mŕzel -zla -o [əu̯] prid. (ȓ) - 1. ki ima razmeroma nizko temperaturo: mrzel zrak; gaziti mrzlo brozgo; piti mrzle pijače; ledeno mrzla voda; mrzel kot led / mrzel dan; letošnja zima je bila mrzla; mrzlo podnebje / mrzli studenci; mrzle roke
// ki vzbuja, povzroča občutek mraza: mrzel veter; nasloniti se s čelom na mrzel zid / ekspr.: mrzli bajoneti; mrzli lunini žarki; mrzle zvezde; mrzlo zimsko nebo
// ki ima temperaturo okolice: leči v mrzlo posteljo; mrzla prha; umivati se v mrzli vodi; piti mrzlo mleko / preživeti zimo v mrzli sobi nezakurjeni; peč je še mrzla / postreči z mrzlimi jedmi z jedmi, ki se jedo nekuhane ali ohlajene; mrzla večerja večerja iz mrzlih jedi - 2. ki vsebuje, izraža veliko nenaklonjenost, odklanjanje: mrzel nasmeh; premeril ga je z mrzlim pogledom; mrzel sprejem; odgovoriti z mrzlimi besedami / ekspr. oditi v mrzlo tujino / ekspr., v povedni rabi do njega je bila zmeraj mrzla neprijazna, sovražna
- 3. ki se ne da vplivati čustvom; hladen: mrzel znanstvenik / to mu narekuje mrzli razum; mrzla logika, razsodba; mrzlo opazovanje v naravoslovju / ekspr. mrzla sovražnost
// nav. ekspr. ki ne izraža čustev: mrzla glasba, lepota; mrzle oči / lep, a mrzel človek - 4. knjiž. zelo neprijeten, tesnoben: mrzel molk; mrzel strah; mrzla groza; spreletela ga je mrzla slutnja / mrzla barva neugodno delujoča
● mrzli bratranec sin očetovega ali materinega bratranca ali sestrične; mrzli stric očetov ali materin bratranec; nizko samo poskusi me udariti, pa boš mrzel te bom ubil; mrzle barve modra, zelena, siva barva; ekspr. biti mrzle krvi ne vdajati se čustvom; nar. mrzla žlahta daljno sorodstvo; ekspr. ima mrzlo srce ni dostopen za ljubezen, sočutje; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost
♦ agr. mrzli gnoj gnoj, ki se pri preperevanju navadno ne segreje; mrzla tla tla, pri katerih je voda blizu površine; lov. mrzla sled sled, pri kateri je dah ohranjen le pri tleh; med. mrzli obkladek; meteor. mrzli dan dan s temperaturo pod 0° C; mrzli val je zajel naše kraje v naše kraje je prodrl mrzel zrak; mrzla fronta del atmosferske fronte, kjer prodira mrzel zrak; tekst. mrzli otip otip, ki vzbuja, povzroča občutek hladnosti; hladni otip
mŕzlo prisl.: mrzlo gledati, reči; perilo se mrzlo lepi h koži; ob teh besedah ga je mrzlo spreletelo / v povedni rabi: ob vodi je bilo ledeno mrzlo; bilo je mrzlo, da bi se mu skoraj zanohtalo
♦ etn. vroče, mrzlo otroška igra, pri kateri se z vzklikom vroče, mrzlo opozarja na bližino ali oddaljenost skritega predmeta; sam.: upadli obrazi so izražali nekaj mrzlega; ne smete piti nič mrzlega; hraniti na mrzlem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
tánek -nka -o tudi tènek tudi tenák tènka -o in -ó [druga oblika tən] prid., tánjši (á; ə̀ ȃ ə̀) - 1. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma majhno razsežnost, ant. debel: tanek kos kruha; tanek list, papir; tanka knjiga, pločevina, stena; tanka plast ledu; tanka tkanina / proti robovom tanjše leče / tanka bluza iz tanke tkanine; tanke nogavice
// ki ima glede na dolžino razmeroma majhen obseg, premer: tanka nit, palica, veja, žica; plesti s pol številke tanjšimi pletilkami; tanko deblo; tanek kot las / tanki prsti; tanek vrat / tanek curek krvi; tanek steber dima / tanka črta; tanke obrvi, ustnice - 2. ekspr. vitek, suh: visok tanek človek; tanko dekle; tanek kot prekla / bila je tanka čez pas
- 3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev; oster: tanek sluh, vid, voh / tanko uho
- 4. knjiž. izostren, prefinjen: imeti tanek čut za lepoto, pravičnost; s tankim posluhom predstaviti literarno delo / tanek humor
- 5. ekspr. (tonsko) visok: govoriti, peti s tankim glasom; tanek jok, smeh; tanko cingljanje
- 6. ekspr. prosojen, rahel: tanka megla; tanka večerna zarja / skozi okno je prihajala tanka svetloba
- 7. knjiž. natančen, podroben: ta stvar je vredna tankega premisleka; tanjša raziskava je pokazala, da to ni res
● ekspr. rezati komu tanek kruh dajati mu malo sredstev za življenje; pog. ima tanek nos zelo bistro, pravilno predvideva; knjiž. tanek smehljaj komaj opazen, zaznaven; ekspr. zunaj brije tanek veter oster, zelo mrzel; ekspr. ta človek ima tanke živce je zelo občutljiv, razdražljiv; ekspr. imeti tanko denarnico malo denarja; nar. tanka kava ne močna; knjiž. človek tankih misli pronicljiv, prodoren; ekspr. tanka plast izobražencev majhno število; knjiž. človek tanke vesti tankovesten; knjiž., ekspr. bil je tankega zdravja slabega, rahlega
♦ anat. tanka povrhnjica; tanko črevo začetni, ožji del črevesa; biol. tanka kutikula; kozm. tanka koža koža s tanko povrhnjico in občutljiva na zunanje dražljaje
tánko tudi tenkó prisl.: tanko govoriti, peti; tanko zapiskati; tanko narezane rezine / knjiž.: tanko je premislil vsako besedo, preden je spregovoril temeljito; tanko prisluhniti komu zelo pazljivo
● ekspr. s samo pokojnino bom tanko piskal bom živel slabo, v slabih gmotnih razmerah
tánki tudi tènki -a -o sam.: knjiž. tanka brije okrog oglov oster, zelo mrzel veter; ekspr. tanka mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; ekspr. na tankem je z denarjem ima malo denarja; na tanko tudi na tenko ekspr. gre mu na tanko slabo; razvaljati testo na tanko tanko; na tanko se zasmejati; prim. natanko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
kràj krája m (ȁ á) - 1. del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: kraj ima veliko prebivalcev; preimenovati kraje; v tem kraju je več let služboval; odročen kraj; ekspr. prijazen kraj / bežal je iz kraja v kraj / domači, rodni kraj kjer je kdo doma, kjer se je kdo rodil
// navesti kraj bivanja / ekspr. ves kraj je bil na nogah vsi prebivalci kraja
// navadno s prilastkom ta del glede na določeno značilnost: ogled znamenitega partizanskega kraja / znan letoviški, zdraviliški kraj; seznaniti se s problematiko turističnih krajev - 2. večji ali manjši del zemeljske površine: spoznal je veliko krajev; ta kraj je zasedel okupator / kraji so prenaseljeni / s kmetijstvom se ukvarjajo v mnogih krajih Jugoslavije / publ. nad naše kraje doteka hladen zrak / na nekaterih krajih je še sneg; ekspr. v vseh krajih je že bil povsod
// navadno s prilastkom ta del- a) glede na gospodarsko usmerjenost: znan industrijski kraj; vinorodni, žitorodni kraj / gospodarsko zelo pasiven, razvit kraj / kmetijski kraji v državi
- b) z oslabljenim pomenom glede na geografsko značilnost: gorski, nižinski kraj; ni se mogel privaditi na ravninski kraj / te rastline uspevajo samo v južnih krajih
- c) glede na podnebno značilnost: mrzel, senčen, sončen kraj; suh, vlažen kraj / te rastline uspevajo samo v toplih krajih
- č) glede na kakovost tal: ilovnat, peščen kraj / močvirnati kraji
// v prislovni rabi, v zvezi z na izraža manjši del površine česa sploh: na enem kraju se madež še pozna; zofa je bila na več krajih raztrgana
- 3. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine sploh: poiskal je pripraven kraj in se skril; pokazal je kraj, kjer sta se srečala; težko dostopen kraj / zborni kraj je pred šolskim poslopjem; kraj (storitve) kaznivega dejanja; izpuščena sta bila čas in kraj dogajanja / ključe je spravil na varen kraj; na ta kraj bodo postavili spomenik; publ. priti na kraj nesreče; pren. sestanek ni primeren kraj za osebne obračune
// v prislovni rabi, v zvezi na kraju samem tam, kjer se kaj zgodi, je: storilca so prijeli na kraju samem; skupina je gradivo zbirala na kraju samem - 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža največjo oddaljenost od
- a) središča: potegnil ga je h kraju; čisto pri kraju je hodil / na obeh krajih so bili ljudje / stal je na, ob kraju (ceste)
- b) izhodišča, začetka: prišel je do kraja (poti) / na kraju se soteska zoži / svetilka je na kraju mize / čisto na drugem kraju mesta / ekspr. na kraju svojih moči je bil
// nav. ekspr., v zvezi z do izraža visoko stopnjo: do kraja sem se naveličal; to je do kraja hudoben človek; do kraja nesrečen, onemogel / dognati kaj do kraja; do kraja se moramo zmeniti / vse je do kraja razčiščeno
- 5. raba peša, v prislovni rabi, s predlogom izraža
- a) nastop dejanja; začetek: od kraja smo stanovali skupaj; od kraja se mu je čudno zdelo / začel je pripovedovati od kraja
- b) približevanje prenehanju dejanja; konec: avgust je šel h kraju / nevarnost je pri kraju / na kraju se je vse dobro izteklo / star. prišel je pod kraj dneva proti večeru
- 6. nav. mn., redko krajevec, krajec: gledal ga je izpod širokih krajev; klobuk z navzdol zavihanimi kraji
- 7. prva leta po 1945 najnižja upravna enota: kraji in mesta
