abrakadábra -e ž (ȃ) nekdaj magična beseda, zapisana navadno na amuletu: vrač ji je dal listek z napisom abrakadabra // ekspr. nerazumljive besede, nejasno izražanje: ne razumem njegove abrakadabre
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
bél -a -o stil. -ó [beu̯] prid. (ẹ́) - 1. ki je take barve kot sneg ali mleko, ant. črn: bel cvet; beli čevlji; bel konj, labod; bel papir; prt je bel; bela barva; obleči belo srajco; bela vrtnica; bleščeče, snežno bel; modrikasto, umazano bel; bel kot mleko, sneg, zid; črno-bel vzorec; belo-modro-rdeča zastava slovenska zastava
// pesn.: bela cesta; bela Ljubljana; bela smrt; belo mesto; v ljudski pesmi, v pravljicah stoji tam beli grad / izobesili so belo zastavo kot znamenje vdaje; publ. naše bele ladje potniške ladje - 2. ki je svetle barve: po nebu plava bel oblaček; bel obraz, vrat; ima belo polt; biti belih lic; mrtvaško, prsteno bel; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela tehnika / pesn.: beli mesec; skozi okno lije bela mesečina; bele zvezde; belo jutro / beli gospodarji so jih izkoriščali ljudje bele rase; bel(i) kruh kruh iz bele moke; bela kava kava z dodatkom mleka; bela moka pšenična moka, ki vsebuje majhno količino otrobov; belo vino vino rumenkaste, zelenkaste barve
// ki ima plodove ali gomolje svetle barve: bel krompir; bela murva / bela detelja
// v zvezi z lasje, brada svetlo siv: častitljivi beli lasje
// ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z dan, zora poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zgodilo se je sredi belega dne; plesali so do belega dne, do bele zore vso noč, do jutra; ob, pri belem dnevu se je sprehajal z njo podnevi; ne skrivaj, javno; to je jasno kot beli dan - 3. redko nepopisan, neizpolnjen: na mizi pred njim je bil bel list / bele lise na zemljevidu neraziskano ozemlje, področje
- 4. nanašajoč se na protirevolucionarje, desničarje: vas je bila med vojno bela / bela garda protirevolucionarna organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji; protirevolucionarna organizacija med državljansko vojno po oktobrski revoluciji
● star. bel denar srebrn denar; publ. beli kontinent Antarktika; star. beli menihi cistercijani; publ. beli premog vodna moč, ki se da izkoriščati za pogon elektrarn; publ. beli rudarji delavci na naftnih poljih; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; knjiž. bela Istra kraški del Istre; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; publ. bela kuga čezmerno omejevanje rojstev; knjiž. to so bile njene bele noči noči brez spanja; knjiž. bela odeja pokriva zemljo sneg; knjiž. predajati se beli opojnosti veselju, športu v zimski naravi; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. obleči belo suknjo nastopiti vojaško službo; ekspr. tak delavec je v podjetju bela vrana redkost, izjema; pesn. bela žena smrt; publ. mojstri bele žogice namiznega tenisa; publ. trgovina z belim blagom z dekleti; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno; zelen božič, bela velika noč če o božiču ni snega, je o veliki noči
♦ agr. bela žita pšenica, rž, ječmen, oves; antr. bela rasa; biol. bela krvnička ali belo krvno telesce brezbarvna krvna celica, ki se giblje s panožicami; bot. beli gaber, javor, trn; bela omela grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja, Viscum album; gastr. bela klobasa klobasa z nadevom iz riža ali kaše, mesa in drobovine; bela riba morska riba boljše vrste; belo meso kokošje, telečje meso; geogr. Bela krajina; bele noči kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah; grad. beli cement cement, ki je skoraj brez železovih primesi; kem. beli fosfor; bela galica cinkov sulfat; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. beli tok bel ali rumenkast izcedek iz nožnice; metal. beli žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa belo; bela kovina zlitina bakra, cinka in svinca; min. beli svinčenec rudnina svinčev karbonat; obrt. bela vezenina vezenina, narejena z belo nitjo na belo tkanino; polit. bela knjiga zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih kaka država objavi o državi, s katero je v sporu; rel. bela barva v bogoslužju simbol čistosti, veselja, luči; bela nedelja prva nedelja po veliki noči; šah. bela figura; bela polja; trg. bela posoda posoda iz porcelana; vet. bela črta trak kit, na katerem so priraščene trebušne mišice; ozka belkasta proga ob nosilnem robu kopita; zool. beli medved; bela uš
