant / ima zrele hčere odrasle
// v določenem pogledu polno razvit sploh: kulturno zrel narod; politično zrelo vodstvo - 3. ki je v srednjem obdobju življenja: zrel moški s prvimi sivimi lasmi; ljubimkal je z dekleti in zrelimi ženskami
// značilen za ljudi v srednjem obdobju: ljubiteljem zrele lepote je bila všeč; zrela ženska postava / zreli gibi - 4. ki je v obdobju največje izurjenosti, najboljših dosežkov: zrel plesni ansambel; razstava najzrelejših likovnih umetnikov
// nav. ekspr. ki izraža, kaže veliko dovršenost, izurjenost: pokazali so zrel nogomet; prvi zreli primerki moderne arhitekture; zrelo umetniško delo - 5. življenjsko razgledan in čustveno uravnovešen: o tem se lahko pogovarja le z zrelimi ljudmi; bil je najzrelejši med vrstniki; po nesreči je postal zrelejši; prezgodaj zrel otrok
// ki izraža, kaže veliko modrost, premišljenost: zreli nazori; dobiti zrel odgovor, predlog; zrel odnos do preteklosti; zrela kritika, ocena knjige; zrele misli; politično zrel program / zrela ljubezen uravnovešena - 6. navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z za glede na telesno, duševno razvitost sposoben za kaj: otrok je zrel za šolo; dekle še ni zrelo za možitev / ni bil dovolj zrel za te misli ni jih mogel razumeti, sprejeti
// glede na doraslost, razvitost primeren za kaj: žival je zrela za zakol
// ki ima ustrezne pozitivne ali negativne lastnosti za kaj: knjiga je zrela za tisk; stranka ni dovolj zrela, da bi uresničila program / ekspr.: fant je zrel za zapor; hiša je zrela za rušenje / čas za kaj takega še ni zrel primeren, ugoden; razmere so zrele za vstajo
● zrel tvor tvor, v katerem se je gnoj že zbral in zmehčal; iron. ta je pa zrel, da mu je zaupal nespameten, neumen; pog., ekspr. zrel je za matildo pričakuje se, da bo umrl; ekspr. on je že zrel za odstrel ni več sposoben opravljati svoje funkcije; ekspr. zrel je za vešala naredil je toliko hudega, da bi ga lahko obesili; gledati življenje z zrelimi očmi presojati življenje z veliko življenjsko izkušenostjo; ekspr. pusti jo, to je zrela tička lahkoživa, malopridna ženska; zadeva še ni zrela se še ne more razplesti, uresničiti; mož zrelih let srednjih; zrel je kot jagoda, tepka zelo je prebrisan; to mu je padlo v naročje kot zrel sad, zrela hruška to je dobil brez prizadevanja, truda; zrelo jabolko samo pade ko zadeva pride do določene stopnje, se sama razreši
♦ agr. zrela zemlja zemlja, ki je prhka in polna bakterij; biol. spolno zrel ki v rasti, razvoju doseže tako stopnjo, da se lahko spolno razmnožuje; čeb. zreli med med, ki izgubi odvečno vodo; kozm. zrela koža koža po tridesetem letu starosti, ko začne kazati znake staranja, načina življenja
zrélo prisl.: zrelo pisati o čem; zrelo prenašati težave; zrelo presoditi, premisliti kaj; zrelo dišeče sadje; sam.: obrali so, kar je bilo zrelega; vonj po zrelem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
žénski -a -o prid. (ẹ́) - 1. nanašajoč se na predstavnike spola, katerega značilnost je roditvena sposobnost: ženski potomci / ženski rod kake rodovine / ženski spolni organi / otroci ženskega spola / zdaj je v najlepših ženskih letih / ženske bolezni bolezni, ki so v zvezi z značilnostmi ženskega organizma, zlasti z rodili
- 2. nanašajoč se na ženske: zaslišal je moški in ženski glas; ženska duševnost; visoka ženska postava / ženski čevlji; ženski klobuk; ženska ročna ura / ženski oddelek v bolnišnici; ženski samostan; ženska šola / žensko dobrodelno društvo; žensko gibanje / ženska revija revija za ženska vprašanja
// ženski poklic; žensko delo; žensko glasbilo / ekspr. zanima se za ženski spol, ženski svet za ženske - 3. ekspr. ki se pripisuje ženskam: ženska intuicija; ženska občutljivost, opravljivost, potrpežljivost, radovednost, zvijačnost; ženska taktika; postavila mu je tipično žensko vprašanje / to darilo je preveč žensko
// tak kot pri ženskah: govoriti z ženskim glasom; ženska lepota; mehke ženske poteze obraza; njena hoja je zelo ženska; bila je blaga, vedra, najbolj ženska med vsemi
● sejati na ženski dan v sredo ali soboto; gibanje za žensko emancipacijo za pridobitev enakopravnega položaja žensk z moškimi; ekspr. delu se pozna ženska roka se pozna, da ga je opravljala, pri njem sodelovala ženska; ekspr. hiši so potrebne pridne ženske roke je potrebna gospodinja; z otroki je šla vedno na žensko stran na levo stran, polovico cerkve; star. ženska vera praznoverje; ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine; ekspr. jok je značilno žensko orožje ženske pogosto skušajo kaj doseči z jokom
♦ biol. ženska spolna celica; ženska spolna žleza; bot. ženski cvet cvet, ki ima samo pestiče; ženska rastlina rastlina z ženskimi cveti; kozm. ženski parfum parfum z izrazitim, navadno cvetličnim vonjem; lingv. ženski priimek priimek ob imenu ženskega bitja; ženski spol; beseda pevka je ženska oblika od besede pevec; ženska sklanjatev sklanjatev samostalnikov ženskega spola; lit. ženska cezura cezura za nepoudarjenim zlogom; ženska rima rima, ki obsega dva zloga; muz. ženski zbor zbor, sestavljen iz ženskih glasov
žénsko prisl.: dolga pričeska deluje zelo žensko; čutiti, govoriti, vesti se po žensko; žensko sanjav pogled; sam.: na njej je bilo nekaj prvinsko ženskega; zastar. zbralo se je veliko moških, ženskih in otrok žensk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
žílav -a -o prid. (í) - 1. ki ima izrazite, izstopajoče žile: žilave noge, roke / žilav vrat kitast
// ki ima žile: žilava kamnina / žilavo meso polno trdega tkiva, kit - 2. ki se težko lomi, drobi: žilav les; žilav material; žilava trava
- 3. suh, z močno razvitimi kitami: žilav konj; visok, žilav moški
- 4. ekspr. vzdržljiv, odporen: to je žilav rod; opomogel si bo, saj je žilav / on je žilave narave
// zelo vztrajen, nepopustljiv: pridobiti si neodvisnost z žilavim bojem; žilavo prizadevanje za napredek / žilava volja do življenja
žílavo prisl.: žilavo se braniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
žulíti in žúliti -im nedov. (ī ú) - 1. delati, povzročati žulj, žulje: novi čevlji ga žulijo; kamenček na peti me žuli; zelo žuliti
// s tiščanjem, pritiskanjem povzročati komu poškodbo, poškodbe: ovratnik ga žuli; konja sedlo žuli - 2. ekspr. držati kaj, preprijemajoč, predevajoč iz roke v roko: moški so žulili svoje klobuke v rokah; med rokami je žulila prazno skodelico
- 3. ekspr. imeti dolgo v ustih in grizljati: med zobmi žuli travno bilko; kar naprej žuli svojo cigaro, pipo / otrok je žulil prst sesal
- 4. ekspr. počasi jesti ali piti: žulil je skorjo kruha; ves večer je žulil pivo / žuli svoj kozarček
- 5. ekspr. povzročati komu duševno neugodje, trpljenje: negotovost me najbolj žuli / z oslabljenim pomenom skrbi me žulijo zelo sem v skrbeh
- 6. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: žulijo jih davki, izdatki; ljudje pač govorijo o tem, kar jih najbolj žuli
● ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; žarg. žuli se za izpit uči se, študira
žulèč -éča -e: žuleči čevlji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
àbnormálen -lna -o prid. (ȁ-ȃ) ki se razlikuje od navadnega, pravilnega; nenavaden, nepravilen: to so abnormalni pojavi / abnormalna rast; spolno abnormalen moški / abnormalen človek duševno neuravnovešen, defektenàbnormálno prisl.: otrok ima abnormalno veliko glavo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
bába -e ž (á) - 1. slabš. ženska, navadno starejša: grda, stara baba; ekspr. prekleta baba nora
● šalj. babe se zbirajo, dež bo; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo ženski se posreči izpeljati tudi navidez nerešljivo zadevo
// nizko (zakonska) žena: nikamor ne gre brez svoje babe - 2. ekspr. lepa, postavna ali sposobna ženska: baba pa je, baba
- 3. ekspr. strahopeten ali klepetav moški: kaj se bojiš, baba! lahko mi poveš, saj nisem baba
- 4. kar se rabi kot podstava, opora, podlaga: steber kozolca so postavili na betonsko babo; baba (pri klepalniku) babica
♦ etn. baba zadnje snopje pri metju ali mlačvi; babo žagati šega ob koncu zimske dobe, da se prežaga lutka iz slame in cunj; pehtra baba po ljudskem verovanju bajeslovno bitje, ki nastopa v podobi hudobne ali prijazne starke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
bás -a m (ȃ) - 1. najnižji moški glas: peti bas / govoriti z basom; debel, globok bas
// nav. mn., žarg. basist: basi v zboru so prešibki; filharmonija išče base - 2. glasbilo z najnižjim glasom: igrati bas, na bas
- 3. basovska tipka: harmonika z osemdesetimi basi
♦ etn. lončeni bas ljudsko glasbilo v obliki glinastega lonca, ki ima čez odprtino napet svinjski mehur; muz. generalni bas basovski part, označen s številkami akordov, ki jih izvajalec improvizira na glasbilu s tipkami; prvi bas najvišji glas med basi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
bìk bíka m (ȉ í) - 1. odrasel samec goveda: rediti bika; gnati kravo k biku; plemenski bik; pobesnel bik; rjove ko bik; močen ko bik; pog. gleda ko zaboden bik, kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno; to ga draži kot rdeča ruta bika zelo
● pog. kamor je šel bik, naj gre še štrik če sem izgubil, zapravil veliko, lahko še to malenkost; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. ne bodi se z bikom! ne nasprotuj človeku, ki ima večjo veljavo, moč kot ti; ne prepiraj se s trmastim človekom; rojen je v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja - 2. ekspr. zelo močen in orjaški moški: ta bik vzdigne, kolikor hočeš; kako je močen in plečat, pravi bik
// slabš. neumen, omejen, zabit človek: bik neumni! dopovej tem bikom, če moreš!