● ekspr. nikdar mu ne prideš do kraja ne da se prepričati; ekspr. delati, jesti vse od kraja izraža podkrepitev trditve; star. odriniti od kraja od brega; ekspr. z njim gre hitro h kraju umrl bo; ekspr. nisem še pri kraju še nisem končal; dati kaj v kraj vkraj; ekspr. na kraju svojih moči je je že skoraj brez moči; star. to je že v kraju pospravljeno, spravljeno; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. na vse kraje se je videlo na vse strani; zelo zarasla kraja ceste robova; ekspr. niti na kraj pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na kraj sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja nikoli se ne konča; ekspr. govoril je brez konca in kraja zelo dolgo; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih na mnogih krajih, povsod; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
♦ adm. namembni kraj v katerega je pošiljka namenjena; jur. izpolnitveni kraj v katerem se mora obveznost izpolniti; lingv. prislovno določilo kraja; rel. sveti kraji; prim. skraja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nèprijázen -zna -o prid., nèprijáznejši (ȅ-á ȅ-ā) - 1. ki mu manjka prijaznosti: neprijazna ženska; prodajalka je redkobesedna in neprijazna do kupcev; bil je zelo neprijazen z njo / neprijazen pogled; neprijazne besede
// ekspr. neprijeten, pust: kraj se mu je zdel zelo neprijazen; stara, neprijazna hiša; bilo je neprijazno vreme / neprijazen veter hladen, mrzel
// vztrajali so kljub neprijaznim razmeram težavnim - 2. zastar., z dajalnikom sovražen, nasproten: neprijazni mu ljudje so se veselili njegovega neuspeha; sosed mi je neprijazen
nèprijázno prisl.: neprijazno se držati, gledati, odgovoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
izvír -a m (ȋ) - 1. kraj, kjer voda prihaja, priteka iz zemlje na površje: pod skalo je izvir; iti k izviru po vodo; počivališče pri izviru / kraški, podmorski izvir / izvir Save; reka ima izvir v Julijskih Alpah izvira; pren. njegova jeza ima izvir v ljubosumju
// voda, ki prihaja, priteka iz zemlje na površje: zajeti izvir; bister, močen, mrzel izvir; izvir zdravilne vode; pren., knjiž. to so izviri, iz katerih se je napajala povojna slovenska drama - 2. kar omogoča, pogojuje nastanek, nastajanje česa; vir: preprosto darilo je lahko izvir velikega veselja / ugotoviti izvir svetlobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
mràz mráza m, mn. mrazóvi tudi mrázi (ȁ á) - 1. razmeroma nizka temperatura: mraz nastopi, poneha, popusti, ekspr. pritisne; mraz je trajal, pog. držal nekaj dni; zavarovati se pred mrazom; ekspr. divji, leden, peklenski, sibirski, strupen mraz; nočni, zimski mraz; prvi mraz; suh mraz; mraz je bil, postajal vedno hujši; biti odporen proti mrazu; biti občutljiv za mraz; omiliti posledice mraza; poškodbe od mraza / trpeti, prenašati mraz in lakoto; ekspr. mraz grize v prste, reže, seže do kosti; drgetati, trepetati, tresti se od mraza; ekspr. biti ves trd od mraza / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: pospraviti pridelke do mraza; iti slabo oblečen na mraz; pustil ga je stati na mrazu; hodili so po mrazu in dežju; nerad gre od doma v takem mrazu; preskrbeti si drva pred mrazom / mraz je razgnal skalo led; pog.: odprl je vrata in spustil mraz v sobo mrzel zrak; dvajset stopinj mraza pod ničlo
// mn., knjiž.: ptice so odletele v kraje, kjer ni mrazov mraza; začeli so se prvi mrazovi temperature pod 0° C; pren. čutiti mraz ločitve
// v povedno-prislovni rabi izraža stanje, ko je nizka temperatura: zunaj je bil hud mraz, je bilo hudo mraz; včeraj je bilo bolj mraz, kot je danes; straža mora stati, pa če je še tako mraz; ekspr. bilo je mraz, da je drevje pokalo zelo, hudo; ekspr. mraz je, da (vse) poka, škriplje
// v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugodno počutje ob nizki temperaturi: mraz mi je; redko v roke ji je bilo mraz jo je zeblo; fantu je bilo mraz, da se je ves tresel - 2. neprijeten občutek na koži s tresenjem zaradi močnega vznemirjenja, odpora: ko je to slišal, mu je šel, lezel mraz po hrbtu; mraz ga spreleti, trese, če se tega spomni
// drgetanje (mišic) z občutkom mraza, zlasti pred naglim povišanjem telesne temperature: slabo se počuti in mraz ga spreletava, trese; prehladil se je in začel ga je stresati mraz - 3. knjiž., ekspr. velika zadržanost, neprijaznost: v njegovem glasu je bil mraz; od njega je vel mraz / v svetu mraza umirajo mlada bitja
- 4. nar. slana: ajdo je osmodil, poparil mraz; bil je tak mraz, da je bilo vse belo
● knjiž. mraz mi je v dušo, v duši, pri duši sem zelo potrt, žalosten; dedek Mraz simbolični starček, ki ob novem letu prinaša darila; pog. nabral se ga je kakor berač mraza zelo se je napil
♦ anat. čutnice za mraz; geogr. pol mraza kraj z najnižjimi temperaturami na zemlji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nèmíl -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-ī) - 1. ki mu manjka miline, dobrote: nemil glas; njene nemile besede so ga vznemirile
- 2. star. neusmiljen, neprizanesljiv: trd in nemil gospodar / nemila smrt, usoda / zapihal je mrzel, nemil veter neprijeten
● ekspr. spomnil se je vseh, ki so z milo ali nemilo roko posegli v njegovo življenje z dobroto ali sovraštvom
nèmílo prisl.: nemilo soditi / nemilo je jokala zelo; sam.: knjiž., ekspr. vrnil mu je nemilo za nedrago milo za drago; nekaj nemilega je v njegovem obrazu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
obletávati -am nedov. (ȃ) - 1. letati okrog česa: golobi obletavajo zvonik / sateliti obletavajo zemljo
- 2. leteč se izogibati: letala so morala obletavati mestno središče
- 3. leteč se premikati od česa do česa: metulji obletavajo cvete / čebele so ves dan pridno obletavale cvetoče drevo
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: obletavajo ga čudne misli, zle slutnje
- 5. ekspr. s prošnjami, prigovarjanjem si prizadevati pridobiti koga za določeno stvar: obletavali so jih novinarji in fotografi; dolgo časa je obletaval šefa / fant je vztrajno obletaval dekle
● obletaval ga je mrzel pot oblival; ekspr. obletaval jo je z radovednimi pogledi radovedno jo je ogledoval
obletávati se izgubljati liste, iglice: gozd se obletava / listje se obletava odpada; pren., knjiž. ta teorija se že obletava
// star. osipati se: cveti, rože se obletavajo
obletavajóč -a -e: obletavajoče se drevje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
opíhati -am dov., tudi opihájte; tudi opihála (í) - 1. obdati s premikajočim se zrakom: opihati boleče mesto
// obdati kaj s seboj: opihal jih je mrzel veter - 2. s pihanjem odstraniti: opihati prah s knjige
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
osóren -rna -o prid., osórnejši (ọ́ ọ̄) - 1. ki kaže do ljudi neprijazen, odklonilen odnos, zlasti v govorjenju: osoren človek; do vseh je neprijazna, skoraj osorna; osorno dekle
// ki vsebuje, izraža tak odnos: odgovoril mu je z osornim glasom; ima osoren pogled; osorno govorjenje, vedenje - 2. zastar. neprijeten, pust: osoren kraj; osorno vreme / pihal je osoren veter mrzel
osórno prisl.: osorno odgovoriti, reči; osorno pogledati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prodírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. s prislovnim določilom prihajati kam, premagujoč ovire: prodirati proti cilju, vrhu; prodirati v brezno, jamo; kljub slabemu vremenu so reševalci prodirali dalje / človek prodira vse globlje v vesolje / mokrota prodira v čevlje / nad naše kraje prodira mrzel zrak
// z vojaško silo, bojem prihajati kam na nasprotnikovo ozemlje: s severne strani prodirajo tanki; sovražna vojska le počasi prodira
// šah., šport. prihajati mimo nasprotnika kam v smeri proti določenemu cilju: prodirati po sredini igrišča / prodirati s kmetom, kraljico - 2. s prislovnim določilom zaradi delovanja določene sile prihajati v kako snov ali iz nje: konica svedra prodira vse globlje v skalo / zobje prodirajo dojenčku navadno v parih / prodirati ven
- 3. prihajati skozi kaj ovirajočega: voda prodira skozi zid / sonce prodira skozi vejevje
- 4. ekspr., s prislovnim določilom pojavljati se na drugem mestu, področju, premagujoč ovire: ta škodljivec je začel prodirati tudi k nam / računalništvo vedno bolj prodira v gospodarstvo / podjetje uspešno prodira na tuja tržišča
- 5. ekspr. uveljavljati se, postajati priznan, premagujoč ovire: tudi v našem podjetju prodirajo nove ideje; to spoznanje vse bolj prodira
- 6. s prislovnim določilom spoznavati po postopnem, težavnem odkrivanju: prodirati v bistvo problema, življenja / prodirati komu v dušo
● knjiž. požiralnik prodira prepono in prehaja v želodec gre skozi prepono; ekspr. uspešno prodirati v športni, umetniški vrh postajati najboljši športnik, umetnik
prodirajóč -a -e: prodirajoči tanki; skozi krošnjo prodirajoči sončni žarki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
udáriti -im dov. (á ȃ) - 1. sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udariti otroka, žival; udariti koga v obraz, trebuh; udaril ga je po glavi; udariti s palico, z roko; udaril jo je, da se je opotekla; lahno, močno udariti; pog. udariti koga nazaj vrniti komu udarec; pren. udariti z besedo, jezikom
// sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom: udariti žogo; udariti na boben; udariti po šipi, vratih; udariti z loparjem; vojak je udaril s petami v pozdrav / pog. udariti pečat na listino dati, odtisniti
