aberácija -e ž (á) - 1. astr. navidezni premik zvezde zaradi gibanja opazovalca: zaradi aberacije je slika neba za gledalca na zemlji popačena
- 2. fiz. napaka leče zaradi različnih lomov žarkov: kromatična, sferna aberacija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
Ahílov -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Ahila: Ahilov ščit
● to je njegova Ahilova peta slabost, napaka, ki jo nasprotnik lahko izkoristi proti njemu
♦ anat. Ahilova kita kita, ki veže stegnenico s petnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
artikulacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na artikulacijo: artikulacijski organi;
artikulacijska napaka
♦ lingv. artikulacijska baza od ustroja govorilnih organov, dihalne tehnike in tempa govora odvisne osnovne značilnosti v izgovoru glasov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
astigmatízem -zma m (ī) - 1. med. očesna napaka zaradi neenakomerno izbočene roženice: zdraviti astigmatizem
- 2. fiz. napaka leče, da upodobi točko kot dve črtici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
bug -a cit. [bág-] m (ȃ) rač. napaka v programski kodi računalniškega programa, sistema; hrošč: Imam TV, ki je imel na začetku bug, ampak po naložitvi novega programa ni več problemov E ← agl. bug, prvotno 'hrošč'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
daljnovídnost -i ž (í) - 1. očesna napaka, zaradi katere je mogoče dobro videti le oddaljene predmete: daljnovidnost se veča; starostna daljnovidnost
- 2. sposobnost človeka, ki vnaprej vidi potek česa: politična daljnovidnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
defékt -a m (ẹ̑) okvara, poškodba, zlasti na vozilu: imeti, popraviti defekt;
defekt na pnevmatiki;
na cilj je pripeljal brez defekta / pog. gumi defekt // pomanjkljivost, motnja, napaka: duševni, etični, telesni defekt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
diferénca -e ž (ẹ̑) - 1. kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi; razlika, razloček: ugotoviti diferenco; diferenca med letno in zimsko temperaturo v Sloveniji je velika; diference med spoloma / knjiž. diference v pogledih na vprašanje; med njima je prišlo do diferenc neskladja, nesoglasja
- 2. mat. število, ki se dobi pri odštevanju: pri preizkusu je dognal, da je v diferenci napaka / logaritemska diferenca diferenca med danim logaritmom in logaritmom, ki je v logaritemskih tablicah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
faux pás faux pása [fopa -ja] m (ȃ) knjiž. dejanje, ki je v nasprotju z družabnimi normami; spodrsljaj, napaka: narediti, zagrešiti faux pas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
féler -ja m (ẹ́) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu kar ni v skladu z določenim pravilom, z določenimi dejstvi ali z zahtevano kakovostjo; napakaSSKJ, pomanjkljivostSSKJ: Že v prvem dejanju sem zapazila izrazit kostumski feler E ← nem. Fehler 'napaka, okvara'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
gláven1 -vna -o prid. (ȃ) ki je po pomembnosti na prvem mestu: glavni deli česa;
glavni krivec;
dosegel je glavni namen;
glavni kmetijski pridelek določenega področja;
to je eden izmed glavnih vzrokov;
glavni znak bolezni;
glavna dejavnost podjetja;
njegova glavna napaka;
glavna oseba drame;
glavna sestavina česa;
glavne stvari sem že uredil;
glavna točka seje;
interpretacija glavnih vlog;
glavne politične zahteve;
glavna prometna žila / popisati dogodek v glavnih obrisih / glavna sezona // ki je po pomembnosti na prvem mestu in navadno tudi največji: glavni dobitek na loteriji; glavni oltar v cerkvi; glavni trg; glavni vhod; glavni vod; glavna vrata / glavna cesta; glavno mesto države // ki ima večjo, največjo odgovornost: glavni blagajnik; glavni inženir; glavni urednik; glavna sestra v bolnici / glavni odbor najvišji, osrednji odbor kake organizacije
● imeti glavno besedo pomembno vlogo pri odločanju
♦ arhit. glavna ladja osrednja cerkvena ladja, navadno širša in višja od stranskih; film. glavni snemalec snemalec, ki snema osrednje dogajanje filma in vodi delo drugih snemalcev; fin. glavna knjiga knjiga ali kartoteka, sestavljena iz sintetičnih kontov; gastr. glavna jed najizdatnejši del kosila ali večerje; geom. glavna normala; jur. glavni dolžnik; glavna obravnava obravnava, na kateri odloča sodišče o utemeljenosti tožbe; lingv. glavni stavek neodvisni stavek podredja, ki ima dopolnilo v odvisnem stavku; glavni števnik števnik, ki izraža količino štetega; min. glavna ploskev somernosti vodoravna ploskev somernosti; navt. glavni jambor jambor na ladji, drugi od spredaj; glavno jadro jadro na glavnem jamboru; petr. glavna rudnina rudnina, ki nastopa v kamnini v največji množini; voj. glavni stan sedež vrhovnega poveljstva v vojni; vsi pripadniki vrhovnega poveljstva; glavni štab najvišje poveljstvo narodnoosvobodilne vojske na ozemlju posameznih jugoslovanskih narodovglávni -a -o sam.: on je glavni; postal je eden glavnih; žarg. govoril sem z glavnim glavnim direktorjem; glavnim urednikom; glavno si pa pozabil; v glavnem se strinjava skoraj v celoti; letina bo v glavnem dobra
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
góvoren -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na govor: kandidat ne sme imeti govornih motenj;
njegova govorna napaka se da odpraviti;
človekova govorna sposobnost;
bil je igralec s sijajno govorno tehniko / radijske govorne oddaje; govorno in pisno sporazumevanje / igralci imajo veliko govorno kulturo; človekove govorne zmožnosti / govorni organi
♦ ptt govorna časovna enota v minutah določen čas za telefonski pogovor, ki je osnova za obračunavanje opravljenih storitev; šol. govorna vaja vaja učenca v lepem, pravilnem, jasnem ustnem izražanju v obliki samostojnega pripovedovanja o čem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
grdôba -e ž (ó) - 1. ekspr. malopriden, malovreden človek: ta grdoba se mi zdaj pa še smeje; grdoba je trdil, da je denar že vrnil; vi ste prava grdoba / kot nagovor: nikar se ne izgovarjaj, grdoba grda; grdoba lena
- 2. star. malopridnost, pokvarjenost: grdoba se širi po svetu; skrival je svojo grdobo in zavrženost
● lenoba je vseh grdob grdoba najhujša napaka - 3. star. grd, neprikupen človek ali stvar: videl je razne grdobe in nakaze
// grdost, grdota: grdoba obraza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
gréh -a m (ẹ́) - 1. rel. kršitev božje ali cerkvene zapovedi: krasti je greh; kesati, spovedati se grehov; delati grehe; odpustiti grehe; pokoriti se za grehe; velik greh; greh proti šesti božji zapovedi / izvirni greh; mali greh; smrtni greh kršitev božje postave v veliki stvari z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem
// ekspr. pokvarjenost, nemoralnost: povsod se je naselil greh; valja se v grehu - 2. ekspr. prekršek, prestopek: kaznovan je bil za vse grehe; greh proti predpisom; greh zoper zdrav okus / storiti greh nad narodom / v povedno-prislovni rabi: greh je bilo dati denar za tako neumnost; greh je, če ne izrabite lepega vremena
// napaka, pomanjkljivost: nesloga je naš stari greh; omahljivost mu štejejo v velik greh / popravljati stare grehe; pravopisni grehi
● ekspr. še vedno je vredna greha je privlačna, zapeljiva; ekspr. bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil navesti naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
híba -e ž (í) raba peša napaka, motnja: govorna, prirojena, telesna hiba / tehniki so hitro odpravili hibe v mehanizmu / roman ni brez večjih hib pomanjkljivosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
hidrávlika -e ž (á) - 1. fiz. nauk o mehanskih lastnostih tekočin in njihovi uporabi v tehniki: ukvarjati se z vprašanji hidravlike; strokovnjak za hidravliko
- 2. strojn. mehanizem, ki deluje na osnovi širjenja pritiska v tekočinah: stopnice, opremljene s hidravliko; napaka na hidravliki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
hròščSSKJ hrôšča m, živ. (ȍ ó) rač. napaka v programski kodi računalniškega programa, sistema; bug: odprava hrošča; računalniški hrošč; milenijski hrošč ki naj bi se pokazal ob prelomu tisočletja; V paketu bodo zbrani popravki za hrošče in morebitne nadgradnje sistema E dobesedni prevod agl. bug 'napaka v programski kodi' in 'hrošč'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
húd -a -o in -ó prid., hújši (ȗ ú) - 1. pretirano strog: bil je hud oče; hudi starši / služi pri hudem gospodarju / imel je zelo hudo ženo
- 2. v povedni rabi ki ima zaradi nasprotja, spora z okoljem odklonilen odnos do njega: si še hud name; huda je, ker nič ne pišeš; hud kot sršen, ko osa / ekspr. hud je na ves svet / domači so bili hudi na otroka
- 3. ki izraža, kaže odklonilen odnos do okolja: zaslišal se je njegov hudi glas; okrog sebe je videl same hude obraze / uporabljal je hude izraze
- 4. ki napada človeka: pri sosedovih imajo hudega psa; medved je zelo huda zver / pes je bil tisti večer nenavadno hud
- 5. navadno v primerniku ali v presežniku ki ima v moralnem pogledu negativne lastnosti: sin je hujši kot oče; hujša je od samega vraga; najhujši so bili prav oni / obšla ga je huda misel, želja / hudo dejanje
- 6. ki prinaša trpljenje, težave: hudi časi so bili takrat; huda novica, vest; imeli smo hudo pot / hude sanje; obhajale so ga hude slutnje / ta človek ni za hudo delo težaško, težko
// huda ura neurje - 7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: hud mraz, potres; huda lakota; živi v hudi revščini, stiski; huda suša / huda bolečina, nesreča; hude motnje / zgodila se je huda krivica, napaka; huda žalitev / posilil ga je hud kašelj / hud bolnik / hud breg, klanec zelo strm
// hud strup / huda paprika paprika, ki ima zelo pekoč okus
// nav. ekspr. zelo vnet, navdušen: hud lovec; hud pravdar / bil je hud pijanec
● star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; očetova smrt je bila zanj hud udarec zelo ga je prizadela; hud je na denar izkoristi vsako priložnost za zaslužek; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. prav za hudo silo bi že bilo čeprav je malo, bo moralo zadostovati
♦ čeb. huda gniloba
hudó - 1. prislov od hud: blago se je hudo podražilo; včeraj nas je hudo zeblo; hudo bolan, jezen / hudo se drži, gleda neprijazno, namrščeno
- 2. v povedni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: hudo je, če nikogar nimaš; najhujše pri vsem je, da ni zdrav; hudo ga je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj zelo hudo
- 3. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno bolečino, žalost: materi je hudo zaradi sina; ekspr. ob slovesu ji je bilo na smrt hudo; hudo mu je pri srcu / hudo mu je po domu; hudo mu je, da ga je užalil / hudo ji je za izgubljeno ogrlico
● hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); s starim človekom je hudo težko je z njim sodelovati, sporazumevati se; pog. hudo ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; oprosti, nisem mislil tako hudo nisem te hotel (u)žaliti
húdi -a -o sam.: ekspr. shujšal sem, huda je bila bilo je hudo, težko; pog. huda je za delo težko ga je dobiti; ekspr. huda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; gospodarica mu je povedala precej hudih zelo ga je oštela; redko s hudo se pri njem ni dalo nič opraviti s silo, pritiskom; hudo in dobro; ekspr. umreti od samega hudega od velikega trpljenja, pomanjkanja; ima dosti hudega nad seboj storil je veliko slabega; prizadel ti je mnogo hudega; vsega hudega vajen; redko sporeči se do hudega zelo, hudo; ne jemlji tega za hudo ne zameri; sprijaznil se je s hudim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
igrálčev -a -o [u̯č] prid. (ȃ) nanašajoč se na igralce: igralčev nastop v komediji;
igralčeva mimika / to je bila igralčeva druga osebna napaka v tej tekmi / igralčevi prsti so nervozno mešali karte
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
kíks -a m (ȋ) žarg. spodrsljaj, napaka: oddaja je bila prezahtevna in kiksi so se vrstili drug za drugim;
igralčev kiks
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
kóma2 -e ž (ọ̑) adm. vejica, zlasti decimalna: dve koma pet
♦ fiz. napaka leče, da upodobi točko kot črtico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
konstrukcíjski tudi konstrúkcijski -a -o prid. (ȋ; ú) nanašajoč se na konstrukcijo ali konstruiranje: konstrukcijski material / gre za posamezne konstrukcijske dele; konstrukcijski element / konstrukcijska napaka / konstrukcijski biro tovarne; konstrukcijski oddelek / strojni in konstrukcijski ključavničar
♦ geom. konstrukcijska naloga naloga, ki se rešuje z načrtovanjem, risanjem; teh. konstrukcijske kovice večje kovice za jeklene konstrukcije; konstrukcijsko jeklo jeklo za izdelavo konstrukcij in strojev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
kratkovídnost -i ž (í) - 1. očesna napaka, zaradi katere je mogoče dobro videti le bližnje predmete: zaradi kratkovidnosti je moral nositi očala
- 2. nav. ekspr. nesposobnost človeka, da bi vnaprej videl potek česa: njegova kratkovidnost je bila glavni vzrok neuspeha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
kromátičen -čna -o prid. (á) muz. ki je iz poltonov: kromatični sistem / kromatična harmonika harmonika, pri kateri da pritisk na isti gumb ob raztegovanju ali stiskanju meha isti ton; kromatična lestvica lestvica, ki ima v obsegu oktave samo poltone
♦ fiz. kromatična aberacija napaka leče zaradi nepravilnega prenašanja barv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
kváriti -im nedov. (á ȃ) - 1. vplivati tako, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: ne kvari razpoloženja s takim pripovedovanjem; ni mu hotel kvariti sreče; ta misel mu kvari veselje do vojaškega življenja / ni hotel kvariti prijetne družbe
// vplivati moralno negativno: s svojim vedenjem kvari otroke / to mu kvari značaj - 2. delati kaj manj popolno, dovršeno: slika kvari simetrijo; napaka kvari smisel zgodbe / nikar (si) ne kvari oči / z rezanjem pločevine kvariš škarje
kváriti se postajati neužiten, slab: vino se je začelo kvariti / v tej vročini se hrana kvari
// postajati slabši, neuporaben: igrače se kvarijo; avtomobil se je začel kvariti
● vreme se kvari postaja deževno, mrzlo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
lápsus -a m (ȃ) govorna ali pisna napaka, ki ne nastane zaradi neznanja, ampak zaradi trenutne raztresenosti, spodrsljaj: ta pravopisna napaka je samo lapsus;
govorniku se je primerilo nekaj nerodnih lapsusov // evfem. napaka, pomota sploh: ta knjiga ima precej lapsusov / idejni lapsus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
lenôba -e ž (ó) - 1. lastnost, značilnost lenega človeka: njena glavna napaka je lenoba; boriti se proti lenobi / njihove revščine je kriva samo lenoba; od lenobe se mu še govoriti ne ljubi / duševna, miselna, umska lenoba
// lenarjenje: ves dan je ležal, sedaj pa si odpočiva od lenobe
● ekspr. lenobo pasti, prodajati lenariti; pog. komu podpirati lenobo z nepotrebno pomočjo omogočiti, da se mu ni treba (po)truditi, da mu ni treba delati; lenoba je vseh grdob grdoba najhujša napaka; lenoba je mati vseh pregreh iz lenobe izhajajo vse druge napake
// stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost: prevzemala ga je mehka lenoba / biti moralen ne zavestno, ampak iz lenobe - 2. ekspr. len človek: ta lenoba ves dan poseda; njegov sin je lenoba in klatež / kot psovka vstani, lenoba lena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