bélo prisl.: belo cvesti; belo se oblačiti; belo bleščeči biseri; belo oprana obleka; belo pogrnjena miza / piše se narazen ali skupaj: belo lisast ali belolisast; belo pikčast; belo rožnat; belo siv; belo zelen
● belo me je pogledal jezno; starka je belo strmela vanje tako da se je videla beločnica; ekspr. na grobu je bilo vse belo krizantem zelo veliko belih krizantem
béli -a -o sam.: beli ima potezo kdor igra pri šahu z belimi figurami; kurir je padel v zasedo belih belogardistov, domobrancev; star. ta bela s koso smrt; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; obrača oči, da se mu vidi belo samo beločnica; na belo mleta pšenica na fino obdelanem mlinskem kamnu; v belo oblečen; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; gore so že v belem pokrite s snegom; pogledati z belim z beločnico; jezno; vipavsko belo belo vino; pog. liter belega in sodo belega vina; v daljavi je bilo videti nekaj belega; nevesta v belem v beli obleki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
brnéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. dajati enakomerno se tresoč glas: struna brni; brzojavne žice brnijo v vetru / filmske kamere brnijo; kolovrati so brneli; motor brni
// brneč se premikati: avto brni po cesti - 2. biti nejasno slišen: zvonovi brnijo iz daljave; brezoseb. v glavi mu kar brni; pren. v ušesih mu brnijo včerajšnje besede, melodije
brnèč -éča -e: brneč glas zvonov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
búler -ja m (ú) nav. mn. čevelj z okroglo, dvignjeno kapico in debelimi podplati: črni bulerji; Fant si obuje težke bulerje, si na glavo povezne črno kapuco in se odpravi na nočni pohod E nejasno, morda po novozelandski tovarni John Bull ali iz agl. bully 'nasilnež' ali iz (↑)búla1
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
čŕn -a -o stil. -ó prid. (ŕ) - 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja
- 2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno pivo, vino; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel
// ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez - 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje
// ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo - 4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji
- 5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna
● publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno
♦ antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; geogr. Črna gora; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna
čŕno prisl.: črno orisati položaj; črno obrobljen robec; črno pobarvana tabla; črno vezana knjiga / piše se narazen ali skupaj: črno lisast ali črnolisast; črno pikast; črno progast; črno rjav; črno zelen / pesn. črno črn oblak
● ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; črno gleda predse jezno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko
čŕni -a -o sam.: črni je ponudil belemu remi kdor igra pri šahu s črnimi figurami; nav. slabš. črni in rdeči desničarji, klerikalci; pog. pol kile črnega in dve žemlji črnega kruha; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; nosi črno za sinom črno, žalno obleko; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; na črno prodajati tujo valuto, zidati hišo; ekspr. zadel si v črno pravilno si nakazal problem, povedal si bistvo stvari; istrsko črno črno vino; črno za nohtom umazanija; pog. liter črnega in narezek črnega vina; žena v črnem v črni, žalni obleki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
domnévanje -a s (ẹ́) glagolnik od domnevati: nejasno, zmotno domnevanje / vse to so le slutnje in domnevanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
dozdéva -e ž (ẹ̑) knjiž. nejasno sklepanje, misel, da je kaj verjetno, resnično: izkazalo se je, da je njegova dozdeva zmotna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
dozdévek -vka m (ẹ̑) knjiž. nejasno sklepanje, misel, da je kaj verjetno, resnično: to so samo dozdevki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