// dati glas ob sunkovitem dotiku: ura udari vsake pol ure; kratko, zamolklo udariti / ura je udarila poldne z zvočnim znakom naznanila; brezoseb. udarilo je polnoč - 2. premikajoč se sunkovito dotakniti se česa: pri vstopu je udaril ob podboj; avtomobil je čelno udaril v ograjo / zobje so mu udarili skupaj / burja je udarila v okno
- 3. narediti sunkovit gib: petelin je udaril s perutmi in zakikirikal / srce je še nekajkrat udarilo in obstalo
- 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo in povzročiti močen pok: strela je udarila in bil je takoj mrtev; napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela / nepreh. kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj
- 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti: najprej je udarila konjenica; udariti z bombami, brzostrelkami / udariti na sovražnika, po sovražniku
- 6. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se: sredi travnika je udarila na dan voda; skozi odprtino je udarila svetloba / plamen je udaril nazaj / njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan
// pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki: v nos mu je udaril vonj po ožganem; v obraz jim je udaril mrzel veter; ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina / s plesišča je udaril tango se je zaslišal; na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi
// postati opazen, viden: skozi belež je udarila stara barva - 7. ekspr. povzročiti škodo, težave; prizadeti: s svojim dejanjem je udaril vso družino / državo je udarila gospodarska kriza; nesreča jih je udarila
- 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slepota ga je udarila / udarila sta jih griža in tifus; kap jo je udarila zadela; udarila ga je sončarica
- 9. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice: mraz ji je udaril na pljuča; brezoseb.: udarilo ji je na ledvice, oči bolna je na ledvicah, očeh; udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti
- 10. ekspr., v zvezi s po začeti neprizanesljivo ravnati s kom: udariti po političnih nasprotnikih
// začeti kritizirati, napadati koga: vsi so udarili po njem; če le more, udari po tašči - 11. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo: udariti tarok; udariti koračnico, polko zaigrati
// udariti po sadjevcu začeti ga piti - 12. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico / udariti v jok, smeh zajokati se, zasmejati se
- 13. nepreh., ekspr. hitro, silovito reči: nič ne premisli, kar udari; naravnost udariti; brezoseb. kam boš šla, je udarilo iz njega
- 14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: udarili so jo počez čez travnik; udariti jo v gore; udariti za kom
● ekspr. te besede so udarile vanjo kot strela so jo zelo prizadele; star. božje ga je udarilo kap ga je zadela; ekspr. kri mu je udarila v glavo, lica zelo je zardel; ekspr. nekaj mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; pog. pohvala mu je udarila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je udarilo v glavo ga je upijanilo; pog. ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi bo prišlo na dan; ekspr. udariti na pravo struno najti pravi način; pog. udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; ekspr. udariti koga po žepu finančno ga prizadeti; ekspr. v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil začel je misliti na ženitev; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; udariti v prazno ne da bi zadel; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; star. bog ga je udaril s hudo žensko dobil je hudo ženo; pog. udariti mimo reči, storiti kaj napačnega; pog., ekspr. udarili so jo po slovensko začeli so govoriti, peti (po) slovensko
udáriti se - 1. povzročiti si bolečino z udarcem: zelo se je udaril; pri padcu se je udaril v glavo
// v zvezi s po z udarjanjem po kakem delu na sebi izraziti podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: jaz, tepec, se je udaril po čelu, glavi; udaril se je po stegnih in poskočil od veselja - 2. ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se udarijo; udarila sta se zaradi otroka, zemlje
// spopasti se: študenti so se udarili s policijo
udárjen -a -o - 1. deležnik od udariti: s poplavami, snegom udarjeni kraji; udarjeni pešec je obležal nezavesten; nogo ima udarjeno in odrgnjeno; udarjena je z neplodnostjo, s slepoto
- 2. ekspr., v povedni rabi čudaški, neumen: malo je udarjen; vsak je po svoje udarjen
- 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: udarjen je na denar, meso; udarjen na ženske / zelo je udarjena nanj zelo ga ima rada
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
vál -a m, mn. valóvi stil. váli; dv. vála in valóva (ȃ) - 1. izbočeni in vbočeni del vode, vodne gladine, nastal zaradi premika vode navzgor in navzdol: zaradi vetra so nastali valovi; valovi se širijo, ekspr. potujejo; delati, povzročati valove; ekspr. razburkani, razpenjeni valovi; širok, velik, visok val; ekspr. divji, igrivi valovi; čelo, dolina, vrh vala; hitrost valov / valovi so ga nosili, zibali; veslati proti valovom, z valovi; plavati na valu / morski val / vodni val
// voda, ki se tako premakne: val butne, udari ob skalo; val se dvigne, odbije, odteče; na obalo pljuskajo valovi; potegniti, rešiti koga iz valov; hrumenje, moč valov / ekspr.: plovba po valovih Jadrana po Jadranskem morju; zagrnili so ga valovi deroče reke - 2. navadno s prilastkom (vodnemu) valu podoben pojav v kaki snovi: merjenje potresnih valov; svetlobni, zvočni valovi; udarec zračnega vala / sunkovni, udarni val (ob eksploziji) ki nastane zaradi hitrega širjenja plinov
- 3. podolgovat izbočeni del kake površine: salonitna plošča z dvema valoma / lasje so ji v valovih padali po vratu / ekspr. valovi žitnega polja
- 4. ekspr., z rodilnikom velika množina česa, ki se pojavi naenkrat: val beguncev, potnikov je upadel / val krvi / val aretacij, protestov / po valu deževnih dni je posijalo sonce / preplavil jo je val spominov
- 5. ekspr., navadno z rodilnikom nenaden, silovit nastop česa: val bolečine, mraza, vročine; dvignil se je val navdušenja, ogorčenja; val smeha se dolgo ni polegel; objel ga je val sreče / nov val krize, nasilja / z oslabljenim pomenom: Evropo so zajeli novi idejni valovi; zajeziti stavkovni val stavke; valovi revolucije so segli čez meje
- 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi v valovih izraža nastopanje, pojavljanje česa v presledkih, navadno enakomernih: bombniki so napadali v valovih; bolečina se je ponavljala v valovih; s ceste je v valovih prihajal hrup
- 7. navadno s prilastkom (umetnostna) smer: najnovejši valovi v glasbi; val modernističnega pesništva
// skupina zlasti umetnikov, ki pripadajo isti umetnostni smeri: drugi, tretji povojni val pesnikov / ekspr. Levstik in njegovi somišljeniki so sprožili prvi mladoslovenski val
● ekspr. našel je smrt v valovih utonil je; žarg., avt. zeleni val druga za drugo usklajeno prižigajoče se zelene luči na zaporednih semaforjih
♦ elektr. nosilni val elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke frekvence; usmerjanje obeh polovic vala izmeničnega toka; film. novi val smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije; fiz. oddajati, sprejemati valove; elektromagnetni valovi; radijski valovi elektromagnetni valovi z valovno dolžino od 1 mm do 10 km; interferenca, uklon valov; meteor. frontalni val; hladni, mrzli val je zajel naše kraje v naše kraje je prodrl hladen, mrzel zrak; vročinski val vroč zrak, ki prodre s področja z manjšo geografsko širino; rad. dolgi radijski valovi z valovno dolžino od 1.000 do 2.000 m, kratki z valovno dolžino od 10 do 150 m, srednji valovi z valovno dolžino od 150 do 1.000 m; prostorski val radijski val, ki se širi od oddajne do sprejemne antene nad zemeljskim površjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
završéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: drevesa so završela; brezoseb. zapihalo je in završelo
// s prislovnim določilom vršeč se premakniti, iti: v nebo so završele iskre - 2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo: nad dolino je završel vihar / s hribov je završel mrzel veter
- 3. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti vršenju podobne glasove: množica je završela; brezoseb. med poslušalci je završelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
dèž -jà tudi -ja [dəž] m (ə̏ ȁ, ə̀) - 1. padavine v obliki vodnih kapelj: dež curkoma lije; dež pada, rosi; dež je ponehal; pog. dež me je dobil; pog. dež gre dežuje; ti oblaki prinašajo dež; droben, gost, rahel dež; mrzel jesenski dež; ekspr. pohleven dež; dež in sneg; dež z vetrom; debele kaplje dežja; govorila je ko dež hitro, veliko; drži se ko dež v pratiki čemerno; potreben je spanja kot suha zemlja dežja; hiše rastejo kot gobe po dežju / dež bije na okno; dež bobna, škrablja po strehi; spet bo dež; pripravlja se k dežju; kaže na dež; pog. na počitnicah smo imeli sam dež / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: na dežju dela; ne stoj na dežju; hoditi po dežju; dela tudi v dežju in mrazu; pren., ekspr. ognjen, svinčen dež