líven -vna -o prid. (ī) metal. - 1. nanašajoč se na ulivanje: livni prostor; livna napaka / livna jama jama v tleh livarne, v kateri se ulivajo težji ulitki
- 2. ki se da (dobro) ulivati: ta kovina ni kovna, je pa livna / livni bron
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
mádež -a m (ȃ) - 1. umazano mesto, umazanija na čem: na obleki se mi je napravil velik madež; odstraniti madeže s tapet; krvni madež; madež od olja; madež na obleki / čistiti madeže z bencinom, s toplo vodo; sredstvo za čiščenje madežev odstranjevanje
// na morju so se pojavili veliki oljni madeži / obraz brez madeža peg, črnih pik; pren. očistiti ekonomske odnose fevdalnih madežev - 2. nav. ekspr. kar dela kaj moralno, nravno slabše: biti brez madeža; oprati s svojega imena madež; očitek je vrgel grd madež nanj; to je bil madež v njenem značaju
♦ fot. napaka na fotografskih izdelkih zaradi nepazljivega ali nečistega dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
májhen -hna -o prid., mánjši (ȃ) - 1. ki dosega nizko stopnjo
- a) glede na razsežnost, ant. velik: majhen človek; majhen čoln, grozd, kamen, kos kruha, otoček, vrt; veliko je spravil na tako majhen prostor; majhna dolina, knjiga, miza, parcela, posoda, roka, soba, žival; majhno jabolko, okno, poslopje; imam majhno stanovanje; ekspr. mikroskopsko majhen zelo majhen; majhen kot makovo zrno / majhna vas / ekspr. majhen domek
- b) glede na merljivo količino: majhen del rudnega bogastva; ekspr. kupiti za majhen denar; majhen dvig prometa; majhen odstotek ljudi; majhna doza zdravil; zelo majhna količina česa; najti kaj v majhnih količinah, množinah; majhna mera česa; stroj majhne moči; majhna plača, pokojnina nizka; bil je majhne postave; majhna povečava, proizvodnja, razdalja, zamuda; prostor majhnih razsežnosti; bolje je, da udariš večkrat z manjšo silo; novec majhne vrednosti; majhna vsota denarja; majhna zmogljivost tovarne
- c) glede na število sestavnih enot: majhen kolektiv; zbrala se je majhna družba; majhna skupina / majhno število ljudi; število a je manjše od b
- č) glede na dolžino: dela majhne korake / majhna razdalja
- d) ekspr. glede na trajanje: majhna časovna oddaljenost
- e) glede na možni razpon: njegov talent ni majhen; majhna delavnost organizacij; že majhna neprevidnost lahko povzroči škodo / majhne želje / tu so majhne možnosti za delo; relativno majhne spremembe; to mu je prineslo majhno olajšanje
- f) glede na čas življenja: imata še majhne otroke; ko sem bil majhen, sem rad pasel živino / ekspr. majhno drevje mlado
- g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost: majhen klanec, ovinek; teren z majhnim padcem; delati majhne vbode / imeti majhno izbiro / majhen napor
- h) nav. ekspr. glede na intenzivnost, učinek: majhen dež, veter / majhna bolečina / majhen up; majhna vera; tvoja ljubezen je majhna
- i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost: majhen motor, studenec; majhen obrat, rudnik; iz majhnih delavnic so nastale velike tovarne; imeti majhno kmetijo
- j) glede na pomembnost: majhni opravki; majhna napaka, tatvina; ekspr. to ni majhno delo je veliko, pomembno
// publ. z majhnimi izjemami so vsi enaki / kot vljudnostna fraza samo še majhno pripombo
- 2. ekspr. malo pomemben, nepomemben: sredi mesta sem se zdel tako majhen; doma sem čisto majhen; čudno majhne so bile vse njegove misli; navadil se je skromnega, majhnega življenja / majhne razmere ki ne omogočajo nič nadpovprečnega
// majhni umetniki včasih popravljajo velike
// slabš. slab, grd, ničvreden: tako majhen si
● ekspr. ko je to slišal, je bil takoj majhen ni bil več samozavesten, ni več vztrajal pri svojih trditvah; publ. urejati kaj z majhnimi koraki počasi; ekspr. otrok gleda z majhnimi očmi zaspano gleda; kot vljudnostna fraza imam majhno prošnjo, ali jo boste izpolnili izraža omejevanje; ekspr. ni majhna stvar celo noč čuti težko je; ekspr. njegova delavnica je kar majhna tovarna izraža omejevanje; majhen piskrc hitro vzkipi človek šibke, nizke postave se hitro razjezi, razburi
♦ mat. neskončno majhen ki je poljubno blizu nič
májhno prisl., nar. malo: francosko govori dobro, angleško pa majhno razume / zdaj majhno drugače misli; pot je peljala majhno navzgor
májhni -a -o sam., nar. mali: majhni so bili zmeraj zatirani; naše majhno zdajle spi; biti z majhnim zadovoljen; prim. mali prid., mali m, mala, malo, manj, manjši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
manifésten -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. viden, očiten: manifestni sledovi;
manifestna napaka;
nosečnost še ni manifestna
♦ med. manifestno znamenje boleznimaniféstno prisl.: manifestno zdrav
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
mánko -a m (ȃ) ekon. razlika med dejanskim in knjiženim stanjem blaga, denarja; primanjkljaj: nastal je manko;
v skladišču je prišlo do manka
● ekspr. rad pije, to je velik manko napaka, pomanjkljivost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
maróga1 -e ž (ọ́) lisa, navadno temnejša: na steni so se delale maroge;
bela mačka z rumenimi in rjavimi marogami / hrbet je bil poln marog od udarcev
● star. sončne maroge sončne pege // zastar. napaka, madež: svoje dolžnosti je opravljal redno in brez vsake maroge; baharija je huda maroga tega človeka
♦ les. furnir z marogami z nenavadno obarvanimi ali oblikovanimi mesti; med. mrtvaška maroga mrliška lisa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
mehúr -ja m (ú) - 1. okrogla tvorba s tankimi stenami, katere notranjost je napolnjena s plinom ali tekočino: mehur se je naredil; predreti mehur; milni mehur; napet mehur / na hrbet si je privezal plavalni mehur / zračni mehurji se dvigajo iz globine vode; pren., knjiž. mehurji luči
- 2. polkrožna tvorba, ki se napravi na površju tkiva, zlasti kože, zaradi bolezni ali poškodbe: na koži so se napravili mehurji zaradi sončnih opeklin; gnojni mehurji
// tej podobna tvorba sploh: obleka se slabo prilega, na hrbtu se delajo mehurji - 3. organ za zbiranje seča: prehladil si je mehur; bolečine v mehurju / izprazniti bolniku mehur; vulg. odcediti si, pog., ekspr. olajšati si mehur opraviti malo potrebo
// napihniti (svinjski) mehur / sečni mehur
// nekdaj vrečki podobna priprava iz tega organa, navadno svinjskega, za nošenje tobaka: mehur s tobakom je šel iz rok v roke; v pipo je tlačil tobak iz obrabljenega mehurja / tobačni mehur / mehur tobaka
♦ anat. žolčni mehur mehur ob jetrih, kjer se zbira (odvečni) žolč; bot. plavalni mehur z zrakom napolnjeni del steljke; metal. plinski mehur droben mehurček plina v ulitkih kot livarska napaka; zool. črnilni mehur črnilna žleza; vzdušni ali ribji mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi; zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
mérjenje -a s (ẹ́) glagolnik od meriti:- a) končati, začeti merjenje; natančno merjenje; merjenje globine, hitrosti, temperature; enota za merjenje gostote, moči; napaka pri merjenju / električno, ročno merjenje
- b) merjenje na leteči cilj
- c) vojaško merjenje moči; medsebojno merjenje sil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
metíranje -a s (ȋ) glagolnik od metirati: stavljenje in metiranje je končano;
napaka pri metiranju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
milénijski -a -o prid. (ẹ́) ki se nanaša na milenij: milenijski razvojni cilji; Pred štirimi leti so se svetovni voditelji na milenijskem vrhu zavezali k boju proti revščini, umazani vodi, neznanju in aidsu E (↑)milénijmilénijski hròšč -ega hrôšča m, živ. (ẹ́, ȍ ó) rač.
napaka v programski kodi računalniškega programa, sistema, ki bi se lahko pokazala ob prehodu na 1. januar 2000 pri programih, ki niso mogli beležiti datumov od tega dne dalje: Spomnite se na paniko zaradi milenijskega hrošča, ki navsezadnje ni povzročil skoraj nobene škode
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
motíti in mótiti -im nedov. (ī ọ́) - 1. delati, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: tu te ne bo nihče motil; bojim se, da me bo to motilo pri pisanju; motiti koga pri delu, jedi, učenju; motiti koga s klepetanjem / motiti koga v premišljevanju / kot nagovor: ali motim; prosim, vas smem nekoliko motiti; oprostite, da vas motim; kot vljudnostna fraza: upam, da ne motim; prosim, ne dajte se motiti
- 2. nav. ekspr. biti ovira pri delovanju: široke hlače so ga motile pri hoji; kup sena je motil, da nisem videl ljudi; tolšča moti mišična vlakna v njihovem delovanju / z napačnimi opravili motimo rastline pri njihovi rasti
- 3. povzročati, da kaj ne poteka normalno, pravilno: motiti obravnavo, proslavo; motiti pouk s predrznimi medklici; s pripombami je motil njegovo pripovedovanje / kaj ti moti mirno življenje / z vpitjem so motili nočni mir; temo in mir je motilo žuborenje potoka; tišino noči so motili tihi glasovi
// vnašati v celoto neskladnost; kaziti, kvariti: umazana srajca moti skladnost njegove oprave / v starih hišah ga motijo nekateri ogli in stene - 4. povzročati neugodne, slabe občutke: najbolj moti njegova hvalisavost; njegova ošabnost me zelo moti; revščina naj te ne moti; ni ga motilo, da na nekaj vprašanj ni dobil odgovora / kot nagovor: vas ne bo motilo, če prižgem; vas moti, če vas tikam / moti me, ker ne ubogaš / lise po koži so njo motile, drugi jih pa še opazili niso
// ekspr. povzročati pri kom nemir, zlasti erotični: dekleta so ga na pomlad zelo motila; njena postava ga je motila, da je bil ves iz sebe - 5. nav. ekspr. varati, zavajati: naslov človeka moti, da pričakuje bogve kaj novega / če me vse ne moti, prizadevanja niso bila brez uspeha
- 6. povzročati, da je komu kratek čas: na vse načine ga je skušal motiti; z igračami so se otroci dolgo motili; v žalosti se moti z delom / redko motila se je okoli psa ukvarjala se je s psom
- 7. knjiž. povzročati motnje: neka tuja postaja moti sprejem / to moti televizijsko sliko
● ekspr. motiti dekleta vzbujati ljubezen, zapeljevati; ekspr. to ne bo motilo najinega prijateljstva zaradi tega bova vseeno prijatelja; ekspr. kaj te pa moti, da mi pošiljaš takega človeka izraža jezo, nejevoljo
♦ jur. motiti posest samovoljno ovirati ali oteževati posestnika pri izvrševanju posestnih dejanj; šah. akcija dame moti nasprotnikov napad
motíti se in mótiti se - 1. delati napake pri kakem delu, navadno duševnem: danes se pri petju veliko motim; motil se je pri popravljanju teksta, pri računanju, v računanju / ekspr. človeška glava se lahko moti
- 2. biti v zmoti: kdo se je motil, ti ali jaz; vi se motite; kmalu sem zvedel, da sem se motil; motiti se v sodbi; ekspr. gotovo se ne motim, če trdim, da je stvar slaba; ekspr. grozno, hudo, krepko se motiti; zelo se motite, če mislite to / ekspr.: če se ne motim, je študiral medicino; motil bi se človek, če bi mislil, da so Slovenci Prešernove pesmi pozdravili s posebnim veseljem
- 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku vrteti se v glavi, biti omotičen: začelo se mi je motiti / moti se mi že, tako sem lačen zelo sem lačen
// tisti, ki se jim je motilo, niso bili za plezanje po drevju
● ekspr. misli se mu motijo ne more jasno misliti; ekspr. kaj se ti moti po glavi o čem premišljuješ; preg. motiti se je človeško
motèč -éča -e: moteče naprave v soseščini; napaka utegne postati sčasoma moteča; moteče bleščanje
♦ elektr. moteči oddajnik oddajnik, ki povzroča motnje pri sprejemu programa drugega oddajnika; prisl.: to je moteče vplivalo name
móten -a -o - 1. deležnik od motiti: moteni človeški odnosi; pri delu ni rad moten; radijska oddaja je bila motena
- 2. ped. oviran v normalni rasti, vzgoji: motena duševnost / čustveno, razvojno, vedenjsko moten; duševno motena oseba
♦ jur. motena posest
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
mréna1 -e ž (ẹ́) - 1. strjena plast, navadno na površini tekočin, redkejših snovi: na mleku se je naredila mrena; pod nogami so hrstale ledene mrene; mrena na barvi; zdelo se mu je, kot bi imel mreno pred očmi; gledal je kakor skozi mreno
// kar je temu podobno: pobočje je pokrivala meglena mrena / mrena dežja; pren. na oči mu je legla mrena utrujenosti - 2. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje: mrena okrog mišic / redko od napora mu je počila mrena v trebuhu je dobil kilo
- 3. poljud. posamičen prozoren oblak v velikih višinah, strok. cirus: opazovati mrene na nebu
● ekspr. šele takrat mu je padla mrena z oči šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila; ekspr. potegniti komu mreno z oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; poljud. zelena mrena očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu, strok. glavkom
♦ anat. možganska mrena možganska ovojnica; pljučna mrena ki obdaja pljuča; rebrna mrena ki obdaja prsni koš od znotraj; trebušna mrena ki obdaja trebušno votlino in organe v njej; mrena ob srcu; fot. mrena svetlobna ali kemična okvara, napaka na fotografski emulziji; osen; med. črna mrena slepota zaradi obolenja mrežnice ali vidnega živca; med., vet. siva mrena očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; zool. letalna mrena mrena ob trupu živali, ki ji omogoča letanje; plavalna mrena plavalna koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
nakljúčen -čna -o prid. (ȗ) ki je posledica povezave, sovpada nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev; slučajen: ta razlog ni naključen, ampak globoko utemeljen;
vsaka podobnost z resničnimi dogodki je samo naključna / naključni gost, opazovalec; naključna najdba
♦ fiz. naključna napaka napaka zaradi človeške nenatančnosti; jur. naključna škoda škoda, ki je storilec ni predvidel in je ni bil dolžen predvidetinakljúčno prisl.: zgodba se razvija naključno; naključno priti mimo po naključju; sam.: v tem ne vidim nič naključnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
napáka -e ž (ȃ) - 1. kar ni v skladu
- a) z določenim pravilom, določeno normo: narediti, popraviti napako; huda, majhna, velika napaka; njegova naloga je brez napak; napake časnikarskega jezika / jezikovna, metodološka, pravopisna, slovnična napaka / glavna napaka tega filma je razvlečenost
- b) z resničnostjo, dejstvi: v knjigi je dosti napak in celo potvorb; napaka v datumu / narediti napako pri seštevanju
- c) z zahtevanimi lastnostmi, zahtevano kakovostjo: napaka v materialu / tovarniška napaka nastala pri izdelavi, proizvodnji; blago, izdelki z napako
// navadno s prilastkom lastnost, značilnost, ki ni v skladu z normalnim, zdravim stanjem, delovanjem organizma: daljnovidnost, kratkovidnost in druge očesne napake; organska, telesna napaka; napaka od rojstva / ima govorno napako, jeclja motnjo
// bradavice in druge lepotne napake
- 2. navadno s prilastkom slaba, nezaželena lastnost, značilnost koga, zlasti v moralnem pogledu: njegova največja napaka je lažnivost; vsak človek ima kako napako; majhne napake drugih vidi, svojih velikih pa ne / pijančevanje, nasilnost in druge njegove napake
- 3. dejanje, ravnanje, ki ni v skladu z določenim ciljem, položajem: izkoristil je nasprotnikovo napako in zmagal; s tem dejanjem je naredil napako; zagrešiti hudo, usodno napako / politična, strateška, taktična napaka
- 4. teh. razlika med dejansko, zaželeno in izmerjeno, dobljeno vrednostjo količine: približno oceniti napako; napaka pri merjenju, osvetlitvi ni velika; spodnja, zgornja meja napake
● ekspr. na napakah se učimo če kdo pri kakem delu, opravilu naredi napako, bo drugič bolj pazil, da bo pravilno ravnal