dozdéven -vna -o prid. (ẹ̄) o katerem se nejasno sklepa, misli, da je: otrokov dozdevni oče;
prijeli so dozdevnega tatu;
ustrašil se je dozdevnih zasledovalcev;
dozdevne ovire;
dozdevna smrt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
hrípav -a -o tudi hrípav -áva -o prid. (í; í á) ki ima zaradi vnetja glasilk nejasen, nečist glas: hripav človek;
že dalj časa je hripav / vriskal je, da je bil ves hripav / hripavo grlo // ki zveni nejasno, nečisto: spregovoriti s hripavim glasom; hripav smeh; slišalo se je hripavo petjehrípavo tudi hripávo prisl.: hripavo govoriti, peti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
komplicírati -am nedov. in dov. (ȋ) delati kaj težavno, težje rešljivo, zapletati: elementarne nesreče so položaj v državi še bolj komplicirale;
številni kompleksi mu življenje zelo komplicirajo / čemu bi si sožitje po nepotrebnem komplicirali / situacija se vse bolj komplicira
♦ med. bolezen se komplicira ob osnovni se pojavljajo še druge bolezni, obolenja // delati kaj nejasno, težje razumljivo, težje dojemljivo: nihče ne ve, kaj hoče, ker tako komplicirakomplicíran -a -o - 1. težko rešljiv, zapleten: komplicirano vprašanje / znajti se v kompliciranem položaju / postopek je preveč kompliciran
- 2. nejasen, težko razumljiv, težko dojemljiv: kompliciran filozofski traktat / njegovo izražanje je zelo komplicirano / to je zelo kompliciran človek
- 3. ki ima veliko sestavnih delov ali različne sestavne dele: kompliciran stroj; komplicirane kemične spojine / komplicirana zgradba atoma / kompliciran klinopisni sistem / komplicirana struktura družbe
♦ ekon. komplicirano delo delo, ki ga lahko opravlja le človek s posebno izobrazbo, kvalifikacijo; med. komplicirani zlom zlom, pri katerem kost predre kožo ali hujše poškoduje okolno tkivo; prisl.: komplicirano pripovedovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
kontúra -e ž (ȗ) knjiž., s prilastkom nejasno, neostro vidna meja, rob česa; obris: konture gor v megli;
razločila se je le kontura stolpa / kontura obraza profil // narisati konturo glave / značaje podaja le v glavnih konturah / nejasne konture mesta; pren. začele so se prikazovati konture velikih demokratskih idej
♦ geom. črta, ki omejuje projekcijo telesa; navidezni obris
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
medlíti -ím [med in məd] nedov., tudi medlì (ī í) knjiž. delati kaj zmedeno, nejasno: ne verjemi prividom, ki ti medlijo razsodnost
♦ les. medliti les matirati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
meglà -è in mègla -e [məg] ž, rod. mn. mègel stil. meglá (ȁ ȅ; ə̀) - 1. v ozračju nizko nad zemljo zgoščeni vodni hlapi, ki povzročajo slabo vidljivost: megla se dviga, nastopi, se spušča; megla se gosti, se razkadi; po kotlinah leži megla; iz megle rosi; bela, siva megla; gosta, redka megla; jesenska, jutranja megla; ekspr.: po dolini se valijo, vlečejo megle; nad vodo visi megla; veter razganja meglo; debela megla gosta; gore so zavite v meglo / jutri bo megla megleno
// pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: ob megli je vidljivost slaba; zaiti v megli
// ekspr., s prilastkom velika količina, množina delcev česa v ozračju, ki povzroča slabo vidljivost: snežna megla; megla prahu; megla škropiva - 2. ekspr. nejasnost, nedoločenost, negotovost: pregnati meglo iz duše; zdaj tava v megli in mraku; njegova umetnost se potaplja v abstraktne megle / z oslabljenim pomenom: razpršiti megle predsodkov; prihodnost je zavita v meglo negotovosti; zdrsnil je v meglo nezavesti
● ekspr. megla se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi meglo; ekspr. če je malo več pil, mu je razum ovila megla ni mogel več logično misliti, trezno presojati; ekspr. to obdobje zgodovine je še zavito v meglo je še neraziskano, nejasno; kaj se vlečeš kot megla počasi, leno hodiš, greš; spominjam se tega kakor v megli nejasno; od razburjenja je videl vse (kot) v megli nejasno, nerazločno
♦ meteor. inverzna megla ki nastane v kotlinah in dolinah ob toplotnem obratu; nizka megla ki leži neposredno nad zemeljsko površino; visoka megla ki se dviga v višje zračne plasti; navt. rog za meglo priprava, s katero daje jadrnica v megli zvočne signale; voj. umetna megla s kemičnimi sredstvi narejena, povzročena megla za maskiranje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