- 2. ekspr., z rodilnikom velika količina česa padajočega, razsipavajočega se: dež cvetja se je usul na zmagovalca; iz lokomotive je buhnil dež isker; dež izstrelkov, kamenja, krogel
● ekspr. priti z dežja pod kap iz ene neprijetnosti v drugo, še hujšo; ekspr. lase ima počesane na dež tako, da mu visijo in da so ravno prirezani; šalj. babe se zbirajo, dež bo; preg. za dežjem sonce sije težkim, hudim časom sledijo boljši
♦ agr. umetni dež v drobne kapljice razpršen vodni curek za zalivanje rastlin; astr. meteoritski dež veliko število meteoritov, ki padajo na zemljo; meteorski dež veliko število hkrati vidnih meteorjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
móker môkra -o stil. -ó prid. (ó ó) - 1. polit ali prepojen z vodo ali drugo tekočino, ant. suh: mokri čevlji, lasje; moker rokav; pesek je bil vedno bolj moker in težek; mokra brisača, cunja, obleka; cesta je mokra in spolzka; strehe so mokre; mokra drva nerada gorijo; vse, kar je imel na sebi, je bilo mokro; bil je premražen in moker; biti moker do kolen; ekspr. moker do kože premočen; moker od dežja, potu, rose; obraz, moker od solz; moker kakor miš zelo
// slikati na moker omet svež omet
// evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo
// ekspr. znojen: obrisati si mokro čelo, lice; od napora je postal moker
// ekspr. solzen: mokro oko / ozrla se je z mokrim pogledom / spominjati se česa z mokrim očesom v joku - 2. ki ima veliko vlage, mokrote: moker svet; mokri travniki; mokra tla / moker mraz, veter, zrak
- 3. nav. ekspr. deževen: mrzel in moker april; mokra jesen; mokre jesenske noči; mokro jutro, poletje, vreme
- 4. teh. pri katerem se uporablja tekočina: moker tisk; mokro brušenje, čiščenje
● zastar. mokri brat vinski brat, pijanec; publ. mokri element voda; moker sneg mehek, topeč se; ekspr. dokler bo sod moker dokler bo vino v njem; pog. je še moker pod nosom, za ušesi je še zelo mlad, neizkušen, otročji; publ. mokra arena tekmovalni plavalni bazen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; pog. drži se kakor mokra kura boječe, preplašeno
♦ adm. mokri žig žig, pri katerem je barva raztopljena in se znak odtisne na papir; alp. mokri plaz plaz mokrega snega, ki v zaplatah pada ali drsi v dolino; elektr. mokri člen galvanski člen, v katerem je elektrolit v tekoči obliki; friz. mokro britje britje, pri katerem se obraz namaže z milnico; grad. mokra montaža montaža, pri kateri se uporablja moker, vlažen gradbeni material; kem. mokra destilacija ločitev snovi in topila z izparitvijo topila; obrt. mokra roba lončarski izdelki; teh. mokra barva
môkro tudi mokró prisl.: mokro gledati; pločnik se mokro sveti / v povedni rabi: na vrtu je še mokro; imeti mokro v čevljih
● ekspr. v sodu je še mokro je še vino
môkri -a -o, v predložni zvezi môkri in mókri sam.: iz mokrega so se vzdigovale megle; na mokrem sedeti; potovati po suhem in po mokrem po kopnem in po vodi; otrok je v mokrem; sejati v mokrem; v mokrem steza ne drži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
mólk -a [u̯k] m (ọ̑) - 1. stanje, ko se ne govori: nastal je molk; molk je trajal precej dolgo; v sobi je nekaj časa vladal molk; pregnati molk; z vprašanjem je prekinil molk; ekspr. padel, pogreznil, zavil se je v molk; dolgotrajen, globok, kratek, mučen, popoln molk; knjiž. mrzel molk; ekspr. težek molk / počastiti spomin padlih z enominutnim molkom
// ekspr. stanje, v katerem kaj ne oddaja glasov, šumov: ptice se še niso zbudile iz molka; gozd je ležal v molku / mlini ob vodi so zaviti v molk stojijo, ne delajo; molk topov
// ekspr. tišina, mir: okrog hiš je bil molk; vse se izgublja v temo in molk; molk noči - 2. ekspr. stanje, v katerem kdo ne izraža svojega mnenja: kljub izzivanju ni hotel pretrgati molka; z grožnjami ga je sodnik pripravil k molku; ni zdržal dolgo v molku; obdati se z molkom; pomemben, trdovraten molk / molk je znak priznanja
- 3. ekspr. stanje, v katerem kdo ne pripoveduje zaupanih, zaupnih stvari: ukazati, zapovedati molk o čem; do konca vztrajati v molku; strašen molk; knjiž. zakon molka
- 4. knjiž., ekspr. stanje, ko kdo ne objavlja literarnih del: po prvem nastopu se je pesnik za nekaj časa pogreznil v molk; molk v njegovem dramskem ustvarjanju / v pismu se izgovarja zaradi dolgega molka / kulturni molk med drugo svetovno vojno nesodelovanje kulturnih delavcev v legalnem kulturnem življenju, zlasti tisku na okupiranem slovenskem ozemlju; stanje, ko kulturni delavci namerno ne razpravljajo o kakem vprašanju
● ekspr. dogodek je zagrnjen v molk o njem se ne govori, ne piše; ekspr. odgrniti s česa zaveso molka javno spregovoriti o čem; preg. golk je srebro, molk je zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
mrzléti -ím nedov. (ẹ́ í) knjiž., redko postajati mrzel, hladen: voda je mrzlelamrzlèč -éča -e nar. nekoliko mrzel: mrzleča noč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
oblíti -líjem dov. (í) - 1. narediti, da pade, steče tekočina, navadno iz posode, po nagnjeni, navpični površini česa: obliti avtomobil, steno; obliti noge s toplo vodo; bilo mi je, kot bi me kdo oblil z mrzlo vodo zelo neprijetno sem bil prizadet, razočaran
// obliti torto s čokoladno kremo / strežnik je zdravniku oblil roke - 2. priti v dotik s čim in steči, odteči po njegovi površini: oblil me je curek mrzle vode; morski val je spet oblil kopalca na skali; pren. jutranja svetloba je oblila gozd
- 3. ekspr. pojaviti se, razširiti se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: kurja polt, zona ga je oblila (po hrbtu); obraz mu je oblil mrzel pot / rdečica jo je oblila zardela je; ob pogledu na mrtvega so ga oblile solze je začel jokati
// udaril ga je po glavi, da ga je oblila kri - 4. knjiž., ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: obliti koga s svojo naklonjenostjo / obliti koga s sramoto osramotiti ga
oblít -a -o: gozd, oblit od mesečine; s krvjo oblit človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
oblívati -am nedov., tudi oblivájte; tudi oblivála (í) - 1. delati, da pade, teče tekočina, navadno iz posode, po nagnjeni, navpični površini česa: oblivati kolo, zid / oblivati nezavestnega z vodo / oblivati nežgano posodo z loščem
- 2. večkrat prihajati v dotik s čim in teči, odtekati po njegovi površini: usedel se je tako, da so mu valovi oblivali noge; pren. mesečina je oblivala dolino
// večkrat pokriti, obdati kaj s seboj: topli morski tokovi oblivajo severno obalo države / knjiž. na vzhodu obliva deželo morje - 3. ekspr. pojavljati se, razširjati se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: kurja polt jo obliva; mrzel pot, znoj mu je oblival čelo / od napora, strahu jih je oblival pot / oblivala jo je rdečica zardevala je; očeta so kmalu oblivale solze oče je jokal
// davili so ga, da so ga oblivale krvave pene - 4. knjiž., redko obhajati, prevzemati: oblivala ga je bolečina, omotica
- 5. knjiž., ekspr. delati, da je kdo deležen česa: oblivati koga s svojo milostjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ohladíti -ím dov., ohládil (ī í) - 1. narediti kaj hladno, mrzlo: ohladiti vino / nevihta je ohladila ozračje / ohladiti hrano na primerno temperaturo
- 2. povzročiti občutek hlada: veter mu je ohladil vročo glavo / sladoled jih je ohladil
- 3. ekspr. pomiriti, zmanjšati: to je nekoliko ohladilo njegovo navdušenje, strast; njegova ljubezen se je že ohladila / jeza se mu še ni ohladila
● ekspr. razgrajačem so ohladili kri v zaporu jih ukrotili; ekspr. ne gani se, sicer te ohladim ubijem; ekspr. ohladiti koga s palico nasilno, grobo ga ukrotiti
ohladíti se - 1. postati hladen, mrzel: juha, voda se je že ohladila; brezoseb. zadnje dni se je precej ohladilo / motor se je ohladil
- 2. dobiti občutek hlada: skoči v morje, da se ohladiš; v senci so se kmalu ohladili; ohladiti se pod prho
● ekspr. hitro se je ogrel za dekle in hitro se je tudi ohladil nehal čutiti do nje naklonjenost, ljubezen; ekspr. prvi mož se še ni ohladil (v grobu), že se je spet poročila hitro po moževi smrti se je spet poročila
ohlajèn -êna -o: ohlajeno ozračje; ohlajeno prijateljstvo; mleko je ohlajeno na štiri stopinje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ohlájati -am nedov. (á) delati kaj hladno, mrzlo: ventilator je prijetno ohlajal prostor / veter je ohlajal vročinoohlájati se - 1. postajati hladen, mrzel: segreta voda se počasi ohlaja / zemlja se ponoči ohlaja
- 2. ekspr. postajati ravnodušen, sovražen: začel se je ohlajati do nje / odnosi med sosednjima državama se ohlajajo
// pomirjati se, zmanjševati se: njihova strast, vnema se ohlaja / jeza se mu je pomalem ohlajala
ohlajajóč -a -e: ohlajajoč veter; ohlajajoče se telo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
píh -a m (ȋ) - 1. razmeroma rahel premik zraka: čipke so zavalovile ob vsakem pihu; objel jih je mrzel pih / pih vetra
- 2. enkratno iztisnjenje zraka skozi priprta, našobljena usta: z močnim pihom je odpihnil smeti z mize
