brezpétnik tudi brezpêtnik -a m (ẹ̑; ȇ) nav. mn. obuvalo brez pet: natakniti brezpetnike; klobučevinasti, ponošeni brezpetniki
copáta -e ž (ȃ) nav. mn. udobno obuvalo, navadno za doma: natakniti tople copate; gumijaste, klobučevinaste copate / kopalne, telovadne copate
● iron. žena ima moža pod copato mu ukazuje
// nav. ed., iron. mož, ki se v vsem podreja ženi: v službi so se ga bali, doma pa je bil copata
cvíker tudi cvíkar -ja m (í) nav. mn., pog. naočniki, ki se pritrdijo na nos; ščipalnik: natakniti si, nositi cvikerje
čebelárski -a -o [čeb in čəb] prid. (á) nanašajoč se na čebelarje ali čebelarstvo: natakniti si čebelarsko kapo; čebelarsko društvo / predaval je o svojih čebelarskih izkušnjah
dúdka -e ž (ȗ) duda, cucelj: natakniti dudko na stekleničko; vtakniti otroku dudko v usta
enoóčnik -a m (ọ̑) star. monokel: natakniti si enoočnik
galóša -e ž (ọ̑) nav. mn. gumijasto obuvalo, ki ščiti čevlje pred vlago in blatom: natakniti, obuti galoše; biti v galošah
grédelj -dlja m (ẹ́) - 1. vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna: gredelj je ostro zaškrtal na pesku / ladijski gredelj; gredlji dirkalnih čolnov / položiti, postaviti gredelj začeti graditi ladjo, čoln
- 2. nosilni del pluga, na katerega se pritrdijo črtalo, lemež, ročice: lesen gredelj
- 3. drog, zlasti lesen, na katerega je pritrjeno pogonsko kolo: namazati gredelj; natakniti kolo na gredelj
♦ anat. nosni gredelj nosni greben
japónka -e ž (ọ̑) nav. mn. obuvalo z dvema jermenoma, ki se združena namestita med prvi in drugi prst: natakniti japonke; japonke iz gumija, iz plastične mase
járem -rma m (á) - 1. lesena vprežna priprava, ki se da živali na vrat, navadno za par živali: jarem tišči, žuli; natakniti volu jarem na vrat; sneti jarem; vpreči žival v jarem; trpi kot žival v jarmu / ekspr. junca sta godna za jarem vožnjo
- 2. ekspr., navadno s prilastkom nasilna oblast, gospostvo: otresti, znebiti se kolonialnega, tujega jarma; rešiti se turškega jarma; živeti pod jarmom / z oslabljenim pomenom tega leta je padel z njih jarem suženjstva, tlačanstva
// kar omejuje, utesnjuje prostost: pustil je službo, ker se ni mogel navaditi jarma / jarem dolžnosti
// v zvezi zakonski jarem zakonski stan, zakon: siliti v zakonski jarem / skok iz zakonskega jarma zakonska nezvestoba - 3. v nekaterih deželah drog za prenašanje bremen: prenašati tovore na jarmih čez ramena; jarem iz bambusa
- 4. teh. kratek, močen (prečni) nosilec: vpeti zvon v jarem; jarem pri stiskalnici
- 5. les. gibljivi del jarmenika, v katerega se vpenjajo listi: razporeditev listov v jarmu
// oglat okvir pri ročni žagi: žaga z jarmom
● ekspr. dolarski kapital je vpregel Indijance v svoj jarem jih podredil svojim zakonitostim, koristim; star. kupiti dva jarma volov para
♦ agr. čelni jarem vprežna priprava, ki se da živali na čelo; dvojni ali parni jarem za par živali; enojni ali samski jarem za eno žival; avt. jarem del krmilne naprave, ki omogoča pravilno usmerjanje koles; elektr. jarem feromagnetni del magnetnega kroga, ki je brez navitja; navt. krmilni jarem polkrožna deščica, nataknjena na krmilo
jarmìč -íča in jármič -a m (ȉ í; ȃ) manjšalnica od jarem: natakniti voloma jarmič
// nar. dolenjsko jarem (za eno žival)
jêrmen -éna m, mn. stil. jerména s (é ẹ́) - 1. trak z zaponko, navadno usnjen: odpel je jermene in snel sedlo; prišiti jermene k nahrbtniku; zapeti, zategniti jermen; narediti luknjice v jermen / čeladni jermen s katerim se pripne čelada; čelni jermen ki se daje na čelo; čezramni jermen; pasji jermen na katerem se vodi pes; jermen za hlače ki drži hlače v pasu
// ozek trak iz usnja sploh: rezati jermene; splesti bič iz jermenov; prevezati z jermenom; jermen za brušenje britve / kupiti nove jermene za čevlje usnjene vezalke
● ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal - 2. trak iz usnja ali iz močnega materiala s sklenjenima koncema, ki prenaša vrtenje: jermen gladko teče; mazati, napeti, sešiti, sneti, speti jermen; nadeti, natakniti jermen na jermenico; konopnen, usnjen jermen / gonilni ali pogonski jermen ki prenaša vrtenje z jermenice na jermenico
♦ lov. sledni jermen dolg pasji jermen, ki se uporablja pri iskanju obstreljene divjadi s psom; teh. členasti jermen narejen iz spetih koščkov usnja; dovajalni jermen za dovajanje obdelovanih predmetov v stroj; klinasti jermen ki ima trapezast prerez; ploščati jermen ki ima nizek in širok pravokoten prerez; vet. podrepni jermen ki se namesti vprežni živini pod rep
kastanjéta -e ž (ẹ̑) nav. mn., muz. glasbilo iz dveh školjkastih ploščic, ki udarjata druga ob drugo: natakniti kastanjete; udarjati s kastanjetami
komát -a m (ȃ) z žimo podložena vprežna priprava, ki se da živali na vrat, navadno za konja: komat mu je odrgnil kožo / konjski komat; pren., ekspr. ti reformatorji so hoteli ljubezni natakniti še hujše komate
lámpa -e ž (ȃ) nižje pog. svetilka, zlasti preprostejša: natakniti cilinder na lampo / prižigati lampo; svetiti si z lampo
lisíca -e ž (í) - 1. psu podobna zver rdečkasto rjave barve s košatim repom: lisica bevska, laja; lisica je požrla, vzela kokoš; nastaviti lisici past; lov na lisico; biti zvit kot lisica / ekspr. lisica zvitorepka
● ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda
// lisičja samica: lisica in lisjak - 2. pog. lisičje krzno: imeti lisico okoli vratu; plašč, obrobljen z lisico / srebrna lisica krzno severne lisice, dobljeno pozimi
- 3. ekspr. zvit, prebrisan človek, zlasti ženska: ne zaupam ji, to je lisica / zvita lisica
- 4. mn. priprava za vklepanje aretirancev, zapornikov: imeti lisice na rokah; natakniti, sneti komu lisice; razkleniti lisice / zločinec je bil v lisicah
♦ šport. lov na lisico razvedrilno smučanje, pri katerem udeleženci zasledujejo in iščejo izurjenega smučarja, ki predstavlja lisico; radioamatersko tekmovanje, pri katerem se z radijskimi sprejemniki iščejo skrite radijske oddajne postaje; zgod. lisica srednjeveška mučilna priprava za stiskanje palcev; zool. morska lisica velika nevarna morska riba z mečasto podaljšano repno plavutjo, Alopias vulpes; puščavska lisica majhna, lisici podobna severnoafriška zver z velikimi uhlji; fenek; obtečajna, polarna ali severna lisica v tundri živeča lisica, ki ima poleti pepelnat, pozimi bel kožuh, Alopex lagopus
manšéta -e ž (ẹ̑) spodnji del rokava pri moški srajci, ženski srajčni obleki in bluzi: manšete pri srajci so raztrgane, umazane / mehke, trde manšete
// nekdaj modni dodatek k boljši moški obleki, ki se nosi na zapestju: natakniti manšete in ovratnik
