alíbi tudi álibi -ja m (ȋ; ȃ) dokaz, da obtoženi ob določenem času ni bil na kraju dejanja: imeti alibi;
neizpodbiten alibi / dokazati svoj alibi // knjiž. opravičilo, izgovor: to je njegov moralni alibi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
bankrót -a m (ọ̑) v kapitalistični ekonomiki ustavitev izplačil, gospodarski polom, stečaj: banka napove, naredi bankrot;
državni bankrot / trgovec je pred bankrotom // ekspr. idejni, moralni propad: duševni, politični bankrot; moralni bankrot buržoazije; bankrot umetnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
bankrotêr -ja m (ȇ) kdor bankrotira: bankroterji in špekulanti;
trgovec bankroter;
pren., ekspr. moralni bankroter
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
čúden -dna -o prid. (ū ȗ) - 1. ki se razlikuje od navadnega, znanega: spoznal ga je na čuden način; včasih se pripetijo čudne reči; stvar se jim zdi čudna
// ki se po vedenju, ravnanju razlikuje od drugih: po nesreči je postala nekam čudna; čuden je, ne morem ga razumeti / bil je zelo čuden človek / ekspr. ne bodi no čuden, daj si dopovedati - 2. ki se ne da določiti, opredeliti: obšla ga je čudna slabost, utrujenost; občutila je čudno grozo / umetnost ima čudno moč do človeka
- 3. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: zaradi žensk uživa čuden sloves; v čudno druščino zahaja / o tej stvari imaš nekam čudne pojme
● ekspr. ti si pa res čuden patron, svetnik čudak, posebnež; zadnji dogodki so ga postavili v čudno luč so odkrili njegove negativne strani; ekspr. čudne muhe mu rojijo po glavi ima presenetljive, nenavadne misli, načrte
čúdno prislov od čuden: nikar me ne glej tako čudno; čudno se je smehljal vase; čudno ga je spreletelo; pesn. čudno dober, lep, tih / čudno sta se morala pogledati, ko sta se srečala v zaporu presenečeno, začudeno
// v povedni rabi izraža presenetljivost, nenavadnost česa: prav čudno je, da se je rešil; ne bi bilo čudno, če bi ga strlo mučenje; elipt. čudno, da ni zmagal; sam.: ali je kaj čudnega, če ti ne verjame; nekaj čudnega je bilo v njenem smehu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
čút -a m (ȗ) - 1. sposobnost za sprejemanje fizičnih dražljajev: zaradi neprestane nevarnosti so se mu čuti izostrili / svetlobni, tipni čut; čut okusa, vida; čut za vonj / čut za barve, za bolečino / ekspr. z vsemi čuti je užival sonce in morje
♦ anat. mišični čut sposobnost za zaznavanje dražljajev v mišicah in kitah pri gibanju - 2. navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: manjka mu pedagoški čut za to; oblikovati, vzgajati estetski čut; etični, moralni čut; imeti čut za lepoto, za umetnost / nekak notranji čut mu je povedal, da se godi nekaj hudega; njenemu ženskemu čutu ni bilo mogoče ničesar skriti / čut za orientacijo
// določen odnos do teh prvin, pojavov: užalili so njegov domovinski čut; njen družinski čut je bil s tem močno prizadet; taka rešitev se upira njegovemu socialnemu čutu; v otroku je treba vzgajati čut dolžnosti, odgovornosti; čut za pravičnost, za red / med študijem se mu je jezikovni čut zelo razvil; pri takem delu je treba imeti oster kritični čut / ekspr. nima nobenega čuta za njegove probleme razumevanja, smisla - 3. star. občutek: ob pogledu nanj jo je obšel neprijeten, zoprn čut / ob spominu nanj jo je spreletel čut zapuščenosti; čut manjvrednosti, negotovosti
- 4. zastar. čustvo: glavni čut njegove poezije je ljubezen do domovine / z vsemi čuti in željami so bili na njihovi strani / nič se mu ne smili, čisto brez čuta je brez sočutja
● knjiž. če me čut ne vara, je stvar taka če se ne motim; pomagal ji je njen šesti čut intuicija, nagon
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
delíkt -a m (ȋ) - 1. jur. kršitev pravila za družbeno sožitje, ki je zanjo s pravnim predpisom določena kazen: delikt obsega kazniva dejanja, gospodarske prestopke in vse vrste prekrškov / civilnopravni, mednarodnopravni delikt
- 2. nedopustno dejanje ali ravnanje: to je hud delikt; moralni delikt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
dólg -á [u̯g] m, tož. mn. stil. dolgé (ọ̑) - 1. kar mora kdo vrniti, poravnati, zlasti v denarju: dolg se je iz leta v leto večal; črtali so mu dolg; plačati, poravnati, terjati, vrniti dolg; posestvo je brez dolga; državni dolg; vojni dolg / imeti dolg; ekspr.: izkopati se iz dolgov; lesti, zabresti v dolgove
// kar mora kdo povrniti, storiti, zaradi določenih moralnih norm: vaša dobrota mi nalaga vedno nove dolgove; oživljanje starih del je njen moralni dolg; dolg do domovine - 2. star. krivda, greh: smrt je zbrisala vse zmote in dolgove življenja