meglén -a -o [məg] prid. (ẹ̄) - 1. nanašajoč se na meglo:
- a) meglena plast; ekspr.: razgled ovira meglena tančica; iz meglenega jezera, morja se dvigajo gorski vrhovi
- b) hribi so še megleni; meglena pokrajina / megleno nebo
- c) pust meglen dan; meglena jesen; megleno podnebje
- 2. ki se nejasno, nerazločno vidi: megleni obrisi predmetov; pren. megleni obrisi prihodnosti
// ekspr. moten, medel, kalen: obraz je imel utrujen, oči meglene / skozi zastrto okno prihaja meglena svetloba - 3. ekspr. vsebinsko neopredeljen, neizdelan; nejasen: megleni načrti; imeti o čem meglene pojme; meglena slutnja / politični položaj je meglen
// podan tako, da dopušča različno razumevanje, tolmačenje: ali so bili njegovi odgovori namenoma megleni; meglene splošne fraze; besedilo je na nekaterih mestih zelo megleno
● ekspr. niti v megleni prihodnosti ni videti rešitve časovno zelo oddaljeni; ekspr. zgodovina naselitve je še precej meglena neraziskana, nejasna
megléno prisl.: megleno si predstavljati, se spominjati / v povedni rabi jutri bo megleno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
meglíti -ím [məg] nedov., meglì in mègli (ī í) delati kaj nejasno, motno: dim, prah megli ozračje / solze so ji meglile oči; pren., knjiž. njegova izjava megli že tako zapleten položaj; misli se mu meglijo
● solze ji meglijo pogled zaradi solznih oči vidi nejasno, nerazločno; knjiž. strah ji je meglil razsodnost povzročal, da ni mogla razsodno misliti; žganje mu megli razum povzroča, da ne more logično misliti, trezno presojati
♦ voj. delati, povzročati umetno meglomeglíti se postajati meglen: dolina se megli; brezoseb. zunaj se je začelo megliti
● knjiž. v daljavi se meglijo gore so nejasno zaznavne, vidne; ekspr. pred očmi se mi megli zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi meglo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
mežáti -ím [məž in mež] nedov., tudi mežì; tudi mežàl (á í) mižati: vztrajno je mežal, da bi zaspal;
mežati na obe očesi / eden od udeležencev igre mora mežati
● ekspr., redko zvezde so mežale v bližnjem tolmunu so se medlo, nejasno svetilemežé: ležal je in meže premišljeval o vsem, kar se je zgodilo
mežèč -éča -e: obrazi z mežečimi očmi in stisnjenimi ustnicami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
mračíti -ím nedov. (ī í) - 1. knjiž. delati mrko, neprijazno: težko življenje mu je mračilo obraz; kaj ti mrači oko; kaj se mračiš; izraz se mu je čedalje bolj mračil
- 2. knjiž. delati nejasno, zmedeno: gorje mu je mračilo duha; duh se mu je mračil / solze so mu mračile pogled ni več razločno videl
● knjiž. um se mu mrači postaja duševno bolan - 3. knjiž., redko delati mračno, temno: nobena meglica ni več mračila sonca; goste zavese so mračile sobo
mračíti se - 1. brezoseb. prehajati iz dneva v mrak: mrači se; začelo se je mračiti
- 2. postajati mračen, temen: dan se mrači; nebo se mrači / luna se mrači; pren., ekspr. začel se mu je mračiti življenja dan
● ekspr. pred očmi se mi mrači zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim nejasno, mračno
mračèč -éča -e: mračeč se je spregovoril; mračeče se dvorišče, nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
nègotóvost -i ž (ȅ-ọ́) lastnost, značilnost negotovega: negotovost položaja / med vojno so bili, živeli v negotovosti; mučna negotovost; občutek negotovosti / vprašati z negotovostjo
● publ. iti v negotovost v negotovo, nejasno prihodnost; dolgo časa ga je pustil v negotovosti mu ni dal dokončnega odgovora na prošnjo, vprašanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
nèjásen -sna -o prid. (ȅ-á) ki ni jasen: nejasna slika / slišal se je nejasen šum; nejasna izgovarjava, pisava / njegovi cilji so nejasni / dajati nejasne odgovore / izid bolezni je še nejasen / nejasno izražanje / nejasna prihodnostnèjásno prisl.: nejasno izgovarjati besede; svojo nalogo si je zelo nejasno predstavljal; dogodka se samo nejasno spominjam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
nèoblíčen -čna -o prid. (ȅ-ī ȅ-ȋ) knjiž. ki nima določene oblike: neoblični kosi kovine so bili razmetani po vsej delavnici / pred seboj je slutil neoblično prihodnost nejasno