● ekspr. vse njegove pesmi so proti tem le pih in puh so brez trajne vrednosti, cene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
políti -líjem dov. (í) - 1. narediti, da pride tekočina na kaj, navadno iz posode: politi slamo z bencinom; politi tla / politi prt s črnilom; politi se z vrelo vodo; pren., knjiž. njegove navdušene besede so polili s posmehom
♦ gastr. pečene ribe politi z marinado
// nehote spraviti navadno del tekočine iz posode: nesi previdno, da ne poliješ; politi juho, mleko; če je skodelica prepolna, se rado polije - 2. pojaviti se, razširiti se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora; obliti: mrzel pot ga je polil (po hrbtu); zona ga je polila ob tej novici / polila jo je rdečica, star. kri zardela je; polile so jo solze začela je jokati
● te besede so bile, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo zelo so ga prizadele, razočarale
polít -a -o: z vodo polita tla
● stoji pred njim kakor polit cucek boječe, preplašeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
polívek -vka m (ȋ) - 1. glagolnik od politi: polivek z mrzlo vodo ga je osvežil; to spoznanje je delovalo na vse kot mrzel polivek je vse zelo prizadelo, razočaralo
- 2. tekočina, ki se polije: polivki se stekajo v kotanjo
♦ farm. pijača, ki se pripravi tako, da se polijejo (zdravilne) rastline s hladno vodo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prelíti -líjem dov. (í) - 1. z vlivanjem spraviti kaj tekočega v drugo posodo: preliti mleko iz lonca v kozico
// narediti, da pride tekočina na (vso) površino kake jedi: preliti makarone z omako
// prekriti površino česa s tekočo snovjo: preliti cestišče z asfaltom; pren., ekspr. sobo, ulico je prelila tišina - 2. knjiž., ekspr., v zvezi z v izraziti, izpovedati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: preliti svoja čustva, doživetja v pesmi, skladbe, verze
// dati čemu, zlasti umetniškemu delu, drugo, drugačno obliko: preliti opero v balet; preliti roman v odrsko delo / preliti pesnitev v drug jezik prevesti - 3. ekspr., s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride denar na drugo področje, da menja lastništvo: preliti del dohodka v drugo organizacijo, drug sklad
- 4. pretopiti: preliti zvonove v topove
- 5. redko obliti, politi: od strahu ga je prelil mrzel pot; od napora ga je prelil znoj
- 6. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik; obiti: prelil ga je strah, da je zašel; prelil ga je občutek sreče
● ekspr. za njim ni nihče prelil solze se ni jokal, ni žaloval; ekspr. o tej stvari se je prelilo že dosti črnila se je dosti pisalo; knjiž., ekspr. ta narod je prelil veliko tuje in svoje krvi se je veliko bojeval; ekspr. prelili so veliko znoja, da so to naredili zelo so se trudili; ekspr. zavzeli so vas, ne da bi prelili kapljo krvi ne da bi bil kdo ranjen, ubit; vznes. preliti kri za domovino pasti, umreti v boju za domovino; publ. preliti načela v stvarnost uresničiti jih
prelíti se - 1. tekoč priti z enega konca na drugega: voda se je zaradi sunka prelila po posodi / knjiž. solzi sta se prelili čez njegove oči sta stekli, zdrsnili
// ekspr. preiti na drugo mesto, področje: del prebivalstva se je prelil v industrijske kraje - 2. knjiž., ekspr. razširiti se, preiti: borbenost se je prelila na vse moštvo / ideje so se prelile v gibanje
- 3. ekspr. polagoma preiti v kaj drugega: na soncu se je modra barva prelila v zelenkasto / dan se prelije v noč / njena radovednost se je prelila v nemir
♦ film. slika (na zaslonu, platnu) se prelije se spremeni tako, da se med izginjanjem slike že pokaže naslednja
prelít -a -o: z asfaltom prelita cesta; za domovino prelita kri; pozabiti na trpljenje in prelite solze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pridíh -a m (ȋ) knjiž. - 1. rahel vonj česa: vonj vrtnic se je mešal s pridihom cigaretnega dima; mrzel zrak s pridihom smrek in jelk
- 2. s prilastkom majhna stopnja: preproge dajejo prostoru pridih razkošja / pripovedovati s pridihom ironije nekoliko ironično
// z oslabljenim pomenom vse je zavito v pridih brezupnosti
// rahla čustvena obarvanost: njegove besede so imele sovražen pridih; pridih žalosti
● knjiž. ti scenski predmeti ustvarjajo pridih resničnosti videz
♦ lingv. izgovor zapornikov z močnim izdihom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
shladíti -ím dov., shládil (ī í) narediti kaj hladno, mrzlo: shladiti jed, mleko;
shladiti z ledom / dež je shladil ozračjeshladíti se - 1. postati hladen, mrzel: popij kavo, preden se shladi; peč se je že shladila; brezoseb. čez noč se je shladilo
- 2. dobiti občutek hlada: v senci so se shladili
shlajèn -êna -o: shlajen čaj; shlajena peč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
smŕček -čka m (ȓ) - 1. naprej štrleči del gobca z odprtinama za vohanje pri nekaterih sesalcih: dotakniti se s smrčkom; zdrav pes ima mrzel in vlažen smrček; pasji smrček
- 2. užitna goba z jajčastim ali koničastim nepravilno jamičastim klobukom; mavrah: nabirati smrčke
● ekspr. dobiti jih po smrčku biti tepen, biti premagan
♦ bot. užitni smrček; vet. smrček bela lisa na smrčku pri konjih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sôpniti -em tudi sopníti sópnem dov. (ó ȏ; ī ọ̑) - 1. težko, glasno dihniti: nekajkrat je še sopnil, potem pa umrl
- 2. preh. globoko vdihniti: sopnil je mrzel zimski zrak
- 3. ekspr. dihniti, pihniti: sopnil je oblaček tobakovega dima / noč mu je težko in vlažno sopnila v obraz
● ekspr. skoraj bi ušel, je sopnila sopeč rekla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
spustíti -ím dov., spústil (ī í) - 1. premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti svetilko nad mizo / spustiti dvižni most, zapornice; spustiti sidro; rolete, zavese še malo spusti / spustiti dvignjeno roko
// narediti, da pride kaj z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti otroka na tla; žerjav je spustil tovor na ladjo
// narediti, da pride kaj na določeno (nižje) mesto sploh: letala so spustila bombe; spustiti kovanec v avtomat; spustiti krsto v grob; jamar se je spustil v jamo - 2. narediti, da kaj kam pride: spustiti vodo na mlinsko kolo; spustiti mrzel zrak v sobo
// narediti, da se kaj začne premikati po čem: spustiti čoln po vodi, hlod po drči / otroci so spustili zmaja / spustiti ladjo v vodo - 3. narediti, da kdo lahko kam pride, gre: spustiti koga skozi vrata; ni ga spustil v hišo; stopil je s poti in ga spustil mimo; spustiti naprej, noter / spustiti tekmovalca na start
- 4. spraviti z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: spustiti cene; dohodki so se zelo spustili / temperatura zraka se je spustila pod ničlo; pog. živo srebro se je globoko spustilo
● zastar. gospodar ga ni spustil v mesto pustil; ekspr. spustiti bunker v zrak razstreliti ga; ekspr. spustil je svoje kosti na klop sedel je; pog. spustiti krilo, obleko podaljšati krilo, obleko tako, da se odstrani rob; ekspr. spustiti komu (rdečega) petelina na streho zažgati komu hišo; publ. spustiti tovarno v obratovanje, pogon narediti, da začne obratovati, delati; spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja; ekspr. spustiti koga z vajeti ne imeti ga več popolnoma v oblasti; žarg., šol. spustiti koga skozi dopustiti, da kdo opravi izpit, izdela razred, čeprav ne obvlada snovi; ekspr. vsak dan spusti dvajset cigaret v zrak pokadi; ekspr. pri ceni mu je malo spustil znižal je ceno
♦ vet. spustiti samca (k samici) povzročiti, narediti, da samec oplodi samico
spustíti se - 1. premakniti se z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti se na tla / spustiti se pod vodno gladino; pren. spustiti se na trdna tla resničnosti
// premakniti se navzdol: letalo se je hitro spustilo; helikopter se je spustil prenizko; spustiti se na tisoč petsto metrov nadmorske višine; alpinisti se vsak dan spustijo za petsto metrov
// premikajoč se po zraku priti na določeno (nižje) mesto: race se proti večeru spustijo na jezero; v vinograd se je spustila jata škorcev / zaradi megle se letalo ni moglo spustiti pristati - 2. začeti se premikati navzdol: spustiti se s padalom; spustiti se po klancu, strmini
- 3. spremeniti položaj v smeri navzdol: za ovinkom se proga spusti / cesta se v ostrih zavojih spusti v dolino / pobočje se strmo spusti je strmo
- 4. pojaviti se, nastopiti na površini: na dolino se je spustila megla / knjiž. sence so se že spustile
// knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: nenadoma se je spustil mrak; na zemljo se je spustila noč znočilo se je - 5. ekspr., v zvezi z v narediti, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: spustiti se v nevarnost, tveganje / spustiti se v ljubezensko avanturo
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: konj se je spustil v dir, tek; spustiti se v beg zbežati; spustiti se v boj začeti se bojevati
// spustiti se v jok, klepet / spustiti se v politiko začeti politično delovati