● dela dolgove ne plačuje denarnih obveznosti; si izposoja; vzeti kaj na dolg ne plačati takoj; sem na dolgu z odgovorom nisem še odgovoril, odpisal; s stanarino bom ostal še na dolgu je ne bom še poravnal; ekspr. do vratu tiči v dolgovih zelo je zadolžen; preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti
♦ ekon., fin. dolg je dospel v plačilo; jur. častni dolg katerega poravnava je le častna, ne pa pravna dolžnost; neizterljivi dolg; rel., v očenašu odpusti nam naše dolge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
dualízem -zma m (ū) - 1. knjiž. prisotnost dveh enakovrednih, enako pomembnih sestavin, dvojnost: za skladbo je značilen izrazit dualizem — romantična vsebina, podana v klasični obliki; moralni dualizem; psihofizični dualizem sveta
- 2. filoz. filozofska smer, ki trdi, da izhaja svet iz dveh enakovrednih počel: Aristotelov, Descartesov dualizem; kozmološki dualizem nazor, da sta obstajali na začetku dve prvotni počeli: dobro in zlo
♦ jur. dualizem kazenskih sankcij delitev kazenskih sankcij na kazni in varstvene ukrepe; lit. jezikovni dualizem teorija slovenskih ilircev, po kateri naj bi bila literatura za kmete pisana v slovenščini, za izobražence pa v ilirskem jeziku; ped. dualizem šolskega sistema značilnost šolskega sistema, ki ima dve neenaki možnosti šolanja; rel. krščanski dualizem ki priznava dvojnost v vesolju: Boga in svet, duha in materijo, dušo in telo; zgod. dualizem ureditev habsburške monarhije po letu 1867, ko se je razdelila na avstrijsko in ogrsko polovico s svojima ustavama in skupnim vladarjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
dvomljív -a -o prid. (ī í) - 1. ki vzbuja dvom: uspeh akcije je še dvomljiv; dvomljiva kakovost; dajal je dvomljive obljube; dvomljiva prognoza bolezni / ne hodi v hribe ob tako dvomljivem vremenu nestalnem
- 2. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: to so dvomljivi ljudje; pogosto so ga videvali v družbi dvomljivih žensk / tekst dvomljive vrednosti / svoj cilj je skušal doseči tudi z nekoliko dvomljivimi sredstvi
♦ ekon. dvomljiva terjatev terjatev, o katere poravnavi se dvomi; šah. pozicija črnega je zelo dvomljiva
dvomljívo prisl.: dvomljivo si ga je ogledoval / v povedni rabi še zmeraj je dvomljivo, ali se bo to srečno končalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
estétičen -čna -o prid. (ẹ́) estetski: moralni in estetični nazori / estetična vrednost literarnega dela / estetični čut; nima estetičnega okusa / ilustracije so zelo estetične
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
ígličar -ja m (ȋ) pog. 1. člov. narkoman, ki si mamilo vbrizgava v žilo: Aids je res tudi zdravstveni problem, toda začel se je kot moralni problem homo- in biseksualnosti ter se nadaljeval z igličarji 2. živ. tiskalnik, pri katerem se barva nanaša z iglicami, kar omogoča tiskanje več kopij hkrati; iglični tiskalnik: Tiskalnik je precej tih, kolikor je igličar sploh lahko tih E (↑)íglica
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
izpodnêsti -nêsem in spodnêsti -nêsem dov., izpodnésel izpodnêsla in spodnésel spodnêsla; izpodnesèn tudi izpodnešèn in spodnesèn tudi spodnešèn (é) - 1. s potegom, sunkom odstraniti izpod česa: izpodnesti desko; izpodnesti podstavek / izpodnesel mu je oporo, na katero se je naslanjal
// v zvezi s stol s hitrim potegom, sunkom odstraniti stol izpod sedečega, da ta lahko pade: izpodnesli so mu stol - 2. s silo, močjo preprečiti normalno premikanje nog: val jih je izpodnesel; voda mu je izpodnesla noge / brezoseb. na poledeneli cesti ga je izpodneslo / pri prehitevanju je motoristu izpodneslo zadnje kolo
// v zvezi z noga s podstavitvijo noge povzročiti, da se kdo spotakne, pade: izpodnesel mu je nogo; padel je, kakor bi mu kdo izpodnesel noge - 3. s trajnim, hitrim tokom odstraniti: voda je izpodnesla breg
- 4. ekspr. preprečiti obstoj, delovanje: izpodnesti svojega tekmeca / na vse načine so se trudili, da bi izpodnesli vstajo
● žarg. partizani so enega izpodnesli, drugi pa je zbežal ustrelili; ekspr. hipotezo bo treba podpreti ali pa izpodnesti zanikati, ovreči; ekspr. izpodnesli so mu stolček povzročili so, da ni več na vodilnem mestu, položaju; ekspr. izpodnesti komu tla povzročiti, da ima ogrožen (družbeni) položaj; povzročiti, da ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. vse življenje je bil pošten, zdaj pa ga je izpodneslo je naredil moralni prekršek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
izpríjenec tudi spríjenec -nca m (ȋ) ekspr. izprijen človek: družiti se z izprijenci / moralni, spolni izprijenec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