♦ anat. napaka leče; fiz. absolutna napaka razlika med dejansko in izmerjeno količino; relativna napaka količnik med absolutno napako in dejansko količino, izražen navadno v odstotkih; mat. absolutna napaka razlika med pravo in približno vrednostjo; relativna napaka količnik med absolutno napako in približno vrednostjo; med. srčna napaka nepravilen razvoj ali bolezenska sprememba srčnih zaklopk; šport. osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca; tisk. tiskarska napaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
napákica -e ž (ȃ) ekspr. manjšalnica od napaka: spis je brez najmanjše napakice / lepotna napakica / ker jo ljubi, ga njene napakice ne motijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
naváden -dna -o prid., navádnejši (ȃ) - 1. ki se zaradi pogostnosti pojavljanja ne razlikuje od stvari svoje vrste: na cesti je to navaden pojav, prizor; to je bilo njegovo navadno opravilo / premakniti kaj iz navadne lege / ekspr. otroku so dali zelo navadno ime / ekspr. to so najbolj navadne misli; pogovarjali so se o navadnih stvareh / ekspr. bil je čisto navaden dan; naučil se je samo najnavadnejših besed nemškega jezika osnovnih
// gostobesednost je navadna napaka pisateljev začetnikov pogosta
// nosil je navadno lovsko obleko preprosto, enostavno
// star. vsakdanji, pogost: učitelj je bil v njihovi hiši navaden gost / taka noša je bila navadna v mestih - 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, splošne lastnosti, značilnosti: kupiti si navadne čevlje in gojzarje; navadni in patentni kozarci; knjiga je tiskana na navadnem papirju; avtomobil z navadno karoserijo; zamenjati navadno ključavnico s cilindrično; jesti navadno salamo; piti navadno vodo / ob navadnih dneh je srečeval malo ljudi ob delavnikih
// vojsko je služil kot navadni vojak; podjetje zaposli več navadnih delavcev nekvalificiranih
// navadni kruh industrijsko pečen pekovski kruh; navadne in vezane hranilne vloge; navadno leto leto, ki ima 365 dni - 3. nav. ekspr. ki je komu v navadi: to se ne sklada z njegovo navadno točnostjo / knjigo je položil na navadno mesto
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: tega navaden človek ne more razumeti; navadno medenino mu je hotel prodati za zlato / to zahteva že najnavadnejša vljudnost
// izraža podkrepitev trditve: čisto navaden blebetač je; to so navadne čenče; to je navadna goljufija
♦ bot. navadni bljušč, dežen, volčin; navadna črnoglavka, krhlika, melisa; navadna zvezdica njivski plevel s poleglimi stebelci in drobnimi belimi cveti, Stellaria media; ekon. navadna reprodukcija; fiz. navadni tlak tlak pri navadnih okoliščinah, približno en kilopond na kvadratni centimeter; navadna temperatura temperatura približno od 18° do 20° C; mat. navadni ali Briggsov logaritem logaritem z osnovo 10; navadni odvod odvod funkcije ene neodvisne spremenljivke; navadne obresti obresti, ki se ne pripisujejo h glavnici; ptt navadni telefonski pogovor telefonski pogovor, ki nima nobene označbe glede nujnosti ali vrste pogovora; navadna pošiljka pošiljka, ki nima nobene posebne označbe; navadno pismo; zool. navadni brizgač, prašiček; navadna čigra, koralnica
navádno prisl.: navadno gre za praznike domov; to obleko nosi navadno v službo; ob tem času otroci navadno spijo; učenec je navadno točen; to je huda bolezen, navadno dolgotrajna; ta ruda se nahaja navadno v majhnih količinah; kakor navadno so se zbrali pri sosedu; sam.: to je nekaj navadnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
nèljúb -a -o prid. (ȅ-ȗ ȅ-ū) - 1. ki (komu) ni ljub: ni se želel srečati z neljubim tekmecem; ta človek mu je iz več vzrokov neljub; neljubo sorodstvo / spomin nanj ji je neljub
- 2. nav. ekspr. ki prinaša nevšečnosti, težave: zgodila se je neljuba napaka, pomota; bal se je neljubih posledic / neljub dogodek, prizor; doživel je neljubo presenečenje
nèljúbo tudi nèljubó - 1. prislov od neljub: biti neljubo presenečen
- 2. v povedni rabi, z dajalnikom izraža nezadovoljstvo: neljubo mu je, da hodiš tja; neljubo mu je bilo govoriti o tem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
nèodpústen -tna -o prid. (ȅ-ú) knjiž. neodpustljiv: neodpustna žalitev / neodpustna napaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
nèodpustljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da odpustiti: neodpustljiva žalitev;
neodpustljivo ravnanje // ekspr. zelo velik, hud: neodpustljiva napaka, zamudanèodpustljívo prisl.: igrali so neodpustljivo slabo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
nèopázen -zna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā) ki ni opazen: govoril je z neopaznim posmehom;
neznatna, neopazna napaka / v svoji preprosti obleki je bil skoraj neopazennèopázno prisl.: neopazno oditi; v obravnavi se je neopazno zabrisalo bistvo vprašanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
nèpravílnost -i ž (ȅ-ȋ) lastnost, značilnost nepravilnega: nepravilnost rasti / nepravilnost postopka, ravnanja // evfem. napaka, pomanjkljivost: na stavbi so odkrili precej nepravilnosti; odpraviti nepravilnosti v poslovanju / v članku so razne nepravilnosti neresnične, netočne navedbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
neznáten -tna -o prid., neznátnejši (á ā) nav. ekspr. - 1. zelo majhen: vstopil je droben, neznaten človek; od daleč je bil videti še bolj neznaten; stanovali so v skromni, neznatni hiši; loči ju neznatna razdalja / za vse skupaj je plačal neznaten znesek / njegovi dohodki niso ravno neznatni so veliki
// to je res neznatna napaka / dosegel je le neznaten uspeh; nevarnost, da bi ga kdo videl, je neznatna - 2. nepomemben, malo vreden: imel je skromno, neznatno službo; za take neznatne stvari je škoda izgubljati čas
● star. upam, da vas navzočnost moje neznatne osebe ne bo motila moja navzočnost
neznátno prisl.: potres je hiše neznatno poškodoval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
océniti -im, in oceníti in océniti -im dov. (ẹ́; ī ẹ́) - 1. določiti denarno vrednost: oceniti premoženje, zemljišče
- 2. ustvariti, izraziti mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: oceniti literarno delo; nastop so dobro ocenili; kritično, strokovno oceniti; negativno, ugodno oceniti; oceniti z določenega stališča
// knjiž. presoditi: oceniti dokaze, izjave, navedbe; položaj je pravilno ocenil; proizvodni plan bo treba ponovno oceniti kritično pregledati, analizirati - 3. ugotoviti veljavo ali vrednost: oceniti človeka po dejanjih
- 4. približno določiti količino: ocenili so rezerve, zaloge; nastalo škodo so takoj ocenili / približno oceniti razdaljo, višino
- 5. šol. dati oceno: oceniti učenca; negativno, pozitivno, pravično oceniti / oceniti znanje
♦ šah. oceniti partijo določiti rezultat prekinjene partije
océnjen -a -o: nepravično ocenjen dijak; negativno ocenjena naloga; pisateljevo dramsko delo še ni v celoti ocenjeno
♦ fiz. ocenjena napaka približno izračunana ali ugotovljena vrednost napake
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
odstraníti in odstrániti -im dov. (ī á ā) - 1. s širokim pomenskim obsegom narediti, da kaj preneha biti na določenem mestu: odstraniti dračje z dvorišča; odstraniti obzidje; odstraniti pohištvo iz sobe; odstraniti sneg s strehe; odstraniti odvečno tekočino / odstraniti madež z vodo očistiti
// veter je odstranil oblake odpihal
// narediti, da kaj preneha biti del, sestavina česa: odstraniti posodi dno; odstraniti lupino, skorjo; odstraniti peclje češnjam; z operacijo odstraniti komu roko; odstraniti drevesu vrh - 2. narediti, povzročiti, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati; odpraviti: odstraniti napake, slabosti; odstraniti nepravilnosti v podjetju; skušal je odstraniti socialne razlike
● publ. odstraniti vprašanje z dnevnega reda ne ga obravnavati - 3. narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo; odstaviti: direktorja so odstranili / odstraniti koga s položaja
odstraníti se in odstrániti se oditi, umakniti se: za kako uro so se odstranili; tiho se odstraniti
odstránjen -a -o: napaka je bila hitro odstranjena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
odtís -a m (ȋ) - 1. glagolnik od odtisniti: odtis pečata, podpisa na papir; napaka pri odtisu
- 2. kar se prenese z določeno tiskarsko tehniko na papir, tkanino: narediti, primerjati odtise; barvni odtis; odtisi v različnih grafičnih tehnikah; povečati hitrost stroja za sto odtisov na uro
// podoba predmeta, ki nastane z njegovim pritisnjenjem v kaj, na kaj: dobiti, vzeti odtis; mavčni, voščeni odtis; odtis stopala v mivki
♦ jur. dati prstni odtis odtis prstne blazinice določenega prsta; izzvati prstne odtise napraviti jih vidne; najti prstne odtise vlomilca odtise prstnih blazinic; teh. galvanoplastični odtis negativ predmeta, ki nastane z elektrolitskim nanašanjem kovinske plasti na model; tisk. krtačni odtis odtis za korekture; poskusni odtis ki se naredi pred tiskanjem za ugotovitev ustreznosti; zal. posebni odtis posebej vezan sestavek, ki izide v knjigi, reviji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
odznáčiti -im dov. (á ȃ) narediti, da kaj ni več označeno: Napaka je že to, da mora uporabnik samostojno odznačiti, da tega ne želi, ne pa označiti E (↑)znáčiti
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
opázen -zna -o prid., opáznejši (á ā) ki se da opaziti: komaj opazen smehljaj;
v teh črticah je opazen Cankarjev vpliv;
opazna napaka, razlika;
raze na izdelku so precej opazne // nav. ekspr. ki se zelo razlikuje od navadnega, običajnega: opazna obleka; rad uporablja opazno besedišče; opazno vedenje
● publ. naš tekmovalec je dosegel opazno sedmo mesto zelo dobroopázno prisl.: opazno se oblačiti, vesti; komaj opazno se premikati; njegova naloga je opazno boljša
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
opazljív -a -o prid. (ī í) opazen: opazljiva napaka;
razlika med njima je opazljiva / v ničemer ni opazljivopazljívo prisl.: komaj opazljivo se je nasmehnil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
opravičílo -a s (í) - 1. izjava, navadno pismena, s katero se kaj opravičuje: napisati, prinesti opravičilo; poslušati opravičilo; z opravičilom ga je poslala v šolo / izmrmrati opravičilo mrmraje se opravičiti
// kar se navede za prenehanje negativnega mnenja: opravičilo, da je kradel zaradi lakote, mu ni zadoščalo / iskati, najti opravičilo za surovo ravnanje / publ. opravičilo za težek gospodarski položaj vzrok
// publ. v tem je opravičilo našega boja upravičenost - 2. glagolnik od opravičiti: opravičilo mu ni bilo dovolj, hotel je še drugo zadoščenje / za to napako ni opravičila ta napaka se ne da opravičiti
// njegova knjiga je potrebna opravičila / povedati, reči kaj v opravičilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
osében -bna -o prid. (ẹ̑) - 1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost; osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo; zahtevati od koga osebne podatke; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe
- 2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja; publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba
// ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah - 3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo
// usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga; to je imel za osebno žalitev; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano - 4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost:
- a) pripisovati komu osebne motive; osebni in družbeni standard; podrejati osebne koristi javnim; osebne pravice; pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje; publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo
- b) osebna morala; osebno in javno mnenje
- 5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen: osebne spremembe v ustanovi; reševanje osebnih zadev
- 6. namenjen uporabi za posameznike:
- a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga; osebno in posteljno perilo / osebna higiena
- b) osebni avtomobil; osebni vlak; osebna tehtnica; osebno dvigalo / osebni in tovorni promet
- 7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos
// ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost - 8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben
- 9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo; opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom
♦ biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti; ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; zajamčeni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki ga zagotavlja delovna organizacija vsakemu zaposlenemu glede na posamezne kategorije delavcev; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi; jur. osebna odgovornost; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; lingv. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebno ime lastno ime človeka; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; šport. izboljšati osebni rekord; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca
osébno - 1. prislov od oseben: osebno glasovati; na te reči gleda preveč osebno; osebno ga ne poznam, le navidez; pošiljko je treba osebno prevzeti na pošti; denar prinesi osebno sam; osebno užaliti koga; ker se predsednik ne more vsem osebno zahvaliti za čestitke, se zahvaljuje po časopisu; ti stavki zvenijo zelo osebno; velike uspehe ima, osebno pa ni srečen / kot označba na pošiljki osebno
- 2. nav. ekspr. poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug: osebno bom govoril z njim; sprejel nas je šef osebno; predsednik bo osebno vodil delegacijo / vstopila je direktorjeva tajnica, tovarišica Sonja osebno
// izraža, da je trditev omejena na določeno osebo: osebno sem drugačnega mnenja; osebno sem optimist; njemu osebno to ni nič mar; on osebno misli, da ni tako; glede obsega knjige nimam pripomb, osebno pa bi želel lepšo opremo
osébni -a -o sam.: pog. miličnik je zahteval od njega osebno zahteval, da pokaže osebno izkaznico; žarg., šport. naš košarkar je moral iz igre zaradi petih osebnih osebnih napak; usklajevanje osebnega in družbenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
osèn in osén -éna m (ȅ ẹ́; ẹ̑) fot. svetlobna ali kemična okvara, napaka na fotografski emulziji: preprečiti nastajanje osenov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
osnóven -vna -o prid., osnóvnejši (ọ̑) - 1. ki vsebuje bistvene, najnujnejše elemente česa: osnovni strokovni izrazi; osnovni biografski podatki; osnovni pojmi iz matematike; osnovne lastnosti, značilnosti / pridobiti si osnovno izobrazbo; osnovna pravila igre / osnovna načela
- 2. ki je po pomembnosti na prvem mestu: osnovna dejavnost podjetja; osnovna dolžnost, naloga; osnovna vprašanja obstoja / osnovni pogoji za delo; osnovni vzrok za kaj glavni; to je njegova osnovna napaka velika, glavna
// osnovna hrana; osnovna živila
// ki je za kaj najpomembnejši, najvažnejši: osnovna misel romana; osnovne poteze glavnega junaka / publ. osnovna točka dnevnega reda glavna, prva - 3. ki predstavlja osnovo, temelj česa: brez osnovnih raziskovanj nadaljnje delo ni mogoče
// v zvezi osnovna šola obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo: dokončati osnovno šolo; nižji in višji razredi osnovne šole / osemletna osnovna šola / s samoprispevki so sezidali več osnovnih šol
// v zvezi osnovna organizacija najmanjša organizacijska enota: osnovna mladinska organizacija / Osnovna organizacija Zveze komunistov - 4. ki je bistvena sestavina česa: osnovna kovina v tej zlitini je baker / osnovna sestavina kamnine