// obl. zavih (pri hlačnici, rokavici, škornju): hlače brez manšet; rokavice z velikimi manšetami
♦ med. gumijasta votla preveza za stisnjenje nadlakti pri merjenju krvnega pritiska
máska -e ž (ȃ) - 1. predmet za zakritje obraza, glave, ki navadno nekaj predstavlja: natakniti (si), nositi, sneti (si) masko; režeča se maska; lice je negibno kot maska / obredne maske afriških plemen; pustne maske; ples v maskah ples, pri katerem nosijo plesalci maske
// redko za maškarado se je oblekel v masko huzarja v obleko, ki predstavlja huzarja
// kdor ima obraz zakrit s takim predmetom ali po celotni opravi nekaj predstavlja: najlepše maske bodo nagrajene; v dvorani se je nabralo veliko mask - 2. knjiž. kar prikriva, zakriva pravi videz, podobo česa; krinka: zunanji blišč je le maska za strahotno notranjo revščino / z oslabljenim pomenom nadevati si masko brezskrbnosti, poguma
- 3. s šminko in drugimi pripomočki vlogi primerno urejen igralčev obraz: imel je zelo dobro masko / delati igralcem maske
- 4. predmet, ki se da na obraz ali del obraza, zlasti za zaščito: nadeti si, sneti si masko / plinska maska ki varuje dihalne organe pred strupenimi plini in parami; podvodna ali potapljaška maska ki omogoča gledanje pod vodo
// zaščitna maska - 5. navadno v zvezi posmrtna maska mavčni odlitek pokojnikovega obraza: njena posmrtna maska je ohranjena / posneti, vzeti komu posmrtno masko
- 6. kozm. na obraz nanesena sredstva za nego kože na obrazu: izmiti masko; sestav maske / čistilna, hranilna, oljna maska / maska za obraz
● ekspr. strgati komu masko z obraza pokazati njegovo pravo, resnično bistvo
♦ avt. maska prednji del karoserije, navadno mreža pred hladilnikom; fot. maska okvir, ki pri kopiranju ali povečevanju omogoča spreminjanje izreza slike; gled. maska kovinska ploščica z izrezanim krogom za uravnavanje velikosti svetlobnega polja v reflektorju; med. kisikova maska za vdihavanje kisika; zaščitna maska priprava iz tkanine, ki si jo da zdravstvena oseba čez nos in usta; maska za narkozo priprava, ki se povezne bolniku na obraz in nanjo kaplja narkotik; metal. maska forma z zelo tanko steno za natančne ulitke; šport. sabljaška maska za zaščito obraza pri sabljanju; um. maska konzola v obliki fantazijsko preoblikovane živalske ali človeške glave, zlasti v grški arhitekturi; vet. maska s temnejšo dlako porasel del pasje glave okoli oči in gobca; voj. maska kar dela kaj podobno okolici in s tem neopazno
na predl. - I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ná- (ȃ)
- 1. za izražanje premikanja k zgornji strani česa, tako da nastane neposreden dotik, ali dosege takega položaja: na glavo dati; iti, priti na goro; bombe padajo na mesto; sesti na stol; vreči na tla / natakniti na kol; nabosti na vile / zadeti na oviro; pren. priti na misel; knjiž. skrb lega na dušo
// za izražanje takega premikanja, usmerjenega k površini sploh: obesiti na steno, strop; trkati na vrata / neprav. vstopiti na zadnja vrata pri zadnjih vratih
// opirati se na palico; naslanjati se na steber / poklekniti na eno koleno; skočiti na noge - 2. za izražanje cilja, h kateremu je usmerjeno premikanje: oditi na deželo, na prosto, na zrak; hiteti na vlak; blago gre na Gorenjsko; izvažati na Zahod / iti na pot / obrniti se na levo / gledati na cesto / vrata na balkon; okno na vrt / z oslabljenim pomenom iti na koncert; pren. obrniti se na župana; pismo na moj naslov
// za izražanje premikanja, usmerjenosti s (sovražnim) namenom: streljati na sovražnika; elipt. s puško hoče nanj; pes laja na tujca; iti na medveda; pog. iti na gobe; Napoleonov pohod na Moskvo - 3. za izražanje prehoda, prenosa v drug položaj, drugačno stanje: ptič skače z veje na vejo / bolezen se prenaša z živali na človeka / obrača se mu na bolje; prenesti odgovornost na druge; v pogovoru sta prešla na drugo temo / prepisati posestvo na brata / prebarvati mizo na rjavo / star. prevesti na slovensko v slovenščino
// za izražanje delitve, razdeljevanja: razdeliti na pet delov; presekati na dvoje, na pol / na kilogram sadja dodaj pol kilograma sladkorja; stroškov je sto dinarjev na osebo; voziti sto kilometrov na uro - 4. za izražanje končne meje, natančne mere: približati se na deset korakov; temperatura pade na ničlo / zadeti na sto metrov / na koliko ceniš avto
// ekspr. za izražanje velike količine: blaga je na cente; bilo jih je na tisoče; na tone sadja gre v izgubo
// ekspr. za izražanje dodajanja, kopičenja: vžiga se blisk na blisk; direktor ima sestanek na sestanek - 5. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti: spozna se na glasbo; opozoriti na napake; paziti na otroka; misliti na prihodnost; spomin na prijatelja / jezen na soseda / čakati na avtobus; naročiti se na dnevnik / ekspr. nor na ženske / oceniti delo glede na njegovo umetniško vrednost
- 6. za izražanje časovne določitve, opredelitve: na današnji dan se je začela vojna; na pustno nedeljo sta se spoznala / vidim ga enkrat na leto; na vsake tri tedne ga obišče / državni praznik bo prišel na nedeljo; knjiž. na hipe, trenutke v majhnih časovnih presledkih
// za izražanje dolžine trajanja: obsoditi na pet let zapora / ekspr. spor se je zavlekel na leta
// za izražanje približevanja časovni meji: ura gre na polnoč; tri četrt na osem / na večer se gre sprehajat / noč od petka na soboto / vrnil se bo na jesen ob koncu poletja ali v začetku jeseni - 7. za izražanje načina, kako dejanje poteka: časopis je na dolgo pisal o tem; na kratko ostrižen; na pamet znati; ekspr. smejati se na vsa usta / na vsak način / noge na iks po obliki podobne črki X
// za izražanje sredstva ali orodja- a) s katerim se opravlja dejanje: igrati na klavir; delan na roko, na stroj / videti na lastne oči / motor na bencin; mlin na veter
- b) ki služi za podlago dejanju: slikati na platno / cepiti vrtnico na šipek
// za izražanje omejevanja glede na lastnost: hrom na obe nogi; slep na eno oko / prijeten na pogled
- 8. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: na njegov krik se je ozrl; na trkanje se je oglasil; na pobudo, na poziv, na željo / ekspr. na vso jezo se ga je napil / uboga na (prvo) besedo takoj
// molčati na očitke; odgovoriti na vprašanje - 9. navadno z glagolskim samostalnikom za izražanje namena, s katerim se izvrši dejanje: iti na delo, na lov; ekspr. priti na kavo; odšel je na sprehod; delati na to, da se načrt uresniči / priti na izpit k izpitu; blago je na prodaj naprodaj; dati na posodo naposodo