iztírjenec -nca m (ȋ) ekspr. kdor ni več sposoben navadno, normalno reagirati, živeti: roman opisuje iztirjence;
družbeni, moralni, socialni iztirjenci;
iztirjenci in pokvarjenci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
jezuít -a m (ȋ) član reda sv. Ignacija Loyola, za katerega je značilna trdna organizacija in zahteva po visoki versko-moralni izobrazbi: skrb jezuitov za šolstvo // slabš. zvijačen, neiskren človek: parlamentarni jezuiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
kapitál -a m (ȃ) - 1. denar, proizvajalna sredstva, finančne naložbe, ki prinašajo dohodek: kapital se obrestuje / nalagati, vlagati kapital v industrijo / denarni kapital / v kapitalistični ekonomiki: državni, privatni kapital; kapital delniške družbe
♦ ekon. kapital vrednost, ki služi za prilaščanje presežne vrednosti z izkoriščanjem mezdnega dela; cirkulirajoči kapital; industrijski kapital kapital, naložen v proizvodna sredstva, industrijo; akumulacija kapitala spreminjanje presežne vrednosti v kapital; izvoz kapitala; uvoz kapitala; fin. bančni kapital denar, vložen v bančne posle, ali sredstva, ki so last banke - 2. nav. ekspr. denar, materialne dobrine sploh: potrošil je že precej kapitala; vse življenje si je kopičil kapital / v posestvu ima precejšen kapital
// s prilastkom vrednost, vrednota: duhovni, moralni kapital naroda / reke so naš naravni kapital
// navadno v povedni rabi izraža veliko količino: ta denar je zanj že kapital / takšno imetje je pravi kapital - 3. publ., v kapitalistični ekonomiki lastniki kapitala kot predstavniki gospodarskega, političnega vpliva, moči: domači in tuji kapital; v ozadju volilne kampanje stoji veleindustrijski kapital
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
kódeks -a m (ọ̑) - 1. zakonik, zbirka zakonov: izdati kodeks; kodeks kanonskega prava / Napoleonov kodeks
// navadno s prilastkom družbeno priznan in uveljavljen sistem načel, predpisov: moralni kodeks mu tega ne dopušča; kodeks zdravniške etike; nespoštovanje poslovnega kodeksa / publ. kodeks cestnih predpisov - 2. redko pravila, pravilnik: seznaniti se s kodeksom / zbiranje podatkov poteka po posebnem kodeksu
- 3. biblio. rokopisna knjiga iz dobe pred iznajdbo tiska: stari pergamentni kodeksi / supraseljski kodeks
♦ navt. mednarodni signalni kodeks knjiga s šiframi za sporazumevanje z ladjami in pristanišči vseh držav
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
konflíkt -a m (ȋ) - 1. duševno stanje nemoči zaradi nasprotujočih si teženj; nasprotje, napetost: taka hotenja nujno povzročajo konflikt; moralni konflikti / konflikt med hotenjem in nemočjo / duševni konflikt
♦ lit. dramski konflikt akcijska ali duševna napetost med nosilci dramskega dogajanja
// nav. ekspr. spor, nesoglasje: konflikt med strankama postaja vse resnejši; ostri politični konflikti / konfliktov se izogiba / pojavljajo se vedno večji družbeni konflikti nasprotja
● ekspr. pogosto je v konfliktu s šefom ne soglaša z njim, mu nasprotuje; ekspr. priti v konflikt s predpisi ravnati v nasprotju z njimi - 2. publ., navadno s prilastkom vojna, spopad: meddržavni spor je prerasel v konflikt / neizogibnost vojaških konfliktov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
korektív -a m (ȋ) knjiž., s prilastkom popravljalni, izboljševalni pripomoček, izboljševalno sredstvo: kritika je bila učinkovit korektiv;
dogodke ocenjuje kot korektive političnih napak / osebo si je zamislil kot moralni korektiv družbe; vzgojni korektiv // redko popravek, sprememba: zakon je dobil svoj korektiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
kráh -a m (ȃ) nižje pog. neuspeh, polom: doživeti finančni krah / vse vodi v moralni krah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
kúdovec -vca m, člov. (ȗ) član Kulturno-umetniškega društva France Prešeren iz Ljubljane: Ob bolj ali manj spodobni moralni in denarni podpori je festival že utečen mehanizem, ki ga poganja zlasti entuziazem kudovcev E iz kratice KUD za K(ulturno)-u(metniško) d(ruštvo)
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
máček2 -čka m (á) nav. ekspr. slabo počutje, razpoloženje, navadno po nezmernem uživanju alkohola: kje si krokal, da imaš takega mačka;
z ležanjem, s tabletami preganjati mačka;
maček po šmarnici // navadno v zvezi moralni maček občutek krivde po dejanju, ki ima navadno negativne posledice: po razbrzdanem življenju se ga je lotil moralni maček; ima hudega moralnega mačka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