- 5. teh. ki je v določenem procesu prvi: osnovni nanos laka, malte; za osnovno barvo je uporabil belo barvo
♦ agr. osnovno gnojenje prvo gnojenje s hranili, potrebnimi za normalno rast; biol., bot. osnovno tkivo rastlinsko tkivo, ki lahko opravlja različne funkcije; ekon. osnovni kapital kapital, ki je naložen v delovna sredstva; osnovna glavnica glavnica brez rezervnih skladov in dobička; osnovna sredstva zemljišče, zgradbe, oprema, ki je potrebna za opravljanje določene gospodarske dejavnosti; fiz. osnovni delec; osnovni naboj najmanjši (negativni ali pozitivni) naboj v naravi; osnovne barve tri enobarvne sestavine, iz katerih se lahko sestavi vsaka barva; osnovna konstanta konstanta, ki se vzame kot dani podatek za kako teorijo; geogr. osnovna karta karta, izdelana na osnovi terenske meritve; geom. osnovna ploskev, stranica; osnovna projekcijska ravnina vsaka projekcijska ravnina v neposredno danem projekcijskem sistemu; jur. osnovne človekove pravice človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo; lingv. osnovni pomen besede pomen besede, iz katerega je mogoče logično izpeljati druge pomene; osnovna in določilna beseda zloženke; osnovna stopnja pridevnika ali prislova oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova; mat. osnovna množica množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; osnovne računske operacije seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje; med. osnovna presnova presnova, ki je potrebna za življenje pri mirovanju; min. osnovna celica najmanjši delec, ki se ponavlja v zgradbi kristalne snovi; muz. osnovni ton najnižji ton osnovnega akorda; ton lestvice, ki ni zvišan ali znižan; obrt. osnovne petlje prvine, s katerimi se oblikuje (vzorčno) pletenje ali kvačkanje; šol. posebna osnovna šola osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke; šport. osnovna črta črta ob koncu teniškega igrišča, s katere igralec servira; teh. osnovne enote enote za osnovne količine v mednarodnem sistemu enot; tekst. osnovni valj del statev, na katerem je navita osnova; osnovne niti podolžne niti v tkanini; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine
osnóvni -a -o sam.: pog. ima samo osnovno osnovnošolsko izobrazbo; ta lastnost je v njem nekaj osnovnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
otipljív -a -o prid., otipljívejši (ī í) - 1. ki se da otipati: otipljiv izrastek na kosti; bula je otipljiva; to je resnica, otipljiva kakor kamen
// ekspr. snoven, stvaren: poleg otipljivih dobrin so tudi neotipljive; zanj obstaja samo to, kar je otipljivo - 2. ekspr. lahko ugotovljiv, zaznaven: prvi otipljivi rezultati, uspehi; njegov namen je otipljiv; ta napaka, razlika je prav otipljiva
// prepričljiv, jasen: otipljiv dokaz, primer / otipljiv načrt uresničljiv
● ekspr. zamisel dobiva otipljivo podobo se uresničuje; ekspr. v pripovedovanju je skoraj plastično otipljiv nazoren
otipljívo prisl.: otipljivo dokazovati, pripovedovati; sam.: nič otipljivega niso našli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
péga -e ž (ẹ́) - 1. mesto na koži, ki ima temnejšo barvo kot ostala površina: pege na obrazu, po rokah / imeti pege / sončne pege / svetle pege na steni lise; redko modre pege neba deli, kosi
- 2. nav. ekspr. kar dela kaj moralno, nravno slabše: biti brez peg; pege v njenem značaju
// napaka: očistiti jezik peg
♦ anat. rumena pega za svetlobo najbolj občutljivo mesto mrežnice; slepa pega za svetlobo neobčutljivo mesto mrežnice; astr. sončne pege temne tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi zmanjšanega sevanja; biol. (rdeča) očesna pega organ enoceličarjev za sprejemanje svetlobnih dražljajev; med. mrtvaška pega mrliška lisa; nosečnostne pege
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
pêta -e tudi -é ž (é) - 1. del stopala pod nartom: poškodovati si peto; zbodel se je v peto; nekaj časa hodi po prstih, nato po petah; brcniti žogo s peto; vso peto ima ožuljeno; gleženj, nart in peta / čepeti na petah; zasukala se je na peti in odšla / ekspr. nosi haljo do pet dolgo (do pet)
// vojak je udaril s petami v pozdrav
● teče, da ga pete komaj dohajajo zelo hitro; pog. igrajo tako poskočno, da vsakogar srbijo pete da si vsakdo želi plesati; ekspr. brusiti pete hitro hoditi, teči; nizko iztegniti pete umreti; slabš. lizati pete komu ponižujoče si prizadevati za njegovo naklonjenost; ekspr. pete si lahko obrusiš, pa boljšega ne najdeš lahko zelo veliko prehodiš; ekspr. odmakniti, odnesti, pobrati pete oditi; pobegniti; ekspr. hitro zna sukati pete hoditi, plesati; ekspr. obesiti, prilepiti se komu za pete hoditi tik za njim; slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; biti pogostoma v njegovi družbi proti njegovi volji; star. tuja vrata ga bijejo po petah nima svojega doma; ekspr. že dolgo sem jim trn v peti mi nasprotujejo, me ne marajo; ekspr. gori mu pod petami je v veliki stiski, nevarnosti; ekspr. imeti koga pod peto ukazovati, gospodovati mu; ekspr. neprestano ji je za petami hodi za njo, jo zasleduje; ekspr. smrt mu je že za petami kmalu bo umrl; to je njegova Ahilova peta slabost, napaka, ki jo nasprotnik lahko izkoristi proti njemu; ekspr. fant je hitrih, urnih pet lahko hitro hodi, teče; ekspr. samo hitre pete so ga rešile s hitrim tekom, begom se je rešil; ekspr. junak, poštenjak je od pet do glave zelo je junaški, pošten; ekspr. biti nov od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. več ima v peti kakor ti v glavi neprimerno več ve kot ti; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti - 2. zadnji spodnji del obuvala: peta se ji je odlomila; gumijasta, lesena, usnjena peta / čevlji z nizko, visoko peto
// del nogavice, ki pokriva peto: nogavico je spletla do pete; na peti imaš luknjo; lepo krojena, zaokrožena peta / trenirke s peto s hlačnicami, podaljšanimi čez peto - 3. del kakega orodja, priprave, s katerim se ta na kaj naslanja, opira, pritrjuje: jambor se je prelomil nad peto; peta kose drsi po tleh široki del rezila ob ročaju; peta pluga del pluga, ki drsi po dnu brazde
♦ navt. peta krmila del krmila, vsajen v ležišče v gredlju - 4. nar. kos kruha, odrezan ob strani hlebca: rad bi peto, ne pa sredice / peta kruha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
písen -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pisanje: govorna ali pisna napaka / pisni znaki
♦ lingv. izgovorne in pisne dvojnice; pisna podoba besede; pisno in ustno sporočanjepísno prisl.: pisno členiti besedilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
pískati -am nedov., tudi piskála (í) - 1. igrati na piščal, na glasbilo s piščaljo: godci so godli in piskali; pastir leži v travi in si piska / piskati na piščalko
- 2. dajati visoke, ostre glasove: lokomotiva, piščalka piska; glasno, predirljivo piskati; dobil je konjička, ki zadaj piska / para piska v zrak piskajoč uhaja; brezoseb.: v prsih mu hrope in piska; v sprejemniku spet piska
// oglašati se s takimi glasovi: gams, srna piska / začela sta piskati jerebom jih klicati na tak način - 3. s pihanjem v ozek, podolgovat predmet, režo povzročati visoke, ostre glasove: naučiti se piskati; piskati na list, prste; piskati v cevko / zunaj piska burja; veter piska v vejah
● žarg., šport. sodnik je piskal osebno napako, prekršek s piščalko dal znak, da je bila storjena osebna napaka, prekršek; ekspr. trobentice že piskajo pomladni pozdrav že cvetijo; ekspr. s samo pokojnino bom tanko piskal bom živel slabo, v slabih gmotnih razmerah; bil je hud, da je kar piskal zelo je bil hud
piskáje: vlak se piskaje oddaljuje; piskaje smrčati
piskajóč -a -e: piskajoč glas; mrzel piskajoč veter; prisl.: piskajoče se oglašati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
plínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na plin:- a) plinski ovoj okrog nebesnega telesa
- b) plinski števec; plinski vod; plinska napeljava, pipa; plinska peč, svetilka; plinska vrtina; plinsko omrežje / avtomobili na plinski pogon; plinska zmes za motor; plinsko gorivo; plinsko varjenje / plinski gorilnik; plinski termometer; plinska bomba bomba, polnjena s strupenim plinom; plinska celica celica za usmrtitev s plinom, zlasti v koncentracijskih taboriščih; plinska maska maska, ki varuje dihalne organe pred strupenimi plini in parami
♦ elektr. plinska elektronka elektronka, katere električne lastnosti so bistveno odvisne od ionizacije plina v njej; plinska žarnica; fiz. plinski laser; plinska konstanta konstanta, ki povezuje med seboj tlak, temperaturo, prostornino in maso razredčenega plina v ravnovesnem stanju; med. plinski prisad huda okužba z nabiranjem plina v tkivu; metal. plinski mehur droben mehurček plina v ulitkih kot livarska napaka; strojn. plinsko olje iz nafte pridobljeno tekoče gorivo za motorje; teh. plinski generator naprava za proizvajanje plinastega goriva iz trdnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
pogréšek -ška m (ẹ̑) star. napaka: narediti pogrešek;
velik pogrešek;
pogrešek pri delu / tiskarski pogrešek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
pogréška -e ž (ẹ̑) zastar. napaka: naredil je veliko pogreško;
pogreška v računu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
pomanjkljívost -i ž (í) - 1. nav. ekspr. kar ni v skladu
- a) z določenim pravilom, normo: odpraviti pomanjkljivosti; opozarjati na pomanjkljivosti; pomanjkljivosti v poslovanju / jezikovne, pravopisne pomanjkljivosti / glavna pomanjkljivost tega filma je razvlečenost
- b) z resničnostjo, dejstvi: v razpravi je precej pomanjkljivosti
- c) z zahtevanimi lastnostmi, zahtevano kakovostjo: na stavbi so odkrili pomanjkljivosti; pomanjkljivosti novega tipa avtomobila
// navadno s prilastkom lastnost, značilnost, ki ni v skladu z normalnim, zdravim stanjem, delovanjem organizma: organske, telesne pomanjkljivosti
- 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom slaba, nezaželena lastnost koga: vsak človek ima kako pomanjkljivost / pijančevanje je njegova velika pomanjkljivost napaka
- 3. lastnost, značilnost pomanjkljivega: pomanjkljivost znanstvene metode / pomanjkljivost informacij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
pomóta -e ž (ọ̑) - 1. dejstvo, da dejanje ali stanje ni v skladu s hotenim, nameravanim: poklicali so ga k telefonu, pa je bila pomota; prišlo je do pomote; huda, velika pomota; ekspr. neljuba, očitna, usodna pomota / pri opozarjanju na določeni pomen povedanega da ne bo pomote: govorim v starih dinarjih; kot vljudnostna fraza oprostite, pomota
// nav. ekspr. napaka: ta knjiga ima precej pomot / tiskovna pomota - 2. v prislovni rabi izraža, da se dejanje (z)godi brez določenega namena: po pomoti je izpadel zadnji odstavek; po pomoti odpreti pismo / po pomoti vpisan račun
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
posrédi in po srédi prisl. (ẹ́) publ. izraža okoliščine, navadno prikrite, ki odločilno vplivajo na potek dejanja: blago se zato draži, ker so posredi prekupčevalci;
če je stroj odpovedal, je najbrž posredi tovarniška napaka gre za tovarniško napako // kaj je posredi, da ni prišel kaj se je zgodilo // z oslabljenim pomenom če ne bi bilo posredi takih predpisov, bi bila stvar že urejena; prim. sreda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
potúhtati -am dov. (ú) pog. izmisliti si, domisliti se: ali si ti to potuhtal;
vedno je potuhtal kaj zanimivega;
potuhtati nov načrt // ugotoviti, spoznati: dolgo časa niso mogli potuhtati, kje je napaka
● pog. kmalu ga je potuhtala ugotovila, kakšen je v resnici; ugotovila, kakšen namen ima
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
pravopísen -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pravopis: pravopisna napaka / pravopisni razvoj / pravopisne platnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
pregréšek -ška m (ẹ̑) ekspr. prekršek, prestopek: očitali so mu različne pregreške;
kaznovan je bil zaradi pregreška // redko napaka, pomanjkljivost: nihče ni brez pregreška
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
premnógokrat prisl. (ọ̑) ekspr. izraža zelo veliko ponovitev: ta napaka se v članku premnogokrat ponavlja / mnogokrat, premnogokrat misli na pretekle dni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
prenágljenje -a s (ȃ) glagolnik od prenagliti se: ogibati se prenagljenja / v prenagljenju storjena napaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
prenaložítiSSKJ -ím dov. (ī í) 1. prenesti program, datoteko s pomnilniške naprave, omrežja v pomnilnik, na trdi disk računalnika, mobilnega telefona; naložiti (1): Ta dodatek vam bo omogočil, da filmček enostavno prenaložite v svoj računalnik 2. ponovno namestiti programsko opremo: prenaložiti laptop; Je napaka v tem, da sem prejšnje gonilnike le zbrisal in nato naložil nove, ne da bi prenaložil windowse? 3. prenesti naloženo premoženje v drugo naložbo: Finančna družba je delnice prenaložila v druge sklade E (↑)naložíti
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
prepúst -a m (ȗ) grad. - 1. cevast prostor pod cesto, železniško progo za pretakanje padavinske vode: prepust se je zamašil / cestni, železniški prepust
- 2. odprtina ob jezu z zaporno napravo, namenjena za uravnavanje odtoka odvečne vode: prepust pri hidrocentrali
● pisar. tako ravnanje je velik prepust velika napaka, malomarnost
♦ obrt. odprtina na jezu, skozi katero ob dvignjeni, odstranjeni zapornici teče voda v mlinsko korito
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
presójanje -a s (ọ́) - 1. glagolnik od presojati: pri presojanju, kaj storiti, je na nekatere stvari popolnoma pozabil / opazovanje in presojanje pojavov; napaka v presojanju položaja
- 2. knjiž. ocenjevanje: presojanje psov na razstavi; presojanje znanja tečajnikov; merila za presojanje česa / estetsko presojanje umetniškega dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
preveličeváti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. dajati, pripisovati čemu večjo vrednost, večji pomen, kot ga ima v resnici: preveličevati nevarnost, bolezenske težave;
preveličevati svoje uspehe, zasluge / njegova napaka je, da rad preveličuje pretirava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
prirojèn -êna -o prid. (ȅ é) ki ga ima osebek ob rojstvu zlasti kot posebnost: prirojena telesna napaka;
prirojeno znamenje / prirojena bolezen / prirojen talent / prirojeno mu je, da zna lepo peti posebno je nadarjen za to
♦ biol. prirojena lastnost dedna ali nededna lastnost, ki jo ima osebek ob rojstvu // ki je v skladu z naravo osebka: prirojena nezaupljivost, prijaznost, trmoglavost / prirojen gib; prirojene potrebe; prirojeno obnašanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
račún1 -a m (ȗ) - 1. skupek med seboj povezanih števil, znakov, s katerimi se po določenem postopku ugotavlja novo število: izračunati, rešiti, sestaviti račun; rezultat računa je pravilen / preveriti račun; v računu je napaka / pomožni račun
// nav. mn., publ. rezultat računanja: računi kažejo, da je tak način gradnje najcenejši / ekspr. vse se je končalo po računih na papirju - 2. pismeno sporočilo dolžnega zneska za kupljeno blago ali naročeno storitev: izdati, pisar. izstaviti, napisati račun / brez računa blaga ne zamenjamo; pog. račun za elektriko, vodo
// tak dolžni znesek: račun je visok, ekspr. masten; plačati, povedati račun