// čevlji za na ples; žarg. igrati na zmago; star. zanemarjen park mestu ni na lepoto v okras
// kot voščilo, zlasti pri pitju na zdravje
- II. z mestnikom
- 1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj neposredno dotika zgornje strani česa: na cesti je gost promet; na mizi stoji kozarec; sedi na pragu; imeti plašč na sebi; na strehi gnezdijo štorklje; na vrhu gore je sneg / klobuk na glavi; bradavica na nosu; stol na treh nogah
// za izražanje površine, kjer se dogaja dejanje: na polju zori žito; na kopnem, na morju / na levi, na prostem, na svetu, na zahodu / na Bledu, na Gorenjskem
// za izražanje stanja v položaju, ko se kaj dotika površine sploh: slika visi na steni; svetilka na stropu / na oknu sloni dekle; na vratih se prikaže poštar pri
// kleči na levem kolenu / kopati se na Savi - 2. z glagolskim samostalnikom za izražanje dejavnosti, kot jo nakazuje določilo: biti na lovu, na plesu, na pogrebu, na straži; na seji je rad razpravljal; pri nas je na hrani in stanovanju ima prostor za bivanje in dobiva redne dnevne obroke hrane
// ponesrečil se je na delu, na smučanju pri
// je na delu v Nemčiji ima stalno zaposlitev
// zaposlen na pošti; študira na univerzi; pog. nastopa na televiziji - 3. s prislovnim določilom za izražanje splošnega stanja, kot ga nakazuje določilo: biti na boljšem, na gorkem; hiša stoji na samem; ležati na suhem / imeti na skrbi, na sumu
- 4. za izražanje omejevanja glede na lastnost: na enem očesu slep; bolan na pljučih; ekspr. zdrav je na duši in telesu
- 5. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: umreti na porodu; neustalj. umreti na jetiki za jetiko
- 6. za izražanje sredstva ali orodja, s katerim se opravlja dejanje: kuhati na olju / igrati na klavirju na klavir; pripeljati se na kolesu s kolesom
// učiti se na napakah
● ekspr. na mojo čast res je tako; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. na daleč se ga je ognil nikakor ga ni hotel srečati; star. ta hiša je na glasu je znana, slovi po čem; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi; ekspr. vsa skrb leži na mojih ramah za vse moram skrbeti jaz; neustalj. zelo je zainteresiran na rešitvi tega vprašanja za rešitev; ekspr. na tebi je, kako bo stvar potekala od tebe je odvisno
♦ lingv. glagoli na -ati -am glagoli, ki se končujejo v nedoločniku na -ati in v prvi osebi ednine na -am; poudarek na osnovi; samostalnikovo deblo se končuje na soglasnik njegov zadnji glas pred končnico je soglasnik; mat. a na (potenco) n [an]; a na kvadrat [a2]; med. alergija na beljakovine preobčutljivost organizma za beljakovine; šah. igralec je na potezi mora napraviti potezo; teh. pogon na sprednji kolesi pogon, pri katerem (pogonska) gred prenaša vrtenje na sprednji kolesi; prim. naglas, nanovo, naprodaj, nasvidenje, navidez, primer ipd.
nagóbčnik -a m (ọ̑) priprava v obliki mreže, ki se da živali na gobec, da ne more gristi, jesti: natakniti kravi, psu nagobčnik; pasji, volovski nagobčnik
● ekspr. preveč je govoril, pa so mu nataknili nagobčnik mu prepovedali govoriti, razširjati svoje mnenje
nakolénka -e ž (ẹ̑) nav. mn. priprava za zavarovanje kolen: natakniti si nakolenke; gozdarji so pri sečnji uporabljali nakolenke
nanósnik -a m (ọ̑) knjiž. naočniki, ki se pritrdijo na nos; ščipalnik: natakniti, popraviti si nanosnik; pogledati izza nanosnika; nanosnik na vrvici
nanóžnica -e ž (ọ̑) nav. mn., arheol. - 1. okras za na noge, navadno v obliki obroča: natakniti nanožnice; tanke bronaste nanožnice
- 2. del oklepa, ki varuje noge: ščit, nanožnice in železne rokavice
naóčnik -a m (ọ̑) knjiž. monokel: natakniti si naočnik
naôknica in naóknica -e ž (ȏ; ọ̑) nav. mn. priprava na zunanji strani okna za zatemnjevanje, zapiranje okenske odprtine: natakniti, obesiti naoknice na podboj; odpreti, zapreti naoknice; lesene, zeleno pobarvane naoknice
napíčiti -im dov. (í ȋ) ekspr. nabosti, natakniti: napičiti na kol, ost
napŕstnik -a m (ȓ) tulcu podobna, navadno kovinska priprava, ki ščiti prst pri šivanju: natakniti si naprstnik; šivanke in naprstniki / v pravljicah dali so mi iz naprstnika jesti, iz rešeta piti
// ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: nimam niti za naprstnik mleka
nasadíti -ím dov., nasádil (ī í) - 1. spraviti, pritrditi orodje na ročaj: nasaditi cepin, sekiro, vile / vojaki so nasadili bajonete na puške
// namestiti vrata, okno na tečaje: nasaditi oknico, vrata / nasaditi kolo - 2. postaviti sadike v zemljo, kjer bodo rastle: nasaditi drevesa; letos so nasadili precej krompirja / nasaditi vrt z okrasnim grmičevjem; pren., ekspr. v poročilo je nasadil samih rožic
- 3. ekspr. nabosti, natakniti: vzel je vilice in nasadil pečenko; nasaditi na konico noža; poskušal je nasaditi ribo z ostmi; nasadil se je na koničasto rogovilo / podivjani bik se je zaletel proti njemu in ga nasadil na roge
// dati, namestiti: nasaditi čepico na kljuko; nasadil si je klobuk na glavo in odšel / kipu so odbili glavo in mu nasadili drugo - 4. agr. dati valiti: nasadili so dvajset jajc / nasaditi kokoš
● ekspr. žena mu je nasadila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi
nasajèn -êna -o - 1. deležnik od nasaditi: z drevjem nasajen vrt; krompir je že nasajen; sekira, nasajena na dolgo toporišče; majavo nasajena pila; pokrivalo je imela po strani nasajeno / na kratke noge nasajeno telo; oblaki so bili kakor nasajeni na vrhove visokih smrek
- 2. pog., ekspr. nerazpoložen, razdražljiv: biti nasajen; ni vedela, zaradi česa je nasajen
● ekspr. glavo ima na pravem mestu nasajeno zna pametno, premišljeno ravnati; ekspr. danes je nekam kratko nasajen slabe volje, odrezav
nataknítev -tve ž (ȋ) glagolnik od natakniti: nataknitev prstana
natakníti in natákniti -em dov. (ī á) - 1. spraviti kaj na razmeroma oster, koničast predmet: natakniti meso na raženj; natakniti na konico noža, na vilice; obleka se ji je nataknila na žebelj / razjarjen bik ga je nataknil na roge / nataknili so ga na kol zlasti v srednjem veku mučili so ga, usmrtili z nataknitvijo na ošiljen kol
- 2. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: natakniti volu jarem na vrat; nataknil ji je prstan; natakniti otroku rokavice; natakniti si masko; ekspr. nataknil si je očala na nos / paznik mu je nataknil lisice
- 3. ekspr. obleči, obuti, navadno hitro: še čevlje nataknem, pa grem; natakniti si hlače, obleko
● ekspr. žena mu je nataknila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. preveč je govoril, pa so mu nataknili nagobčnik mu prepovedali govoriti, razširjati svoje mnenje