masohízem in mazohízem -zma m (ī) psiht. doživljanje spolnega užitka osebe, kadar je mučena ali poniževana: biti nagnjen k masohizmu // knjiž., s prilastkom naslada ob lastni bolečini: moralni, psihični masohizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
morálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na moralo:
- a) z moralnega stališča je to nedopustno / tovarištvo, vztrajnost in druge moralne lastnosti; estetske in moralne vrednote / moralno dejanje, ravnanje; tega ne bi smel storiti, to vendar ni moralno
- b) moralni propad, razkroj; moralna kritika družbe; držati se moralnih načel, zakonov; to ni le ekonomsko, ampak tudi moralno vprašanje / ima izostren moralni čut / moralna vzgoja otrok / slabš. deliti moralne nauke; moralna tendenca romana je preveč poudarjena / ekspr. moralni izprijenec; moralna čistost / slabš. moralno zgražanje moralistično
// moralen človek tega ne bi naredil; on je zelo moralen / moralno-politična karakteristika / moralni kodeks novinarjev, zdravnikov etični kodeks - c) to je moralni nauk basni, zgodbe
- 2. nanašajoč se na človekovo duševnost, čustva: moralna in materialna podpora; moralno zadoščenje / čutiti moralni pritisk / povzročiti veliko moralno škodo / pravna in moralna dolžnost, pravica / ekspr. dobiti moralno klofuto, lekcijo / moralni zmagovalec
● pog. imeti moralnega mačka občutek sramu, krivde zaradi dejanja, vedenja, ki ni v skladu s častjo, obljubo
♦ rel. moralna teologija teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo
morálno prisl.: to ga je moralno dvignilo; on vrednoti odnose, stvari predvsem moralno; biti moralno odgovoren; prim. moralnopolitičen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
nasprótek -tka m (ọ̑) knjiž. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega; nasprotje: življenje in smrt sta si nasprotka;
v delu je polno nasprotkov / druge osebe v drami so moralni in idejni nasprotek glavnemu junaku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
náuk -a [nau̯k] m (á) - 1. s prilastkom sistem spoznanj o kakem pojavu, predmetu ali na kakem področju: priznati, sprejeti nov nauk; filozofski, naravoslovni, verski nauk; nauk o življenjskih pogojih, ki vplivajo na zdravje / razvojni nauk; nauk o celicah, dednosti, grbih, toploti, valovanju, zvoku; nauk o človeku
// ta sistem spoznanj, vezan na določeno osebo, na določeno področje: Kopernikov heliocentrični nauk; to je dogmatični nauk cerkve - 2. nav. ekspr. pouk, nasvet: izpolniti, upoštevati nauke staršev; hvaležen mu je za ta nauk / dati komu dober, koristen nauk; deliti nauke vsem ljudem / ravnati se po naukih vzgojiteljev / lepi, zlati nauki / moralni nauk / ta neuspeh naj ti bo nauk za bodočnost
- 3. nav. mn., zastar. šola, študij: dokončati nauke / obesiti nauke na kljuko / sprejeti koga v nauk v uk
● nar. iti k nauku popoldanskemu cerkvenemu opravilu; ekspr. za svoje ravnanje je dobil pošten nauk je bil ostro opomnjen, kaznovan; raba peša oznanjevati, širiti, učiti krive nauke kar vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno
♦ lit. nauk kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati; rel. krščanski nauk pouk o krščanskih resnicah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
nèobčutljívost -i ž (ȅ-í) lastnost, značilnost neobčutljivega: neobčutljivost kože / neobčutljivost za bolečine / ekspr. znan je po svoji moralni neobčutljivosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
nihilízem -zma m (ī) nazor, ki zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane življenjske norme, vrednote: pristaš nihilizma // miselnost, ravnanje, ki izraža tak nazor: med mladimi se je širil nihilizem / idejni, kulturni, moralni nihilizem
♦ filoz. filozofski nihilizem ki zanikuje možnost spoznanja kakršnekoli resnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
običáj -a m (ȃ) - 1. nav. mn., navadno s prilastkom kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni človekovi dejavnosti, dogajanju: običaji izginjajo, obstajajo, se ohranijo; ekspr. običaji izumrejo, živijo; popisovati stare običaje / ljudski, splavarski, ženitovanjski, žetveni običaji; običaji pri pokopavanju
- 2. navada: prilagoditi se hišnim običajem / moralni običaji pravila, norme
// poznati poslovne običaje / kršiti prometne običaje / pri nas je običaj, da govorimo o tem odkrito; pozdravil je mimoidočega, kakor je na kmetih običaj / šel sem v hribe, čeprav to ni moj običaj; ni njegov običaj, da se brani
♦ jur. pravni običaj pri katerem se je zaradi ustaljene rabe uveljavilo pravno prepričanje o njegovi obveznosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