// v zvezi na račun izraža, da dolžni znesek plača oseba, kot jo določa prilastek: piti na prijateljev račun; delati na račun soseda; stroški na račun podjetja so veliki / živeti na tuj račun
// pog., v zvezi dati, vzeti na račun dati, vzeti del plačila vnaprej: dati, vzeti petsto dinarjev na račun / na račun jim je dal avtomobil
// pog., v zvezi vzeti v račun vzeti, upoštevati kot del plačila: pri nakupu novega šivalnega stroja vzamejo starega v račun - 3. ekon., v zvezi zaključni račun prikaz prihodkov, odhodkov in poslovnega izida v določenem razdobju ter sredstev in obveznosti do njihovih virov: sestavljati, sprejeti zaključni račun
- 4. v zvezi na račun izraža
- a) predmet glagolskega dejanja, kot ga določa prilastek: smejati se na svoj, tuj račun; zavrniti očitek na račun direktorja
- b) odvisnost glagolskega dejanja od njegovega, po vrednosti nasprotnega določila: obogateti na račun tujega dela; na račun pritrgovanja kupljeno stanovanje / publ. pomota na račun naglice zaradi naglice
- 5. nav. mn., ekspr. načrt, cilj, zlasti glede na koristi: ljudje imajo pri tem svoje račune; prekrižati komu kake račune / ne mešaj se v moje račune
● pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin; ekspr. polagati račun za kako dejanje zagovarjati se, odgovarjati; ekspr. poravnati medsebojne, osebne, stare račune obveznosti, spore, zadeve; pog. v trgovini jemati na račun tako, da se dolžni zneski zapisujejo ter plačajo pozneje skupaj; ekspr. to mi ne gre v račun ni v skladu z mojimi načrti, mislimi, koristmi; ekspr. to niso čisti računi ni vse v redu, pravilno; pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose
♦ adm. račun je plačljiv v osmih dneh; ekon. ekonomski račun račun gospodarnosti, po katerem morajo biti stroški manjši od prihodkov ali vsaj kriti z njimi; fin. obremeniti račun vknjižiti v breme; odpreti tekoči račun prevzeti izpolnjevanje vplačil in izplačil na tekoči račun za določeno osebo; bančni račun v bančnih knjigah vpisana evidenca imetja in plačilnega prometa posamezne stranke; čekovni, devizni račun; knjigovodski račun sistematičen pregled spreminjanja premoženjskega stanja; tekoči račun ki ga odpre banka ali kaka druga organizacija za medsebojne obračune s strankami; bančni račun, s katerega izplačuje banka tudi na kredit; žiro račun bančni račun, s katerega izplačuje banka samo toliko, kot je vloženo; mat. diferencialni račun računanje, ki temelji na odvajanju funkcij; infinitezimalni račun ki sestoji iz diferencialnega in integralnega računa; integralni račun računanje, ki temelji na integriranju funkcij; obrestni, obrestnoobrestni račun; sklepni račun pri katerem se računa iz treh znanih količin četrta količina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
rákast -a -o prid. (á) nanašajoč se na rak2: zdraviti rakaste bolnike;
rakasto tkivo / rakaste veje drevesa / ekspr. rast mesta ni organska, ampak rakasta
● publ. to je rakasta rana vzgoje velika, nevarna slabost, napaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
rákav -a -o prid. (á) bolan za rakom: rakav človek;
rakavo tkivo / rakavo drevo
● publ. alkoholizem je rakava rana našega časa velika, nevarna slabost, napaka
♦ med. rakava celica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
ràkrána in ràk rána -e ž (ȁ-á) publ. velika, nevarna slabost, napaka: nizka produktivnost je rakrana našega gospodarstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
rána -e ž (á) - 1. kar nastane na mestu, kjer se tkivo pretrga: rana se celi, se gnoji; rana krvavi, peče; rana se je znova odprla; dobiti, imeti rane po vsem telesu; obvezati, razkužiti, zdraviti rano; globoka, gnojna, krvava rana; rana od ugriza, vboda; rana na čelu, hrbtu; pokrit z ranami; krasta na rani / ekspr. biti ves v ranah imeti veliko ran
// čista rana ki se ne gnoji; prisadna rana; smrtna rana; ekspr. živa rana; rana na pljučih kaverna; rana na želodcu razjeda
// pes si liže rano / rane na sadnem drevju - 2. ekspr. kar nastane zaradi duševne bolečine, trpljenja: otrokova smrt ji je vsekala globoko rano; v pogovoru se ni dotaknil njegove boleče, stare rane; ob spominu nanjo se mu je v prsih spet odprla rana je spet začel trpeti
// moralne, srčne rane; nezaceljiva rana nesrečne ljubezni
● publ. to je rakava rana v razvoju industrije velika, nevarna slabost, napaka; ekspr. mesto je med vojno pretrpelo strašne rane je bilo zelo poškodovano; čas celi rane
♦ farm. posip za rane; med. rana kar nastane na mestu, kjer se tkivo zaradi zunanje sile pretrga; rana se čisti se manj gnoji; izžigati rane; očistiti rano odstraniti gnoj, tujke; izstrelna rana ki jo naredi krogla ob izstopu iz telesa; odprta rana; vbodna rana; zaprta rana zašita, povita, zaceljena; vet. ugrizna rana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
razvíden -dna -o prid. (í ī) razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je razviden dokaz za našo trditev;
razviden in prepričljiv odgovor;
vse je preprosto in razvidno // lahko ugotovljiv, zaznaven: razvidna napaka; podobnost med njima je razvidna; to je razvidno iz razprave, tabele
● knjiž. razviden načrt pregleden; knjiž. dobro razvidni znaki vidni, jasnirazvídno prisl.: njegova dela to razvidno dokazujejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
rélativen in relatíven -vna -o prid. (ẹ̑; ȋ) - 1. odvisen od določenega
- a) dejstva, okoliščin: občutek, kaj je mrzlo, je relativen; cena blaga je relativna, odvisna od materiala, dela
- b) merila, pojmovanja: eni film hvalijo, drugim se zdi slab, okusi so relativni; kaj je lepo, je relativno
- 2. ki je, se kaže v odnosu do določenega dejstva, s katerim se primerja: relativna majhnost telesa; relativna zaostalost nekaterih držav / doseči relativen uspeh / relativna izobraženost tega človeka ga je presenetila
- 3. ki se določa, meri glede na razmerje do določene celote, največje mogoče količine in se navadno izraža v odstotkih: relativni podaljšek kovinske palice pri višjih temperaturah; relativna teža možganov
- 4. omejen, delen: te razlike kažejo relativno samostojnost mišljenja; vsaka svoboda je relativna
// precej velik, precejšen: zavladalo je obdobje relativnega miru; zagotoviti komu relativno varnost
● publ. konec drame je precej relativen dopušča različno razumevanje, razlago; ekspr. vse je relativno trdne, edino pravilne stvari ni
♦ ekon. relativna mezda razmerje med mezdami delavcev in narodnim dohodkom; relativna prenaseljenost; relativna presežna vrednost presežna vrednost, ki nastane zaradi skrajšanja potrebnega delovnega časa ob danem delavniku; filoz. relativni pojem pojem, določljiv samo z odnosom do drugega pojma; fiz. relativna napaka količnik med absolutno napako in dejansko količino, izražen navadno v odstotkih; geogr. relativna višina višina točke na zemeljskem površju glede na višino kake druge točke; gozd. relativna gozdna tla tla, kjer namesto gozda lahko uspevajo kmetijske kulture; lingv. relativni stavek oziralni stavek; mat. relativna napaka količnik med absolutno napako in približno vrednostjo; relativna verjetnost verjetnost, da se kak dogodek zgodi prej kot kak drug; relativno število število, ki ima predznak; muz. relativni posluh zmožnost razločevati tone na podlagi njihovih medsebojnih odnosov
rélativno in relatívno prisl.: stroški so se relativno zmanjšali; relativno dober, redek, svoboden; rok je relativno zelo kratek; sam.: lepota je nekaj relativnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
résen -sna -o prid., résnejši tudi resnéjši (ẹ́ ẹ̄) - 1. v povedni rabi ki se ne šali, smeje: zakaj si tako resen; postati resen
// ki ne izraža, kaže veselosti: imeti resen obraz; resen pogled - 2. ki pri svojem ravnanju, odločanju upošteva samo pomembne stvari: resen človek; življenje ga je naredilo resnega; za svoja leta je kar preveč resna
// ki izraža, kaže tako ravnanje, odločanje: govoriti z resnim glasom; resno vedenje - 3. ki zavzeto, odgovorno izpolnjuje svoje naloge, dolžnosti: resen delavec, študent / za tako delo je potreben resen človek
// ki zahteva veliko mero zavzetosti, odgovornosti: resen študij; resno delo - 4. ki ne vzbuja smeha, veselega razpoloženja: resna pesem / igra ima resno vsebino
♦ muz. resna opera v 18. stoletju opera s tragično, junaško vsebino - 5. nav. ekspr. umetniško, vsebinsko bolj zahteven: bere samo resno literaturo / resna in zabavna glasba
- 6. ki se nanaša na zelo pomembne stvari: resen pogovor
// zelo pomemben: to je resno vprašanje / v svojem govoru je navedel nekaj resnih pomislekov - 7. ekspr. o katerem se domneva, da bo imel slabe, hude posledice: resen gospodarski položaj; resna bolezen; poškodba je precej resna / resna napaka, nevarnost
// hud, velik: zaplesti se v resen prepir; resna ovira
● ekspr. fant ima resne namene hoče, želi se poročiti; ekspr. nosi same resne obleke preprosto krojene, umirjenih barv
résno prisl.: resno in zavzeto delati; resno se držati; resno sta se sprla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
ríbji -a -e prid. (ȋ) nanašajoč se na ribe: ribji rep;
ribja koščica se mu je zataknila v grlu;
ribja luska, plavut;
nebo je čisto kot ribje oko / ribji samec; ribja jajčeca ikre; ribje meso / ribje jate / ribje jedi; ribja juha; ribja konzerva; ribje olje olje iz svežih jeter ribe trske // ribja hrana hrana za ribe // ribja restavracija restavracija, kjer se streže zlasti z ribjimi jedmi; ribja tržnica / papigi so dali ribjo kost apnenčasto ploščico, ki tvori ogrodje sipe; steznik z ribjimi kostmi z opornicami iz vosov vosatih kitov
● ekspr. ima ribjo kri se sploh ne razburi; ekspr. strmel je vanjo s svojimi ribjimi očmi hladnimi, brezizraznimi
♦ agr. ribji hrbet ali ribja kost oblikovanost trte, pri kateri se šparoni vežejo vodoravno na eno ali na obe strani žične opore; ribja moka krmilo iz posušenih zmletih rib in ribjih odpadkov; fot. ribje oko širokokotni objektiv, ki zajema slikovni kot 180°; gastr. ribji ragu; ribja marinada z marinado polita riba; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; metal. ribje oko okrogla, krhka, svetla lisa s poro ali delcem žlindre v zvaru kot varilska napaka; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; obrt. ribja kost okrasni vbod, s katerim se sestavita dva kosa tkanine; rib. ribji drobiž majhne, gospodarsko nepomembne vrste rib; ribji vložek v ribolovno vodo spuščene ribe za povečanje količine rib v njej; ribja steza umetno narejen prehod za ribe čez visoke vodne pregrade; ribje naselje večja skupina morskih rib iste vrste ali različnih vrst, ki živi na istem prostoru, kraju; um. ribji mehur okras v obliki ribjega mehurja, zlasti kot sestavni del gotskega krogovičja; vet. ribji hrbet nenormalno izbočena hrbtenica pri prašičih; zool. ribji mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi; ribji orel orel, ki se hrani z ribami, Pandion haliaëtus; ribja pijavka pijavka, ki se prisesa na škrge, kožo rib, Piscicola geometra; ribja trakulja široka trakulja; ribja ušríbje prisl.: ribje hladna ženska; po ribje je lovila zrak; po ribje odpirati usta molče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
rôjstvo -a s (ó) - 1. prihod iz rodil: opisati rojstvo otroka; stehtati otroka takoj po rojstvu; spočetje in rojstvo otroka / odločati o rojstvu otroka spočetju, donositvi; prepogosta rojstva so jo izčrpala prepogosti porodi; publ. padanje rojstev števila novorojenih otrok; število rojstev na tisoč prebivalcev novorojenih otrok
// začetek prebivanja na svetu po prihodu iz rodil: navesti datum in kraj rojstva; rojstvo in smrt / od rojstva je slaboten; to napako ima že od rojstva ta napaka mu je prirojena - 2. v prislovni rabi, v zvezi po rojstvu izraža, da ima kdo določen položaj glede na starše, prednike: biti po rojstvu jugoslovanski državljan; plemič po rojstvu
- 3. ekspr. nastanek, začetek: rojstvo nove države; rojstvo otoka ob vulkanskem izbruhu / opozoriti na rojstvo nove pesniške zbirke izid
● ekspr. trpel je od rojstva do groba vse življenje; ekspr. doživeti drugo, novo rojstvo veliko duševno spremembo; pesn. vsako jutro je občudoval rojstvo sonca sončni vzhod; šalj. položiti kosti svojega rojstva na stol sesti
♦ med. načrtovanje rojstev vnaprejšnje določanje števila rojstev otrok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
roženíčen -čna -o (ȋ) pridevnik od roženica1: roženična napaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
sfêren -rna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na sfero: sferna oblika
♦ astr. sferna astronomija astronomija, ki se ukvarja z določanjem prave in navidezne lege nebesnih teles; fiz. sferna aberacija napaka sferne leče ali sfernega zrcala, zaradi katere se žarki ob robu močneje odklonijo kot v sredini, napaka pasov; sferna leča leča, ki jo omejujeta krogelna ploskev in ravnina; sferno zrcalo zrcalo v obliki dela krogelne površine, krogelno zrcalo; geom. sferni dvokotnik del površja krogle, omejen z dvema vélikima polkrožnicama; sferni mnogokotnik del površja krogle, omejen z loki vélikih krogov krogle; sferni trikotnik del površja krogle, omejen s tremi loki vélikih krogov krogle
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
sistemátičen -čna -o prid., sistemátičnejši (á) ki poteka, je narejen po sistemu; urejen, načrten, premišljen: sistematičen izbor, opis;
raziskovanje, zdravljenje je bilo sistematično / sistematična metoda; sistematično mišljenje / pri delu je zelo sistematičen; njegovo znanje ni sistematično
♦ fiz. sistematična napaka napaka zaradi nenatančnosti merilne priprave; jur. sistematična razlaga zakona razlaga zakonskega besedila po določenem sistemusistemátično prisl.: sistematično delati; sistematično urejen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
sklónski tudi sklônski -a -o prid. (ọ̑; ȏ) nanašajoč se na sklon: sklonska napaka / sklonske končnicesklónsko tudi sklônsko prisl.: sklonsko se ujemati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
slabovídnost -i ž (í) očesna napaka, zaradi katere se slabo vidi: zaradi slabovidnosti potrebuje očala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
solecízem -zma m (ī) knjiž., redko jezikovna napaka: ni rad pisal v latinščini, ker se je bal narediti kak solecizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
spodrkljáj -a m (ȃ) redko spodrsljaj, napaka: v prevodu je več spodrkljajev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
spodŕs -a m (ȓ) knjiž. spodrsljaj, napaka: v prevodu je nekaj spodrsov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
spodŕsek -ska m (ȓ) knjiž. spodrsljaj, napaka: v prevodu je precej spodrskov;
kljub nekaterim spodrskom je prireditev uspela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
spodrsljáj -a m (ȃ) - 1. napaka, ki ne nastane zaradi neznanja, ampak zaradi trenutne raztresenosti, površnosti: govorniku se je primerilo nekaj spodrsljajev; v prevodu je precej spodrsljajev / dramaturški, jezikovni, pravopisni spodrsljaji; odpraviti tehnične spodrsljaje
// manjša napaka, neuspeh: to je že sedmi spodrsljaj pri desetih poskusih; spodrsljaj na tekmovanju - 2. dejanje, ravnanje, ki je v nasprotju z družabnimi normami: narediti, ekspr. zagrešiti spodrsljaj; pri predstavljanju je prišlo do neljubega spodrsljaja; opravičiti se za spodrsljaj / moralni spodrsljaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
spotikljáj stil. spotíkljaj -a m (ȃ; ȋ) - 1. majhen spotik: vsak spotikljaj na nevarni poti je lahko usoden