♦ jur. neoblični pravni posel posel, za katerega oblika ni pravno predpisana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
nèoprijemljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) knjiž. nedoločljiv, neopredeljiv: neoprijemljiv pojav / neoprijemljiv dokaz neprepričljiv // težko je bilo odgovoriti na tako neoprijemljivo vprašanje nejasno; sam.: v njegovi glasbi je nekaj neoprijemljivega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
neznánka -e ž (ā) - 1. neznana ženska: pred domačimi vrati jo je čakala neznanka
- 2. ekspr. kar je neznano, nejasno: na tem področju ni nobenih neznank več; v novem poklicu je naletel na precej neznank / vzponi na gore mu niso neznanka / ta človek mi je neznanka
- 3. mat. količina, katere vrednost je treba izračunati: odpraviti neznanko; neznanka v drugi potenci; enačba z dvema neznankama; pren., ekspr. upal je, da bodo rešili tudi to neznanko v enačbi njegovega življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
obrís -a m (ȋ) navadno s prilastkom - 1. nejasno, neostro vidna meja, rob česa: razločiti v daljavi obrise mesta; obrisi oddaljujočih se predmetov; gore različnih obrisov / ugotoviti obrise nekdanjih gradov velikost; temen obris drevesa silhueta; skozi dež je videl le obrise ljudi; pren., ekspr. kažejo se prvi obrisi resnice
// črta, risba, ki prikazuje zunanji rob, robove česa: izpolniti obris z oljnato barvo; narediti obris stopala; odtis in obris - 2. nav. mn. kar kaže, nakazuje kaj brez podrobnosti: v deklaraciji so nakazani obrisi poti za zagotovitev miru / publ., z oslabljenim pomenom: odtujenost je dobivala določnejše obrise je postajala določnejša; argumentacija se je gibala v meglenih obrisih je bila neprepričljiva, nejasna
// v prislovni rabi, v zvezi v obrisih brez podrobnosti: stvar je povedal le v obrisih / v glavnih obrisih razložiti načrt; problem so prikazali le v grobih obrisih - 3. redko opis, oris: bežen obris sodobnega filozofskega dogajanja
♦ geom. navidezni obris črta, ki omejuje projekcijo telesa; pravi obris črta na telesu, katere projekcija je navidezni obris
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
omeglíti -ím [məg] dov., omeglì in omègli; omèglil (ī í) narediti kaj nejasno, motno: dim je omeglil ozračje / solze so ji omeglile oči
● knjiž. strah ji je omeglil razsodnost povzročil, da ni mogla razsodno mislitiomeglíti se postati meglen: nenadoma se je obzorje omeglilo
omegljèn -êna -o: omegljen pogled
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
omračeváti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. - 1. delati nejasno, zmedeno: lažne trditve omračujejo resnico
● knjiž. um se ji omračuje postaja duševno bolna - 2. redko delati mračno, temno: meglice so omračevale luno; pren. trpljenje mu je omračevalo zadnja leta življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
omračíti -ím dov., omráčil (ī í) knjiž. - 1. narediti mrko, neprijazno: težave mu niso omračile obraza; zaradi takega govorjenja se mu je čelo omračilo
- 2. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je omračila duha; tudi vino mu ni omračilo glave; zaradi mnogih dogodkov se mu je omračil spomin
- 3. redko narediti mračno, temno: nobena meglica ni omračila neba; za hip se je soba omračila
● knjiž. um se mu je omračil postal je duševno bolan; knjiž., ekspr. pred očmi se mu je omračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno
omračèn -êna -o - 1. deležnik od omračiti: omračen obraz; človek z omračenim umom
- 2. ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost: njihovi omračeni pogledi niso obetali nič dobrega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
péki -- v prid. rabi (ẹ̑) v zvezi peki papir papir, ki se pri pečenju različnega testa, zlasti peciva, položi v pekač kot podlaga proti sprijemanju: Pekač obložimo s peki papirjem in nanj položimo piškote E nejasno
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
pomračíti -ím dov., pomráčil (ī í) knjiž. - 1. narediti mrko, neprijazno: nove skrbi so mu pomračile obraz; ob slabi novici se je pomračil
- 2. narediti nejasno, zmedeno: bridkost mu je pomračila duha
● knjiž. um se mu je pomračil postal je duševno bolan