pohábljenec -nca m (ȃ) pohabljen človek: starci in pohabljenci;
pren., ekspr. moralni pohabljenec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
polután -a m (ȃ) zastar. - 1. mešanec, križanec: mati tega polutana je Kitajka, oče pa Amerikanec / polutan konja z oslico
- 2. izrodek, izvržek: moralni polutan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
pomíslek -a [lək] m (ȋ) - 1. kar izraža (delno) omejitev, nesoglašanje s kako trditvijo, mnenjem, ravnanjem: ta pomislek je upravičen; imeti pomisleke; glede tega je izrazil, izrekel, povedal svoje pomisleke; ekspr. otresti se, znebiti se pomislekov / moralni, načelni pomisleki; iz verskih pomislekov tega ni storil predsodkov
- 2. glagolnik od pomisliti: ob pomisleku na otroke se je še z večjo vnemo lotil dela / brez pomisleka je skočil v vodo in rešil deklico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
popáčenec -nca m (ȃ) star. iznakaženec: obraz popačenca je bil čisto izmaličen
● star. moralni popačenec pokvarjenec, izprijenec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
popádek -dka m (ȃ) nav. mn. boleče krčenje maternice, navadno ob porodu: dobiti, imeti popadke;
močni, naravni popadki / porodni, poporodni popadki; pren., ekspr. to so zadnji moralni, politični, sentimentalni popadki tega človeka
● ekspr. kakšne neumne popadke pa spet imaš zakaj govoriš, ravnaš tako neumno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
poràz -áza m (ȁ á) dejstvo- a) da je kdo premagan: prvi zmagi je sledil poraz; hud, popoln, sramoten, uničujoč poraz / sovražna vojska je doživela poraz / poraz domače reprezentance / poraz pri volitvah / moralni, politični poraz
● ekspr. te težnje so doživele poraz se niso mogle uveljaviti, so bile zavrnjene - b) da kdo ne uspe v svojih prizadevanjih, željah: zadnji poraz jo je zelo prizadel; preboleti, priznati poraz / doživeti življenjski poraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
predpís -a m (ȋ) - 1. pravno veljavno določilo o posamezni stvari, zadevi: izdati predpis; izvajati, kršiti predpise; omiliti, razveljaviti, spremeniti predpis; podrobni, splošni predpisi; strog predpis; ta predpis je samo formalen, ni več veljaven / carinski, poštni, prometni, varnostni, zdravstveni predpisi; pravni predpis; ustavni, zakonski predpis; predpis o cenah, kvaliteti / delati, ravnati po predpisih, proti predpisom, v skladu s predpisi
♦ jur. mednarodnopravni predpisi - 2. kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje: ravnati se po predpisih / moralni predpisi
// navadno s prilastkom kar določa, kakšno sme, mora biti kaj sploh: estetski predpisi / jezikovni predpisi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
predsódek1 -dka m (ọ̑) negativen, odklonilen odnos do koga ali česa, neodvisen od izkustva: to je le predsodek;
imeti najrazličnejše predsodke;
niso bili obremenjeni s predsodki / ekspr. otresel, znebil se je vseh predsodkov / ideološki, moralni predsodek; zaradi rasnih predsodkov ga je sovražil; iz verskih predsodkov živine ne koljejo / brez predsodkov je govorila o problemih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
preporòd -óda m (ȍ ọ́) knjiž. prerod: to je povzročilo preporod;
moralni preporod;
preporod gledališča, kulturnega življenja / slovenski narodni preporod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
pritísk -a m (ȋ) - 1. glagolnik od pritisniti ali pritiskati:
- a) ta svinčnik že ob manjšem pritisku dela vidno črto; ob pritisku na tipko se zasliši ton; ustaviti kri s pritiskom na krvavečo žilo; poškodba zaradi pritiska ali udarca / pritisk na prizadeto mesto je zelo boleč
- b) pritisk tekočine na stene posode; jez ni vzdržal pritiska vode
- c) pritisk Slovanov proti zahodu
- č) močen pritisk krvi v glavo
- d) na njegovo odločitev je vplival očetov pritisk; odstopil je na pritisk javnega mnenja; s silo, pritiskom ukrotiti koga; moralni, politični pritisk
- 2. sila, ki deluje na kaj: pritisk na steno je popustil; na kamnine je deloval bočni pritisk; močen pritisk je dvignil zemeljsko skorjo; notranji, zunanji pritisk
// sila na enoto površine; tlak: pritisk narašča, pada; meriti pritisk; majhen, velik pritisk / pritisk znaša 1.020 milibarov; kontrolirati pritisk v avtomobilskih gumah; nizek zračni pritisk; pritisk olja v motorju / lonec na (zvišani) pritisk lonec, v katerem se pod zvišanim tlakom živilo hitro skuha
// plin (v posodi) je pod pritiskom tlak plina (v posodi) je večji kot zunanji (zračni) tlak; pod pritiskom vbrizgati maso v kalupe - 3. nav. ekspr. kar nastane kot posledica izražanja volje, zahteve, da kdo uresniči, česar noče, ne želi: pritisk v deželi je vedno hujši; upirati se gospodarskemu, raznarodovalnemu pritisku; otresti se tujega pritiska / publ. izvajati, zaostrovati pritisk v družbi / živeti pod pritiskom
