nègotòv -óva -o prid. (ȅ-ȍ ȅ-ọ́) ki ni gotov: negotov izid;
negotova rešitev / podatki so precej negotovi; negotova znamenja nosečnosti / živeti v negotovih časih; njegov položaj je zelo negotov / njen glas je bil drhteč in negotov; bližal se je z negotovimi koraki; ima negotov nastop
● publ. bil je zelo previden, ker (si) je bil uspeha negotov ni bil prepričan o uspehu; bila je še vedno negotova, kaj naj stori ni vedelanègotóvo prisl.: negotovo hoditi, odgovoriti, priznati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
vprašánje -a s (ȃ) - 1. ustno ali pismeno izražena želja, zahteva, s katero se kdo obrne na koga z namenom, da bi kaj izvedel od njega: izreči, napisati, slišati vprašanje; ponoviti vprašanje; jasno, kratko, preprosto vprašanje; listek z vprašanji; vprašanja in odgovori / postaviti, zastaviti komu vprašanje; obrniti se z vprašanjem na koga; ekspr. zasuti koga z vprašanji / anketno, izpitno vprašanje; pri izpitu dobiti vprašanje iz zgodovine / pismeno, ustno vprašanje
♦ jur. delegatsko vprašanje javno vprašanje delegata v skupščini, s katerim se zahteva od izvršnega sveta, upravnega organa odgovor o kaki zadevi; lit. retorično vprašanje na katero se odgovor ne pričakuje
// kar se vpraša: vprašanje ga je prizadelo, razburilo; odgovoriti na vprašanje; vljudno vprašanje / ima kdo še kako vprašanje - 2. dejstvo, da kdo kaj vpraša: dovoliti komu vprašanje; obotavljati se z vprašanji / kot vljudnostna fraza: oprostite vprašanju, kdaj odpotujete; kako se počutite? Hvala za vprašanje, neustalj. na vprašanju
- 3. navadno s prilastkom kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti: pojasniti, razčleniti, raziskati vprašanje / postaviti vprašanje krivde, odgovornosti; vprašanje, kje dobiti denar, ni rešeno / kaj storiti, to je zdaj vprašanje; publ. vprašanje zase so ranjenci
// kar je v določeni zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in je potrebno rešiti: črnsko, manjšinsko vprašanje; ozemeljska vprašanja; rešiti stanovanjsko vprašanje koga; obravnavati vprašanje beguncev, razorožitve / knjiž. to je samo akademsko vprašanje; filozofsko, moralno vprašanje - 4. nav. mn., s prilastkom stvar, pojav področja, kot ga določa prilastek: zanimajo ga gospodarska, kulturna, politična vprašanja; to so osrednja vprašanja njegove poezije / Inštitut za narodnostna vprašanja
- 5. v povedni rabi, s prilastkom izraža odvisnost uresničitve česa od tega, kar izraža prilastek: doslednost, umik je vprašanje časti; to je vprašanje morale, vesti / publ. njegova odstavitev je le še vprašanje časa odstavili ga bodo, samo ne ve se še, kdaj
- 6. ed., v povedni rabi kar je dvomljivo, negotovo: zmaga ni več vprašanje; to je še zelo veliko vprašanje; vprašanje je, če bo prišel / elipt. hm, vprašanje, če je stvar še dobra / naredil bo, vprašanje pa je, kdaj negotovo, neznano je
// ekspr. kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave: to narediti ni vprašanje / denar ni vprašanje; taki izdatki so zanje veliko vprašanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
problemátičen -čna -o prid. (á) - 1. ki vzbuja dvom, pomisleke glede
- a) pravilnosti, sprejemljivosti; sporen, vprašljiv: problematičen sklep, ukaz; ta pesem je problematična; treba je videti ne le problematične, ampak tudi dobre strani; estetsko, idejno, moralno problematičen
- b) uresničitve, obstajanja; negotov, vprašljiv: njihova prihodnost je problematična; zaradi pomanjkanja surovin je nadaljnja proizvodnja vse bolj problematična / problematičen finančni položaj težek, zaskrbljujoč; to dela plovbo problematično negotovo, tvegano