- 2. ekspr. manjša napaka, narejena zlasti zaradi nepazljivosti, površnosti: v prvem dejanju je naredil več spotikljajev / recitirati brez spotikljaja brez zatikanja, gladko
// moralni spotikljaji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
spreglédati -am tudi izpreglédati -am dov., spregléj in spreglèj spregléjte tudi izpregléj in izpreglèj izpregléjte, stil. spreglédi spreglédite tudi izpreglédi izpreglédite (ẹ́ ẹ̑) - 1. postati sposoben gledati: mladiči so že spregledali; po operaciji je slepi spregledal
- 2. ugotoviti, spoznati stvar, kakršna dejansko je: laž so hitro spregledali; spregledal je njegov namen; položaj so v trenutku spregledali
// ugotoviti, spoznati pristnost, resničnost človekovega ravnanja: mati ga je takoj spregledala; sposoben je kritično opazovati, gotovo ga bo spregledal; ekspr. do dna sem ga spregledal / spregledati špekulanta - 3. ne videti, ne opaziti: voznik je spregledal prometni znak; v gneči spregledati koga; zaradi raztresenosti je spregledal precej napak; drobna stvar se spregleda / spregledati spremembo voznega reda
// hote ne videti, ne opaziti česa slabega, nedovoljenega: tisto, kar ga pri dekletu moti, spregleda; dobrohotno spregledati komu pomoto / če je hotel, da bodo učenci izdelali, jim je moral marsikaj spregledati biti popustljiv, prizanesljiv - 4. ne postati pozoren na koga, ne upoštevati ga, čeprav ima izredne uspehe, dobro dela: kritika je mladega igralca spregledala; pri sestavi reprezentance spregledati nekaj dobrih tekmovalcev / sošolci so priredili zabavo, njega pa so spregledali ga niso povabili
// ne upoštevati sploh: spregledal je nekaj pomembnih dejstev; razvoja tehnike ne smemo spregledati - 5. jur. oprostiti od zakonskih predpisov ali obveznosti: spregledati komu davek, dolg, plačilo šolnine; spregledati kazen
● star. tako je bil utrujen, da je komaj spregledal odprl oči; zastar. že ves teden se ni dal spregledati ni prišel na spregled
spreglédan tudi izpreglédan -a -o: pri izboru je bil spregledan; spregledana napaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
sŕčen1 -čna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na srce: srčni utrip;
srčna mišica / srčni bolnik; dobiti srčni napad / srčni kirurg / srčna bolečina, rana; srčne skrivnosti / knjiž. srčni izlivi; srčne težave ljubezenske; srčne vezi; rad se pogovarja o srčnih zadevah o ljubezenskih čustvih; srčno nagnjenje / srčni mir; srčna dobrota; to je moja srčna želja; srčno veselje / srčna kultura / srčna devetka
● srčna kri pesn. žrtvovati srčno kri za domovino življenje; pesn. s srčno krvjo je rosil zemljo bil je smrtno ranjen; ekspr. sedi na mojo srčno stran levo
♦ anat. srčni prekat vsaka od dveh sprednjih srčnih votlin; srčni pretin mišična pregrada med levim in desnim delom srca; bot. srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; glavna korenina; srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; igr. srčna desetica, osmica; med. srčni infarkt; srčni kolaps; srčni krč angina pectoris; srčni spodbujevalnik priprava, ki z električnimi impulzi spodbuja bitje srca; srčna kap; srčna napaka nepravilen razvoj ali bolezenska sprememba srčnih zaklopk; srčna nevrozasŕčno - 1. prislov od srčen: srčno se vam zahvaljujem za prijaznost
- 2. ekspr. izraža veliko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: srčno ljubiti koga; biti srčno dober; srčno rad jo ima
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
sréda -e ž (ẹ̑; v pomenu sredina daj., mest. ed. v prislovni predložni zvezi ẹ́) - 1. mesto, točka, ki je enako oddaljena od dveh ali več mejnih točk: priti do srede mostu; voz se je ustavil na sredi klanca; sedi v prvi vrsti na sredi; preklati po sredi / določiti sredo palice sredino
// del, predel ob tem mestu, ob tej točki: iti proti sredi trga; stopil je na sredo sobe; karta ima na sredi znak; speljati cesto po sredi travnika - 2. kar je približno enako oddaljeno od izhodišča, začetka in konca
- a) glede na čas: plačati račun do srede marca; povest iz srede stoletja / vrnil se je v sredi noči sredi
- b) glede na dogajanje: roman je prebral le do srede; tekme ni gledal do konca, ampak je na sredi odšel
- 3. v prislovni rabi, s predlogom izraža položaj, omejen z dvema ali več mejnimi točkami: na obeh straneh sta okni, v sredi pa vhod; skupina šolarjev z učiteljem v sredi / z oslabljenim pomenom pot pelje v sredi med njivami
- 4. tretji dan v tednu: danes je sreda; že od srede ga ni; sestanek bo v sredo, 15. marca; druga sreda v aprilu / prihaja ob sredah
● držati se zlate srede zlate sredine; publ. izvoliti koga iz svoje srede nekoga med njimi; publ. ugotovili so, da je po sredi napaka da gre za napako; publ. kaj je po sredi, da ni prišel kaj se je zgodilo; publ. rad je v naši sredi med nami; publ. v tej sredi se ni počutil dobro v tem okolju; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
♦ rel. pepelnična sreda po pustnem torku, prvi dan štiridesetdnevnega posta; prim. posredi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
strabízem -zma m (ī) med. očesna napaka, zaradi katere se zrklo ne obrača pravilno v smer gledanja; škilavost: odpravljati strabizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
stràšen in strášen -šna -o prid., strašnéjši in stràšnejši in strášnejši (ȁ; ā) - 1. ki ima strah vzbujajoče lastnosti: v sanjah je videl strašno prikazen / zgodil se je strašen zločin; strašno rjovenje je preplašilo čredo / izrekel je strašne besede; obšla ga je strašna misel; izvedeti za strašno skrivnost
// ki prinaša veliko trpljenje, hude težave: minil je strašen dan; znašel se je v strašnem položaju / čaka jo strašna kazen; strašna novica še ni prišla do njega; umreti strašne smrti - 2. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča odpor, nenaklonjenost: to so strašni ljudje; ta tvoj znanec je strašen / njeno vedenje je bilo res strašno
- 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: nastopil je strašen mraz; strašen požar; strašna lakota, utrujenost; živi v strašni revščini / trpeti strašne bolečine; strašna nesreča / zgodila se je strašna krivica, napaka; strašna žalitev
// zelo vnet, navdušen: strašen kvartopirec, pravdar / bil je strašen pijanec - 4. ekspr. zelo slab, nekvaliteten: tam smo imeli strašno hrano; cesta je strašna, polna lukenj / vreme je bilo strašno zelo neugodno
// pog. zelo grd, neprikupen: kar naprej hodi v tistih strašnih čevljih; ne nôsi več te strašne obleke
stràšno in strášno stil. strašnó - 1. prislov od strašen: strašno se bliska, dežuje, grmi; strašno se jeziti, rjoveti; strašno se mu je mudilo; strašno je drag, lep; strašno hudo ji je za njim; strašno rad dela na vrtu / elipt. imajo strašno snovi za klepet zelo veliko
- 2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: strašno bi bilo umreti tako mlad; najstrašnejše zanj je bilo, da je moral ležati / pri njih doma je strašno imajo zelo neurejene razmere
// s smiselnim osebkom v dajalniku izraža hudo prizadetost, strah: strašno mi je ob misli, da bo ves trud zaman; ob pogledu nanj ji je bilo strašno pri srcu - 3. v medmetni rabi izraža veliko čustveno prizadetost: kaj so naredili z njim, strašno
● žarg. uspela si že prvič. Strašna si izraža pohvalo, priznanje; pog. strašno ga je imelo, da bi to storil komaj se je premagal, da tega ni storil; sam.: zgodilo se je nekaj strašnega; dežuje, zato ni nič strašnega, če kdo zamudi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
šíbek stil. šibák šíbka -o stil. -ó prid., šibkéjši (í ȃ í) - 1. ki ima majhno telesno moč, odpornost: šibek, onemogel človek; šibek otrok, starec; ozdravel je, toda bil je zelo šibek / v noge, v nogah je še šibek
// ki ima majhno sposobnost prenašati duševne napore: moralno šibek človek; v sebi je dvomeč in šibek / šibek značaj - 2. ki po splošni (telesni) razvitosti ne dosega navadne stopnje: šibek prsni koš; sesalec s šibkim zobovjem / biti šibke postave, rasti / šibke veje
- 3. ki dosega nizko stopnjo
- a) glede na delovanje ali dejavnost: šibek grelec, motor; šibka žarnica
- b) glede na učinek, posledico: šibek ogenj; šibek veter; sonce je še šibko
- c) glede na čutno zaznavnost: šibek glas; šibka svetloba
- č) glede na intenzivnost: šibka narodna zavest; šibko upanje / šibke možnosti za uspeh majhne; šibka volja
- d) glede na izrazne sposobnosti: šibek roman; šibek talent / izpovedno šibek
- 4. ki ne dosega zadovoljive stopnje
- a) glede na določen razpon: številčno šibek zbor; biti šibkega zdravja; šibko znanje / šibka vidljivost majhna; šibka zasedenost dvorane slaba
- b) glede na kak kriterij, normo, zahtevo: socialno šibki sloji; biti šibek v angleščini, matematiki
- 5. ki ima majhno mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: šibka država; šibka vojska / šibek vladar; šibka industrija
- 6. v katerem osnovna sestavina nastopa v majhni meri: rad pije šibek čaj; šibka kava; šibko vino
- 7. elektr., v zvezi šibki tok uporaba električne energije za prenos informacij in izdelava naprav, elementov, ki to omogočajo: tehnika šibkega toka / strokovnjak za šibki tok
● ekspr. šibki spol ženske; ekspr. vsa stvar stoji na šibkih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. to je njegova šibka točka slabost, napaka, ki jo nasprotnik lahko izkoristi; redko do vasi je šibko uro hodá slabo
♦ lit. šibka cezura cezura za nepoudarjenim zlogom
šíbko stil. šibkó prisl.: žarnica šibko sveti; kričal je vedno šibkeje; sam.: izkoriščali so vdove, sirote in šibke; skrb za socialno šibke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
škílavost -i ž (í) očesna napaka, zaradi katere se zrklo ne obrača pravilno v smer gledanja: zdraviti škilavost z očesnimi vajami;
kljub škilavosti je prvi opazil prihajajoča letala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
škràt škráta m, im. mn. tudi škrátje (ȁ á) - 1. v pravljicah zelo majhnemu moškemu podobno bradato bitje, navadno nagajivo: škrat je živel v votlem drevesu; poreden škrat; zgodbe o škratih; bila je nagajiva kot škrat / gorski, gozdni škrat; dežela škratov
- 2. kip ali podoba, ki to bitje predstavlja: škrata bom postavil zraven gredice z vrtnicami / vrtni škrat
- 3. ekspr. zelo majhen človek: proti meni je pravi škrat
- 4. ekspr. poreden, neugnan otrok: pri hiši ni več miru, odkar imamo tega škrata
- 5. evfem. hudič: menda mu pomaga sam škrat / kot kletvica o ti škrat ti
● šalj. v zadnji številki nam je ponagajal tiskarski škrat je tiskarska napaka, so tiskarske napake
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
ták -a -o zaim. (á) - 1. izraža lastnost, značilnost pri govorečem ali pri osebi, stvari v bližini govorečega, na katero se usmerja pozornost koga: poglejte, tak je bil most pred razstrelitvijo; taka barva vam ne pristaja; taka igrača ni primerna, izberite drugo; tako uro mi dajte, prosim
// izraža lastnost, značilnost česa, kar govoreči pravkar doživlja, obravnava: tako vreme je primerno za sprehod; v takem prijetnem razpoloženju vas še nisem videl
// pri navajanju izraža lastnost, da je kaj določeno z navajanjem, naštevanjem: predlagam tak dnevni red; vprašanja so bila taka: kam potujete, kaj boste tam delali / naš dogovor je tak: najprej delo, nato plačilo - 2. izraža lastnost, značilnost česa, kar je znano iz predhodnega besedila, okoliščin: pretepa se in pije, takega človeka pa se vsi izogibajo; bili so brez hrane in orožja. V takem položaju niso mogli vzdržati / načrti so bili narejeni za take in podobne primere; star. take in enake misli so ga vznemirjale
// izraža lastnost, značilnost, kot jo določa odvisni stavek: tak človek je, da vse oprosti; tak je, da se ne more odločiti; ni tak, da bi ne dal, če je treba / vzela je (takega) fanta, ki se spozna na kmečka dela; ni (take) stvari, ki se je ne bi lotil; želel si je pravo ladjo, tako za na morje / v takem položaju je, da se mora odločiti; take neumne stvari govori, da ga nihče noče poslušati - 3. izraža enakost lastnosti z lastnostjo v prejšnjem stavku: bila je prijazna in taka je tudi ostala; bila je vsa razburjena, take je še ni videl
// izraža- a) enakost lastnosti, značilnosti osebe, stvari s primerjanim: kupil je tak avtomobil, kot ga imate vi; njegov oče je bil prav tak, kot so vsi drugi / hotel je čevlje, take, kot jih nosijo sošolci / (taka) je kot sraka, vse odnese; (taka) je kot srnica
- b) skladnost lastnosti, značilnosti s tem, kar določa odvisni stavek: ni tak, kot sem si ga predstavljal; kazen je taka, kot jo je zaslužil / svet opisuje tak, kakršen je v resnici; kakršno obleko si naredil, tako boš nosil
- 4. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar izraža samostalnik: tega oblačila še tak dež ne premoči; takega reveža ni daleč naokoli; menda ni taka napaka, če malo drugače misli; odkril je še tako skrivnost / bilo je tako neurje, da je vse uničeno / ekspr. zdaj je priložnost, da nikoli take / iron.: niste me počakali. Hvala lepa za tako prijaznost; pridnost pa taka / kot vzklik taka smola, prepozni smo
// ekspr. izraža veliko mero pozitivnih lastnosti tega, kar izraža samostalnik: tak kruh, kar naprej bi ga jedel; taka pšenica, kar gledal bi jo; tako dekle, le kje se je vzelo / ta voda je dobra, da ni take
// ekspr. poudarja pomen besede, na katero se veže: tak hud pes, še ugriznil me bo; tak lep dan, vi pa sedite v zaprtem prostoru; naredil je tako neumno napako, da ni mogoče razumeti; tako prazno glavo imam, ne morem se spomniti / ni taka groza, če ne boš šel; ni taka (huda) reč, če tega ne ve / taka škoda, da se nismo srečali / tak niče, pa še ugovarja; kaj pa boš s takim otrokom na tako težki poti / nič se ne vznemirjajte, to je samo taka navada / lenoba ti taka, delat pojdi; o, ti reva ti, še tepel bi se - 5. ekspr. izraža zlasti negativno lastnost, značilnost, ki se noče natančneje imenovati: kaj boste z njim, ko ima tako preteklost; kakšen pa je? No, tak, boste že videli / njegov uspeh je bolj tak; hiša je taka, ne vem, kako bi se izrazil / ubogaj ga, ne bodi tak; če boš tak do mene, tudi jaz ne bom boljši / dekle je tako noseče
// v zvezi kar tak ki ostane v prvotnem, nespremenjenem stanju: šla je ven kar taka; naj vam steklenico zavijem? Ne, kar tako mi dajte
// v zvezi tak in tak, tak pa tak ki je znan, a se noče, ne more imenovati: bolezen ima tak in tak potek; obljubili so mu tako in tako plačo; pog. ugotoviti tako pa tako stanje
// v povedni rabi, v zvezi tak ali tak kakršenkoli: sprejeti ga morajo, naj bo tak ali tak; stvari se bomo lotili, pa naj bo uspeh tak ali tak; naj bo blago tako ali tako, te cene ni vredno - 6. publ., v zvezi kot tak poudarja osebo, stvar glede na njeno bistvo, izključujoč okoliščine: poudarek je na vrednosti človeka kot takega; resnica kot taka je boleča; stvar kot taka ga ne zanima; o učenju kot takem so povedali bolj malo / bil je strokovnjak in kot tak še posebej odgovoren zato