natáknjen -a -o - 1. deležnik od natakniti: na raženj nataknjen piščanec
- 2. ekspr. nerazpoložen, razdražljiv: pogosto je nataknjen; prisl.: pusti me, je rekel nataknjeno
natekniti gl. natakniti
natík -a m (ȋ) - 1. glagolnik od natakniti ali natikati: natik na kavelj, kol
- 2. veja, okrog katere se ovija grah: prisekati natik
- 3. redko koničasti konec orodja, na katerega se pritrdi ročaj; nasadilo: natik pri pili / lopata z dolgim natikom toporiščem, ročajem
obléči obléčem dov., obléci oblécite in oblecíte; oblékel oblékla (ẹ́) - 1. narediti, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati je že oblekla otroka; obleči haljo, krilo, majico; hitro se obleči; obleči si hlače / športno, zimsko se obleči; obleči se za potovanje; za pusta se je oblekel v dimnikarja / redko obleči rokavice natakniti, škornje obuti
- 2. ekspr. oskrbeti z obleko, oblačili: stric ga je vsako leto oblekel; prodali so prašiča, da bi se oblekli
- 3. ekspr. obložiti, obdati: obleči stene s tapetami / obleči sedeže v usnje
● knjiž. reka je oblekla zimski plašč je poledenela; publ. že desetkrat je oblekel dres državne reprezentance je nastopil kot član državne reprezentance; ekspr. obleči vojaško suknjo postati vojak; knjiž. to misel je težko obleči v besede izraziti z besedami; knjiž., ekspr. češnja se je oblekla v cvetje se je razcvetela
obléčen -a -o: sem že oblečen in obut; za zimo je oblečen; praznično, v črnino oblečena
● koruza je dobro oblečena, zima bo huda po ljudskem verovanju če imajo koruzni storži veliko krovnih listov, bo zima huda
oblíčje -a s (ȋ) - 1. knjiž. prednja stran glave; obraz: opazovati svoje obličje v ogledalu; bledo, nagubano obličje; pren. hotel je spoznati njegovo duhovno obličje
- 2. knjiž., s prilastkom podoba, videz, zunanjost: obličje pokrajine se je spremenilo / ekspr., z oslabljenim pomenom: to lahko dokažemo pred obličjem vsega človeštva; izbrisati kaj, koga z obličja zemlje
- 3. nar. zahodno maska, krinka: natakniti (si) obličje / pustna obličja
● knjiž. gledati, videti koga iz obličja v obličje iz oči v oči; knjiž., ekspr. srečati se s kom iz obličja v obličje tako, da se ne more izmakniti določeni neprijetnosti; knjiž., ekspr. boji se stopiti pred očetovo obličje pred očeta; star. v obličje komu kaj povedati v obraz, v brk; knjiž., ekspr. marsikdaj je zrl smrti v obličje je bil v smrtni nevarnosti; star. poznam ga po obličju, po imenu ne navidez
obróč -a m (ọ̑) - 1. ozka ploščata priprava v obliki kroga, s katero se
- a) stiskajo, povezujejo posode: obroč je počil; izdelati obroč; nabijati obroče na sode; leseni, železni obroči; velik obroč; žalost ji stiska srce kot obroč
- b) obdajajo kolesa: natakniti, pribiti obroč (na kolo)
- c) utrjujejo, krepijo predmeti: dati obroč na ročaj; steber z obroči
- 2. kar je temu podobno: v stropu sta dva velika železna obroča; okrasni obroči / plavalni obroč; obroči pri telovadnih napravah / redko okrog oči ima črne obroče kolobarje
- 3. zunanji del kolesa, v katerega so vpete špice: obroč se zlomi, zvije / kolesni obroč / avtomobil ima že izrabljene obroče platišča
- 4. razvrstitev, razporeditev vojaštva v obliki kroga: partizanske enote so začele ožiti obroč okrog postojanke; prebiti (sovražni) obroč / obkolitveni obroč
// navadno s prilastkom kar kaj obdaja, obkroža: gasilci so naredili obroč okrog gorečih hiš; obroč sovražnikovih postojank okrog mesta - 5. ekspr., s prilastkom kar utesnjuje, teži: obroč, ki ga je ves čas oklepal, je začel popuščati; obroč skrbi mu stiska srce
♦ agr. obroč za bika ki se vtakne biku skozi nosnico ali vanjo in služi za krotenje; anat. medenični obroč del telesnega ogrodja iz križnice in dveh kolčnic; ramenski obroč del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže zgornje okončine s trupom; astr. Saturnov obroč Saturnov kolobar; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega; etn. poganjati obroč otroška igra, pri kateri se poganja obroč; kem. obroč geometrična oblika medsebojne povezave ogljikovih atomov v molekuli; benzenov obroč; navt. rešilni obroč priprava za reševanje v morju, reki; strojn. batni obroči tesnilni obroči v utorih na obodu bata; teh. centrirni obroč ki omogoča natančno naravnati strojne dele; zgod. obroč srednjeveška mučilna naprava za natezanje
očála očál s mn. (ȃ) priprava za na oči z lečami, stekli za odpravljanje očesnih napak ali za zaščito oči: nadeti, natakniti, nositi, sneti očala; očala za gledanje od blizu; očala za kratkovidnost; fant z očali / očala so se mu orosila leče, stekla očal
// črna očala s temno obarvanimi stekli; sončna očala; zaščitna očala; etui za očala; okvir za očala; pren. življenje gleda skozi rožnata očala; svet vidi skozi svoja očala
● bere še brez očal dobro vidi
♦ teh. varilska očala za zaščito oči pri (plamenskem) varjenju; vet. očala dlake okrog oči, ki se po barvi razlikujejo od barve živali
oglávnik -a m (ȃ) agr. priprava iz vrvic ali jermenov, ki se da živali na glavo, da se lahko vodi: natakniti konju oglavnik
óknica in ôknica -e ž (ọ̄; ō) - 1. okensko krilo: natakniti oknico na okenski okvir; kitanje šip v oknicah
- 2. nav. mn. priprava na zunanji strani okna za zatemnjevanje, zapiranje okenske odprtine: odpreti, zapreti oknice; zeleno pobarvane oknice
okoníčiti -im dov. (í ȋ) knjiž. natakniti konico: z železom okoničiti palico // ošiliti, priostriti: okoničiti kolokoníčen -a -o: okoničeni količki; okoničen z bakrom
opŕstaniti -im dov. (ŕ r̄) knjiž. natakniti prstan: oprstanil ji je rokoopŕstanjen -a -o: dolgi, oprstanjeni prsti
orokavíčiti -im dov. (í ȋ) ekspr. natakniti, obleči rokavice: orokavičila je otroka;
malo počakaj, še orokavičim seorokavíčen -a -o deležnik od orokavičiti: orokavičena desnica, roka
// preveč vljuden, obziren: orokavičeni gospodje; ne bodi tako orokavičena
● ekspr. živi spodobno, orokavičeno življenje se preveč drži ustaljenih, splošno veljavnih norm; prisl.: znal je govoriti tudi orokavičeno / zbadljivko je povedal zelo orokavičeno prikrito
ovrátnik -a m (ȃ) - 1. del obleke, srajce ob vratu, navadno za okras: prišiti, privihati, zapeti ovratnik; čipkast, krznen ovratnik; okrogel, širok, štrleč ovratnik; ovratnik suknjiča; bluza brez ovratnika / bubi ovratnik majhen okrogel ovratnik
// kar je temu po obliki podobno: račji samec ima okrog vratu bel ovratnik - 2. ovratni pas, navadno za pse; ovratnica: natakniti psu ovratnik; bodičast, usnjen ovratnik