// stanje velike duševne napetosti: pritisk v njem je popustil, se je stopnjeval / biti pod velikim čustvenim pritiskom
● pog. voda ima danes majhen pritisk zaradi nizkega tlaka vode v vodovodni cevi slabo teče iz pipe, cevi
♦ ekon. pritisk na cene; med. krvni pritisk pritisk krvi na stene žil in srca; metal. varjenje s pritiskom; meteor. greben visokega zračnega pritiska slabi; šah. pritisk na kraljevo krilo; teh. osni pritisk sila, s katero pritiskata kolesi vozila z isto osjo zaradi teže navzdol
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
propàd -áda m (ȁ á) glagolnik od propasti: propad rastlinske, živalske vrste / propad civilizacije / propad kmetije, podjetja / propad države / gospodarski, politični propad / ekspr. strasti ga pehajo v propad / moralni propad / njihov načrt je obsojen na propad
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
razkròj -ôja m (ȍ ó) glagolnik od razkrojiti: pospeševati, povzročiti razkroj kake snovi;
hiter, počasen razkroj;
razkroj gnoja;
razkroj hranilnih snovi v telesu;
produkti razkroja / razkroj beljakovin; razkroj škroba v sladkor / začel se je razkroj sovražne vojske; zaradi nesoglasij je prišlo do razkroja stranke / moralni, politični, socialni razkroj / biti v razkroju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
razvràt -áta m (ȁ á) neupoštevanje moralnih zakonov, družbenih norm, zlasti glede spolnosti: ob splošni krizi se je začel širiti razvrat;
sla ga žene v vedno večji razvrat / moralni, politični razvrat; vdajati se spolnemu razvratu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
relativíst -a m (ȋ) - 1. kdor misli, trdi, da so vsa spoznanja, resnice, vrednote relativne: po teh neprijetnih izkušnjah je postal še večji relativist / filozofski, moralni relativist
- 2. pristaš teorije relativnosti: ta znani fizik ni relativist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
rigoríst -a m (ȋ) - 1. pristaš rigorizma: rigoristi in hedonisti
- 2. knjiž. zelo strog, nepopustljiv človek: ta profesor je bil znan kot velik rigorist; moralni rigorist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
sadízem -zma m (ī) psiht. doživljanje (spolnega) užitka osebe, kadar muči, ponižuje koga: biti nagnjen k sadizmu;
sadizem in masohizem // knjiž., s prilastkom naslada ob tuji bolečini: moralni sadizem / umor iz sadizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
skrúpul -a m (ū) nav. mn., knjiž. dvom, pomislek glede moralnosti svojega ravnanja: imeti skrupule / moralni skrupuli / boj se ga, to je človek brez skrupulov brezobziren človek // pomislek sploh: to je odrsko delo, ki brez skrupulov prikazuje stvarnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
spodrsljáj -a m (ȃ) - 1. napaka, ki ne nastane zaradi neznanja, ampak zaradi trenutne raztresenosti, površnosti: govorniku se je primerilo nekaj spodrsljajev; v prevodu je precej spodrsljajev / dramaturški, jezikovni, pravopisni spodrsljaji; odpraviti tehnične spodrsljaje
// manjša napaka, neuspeh: to je že sedmi spodrsljaj pri desetih poskusih; spodrsljaj na tekmovanju - 2. dejanje, ravnanje, ki je v nasprotju z družabnimi normami: narediti, ekspr. zagrešiti spodrsljaj; pri predstavljanju je prišlo do neljubega spodrsljaja; opravičiti se za spodrsljaj / moralni spodrsljaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
spotikljáj stil. spotíkljaj -a m (ȃ; ȋ) - 1. majhen spotik: vsak spotikljaj na nevarni poti je lahko usoden
- 2. ekspr. manjša napaka, narejena zlasti zaradi nepazljivosti, površnosti: v prvem dejanju je naredil več spotikljajev / recitirati brez spotikljaja brez zatikanja, gladko
// moralni spotikljaji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
stándard -a m (ȃ) nav. mn. za posamezno državo obvezen enotni predpis za mere, kakovost izdelkov: izdelati, upoštevati standard;
blago ni narejeno po standardih;
jugoslovanski standardi [JUS];
mednarodni standardi;
standardi za pohištvo / industrijski standardi // kar določa, kakšno sme, mora kaj biti: varnostni standardi / moralni, socialni standardi moralna, socialna pravila, norme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
stímulans -a m (ȋ) - 1. knjiž. spodbuda, pobuda: pohvala je bila zanj močen stimulans; materialni, moralni stimulans
- 2. med. sredstvo, ki povečuje dejavnost organa, organizma, spodbudilo: dati bolniku stimulans / stimulans za srce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