♦ astr. Bik drugo ozvezdje živalskega kroga; zool. moškatni bik govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
bíkovski -a -o prid. (í) ekspr. po velikosti, po moči tak kot pri biku: njegov bikovski tilnik, vrat;
bikovske čeljusti / bikovsko zdravje zelo trdnobíkovsko prisl.: bikovsko raščen moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
bràt bráta m, im. mn. brátje stil. bráti (ȁ á) - 1. moški v odnosu do drugih otrok svojih staršev: to je moj brat; sta brat in sestra; ima brata; pravi brat; rodni, star. rojeni brat; starejši brat; brat moje žene; podobna sta si kakor brat bratu / popol(i) brat; knjiž. solunska brata Ciril in Metod
// vznes. pripadnik istega ali sorodnega naroda: izdajati brate; južni bratje; bratje Čehi; Slovani smo bratje po krvi / vsi ljudje smo bratje - 2. vznes. kdor je komu soroden po mišljenju ali usodi: bil mu je brat po duhu in po srcu; brata v nesreči / kot nagovor Le malo vam jedila, bratje, hranim (F. Prešeren) / šalj. to so njegovi vinski bratje / brat po mleku človek, ki ga je dojila ista ženska
- 3. član samostanskega reda, ki ni duhovnik: samostanski brat; brat vratar
// nekdaj naslov za člana istega telovadnega društva: brat načelnik
● ekspr. vsi so vedeli, da je vinski brat da rad pije, poseda po gostilnah; ekspr. hiša je med brati vredna milijon cena hiše je nizka; ekspr. kakor brata sva si velika prijatelja
♦ etn. deseti brat po ljudskem verovanju deseti sin, ki mora z doma po svetu; rel. češki bratje husitska verska sekta, razširjena zlasti na Češkem in Moravskem; manjši bratje frančiškani; usmiljeni bratje samostanski red, ki se posveča strežbi bolnikov
bráte ekspr.: dobro srečo, brate; ne boš, brate!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
civílen -lna -o prid. (ȋ) - 1. ki se ne nanaša na vojsko, vojake: civilni in vojaški invalidi; šel bo za civilnega pilota; civilna oblast na osvobojenem ozemlju; je v civilni službi; civilno letališče; v vojni trpi tudi civilno prebivalstvo; diplomantom vojnih akademij se priznava tudi v civilnem življenju fakultetna izobrazba / polkovnik se je preoblekel v civilno obleko
- 2. ki se nanaša na necerkvene obrede: pogreb ne bo cerkven, ampak civilen; civilna poroka
- 3. jur. nanašajoč se na osebnopravne ali premoženjskopravne odnose: tožba v civilnem procesu; civilna pravda; sodišče rešuje civilne in kazenske zadeve; civilno sodišče
♦ jur. civilni komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja; civilni zakonik zakon, ki obsega celotno v državi veljavno civilno pravo; civilna lista v monarhističnih državah vsota, ki jo monarh prejema iz državnega proračuna za stroške dvora; civilno pravo pravo, ki ureja osebnostna in premoženjska razmerja državljanov; voj. civilna zaščita ukrepi za varstvo civilnega prebivalstva, zlasti med vojno
civílno prisl.: poročila sta se civilno; civilno oblečen moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
déčko -a m (ẹ̑) ekspr. - 1. deček: skozi vrata je prikoracal debelušen dečko; navihan dečko je tvoj sin; krepek, vihrav dečko
- 2. lep, postaven ali sposoben moški: kapitan je bil sijajen dečko; to ti je dečko in pol; v naši četi sem bil skupaj z imenitnimi dečki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
déd tudi dèd déda m, im. mn. dédje in dédi (ẹ̑; ȅ ẹ́) - 1. stari oče: moj ded je dočakal visoko starost; podedovati po dedu; njegov ded po očetu je bil zdravnik
- 2. nav. mn. prednik: tu so živeli že naši dedje
- 3. nar. severovzhodno moški, navadno starejši; dedec: gostilna je bila polna dedov
// (zakonski) mož: dobila je mladega deda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
dédej -a m (ẹ̑) nar. koroško - 1. stari oče, ded: dedej in vnuki
- 2. moški, navadno starejši; dedec: slep dedej
- 3. (zakonski) mož
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
dédek -dka m (ẹ̑) ljubk. - 1. stari oče, ded: dedek se igra z otroki; dedek in babica
- 2. star moški, starec: živel je dedek, ki ni imel več ne žene ne otrok / dedek Mraz simbolični starček, ki ob novem letu prinaša darila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
dežník -a [dəž] m (í) priprava z ročajem in z zložljivo streho za zaščito pred dežjem: odpreti, razpeti dežnik;
ker je nehalo deževati, je zaprla dežnik;
svilen dežnik;
stojalo za dežnike / moški, ženski dežnik
♦ bot. orjaški dežnik užitna lističasta goba z visokim, votlim betom, Macrolepiota procera
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
drúg -a tudi -á m, mn. drugóvi in drúgi (ȗ) - 1. star. tovariš, prijatelj: včasih mu je bil drug; obiskal je skoro vse mladostne drugove; drug iz vojnih dni / pogosto se sestaja s stanovskim drugom iz sosednjega mesta; pren., pesn. Bori, drugovi, dehteči, močni, tihi drugovi kraške samote (S. Kosovel)
- 2. star. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik: bil je njihov trgovski drug / kot del naslova podjetja, v kapitalistični ekonomiki tvrdka XY in drug
- 3. knjiž. moški, ki živi z žensko skupno življenje: njen življenjski drug / zakonski drug mož
- 4. etn. ženinov, nevestin spremljevalec k poroki ali tudi organizator svatbe: prišla sta ženin in njegov drug; biti, iti za druga; izbrati si koga za druga
// rel. bogoslovec, ki organizira in vodi slavje ob novi maši: bil je za druga več novomašnikom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
družník -a m (í) zastar. - 1. tovariš, prijatelj: družnika sta iz gimnazijskih let
- 2. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik: zeta je vzel za družnika v svoje podjetje
- 3. moški, ki živi z žensko skupno življenje: življenjski družnik / zakonski družnik mož
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
drvár -ja m (á) - 1. kdor se poklicno ukvarja z napravljanjem drv: najeti drvarje; drvarji in oglarji / zastar. drvarji so se vračali iz Slavonije gozdni delavci
- 2. slabš. neroden, neuglajen moški: kaj bi s takim drvarjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
fára -e ž, rod. mn. stil. fará (á) najmanjša upravna enota katoliške cerkve; župnija: spadata pod eno, v eno faro;
naša, sosednja fara / največja hiša v fari / ekspr. vsa fara je zbrana vsi ljudje iz fare // kraj, kjer je sedež te enote: iti k fari / pri fari zvoni v farni cerkvi; nikoli ni prestopil meje domače fare ozemlja, ki ga obsega fara
● ekspr. to je fant od fare v vseh pogledih dober človek; postaven, lep moški; ekspr. petje se je razlegalo čez devet fara zelo daleč; ekspr. na žegnanje so prišli iz sedmih fara od vsepovsod, od daleč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
harmonizírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. muz. napisati melodiji akordično spremljavo: harmonizirati melodijo; harmonizirati ljudske napeve
- 2. knjiž. spraviti v skladno celoto, soglasje: vsa razpoložljiva izrazna sredstva je harmoniziral v celovitost umetniške stvaritve
harmonizíran -a -o: pesem, harmonizirana za moški zbor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
hlápec -pca m (ȃ) - 1. stalno najet moški na kmetiji za pomoč pri kmečkih delih: imajo hlapca in deklo; šel je (služit) za hlapca; obnašal se je kot hlapec surovo, prostaško; z menoj že ne boš ravnal kot s hlapcem brezobzirno, ponižujoče
// konjski hlapec ki skrbi za konje; mali hlapec ki opravlja lažja, preprostejša dela; veliki hlapec ki vodi druge hlapce na kmetiji
// zastar. grof je sklical svoje hlapce oborožene služabnike, najemniške vojake
// ekspr. podrejen, odvisen človek: hoteli so, da bi postali njihovi hlapci; pren. ne bodi hlapec tujih idej - 2. slabš., navadno s prilastkom kdor je pretirano vdan nadrejenim: Pokazali ste mi, kaj je moj posel - iz hlapcev napraviti ljudi (I. Cankar) ; hlapec okupatorja, režima
- 3. kar se rabi kot opora, podstava, pomoč pri kakem delu: gospodinja je naslonila burkle na hlapca in porinila lonec v peč / stal je na hlapcu in jemal snope iz kozolca na (zdevalnem) stolu
// s hlapcem si je sezul škornje z zajcem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
írhar -ja m (ī) - 1. izdelovalec irhovine: usnjarji in irharji
- 2. slabš. neroden, neuglajen moški: prišli so meščani in hribovski irharji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
jaháč -a m (á) - 1. moški, ki goji jahanje: za to nalogo je izbral samo izurjene jahače; nastop jahačev na tekmovanju; miličniki jahači / jahač stopi s konja jezdec; v daljavi je zagledal krdelo jahačev
- 2. predmet, ki se lahko na kaj pritrdi, namesti: dati na struno papirnate jahače
♦ adm. kartotečni jahač predmet, ki se pritrdi na kartotečni listek za zaznamovanje; kartotečni jezdec; agr. švedski jahači kozolcu podobna naprava za sušenje krme; žični kozolec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
járec -rca m (ā) - 1. ovčji samec; oven: čez noč mu je zmanjkalo nekaj ovc in jarec; skopiti jarce
// mn., nar. ovca sploh: Grede se je na vse strani razgledoval, kakor bi iskal zapasene jarce (J. Jalen) - 2. slabš. objesten, pohoten moški: pamet ga je zapustila, jarca starega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
jázbec -a [bəc] m (ȃ) - 1. čokata žival z dolgim ozkim gobcem, sive barve: jazbec lomi koruzo; spi kot jazbec trdno
♦ lov. jazbeca izkaditi spraviti ga iz brloga z dimom
// samec te živali: jazbec in jazbečevka - 2. slabš. čudaški, samotarski moški: le kaj je tega jazbeca prineslo k nam / šalj., kot nagovor glej ga, jazbeca, sploh nas ne poslušaš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
jezíčnik -a m (ȋ) - 1. knjiž., ekspr. jezičen moški: vaški jezičniki; kritiziranje jezičnikov / še pregovoril vas bo, jezičnik / zastar. slaven jezičnik govornik
- 2. lingv. zvočnik, tvorjen predvsem z jezikom: jezičniki in nosniki
// soglasnik, tvorjen z jezikom: ustničniki in jezičniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
jópa -e ž (ọ́) vrhnje oblačilo, zlasti žensko, ki pokriva zgornji del telesa in se spredaj zapenja: suknena jopa;
jopa z nabranimi rokavi;
krilo in jopa / moški z jopami na ramenih jopiči, suknjiči // kopalna jopa ki se uporablja za na plažo, navadno iz frotirja // pleteno vrhnje oblačilo, ki pokriva zgornji del telesa in se spredaj zapenja, zlasti večje: plesti jopo; obleči srajco in jopo / oblači jopo vrh jope
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
júnec -nca m (ú) - 1. mlad skopljen goveji samec: učiti junce voziti; par juncev; junci in telice
// goveji mladič moškega spola: krava je povrgla junca - 2. redko bik: gnati kravo k juncu
- 3. ekspr. močen moški: taka junca, pa ne bi mogla tega narediti
// nizko neumen, omejen človek: kaj bi zameril juncu, saj tega ne razume
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
kalín -a m (ȋ) - 1. zool., navadno v zvezi veliki kalin ptica pevka s kratkim, debelim kljunom, Pyrrhula pyrrhula: ob hudem mrazu so tudi kalini prileteli v bližino hiš
- 2. ekspr. moški, navadno prebrisan, sleparski: ta kalin noče ničesar razumeti / slabo se je počutil med starimi kalini / kot psovka ne smej se, kalin nemarni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
kavalír -ja m (í) - 1. moški plemenitih lastnosti in uglajenega vedenja: je velik kavalir; ravnal je kot pravi kavalir / bodi kavalir in odstopi svoj prostor
// nav. ekspr. oboževalec, spremljevalec ženske, zlasti na družabni prireditvi: na ples je šla brez kavalirja / ima že drugega kavalirja / ti bom jaz za kavalirja - 2. zastar. plemič, vitez: srednjeveški kavalirji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
káveljc -a [vəl] m (ȃ) ekspr. - 1. kavelj, navadno manjši: obleka visi na lesenem kaveljcu
- 2. del manjše priprave za zapenjanje; kaveljček: prišiti mora še kaveljce
- 3. sposoben, domiseln človek, navadno moški: ti si pa res kaveljc
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
kliènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) - 1. oseba v odnosu do svojega rednega pravnega zastopnika, stranka: bil je klient znanega odvetnika; ta odvetnik ima mnogo klientov / je slab klient od katerega ni mnogo gmotnih koristi
♦ zgod. klient pri starih Rimljanih meščan, ki ga kot svojo delovno silo varuje, ščiti patricij
// nav. ekspr. oseba v odnosu do osebe, ki ji redno opravlja določene storitve; (stalna) stranka: že več let je njihov klient; trgovec s svojimi klienti - 2. ekspr. moški v odnosu do prostitutke: po stopnicah so se sprehajale prostitutke s svojimi klienti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
klínec -nca m (ȋ) - 1. nav. ekspr. klin: zabiti klinec v steno; lesen, železen klinec / čevljarski klinec lesen žebljiček
// nar. zobotrebec: doma delajo klince - 2. vulg. ničvreden, slab moški: ta klinec je vsega zmožen / kot psovka ti prekleti klinec
- 3. v prislovni rabi izraža
- a) jezo, omalovaževanje: klinec, pa taka družba / klinec gleda vse skupaj
- b) močno zanikanje: klinec boš dobil, ne pa denar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
lédven -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ledje: pri padcu si je poškodoval desni ledveni del;
ledvene mišice / ledvene bolečine zaradi ledvičnih bolezni / moški tega plemena nosijo ledvena oblačila / odreti križni in ledveni del zaklane živali / zastar. ledvena pečenka ledvična pečenka
♦ anat. ledvena vretenca vretenca med prsnimi in križnimi vretenci; med. ledveni usek nenadne ostre bolečine v ledjih ali v križu; lumbago