♦ med. mavčni ovratnik mavčna obveza za vrat; obl. ležeči ovratnik položen po ramah; srajčni ovratnik; šal ovratnik navadno podolgovat ovratnik brez reverjev, katerega konca se spredaj križata
pálčnik -a [u̯č] m (ȃ) - 1. nav. mn. rokavica z enim prstom: na rokah je imel palčnike; natakniti, sneti palčnike; usnjeni, volneni palčniki
- 2. tanka gumijasta prevleka za palec: čez obvezo na palcu so mu dali palčnik
- 3. nar. zgornji, krajši rogelj senenih vil: palčnik se je zlomil
♦ bot. palčnik dlakava rastlina s temno modrimi zvončastimi cveti v socvetju; koprivasta zvončnica; les. palčnik skobljič za izdelovanje zaokroženih robov ali okroglih palic; voj. palčnik nekdaj železna rokavica z enim prstom kot del oklepa
plašníca -e ž (í) nav. mn. priprava, ki zlasti konjem od strani zaslanja oči, da se ne plašijo: natakniti konju plašnice; nositi plašnice; roki je nastavila kakor plašnice na oči
● knjiž., ekspr. imeti plašnice na očeh pri presojanju, vrednotenju upoštevati samo določene kriterije
plavút -i ž (ȗ) - 1. nav. mn. organ za plavanje na trupu rib, nekaterih v vodi živečih živali: krmariti s plavutmi; velika kitova plavut
- 2. plavuti podoben predmet, ki se da na noge pri plavanju in potapljanju: natakniti si masko in plavuti
♦ navt. plavut ozka kovinska plošča ob bokih ladje, ki zmanjšuje njeno zibanje; zool. hrbtna plavut; prsna plavut parna plavut pri ribah, ležeča za škrgami; repna plavut; tolsta plavut neparna plavut pri lososih, postrvih, ležeča med hrbtno in repno plavutjo
podajálnik -a [prvi pomen u̯n in ln] m (ȃ) - 1. orodje za podajanje snopov: natakniti snop na podajalnik
- 2. teh. del stroja, priprava za podajanje
povérek -rka m (ẹ̑) drog za nošenje na rami: prekladala je poverek z ene rame na drugo; natakniti polni vedri na poverek
préslica -e ž (ẹ́) - 1. rastlina vlažnih tal s členastim votlim steblom in sivo zelenimi stranskimi poganjki v isti višini: s preslico zarasla njiva / čaj iz preslice
- 2. lesena priprava, na katero se pritrdi preja pri ročnem predenju: natakniti preslico na kolovrat; privezati prejo na preslico; presti na preslico, s preslico; lepo izrezljana preslica
♦ agr. preslica del stiskalnice iz navadno dveh pokončnih tramov, med katera se namesti vzvod; bot. njivska preslica
pŕstan -a m (ŕ) - 1. okrasni obroček za nošenje na prstu: natakniti, sneti prstan; zlat prstan; prstan z biserom, rubinom / pečatni prstan z monogramom, grbom; poročni, zaročni prstan
● knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo - 2. redko obroček, obroč sploh: zavese visijo na kovinskih prstanih
♦ arhit. prstan kolobar, obroč med stebrom in kapitelom, navadno razčlenjen; gled. Borštnikov prstan prstan kot priznanje najboljšemu slovenskemu gledališkemu igralcu za življenjsko delo; navt. prstan kovinski obroč okrogle ali ovalne oblike za privezovanje, pritrjevanje
pŕstnik -a m (ȓ) - 1. tanka gumijasta prevleka za prst: natakniti prstnik na obvezani prst
- 2. bot. rastlina s pernatimi ali dlanastimi listi in belimi, rumenimi ali rožnatimi cveti; petoprstnik: cvetoči prstniki
púša1 -e ž (ū) teh. kratki cevi podoben kovinski vložek, ki se namesti v izvrtino zaradi zmanjšanja njenega premera: natakniti, zamenjati pušo; jeklena puša; puša pri kolesu; puša in os / ležajna, vrtalna puša
● star. vtikalna puša vtičnica
ráženj -žnja m (á) - 1. priprava s palico, na katero se natakne žival, za pečenje navadno nad žerjavico: peči na ražnju / električni, prenosni raženj / vrteti raženj; natakniti jagnje na raženj
● ekspr. kriči, kot bi ga na ražnju pekli zelo
// priprava z rešetko, ploščo za pečenje navadno nad žerjavico: peči jetrca na ražnju - 2. nar. palica, na katero se obesi, natakne meso, da se suši v dimu: natakniti mesene klobase na raženj / za žetev so prihranili raženj klobas
- 3. zastar. tanjši kol, prekla: z ražnjem klatiti sadje; biti suh kot raženj / fižolovi ražnji
// dolg meč, kopje: vitez je s svojim ražnjem spretno odbijal napadalce
rínka -e ž (ȋ) nižje pog. - 1. obroč: v strop so vzidane železne rinke / rinka za bika, medveda
- 2. prstan: natakniti si rinko
ročíca -e ž (í) - 1. manjšalnica od roka: otroci so od veselja krilili z ročicami / ekspr. še dolgo je videl njeno ročico, ki mu je mahala v pozdrav
- 2. podolgovat, na enem koncu pritrjen del priprave, stroja, s katerim se sproži, uravnava delovanje te priprave, stroja: premaknil je ročico in vrata so se odprla; pritisniti na ročico izplakovalne priprave; ročica krmila / stikalna ročica
// tak del, s katerim se kaj poganja, vrti: natakniti, odviti ročico pri mlinčku; hitro vrteti ročico; ročica lajne, mesoreznice / pogonska ročica
// podolgovata priprava na gramofonu, ki omogoča drsenje gramofonske igle po gramofonski plošči: premakniti ročico na ploščo / gramofonska ročica - 3. nav. mn. vsak od dveh podolgovatih delov, nastavkov naprave za držanje, prijemanje: prijel je za ročice samokolnice in odpeljal; opirati se na ročice pri plugu
- 4. agr. vsak od štirih količev, ki se vtaknejo v oplen, za oporo ob straneh voza: tesati ročice; nasaditi lojtrnice na ročice; zadnji ročici sta se zlomili
● knjiž. ročica kovčka ga je rezala v roko ročaj, roč; z ročico kaj dvigniti z vzvodom; ročica naslanjača naslonjalo za roke
♦ avt. menjalna ali prestavna ročica za spreminjanje položaja zobnikov v menjalniku; fiz. ročica (sile) razdalja med osjo telesa in premico sile, ki deluje nanj; grad. ročica krajši poševni tram, navadno v ostrešju, ki, uprt v pokončni tram, podpira vodoravnega; strojn. ročica del batnega stroja, ki veže ojnico z gredjo; teh. naravnalna, natična ročica; vrtn. listi in ročice rastline vitice
rokavíca -e ž (í) nav. mn. oblačilo za na roko: natakniti, sneti rokavice; plesti rokavice; gumijaste, usnjene, volnene rokavice; rokavica za na desno roko / boksarske rokavice usnjene rokavice, podložene z žimo; brezpalčne ki so brez prstov, enoprstne ali palčne rokavice z enim prstom; dolge rokavice ki segajo nad zapestje; smučarske rokavice / umivalna rokavica
● ekspr. pobrati rokavico odgovoriti na izzivanje; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. s tem stavkom mu je vrgel rokavico (v obraz) ga je izzval; ekspr. ravnati s kom v rokavicah, z rokavicami obzirno, previdno
♦ elektr. izolirne rokavice za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; teh. varilske rokavice za zaščito rok pri varjenju; voj. železna rokavica nekdaj kovinska rokavica kot del oklepa