škodljívec -vca m (ȋ) škodljiva žival: uničevati, zatirati škodljivce / drevesni, krompirjevi škodljivci; gozdni, vrtni škodljivci // ekspr. škodljiv človek: moralni, politični škodljivci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
tolstojánstvo -a s (ȃ) Tolstojev moralni in socialni nauk, ki temelji na evangeljskih načelih: pristaš tolstojanstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
udárec -rca m (ȃ) - 1. sunkovit dotik, navadno z namenom prizadeti bolečino: udarec ga je zadel v tilnik; ekspr. udarci so padali z vseh strani; odbijati, prestrezati udarce; stisniti pest za udarec; umikati se pred udarci; z enim udarcem ga je pobil na tla; boleč udarec; močen, rahel, silovit udarec; udarec po glavi je bil smrten; udarec pri boksu / dajati, dobivati udarce
// sunkovit dotik predmeta z drugim predmetom: udarec kose ob kamen; poškodba tkiva zaradi udarca
// glas ob takem dotiku: slišati udarce; enakomerni udarci ure; kratek, zamolkel udarec / prisluškovati udarcem srca bitju, utripom
// ob napovedi časa ob udarcu na gong bo ura pet - 2. glagolnik od udariti: udarec kemblja, kladiva, sekire; udarec ptičjih peruti; povratni udarec napete vrvi; udarci kopit ob tla; udarci po kovini, lesu; udarec s palico, z roko / udarec strele
- 3. hiter, silovit vojaški napad: vzdržati sovražnikove udarce; udarec v bok je nasprotnika presenetil
- 4. navadno s prilastkom nenadno močno povečanje pritiska na kakem mestu zaradi pojavitve velike količine česa; udar: vodni, zračni udarec
// nenaden silovit nastop tega, kar izraža določilo: udarec mraza, vročine - 5. ekspr., navadno s prilastkom kar koga nenadoma zelo prizadene: doživeti hud, težek udarec; moralni, politični udarec; vdano nositi udarce usode, življenja / duševni udarec / pretil jim je finančni udarec; zadati dogmatizmu odločilni udarec
● očetova smrt je bila zanj hud udarec ga je zelo prizadela; publ. za dosego cilja se je posluževal tudi nizkih udarcev nepoštenih sredstev; ekspr. to je udarec s kolom po glavi brezobzirna zavrnitev; ekspr. ves njegov napor je bil udarec v prazno zaman; publ. pasti, priti pod udarec zakona morati podrediti svoje delovanje zakonu
♦ šport. delfinski udarec sočasni udarec z nogami pri plavanju delfina; direktni pri boksu z izprožitvijo roke naravnost naprej, nizki udarec prepovedani udarec nižje od pasu; začetni udarec pri nekaterih igrah z žogo udarec, podaja žoge, s katerim se začne igra ali del igre; servis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
vést1 -í ž, daj., mest. ed. vésti (ẹ̑) - 1. občutek, zavest o moralni vrednosti lastnega ravnanja, mišljenja, ki vzbuja občutek moralne odgovornosti: oblikovati, vzbuditi komu vest; ekspr. vest je neizprosen sodnik; ekspr. vest mi govori, šepeta: kriv si; ekspr. vest mi narekuje, ukazuje tako narediti; ekspr. trkati komu na vest; to je zoper našo vest; delati po vesti; otopela, knjiž. tanka vest; knjiž. glas vesti; očitek vesti / ekspr. vest mu ni dala miru; ekspr. vest grize, peče, teži; ta človek nima vesti, je brez vesti ne dela, misli v skladu s splošnočloveškimi načeli dobrega, vendar se mu ne vzbuja občutek moralne odgovornosti, krivde; ekspr. imeti čisto, kosmato, mirno, slabo, težko vest; ekspr. očistiti si, olajšati si, umazati si vest; pomiriti, ekspr. potolažiti vest koga / obljuba me veže v vesti
// s prilastkom ta občutek, zavest v zvezi s kako dejavnostjo: lovska, pedagoška vest nam tako ravnanje prepoveduje / potolažiti svojo znanstveno vest - 2. ekspr., v zvezi imeti na vesti, ležati na vesti izraža moralno odgovornost, krivdo koga za kaj slabega, nedopustnega: imeti na vesti krajo, požar; take krivice nočem imeti na vesti / imeti koga na vesti biti kriv njegove smrti, nesreče
// ta ujetnik ima na vesti več neuspelih pobegov; slike, ki so izginile, ima on na vesti on je kriv, moralno odgovoren, da so izginile; on jih je ukradel
// ta cesta, ovinek ima na vesti že pet žrtev - 3. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom kdor ali kar vzbuja v kom ta občutek, to zavest: ti si moja vest; mi smo njihova slaba vest / pisatelj hoče biti vest družbe
- 4. ekspr., v prislovni rabi, s prilastkom brez pridržkov, pomislekov: mirne vesti lahko rečem, da nas je bilo precej
● ekspr. izprašati komu vest temeljito zaslišati koga; ekspr. izprašaj si malo vest, če nisi tega sam kriv premisli; mirna vest je najboljše vzglavje kdor ima mirno vest, mirno spi, živi
♦ jur. ugovor vesti ugovor glede lastne uresničitve, opravljanja kakega dejanja, službe, izvirajoč iz vesti; rel. izpraševanje vesti premišljevanje svojih dejanj, besed, misli, čustev s stališča vesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
