mráčen -čna -o stil. -ó prid., mráčnejši in mračnéjši (á ā) - 1. v katerem je vidljivost zmanjšana: mračen gozd, prostor; mračna klet, soba, ulica; dolina je postajala mračna; mračno brezno / iti po mračnih stopnicah / zreti v mračen večer; mračna noč
// ki je temnih barv ali v senci: obrisi predmetov postajajo mračnejši; gore so bile mračne; mračno polje
// ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mračna luč, svetloba - 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: mračen človek; kaj si tako mračen; iz dneva v dan je postajal mračnejši; mračni in molčeči so sedeli za mizo
// ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: vprašati z mračnim glasom; njegov obraz je postajal vedno mračnejši / pesn. mračno čelo / mračen značaj; pren. mračno poslopje
// ki prikazuje kaj z negativne, neugodne strani: pisatelj rad uporablja mračne motive; mračna pesem o čem / mračne statistike o nesrečah - 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti mračno mladost; njegova mračna usoda / preženi mračne misli; obhajajo ga mračne slutnje
// ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: kovati mračne naklepe
// zelo negativen: v tej aferi so bile na delu neke mračne sile
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: mračen obup; mračna otožnost, žalost; mračna zloba - 4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: tam vladajo mračne sile / mračni časi; mračne razmere / mračno nazadnjaštvo / mračni srednji vek
- 5. ekspr. časovno zelo odmaknjen (v neznano preteklost): pred mračnimi tisočletji
● ekspr. mračni bogovi človeku sovražni; ekspr. prikazovati, slikati kaj v mračnih barvah negativno
♦ zool. mračni termit termit, ki živi v lesu ali zemlji, Reticulotermes lucifugus
mráčno tudi mračnó prisl.: mračno gledati izpod čela; mračno naslikati prihodnost človeštva / piše se narazen ali skupaj mračno sive ali mračnosive gruče / v povedni rabi: postalo je mračno; v sobi je bilo nekam mračno; bilo mu je mračno pri duši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
mračíti -ím nedov. (ī í) - 1. knjiž. delati mrko, neprijazno: težko življenje mu je mračilo obraz; kaj ti mrači oko; kaj se mračiš; izraz se mu je čedalje bolj mračil
- 2. knjiž. delati nejasno, zmedeno: gorje mu je mračilo duha; duh se mu je mračil / solze so mu mračile pogled ni več razločno videl
● knjiž. um se mu mrači postaja duševno bolan - 3. knjiž., redko delati mračno, temno: nobena meglica ni več mračila sonca; goste zavese so mračile sobo
mračíti se - 1. brezoseb. prehajati iz dneva v mrak: mrači se; začelo se je mračiti
- 2. postajati mračen, temen: dan se mrači; nebo se mrači / luna se mrači; pren., ekspr. začel se mu je mračiti življenja dan
● ekspr. pred očmi se mi mrači zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim nejasno, mračno
mračèč -éča -e: mračeč se je spregovoril; mračeče se dvorišče, nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
poglèd -éda m (ȅ ẹ́) - 1. dejanje, dejavnost organa vida: pogled nanje ga je pretresel; opaziti, prestreči pogled; dolg, hiter, kratek pogled; pogleda vreden prizor; pren., ekspr. pogled v preteklost jih navdaja s ponosom
// nav. ekspr. to dejanje glede na način, kot ga določa glagol: čutil je njen pogled na sebi / njihovi pogledi so počivali na domači hiši dalj časa so jo gledali; njuna pogleda sta se srečala spogledala sta se; pogled jim je uhajal skozi okno pogledovali so skozi okno; njen pogled se je ustavil na njem začela ga je gledati; očetov pogled se je zapičil vanj preiskujoče, ostro ga je pogledal, gledal; star. danes nima pogleda zanjo je ni pogledal, ni čutil potrebe po njeni družbi; ni mogel ločiti, odmakniti, odtrgati, odvrniti pogleda od nje neprestano jo je gledal; dvigniti pogled h komu pogledati ga; metati poglede za kom pogledovati, ogledovati ga; pasti pogled na čem dalj časa poželjivo gledati kaj; upreti pogled v koga začeti ga gledati; meriti s pogledom gledati, ogledovati; s pogledom je objel vse navzoče pogledal; ošiniti s pogledom nahitro pogledati; požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati; prebadati koga s pogledom strogo, pozorno ga gledati; s pogledom so jo kar slačili poželjivo, pohotno ogledovali; vrtati v koga s pogledom pozorno ga gledati z namenom ugotoviti, odkriti resnico