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
lisják -a m (á) - 1. lisičji samec: nekje v daljavi je zalajal lisjak; lisica in lisjak; zvit kot lisjak
- 2. ekspr. zvit, prebrisan moški: on ni lev, pač pa lisjak; temu lisjaku nisi kos / dobro ga poznam, to je star, velik lisjak / kot psovka ti lisjak stari
● nar. strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda
♦ vet. konj rjavkasto ali rdečkasto rumene barve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ljúbček -čka m (ȗ) - 1. nav. ekspr. moški, ki ima spolno razmerje s poročeno žensko: njegova žena ima ljubčka
- 2. star. moška oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do dekleta; fant: njen ljubček je šel na vojsko; nezvest ljubček
- 3. redko ljubljenec: zaradi svoje pridnosti je bil ljubček vseh učiteljic / ljubček srca / naš mali ljubček je bolan / kot nagovor: priden bodi, ljubček; iron. ljubčki moji, tako pa ne bo šlo
- 4. otr. poljub: daj mi ljubčka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ljubímec -mca m (ȋ) - 1. moški, ki ima spolno razmerje s poročeno žensko: to je njen ljubimec; mož je našel pri ženi ljubimca
- 2. zastar. moška oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do dekleta; fant: dekletovega ljubimca so vzeli k vojakom
● zastar. ljubimca sta se dogovorila za prvi sestanek zaljubljenca; knjiž., redko ljubimec slave ljubljenec
♦ gled. igralec, ki igra vloge zelo ljubečih, zaljubljenih moških oseb
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
lokàv -áva -o prid. (ȁ á) knjiž. zvijačen: to je lokav in zahrbten človek / lokav pogled; neprijeten lokav smehljaj / bister in lokav moški zvit, prebrisanlokávo prisl.: lokavo gledati; lokavo nastavljene pasti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
máček1 -čka m (á) - 1. mačji samec: maček leži na peči; naš maček rad lovi miši; maček mijavka, praska, prede; črn maček; urno kakor maček je splezal na drevo; pren., ekspr. pusti tega zaljubljenega mačka pri miru, saj se mu ne da nič dopovedati
// domača žival, ki lovi miši; mačka: dobro bi bilo, da bi imeli kakega mačka pri hiši; prišel je potiho kot maček - 2. ekspr., navadno s prilastkom izkušen, spreten, prebrisan človek, zlasti moški: pravi maček moraš biti, da se lahko znajdeš v gori predpisov; ta je previden, star maček, zato bo že pazil, da ne bo nasedel; novinec med starimi mački
- 3. redko krzno (okrog vratu): ima nov plašč z mačkom
- 4. star. sidro: spustiti mačka; vzdignili so mačka in odpluli
- 5. priprava z zobom, z zobmi za prijemanje, ustavljanje: spustiti mačka (pri saneh) in stopiti nanj; z mačkom obračati hlode; z mačkom odtrgati goreči del strehe
- 6. nekdaj usnjena mošnja za denar, ki se nosi za pasom: imeti polnega mačka; v mačku je imel veliko denarja
● ekspr. tudi jaz imam takega mačka, je rekel revolver; ekspr. kupiti mačka v žaklju kupiti kaj, ne da bi stvar prej poznal, videl; pog., ekspr. tristo mačkov, tako ne bomo prišli nikamor izraža podkrepitev trditve; je kot maček, vedno pade na noge v vsakem položaju, stanju se znajde; star. tak je kot suščev maček zelo izčrpan od spolnega izživljanja; nizko reži se kot pečen maček zelo
♦ agr. maček drog z na notranji strani nasekanim kavljem za ruvanje hmeljevk; mont. maček priprava za ustavljanje rudniških vozičkov; navt. maček sidro s štirimi ali več kraki; petr. apneni maček lehnjak; strojn. maček priprava s škripcem ali vitlom, ki se premika po žerjavnem mostu ali po kakem drugem tiru na žerjavu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
máli -a -o prid. (ȃ; sam. iz prislova ā) - 1. določna oblika od majhen:
- a) mali in veliki kazalec; razložiti male krožnike; odsekati si mali prst; zvoniti z malim zvonom; male in velike črke; otroci jedo pri mali mizi, odrasli pa pri veliki; velika in mala začetnica; mala žlička; v svojem malem stanovanju; mala vrata
- b) pog.: mali golaž; malo pivo
- c) spori v malih kolektivih; mali narodi
- č) topovi z malimi dometi
- d) poznal je njegove male in velike sposobnosti; te male spremembe nas ne bodo rešile
- e) z malimi otroki se je rajši igrala kot z velikimi; kaj dela tvoj mali sin
- f) mala kmetija, trgovina; male tovarne se združujejo z velikimi / mali kmet; mala buržoazija drobna buržoazija
// mali uradniki / mala kmečka, zemljiška posest drobna posest - g) male in velike napake
- h) naveličal sem se tega malega, skromnega življenja / Mala Azija; Mala vas; kot pristavek k imenu Pipin Mali
- 2. v zvezi mala potreba izločanje seča: mala in velika potreba / opraviti, opravljati malo potrebo; iti na malo potrebo
● nar. mali božič praznik (svetih) treh kraljev; mali bratranec sin očetovega ali materinega bratranca ali sestrične; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; publ. mali ekran televizija; mali golf golf na manjšem igrišču s poenostavljeno tehniko igranja; mali hlapec hlapec, ki opravlja lažja, preprostejša dela; (mali) oglas krajša objava, obvestilo v časopisu v zvezi s trgovskimi posli, službo, osebnimi zadevami; (mali) oglasi rubrika v časopisu s takimi obvestili; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; star. mali srpan julij; mali stric očetov ali materin bratranec; star. mali traven april; mali voz ozvezdje v obliki voza, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; publ. mala Evropa devet evropskih držav, ki so povezane v Evropsko gospodarsko skupnost; nar. mala južina popoldanska malica; nar. mala maša mali šmaren; mala matura nekdaj zaključni izpit po nižji srednji šoli; mala plošča gramofonska plošča s premerom 17 cm; mala šola organizirana nekajmesečna predšolska vzgoja; ekspr. biti v malih nebesih zelo srečen; živi ko mali bog zelo dobro, v izobilju
♦ anat. mali možgani del možganov za ravnotežje; mali krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča; mala krivina vbočeni del želodca, ki je obrnjen na desno in navzgor; astr. mali planet asteroid; Mali medved ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; bot. mali zimzelen; mala kopriva; mala štorovka; etn. mali kruhek pecivo iz ržene moke in medu, oblikovano navadno v izrezljanih lesenih modelih; fiz. mala kalorija enota za merjenje toplote, tisočina kalorije; gled. mali oder gledališče, ki uprizarja krajša, modernistična, eksperimentalna gledališka dela; lov. mali lov lov na manjšo ali zaradi načina lova manj pomembno divjad; mala divjad manjša in zaradi načina lova manj pomembna divjad; muz. mali f četrti ton v mali oktavi; rel. mali greh kršitev božje postave v majhni stvari ali v veliki stvari, pa ne z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem; mali šmaren praznik Marijinega rojstva 8. septembra; soc. mali kmet kmet, ki ima navadno do 5 ha zemlje; mali lastnik drobni lastnik; šah. mala rokada rokada na kraljevo stran; šport. mali nogomet nogomet, pri katerem igra samo sedem igralcev na sorazmerno manjšem igrišču; vet. male živali domače živali razen goveda, konja; zgod. mala antanta zveza med Čehoslovaško, Jugoslavijo in Romunijo po prvi svetovni vojni; zool. mali skovik; mala rovka
máli -a -o sam.: pog. ta mali je še v plenicah mali; evfem. ta mali moški spolni ud; mali, pridi sem; evfem. ta mala žensko spolovilo; janez, pisano z malo; malo in veliko se je zbiralo; vzeli so mu še tisto malo, kar je imel; že od malega je tak od otroških let; redko z malega je tako navajen od malega, od otroških let; nar. s to stvarjo smo na malem malo je je še ostalo, skoraj smo jo porabili; ekspr. malo po malem je začelo deževati pomalem; v malem je počenjal to, kar so delali drugi v velikem; z malim je zadovoljen; popil je nekaj malega; ekspr. zna do malega vse vse; skoraj vse; ekspr. zima je bila do malega brez snega skoraj; pog. vredno je po ta malem tisoč dinarjev najmanj tisoč dinarjev; Slovenija je Evropa v malem; preg. iz malega raste veliko; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni; prim. majhen, mala, mali m, malo, manj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
maskulinizácija -e ž (á) prevzemanje moških značilnosti, lastnosti: skupno življenje moških in žensk je povzročilo maskulinizacijo žensk in feminizacijo moških
♦ biol. sprememba nekaterih značilnosti ženskega organizma v moške značilnosti; lingv. proces, v katerem beseda ali oblika, ki ni moškega spola, preide v moški spol
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
mazíliti -im nedov. (í ȋ) - 1. star. mazati, vtirati v kožo: sužnja jo je mazilila z oljem; maziliti se z dišavami; maziliti si lase
// balzamirati: maziliti mrliča - 2. rel. z oljem za maziljenje obredno mazati: maziliti čelo; maziliti roke pri mašniškem posvečenju / maziliti birmanca / maziliti kralja zlasti v fevdalizmu podeliti, priznati vladarsko oblast z maziljenjem
mazíljen -a -o deležnik od maziliti: moški z maziljenimi lasmi; maziljene roke; z dišavami maziljeno telo
// ekspr. pretirano slovesen, sladkoben: maziljen domislek, glas; maziljeno vedenje; prisl.: maziljeno govoriti, se vesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
merjásec -sca m (á) - 1. odrasel samec prašiča: rediti merjasca; merjasec in svinja; kot podivjan merjasec se je pognal proti ženskam / peljati svinjo k merjascu / divji merjasec samec divjega prašiča
♦ vet. skopiti merjasca - 2. nizko pohoten, nasilen moški: čvekanje nerodnega merjasca / kot psovka mir mi daj, merjasec
- 3. nar. plug z dvema lemežema in deskama, ki obrača brazdo samo na eno stran; dvojni, obračalni plug: orati z merjascem; leseni merjasec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
metúljček -čka m (ū) - 1. nav. ekspr. manjšalnica od metulj: metuljčki frfotajo, letajo; na cvet se je usedel metuljček / pisani, rumeni metuljčki / okoli nje se ta metuljček ne bo več vrtel / plačati tri metuljčke
- 2. (modni) dodatek, navadno k moški obleki, v obliki pentlje na sprednji strani srajce: nosil je bel, črn metuljček; privezati, zavezati si metuljček, metuljčka; eleganten gospod z metuljčkom pod vratom
- 3. šport. prsno plavanje, pri katerem se plavalec poganja s sočasnim krožnim potegovanjem obeh rok: metuljček in kravl / plavati metuljčka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
modêren -rna -o prid., modêrnejši (é ē) - 1. nanašajoč se na novejši čas, sodoben: moderni čas; moderni človek se razlikuje od antičnega; moderni filozofi; moderni narodi; moderne noše; moderno bančništvo / moderni jeziki jeziki, ki se (v sedanjosti) govorijo in pišejo, zlasti zahodni
// moderne smeri v umetnosti novejše; najmodernejše odkritje najnovejše, zadnje
// redko Prešeren je dobro poznal vse moderne literarne tokove sočasne, sodobne - 2. ki ima, vsebuje najnovejše tehnične, strokovne pridobitve: gradijo moderen hotel; uporabljati moderne pripomočke v gospodinjstvu; ima zelo moderen šivalni stroj; najmodernejša sušilnica / njihovo gospodarstvo je najmodernejše; zelo moderen način vojskovanja / moderna vzgoja / moderen gospodar; je moderen kmet napreden
- 3. ki upošteva najnovejše umetnostne tokove svojega časa: moderni slikarji mu ne ugajajo; pisatelj jim ni dovolj moderen / njegova glasba je za mnoge premalo moderna
- 4. ki upošteva najnovejše norme svojega časa: gospodar je moderen mož; moderna zakonca; ta ženska je zelo moderna; hoče biti za vsako ceno moderna / ima moderne poglede
- 5. ki je v skladu z modo svojega časa: zelo moderni čevlji; moderen klobuk; moderna frizura / rada je moderna moderno oblečena, urejena
- 6. v povedni rabi ki ustreza splošnemu okusu določenega časa: dolga obleka ni več moderna; športna krila so moderna / ta poklic ni več moderen; abstraktne slike so zelo moderne
● moderna galerija galerija, v kateri so shranjena ali se razstavljajo dela likovnih umetnikov novejšega časa
♦ alp. moderna alpinistika alpinistika, ki uporablja tehnična sredstva; lingv. moderna vokalna redukcija vokalna redukcija v slovenščini zlasti po 16. stoletju; num. moderna numizmatika numizmatika, ki proučuje novce novejšega časa; šport. moderni peteroboj tekmovanje v jahanju, sabljanju, streljanju s pištolo, plavanju in teku; moderne olimpijske igre olimpijske igre od leta 1896 dalje
modêrno prisl.: zelo moderno se oblači; moderno koncipirana mesta; moderno oblečen moški; moderno opremljena tovarna / v povedni rabi danes je moderno hoditi po gorah
modêrni -a -o sam.: največji talent med modernimi; razložiti svoje pojmovanje modernega; anketa o modernem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
môškost -i ž (ó) - 1. lastnost moškega: spoštovali so ga zaradi velike moškosti; njegova moškost in njena ženskost / moškost glasu
// ekspr. moške funkcije, zlasti spolne: moškost mu je začela pojemati - 2. evfem. moški spolni organi: med vojno je izgubil svojo moškost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
môšnja -e ž (ó) - 1. vrečki podobna priprava za nošenje denarja, zlasti kovancev; mošnjiček: odvezati, zavezati mošnjo; denar spraviti v mošnjo; prazna, težka mošnja; usnjena mošnja / dal mu je mošnjo cekinov, zlatnikov
● star. moja mošnja ima jetiko neprestano mi primanjkuje denarja; star. mošnja se je popolnoma osušila zmanjkalo je denarja; ekspr. stiskati mošnjo skopo plačevati; star. človek s težko mošnjo premožen, bogat človek - 2. nekdaj taka priprava za nošenje tobaka, smodnika, draguljev: napolniti mošnjo s tobakom; v mošnji iz usnja ima spravljene dragocene kamne / mošnja za tobak