skafánder -dra m (á) potapljaško oblačilo s čelado, ki ima priključek za dovod in odvod zraka: potapljati se s skafandrom / potapljaški skafander
// zaščitno oblačilo s tako čelado sploh: astronavta v skafandrih / kozmonavtski, vesoljski skafander
// žarg. skafandrska čelada: natakniti si skafander
slušálka -e ž (ȃ) - 1. nav. mn. priprava za poslušanje, ki se da na ušesa in spreminja električno nihanje v zvoke: natakniti slušalke; radiotelegrafist je snel slušalko z ušesa; poslušati glasbo s slušalkami / (telefonska) slušalka ima mikrofon in slušalko
- 2. del telefonskega aparata iz priprave za poslušanje in mikrofona: dvignila je slušalko; obesiti, položiti slušalko na vilice; govoriti v slušalko / (telefonska) slušalka
♦ med. (zdravniška) slušalka stetoskop
smúč -í ž (ȗ) nav. mn. dolga, ozka, tanka, spredaj zakrivljena priprava za drsenje, skakanje po snegu, ki se pritrdi na čevlje: natakniti si smuči; kovinske, lesene, plastične smuči; drsna ploskev smuči; vezi za smuči / alpske, skakalne, tekaške smuči; hoja, tek na smučeh
♦ šport. skakalec leži na smučeh je med skokom, letom globoko sklonjen nad smučmi; bloške smuči kratke smuči iz bukovega lesa; lepljene smuči zlepljene iz več plasti; vodne smuči; maža za smuči snov za mazanje smuči, da bolje drsijo ali da navkreber ne spodrsavajo
spáka -e ž (ā) - 1. spačene, nenaravne poteze obraza: kaj pomeni ta spaka / delati spake / prijazen nasmeh se je umaknil strašni spaki; ustnice je potegnil v režečo spako; spaka začudenja na obrazu izraz
// ekspr. spačen, nenaraven obraz: pogled na njegovo spako se ji upira - 2. spačena, nenaravna prikazen: od vseh strani so se ji režale spake; zagledal je čudne spake; režiser je spremenil ljudi v odurne spake; iz lesa izrezljana spaka / ekspr. s tako spako ni mogoče živeti / kot psovka: poberi se, spaka; ti spaka ti; spaka peklenska
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa sobesedilo: ta spaka hoče vse vedeti; staro hišo so porušili in sezidali tole spako; to ni avtomobil, to je spaka
- 4. redko spaček: roditi spako; tele je bilo spaka z dvema glavama
- 5. nav. ekspr. izmaličena, spačena podoba česa: slovensko ime so spremenili v grdo spako; jezikovne, slogovne spake / človeška plemenitost se je spremenila v spako / duševna, moralna spaka
● otroci so mu kazali spake so se mu spakovali; redko natakniti si spako na obraz masko, krinko; ekspr. masker mu je tako spremenil spako, da ga ni nihče spoznal obraz; star. žejen je kot spaka zelo
ščipálnik -a m (ȃ) očala, ki se pritrdijo na nos: natakniti si ščipalnik; nosil je pozlačen ščipalnik z vrvico
♦ vet. kopitni ščipalnik kopitne klešče
ščítnik -a m (ȋ) priprava, del priprave, ki kaj ščiti: nad pogonskim kolesom, rezilom je ščitnik; natakniti, odstraniti, pritrditi ščitnik; gumijast, kovinski ščitnik; ščitnik iz celuloida, stekla; ščitnik za prestrezanje blata / gleženjski, komolčni ščitnik elastičen povoj za gleženj, komolec; ščitnik za kolena / kapa s ščitnikom s ščitkom
šlabéder in šlabêder -dra m (ẹ̄; ē) nav. mn., nižje pog. obrabljeno, ponošeno obuvalo, zlasti čevelj, copata: natakniti si šlabedre; na vrhu stopnic je sezul šlabedre
šlápa -e ž (á) - 1. nav. mn., nižje pog. obrabljena, ponošena copata: stare šlape na bosih nogah
// copata brez zadnjega zgornjega dela: natakniti šlape - 2. slabš. neodločen, bojazljiv človek: njen mož je šlapa
špíla -e ž (ī) tanka, olupljena paličica- a) za spenjanje koncev črev: pripraviti špile / špila pri klobasi
- b) za pečenje na žerjavici: nabosti, natakniti koščke mesa, slanine na špilo
štŕcelj -clja m (ŕ) - 1. po rezanju, sekanju preostali del navadno tanjšega debla, stebla, veje: odsekal je drevesce pri tleh, da ne bi ostal štrcelj; odžagati štrcelj tik ob deblu; štrcelj veje
// temu podoben del česa sploh: štrcelj lopatnega držaja; svečni štrclji - 2. zakrneli ud ali po odstranitvi dela uda preostali del: natakniti protezo na štrcelj; namesto rok ima le dva štrclja / štrcelj jezika, repa
tečáj -a m (ȃ) - 1. priprava, ki nosi vratno, okensko krilo in omogoča odpiranje, zapiranje: namazati tečaj; sneti s tečajev; ekspr. ob eksploziji so vrata skočila s tečajev; natakniti okno, vrata na tečaje / vrata so se stresla v tečajih
- 2. geogr. točka na zemeljski površini, skozi katero gre zemeljska os: poldnevniki segajo od tečaja do tečaja; sploščenost zemlje ob tečajih; južni, severni tečaj / zemeljski tečaj
- 3. skupek organiziranih predavanj, vaj, ki navadno omogoča določeno usposobljenost: obiskovati, prirediti tečaj / vpisati se v tečaj / nadaljevalni, večerni, začetni tečaj; plavalni, strojepisni tečaj; tečaj angleščine; tečaj za vaditelje
- 4. fin., navadno s prilastkom cena valute in vrednostnih papirjev: spremeniti, zvišati tečaj; menjati dolarje po uradnem tečaju; tečaj marke raste / drseči tečaj nihanje tečajev deviz in valut zaradi ponudbe in povpraševanja na trgu; emisijski tečaj cena nekaterih vrednostnih papirjev ob izdaji; obračunski tečaj za obračunavanje tujih valut na osnovi vrednosti določene valute
// devizni tečaj
● bibl. tečaj dolžinska mera, približno 200 m; stadij; zastar. učiteljišče je imelo štiri tečaje letnike; ekspr. mislil sem, da je svet skočil s tečajev da se je zgodilo kaj zelo hudega; ekspr. premikati svet v tečajih zelo spreminjati razmere na svetu; zastar. tečaj časopisa, revije letnik; tečaj gugalnega konjička, zibelke polkrožna deska, letev, ki omogoča zibanje; nar. mlin na tri tečaje kamne
♦ astr. nebesni tečaj točka, okrog katere se nebo navidezno vrti; severni nebesni tečaj; ekon. borzni tečaj na borzi ugotovljena cena; paritetni tečaj razmerje denarnih enot dveh držav, ki upošteva njihovo uradno določeno valutno pariteto; geogr. tečaj mraza kraj z najnižjimi temperaturami na zemlji; strojn. tečaj del gredi, ki je v ležaju; šol. dopisni tečaj; intenzivni tečaj z zgoščenim, zelo hitrim učenjem
tŕn -a m (ŕ) - 1. koničast izrastek
- a) pri lesnatih rastlinah: odstraniti trne s stebla; deblo in veje so porasli s trni; dolgi, kratki, ostri trni; trni in bodice / trn vrtnice ga je ranil, zbodel; izdreti, izpuliti komu trn iz prsta
- b) na telesu nekaterih živali: riba s trni na plavutih
// temu podobna izboklina na čem: natakniti si boksar z velikimi trni; prstan s kovinskim trnom
- 2. teh. stožčasto orodje ali stožčasta os: vpeti trn v primež; pritrditi brusilni kolut na trn
- 3. ekspr., s prilastkom kar povzroča duševno trpljenje: trn ljubosumnosti, zavisti