● ekspr. tak delavec je, da ga je treba iskati zelo dober; iron junak pa tak, kar zbežal je strahopetec je; slabš. ne bodi tak kmet neroden, neuglajen človek; ekspr. ni maral ne takih ne drugačnih zapletov nobenih, nikakršnih; ekspr. ni mu všeč ne v taki ne v drugačni obliki sploh ne; ekspr. pomoč potrebuje, pa naj bo taka ali drugačna kakršnakoli; ekspr. taka reč je bila zaradi njega zelo so se razburjali, vznemirjali; ekspr. štiri dni ni taka reč ni (zelo) dolgo; ekspr. ustrezi ji no, to vendar ni taka reč, taka stvar to ni nič posebnega, težkega, hudega; ekspr. nabrali ste dosti jurčkov. Ni taka reč izraža pritrditev s pridržkom; pog. naj vam takoj naredim? Ni taka sila ne mudi se zelo; pog., ekspr. hudič, pa taka večerja izraža omalovaževanje; pog., ekspr. slišal bo pridigo, da (še) nikoli take zelo bo oštet; preg. kakršen oče, tak sin; preg. kakršna ptica, taka pesem od vsakogar se lahko pričakuje le to, kar zna; preg. kakršna setev, taka žetev dobro začeto delo daje uspehe; sam.: njemu in takim ne smeš zaupati; ekspr. devetih takih se ne boji; najti morajo takega, ki že vse zna; ekspr. športnik je, da malo takih zelo dober; ekspr. če je taka, pa grem; ekspr. misliš, da je vseeno, pa ni taka ni tako; pog. dobil je tako pod rebra, da mu je zmanjkalo sape tak udarec; ekspr. take je govoril, da so se vsi smejali; ekspr. žalostni časi, ti pa take počenjaš neprimerne stvari; pog. prekliči, če ne ti bom tako primazal, pripeljal te bom močno udaril; ekspr. tako mu je rekel, da mu je sapo zaprlo zelo ostro ga je zavrnil; hči se gosposko oblači in v družbi poseda. Taka ne dela; ekspr. polje je rodovitno, da malo takih zelo; pog. v takem je prijetno hoditi v takem vremenu; o njem si ne morem misliti česa takega; pog. ima dvajset let ali kaj takega približno dvajset let; ekspr. odpotoval je. Kaj takega izraža veliko začudenje; ekspr. kaj takega pa še ne izraža ogorčenje, zgražanje; pog. kaj je to takega, če se loči nič hudega, izrednega ni; pog. nič takega ni, če se enkrat zmoti ni hudo; pog. bere časopise, revije in tako podobne stvari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
tákšen -šna -o zaim. (á) - 1. izraža lastnost, značilnost pri govorečem ali pri osebi, stvari v bližini govorečega, na katero se usmerja pozornost koga: takšen klobuk mi dajte, prosim; poglejte, takšen oblak lahko prinese točo; takšne rože, kot jih tu vidim, so mi všeč
// izraža lastnost, značilnost česa, kar govoreči pravkar doživlja, obravnava: potrpeti je treba, takšen pritisk ne more dolgo trajati; vidite, v takšnem trenutku ne morem ostati miren; res je, takšne suše že dolgo ni bilo
// pri navajanju izraža lastnost, značilnost česa, kar govoreči nato navede: predlagam takšen program: ogled mesta in okolice, obisk muzejev - 2. izraža lastnost, značilnost česa, kar je znano iz predhodnega besedila, okoliščin: bil je ves vznemirjen, takšen ni mogel iti med ljudi; vrnil se je bolan in shujšan. Ko ga je zagledala takšnega, se je prestrašila / med delom je potrebna sprostitev. Za takšne namene imajo poseben prostor / prihajali so takšni in drugačni ljudje; to velja za takšne in podobne primere
// izraža lastnost, značilnost, kot jo določa odvisni stavek: izberi takšen dan, ko bodo vsi doma; ni takšen, da bi takoj odnehal; naročajo tudi takšno opremo, ki bi jo lahko izdelali sami - 3. izraža enakost lastnosti z lastnostjo v prejšnjem stavku: bila je prijazna in takšna je tudi ostala; bila je vsa razburjena, takšne je še ni videl
// izraža- a) enakost lastnosti, značilnosti osebe, stvari s primerjanim; tak: ima takšne oči kot brat; rad bi takšno torbo, kot jo imajo sošolci; takšna je kot sonce
- b) skladnost lastnosti, značilnosti s tem, kar izraža odvisni stavek: mesto ni takšno, kakršno sem si predstavljal
- 4. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar izraža samostalnik; tak: menda ni takšna napaka, če malo drugače misli; takšne nevihte že dolgo ni bilo / bila je takšna zima, da je drevje pokalo / kot vzklik: takšna smola, prepozni smo; takšna sreča, našel sem ga
// ekspr. izraža veliko mero pozitivnih lastnosti tega, kar izraža samostalnik: takšen igralec, vsaki vlogi je kos; takšne rože, pustite jih, naj rastejo; kdo bi ne pil takšnega vina
// ekspr. poudarja pomen besede, na katero se veže: tukaj je še takšen čist zrak; takšni črni oblaki se podijo po nebu - 5. izraža zlasti negativno lastnost, značilnost, ki se noče natančneje imenovati; tak: žito je dobro obrodilo, krompir je pa bolj takšen / ubogaj ga, ne bodi takšen
- 6. publ., v zvezi kot takšen poudarja osebo, stvar glede na njeno bistvo, izključujoč okoliščine: ni skrival odpora do parlamentarizma kot takšnega / bil je predsednik društva in kot takšen vabljen na razne prireditve zaradi svojega položaja, kot predsednik
● ekspr. tega ne bi smeli storiti, pa naj je bil razlog takšen ali drugačen kakršenkoli; ekspr. ni mu všeč ne v takšni ne v drugačni obliki sploh ne; ekspr. prinesli so mu takšno in drugačno pecivo različno; preg. kakršen oče, takšen sin; sam.: pog. dobil je takšno okrog ušes, da se je opotekel tako klofuto; ekspr. takšne ji bom povedala, da bo pomnila zelo jo bom oštela, ozmerjala; evfem. zgražali so se, če je izustil kakšno takšno neprimerno, nespodobno besedo; ekspr. kaj takšnega pa še ne izraža ogorčenje, zgražanje; ekspr. nič takšnega se ni zgodilo nenavadnega, hudega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
táktičen -čna -o prid. (á) - 1. nanašajoč se na taktiko:
- a) narediti taktični načrt; taktična naloga / taktični cilj
- b) zagovarjati kaj iz taktičnih razlogov / taktična napaka / občudoval je njegove taktične sposobnosti
- 2. ekspr. ustrezen za dosego kakega cilja: s taktično potezo rešiti položaj; njegovo ravnanje ni bilo taktično
♦ šah. taktični udar nepričakovana poteza, ki odločilno spremeni potek igre; voj. taktični cilj cilj taktične enote v boju; taktični umik načrten umik enote na nov položaj; taktična enota enota od oddelka do divizije; taktična raketa raketa z manjšim dosegom za uporabo na bojišču; taktično letalo letalo z manjšim dosegom za delovanje na bojišču
táktično prisl.: taktično delovati; taktično se umakniti; taktično močnejša enota / v povedni rabi ni bilo taktično, da ga je napadel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
téhničen -čna -o prid. (ẹ́) - 1. nanašajoč se na tehniko:
- a) tehnični izdelki / tehnični izum, napredek; tehnična pomoč; tehnično sodelovanje / tehnični kamen; tehnično in jedilno olje / tehnična izobrazba / tehnična inteligenca / tehnična in teoretična fizika; tehnična matematika / tehnični jezik, slovar / tehnični svinčnik patentni svinčnik z mino; tehnična pisava pisava s tiskanimi črkami predpisane oblike
- b) tehnični oddelek trgovine / tehnična opremljenost laboratorija
- c) tehnična izboljšava postopka, stroja / tehnični pripomočki pri pouku / tehnična dovršenost, spretnost
- 2. nanašajoč se na lastnosti česa glede na delovanje, uporabo: tehnični podatki o avtomobilu, stroju; aparatu so priložena tehnična navodila / tehnični predpisi; tehnični pregled proge, stavbe
- 3. nanašajoč se na praktično uresničitev dela, naloge: tehnični delavec, direktor, urednik; tehnično osebje / tehnična napaka, težava / teoretična in tehnična rešitev problema; tehnično delo
♦ ekon. tehnična norma norma, določena z merjenjem, izpopolnjevanjem delovnega postopka; fiz. tehnična atmosfera tlak 1 kiloponda na 1 cm2; gled. tehnična vaja preizkus likovne opreme na odru; les. tehnični les ves les razen drv; šol. tehnični pouk predmet, pri katerem se poučujejo tehnična pisava, tehnično risanje, osnove strojništva, elektrotehnike in prometne vzgoje; šport. tehnični knockout sodnikova prekinitev boksarskega boja zaradi nesposobnosti enega od tekmovalcev za boj ali obrambo; tehnične discipline discipline, zlasti atletske, pri katerih v večji meri prevladuje tehnična spretnost športnika; tehnična napaka pri košarki napaka zaradi kršitve pravil vedenja, ki jo med igro naredi igralec ali trener in se kaznuje s prostim metom; teh. tehnični prevzem strokovni ogled opravljenega dela, zlasti v gradbeništvu, pri katerem se ugotavlja skladnost izvedbe z odobrenim načrtom; tehnično risanje
téhnično prisl.: tehnično obvladati kaj; tehnično dobro opremljen; sam.: pog. dogovor s tehničnim s tehničnim direktorjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
telésen -sna -o prid. (ẹ̑) - 1. nanašajoč se na telo: telesni deli; telesna višina / telesne mere; telesna napaka; telesna nega; telesna poškodba / telesna temperatura / telesni napor; telesno delo; telesno trpljenje / telesna virtuoznost igralca / telesna kultura dejavnost, ki si prizadeva zlasti za razvijanje in ohranjevanje človekovih telesnih sposobnosti in zmogljivosti; zadovoljevanje telesnih potreb potreb po hrani, pijači, spanju; telesna straža straža, ki varuje, brani koga pred napadom, nasiljem
- 2. čuten, spolen: telesna ljubezen; telesno poželenje / telesna privlačnost; izzivalno telesna ženska
● ekspr. pokojnikove telesne ostanke so položili na mrtvaški oder mrtvo telo, truplo; ekspr. bil je dolg in precej telesen močen, čokat; knjiž. telesno perilo spodnje perilo
♦ anat. telesni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; geom. telesna diagonala; jur. telesna kazen v nekaterih deželah kazen, pri kateri se obsojenec kaznuje s telesnim trpljenjem, z izgubo pomembnega organa; šol. telesna vzgoja učni predmet, pri katerem se s telesnimi vajami, športnimi aktivnostmi prizadeva za razvijanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti; zool. telesna os hrbtenica in lobanja vretenčarjev
telésno prisl.: telesno privlačna ženska; telesno prizadet otrok; sam.: razmerje med telesnim in duševnim v človeku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
têžek in težák têžka -o tudi -ó prid., téžji (é ȃ é) - 1. ki ima razmeroma veliko težo: valiti težke sode; težka butara; kot svinec težki kovčki / težek moker sneg lomi veje; polni klasi so težki / težek zimski plašč debel
// z izrazom količine izraža težo, ki se ugotavlja s tehtanjem: je petinsedemdeset kilogramov težek in stoosemdeset centimetrov visok / koliko je težek koliko tehta - 2. ki je iz debelih, velikih sestavnih delov: težki čolni; težki tovornjaki vozijo po cesti; težke krojaške škarje; težko pohištvo / težki oblaki veliki, temni
// težki portali masivni; težke črne kite debele
// težka mehanizacija stroji z veliko zmogljivostjo, zlasti za opravljanje zemeljskih del - 3. ki izraža, kaže telesni napor: težka hoja / težko dihanje, sopenje / težki koraki trdi, glasni; težki udarci na vrata
- 4. za katerega je potreben velik trud, spretnost, sposobnost: težek poklic, študij, vzpon; odgovor na to vprašanje je težek; pred njim je bila težka bitka; težka naloga / piše v težkem jeziku zapletenem, nejasnem; težek nasprotnik težko premagljiv; težek učni načrt zelo zahteven; vinograd ima na težkem zemljišču zelo neugodnem za obdelavo; težka knjiga težko razumljiva
// za težko delo ni sposoben fizično naporno; pred seboj ima težek dan zelo naporen - 5. ki prinaša dosti težav, neprijetnosti: težka bolezen; težka kazen, novica; zadela ga je težka nesreča zelo huda
// izvedeti težko resnico zelo neprijetno
// težek poraz zelo velik, s hudimi posledicami; težka napaka, zabloda, zmota; težka obtožba / težka preteklost polna težav, trpljenja; težko umiranje; težko življenje / težka operacija zelo nevarna; težka poškodba
// ki zelo otežuje življenje, delo: postaviti komu težke pogoje; živeti v težkih razmerah / biti v težkem položaju
// ki povzroča pomisleke, omahovanje: težka izbira, odločitev / težka odpoved; to je bila zanj težka žrtev - 6. ki prizadeva žalost, bolečino: težek spomin; smrt staršev je bila zanj težka izguba; težke misli; težka slutnja; težko slovo
// ki izraža, kaže žalost, bolečino: težek vzdih / težek pogled žalosten; strog
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: težka bolečina; težka bridkost srca; težka žalost - 7. ki povzroča neprijetno telesno počutje: težek vonj, zadah; težek zrak
// nav. ekspr. zelo neprijeten, mučen: v prostoru je zavladal težek molk / imeti s kom težek pogovor; to je težka zadeva - 8. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki; hud: biti pod težkim pritiskom; težka skrb, žalitev / težki notranji boji; težki davki visoki; težek naliv močen, hud; pasti v težko krizo; težka megla, tema gosta
- 9. ki ima določeno značilnost v visoki meri: težek bolnik, ranjenec / ekspr.: težek tat velik; težek kmet bogat, velik; težek milijonar / ekspr., z oslabljenim pomenom vreči stran težke milijone
- 10. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: težek parfum; težke cigarete; težka pijača
// težko prebavljiv: težka hrana / težka večerja - 11. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se telesno ali duševno slabo počuti: bil je težek od skrbi; čutil se je težkega in bolnega / po kosilu je postal težek zelo zaspan
// od vina je imel težko glavo neprijeten občutek v glavi - 12. pog. siten, nadležen: kadar je pil, je postal težek; težka ženska
// ki se nerad prilagaja okolju, zahtevam; težaven: težek otrok / težek značaj
● pog. pri kupčiji je zaslužil težek denar dosti denarja; ekspr. govoril je s težkim glasom z nizkim, globokim; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; ekspr. težek križ si je naložil na rame sprejel je veliko skrb, odgovornost; ekspr. jé težki kruh rudarjev preživlja se s težkim rudarskim poklicem; pog. ta človek je težek milijone ima veliko milijonov; evfem. težek odgovor boš dajal pred Bogom v krščanskem okolju pred Bogom si zelo kriv; ekspr. za vse je plačal težek račun je moral dosti pretrpeti; ekspr. to je zadalo trgovini težek udarec jo je zelo prizadelo; narediti se težkega s sprostitvijo mišic otežiti komu dvig; težka atletika atletika, ki obsega dviganje uteži, rokoborbo, boks; težka industrija industrija, ki proizvaja velike stroje, naprave, zlasti za opremo tovarn; ekspr. biti težke krvi miren, nerazburljiv, vztrajen; imeti težke noge težko hoditi; ekspr. varuj se ga, ima težko pest, roko močno udari; ekspr. s svojo odločitvijo mu je prizadel težko rano ga je zelo prizadel; ekspr. v roke so dobili težko ribo pomembnega nasprotnika; pomembnega člana kake organizacije, skupine; pri pisanju ima težko roko močno pritiska, okorno piše; ekspr. imeti težko sapo oteženo, težko dihati; pog. ima težke zveze zelo pomembne; veke so mu postale težke postal je zaspan; ekspr. dom je zapustil s težkim srcem nerad, z obžalovanjem; poln skrbi; ekspr. otroci mu delajo težko srce ga žalostijo; mu povzročajo skrbi; vsak začetek je težek
♦ agr. konj težke pasme pasme, ki se goji za prevažanje težkih tovorov; kokoš težke pasme pasme, ki se goji zlasti zaradi mesa; težka prst, zemlja prst, zemlja z več glinenimi primesmi in manj peska in organskih snovi; grad. težki beton beton, v katerem je barit; jur., do 1930 težka ječa; kem. težki vodik stabilni težki izotop vodika; težka voda voda, v kateri je težki vodik; les. težki les les z veliko gostoto; metal. težke kovine kovine z veliko gostoto; težka valjalna proga valjalna proga za valjanje kovinskih, navadno jeklenih blokov; obrt. težka konfekcija oblačila iz debelejšega blaga, zlasti plašči; težka obutev; strojn. težko olje olje z vreliščem med 230° in 350° C; šah. težka figura trdnjava ali dama; šport. težka kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže nad 83 kg; teh. težki bencin bencin z višjo gostoto in vreliščem med 100° in 150° C; voj. težki top top s kalibrom cevi nad 155 mm; težka artilerija artilerija s kalibrom cevi nad 155 mm; težka strojnica na podstavek, vozilo, letalo pritrjeno avtomatsko orožje za streljanje na večje cilje; mitraljez; težko orožje orožje večjega kalibra ali večje teže
težkó - 1. prislov od težek: kdor težko dela, mora imeti močno hrano; težko naložen voz / težko se je odločil, odpovedal
♦ metal. težko taljive kovine kovine, ki imajo tališče nad 1.500° C - 2. izraža, da se kaj opravlja s trudom, naporom: bolnik težko diha, govori; zaradi utrujenosti težko hodi / težko sledi njegovim mislim; težko razumljiva knjiga / težko se je prebijal skozi življenje