- 3. kožna vreča, v kateri sta moški spolni žlezi: vnetje mošnje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
možák -a m (á) - 1. nav. ekspr. dorasel človek moškega spola: on je že možak; v gostilni so se zbrali možaki iz cele vasi; bil je postaven starejši možak
- 2. ekspr., navadno v povedni rabi moški kot nosilec odločnosti, poguma: to je možak; bodi možak, ne pa cmera; preveč možaka je, da bi se lagal / bil je možak in pol
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
možícelj -clja stil. -na [cəl] m (í) - 1. slabš. droben, majhen moški: bil je neznaten možicelj / žena in možicelj
- 2. igrača, ki predstavlja moškega: možicelj iz cunj, voska; možicelj na vrvici / možicelj capljač
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
mrkáč -a m (á) - 1. nar. gorenjsko plemenski oven: čredo je vodil star mrkač
- 2. nizko neumen, pohoten moški: pred tem mrkačem ženske nimajo miru
♦ bot. rastlina z nasprotno stoječimi listi in cveti v koških, Bidens
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
múcek -cka m (ȗ) - 1. ljubk. maček: mucek leži na soncu in dremlje; črn mucek / okrog mačke je bilo pet (mladih) muckov
- 2. pog., ekspr. moški, navadno mlad, prikupen, ali otrok: prikupen mucek si / kot nagovor: na svidenje, mucek; o ti moj mucek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
múhica -e ž (ú) nav. ekspr. manjšalnica od muha: muhe in muhice / potrpežljivo prenaša njene muhice / moški s črno muhico pod spodnjo ustnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
múlec -lca m (ȗ) - 1. pog. razposajen, objesten nedorasel fant, deček: mulci so mu poškodovali nov avto; bodo že ukrotili mulca, samo da jim pride v roke / kot nagovor kod si se potepal, mulec
// ekspr. nedorasel fant, deček sploh: bil je še mulec, pa je že moral nositi puško; nagnal ga je kot mulca / moža ni nikoli doma, pa mora sama krotiti mulce otroke; ima hčer in dva mulca sinova - 2. redko mulji samec: mulci in mule
- 3. slabš., redko neprijazen, nepriljuden moški: tak mulec je, da mu nobena družba ni po volji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
napráviti -im dov. (á ȃ) - 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: napraviti cesto; čevljar je napravil čevlje; napraviti načrt, program; za to pecivo napravite krhko testo; pog.: napraviti kosilo skuhati, pripraviti; napraviti si hišo zgraditi, sezidati
// napraviti posteljo postlati, urediti; napraviti tabor postaviti
// iz jabolk napraviti marmelado pridobiti
// napraviti steljo za zimo nagrabiti, pripraviti; nar. napravili bomo stroje, pa bo delo lažje kupili, priskrbeli
// napraviti balkonu streho
// z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: napraviti globoke brazde v les; napraviti črto potegniti; napraviti si kodre / napraviti ogenj zanetiti; napraviti red v stanovanju / močna burja je napravila zamete
// dati čemu kako lastnost, značilnost: napraviti goro dostopno; ta frizura jo napravi mlajšo; napraviti koga nesposobnega za delo; vino ga je napravilo zaspanega / napraviti komu veselje, žalost - 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
- a) opravila, dela; narediti: to bom že sama napravila, mi boste pa kdaj drugič pomagali; oče še marsikaj napravi pri hiši, čeprav je že star; uspešno, temeljito napraviti kaj
- b) dejanja; storiti: kaj si pa napravil, da je vse umazano; zamudil je, to je napravil že večkrat; napraviti kaj iz lahkomiselnosti / napravi, kot misliš, da je prav; napravil je po vesti / napraviti napako, prestopek
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: napraviti gib, korak; napraviti izlet; napraviti dober vtis; na tem mestu je napravil preoster zavoj, zato je padel
- 3. redko dokončati, končati: omaro imam že v delu, vendar ne vem, kdaj jo bom napravil
- 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je napravil, da jokaš; kaj si si pa napravil, da si ves krvav
// navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si napravil s knjigo / tako ne smeš napraviti z njo - 5. napraviti, da ima kdo na telesu obleko, obutev, dodatke; obleči: napraviti otroka; počakaj, moram se še napraviti; hitro, lepo se napraviti
- 6. zastar. pregovoriti, prepričati: napravil ga je, da je povedal skrivnost; napravili so ga, da je šel domov
● ekspr. napraviti kariero uspeti; ekspr. napraviti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. napraviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. napraviti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; ekspr. napraviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; napraviti komu prostor umakniti se mu; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; pog. s tem avtom je napravil že sto tisoč kilometrov prevozil; ekspr. bolezen in zgaranost sta napravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; pog. vso pot je napravil peš prehodil; ekspr. ne vem, kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj
♦ lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival; rel. napraviti križ; voj. napraviti izpad
napráviti se - 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je napravila na vratu; na vodi se je napravil led; od dolge hoje so se mu napravili žulji / napravila se je huda zima / napravil se je dan zdanilo se je
// nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je napravil; v teh nekaj letih se je zares napravila - 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: napraviti se bolnega, redko bolan; napraviti se gluhega; napravil se je, da spi; napravil se je, kot da je ni videl
- 3. star. odpraviti se, nameniti se: napraviti se proti gozdu, na pot, v mesto; napraviti se domov; hitro so se napravili za ubežniki
● pog. vreme se bo napravilo izboljšalo, ustalilo; pog. počakaj, se bo že kako napravilo uredilo; zastar. napravilo se je, da nisem mogel dva dni nikamor zgodilo, primerilo
naprávljen -a -o: kres je že napravljen; napravljen iz brona, lesa; športno napravljen moški; napravljen v črno, za gledališče; ocena, napravljena na podlagi gradiva; lepo napravljena ženska; vse je v redu napravljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
napŕsnik -a m (ȓ) - 1. del oblačila, ki pokriva prsi: kupiti predpasnik z naprsnikom
- 2. nekdaj modni dodatek k boljši moški obleki za na prsi: bel naškrobljen naprsnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
narcís -a m (ȋ) - 1. bot. rastlina z dolgimi ozkimi listi in velikimi dišečimi, navadno belimi ali rumenimi cveti, Narcissus: beli, ozkolistni narcis; mnogocvetni narcis vrtna rastlina z manjšimi belimi ali rumenkastimi cveti v socvetju, Narcissus polyanthus
- 2. knjiž. moški, ki občuduje samega sebe, zlasti svojo lepoto: malomeščanski narcis / ekspr. pesnik ni bil nikoli egocentričen narcis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
negódnež -a m (ọ̑) - 1. ekspr. nedorasel moški: doma so ostali samo negodneži / kot psovka spravi se odtod, negodnež
- 2. slabš. ničvreden, malovreden človek: tam so se zbirali sleparji in drugi negodneži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
negódnik -a m (ọ̑) - 1. knjiž. nedorasel moški: razigrani mladi negodniki
- 2. slabš. ničvreden, malovreden človek: vedno je v družbi pijancev in drugih negodnikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
novák -a m (á) - 1. nekdaj moški, določen, namenjen za vojaško službo: biriči so iskali, lovili, nabirali novake / vojaški novaki
- 2. knjiž. novinec: stari jetniki so molče opazovali novake / boja so se udeležili tudi novaki / on ni več novak v slovenskem slovstvu začetnik
♦ zgod. novak v fevdalizmu kdor se naseli na neobdelani, neizkrčeni zemlji, zlasti hribovski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
núnc -a m (ȗ) nar. primorsko - 1. navadno kot nagovor starejši znan moški; stric: kako je kaj z vami, nunc
// zastopnik otroka pri krstu ali priča pri birmi; boter: to je njen nunc - 2. duhovnik: odšel je v župnišče k nuncu / gospod nunc
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
obríti obríjem dov., obrìl in obríl (í ȋ) odrezati dlake tik ob koži: brivec ga je obril in ostrigel;
obriti z brivskim aparatom, britvijo;
gladko obriti;
danes se še ni obril;
obriti si brado, brke, glavoobrít -a -o: obrit moški; obrit obraz; lepo je obrit in počesan
● ekspr. do golega obriti travniki pokošeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
očétovstvo -a s (ẹ́) - 1. dejstvo, da je moški oče: dokazati, priznati, zanikati očetovstvo / pog. tožiti koga za očetovstvo v imenu otroka vložiti tožbo za ugotovitev očetovstva
- 2. knjiž., ekspr. dejstvo, da je kdo idejni utemeljitelj, pobudnik: pripisovali so mu očetovstvo tega programa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
očŕtati -am dov. (ŕ r̄) - 1. narediti črto, črte okrog česa: kompoziciji na sliki se da očrtati trikotnik
♦ geom. očrtati krog narediti krog, ki poteka skozi vsa oglišča danega mnogokotnika
// zaznamovati s črto, črtami robove česa: očrtati zazidalna področja na zemljevidu - 2. redko opisati, orisati: očrtati razmere v kolektivu; jasno očrtati značaj glavnega junaka
očŕtan -a -o: moški liki so očrtani z manjšo pozornostjo / očrtani krog; očrtana krogla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
odluščíti in odlúščiti -im dov. (ī ú) odstraniti v plasteh s površine: odluščiti krasto;
omet se je na več mestih odluščil / odluščiti lupino od jajca; pren. odluščiti videz od bistva // odstraniti manjši predmet od snovi, na kateri je, v kateri tiči: odluščiti kamenček od zidu; odluščil je še zadnja zrna koruze s storža
● knjiž., ekspr. s svetlobo odluščiti igralca iz odrske kompozicije izvzeti, osamitiodluščíti se in odlúščiti se ekspr. ločiti se, oditi: od zidu se je odluščil moški / nekaj žensk se je odluščilo od gruče
● knjiž. besede so se mu s težavo odluščile od ust s težavo jih je izrekel; nerad, težko je to povedal
odlúščen -a -o: omet je na več krajih odluščen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
osív -a -o prid. (ȋ í) knjiž., navadno v zvezi z lasje, brada nekoliko siv: osivi lasje;
osiva brada / osiv moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
osivéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. navadno v zvezi z lasje, brada postati siv: brada mu je osivela; lasje osivijo / knjiž. obraz ji je osivel
- 2. dobiti sive lase: od strahu osiveti; v njegovi družini so vsi zgodaj osiveli
- 3. knjiž. postarati se: zdaj sem osivel in veselja ni več
● knjiž., ekspr. v tej službi je osivel zelo dolgo je (bil) v tej službi
osivèl in osivél -éla -o: osiveli lasje; že osivel moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
oženíti se ožénim se dov. (ī ẹ́) v zvezi z osebo moškega spola poročiti se: silijo ga, naj se oženi;
lani se je oženil, letos pa se že ločuje;
oženiti se z dekletom iz domačega kraja;
pog. ni je smel oženiti se oženiti z njo // oženiti se na dom, kmetijo / pog.: kdaj se bosta pa vidva oženila poročila; ljubica se mu je oženila poročila, omožilaoženíti ekspr. dati, oddati v zakon: enega sina je že oženil / pog. svojo hčer hoče oženiti z njim omožiti
ožénjen -a -o: oženjeni moški; ni vedela, da je oženjen; dvajset let sta že oženjena; sam.: samo oženjeni so imeli to pravico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
parfúm -a m (ȗ) raztopina dišav ali zmesi dišav in eteričnih olj v alkoholu: pripravljati, uporabljati parfum;
zelo drag parfum;
parfumi in kreme / francoski parfum
♦ kozm. moški parfum z manj izrazitim, navadno trpkim vonjem; orientalski parfum ki diši po smolah in balzamih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pártner -ja m (á) - 1. kdor s kom sodeluje, zlasti v gospodarstvu: partnerji so obiskali podjetje; tovarna je podpisala pogodbo s tujim partnerjem; domači partner / poslovni, trgovski partner
- 2. oseba, navadno moški, ki živi z osebo drugega spola skupno življenje: njen življenjski partner; najti pravega partnerja; zakonski partner; razumevanje med partnerjema v zakonu / vsake počitnice je menjavala partnerja; ljubezenski, spolni partner
- 3. soigralec: iskal je partnerja za kartanje; s svojim partnerjem je dosegla prvo mesto na tekmovanju plesnih parov soplesalcem
// partner v filmu, gledališču
♦ šport. sparing partner nasprotni igralec pri vajah v boksu - 4. ekspr. sodelavec, tovariš: iskali so še enega partnerja, da bi jim pomagal pri delu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pelóden -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pelod: pelodna celica / pelodni mešiček dolg, ozek mešiček, ki po oprašitvi požene iz pelodnega zrna do semenske zasnove; pelodna vrečica del prašnika, v katerem nastaja pelod; pelodno zrno tros pri semenovkah, v katerem nastaneta moški spolni celici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pobríti -bríjem dov., pobrìl in pobríl (í ȋ) obriti: brivec ga je pobril;
pobriti se z aparatom, britvijo;
pobriti si brke
● ekspr. pobriti gozd izsekati; ekspr. od gor včasih mrzlo pobrije zapihapobrít -a -o: pobriti brki; pobrite obrvi; gladko pobrit moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pólbràt -bráta [u̯b] m, im. mn. pólbrátje stil. pólbráti (ọ̑-ȁ ọ̑-á) - 1. moški v odnosu do otrok, s katerimi ima skupnega enega od staršev: ima enega brata in dva polbrata