- 2. nav. ekspr. ki ima določene nezaželene, nesprejemljive lastnosti: družiti se s problematičnimi ljudmi; on je idejno, moralno problematičen
♦ ped. problematični otrok otrok z določenimi težavami, motnjami
problemátično prisl.: odločili so se zelo problematično
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
omahováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. biti nesposoben, nezmožen za odločitev med dvema ali več možnostmi: glede tega omahuje; niti za trenutek ni omahovala; omahovati med lažjo in resnico; omahuje, ali naj odpošlje pismo
- 2. knjiž. omagovati, pešati: pod težo bremena ji roka omahuje / moči so nam omahovale, bili smo izčrpani / sovražniki že omahujejo postajajo manj napadalni
- 3. knjiž. počasi, s težavo hoditi: bataljon je omahoval proti taborišču
● knjiž. ponekod izgovor, poudarek omahuje se pojavlja v različnih oblikah, na različnih mestih; ekspr. korak mu omahuje hodi neodločno, negotovo
omahováje stil. omahujé: omahovaje je krenil proti kaznilniškemu zidu
omahujóč -a -e: omahujoč je stopila k oknu; omahujoči koraki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
úpanje -a s (ȗ) - 1. duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja: upanje nastane, se okrepi, utrdi; ekspr. upanje v njem gori, pojema, se poraja, živi; ekspr. v njem je vstalo, zraslo novo upanje; umirati brez upanja; biti poln upanja; ekspr. iskra, plamen, žarek upanja / ekspr. upanje se jim sveti v očeh
// duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: vdaja se upanju, da ga ne bodo odkrili; srečanje obeh državnikov krepi upanje na ustavitev atomskih poskusov; dosedanji dosežki vzbujajo upanje, da bo načrt uresničen; močno, negotovo, neutemeljeno, trdno, veliko upanje; upanje na službo, v zmago je bilo vse manjše / živi v upanju, da se bo sin vrnil / ob koncu pisma v upanju, da ste zdravi, vas prisrčno pozdravljam - 2. kar se upa: upanje se izpolni, uresniči, ekspr. splava po vodi; zavreči, ekspr. pokopati upanje; bolezen mu je uničila vsa upanja; slepiti se z upanjem na njihovo privolitev; majhno, veliko, skrito, tiho upanje
- 3. v povedni rabi izraža možnost uresničitve česa: ob atomski vojni ni nobenega upanja, da bi preživeli; le malo upanja je, da bodo dosegli drugo mesto; v tem položaju ni upanja na rešitev
- 4. ekspr., navadno s prilastkom kar lahko pomaga: to zdravilo je novo, zadnje upanje za bolnike / sin je bil njeno edino upanje
// kdor ima take lastnosti, da je lahko uspešen: bil je največje upanje gledališča; ti pesniki so upanje naše književnosti - 5. v prislovni rabi, v zvezi na upanje brez takojšnjega plačila ali jamstva za plačilo: ni jim hotel dati pijače na upanje; dobiti, kupiti kaj na upanje
● zanj ni več upanja njegovo stanje, položaj se ne bo izboljšal; umrl bo; dajati upanje dekle mu ni dajalo upanja ni kazalo naklonjenosti njegovemu snubljenju; v težavah jim je dajal upanje jih je spodbujal; zdravnik ne daje, nima dosti upanja, da bo pacient ozdravel meni, da je malo možnosti; novo zdravilo daje upanje v ozdravitev zaradi njegove uspešnosti je ozdravitev mogoča; imeti upanje še ima upanje, da bo prišla pomoč še upa; publ. nima nobenega upanja, da bi dosegel prvo mesto možnosti; publ. akcija nima upanja na uspeh ne kaže, da bo uspela; ekspr. izgubil je vsako, zadnje upanje, da ga bo našel ne upa več, ne zdi se mu več mogoče; izrazil je upanje, da se bodo še videli rekel je, da upa; star. staviti upanje na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; z upanjem gledati v prihodnost meniti, da bo prihodnost boljša; ekspr. dežela upanja dežela, kjer bi se zaželeno lahko uresničilo