// z oslabljenim pomenom pogledati z jeznim, žalostnim pogledom jezno, žalostno
// nav. ekspr., s prilastkom to dejanje glede na izražanje- a) čustva, razpoloženja: boji se njegovih črnih pogledov; divji, hladen, jezen, prijazen pogled; preplašen, začuden pogled
- b) lastnosti, stanja: fant bistrega pogleda; mil, odsoten, oster, strog, trd pogled / kalen, moten pogled
- 2. kar je predmet zaznavanja z gledanjem: na vrhu se jim je odprl zelo lep pogled; opisati pogled s svojega okna / redko nudil se jim je nenavaden pogled prizor
- 3. s prilastkom kar se pojavi v zavesti kot rezultat
- a) gledanja, zaznavanja: pogled na mesto ga je prevzel; prišel je do trupla: strašen pogled; pogled v razmetano sobo mu je veliko povedal
- b) dojemanja, razumevanja: pogled po zbranem gradivu odkriva zanimive značilnosti
- 4. kar izraža odnos do kakega dejstva, pojava: o teh vprašanjih imajo različne poglede; kritizirati, razložiti poglede na kaj; njegov pogled na življenje je mračen; novi pogledi na umetnost; publ.: med pogovori so izmenjali, razčistili poglede o številnih problemih; zavzeti enotne poglede na kaj; predstava je bila sprejeta z deljenimi pogledi o njej so imeli različna mnenja
- 5. v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi z v izraža omejitev trditve na določeno: v tem pogledu ni prav nič boljši od njega; v marsikaterem pogledu mu je moral pritrditi v marsičem; v nobenem pogledu ga ne prekaša v ničemer
// v estetskem pogledu je knjiga zanimivo delo; v nekem pogledu imaš prav deloma; to je v vsakem pogledu upravičeno popolnoma, čisto - 6. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na pogled izraža ocenitev, presojo
- a) s kratkotrajnim vidnim zaznavanjem: na pogled bi mu prisodil petdeset let; na pogled se zdi, da je ladja že blizu / na prvi pogled je precej nerodna
- b) z nekritičnim dojemanjem, mišljenjem: na pogled nerazumljivo dejanje; na pogled preprosta stvar
// v zvezi na prvi pogled izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: vsem se je prikupil na prvi pogled / ljubezen na prvi pogled
- 7. star. vid: to slepcu ne bo vrnilo pogleda
● od tu je lep pogled na mesto od tu se mesto lepo vidi; ekspr. kamor nese pogled, so sama žitna polja vsenaokrog; ekspr. bila je taka megla, da mu je pogled nesel le nekaj metrov da je videl le nekaj metrov daleč; ekspr. odpira se mu pogled v ozadje zadeve spoznava ozadje zadeve; star. moj pogled v mraku ne razločuje obrazov moje oči; star. ta človek je zelo kratkega pogleda ni sposoben pravilno oceniti, predvideti dogajanje; ekspr. želel se je skriti radovednim pogledom radovednim ljudem; ekspr. našemu kratkovidnemu pogledu se zdi taka prihodnost nemogoča naši majhni sposobnosti predvidevanja; ekspr. ona ima oster pogled, gotovo ga bo spregledala je sposobna kritično gledati, opazovati; pog. bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled pogledal vstran; pog. močna svetloba mu je jemala pogled ga je slepila; ekspr. dekle že obrača pogled po fantih kaže zanimanje zanje; ekspr. s svojo lepoto je vlekla vse poglede nase povzročala, da so jo vsi gledali; ekspr. kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti; ekspr. to mu je zameglilo pogled na prednosti predloženega načrta to je povzročilo, da jih je manj jasno videl, se jih zavedal; star. izginiti iz pogleda izpred oči; star. ne smemo izgubiti iz pogleda končnega cilja pozabiti; star. storilo se mu je črno pred pogledom pred očmi; ekspr. s pogledom se je prilepil nanjo neprestano jo je gledal; žarg., lov. dober pogled kot voščilo za uspešen lov; star. poznati koga samo na pogled navidez; zastar. to se ni zgodilo na pogled, temveč skrivaj vidno, očitno; ekspr. bil je grozljiv na pogled po videzu, zunanjosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