- 2. ekspr. kar je čemu po določenih lastnostih, značilnostih zelo sorodno, podobno: apnenec in njegov polbrat dolomit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
posivéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati siv: deske na dežju posivijo / brada mu je zgodaj posivela; lasje so mu že precej posiveli pri njegovih laseh prevladuje siva barva
// nebo pred dežjem posivi; premalo izprano perilo polagoma posivi postane umazano belo; od strahu je posivel v obraz - 2. dobiti sive lase: v enem tednu je posivel; v njegovi družini zgodaj posivijo
posivèl in posivél -éla -o: na sencih posiveli lasje; njegov obraz je bil posivel, oči kalne; moški s posivelo brado
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
posmŕkati -am dov. (r̄ ȓ) krajši čas smrkati: posmrkala je in potem so se ji ulile solze / ekspr. ob njegovem govoru je tudi marsikak moški malo posmrkal pojokal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pót2 -a m (ọ̑) - 1. star. sel, kurir: pot je prinesel pismo / občinski pot
- 2. nekdaj moški, ki hodi iz kraja v kraj, da izpolnjuje naročila: dati recept potu, da bi prinesel iz mesta zdravila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
práktičen -čna -o prid., práktičnejši (á) - 1. nanašajoč se na prakso: izkoriščati kaj v praktične namene; praktični pomen poskusov; praktična uporaba zakonov; izdelati praktična navodila za učitelje / praktična dejavnost učencev; praktično in teoretično znanje
// stvaren, predmeten: postavili so si nekaj praktičnih ciljev, nalog; hvalili so vsak njegov praktični dosežek / praktične koristi njegovega delovanja so majhne; praktično življenje je čisto nekaj drugega dejansko, vsakdanje - 2. pri katerem kdo z opravljanjem določenih del, nalog uporabi, preizkusi kako znanje, vedenje: praktični in teoretični del izpita; praktični potek letenja; praktične vaje / pog. opravil je več ur praktične vožnje praktičnega pouka vožnje
// ki je namenjen za neposredno uporabo kakega znanja, vedenja: praktični priročnik za navigacijo; praktični dvojezični slovarji / praktična veda uporabna - 3. ki v veliki meri ustreza svojemu namenu: preprost in praktičen stroj; ta rešitev ni edina možna, je pa praktična; praktična oblačila; praktično pohištvo / dal jim je nekaj praktičnih nasvetov koristnih, uporabnih; ta obleka ni praktična za službo
// ki se uporablja v vsakdanjem življenju: praktični predmeti; kupiti komu kako praktično stvar / praktično darilo - 4. ki daje prednost temu, kar prinaša stvarne, predmetne koristi: praktičen človek je; ženske so po naravi bolj praktične
- 5. iznajdljiv, spreten: praktičen fant; obrtnik je zelo praktičen; praktična gospodinja
♦ filoz. praktični um po Kantu človekova moralna dejavnost; lingv. praktična stilistika veda o čimbolj ustrezajočih in priporočljivih zlasti jezikovnih značilnostih navadno neumetnostnih besedil; šol. praktični pouk učni predmet, pri katerem se učenci z opravljanjem določenih del, nalog, navadno v šolskih delavnicah, strokovno izobražujejo
práktično prislov od praktičen: praktično dokazati trditev; praktično so se lotili naloge; praktično oblečen moški; praktično vzgojeno dekle
// ekspr. izraža rahlo omejitev: naloga je praktično že opravljena; praktično sem vam že vse povedal
// ekspr. poudarja trditev: tako ravnanje praktično samo škoduje; beg iz zapora je praktično nemogoč; nimajo praktično nobene možnosti za rešitev; sam.: za rojstni dan mu je kupila nekaj praktičnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prášič -íča m (á í) - 1. domača žival, ki se goji zlasti zaradi mesa in slanine: prašič cvili, kruli; krmiti, rediti, zaklati prašiča; debel, ekspr. masten prašič; debel kot prašič zelo
// klavni, plemenski prašiči; pomanjkanje prašičev za zakol; kotel za prašiče
● šalj. ričet je boljši, če je prašič vanj stopil če se je v njem kuhalo svinjsko meso
♦ agr. prašič mastne pasme ki se goji za pridobivanje slanine; prašič mesnate pasme ki se goji za pridobivanje mesa; prašič pitanec; zool. divji prašič v vlažnih gozdovih živeča žival s klinasto glavo in z dolgimi, naprej štrlečimi podočniki, Sus scrofa
// skopljen samec prašiča: prašič se hitreje debeli kot svinja - 2. nizko pohoten, nasilen moški: stari prašič jo je spet nadlegoval / kot psovka daj mir, prašič nemarni
- 3. nizko umazan človek: ta prašič si ni umil rok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prášničen -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na prašnica 1: prašnična oblika / prašnični cvet prašni ali moški cvet; prašnična nit spodnji, navadno nitasti del prašnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
preklínjati -am nedov. (í) - 1. uporabljati grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu: preklinjati se je odvadil; vpili so in preklinjali; preklinja kot Turek zelo; ekspr. preklinjal je, da je kar treskalo zelo
- 2. nav. ekspr. izražati sovraštvo, odpor, navadno s takimi besedami, besednimi zvezami: domačini so jih preklinjali / preklinja dom, ves svet; preklinjati svojo usodo
preklinjáje: preklinjaje vso pot, je prišel do vasi
preklinjajóč -a -e: vrnil se je pijan in preklinjajoč; preklinjajoči moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
promenáden -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na promenado: promenadna cesta, ulica / promenadni koncert koncert lahke ali popularne glasbe, ki ga izvaja orkester na prostem, navadno v parku; promenadna palica sprehajalna palica // ekspr. promenadni lev pretirano skrbno oblečen moški, ki se (rad) sprehaja po promenadi in vzbuja pozornost
♦ navt. promenadni krov krov na potniški ladji, namenjen potnikom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pubertétnik -a m (ẹ̑) - 1. ped. moški v dobi med otroštvom in mladostno dobo: duševnost pubertetnikov
- 2. ekspr. nedorasel fant: pubertetniki me ne bodo učili; vede se kot kak pubertetnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pulóver -ja m (ọ́) pleteno vrhnje oblačilo, ki pokriva zgornji del telesa in se oblači čez glavo: plesti pulover;
volnen pulover;
jopica in pulover / moški, otroški pulover; smučarski pulover
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
redíti1 -ím nedov., tudi rédi (ī í) - 1. načrtno se ukvarjati z živalmi, zlasti v gospodarske namene: rediti govedo, konje, prašiče; v hribovitih krajih redijo ovce; rediti piščance za zakol / redili so nekaj krav in konja; telička bodo redili in ne prodali
- 2. načrtno krmiti žival, da bi se zredila; pitati: mesec dni pred zakolom so prašiča začeli rediti
- 3. delati (bolj) debelo: breje živali ne smemo preveč rediti / kruh, sladkor redi
- 4. raba peša preživljati, vzdrževati: s temi dohodki lahko redi ženo in otroke; ekspr. dela naj, dovolj dolgo so ga drugi redili / ekspr. ta kmetija brez hudega dela redi družino
- 5. zastar. hraniti, krmiti: rediti rake z mesom; sebe sta slabo redila, a še slabše konja
● star. pravijo, da vino redi kri ugodno vpliva na kri; ekspr. rediti gada na prsih, na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; ekspr. nima drugega dela, kot da si redi trebušček veliko, z užitkom jé; ekspr. sedel je v zaporu in redil uši imel
redíti se - 1. postajati (bolj) debel: zaradi dobre hrane in sedenja se redi; preveč, zelo se redi / nar. če bo deževalo, se bo krompir redil debelil
- 2. star. rasti, razvijati se: postrvi se najbolje redijo v čisti vodi; telička sta ostala živa in se dobro redila
● ekspr. ne boš se redil od dela drugih bogatel
rejèn -êna -o: v voz je bil vprežen par rejenih konj; majhen rejen moški; s koruzo rejeni prašiči
● ekspr. nositi rejene nahrbtnike zelo polne; ekspr. imeti rejeno denarnico imeti veliko denarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
rekrutírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. nabirati, pridobivati za sodelovanje v boju, vojski: rekrutirati mlade fante iz vasi / rekrutirati nove borce, vojake; rekrutirati za partizane, obveščevalno službo / dov. rekrutirali so ga v drugi bataljon sprejeli, vzeli kot novinca
- 2. publ. nabirati, pridobivati sploh: rekrutirati somišljenike iz delavskih vrst
rekrutírati se publ. nastajati iz pripadnikov drugega sloja: večina delavstva se je rekrutirala iz kmečkega prebivalstva; izobraženstvo se rekrutira iz različnih družbenih plasti
● publ. na javnih prireditvah se rekrutirajo tudi nadarjeni glasbeniki se odkrivajo
rekrutíran -a -o: rekrutirani moški so odšli z enoto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
rodíteljski -a -o prid. (ȋ) knjiž. starševski: roditeljske pravice, skrbi
♦ biol. roditeljski par moški in ženski osebek začetne generacije pri križanju; roditeljska generacija začetna generacija pri križanju; šol. roditeljski sestanek sestanek staršev z učiteljem, navadno razrednikom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
rokávnik -a m (ȃ) - 1. nekdaj moški suknjič, ki lahko sega največ do kolen: ogrniti si rokavnik; telovnik in rokavnik
- 2. knjiž., redko muf, rokovnik: vtakniti roke v rokavnik
♦ obrt. podolgovata, z blagom prevlečena priprava za likanje rokavov, navadno kot nastavek pri likalni deski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sámec -mca m (á) - 1. žival moškega spola: samci te živali imajo močne čekane; opičji, žabji samec; samci in samice / ekspr. v njem se je vzbudil nagon samca
- 2. nav. ekspr. neporočen moški: bil je star samec; v baraki stanuje pet družin in deset samcev / še vedno je samec
- 3. voz, v katerega se vpreže ena žival: zapreči samec; peljati se s samcem
● nar. do tam bodo po Savinji pluli samci manjši splavi
♦ agr. (kozolec) samec kozolec, ki ima okna v eni vrsti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
síne -ta m (ȋ) ekspr. - 1. sin: sine že bere in piše; njegov sine je zelo pogumen
- 2. mlajši moški v odnosu do starejše osebe: rad ga je imel in pravil mu je sine / kot nagovor sine, oglasi se pri nas; prim. sin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sívček -čka m (ȋ) ekspr. - 1. siva žival, navadno osel: iz hleva je pripeljal sivčka; trmast sivček / sivček osliček
- 2. moški, ki ima sive lase, navadno star: dedek je bil suh sivček / zdaj sta oba že sivčka osivela, stara
♦ lov. izrastek na rogu; parožek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sívec -vca m (ȋ) - 1. siva žival, navadno vol: voz sta vlekla močna sivca; sivec in plavec / vol sivec
♦ vet. jabolčasti sivec konj sive barve z večjimi temnejšimi okroglimi pegami po telesu - 2. nav. slabš. sivolas moški, navadno star: sivec mu je dajal nauke; onemogli sivec / star sivec
● knjiž., ekspr. na nebu je bil težek sivec siv oblak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
slámnik -a m (ȃ) klobuk iz slame: nositi slamnik;
širokokrajen slamnik;
tovarna slamnikov / moški, ženski slamnik / florentinski slamnik širokokrajen ženski slamnik; panama slamnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
slúga -e tudi -a m (ú) - 1. v nekaterih deželah stalno najet moški za pomoč pri hišnih delih in za osebno strežbo: sluga je prižgal luči; pozvoniti slugi / vojaški sluga vojak, dodeljen oficirju za osebno strežbo
// star., kot vljudnostna fraza: sluga pokoren; sluga ponižen
● ekspr. hotel je, da bi bili vsi njegovi sluge da bi mu vsi stregli - 2. nekdaj kdor v kaki ustanovi, podjetju opravlja pomožna dela: sluga je položil akte na mizo / občinski, sodni, šolski sluga
- 3. slabš., navadno s prilastkom kdor je pretirano vdan nadrejenim: njegovi sluge se mu v vsem pokoravajo / okupatorjevi sluge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
služábnik -a m (ȃ) - 1. v nekaterih deželah stalno najet moški za pomoč pri hišnih delih in za osebno strežbo: imeti, najeti služabnike; grajski služabniki; stregel je livriran služabnik
- 2. ekspr., s prilastkom kdor vneto, prizadevno dela, deluje za kaj: zvest služabnik gledališča, medicine / biti služabnik lepe besede
● star. služabnik božji duhovnik; star. cesarski služabnik državni uradnik; star. to so satanovi služabniki hudobni, zlobni ljudje; star. služabnik pravice stražnik, orožnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
snubáč -a m (á) snubec: ni ji manjkalo snubačev;
zavrnila je že več snubačev;
bogat snubač
♦ etn. snubači so posedli okoli mize moški, ki želi žensko slovesno zasnubiti, in njegovi spremljevalci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sorodovínec -nca m (ȋ) zastar. sorodnik: podpirali, vzdrževali so ga sorodovinci / za poglavarjem zadruge so stopali moški sorodovinci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
starešína -e tudi -a m (í) - 1. vodja družbene skupnosti: izbrati, odstaviti starešino; stal je pred mrkim, sivolasim starešino / plemenski, rodovni, vaški starešina
// vodja kake skupnosti sploh: fantje so izbrali svojega starešino / starešina taborniškega odreda polnoleten tabornik, ki predstavlja in vodi taborniški odred - 2. voj. vojaška ali civilna oseba, ki v oboroženih silah opravlja poveljniško ali kako drugo vodilno funkcijo: starešina enote; odnosi med vojaki in starešinami / aktivni, vojaški starešine; nižji, višji starešina / Zveza rezervnih vojaških starešin