● ekspr. v duši, srcu mu tiči trn nekaj mu povzroča duševno trpljenje; ekspr. tukaj raste sam trn samo trnje; ekspr. že dolgo sem jim trn v peti mi nasprotujejo, me ne marajo; ekspr. vsa je na trnih, ker ga še ni vznemirjena, nestrpna; pasna zaponka s trnom z delom, ki se vtakne v luknjico na drugem koncu pasu; zmlada se trn ostri človeka je treba začeti vzgajati že v mladosti
♦ anat. trn koničast odrastek na zadnji strani vretenca; bot. listni, stebelni trn; beli trn trnat grm ali drevo z napiljenimi listi, belimi cveti in rdečimi koščičastimi plodovi; glog; črni trn trnat grm z belimi cveti in koščičastimi plodovi, Prunus spinosa; kristusov trn trnat kraški grm z jajčastimi listi in zelenkasto rumenimi cveti; bodčec; pasji trn trnat grm v živih mejah z majhnimi cveti in strupenimi plodovi; čistilna krhlika; vrtn. ognjeni trn zimzeleni okrasni grm z belimi cveti in živo rdečimi plodovi v kobulih, Pyracantha
tŕnek -nka m (ȓ) kaveljček z ostjo za lovljenje rib, ki se priveže na vrvico: trnek se ribi zapiči, zasadi v grlo; izdreti trnek; natakniti vabo na trnek; trnek z zalustjo / vreči trnek (v vodo); loviti ribe na trnek
● pog., ekspr. ribiči so ves dan namakali trnke lovili (ribe); ekspr. nastaviti, vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; ekspr. prijeti, zagrabiti za trnek podleči zvijači
♦ anat. koničast odrastek na zadnji strani vretenca; trn
túlka -e ž (ȗ) teh. kratki cevi podoben strojni element: natakniti tulko na iglo, os; napeljati nit skozi tulko / ležajna, navijalna tulka
úzda -e ž (ū) priprava iz brzde in jermenov, ki se da konju na glavo, da se lahko vodi: nadeti uzdo; držati, prijeti, voditi konja za uzdo
● ekspr. natakniti komu uzdo omejiti ga v svobodnem ravnanju, vedenju; ekspr. zna se držati, imeti na uzdi obvladati
♦ navt. uzda jadra vrv, s katero se priteguje ali popušča deblo pri jadranju; uzda krmilne naprave drog, veriga ali jeklena vrv, ki povezuje krmilno kolo s krmilom
vdéti vdénem dov., vdêni vdeníte (ẹ́) - 1. deti kaj v uho šivanke tako, da pride skozi: vdeti sukanec; volnena nit se težko vdene / vdeti v uho / vdeti v šivanko
// deti kaj v ozko, tesno odprtino sploh: vdeti trak z naboji v strojnico; vdeti uhan v uho; vdeti vezalke v čevlje / vdeti žagico skozi luknjico / vdeti elastiko v pas - 2. redko vstaviti, vložiti: vdeti list v pisalni stroj / vdeti šipo v okvir / vdeti vrata natakniti
● nar. gorenjsko kmalu se je pokazalo, da jo je vdel je pravilno naredil, se je pravilno odločil
veríga -e ž (í) - 1. več med seboj zaporedno sklenjenih obročkastih elementov: delati, sestavljati verigo; dolga, železna veriga; veriga iz lesenih obročkov, regratovih stebel; člen verige
// kovinska priprava iz več med seboj sklenjenih zlasti obročkastih elementov za privezovanje, povezovanje: veriga rožlja, žvenketa; povezati, privezati, speti kaj z verigo / spustiti psa z verige; pog. dati žival na verigo / pasja, vprežna veriga; sidrna veriga; varnostna veriga za vrata; zaviralna ali zavorna veriga; veriga za dvigala
// mn. taka priprava, s katero se omejuje gibanje, svoboda koga: nadeti komu verige; strgati, zdrobiti verige; vkovati, ekspr. vtakniti koga v verige
// priprava iz kovinskih elementov s sklenjenima koncema, ki prenaša vrtenje: namazati, očistiti verigo; natakniti verigo na kolo
// večji okrasni predmet iz sklenjenih členastih elementov za okrog vratu: kralj z bleščečo verigo / zlata rektorska veriga - 2. kar je po obliki podobno tako sklenjenim elementom: modras ima verigo na hrbtu; ekspr. veriga dima
- 3. mn., ekspr., navadno s prilastkom kar omejuje svobodo, prostost koga: trgati družbene, politične verige; vezale so ga verige tradicije
- 4. kar sestavlja več med seboj na določen način povezanih oseb, razvrščenih druga za drugo ali druga ob drugi: ljudje so sklenili verigo in si začeli podajati opeko / sporočiti po verigi tako, da vsak sporoči naslednjemu; podajati si vedra v verigi tako, da vsak poda vedro naslednjemu
// ekspr., z rodilnikom večja skupina tako razvrščenih oseb, stvari: dolga veriga ljudi je še čakala pred njim / postaviti okoli postojanke verigo straž - 5. s prilastkom vrsta med seboj povezanih oseb, stvari, ki opravlja kako dejavnost: odkriti prekupčevalsko, tihotapsko verigo / veriga oddajnikov
// vrsta med seboj nepretrgano na določen način povezanih ljudi: sorodstvena veriga; veriga prednikov, rodu - 6. publ., s prilastkom med seboj zaporedno povezani členi, enote kake dejavnosti: položaj mlinarstva v agrikulturni verigi; izobraževalna veriga / človek je le člen v verigi vesoljnega življenja
- 7. ekspr., s prilastkom večja skupina sledečih si stvari, pojavov: miselna veriga; veriga dogodkov; veriga spominov / veriga strelov
● ekspr. držati občutke na verigi obvladovati jih; ekspr. imeti ljudi na verigi popolnoma v oblasti; ekspr. počuti se kot pes na verigi omejevanega
♦ anat. veriga ganglijev; avt. snežne verige splet verig za na avtomobilske gume za vožnjo po snegu; biol. prehranjevalna veriga prehranjevalna povezava med organizmi v življenjski združbi; ekon. reprodukcijska veriga; elektr. izolatorska veriga iz več enakih členov sestavljen izolator za visoko napetost; geogr. gorska veriga skupina gor, katerih vrhovi so razvrščeni v črti; kem. veriga atomov vrsta v molekuli med seboj zaporedno povezanih atomov; lingv. govorna veriga zaporedje besed z določenim medsebojnim odnosom pri govornem sporočanju; rad. kamerna veriga kamera, kamerni kabel, kontrola kamere in monitor; strojn. kalibrirana veriga ki ima enake člene; lamelna veriga pri kateri sestavljajo člene lamele in sorniki; teh. veriga iz členov sestavljen gonilni ali vlečni element; brezkončna veriga pri kateri sta konca speta; gonilna veriga
verížnica2 -e ž (ȋ) teh. kolo z žlebom na obodu, po katerem teče veriga: natakniti verigo na verižnico
♦ mat. krivulja, ki ima obliko prosto viseče, v dveh točkah pritrjene vrvice; navt. ladijsko skladišče verig
vráta vrát s mn. (á) - 1. odprtina v zidu, steni, ki omogoča dostop v notranjost česa: vrata vodijo na ulico, v kuhinjo; zazidati vrata; steči skozi vrata; soba ima dvoje vrat; za to omaro, za voz so vrata preozka; vrata avtobusa, vagona / glavna, stranska vrata; hišna, kletna, sobna vrata; izstopna, vstopna vrata
// naprava z gibljivo pritrjeno ploščo za zapiranje take odprtine: izdelovati, prodajati vrata; kovana, lesena, steklena vrata; krilo, okvir vrat / balkonska, garažna, vhodna vrata; dvižna, nihalna, vrtljiva vrata / stati med vrati med podboji take naprave; vzidati vrata okvir take naprave