temnogléd -a -o [təm] prid. (ẹ̑ ẹ̄) - 1. ekspr. ki temno, neprijazno gleda: temnogled človek; temnogled in mračen
- 2. knjiž. ki vidi vse v življenju slabše, kot je; črnogled: temnogled malodušnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zmračíti -ím dov., zmráčil (ī í) - 1. knjiž. narediti mrko, neprijazno: spomin na trpeče mu je zmračil obraz; čelo se mu je zmračilo; njegov pogled se je zmračil; ob tej novici se je kar zmračil
- 2. knjiž. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je zmračila pamet; zaradi teh dogodkov se mu je zmračilo v možganih
● knjiž. um se mu je zmračil postal je duševno bolan
zmračíti se - 1. brezoseb. preiti iz dneva v mrak: zmračilo se je; ko se je popolnoma zmračilo, je prižgal luč; pozimi se zgodaj zmrači
- 2. postati mračen, temen: dan se zmrači; nebo se zmrači; pokrajina se je zmračila
● zastar. v tistem letu se je luna dvakrat zmračila sta bila dva lunina mrka; ekspr. pred očmi se mu je zmračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno
zmračèn -êna -o: zmračen obraz; ves zmračen je stopal po sobi; zmračeno nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
dremôten -tna -o prid. (ó) - 1. raba peša ki čuti željo, potrebo po spanju: dremoten bolnik; bil je zelo dremoten / dremoten pogled; pren., knjiž. dremotne misli
// knjiž. ki povzroča željo, potrebo po spanju: čemeren in dremoten dan; dremotna uspavanka; dremotno šumenje gozdov - 2. knjiž. mračen, temačen: dremoten gozd; v dremotni kavarni je bilo samo še nekaj gostov / dremotna svetloba
dremôtno prisl.: svetilka je dremotno gorela; dremotno pripovedovati; dremotno razsvetljeno mesto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
dremôtičen in dremótičen -čna -o prid. (ó; ọ̄) - 1. nanašajoč se na dremotico: bil je še ves dremotičen / dremotična otopelost
- 2. redko mračen, temačen: dremotične sence
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
mežàv -áva -o [məž in mež] prid. (ȁ á) - 1. ki gleda z napol zaprtimi očmi: mežav človek
- 2. knjiž. oblačen, mračen: mežav dan; vreme je bilo mežavo; pren. prevzelo ga je mežavo čustvo
// medel, nejasen, neizrazit: mežava svetloba / na vogalu je brlela mežava svetilka / vzhajalo je mežavo sonce
mežávo prisl.: mežavo gledati; mesec je mežavo posvetil skozi gosto meglo / v povedni rabi zunaj je bilo mežavo in dež je rosil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
mrakôten -tna -o prid. (ó) - 1. v katerem je vidljivost nekoliko zmanjšana: mrakoten hodnik, prostor; mrakotna soba; mrakotno dvorišče, ozadje / mrakoten dan; noč je mrakotna
// ki je temnejših barv ali v senci: mrakotne stene
// ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mrakotna luč, svetloba - 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: on je mrakoten čudak; zakaj si tako mrakoten
// ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: imeti mrakoten obraz; mrakotne gube na čelu / mrakoten smehljaj, značaj; mrakotne misli; mrakotna otožnost - 3. ekspr. zelo negativen: mrakotna afera
- 4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračen: mrakotne razmere
mrakôtno prisl.: biti mrakotno razpoložen / v povedni rabi v gozdu je bilo mrakotno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
mŕk -a -o prid. (ȓ r̄) - 1. nav. ekspr. ki redko pokaže pozitivno razpoloženje, pozitiven čustveni odnos: mrki in zagrenjeni otroci; bila je mrka ženska; pren. šumenje mrkih borov
// negativno, neugodno razpoložen: gospodar je bil mrk in nejevoljen; ves mrk je gledal za odhajajočim; sedel je mrk kot nevihta
// ki vsebuje, izraža negativno razpoloženje, negativen čustveni odnos: mrki obrazi delavcev; mrk pogled - 2. nav. ekspr. ki je temnejših barv: dan je silil izza mrkih vrhov; mrke strehe; mrko obzidje / mrka svetloba