- 3. starejši moški, ki vodi potek svatbe: starešina je nazdravil nevesti / prosil ga je za starešino
// nar. vzhodno (poročna) priča: biti za starešino nevesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
stárševski -a -o prid. (á) nanašajoč se na starše: starševske pravice, skrbi
♦ biol. starševski par moški in ženski osebek začetne generacije pri križanju; starševska generacija začetna generacija pri križanju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
súlec -lca m (ȗ) - 1. velika sladkovodna roparska riba z velikim gobcem in črnimi pegami: gojiti, loviti sulce; gibčen, težek sulec
- 2. ekspr. prebrisan, drzen človek, zlasti moški: temu sulcu ni nihče kos / kot nagovor ti presneti sulec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
šovinízem -zma m (ī) prepričanje o večvrednosti lastnega naroda in sovražen odnos do drugega naroda: boriti se proti šovinizmu;
šovinizem in nacionalizem / romanu so očitali narodni šovinizem
● ekspr. moški šovinizem prepričanje moških, da so več vredni kot ženske
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
tetovírati -am dov. in nedov. (ȋ) z vnašanjem barvila v kožo z vbodi, vrezi narediti na njej neizbrisne podobe, znake: dal se je tetovirati;
tetovirati obraz, roko;
tetovirati mornarje / tetovirati znamenje na prsi
♦ vet. tetovirati žival s tetovirnimi kleščami vtisniti ji v kožo znak zaradi lažjega razpoznavanjatetovíran -a -o: tetoviran obraz; moški s tetovirano roko; bil je tetoviran po prsih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
tìč tíča m (ȉ í) - 1. pog. žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem; ptič: tiči žvrgolijo; ujeti tiča; petje tičev; poje kot tič lepo; živi kot tič svobodno, brezskrbno
- 2. ekspr. lahkoživ, malopriden človek: ljudje takih tičev ne marajo; za tiče te vrste je sodišče; s tistimi tiči se ne boš družil / on je čuden tič človek; vseh sort tiči so med nami ljudje
// navadno v povedni rabi iznajdljiv, prebrisan človek: starejši so bili drugačni tiči kot mi; on je tič, da malo takih; ti si mi pa tič / tič je, da je toliko naredil sposoben, podjeten; res je tič, da si upa pogumen; kljub starosti je še tič dosti zmore - 3. evfem. moški spolni ud: odpel je hlače in pokazal tiča
● pog., ekspr. je nočni tič (rad) dolgo bedi, dela; (rad) ponočuje; pog. ni ne tič ne miš nima izrazitih lastnosti, značilnosti; pog. kar tako živi z neko žensko, pa ni ne tič ne miš ne poročen ne samski; nar. pol tič(a) pol miš(a) netopir; pog. iste sorte tiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
tíček -čka m (ȋ) - 1. manjšalnica od tič: tički skakljajo po vejah; gnezdo s tički; živi kot tiček na veji svobodno, brezskrbno
// tiček je prisluškoval; pregledovali so jih, če se ne skriva med njimi kakšen tiček / kot nagovor čakaj me, tiček, ti bom že pokazal / v mladosti je bil pravi tiček je rad dvoril dekletom - 2. pog. otroška piščalka v obliki ptička: če boš priden, ti bom kupil tička; piskati na tička
- 3. otr. moški spolni ud: prijel je tička in lulal; zapni si hlače in skrij tička
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
virílen -lna -o prid. (ȋ) - 1. knjiž. moški: virilen glas / virilen nastop možat, odločen
- 2. jur., v nekaterih državah ki je član kakega predstavniškega telesa po svojem rodu ali položaju in glasuje zasebno: biti virilni član deželnega zbora / imeti virilni glas v parlamentu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vréčica -e ž (ẹ́) manjšalnica od vreča: šivati vrečice;
spraviti v vrečico;
papirnata, plastična, platnena vrečica;
vrečica z dišavami, s semeni / umivalna vrečica; vrečica za led / dati v čaj dve vrečici sladkorja
● ekspr. moški z vrečicami pod očmi z nabreklinami
♦ bot. pelodna vrečica del prašnika, v katerem nastaja pelod; gastr. dresirna vrečica; zool. račja vrečica pod zadkom rakovice živeči zajedavec rak vitičnjak, Sacculina carcini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zanemáriti -im dov. (á ȃ) - 1. s premajhno aktivnostjo, premajhnim prizadevanjem povzročiti neustrezen potek česa: zanemariti delo, študij; zanemariti vzgojo / zanemariti dolžnosti
// s premajhno skrbjo povzročiti nezadovoljenost potreb koga: zanemariti družino, otroka / vzgojno zanemariti mladino
// s premajhno skrbjo za kaj povzročiti, da se to ne razvija, ne napreduje: zanemariti gospodarstvo, šolstvo; to znanstveno panogo smo precej zanemarili
// s premajhno skrbjo za kaj povzročiti, da to ni urejeno, negovano: zanemariti cesto, hišo, sadovnjak; zanemariti lase, nohte - 2. publ. ne upoštevati, spregledati: tega dejstva ne smemo zanemariti / pisec razprave je tega avtorja preveč zanemaril / take priložnosti ni nikoli zanemaril zamudil; ničesar, kar ga je veselilo, ni zanemaril opustil
zanemáriti se zaradi premajhne skrbi za sebe postati neurejen, nenegovan: v mladosti je zelo skrbela za svojo zunanjost, zdaj pa se je zanemarila; zelo se zanemariti
zanemárjen -a -o: zanemarjen moški; imeti zanemarjene nohte; zanemarjena obleka; zanemarjeno stanovanje; to področje je še zelo zanemarjeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zapésten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na zapestje: zapestni sklep;
zapestna kost / zapestni trak ročne ure / zapestni gumb gumbu podobna priprava za zapenjanje zapestnikov zlasti pri moški srajci; zapestni ščitnik povoj za zavarovanje in utrditev zapestnega sklepa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zavlačúgati -am dov. (ȗ) slabš. zapraviti z vlačuganjem: veliko denarja zapije in zavlačugazavlačúgati se predati se vlačuganju: odšel je od doma in se zavlačugal
zavlačúgan -a -o: zavlačugan moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zmotogláviti -im dov. (á ȃ) star. v omotici oditi: zmotoglavil je iz sobe / po tem dogodku je zmotoglavil v tujino odšel
● star. predrznost ga je zmotoglavila, da se je podal na to pot premotila; star. zaradi nje se je marsikateri moški zmotoglavil je izgubil glavo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
žakét -a m (ẹ̑) - 1. obl. daljši slavnostni moški suknjič, v pasu zožen, zadaj visoko preklan, z zaokroženim spodnjim robom: obleči žaket; črn žaket; gospod v žaketu in s cilindrom
- 2. knjiž., redko (ženska) jopa: dekle v žaketu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ženíten -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ženitev: ženitne priprave / veselo ženitno razpoloženje / sprejela je ženitno ponudbo ponudbo za poroko // ženitni list izpisek iz poročne matične knjige; poročni list; ženitna ponudba krajše obvestilo v časopisu, s katerim moški, ženska želi spoznati morebitnega zakonskega partnerja
♦ jur. ženitna pogodba pogodba o medsebojnih premoženjskih razmerjih med zakoncema, sklenjena pred poroko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
žrébec -bca m (ẹ́) - 1. odrasel samec konja: vpreči, zajahati žrebca; rezgetanje žrebcev
♦ vet. arabski žrebec; plemenski žrebec - 2. ekspr. mlad, postaven, poželjiv moški: fant je pravi žrebec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
bigámen -mna -o prid. (á) ki živi v bigamiji: bigamen moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
bíseksuálen -lna -o prid. (ȋ-ȃ) med. nagnjen k obema spoloma: biseksualen moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
brkáčka -e ž (ȃ) ekspr. ženska, ki ima brke: kakšna brkačka je in pleča ima kot moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
bŕkast -a -o prid. (ȓ) redko brkat: brkast in kosmat moški / brkast obraz / brkast maček
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
debelíkast -a -o prid. (í) redko debelušen, debelkast: debelikast moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
divjegléd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) knjiž. ki divje gleda: mrk, divjegled moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
fantín -a m (ȋ) nav. ekspr. doraščajoča oseba moškega spola; fant: tedaj sem bil še fantin pri sedemnajstih letih;
dobil jih bo, so se junačili fantini;
mlad, neotesan fantin // zastar. dorasel mlad moški, ki še ni poročen: dekleta in fantini so se zbirali na vasi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
feminílen -lna -o prid. (ȋ) knjiž. ki ima ženske značilnosti, lastnosti: feminilen moški / feminilne poteze ženske
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
golobrád in golobràd -áda -o prid. (ȃ; ȁ á) ki ima golo, neporaščeno brado: golobrad moški;
fant je še golobrad / ekspr. tebe že ne bom poslušal, si še preveč golobrad
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
hajdukováti -újem nedov. (á ȗ) pri nekaterih južnoslovanskih narodih, nekdaj delovati, živeti kot hajduk: ženske so delale doma, moški pa hajdukovali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
hárem -a m (ā) v muslimanskem okolju del hiše za žene: v harem ne smejo vstopiti tuji moški // vse žene harema: ima velik harem; na potovanje je šel z vsem haremom; pren., šalj. šef je ponosen na svoj harem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
homoseksuálen -lna -o prid. (ȃ) spolno nagnjen do oseb istega spola: homoseksualen moški / homoseksualen odnos
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ìmpoténten -tna -o prid. (ȉ-ẹ̑) nesposoben za spolne odnose, spolno nezmožen: impotenten moški;
pren., ekspr. pokvarjena in impotentna družba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
jálovec -vca m (á) jalov samec: izločiti jalovce // slabš. neploden moški: otrok ni njegov, on je jalovec; pren., ekspr. spodbuditi kulturne in politične jalovce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
kobálast in kobáljast -a -o prid. (ā) nanašajoč se na kobaljo ali kobal: kobalast moški / kobalasta stoja / kobalasto drevo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
kólcniti -em [u̯c] dov. (ọ́ ọ̑) sunkovito, navadno glasno izdihniti zrak iz želodca zaradi krčev v trebušni preponi: moški je glasno kolcnil;
s smiselnim osebkom v dajalniku večkrat se ji kolcne // nizko reči, pripomniti: ni zdrav, če kaj ne kolcne vmes
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
maščevánje -a s (ȃ) neugodno dejanje, napravljeno komu kot odgovor za storjeno zlo, krivico: želja po maščevanju;
ekspr.: kovati, kuhati maščevanje;
prišel bo čas maščevanja
● ekspr. (nedolžna) kri kliče, vpije po maščevanju (po nedolžnem) umorjenega je treba maščevati; šalj. maščevanje je sladko // duševno stanje, v katerem se želi napraviti to dejanje: prevzelo ga je maščevanje; požig iz maščevanja / to je storil iz maščevanja; hiral je v maščevanju do sina // v zvezi krvno maščevanje, pri nekaterih (primitivnih) narodih navada, da praviloma moški član družinske skupnosti ubije ubijalca ali člana njegove družinske skupnosti: tam še obstaja krvno maščevanje / to je bilo krvno maščevanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
nadléžen -žna -o prid., nadléžnejši (ẹ́ ẹ̄) ki s času, položaju neprimernimi zahtevami, dejanji povzroča komu neprijetnosti, slabo voljo: nadležen novinar, prosilec;
ta moški je zelo nadležen;
včasih je ni mogel pričakati, zdaj pa mu je bila nadležna / s svojo preveliko zgovornostjo je bil vsem nadležen / nadležne muhe // nav. ekspr. ki s svojim obstajanjem, pojavljanjem povzroča komu neprijetnosti, slabo voljo: znebiti se nadležnega dolga; bolezen ni nevarna, je pa dolgotrajna in nadležna; spraševanje mu je nadležno / nadležna meglanadléžno prisl.: nadležno spraševati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
namúzniti se -em se dov. (ú ȗ) s prikritim smehom, z določenim izrazom pokazati hudomušen odnos do česa: moški so se ob tej novici namuznili;
skrivaj, veselo, zadovoljno se namuzniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
narcisoíden -dna -o prid. (ȋ) knjiž. ki občuduje samega sebe, zlasti svojo lepoto: domišljav, narcisoiden moški;
je egocentričen in narcisoiden / narcisoiden odnos do življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
nèožénjen -a -o prid. (ȅ-ẹ́) navadno v moškem spolu neporočen: neoženjen moški
● ekspr. v svojih neoženjenih letih je veliko hodil v hribe ko še ni bil poročen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
nèplóden -dna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) ki ni ploden: neploden moški;
žena je bila neplodna / neplodna krava jalova // neplodno drevo / neplodna zemlja / ekspr. neplodno delo, razpravljanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
nèporočèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) ki ni poročen: neporočen moški;
tri sestre so poročene, ena pa neporočena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
nèprivláčen -čna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā) ki ni privlačen: približal se ji je neroden in neprivlačen moški;
ne več mlado, neprivlačno dekle / neprivlačen poklic, študij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
nèsimpátičen -čna -o prid. (ȅ-á) ki ni simpatičen: nesimpatičen moški;
zdaj se mu ni zdela več tako nesimpatična / ekspr. misel na ta poklic mu ni bila več tako nesimpatična / evfem. ni smela pomisliti na to, da bo morala do smrti živeti s tem nesimpatičnim človekom zoprnim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ocilíndran -a -o prid. (ȋ) ekspr. pokrit s cilindrom: ocilindran moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pléšast -a -o prid. (ẹ́) ki ima plešo: plešast moški;