♦ mat. matematično upanje število, ki izraža povprečno vrednost spremenljivke; rel. vera, upanje, ljubezen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
lotíti se in lótiti se -im se, stil. lotíti se -ím se dov. (ī ọ́; ī í) - 1. z glagolskim samostalnikom napraviti prve akte, prva dejanja pri kakem delu, opravilu: tega dela sem se komaj lotil, zato še ne vem, kakšno bo; priprav se je lotil negotovo, kasneje pa je delo steklo; popravljanja se ni pravilno lotil
- 2. z glagolskim samostalnikom izraža nastop opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: lotil se je kidanja snega; lotili so se popravila strehe; nar. lotila se je pospravljati začela je; elipt. brez priprave se je lotil težavne naloge / z oslabljenim pomenom: pustil je šolo in se lotil kmetovanja; marljivo se je lotila vsakega posla ga opravljala, delala
// s širokim pomenskim obsegom izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: mati se je lotila otrokovih raztrganih hlač; z odporom se je lotil knjige jo je začel brati, študirati; poželjivo se je lotil juhe; lotiti se krompirja začeti ga jesti, kopati, lupiti, okopavati, saditi; spomladi se je zgodaj lotil vrta - 3. napasti: trije so se ga lotili, pa jih je premagal; večjih živali se ta zver ne loti; lotiti se koga s pestmi / nihče ni bil varen pred njegovimi žalitvami, vsakogar se je lotil; lotiti se koga v časopisu / ekspr. kod si hodil ves dan, se ga je lotila, takoj ko je vstopil; pog. zdelo se mu je najbolje, da se zaradi posojila loti brata prosi
- 4. nav. 3. os., nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: lotila se ga je bolezen; lotil se ga je hud kašelj; nemir, obup, strah se ga je lotil / lotila se ga je nepremagljiva želja, da bi odšel zelo si je želel
// izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik, sploh: jabolk se je lotila gniloba; rja se je lotila železne ograje / ta bolezen se loti zlasti notranjih delov telesa
● ekspr. toliko dela imam, da ne vem, česa bi se prej lotil zelo veliko dela imam; pog. dekle mu je bila všeč in rekel je, da se je bo lotil da si bo skušal pridobiti njeno naklonjenost; šalj. lotil se je šivanke postal je krojač; večkrat se je koga dejansko, fizično lotil ga je pretepel, udaril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
presédati -am nedov. (ẹ́ ẹ̄) - 1. povzročati, da seda kdo drugam: razrednik je pogosto presedal učence; presedali so se na sonce; star. presedali so z vrta v sobo
- 2. med potovanjem hoditi z enega prevoznega sredstva na drugo: presedali smo na več postajah
- 3. knjiž. sedeč preživljati: vse popoldneve preseda na vrtu / ekspr. dolge ure preseda pri knjigi bere, študira
- 4. nav. 3. os., nav. ekspr., z dajalnikom biti neprijeten, zoprn: negotovo čakanje mu preseda; pijača mi že preseda; vse mu je že presedalo; enolično življenje mu je začelo presedati / ta sitnež mi preseda s svojimi pripombami
presédati se nekoliko se dvigati in spet sedati: pogledoval je k vratom in se presedal; presedal se je po fotelju, da bi mu bilo čim udobnejše
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
tórej prisl. (ọ̑) - 1. izraža vzročno-sklepalno razmerje: zmagali so v svoji skupini in bodo torej igrali v finalu; vse je negotovo, kako naj torej komu zaupamo; nismo jim pomagali. Vsega smo torej sami krivi