● ekspr. sonce se je spustilo za goro je zašlo; ekspr. spustiti se na kolena poklekniti; star. spustiti se na dolgo, nevarno pot oditi, odpraviti se; ekspr. dostojanstveno se je spustil na stol, v naslanjač je sedel; ekspr. žal mu je, da se je spustil v to zadevo da se je je lotil; evfem. spustila se je s prvim moškim, ki ji je bil všeč imela je spolne odnose z njim; ekspr. predaleč se je spustil, da bi se sedaj lahko umaknil preveč je naredil, žrtvoval za stvar
spustívši zastar.: stopil je s poti, spustivši žensko naprej
spuščèn -êna -o: most je že spuščen; spuščen zastor; zapornice niso spuščene; spuščeno sidro; prim. izpustiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
spúščati -am nedov. (ú) - 1. premikati z višjega mesta, položaja na nižjega: spuščati in dvigati ročico pri stroju; kladivo se mehanično spušča / spuščati rolete, zastor; na ladji spuščajo sidro / spuščati navzdol
// delati, da pride kaj z višjega mesta, položaja na nižjega: ženske so druga za drugo spuščale otroke na tla; žerjav spušča zaboje na ladjo
// delati, da pride kaj na določeno (nižje) mesto sploh: letala so spuščala bombe; spuščati krsto v grob; jamar se spušča v jamo; seno se po jašku spušča v hlev - 2. delati, da kaj kam pride: spuščati žitne snope v mlatilnico; spuščati mrzel zrak v sobo / spuščati električni tok skozi napeljavo
// delati, da se kaj začne premikati po čem: spuščati hlode po drči / otroci spuščajo milne mehurčke; spuščati zmaja - 3. delati, da kdo lahko kam pride, gre: spuščati ljudi v dvorano; ne spuščaj neznancev v hišo; spuščati koga mimo, naprej / spuščati tekmovalce na progo
● žarg. vso to banalnost spušča v svoje pesmi v svojih pesmih opisuje banalne, vsakdanje stvari; evfem. lahkoživka je in spušča fante k sebi ima z njimi spolne odnose; ekspr. spuščati mostove, proge v zrak razstreljevati jih
♦ vet. spuščati samca (k samici) peljati samico k samcu zaradi oploditve
spúščati se - 1. premikati se z višjega mesta, položaja na nižjega: drug za drugim so se spuščali na tla / spuščati se po stopnicah v klet
// premikati se navzdol: dim se je spuščal k tlom; letalo se spušča; prsi so se ji dvigale in spuščale / s težavo se je spuščal po melišču / alpinisti so se spuščali po petsto metrov na dan
// premikajoč se po zraku prihajati na določeno (nižje) mesto: vrane se spuščajo na travnik / helikopterji so se drug za drugim spuščali na ravnico so pristajali na ravnici - 2. biti čedalje nižji v določeni smeri: cesta se začne spuščati v ostrih zavojih / proga se neopazno spušča / voda se v brzicah spušča v dolino teče; steza se spušča po obronku gozda poteka
// razprostirati se, biti kje, navadno nižje od okolice: gozd se spušča v dolino; sadovnjak se spušča do hiše; pobočje se strmo spušča je strmo - 3. pojavljati se, nastopati na površini: na dolino se spušča megla / knjiž. večerne sence se že spuščajo
// knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: mrak se spušča; na zemljo se spušča noč noči se - 4. ekspr., v zvezi z v delati, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: spuščati se v nevarnost / spuščati se v ljubezenske avanture
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: spuščati se v beg, tek; spuščati se v boj s sovražnikom / rad se spušča v pogovor se pogovarja
// spuščati se v politiko
● knjiž. sonce se že spušča že zahaja; spuščati se v podrobnosti navajati podrobnosti; ekspr. v ta problem se ne spuščaj ne ukvarjaj se z njim
spuščáje: spuščaje se po hribu navzdol
spuščajóč -a -e: spuščajoč tovor po vrvi; spuščajoč se po snežišču, je padel; strmo se spuščajoče pobočje; prim. izpuščati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
véti véjem nedov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. nav. 3. os., knjiž. gibati, premikati se z enega področja na drugo zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi; pihati: vela je rahla sapa; od reke veje mrzel veter
- 2. nav. 3. os., ekspr., s prislovnim določilom širiti se, prihajati: iz gozda veje prijeten hlad; skozi okno veje vonj po travi / iz njih sta vela moč in odločnost; od njega veje zdravje / iz knjige veje rodoljubje
- 3. nar. vejati: veti žito z vejalnikom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
zaledeníti -ím dov., zaledénil (ī í) knjiž. - 1. spremeniti v led: mraz je zaledenil potoke
- 2. povzročiti, da se kaj prekrije z ledom: mrzel veter je zaledenil vrhove jamborov
● ekspr. njen smeh mu je zaledenil srce ga je čustveno zelo prizadel, potrl
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
zràk zráka m (ȁ á) - 1. zmes plinov, vodne pare in trdnih delcev, ki sestavlja ozračje: ali je tudi na drugih planetih zrak; plast zraka okrog zemlje
- 2. ta zmes, ki obdaja zemeljsko površino: zrak se dviga navzgor; zrak migota, ekspr. trepeta od vročine; mrzel, redek, suh, vlažen, vroč zrak; z dimom, vlago nasičen zrak; zrak nad vzhodno Evropo se je ohladil; zrak v industrijskih predelih je zelo onesnažen; gibanje, kroženje zraka; gostota, temperatura, tlak zraka; plasti zraka; tok zraka / arktični, celinski, polarni, tropski zrak; morski, planinski zrak
- 3. ta zmes, ki jo dihajo živa bitja: ves zasopel lovi zrak; vdihniti, globoko zajeti zrak; zadržati zrak v pljučih; življenje brez zraka ni mogoče
- 4. ta zmes, ki napolnjuje kak zaprt prostor, napravo: izpustiti zrak iz balona; izsesati zrak; vlažiti zrak v sobi; v prostoru je dober, izrabljen, ekspr. obupen zrak; dovod zraka
- 5. s to zmesjo napolnjen prostor nad zemeljsko površino: puščica je švistnila skozi zrak; ustreliti v zrak; ptice so krožile po zraku / napad iz zraka; pogled, posnetek iz zraka; imeti vojaško premoč v zraku
// s to zmesjo napolnjen prostor okoli česa, nad tlemi: košarkar je skočil v zrak in vrgel žogo v koš; s svežnjem papirja maha po zraku; pes je kost ujel v zraku / s prsti nekaj piše v zrak / gole veje dreves štrlijo v zrak - 6. v prislovni rabi, s predlogom izraža prostor zunaj stavbe, v naravi: iti malo na zrak; igrati se na zraku; na zraku sušiti kože, les; sprehajati se po svežem zraku
● redko zapri okno, zrak v sobi se je že premenjal soba se je že prezračila; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; ekspr. pomenil mu je toliko kot zrak nič; ekspr. po petih letih zapora spet diha svoboden zrak je svoboden, na prostosti; ekspr. od zraka se ne da živeti brez sredstev, dohodkov; žarg., lov. tudi izkušen lovec včasih naredi luknjo v zrak pri streljanju na divjačino zgreši; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; ekspr. pognati, poslati, spustiti bunker, most, hišo v zrak razstreliti; ekspr. vsak dan spusti dvajset cigaret v zrak pokadi; slabš. ves dan zija v zrak postopa; je brez dela; ekspr. hiti, da vse frči po zraku zelo; ekspr. to je v zraku na neki ne popolnoma jasen, otipljiv način obstaja; se bo verjetno zgodilo; ekspr. vprašanje je obviselo v zraku nihče ni odgovoril nanj; viseti v zraku ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; ekspr. trditve visijo v zraku so neprepričljive, neutemeljene
♦ fiz. komprimirani zrak; med. residualni zrak ki ostane v dihalih po maksimalnem izdihu; meteor. nasičeni zrak ki vsebuje glede na temperaturo najvišjo mogočo količino vodne pare; suhi ki ima razmeroma nizko, vlažni zrak ki ima razmeroma visoko relativno vlago; navpično, vodoravno gibanje zraka; jedro hladnega zraka; prodor hladnega zraka; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
jánuar -ja m (ȃ) prvi mesec v letu: pouk traja do dvajsetega januarja;
pomen temperature v (mesecu) januarju za pridelke / bilo je (meseca) januarja / mrzel in snežen januar januarsko vreme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ledenéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. knjiž. spreminjati se v led; zmrzovati: voda ledeni
// prekrivati se z ledom: cesta, drevje ledeni - 2. ekspr. postajati zelo hladen, mrzel: koža na rokah mu je ledenela
- 3. ekspr. čutiti velik strah, grozo: jetniki so ledeneli ob paznikovem divjanju / ljudem je ledenela kri po žilah; srce ji ledeni, ko to posluša
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
mrzlôten -tna -o prid. (ó) - 1. nekoliko mrzel: mrzloten veter, zrak / mrzlotni kraji
- 2. nanašajoč se na mraz ali mrzloto: mrzlotni dražljaji / mrzlotna obdelava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
oblíž -a m (ī) - 1. lepljiv trak za na kožo, zlasti za pritrjevanje ovoja ali gaze: nalepiti, odtrgati obliž; ranjenec z obližem na čelu / lepilni obliž; obliž za rano / na licu je imela lepotni obliž; pren., ekspr. antične razvaline so lepotni obliž narave
- 2. knjiž. (mrzel) obkladek: oblagati vroče čelo z obliži
● ekspr. ta zmaga je obliž za vse dosedanje neuspehe tolažba, uteha; publ. kampanjska akcija bi zalegla komaj za obliž bi samo začasno rešila, omilila problem, težave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
oledenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. knjiž. spremeniti se v led; zmrzniti: voda je oledenela