// knjiž. pust, dolgočasen: mrka pokrajina, vas - 3. redko mračen, črn: bodočnost se mu je zdela vsa mrka in pusta / mrke misli / mrko sovraštvo
mŕko prisl.: mrko gledati; mrko nasršiti obrvi; mrko odgovoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
mŕkel -kla -o [əu̯] prid. (ŕ) knjiž. - 1. redko ki je mrknil: mrkla luna
- 2. mračen, mrk, temen: mrklo jutro / mrkle stene jetnišnice / mrkli, brkati stražniki / mrkel pogled
mŕklo prisl.: mrklo odgovoriti, reči; prim. mrkniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zamólkel -kla -o [u̯kəu̯] prid. (ọ́) - 1. ki ima nizek, temen, neizrazit zven: zamolkel glas, zvok; zamolkel ropot; zamolklo grmenje / zamolkli udarci vesel; zamolklo trkanje
- 2. temen, neizrazit, brez leska: tapete v zamolklih barvah; zamolkla belina snega; zamolkla rdečica na obrazu
// temne, neizrazite barve, brez leska: zamolkla polt / zamolkla svetloba - 3. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: zamolkla bolečina / zamolkla grožnja v glasu
- 4. knjiž. za človeka zelo neprijeten; temen, mračen: zamolkli spomini / zamolkli časi
● zastar. vrat si je ovil s šalom, da ne bi postal zamolkel hripav; zastar. danes si pa zelo zamolkel, še odgovoriš ne molčeč
zamólklo prisl.: zamolklo govoriti, peti; zamolklo se odražati; zamolklo modre zavese; zamolklo siva svetloba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
baláden -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na balado: baladna snov;
baladno pesništvo // knjiž. grozljiv, mračen: baladna grozotnost; baladno razpoloženje / baladno izražanje zgoščeno, jedrnatobaládno prisl.: baladno mračni ton drame
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
pepélnat -a -o [ln in u̯n] prid. (ẹ̑) nanašajoč se na pepel: kruh je spodaj pepelnat / čisto pepelnat je v obraz / pepelnati golobi sivi // nosila je plašč pepelnate barve // ekspr. meglen, mračen: izgubljal se je v pepelnatem obzorju / pepelnata svetlobapepélnato prisl.: pepelnato sivi lasje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
pomračíti -ím dov., pomráčil (ī í) knjiž. - 1. narediti mrko, neprijazno: nove skrbi so mu pomračile obraz; ob slabi novici se je pomračil
- 2. narediti nejasno, zmedeno: bridkost mu je pomračila duha
● knjiž. um se mu je pomračil postal je duševno bolan
pomračíti se postati mračen, temen: nebo se je pomračilo / luna se je pomračila; brezoseb. pomračilo se je zmračilo se je
pomračèn -êna -o: pomračen spomin; sonce bo deloma pomračeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
samôtnež -a m (ȏ) ekspr. osamljen človek, samotar: mračen samotnež / v hribih je srečal nekaj samotnežev; pren. prikazal se je mesec, samotnež na nebu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
mižàv -áva -o prid. (ȁ á) ekspr. oblačen, mračen: mižav jesenski dan;
vreme je bilo mižavo // medel, nejasen, neizrazit: mižava svetloba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
pólmráčen -čna -o [u̯m] prid. (ọ̑-á ọ̑-ā) ki ni popolnoma mračen: polmračen prostor / polmračen dan / polmračne sencepólmráčno prisl., v povedni rabi: v jetniški celici je bilo polmračno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
pomrkávati -am nedov. (ȃ) knjiž., redko postajati mračen, temen; mračiti se: nebo je začelo pomrkavati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
somóren -rna -o prid. (ọ̄) zastar. mračen: somorna dvorana / bleda, somorna svetloba / kaj si tako somoren / somorne misli / somorna okolica pusta, puščobnasomórno prisl.: somorno molčati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
turôben -bna -o prid., turôbnejši (ó ō) knjiž. žalosten, mračen: fant je nekam turoben / spregovoriti s turobnim glasom / turobne misli / turoben jesenski dan / turobna pokrajinaturôbno prisl.: zvon se je turobno oglasil; dan je bil turobno mrzel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.