popolnoma plešast je že / njegova plešasta glava / ekspr. plešast hrib gol, neporasel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pohôten -tna -o prid., pohôtnejši (ó ō) ki čuti, ima veliko željo po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: pohoten moški;
bila je zelo pohotna // ki vsebuje, izraža tako željo: pohoten pogled / ekspr. pohotna roka je segla po njej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pólobléčen -a -o [ou̯] prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ni popolnoma oblečen: iz hiše je pritekel poloblečen moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
poténten -tna -o prid. (ẹ̑) sposoben za spolne odnose, spolno zmožen: potenten moški;
pren., ekspr. gospodarsko potentna država
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
potómec -mca m (ọ̄) sorodnik v ravni črti naprej: bil je potomec ameriških priseljencev;
potomci podedujejo lastnosti staršev;
moški, ženski potomec;
predniki in potomci / ekspr. to je njun nadobudni potomec sin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
poželjív -a -o prid. (ī í) ki čuti, ima veliko željo po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: poželjiv moški;
je zelo poželjiva // ki vsebuje, izraža tako željo: poželjiv pogled; imeti poželjive misli / poželjivi prsti so segli po sadjupoželjívo prisl.: poželjivo gledati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
požénščiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. dati komu nekatere ženske lastnosti: s svojo vzgojo ga je poženščila;
v takih razmerah se moški poženščijo;
poženščiti se v oblačenjupožénščen -a -o: poženščeni fantje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
priléten -tna -o prid., prilétnejši (ẹ̑) ki ima razmeroma precej let: prileten moški;
mlade in priletnejše ženske
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ráševnat -a -o prid. (á) raševinast: doma so moški nosili raševnate hlače
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
rdečebrád in rdečebràd -áda -o prid. (ȃ; ȁ á) ki ima rdečo brado: rdečebrad moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ribjeók -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž. ki ima hladne, brezizrazne oči: ribjeok moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
rúsast2 -a -o prid. (ū) nar. severovzhodno brkat: rusast moški // kosmat, neobrit: danes si pa rusast
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
rusobrád in rusobràd -áda -o prid. (ȃ; ȁ á) knjiž. rdečebrad: rusobrad moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
skočljív -a -o prid. (ī í) knjiž., redko pohoten: skočljiv moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
spozabljív -a -o prid. (ī í) ekspr. ki se (rad) spozablja: spozabljiv moški
● zastar. star človek je spozabljiv pozabljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
srebljáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. srebati: moški so gledali televizijo in srebljali pivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
srednjeléten -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. ki je v srednjih letih: srednjeleten moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
strástven -a -o prid. (ȃ) zastar. strasten: strastven moški / strastveno poljubljanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
súknjica -e ž (ȗ) star. suknjič: obleči, sleči suknjico;
moški v rjavi suknjici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
širokopléč -a -e prid. (ẹ̑ ẹ̄) ki ima široka pleča: širokopleč moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
širokoplečàt -áta -o prid. (ȁ ā) širokopleč: visok in širokoplečat moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
širokoústen1 -tna -o prid. (ȗ) ekspr. ki ima široka, velika usta: širokousten moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
temnopólt -a -o [təm-u̯t] prid. (ọ̑ ọ̄) ki je temne polti: temnopolt moški / temnopolto prebivalstvo Afrike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
trénč -a m (ẹ̑) pog. trenčkot: moški v usnjenem trenču
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
udvorljív -a -o prid. (ī í) knjiž. dvorljiv: udvorljiv moški / udvorljiv pozdrav, priklonudvorljívo prisl.: udvorljivo ji je nazdravil; udvorljivo pomagati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zatúhtati -am dov. (ú) pog. začeti premišljati, razglabljati: ob novici so moški zatuhtalizatúhtati se zamisliti se: zatuhtal se je v bridko resnico; zatuhtati se nad dejstvi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zlatozób -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ekspr. ki ima zlat zob, zlate zobe: zlatozob moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
anterídij -a m (í) biol. rastlinski moški spolni organ
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
áta -a tudi -e m (á) v družinskem okolju moški v odnosu do svojega otroka: ali je ata doma? pokliči ata h kosilu / kot nagovor ata, počakaj / stari ata stari oče, ded
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
báriton -a m (ȃ) moški glas med tenorjem in basom: poje bariton;
dramatski bariton // nav. mn., žarg. baritonist: nastopali so lirični baritoni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
bikàn -ána m (ȁ á) ekspr. zelo močen in orjaški moški: kdo bi bil kos takemu bikanu!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
borsalíno -a m (ȋ) moški klobuk iz tanke, mehke klobučevine: mož z borsalinom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
brbljáč -a m (á) ekspr. moški, ki govori mnogo in nepomembne stvari: to je velik brbljač;
neslan brbljač / to ne spada v spise resnega pisatelja, ampak kakega brbljača
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
brbljávec -vca m (ȃ) ekspr. moški, ki govori mnogo in nepomembne stvari: imeli so ga za brbljavca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
brbráč -a m (á) ekspr. moški, ki govori mnogo in nepomembne stvari: ne poslušaj tega brbrača
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
číča -e m (ȋ) v južnoslovanskem okolju starejši znan moški; stric: čiča Jovan / stari čiča je še dolgo gledal za sinom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
dandy -ja [dêndi in déndi] m (ȇ; ẹ̑) knjiž. v oblačenju in vedenju pretirano eleganten moški: angleški dandyji;
nadut dandy
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
déda -a tudi -e m (ẹ̑) nar. moški, navadno starejši; dedec: siten deda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
devétdesetlétnik -a m (ẹ̑-ẹ̑) devetdeset let star moški: častitljiv devetdesetletnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
devíčnik -a m (ȋ) moški, ki še ni spolno občeval: ta je še devičnik / ekspr.: ostal bo devičnik; star, zakrknjen devičnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
donhuán tudi donjuán -a [-hu̯a-] m (ȃ) ekspr. moški, ki išče vedno novih ljubezenskih dogodivščin: izkušen, znan donhuan;
kdo bi si mislil, da je tak donhuan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
dvájsetlétnik -a m (ȃ-ẹ̑) dvajset let star moški: še zmeraj gleda na življenje kot kak neizkušen dvajsetletnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
elegán -a m (ȃ) knjiž. moški, ki se zelo lepo oblači in uglajeno vede: mlad elegan;
namišljen elegan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
evnúh -a m (ū) v muslimanskem okolju skopljen moški, skopljenec: hareme so čuvali evnuhi;
pren., slabš. duševni evnuh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
fálos tudi fálus -a m (ȃ) knjiž. moški spolni ud: v sprevodih v čast Dionizu so nosili velikanski lik falosa kot simbol rodovitnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
fičfiríč -a m (ȋ ī) ekspr. lahkomiseln, nezanesljiv, navadno vpadljivo oblečen mlajši moški: druži se s samimi fičfiriči;
elegantni, gosposki fičfiriči;
takle fičfirič, sploh ne ve, kaj bi študiral
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
frájer -ja m (á) pog. moški, navadno mlajši, ki se vpadljivo vede in oblači: mestni frajerji;
večji frajer je, kot sem mislil;
skušal je biti frajer // nižje pog. moška oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do dekleta; fant: našla si je drugega frajerja; s svojim frajerjem je bila v kinu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
frák -a m (ȃ) slavnostni moški suknjič, ki ima zadnji del močno podaljšan in visoko preklan: nositi frak;
na večerjo so prišli v smokingih in frakih / natakarji v frakih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
frfrávec -vca m (ȃ) ekspr. površen, lahkomiseln moški, navadno mlajši: na takega frfravca se pa res ne moreš zanesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
galán -a m (ȃ) knjiž. moški, ki se vede popolnoma v skladu z družabnimi pravili: bil je pravi galan;
galani v slogu fin de siècla / za njo se je ozirala kopica mladih in starih galanov občudovalcev, kavalirjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
garderobêr -ja m (ȇ) moški, ki dela v garderobi: dobil je službo garderoberja
♦ gled. uslužbenec, ki skrbi za gledališke kostume in pomaga igralcem pri oblačenju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
gêntleman -a [džentlmen] m (ȇ) moški plemenitih lastnosti in uglajenega vedenja: biti gentleman;
angleški gentleman;
ravnal je kot pravi gentleman
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
gígolo -a [ži- tudi dži-] m (ȋ) mlad moški, ki se najame za ples in za družbo ženskam v zabaviščih: elegantni gigoli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
gizdalín -a m (ȋ) ekspr. moški, ki se pretirano skrbno oblači in domišljavo vede: mlad mestni gizdalin;
pariški gizdalini;
obnaša se kot pravi gizdalin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
golobrádec -dca m (ȃ) ekspr. mlad, nedorasel moški: neizkušen golobradec / golobradec je še
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
gospodínjec -jca m (ȋ) šalj. moški, ki opravlja ali vodi domača, hišna dela: biti gospodinjec;
dober gospodinjec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
grabljáč -a m (á) moški, ki grabi, spravlja seno: najeti grabljače
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
hotljívec -vca m (ȋ) knjiž. pohoten moški: nesramen hotljivec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
hôtnež -a m (ȏ) knjiž., redko pohoten moški: bil je uživač in hotnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
hotník -a m (í) knjiž., redko pohoten moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
izlízanec in zlízanec -nca m (í) slabš. pretirano urejen moški: gosposki izlizanci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
jájčar -ja m (ȃ) nekdaj moški, ki se ukvarja s preprodajanjem jajc: jajčar in kokošar
♦ bot. rastlina s cvetnimi koški na tankih stebelcih, Leontodon
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
jezíčnež -a m (ȋ) ekspr. jezičen moški: krotiti jezičneže;
za take jezičneže je palica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
kamižóla -e ž (ọ̑) nekdaj kratek moški suknjič, navadno oprijet: obleči, zapeti si kamižolo;
platnena, suknena kamižola / prišli so vojaki v rdečih hlačah in belih kamižolah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
kámpeljc -a [pəl] m (ȃ) pog., ekspr. sposoben, domiseln človek, navadno moški: kdo bi si mislil, da je tak kampeljc;
kampeljc in pol
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
kávelj -na in -vlja [vəl] m (á) ekspr. sposoben, domiseln človek, navadno moški: ta je pa kavelj! kdo bi si mislil, da je tak kavelj // krepek, čvrst človek: čeprav je že star, je še zmeraj kavelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
kêrlc -a m (ȇ) pog., ekspr. postaven, sposoben moški: to ti je kerlc
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
kokóšar -ja m (ọ̑) nekdaj moški, ki se ukvarja z nakupovanjem (in preprodajanjem) kokoši: kokošarju je prodala pet kokoši // evfem. kdor krade kokoši: sumili so, da je kokošar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
kondóm -a m (ọ̑) tanka gumijasta prevleka za moški spolni ud
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
krasôtec -tca m (ó) knjiž. zelo lep moški; lepotec: mlad krasotec / pravi krasotec si
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
kraváta -e ž (ȃ) (modni) dodatek, navadno k moški obleki, ki se namešča pod ovratnik srajce: nosil je temno kravato;
kar naprej si je popravljal kravato;
zavezati kravato;
svilena kravata / nosil je črno kravato kot znamenje žalovanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
kupinár -ja m (á) nar. prekmursko moški, ki se ukvarja s preprodajanjem perutnine: pred hišo je kupinar tehtal piščance
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
lepôtec -tca m (ó) zelo lep moški: biti domišljav lepotec;
ekspr. kdo je ta lepotec // ekspr. kar je zelo lepo: gamsi, lepotci naših gor / to je lepotec med kaktusi najlepši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
lípe -ta m (ȋ) ekspr. omejen, neumen moški: ta lipe zamudi vsako priložnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
lúlček -čka m (ȗ) otr. moški spolni ud