zadévati -am nedov. (ẹ́) - 1. premikajoč se prihajati v sunkovit dotik s čim: valovi so zibali čoln, da je zadeval pomol; sedé na peči se zadevati ob strop / razmišljen se je zadeval v mimoidoče; pren. nepošteno ravnanje je zadevalo ob njegov moralni čut
// ekspr. prihajati v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno: novo zadeva na odpor starega / zadevati na težave - 2. delati, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: s papirnatimi kroglicami zadeva predmete okoli sebe / sodobna orožja natančneje zadevajo
// leteč prihajati na določeno mesto, v določeno stvar: kamenčki zadevajo zadaj vozeči avtomobil
♦ šport. žoge zadevajo koš - 3. navadno v zvezi z na delati, da kaj pride kam z namenom, da se prenese: pomagal ji je zadevati škafe na glavo
- 4. prizadevati: ostrina njenega glasu ga je zelo zadevala / ti ukrepi jih ne zadevajo / nesreča za nesrečo ga zadeva
- 5. navadno s prislovnim določilom izražati, prikazovati kaj táko, kot je v resnici: pisatelj mojstrsko zadeva slovenski značaj
// delati, opravljati kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: izvajalka je zadevala pravo glasnost - 6. publ. biti v zvezi, povezanosti s čim: ti problemi zadevajo različna področja človekovega življenja
// v zvezi kar zadeva izraža omejitev trditve na predmet: kar zadeva mene, so stvari urejene; kar zadeva stroške, jih bomo že poravnali
● ekspr. zadevati v črno učinkovito kaj pripovedovati, delati; pravilno nakazovati problem, pripovedovati bistvo stvari; nar. besede so se ji zadevale zatikale
zadeváje: tekal je po vrtu, zadevaje tu in tam ob drevje
zadevajóč -a -e: plesali so, zadevajoč ob stole in mize; gospodarstvo zadevajoča vprašanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
zlòm zlôma m (ȍ ó) - 1. glagolnik od zlomiti: zlom držala zaradi pritiskanja; zlom kosti ob padcu; zlom osi / zlom glavnega junaka ob koncu romana; duševni, moralni zlom koga / zlom idealov, vere v avtoriteto / zlom armade razpad, uničenje; zlom stavke / zlom fašizma; zlom režima odprava
// po zlomu stare Jugoslavije - 2. prenehanje možnosti obstajanja, opravljanja dejavnosti zaradi zelo slabega gospodarskega stanja: gospodarski zlom države; zlom banke
- 3. poškodba, pri kateri je kost prelomljena: ugotoviti zlom; ukrepi pri zlomu kosti / uravnati zlom zlomljenost
● živčni zlom stanje nenadne popolne duševne izčrpanosti zaradi duševnih naporov, čustvenega pretresa
♦ med. komplicirani zlom pri katerem kost predre kožo ali hujše poškoduje okolno tkivo; odprti zlom pri katerem kost predre kožo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
zmagoválec -lca [u̯c] m (ȃ) kdor zmaga: vdati se zmagovalcu;
zmagovalec in poraženec;
vrniti se kot zmagovalec / moralni zmagovalec / olimpijski zmagovalec; zmagovalec zadnje igre / festivalski zmagovalec / zmagovalec na volitvah / star. zmagovalec sovražne vojske premagovalec
● publ. iz borbe je izšel kot zmagovalec je zmagal; publ. stopiti na oder za zmagovalce zmagati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
žalíti in žáliti -im nedov. (ī á ā) - 1. delati, govoriti kaj, kar prizadeva čast, ugled koga: ima priče, da so ga žalili; žaliti uradno osebo; žaliti koga z nedostojnimi vprašanji / žaliti čast, dobro ime koga; žaliti spomin umrlega / kot opravičilo oprostite, nisem vas hotel žaliti
// z nevljudnostjo, nespoštljivostjo povzročati čustveno prizadetost koga: tako govorjenje, ravnanje nas žali; posmehovali so se mu, a njega to ni žalilo - 2. ekspr. biti v neskladju z moralnimi normami glede česa: to žali čut za pravičnost; tako ravnanje žali javno moralo / to žali pamet, resnico
// biti v neskladju z estetskimi normami glede česa: stavba žali estetski čut; v tem ni ničesar, kar bi žalilo okus; neubrano petje žali posluh; prevod žali uho - 3. zastar. žalostiti: mar bi ostal doma, da ne bi žalil svoje žene; zelo ga je žalilo, da jim ne more pomagati
// žalovati za kom: žaliti umrlega tri leta
● zastar. ni žalil ne denarja ne časa ni mu bilo žal ne denarja ne časa
♦ rel. žaliti Boga kršiti božje zapovedi
žalíti se in žáliti se zastar. - 1. pritoževati se: zaradi tega se ni nikoli žalil; žaliti se nad kom
- 2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku biti žal: njemu se žali nesrečnika
žalèč -éča -e: moralni čut žaleč prizor; prisl.: žaleče zavrniti koga žaljivo
žáljen -a -o: žaljen človek; njegov ponos je žaljen; sam.: žaljenemu je bilo zadoščeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.