// izraža, da je kaj povezano z velikim prizadevanjem: težko ga je našel; težko ga je prepričal; težko je razločil, kaj piše / težko premaguje radovednost; težko skriva čustva / težko popravljiva škoda; težko prehodni kraji
// izraža, da je za kaj potrebno dosti energije, kakega sredstva: težko gorljiva, topljiva snov / težko prebavljiva hrana - 3. izraža, da kdo za kaj nima ugodnih okoliščin, možnosti: težko so mu dali, ker sami nimajo; zaradi otrok gre težko od doma
// izraža, da je malo možnosti, verjetnosti za uresničitev česa: s to krmo bo težko preredil toliko živine; to bo težko uganil / težko če ga bo našel; težko da bi kdo ostal živ
// v medmetni rabi izraža pritrditev s pridržkom: bo avtomobil vzdržal? Težko (da) / ali ne bi bilo bolje molčati? Težko če ne - 4. izraža neprijetnost česa: težko vas prosim, vendar vas moram / v povedni rabi: težko je govoriti o tej kočljivi stvari; težko mi je sprejemati darila
// izraža, da se kaj dela z odporom: težko ga poslušam, ko govori neumnosti; težko prenašam njegove žalitve - 5. v povedni rabi izraža neugodnost razmer, stanja: pri njih je težko, odkar je umrla mati; po vojni je bilo nekaj časa težko / težko je, ker noče več delati
// izraža težavnost česa: težko je, če vsak dela po svoje; težko bo, če ga ne bodo pustili pri miru - 6. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža stanje bolečine, prizadetosti: ob slovesu mu je bilo težko; bilo mu je tako težko, da je jokal
// v zvezi z za izraža obžalovanje: težko mi je zanjo, ker je dobro dekle; za mlade ljudi mi je težko / težko mi je za brati žalujem za njimi; pogrešam jih - 7. nav. ekspr. zelo, hudo: težko ga je prizadel; težko bolan, ranjen
// silovito, močno: težko stopati; vrata so težko zaječala; ura je težko udarila glasno, zamolklo
// težko pasti na tla z močnim udarcem
● zaradi hitre hoje mu je bilo težko pri srcu je čutil tesnobo, bolečino pri srcu; ekspr. že nekaj časa me težko gleda tukaj ne vidi rad, da sem tukaj; besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; med vojno je bilo težko za živež ga ni bilo dovolj na razpolago; z bolnimi otroki je težko bolni otroci povzročajo težave
têžki -a -o sam.: ne bi rad bral kaj težkega; nekaj mračnega, težkega je v njem; nič težkega ne sme jesti težko prebavljive hrane; ekspr. težka mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; prim. težji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
tiskárski -a -o prid. (á) nanašajoč se na tiskarstvo ali tisk: tiskarski izdelki / tiskarski stroj; tiskarske barve / tipi tiskarskih črk; tiskarska tehnika / tiskarski delavec
● šalj. v zadnji številki nam je ponagajal tiskarski škrat je tiskarska napaka, so tiskarske napake
♦ tekst. tiskarski valj valj z vgraviranim vzorcem za prenašanje tiskarskega barvila na tkanino; tisk. (tiskarski) stavek kovinska ali na filmu izdelana predloga za tiskanje; tiskarski znaki znaki za črke, ločila in druga znamenja; tiskarska mera tipografska mera; tiskarska napaka nehotena, nezavedna postavitev, zapis tiskarskega znaka, besede pri stavljenju, tiskanju, ki ni v skladu z vsebino, obliko; tiskarska pola kos papirja različne velikosti, ki se tiska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
tiskóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na tisk, tiskanje: tiskovni stroški;
tiskovna naročila / tiskovni predstavnik; poročilo kitajske tiskovne agencije; tiskovna konferenca konferenca, na kateri daje predstavnik oblasti, organizacije ali pomembna osebnost izjave za objavo v časopisju, na radiu, televiziji; tiskovno središče središče, ustanovljeno ob navadno pomembnejšem dogodku, za zbiranje in posredovanje novic, sporočil novinarjem
♦ papir. tiskovni papir papir, namenjen za tiskanje zlasti knjig, časopisov, revij, reprodukcij; tisk. tiskovni material papir, plastična, kovinska folija, na katero se tiska; tiskovni valj trden valj, v katerega so tiskarski znaki, slike vgravirani, ujedkani ali fotokemično izdelani; (tiskovna) forma stavek ali več stavkov na eni tiskovni plošči; tiskovna napaka tiskarska napaka; tiskovna plošča tanka plošča iz kovine, gume, plastične mase, v katero so tiskarski znaki, slike vgravirani, ujedkani ali fotokemično izdelani; tiskovna pola kos papirja različne velikosti, ki se tiska; zal. tiskovni znak črka, znak v rokopisu ali natisnjenem besedilu, po katerem se izračunavata obseg in plačilo izdaje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
tóčka -e ž (ọ̑) - 1. manjše mesto na površini česa, določeno s svojo funkcijo, lastnostjo: določiti točko, v kateri bo kaj obešeno, podprto; lističi te rastline izhajajo vsi iz ene točke; izhodiščna točka na merilni lestvici; oporne točke pri plezanju; razdalja med skrajnima točkama
// majhno, navadno okroglo mesto na površini česa, narejeno s pritiskom, z dotikom česa ostrega: narisati, vtisniti točko; potegniti črto od točke do točke; označiti vzorec s točkami / napaka leče, da upodobi črtico kot točko; sliko je sestavil iz samih barvnih točk - 2. geom. osnovni element premic, daljic, ravnin: točka leži na premici; razdalja od točke A do točke B; točka grafa; točka, v kateri se sekata premici; izračunati vrednost funkcije v kaki točki na intervalu; določiti lego točke v ravnini / diametralni točki ki ležita na nasprotnih krajiščih istega premera; prebodna točka v kateri premica seka ravnino ali črto; realna točka katere koordinate so izrazljive z realnimi števili; robna, stična točka; niz točk množica točk na črti
- 3. manjši del prostora, mesto v prostoru, določeno s svojo funkcijo, lastnostjo: dosegli so točko, od koder se je videlo mesto; s tem orožjem lahko dosežejo vsako točko na zemlji; zazrl se je v točko pred seboj; premikati se proti določeni točki; zemljepisna širina in dolžina točke, na kateri je ladja
// navadno s prilastkom kraj, prostor, za katerega je značilno določeno dogajanje, dejstvo: vas je na dobri točki; izhodiščna točka za vzpon na goro; izletniška, razgledna, turistična točka / bombe so vrgli na najbolj občutljive sovražnikove točke na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode - 4. navadno s prilastkom del potekanja, trajanja kakega pojava, dogajanja, ko to doseže stanje, vrednost, kot ju nakazuje določilo: prišli so do točke, ko se temu vprašanju niso mogli več ogniti; naraščanje reke je doseglo kritično točko / točka vrenja vrelišče
// publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / žarg., šport. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza - 5. navadno s prilastkom dejstvo, ki določa, opredeljuje kak pojav, kako celoto tako, kot nakazuje določilo: bistvene, temeljne točke v strukturi izobraževanja; oporna točka domneve; knjiž. odkriti točke, ob katerih se dogajanje drame lomi
// v zvezi stična točka mišljenje, stališče, interes, skupen dvema ali več osebkom: iskati, najti stične točke; to je edina stična točka med njimi; stične točke v nazorih, pojmovanju skupne značilnosti
// publ., v zvezi boleča točka pojav, ki povzroča skrb, terja rešitev: razmere v zdravstvu so naša boleča točka; pogostni izostanki so glavna boleča točka v kolektivu - 6. vsak od vsebinsko zaključenih delov
- a) kakega besedila, označen navadno s številko: točka 3 potrebuje razlago; išči pod točko c / sestaviti resolucijo po točkah; dopolnilo k točki 2 zakona
- b) dnevnega reda sestanka, zborovanja: določili so točke, o katerih bodo razpravljali na zboru; prva točka dnevnega reda / preiti k točki razno k zadnji točki dnevnega reda, pri kateri se obravnavajo manj pomembna vprašanja; publ. to vprašanje gre pod točko 2 naj se obravnava pri drugi točki
- c) sporeda kake prireditve: napovedati točke na prireditvi; akrobati so naštudirali novo točko; pevska, plesna, solistična točka
- 7. s številko izražena enota za merjenje, vrednotenje dosežkov na kakem področju: tekmec je dobil točko več; boriti se za točke; ocenjevati s točkami; na natečaju je dosegel devetdeset od stotih mogočih točk; za pozitivno oceno se zahteva določeno število točk / pri tej igri štejeta dama in kralj dvajset točk
// s številko izražena enota za vrednotenje del in nalog v kaki delovni organizaciji: posebne naloge se vrednotijo z dodatnim številom točk / pog. zvišati točko povečati vrednost točke - 8. zlasti v vojnem času enota na (živilski) nakaznici: odrezati od nakaznice pet točk / kupovati blago, živila na točke z (živilskimi) nakaznicami
● publ. šahista sta si razdelila točko partija se je končala z remijem; publ. sodnik je pokazal na belo točko prisodil enajstmetrovko, sedemmetrovko; knjiž. Arhimedova točka izhodišče, opora; publ. iskati mehke točke družbe, obrambe iskati njene slabosti, napake; publ. svoje življenje je spet začenjal na ničelni točki na izhodiščni, začetni točki; na hierarhično, socialno najnižji točki; ekspr. to je njegova šibka točka slabost, napaka, ki jo lahko kdo izkoristi
♦ alp. obveščevalna točka kraj, mesto, kjer se lahko prijavijo nesreče v gorah; astr. južna točka na obzornici, ki leži nasproti severišču; bot. vegetacijska točka korenine embrionalne celice, ki omogočajo rast korenine; elektr. nevtralna točka v simetričnem večfaznem sistemu, ki ima potencial nič; fiz. ničelna točka izhodiščna točka na merilni lestvici, kjer je vrednost merjene količine enaka nič; geod. poligonska točka stalna izbrana točka na zemljišču za izmero zemljišča, zakoličitev objekta; triangulacijska točka s triangulacijo določena stalna točka na zemeljskem površju; znamenje, ki označuje tako točko; višinska točka stalna točka na zemeljskem površju z označeno nadmorsko višino; med. bolečinska točka mesto, kjer je bolečina pri določeni bolezni najizrazitejša; psih. absolutna ničelna točka umskega razvoja začetek pojavljanja umskih, duševnih pojavov pri človekovem zarodku; šport. zmagati po točkah premagati nasprotnika samo zaradi večjega števila dobljenih točk; kazenska točka pri nekaterih športih ki se zaradi napake, prekrška odšteje od seštevka točk; tekst. vezna točka mesto, kjer se križata dve niti; voj. ničelna točka na zemeljski površini pod središčem jedrske eksplozije ali nad njim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
továrniški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na tovarno: tovarniški delavec;
tovarniško vodstvo / tovarniški avtobus; tovarniško glasilo / tovarniški izdelki; tovarniško blago / tovarniški dimnik; tovarniška lopa; tovarniška sirena / tovarniški dim; tovarniške odplake / tovarniška cena cena, po kateri tovarna prodaja blago kupcu; tovarniška napaka napaka, nastala pri izdelavi, proizvodnji; tovarniška številka evidenčna številka, s katero tovarna označi posamezni izdelektovárniško prisl.: tovarniško izdelani cementni kvadri; tovarniško vložene gobe
● tovarniško nov avtomobil popolnoma, čisto nov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
trágičen -čna -o prid. (á) - 1. značilen za tragedijo: tragičen konflikt; zgodba ima tragičen konec / tragični junak
♦ lit. tragična krivda krivda zaradi nehote povzročene nesreče, katastrofe - 2. ki zaradi hudega trpljenja, težav vzbuja sočutje, žalost: tragična usoda naroda; tragična zgodba; njegovo življenje je tragično / tragičen prizor
// ekspr. zelo neugoden, slab: živeti v tragičnih razmerah; stvar ni tako tragična, vse bo še dobro - 3. ki ima hude posledice: med njima je prišlo do tragičnega spopada; tragična napaka, zmota; tragična nesreča / tragične strasti
- 4. ki je posledica nesreče, neobvladljivih okoliščin: tragična izguba sina; umreti tragične smrti / tragičen konec ekspedicije
trágično prisl.: tragično umreti; vse jemljete preveč tragično / ekspr., v povedni rabi ni tragično, če malo zamudite; sam.: v tem ni nič tragičnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
variácija -e ž (á) - 1. oblika, nastala kot posledica variiranja: vzorec ima več variacij; ponavljati se v različnih variacijah; jezikovne, vsebinske variacije; variacija motiva, ureditve / prizor z novimi variacijami / variacije organizma / to je variacija na staro, znano temo
// vrednost, stopnja česa, nastala kot posledica variiranja: variacija raste, upada; variacije se razlikujejo do deset odstotkov od povprečja; variacija pogostnosti - 2. redko variiranje: pogosta variacija oblike; variacija v barvi, tonu
- 3. muz. del skladbe, v katerem se tema melodično, harmonsko, ritmično spremenjena ponovi: četrta variacija je v molu / karakterna variacija; kontrapunktične variacije
// mn. skladba iz takih delov: igrati variacije; Mozartove variacije
♦ astr. variacija sprememba v legi Lune zaradi vpliva Sonca in Zemlje s polmesečno periodo; mat. variacija vsaka od skupin elementov določene množice, ki se od druge razlikuje po elementih in po razvrstitvi elementov; variacija brez ponavljanja pri kateri se elementi v skupini ne ponavljajo; navt. variacija zaradi magnetnih anomalij časovno in krajevno spreminjajoča se napaka pri določanju magnetne deklinacije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
vírus -a m (ȋ) - 1. nav. mn., biol. zelo majhen organizem, ki se razmnožuje le v živih celicah in povzroča nalezljive bolezni: virusi se razmnožujejo; okužiti se z virusi; prenašalec virusov / bakterijski virusi bakteriofagi; človeški, rastlinski virusi; virus gripe, stekline; pren., ekspr. okužiti se z virusom ošabnosti, razvrata
- 2. elektr. hotena, namerna napaka v računalniškem programu, ki ovira, onemogoča delo z računalnikom: v računalniku se je pojavil virus; iskati, odpraviti virus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
zarísba -e ž (ȋ) fot. napaka leče zaradi različnih lomov žarkov: odpraviti zarisbo s kombinacijo več leč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
zasenčeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. povzročati, delati, da je kaj v senci: s slamo zasenčevati gredice / balkon so poleti zasenčevali
- 2. dajati, delati senco: košat hrast zasenčuje hišo; zgornje veje preveč zasenčujejo spodnje dele krošnje / slamnik ji je zasenčeval obraz / temne trepalnice so zasenčevale njene oči
- 3. ekspr. delati, povzročati, da kaže kaj neprijetno, neugodno čustvo, duševno stanje: skrbi mu zasenčujejo obraz
// delati, povzročati, da dobi kaj neprijetne, nezaželene sestavine: veliko trpljenje zasenčuje njegovo življenje / žalost zaradi te smrti mu je dolgo zasenčevala duha - 4. ekspr. povzročati, da je kaj deležno manjše pozornosti: ta napaka zasenčuje prejšnje uspehe / s svojo dobro igro zasenčuje druge igralke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
zatemnjeváti -újem [təm] nedov. (á ȗ) - 1. z zakrivanjem delati, da kaj ne prepušča, ne oddaja svetlobe: zatemnjevati luči; zatemnjevati okna / ekspr. oblaki zatemnjujejo luno zakrivajo
// na tak način delati, da je kje temno: zatemnjevati prostor; zatemnjevati z zavesami - 2. knjiž. delati, da postane kaj neizrazito, nejasno: zatemnjevati osnovno misel knjige; zatemnjevati ozadje neprijetnih dogodkov
- 3. knjiž. delati kaj mrko, neprijazno: skrbi so mu zatemnjevale čelo / problemi mu zatemnjujejo življenje
- 4. knjiž. povzročati, da je kaj deležno manjše pozornosti; zasenčevati: ta napaka zatemnjuje druge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
zatípek -pka m (ȋ) napaka pri tipkanju: narediti zatipek; Že v naslovu, v drugi besedi imate zatipek E (↑)zatípkati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.