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
lúlek -lka m (ȗ) otr. moški spolni ud
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
metrésa -e ž (ẹ̑) knjiž. ženska, s katero ima poročen moški spolno razmerje; priležnica, ljubica: imeti, vzdrževati metreso;
žena je vedela za njegovo metreso / kraljeva metresa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
metúzalem -a m (ū) ekspr. zelo star človek, zlasti moški: od tega metuzalema res ne moreš zahtevati takih naporov // žival, ki živi zelo dolgo: želve so pravi metuzalemi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
mladóstnik -a m (ọ̑) knjiž. doraščajoč mlad moški: mladostnik se je staršem odtujil / to ni domača zabava mladostnikov / ekspr. v njem sta se bojevala mladostnik in mož
♦ ped. kdor je v dobi med puberteto in zrelostjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
mlékar -ja m (ẹ̑) moški, ki nosi ali razvaža mleko: mlekar je pripeljal premalo mleka;
mlekarji in mlekarice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
módnik -a m (ọ̑) anat. kožna vreča, v kateri sta moški spolni žlezi: vnetje modnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
modrobrádec -dca m (ȃ) knjiž. moški, ki mori svoje žene: koliko žensk je izginilo v skrivnostni zadevi modrobradca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
montgómeri tudi montgómery -ja [-ri] m (ọ̑) obl. športni moški plašč s pasom, epoletami in velikim ovratnikom: mladenič v montgomeriju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
možè -éta m (ȅ ẹ́) ekspr. droben, majhen moški, navadno starejši: suh može
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
možè -éta s (ȅ ẹ́) slabš. droben, majhen moški, navadno starejši: sključeno, pritlikavo može
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
móževski -a -o prid. (ọ̑) redko moški: moževski ponos je premagal vsa druga čustva;
ali je to moževska beseda / moževski stan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
možína -e tudi -a m (í) ekspr. velik, močen moški: je tak možina;
star možina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
nadobúdnež -a m (ȗ) knjiž., ekspr. nadarjen, veliko obetajoč moški: nadobudnež se je dobro izkazal;
slikarski nadobudneži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
nadobúdnik -a m (ȗ) star. nadarjen, veliko obetajoč moški: razočarati se nad nadobudniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
nèožénjenec -nca m (ȅ-ẹ́) ekspr. neporočen moški: najraje je bil v veseli družbi neoženjencev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
nezvéstnik -a m (ẹ̑) knjiž. nezvest moški: brezobziren nezvestnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
oblízanec -nca m (í) moški, ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede; polizanec: oblizanci so mi zoprni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
očánec -nca m (á) ekspr. star, častitljiv moški, zlasti kmečki: s tem očancem se je rad pogovarjal / kmečki, vaški očanec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ósemdesetlétnik -a [səm] m (ọ̄-ẹ̑) osemdeset let star moški: še zdrav osemdesetletnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
ožénjenec -nca m (ẹ́) ekspr. poročen moški: kot oženjenec ni mogel napredovati // nav. mn. zakonec: delati prepire med oženjenci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pederást -a m (ȃ) moški, ki čuti spolno nagnjenje do dečkov: biti pederast // knjiž. homoseksualec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pénis -a m (ẹ̑) anat. moški spolni ud: erekcija penisa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pétdesetlétnik -a m (ẹ̑-ẹ̑) petdeset let star moški: želeti petdesetletniku še veliko zdravja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pímpek -a m (ȋ) otr. moški spolni ud
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
playboy in plejboj -a [pléjbój in pléjbôj] m (ẹ̑-ọ̑; ẹ̑-ȏ) zlasti v zahodnih deželah bogat, navadno mlajši moški, ki uživaško živi: eleganten playboy;
živel je kot playboy
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
polízanec -nca m (í) ekspr. moški, ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede: dvorni, mestni polizanci / neotesanci in polizanci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
popŕsnik -a m (ȓ) nekdaj modni dodatek k boljši moški obleki za na prsi: naškrobljen poprsnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
poróčati2 -am nedov. (ọ́) po določenem postopku delati, da postaneta moški in ženska pred družbo, javnostjo priznana kot mož in žena: pravkar ju poroča;
to je tisti, ki naju je poročal / poročajo ob sredah in sobotahporóčati se postajati pred družbo, javnostjo priznan kot mož ali žena koga: te dni se poroča / njihova dekleta se poročajo že zelo zgodaj / dekleta se nerada poročajo na kmete
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
poročênec -nca m (é) nav. ekspr. poročen moški: ima razmerje z nekim poročencem // nav. dv. in mn. kdor je poročen: poročenca iščeta stanovanje; napisal je pesem na čast novima poročencema
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
poróka -e ž (ọ̑) obred, s katerim moški in ženska postaneta pred družbo, javnostjo priznana kot mož in žena: poroka je bila zelo slovesna;
iti k poroki / opraviti poroko / cerkvena, civilna poroka // glagolnik od poročiti: praznovati, proslavljati poroko; dolgo odlaša s poroko / razdreti nameravano poroko; privoliti v poroko / po poroki je ostala na domu
● biserna šestdesetletnica, srebrna petindvajsetletnica, zlata poroka petdesetletnica poroke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pótovec -vca m (ọ̄) nekdaj moški, ki hodi iz kraja v kraj, da izpolnjuje naročila: zdravila iz mesta mu je prinesel potovec;
biti za potovca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
potrébež -a m (ẹ̑) ekspr. moški z veliko spolno slo: velik potrebež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
potrébnež -a m (ẹ̑) ekspr. moški z veliko spolno slo: vsiljiv potrebnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
potrebújež -a m (ȗ) ekspr. moški z veliko spolno slo: nenasiten potrebujež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
povŕšnik -a m (ȓ) krajši moški plašč iz lažjega, navadno volnenega blaga: nositi, obleči površnik;
dolg, kratek površnik;
površnik iz hubertusa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pozavčín -a m (ȋ) nar. vzhodnoštajersko moški, ki vabi na gostijo ob poroki: pozavčin že hodi po vasi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pozvačín -a m (ȋ) nar. prekmursko moški, ki vabi na gostijo ob poroki: pozvačin že hodi po vasi;
pozvačin, ves okrašen in z zvonci na nogah, je plesal in vriskal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prášnik -a m (ȃ) bot. moški spolni organ v cvetu: prašniki in pestiči / dvobratinski prašniki zrasli v dve skupini; dvomočni prašniki različno veliki prašniki pri isti rastlinski vrsti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
predpŕsnik -a m (ȓ) nekdaj modni dodatek k boljši moški ali ženski obleki za na prsi: bil je v temni obleki z belim predprsnikom;
čipkasti predprsnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
predsrájčnik -a m (ȃ) nekdaj modni dodatek k boljši moški obleki za na prsi: bil je v fraku in svežem predsrajčniku;
bel naškrobljen predsrajčnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
premôški -a -o prid. (ó) preveč moški: zdel se ji je premočen, prevelik, premoški / ekspr.: premoški je, da bi popustil; bila je premoška, da bi pokazala svoje trpljenjepremôško prisl.: je premoško vzgojena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
preservatív in prezervatív -a m (ȋ) tanka gumijasta prevleka za moški spolni ud
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prešúštnik tudi préšuštnik -a m (ȗ; ẹ̄) ekspr. poročen moški, ki spolno občuje zunaj zakona: obsojati prešuštnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
priléžnik -a m (ẹ̑) moški, ki živi skupaj z žensko brez zakonske zveze: ima priležnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prismodè -éta m (ȅ ẹ́) slabš. nespameten, neumen moški: takle prismode nam že ne bo ukazoval;
to še vsak prismode zna / kot psovka bodi že tiho, prismode
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prismódež -a m (ọ̑) slabš. nespameten, neumen moški: niti odgovoril mu ni ta prismodež / kot psovka kar pojdi, prismodež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
razvézanec -nca m (ẹ́) jur. moški, katerega zakon je bil razvezan: poročila se je z razvezancem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sakó -ja m (ọ̑) obl. daljši moški suknjič temne barve: obleči sako
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
samčè -éta m (ȅ ẹ́) star. neporočen moški; samec: ostal je samče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
samčè -éta s (ȅ ẹ́) star. neporočen moški; samec: priletno samče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
scálo -a s (á) zastar. moški spolni ud: kazal je scalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sédemdesetlétnik -a [dəm] m (ẹ̄-ẹ̑) sedemdeset let star moški: sedemdesetletniku so zaželeli še veliko zdravja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sinjebrádec -dca m (ȃ) knjiž. moški, ki mori svoje žene: bale so se sinjebradca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sivór -ja m (ọ̑) star. sivolas, navadno star moški: vrata mu je odprl dobrodušen sivor // siva žival, navadno volk: sivor je raztrgal ovco
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
smóking -a m (ọ̑) slavnostni moški suknjič, navadno črne barve, s šal ovratnikom: nositi, obleči smoking;
diplomati v smokingih in frakih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
snúbec -bca m (ú) moški, ki zasnubi, snubi: zavrniti snubca;
zaljubljeni snubec;
imela je veliko snubcev
♦ etn. pogostiti snubce moškega, ki želi žensko slovesno zasnubiti, in njegove spremljevalce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
sramôtnik -a m (ȏ) knjiž. ničvreden, malovreden moški: druži se s sramotniki in potepuhi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
stárček -čka m (ȃ) ekspr. star moški: starček je rad pripovedoval o svoji mladosti;
bolehen, sivolas starček;
hoditi kot starček
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
stárec -rca m (ȃ) star moški: starec obnemore, se pootroči;
sivolas, sključen starec;
glas starca;
hoditi kot starec / ekspr. poročila se je s starcem z moškim, precej starejšim od sebe // mn., ekspr. star človek: teh dogodkov se spominjajo samo še starci / mladi starci mladi ljudje z značilnimi znaki starosti; vsega naveličani mladi ljudje // star. starejši samec: petelin starec se je ponosno sprehajal po dvorišču
♦ lov. ustreljeni jelen je bil kapitalni starec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
stólétnik -a m (ọ̑-ẹ̑) sto let star moški: z zanimanjem so poslušali pripovedovanje stoletnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
šéstdesetlétnik -a m (ẹ̑-ẹ̑) šestdeset let star moški: zdrav šestdesetletnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
štíridesetlétnik -a m (ȋ-ẹ̑) štirideset let star moški: bil je postaven štiridesetletnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
tenór -ja m (ọ̑) najvišji moški glas: peti tenor
♦ muz. junaški tenor tenorski glas, navadno nekoliko nižji od liričnega tenorja; lirični tenor tenorski glas, navadno nekoliko višji od junaškega tenorja // nav. mn., žarg. tenorist: v zboru je premalo tenorjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
testosterón -a m (ọ̑) med. moški spolni hormon ali snov z biološko aktivnostjo tega hormona
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
trénčkot in trenčkót -a m (ẹ̑; ọ̑) športni plašč, zlasti moški, z ovratnikom, širokimi reverji, našitki in pasom: obleči za dež trenčkot;
podložen trenčkot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
trídesetlétnik -a m (ȋ-ẹ̑) trideset let star moški: v službo je prišel kot tridesetletnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vábovec -vca m (á) etn. moški, ki vabi na gostijo ob poroki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zaročênec -nca m (é) zaročen moški: predstavila je svojega zaročenca // nav. dv. in mn. kdor je zaročen: srečanje zaročencev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zváč -a m (á) nar. prekmursko moški, ki vabi na gostijo ob poroki: s trakovi okrašen zvač
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
žénin -a m (ẹ́) moški ob poroki in nekaj časa pred njo: zapeti pesem ženinu in nevesti;
pozdraviti ženina // star. fant, zaročenec: predstaviti domačim svojega ženina; čakati na ženina
● ekspr. večni ženin fant, ki se kljub večkratnim nameram še ni poročil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
žénskar -ja m (ẹ̑) ekspr. moški, ki ima ljubezensko razmerje z mnogimi ženskami: bil je lahkoživec in ženskar;
nepoboljšljiv, star, velik ženskar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
žígolo -a m (ȋ) mlad moški, ki se najame za ples in za družbo ženskam v zabaviščih: letoviški žigolo;
prim. gigolo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.