- 2. izraža navezovanje na prej povedano: kaj torej še hočeš; pazi torej, premisli vsak pogled in vsak gib; hočeš torej reči, da vse to ni res; ti si torej drugačnega mnenja / torej prav, bom pa povedal
- 3. ekspr. izraža začudenje, nejevoljo, nestrpnost, zavrnitev: torej povej, kaj misliš; taka je torej ta stvar; no torej, poberi se že; tako torej, mi te čakamo, tebe pa ni
- 4. v medmetni rabi izraža spodbudo, poziv: torej, le pojdi; torej, kaj si prinesla; torej, kako si se odločil / Torej? je vprašal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
védečen -čna -o prid. (ẹ́) - 1. star. vedoželjen: vedečen človek; zmeraj bolj sem bil vedečen / vedečni pogledi
- 2. knjiž. izkušen, razgledan: to je ni naredilo bolj vedečne, temveč še bolj negotovo
védečno prisl.: vedečno vprašati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
dvoúmen -mna -o prid., dvoúmnejši (ú ū) ki se da razumeti na dva ali več načinov: dvoumna pripomba;
dvoumno besedilo zakona;
dvoumno izražanje, vprašanje / redko bil je na sumu, da igra dvoumno vlogo dvojno, dvolično // s tem bi mu storil zelo dvoumno uslugo dvomljivo, negotovodvoúmno prisl.: dvoumno govoriti; sam.: rad je povedal kaj dvoumnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
nègotóvost -i ž (ȅ-ọ́) lastnost, značilnost negotovega: negotovost položaja / med vojno so bili, živeli v negotovosti; mučna negotovost; občutek negotovosti / vprašati z negotovostjo
● publ. iti v negotovost v negotovo, nejasno prihodnost; dolgo časa ga je pustil v negotovosti mu ni dal dokončnega odgovora na prošnjo, vprašanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
korákniti -em dov. (á ȃ) knjiž. narediti korak, stopiti: negotovo je koraknil naprej / trdo korakne proti vratom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
odtávati -am dov. (ā) počasi, z negotovo hojo oditi: vstal je in odtaval v hišo;
izgubljeno, zamišljeno odtavati;
odtaval je kakor omamljen, kakor slepec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
opotêči se -têčem se dov., opotêci se opotecíte se; opotékel se opotêkla se (é) majavo, negotovo- a) stopiti, prestopiti se: opotekel se je in se zgrudil; hodil je počasi in se večkrat opotekel; opotekel se je kot pijan; pren., ekspr. tudi njemu se verz včasih opoteče
● ekspr. udaril ga je, da se je kar opotekel zelo ga je udaril - b) s prislovnim določilom priti, oditi: opotekel se je iz sobe; v lokal se je opotekel pijan moški / opoteči se s ceste v jarek; opotekla se je v posteljo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
opotékati se -am se nedov. (ẹ̑) majavo, negotovo- a) hoditi, prestopati se: opotekal se je in padal; opotekal se je od slabosti, utrujenosti; opotekal se je pod težo bremena; opotekala se je kakor omamljena / počasi se je opotekala za njim; pren. jezik se mu opoteka
- b) s prislovnim določilom prihajati, odhajati: opotekal se je iz kleti; počasi se je opotekal v sobo
♦ navt. ladja se opoteka se premika navzgor in navzdol okrog prečne in vzdolžne osi hkrati
opotekáje se: opotekaje se je vstal
opotekajóč se -a -e: opotekajoč se je stopil k oknu; opotekajoča se hoja; prisl.: opotekajoče se oditi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
pritávati -am dov. (ā) počasi, z negotovo hojo priti: prezebli in lačni so pritavali do koče;
pritavati ob palici;
pritaval je kot v omotici / ekspr. ali si le pritaval domov prišel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.