// prekriti se z ledom; poledeneti: cesta je oledenela; površina jezera je že oledenela - 2. ekspr. postati zelo hladen, mrzel: koža na rokah mu je oledenela
- 3. ekspr. postati negiben, tog: oledeneti od groze, strahu; vztrepetal je in oledenel
// v zvezi s kri, srce začutiti velik strah, grozo: kadar me je pogledal, mi je oledenela kri; ob tem kriku mu je oledenelo srce
● ekspr. prej prijazni pogled mu je oledenel postal brezčuten, zelo hladen; ekspr. ob tej grozovitosti jim je smeh oledenel na licih izginil z lic
oledenèl in oledenél -éla -o: oledeneli pogled; oledeneli vrhovi gor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
omŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) knjiž. - 1. nekoliko zmrzniti, navadno na površini; namrzniti: v tem mrazu so mu ušesa omrznila / tla so malo omrznila
- 2. postati hladen, mrzel; ohladiti se: zajtrk je omrznil; spij kavo, da ne omrzne; pren. po tem dogodku ji je srce omrznilo
● ekspr. človek mora med ljudi, sicer omrzne postane nedružaben, samotarski; ekspr. omrznilo mu je stati tam praznih rok postalo zoprno, neprijetno
omŕznjen -a -o: omrznjen krompir; omrznjene noge; prim. omrzel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
opíhniti -em dov. (í ȋ) obdati s premikajočim se zrakom: opihniti buško // obdati kaj s seboj: na vrhu jih je opihnil mrzel veter
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
opihováti -újem nedov. (á ȗ) obdajati s premikajočim se zrakom: opihovati obraz s pahljačo;
opihovati si prste // obdajati kaj s seboj: grebene opihuje mrzel veter
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pískati -am nedov., tudi piskála (í) - 1. igrati na piščal, na glasbilo s piščaljo: godci so godli in piskali; pastir leži v travi in si piska / piskati na piščalko
- 2. dajati visoke, ostre glasove: lokomotiva, piščalka piska; glasno, predirljivo piskati; dobil je konjička, ki zadaj piska / para piska v zrak piskajoč uhaja; brezoseb.: v prsih mu hrope in piska; v sprejemniku spet piska
// oglašati se s takimi glasovi: gams, srna piska / začela sta piskati jerebom jih klicati na tak način - 3. s pihanjem v ozek, podolgovat predmet, režo povzročati visoke, ostre glasove: naučiti se piskati; piskati na list, prste; piskati v cevko / zunaj piska burja; veter piska v vejah
● žarg., šport. sodnik je piskal osebno napako, prekršek s piščalko dal znak, da je bila storjena osebna napaka, prekršek; ekspr. trobentice že piskajo pomladni pozdrav že cvetijo; ekspr. s samo pokojnino bom tanko piskal bom živel slabo, v slabih gmotnih razmerah; bil je hud, da je kar piskal zelo je bil hud
piskáje: vlak se piskaje oddaljuje; piskaje smrčati
piskajóč -a -e: piskajoč glas; mrzel piskajoč veter; prisl.: piskajoče se oglašati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
poledenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. spremeniti se v led; zmrzniti: ostanki snega na dvorišču so poledeneli
// prekriti se z ledom: če je ob deževju mrzlo, cesta poledeni / jezero je poledenelo - 2. ekspr. postati zelo hladen, mrzel: roke so mi čisto poledenele
- 3. ekspr. začutiti velik strah, grozo: ob prvem strelu je poledenela / kri mu je poledenela
poledenèl in poledenél -éla -o: poledenele ceste
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
turôben -bna -o prid., turôbnejši (ó ō) knjiž. žalosten, mračen: fant je nekam turoben / spregovoriti s turobnim glasom / turobne misli / turoben jesenski dan / turobna pokrajinaturôbno prisl.: zvon se je turobno oglasil; dan je bil turobno mrzel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
túš2 -a m (ȗ) pog. prha: kopalnica s tušem / vroč tuš; novica je nanjo delovala kot mrzel tuš / stopiti pod tuš / po tušu je šel v posteljo po prhanju // srečanje je bilo hud tuš zanj hudo razočaranje, neprijetno presenečenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
zabárvati -am dov. (ȃ) redko obarvati: snov je vodo rdečkasto zabarvala;
nebo se je modro zabarvalo / mrzel zrak ji je zabarval lica / skladatelj je skladbo romantično zabarvalzabárvan -a -o: rdeče zabarvana tekočina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
zazébsti -zébem dov., nam. zazébst in zazèbst; zazébljen tudi zazebèn (ẹ́) - 1. brezoseb. začutiti mraz: včasih ga je zazeblo; zazeblo ga je v prste, po hrbtu
// ekspr. dobiti občutek mraza: zazebe me, če se spomnim njegove strogosti
● knjiž. pri tem spoznanju ga je zazeblo v dušo, srce, pri duši, srcu je začutil potrtost, žalost - 2. knjiž. povzročiti občutek mraza: mrzla zemlja je zazebla utrujeno telo / žalostna novica ga je zazebla
- 3. brezoseb., knjiž. postati hladen, mrzel; shladiti se: začel je pihati veter in zazeblo je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
zledenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. knjiž. spremeniti se v led; zmrzniti: voda v steklenici je zledenela
// prekriti se z ledom; poledeneti: v osojnih legah je cesta zledenela / jezero je zledenelo - 2. ekspr. postati zelo hladen, mrzel: roke so mu zledenele
- 3. ekspr. postati negiben, tog: ob tem prizoru so vsi zledeneli; zledeneti od groze
// v zvezi s kri, srce začutiti velik strah, grozo: ob kriku mu je zledenela kri v žilah; ko ga je zagledala, ji je srce zledenelo
● ekspr. njegov prijazni pogled je nenadoma zledenel postal brezčuten, zelo hladen; ekspr. ob pogledu na žrtev mu je zledenel nasmeh izginil
zledenèl in zledenél -éla -o: pasti na zledenelem snegu; zledenela cesta; zledenela reka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
zmŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) - 1. spremeniti se v led: tekočina v posodi je zmrznila; voda zmrzne pri 0° C / vlaga na pločevini je zmrznila v ledeno skorjo
// ob spremembi vode v kaki snovi v led postati trd: meso je v shrambi zmrznilo; vezalke na čevljih so mu zmrznile; zemlja je že zmrznila
// preh. zamrzniti: zmrzniti živila / globoko, hitro zmrzniti kaj - 2. zaradi mraza se poškodovati, uničiti: korenine so zmrznile; ponoči so vse rože, sadike zmrznile
- 3. zaradi mraza umreti: obležal je v snegu in zmrznil; to zimo je zmrznilo mnogo ptičev
// zaradi mraza odmreti: alpinistu sta zmrznila dva prsta - 4. ekspr. postati zelo mrzel, otrpel: čisto sem zmrznil, ko sem čakal; lica so mi na vetru zmrznila
- 5. žarg. prenehati delovati, propasti zaradi neugodnih razmer, napak: podjetje je zmrznilo / novi časopis je po enem letu zmrznil / v zadnjem delu igre je nasprotnik zmrznil / že v drugem letniku šole je zmrznil je padel, je zaključil šolanje
- 6. ekspr. prenehati obstajati: njegovo nagnjenje do dekleta je zmrznilo; po tem pripetljaju je veselje na zabavi zmrznilo
zmŕznjen -a -o - 1. deležnik od zmrzniti: pojdi noter, saj si že čisto zmrznjen; meso je še zmrznjeno
- 2. ki ga rado zebe: biti zmrznjen; zmrznjena ženska; prisl.: držati se zmrznjeno; prim. zmrzel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
zmrzováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. spreminjati se v led: voda v koritu zmrzuje
// ob spreminjanju vode v kaki snovi v led postajati trd: sneg, zemlja zmrzuje - 2. zaradi mraza se uničevati: zelje na polju je zmrzovalo
- 3. brezoseb., ekspr. postajati zelo hladno, mrzlo: zunaj že zmrzuje; nocoj bo zmrzovalo
- 4. ekspr. postajati zelo mrzel, otrpel: kljub prestopanju so stražarju noge zmrzovale
- 5. ekspr. dalj časa čutiti hud mraz: vzemi si šal, da ne boš zmrzoval; že pol ure zmrzujem pred vrati
zmrzujóč -a -e: lačni in zmrzujoči vojaki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
decêmbrski -a -o prid. (é) nanašajoč se na december: mrzel decembrski dan;
decembrsko vreme / decembrska številka časopisa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
morník -a m (í) nar. zahodno veter, ki piha z morja na kopno: potegnil, zavel je mornik;
mrzel, topel mornik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
mrzéti -ím nedov. (ẹ́ í) star., z dajalnikom biti zoprn: ves svet mu je mrzel;
zabave so mu do skrajnosti mrzele / muh je bilo toliko, da mu je mrzelo gledati se mu je gabilo, gnusilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
obvévati -am nedov. (ẹ́) knjiž. z vetjem obdajati: obveval nas je mrzel veter
● knjiž., ekspr. srce mu je obvevala žalost obhajala, prevzemala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pót -ú in -a m (ọ̑) tekočina, ki jo izločajo žleze znojnice: pot kaplja, teče s čela;
pot mu je orosil čelo;
ekspr. pot mu v curkih lije po hrbtu;
obrisati si pot z robcem;
blago, ki vpija pot;
ekspr. po hrbtu ga je oblil leden, mrzel pot;
slan okus potu;
srajco ima mokro od potu / ekspr. mrtvaški pot pri smrtnem boju ali zelo velikem strahu
● ekspr. pri tem delu je potil krvavi pot zelo se je trudil, trpel; ekspr. v potu svojega obraza si služi kruh zelo se mora truditi za materialna sredstva, materialne dobrine; preg. brez potu ni medu brez dela ni uspehov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prepíšen -šna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na prepih: ta prostor je prepišen in mrzel / živimo na prepišnem koščku Evrope