// gibljivo pritrjena plošča take naprave: natakniti, pritrditi vrata; odpreti, pripreti vrata; trkati na vrata; tolči po vratih; loputati z vrati; kovinska, železna vrata peči; vrata omare so povešena; vrata iz letev, palic / vtakniti ključ v vrata v ključavnico; zakleniti vrata - 2. šport. cilj napada pri nekaterih igrah, predvsem z žogo: braniti vrata; brcniti žogo v vrata / hokejist, nogometaš, vaterpolist strelja na vrata
// naprava, ki označuje cilj napada: postaviti vrata / žarg. biti že desetkrat v vratih reprezentance biti že desetkrat vratar reprezentance - 3. šport. prostor med dvema označenima palicama, skozi katerega mora peljati tekmovalec pri nekaterih smučarskih, veslaških disciplinah: izpustiti, zgrešiti vrata; kanuist, smučar vozi skozi zadnja vrata / pri smučanju na vodi izhodna, vhodna vrata; pri smuku kontrolna vrata
// palici, ki označujeta tak prostor: postavljati vrata za slalom - 4. področje, kraj, ki omogoča naraven prehod na kako drugo področje: ta dolina, ravnina so edina vrata na sever; ustje te reke so vrata v notranjost pokrajine / donavska vrata v Vlaško nižino; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo
// Postojnska vrata
// z rodilnikom področje, mesto, skozi katero gre, prihaja, kar izraža določilo: ta morski preliv so pomembna vrata pomorskega prometa - 5. v zvezi z odpreti, pripreti, zapreti omogočiti, onemogočiti komu, da lahko kam gre, kaj naredi: odpreti, pripreti, zapreti vrata tujim vlaganjem; s tem dejanjem si je zaprl vrata za vrnitev / odpreti si vrata v višjo družbo
● ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti; ekspr. ponujati izdelke od vrat do vrat od stanovanja, hiše do stanovanja, hiše; trkati na vrata ekspr. zima trka na vrata se začenja; ekspr. divja ljudstva so trkala na vrata države so ogrožala njene meje; publ. trkati na vrata pravice prizadevati si priti do pravice, zlasti s pomočjo sodišča; ekspr. postaviti koga pred vrata dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. zima je pred vrati bo kmalu nastopila; knjiž. pustiti vse upe pred vrati taborišča ob vstopu vanj prenehati upati na vrnitev; pog. gledati kakor bik, tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; ekspr. poiskati je treba prava vrata, pa se bo zadeva uredila pravi urad, pravega človeka; stanuje v drugem nadstropju, prva vrata levo v sobi, stanovanju za prvimi vrati levo; ekspr. priti k zdravniku skozi stranska vrata ne po redni, upravičeni, uradni poti; star. tuja vrata ga bijejo po petah nima svojega doma; publ. predlog je povsod naletel na zaprta vrata predloga niso nikjer hoteli sprejeti, podpreti; ekspr. ves dan, kar naprej stati na vratih opazovati, gledati skozi vrata, s praga; prihajati pred vrata in si prizadevati za vstop; publ. seja za zaprtimi vrati brez prisotnosti novinarjev, predstavnikov javnosti; ekspr. vrata našega doma so zate vedno odprta k nam vedno lahko prideš; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je dobil potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. vrata bank, trgovin se zapirajo banke, trgovine se zapirajo; pesn. odprta noč in dan so groba vrata človek lahko vsak trenutek umre; nar. koroško vrata (kozolca) del kozolca med dvema stebroma; okno; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže
♦ elektr. vrata preklopno vezje v računalniku, skozi katero v določenih okoliščinah prehaja informacija; grad. smučna vrata ki se premikajo levo ali desno po vodilu; jur. politika odprtih vrat ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških deželah
vrátnica1 -e ž (ȃ) - 1. vratno krilo: natakniti, odpreti vratnico; vratnica in oknica / vratnica omare
- 2. mn., knjiž. rolo, rebrača: spustiti vratnice; železne vratnice; vratnice na vratih in izložbah trgovine
- 3. šport. pokončni del nogometnih vrat: žoga je zadela levo vratnico; stati med vratnicama
// vsaka od obeh palic, ki označujeta tekmovalna vrata: podreti vratnico pri slalomu
♦ anat. portalna vena, vratarnica
zánka -e ž (ȃ) - 1. navadno z vozlom sklenjen del, kos vrvi, traku: narediti zanko; natakniti, zadrgniti, zategniti zanko okrog ročaja; spustiti zanko okoli debla; usnjena zanka; zanka iz vrvi, žice; okrasni vozel z dvema zankama
// temu podobna priprava za lovljenje živali: nastavljati zanke; ujeti srno, zajca z zanko / lov na zanko, z zanko / knjiž., redko metna zanka laso
// kar je temu podobno sploh: zanka na ovratniku suknjiča; ranjeno roko je nosil v zanki; mreža z gostimi zankami / pot je bila speljana v obliki zanke - 2. osnovna prvina pri pletenju, kvačkanju, ki nastane s potegovanjem niti skozi prej narejeno enako prvino; petlja: delati zanke; snemati zanke pri pletenju
- 3. ekspr. kar omogoča, da kdo koga zvijačno ujame, dobi in mu ne more več uiti, se mu izmakniti: nasprotniku je nastavil zanko; izmuzniti se iz zanke; ujeti koga v zanko; zanke in pasti velemestnega življenja
● ekspr. z begom se je rešil iz zanke usmrtitve z obešenjem; ekspr. zadrgniti komu zanko (okrog vratu) spraviti ga v brezizhoden položaj; ekspr. padel je policiji v zanke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. ujeti koga v zanko prevarati, ukaniti ga; ekspr. ujel se je v lastno zanko nesreča, ki jo je pripravljal drugim, je zadela njega samega
♦ alp. stopna zanka ki se daje na klin, za oporo nog pri plezanju; elektr. zanka niz ukazov, ki se ponavljajo, dokler ni dosežen določen pogoj; histerezna zanka sklenjena krivulja, ki ponazarja zvezo med gostoto magnetnega pretoka in jakostjo magnetnega polja pri feromagnetnih snoveh; obrt. pobirati zanke na nogavicah popravljati sparane petlje; šol. zanka element pisane črke, pri katerem se črta elipsasto prekriža sama s seboj; šport. zanka element umetnostnega drsanja, pri katerem opravi drsalec na eni nogi polni obrat, ne da bi spremenil smer gibanja
zapéstnik -a m (ẹ̑) nav. mn. - 1. spodnji del rokava pri moški srajci, ženski srajčni obleki in bluzi: natančno zlikati ovratnik in zapestnike; obrabljeni robovi zapestnikov; srajca s trdimi zapestniki / desni zapestnik
// posebno oblikovan spodnji del rokava sploh: usnjen suknjič s pletenim ovratnikom in zapestniki; plašč s širokimi zapestniki
// nekdaj modni dodatek k boljši moški obleki, ki se nosi na zapestju: izdelovati zapestnike; nositi zapestnike - 2. knjiž. rokavica, ki je brez prstov; brezpalčna rokavica: splesti zapestnike za zimo
● knjiž. natakniti jetniku zapestnike lisice; redko zlati zapestniki zapestni gumbi; redko rokavice s podaljšanimi zapestniki zavihi