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pŕš -a m (ȓ) pršec, pršavica: mrzel prš ji je močil lase / prš morskih valov / burja je dvigovala snežni prš visoko nad smreke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
radiátor -ja m (ȃ) grelna naprava iz votlih, med seboj povezanih reber: radiator je mrzel, vroč;
namestiti radiatorje po hiši / odpreti, zapreti radiator / električni, plinski radiator; radiator na paro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
shlajeváti -újem nedov. (á ȗ) delati kaj hladno, mrzlo: shlajevati vodoshlajeváti se postajati hladen, mrzel: kava se počasi shlajuje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
šabéso -a m (ẹ̑) nekdaj šabesa: mrzel šabeso;
kozarec šabesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
véter -tra m, mn. vetróvi stil. vétri (ẹ̑) zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi gibajoči se, premikajoči se zrak: veter piha, potegne, vleče, se zaganja;
knjiž., ekspr. veter joka, se smeje;
veter napenja jadra;
veter mu je odnesel klobuk;
veter povzroča valove;
veter šumi v krošnjah dreves;
ekspr. veter tuli, žvižga;
veter ziblje žito na polju;
hoditi proti vetru;
zastave vihrajo v vetru;
blag, močen, ugoden veter;
hladen, mrzel, oster, topel veter;
severni, zahodni vetrovi;
spodnji veter ki piha s spodnje strani, iz doline;
veter od juga, z juga;
nasadi, izpostavljeni vetru;
hitrost, smer vetra;
hiše stojijo, kot bi jih veter nanesel brez reda, načrta;
jahali so, kot bi jih nesel veter zelo hitro // mlin na veter / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: posušiti perilo na vetru; vzleteti ob močnem vetru // gibanje, premikanje zraka zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi: nenadoma je nastal veter; veter je ponehal / s pahljačo si je delala veter
● ekspr. vem, od kod veter piha kakšen je skriti namen takega govorjenja, ravnanja; ekspr. zdaj piha za nas ugoden veter razmere, okoliščine so za nas ugodne; ekspr. kakšen veter te je prinesel k nam iz kakšnih razlogov, vzrokov si prišel; ekspr. z nastopom novega šefa je začel pihati, vleči drug, nov veter razmere so se spremenile; ekspr. (jaz) ti bom dal vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. govoriti vetru, v veter prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. predati se vetru dopustiti, da postane življenje odvisno od okoliščin; ekspr. delati hud veter zaradi česa močno se razburjati, ostro ukrepati; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. ljudje so se zbrali z vseh vetrov od povsod; jadrati proti vetru ravnati, živeti v nasprotju s stališči, nazori okolja; ekspr. raziti se na vse (štiri) vetrove na vse strani; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; knjiž. kdor seje veter, bo žel vihar kdor povzroča kaj slabega, se mu to povrne v še večji meri
♦ aer. čelni veter ki piha pravokotno na čelo vozila; astr. sončni veter stalni tok naelektrenih delcev, ki jih oddaja Sonce; geogr. pasatni vetrovi; meteor. kopni, morski veter; padajoči veter ki nastane pri prehajanju hladnega zraka čez gorsko prepreko; rafalni veter ki piha v posameznih trenutkih s povečano hitrostjo, v sunkih; vzgonski veter; jakost vetra; navt. dobiti veter v jadro; obrniti jadro od vetra; jadrati proti vetru, z vetrom; krmni, premčni veter
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
zabríti -bríjem dov., zabrìl in zabríl (í ȋ) rezko zapihati: proti večeru je zabril mrzel veter;
brezoseb. s severa je zabrilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
zgórec -rca m (ọ̑) nar. veter, ki piha z zgornje strani, s hribov: pihal je mrzel zgorec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
zgórnjik -a m (ọ̑) nar. veter, ki piha z zgornje strani, s hribov: zapihal je mrzel zgornjik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
zímski -a -o prid. (í) nanašajoč se na zimo: bil je mrzel zimski dan;
zimski meseci / zasnežena zimska pokrajina / žival ima že zimsko dlako; zimske gume globoko narezane gume; zimska obleka; zimske zaloge (hrane); zimska jabolka jabolka, ki so primerna za uživanje čez zimo // zimske (šolske) počitnice / zimski čas // nav. ekspr. značilen za zimo: pravo zimsko vreme je, čeprav je že pomlad / zimski mraz; hladno zimsko sonce
● zimska pomoč denarna pomoč socialno ogroženim občanom za nakup kurjave, zimskih oblačil; zimski športi smučanje, drsanje, sankanje; ekspr. zimsko veselje sneg; igre na snegu
♦ agr. čas zimskega počitka čas od odpadanja listja do brstenja; astr. zimski sončni obrat čas okoli 21. decembra, ko doseže Sonce najjužnejšo lego na nebu; bot. zimska kolobarnica užitna goba s temno sivim klobukom in bledo rumenim betom, Tricholoma portentosum; čeb. zimska gruča gruča, v katero se stisnejo čebele pozimi zaradi ogrevanja; gastr. zimska salama suha salama iz zelo drobno sesekljanega svinjskega in govejega mesa in slanine; gozd. zimska sečnja; strojn. zimsko olje motorno olje za avtomobile, po viskoznosti primerno za zimski čas; šol. zimski semester; šport. zimska olimpiada olimpiada, ki obsega zimske olimpijske športe; vrtn. zimski vrt prostor v javnih, stanovanjskih zgradbah z večinoma velikimi rastlinami za okras in, zlasti v zimskem času, za gojenje; zimska solata solata, ki se seje jeseni in prezimi na prostem; zool. zimska raca rjavkasta raca, ki gnezdi v tundri, Clangula hyemalis; zimsko spanje medvedazímsko prisl.: zimsko hladno; biti zimsko oblečen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
zmrazíti -ím tudi zmráziti -im dov., zmrázil (ī í; ā ȃ) nav. 3. os. - 1. brezoseb. začutiti mraz, drgetanje: ko je stopil iz hiše, ga je zmrazilo; zmrazilo ga je po hrbtu, po vsem telesu; od strahu ga je zmrazilo; ob pogledu na ponesrečenca jo je zmrazilo; tako je zavpila, da je vse zmrazilo
- 2. ekspr. povzročiti neprijetne občutke: njeno govorjenje ga je zmrazilo; prizor jo je zmrazil
zmrazíti se, tudi zmráziti se knjiž. postati mrzel: proti jutru se je zrak zmrazil; brezoseb. po dežju se rado zmrazi
zmrážen -a -o tudi zmražèn -êna -o in zmrázen -a -o tudi zmrazèn -êna -o: bil je ves zmražen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
znój -a in znòj znôja m (ọ̑; ȍ ó) tekočina, ki jo izločajo žleze znojnice: znoj mu kaplja, teče s čela;
ekspr. znoj mu je lil po obrazu;
obrisati si znoj;
blago, ki vpija znoj;
ekspr. oblil ga je leden, mrzel znoj / ekspr. kopati se v znoju biti zelo oznojen // ekspr. mrtvaški znoj pri smrtnem boju ali zelo velikem strahu
● ekspr. v znoju svojega obraza si služi kruh zelo se mora truditi za materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. s svojim znojem je pojil to zemljo z velikim trudom jo je obdeloval; ekspr. da smo to dosegli, je bilo potrebno veliko let znoja in boja dolgo si je bilo treba zelo prizadevati, se zelo truditi; enim po loju, drugim po znoju nekateri dosežejo cilj z lahkoto, brez zapetljajev, drugi pa se morajo zelo truditi, mučiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
blízzard -a [-iza-] m (ȋ) na ameriškem severu mrzel veter, navadno s snežnimi meteži: zajel jih je blizzard
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
golomráz in golomràz -áza -o prid. (ȃ; ȁ á) zastar., navadno v zvezi z zima mrzel, a brez snega: lepa, golomraza zima
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
mrázen -zna -o prid. (ā) redko mrzel, hladen: mrazni dnevi;
dan je bil jasen in mrazen;
mrazno vreme
♦ les. mrazna razpoka pravokotno na letnice ležeča razpoka na debelejšem delu debla, nastala zaradi nizkih temperatur; teh. mrazna pipa pipa za iztok vode iz cevja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
mrazôten -tna -o prid. (ó) redko mrzel: mrazotni meseci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
mrzèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) nekoliko mrzel: mrzeč dež, vetermrzéče prisl., v povedni rabi: ob jutrih je mrzeče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
mrzlíkast -a -o prid. (í) redko nekoliko mrzel: mrzlikast jesenski dan / pihal je mrzlikast veter
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
mrzlo... prvi del zloženk nanašajoč se na mrzel: mrzlosrčen, mrzlovoden
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
mrzlôben -bna -o prid. (ó ō) redko nekoliko mrzel; mrzloten: mrzloben veter
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
premŕzel1 -zla -o [əu̯] prid. (ȓ) preveč mrzel: kopal se je v premrzli vodi / klet ne sme biti ne pretopla ne premrzla / ekspr., v povedni rabi biti premrzel do koga preveč neprijazen, sovraženpremŕzlo prisl.: premrzlo se vedeš do nje / v povedni rabi sneg ne kopni, ker je premrzlo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sibírija -e ž (í) ekspr. zelo mrzel, neprijeten kraj: v tej sibiriji ne morem delati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
studèn -êna -o in studén -a -o prid. (ȅ é; ẹ̑) zastar. mrzel: studena pijača / napiti se studene vode / studen veter
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.