pomračíti se postati mračen, temen: nebo se je pomračilo / luna se je pomračila; brezoseb. pomračilo se je zmračilo se je
pomračèn -êna -o: pomračen spomin; sonce bo deloma pomračeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
pomrčína -e ž (í) zastar. mrak, somrak: v pomrčini se je priplazil do sovražnika / iz pomrčine se nejasno kažejo beli zidovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
postáva1 -e ž (ȃ) navadno s prilastkom - 1. človeško telo glede na zunanji videz, zlasti rast, mere: dekle z deško postavo; kljub porodom ima še lepo postavo; popraviti pomanjkljivosti postave z ustreznim krojem; kakor hrast močna postava / spoznati koga po postavi / ekspr. krepka postava se je prerinila skozi vrata človek krepke postave
// z oslabljenim pomenom biti majhne, suhe, visoke, vitke postave majhen, suh, visok, vitek
// neznano, nejasno vidno živo bitje, navadno človek: neka postava je ležala v parku; iz megle so se prikazale opotekajoče se postave - 2. knjiž. oseba kot literarna, dramska upodobitev; lik: igralec je ustvaril prepričljivo postavo vaškega veljaka; žena mu je bila vzor za mnoge ženske postave v romanu / on je ena izmed najbolj znanih postav našega kulturnega življenja oseba, osebnost
- 3. šport. moštvo, del moštva pri določenem tekmovanju: trener je določil postavo šele dan pred tekmovanjem; moštvo je nastopilo v oslabljeni postavi
● ekspr. bela postava stoji ob postelji smrt; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
preabstrákten -tna -o prid. (ȃ) preveč abstrakten: preabstraktna razčlenitev problema / preabstraktno izražanje nenazorno, nejasno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
prèdokús -a m (ȅ-ȗ) knjiž. nejasno, nepopolno doživljanje, občutenje tega, kar bo sledilo: predokus bede;
predokus veselja, bližnje zmage
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
prèdpodóba -e ž (ȅ-ọ̑) knjiž., navadno s prilastkom kar nejasno, nepopolno kaže, predstavlja to, kar bo sledilo: to je predpodoba prihodnosti vsega človeštva
● knjiž. primerjava med Smoletovo Antigono in njeno davno predpodobo, Sofoklovo njenim predhodnim podobnim Sofoklovim delom; knjiž., redko njegova junakinja je nekaka predpodoba človeštva simbol, prispodoba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
problém -a m (ẹ̑) - 1. kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti, vprašanje: odkriti, opisati, razčleniti, rešiti problem; poglobiti se v problem; družbeni, filozofski problemi; lahek, nerešljiv, zapleten problem; problemi logike, tehnike / ukvarjati se s problemom lepega, resnice / to so osrednji problemi njegove poezije vprašanja, teme
// s prilastkom kar je v določeni zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in zahteva rešitev, ki pa jo je težko najti, uresničiti: obravnavati problem beguncev, razorožitve; problem goriva, redne preskrbe / publ. palestinski problem - 2. nav. mn. kar je nezaželeno, težko rešljivo in je potrebno odpraviti, rešiti, težava: probleme je treba reševati sproti; biti kos gospodarskim, življenjskim problemom; za moj problem nima nihče razumevanja / nima problemov; je brez problemov / imeti probleme s čim, s kom
- 3. ed., ekspr., v povedni rabi kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave: vse bi šlo, samo čas, denar, hiša je problem; kako bi to naredili, je velik problem / pog. fant postaja vse večji problem / žarg.: to narediti pa res ni problem ni nemogoče, težko; kako boš to naredil, je tvoj problem je tvoja stvar
♦ mat. (matematični) problem z besedami izražena naloga, ki jo je treba izraziti in rešiti matematično; šah. problem umetno narejena pozicija z zahtevo, da se v določenem številu potez da mat; dvopotezni problem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
prodájatiSSKJ -am nedov. (ȃ) prodájati mèglo -am -- nedov. (ȃ, ə̀) ekspr.
nejasno, neutemeljeno, brez logičnih povezav razlagati kaj, zavajati koga: Šarlatani so skušali na forumu prodajati meglo
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
prodátiSSKJ -dám dov. (á) prodáti mèglo -dám -- dov. (á, ə̀) ekspr.
zavesti, prepričati koga v kaj z nejasno, neutemeljeno razlago brez logičnih povezav: V predvolilnem času je oblast ljudstvu prodala meglo, ki ji lahko nasedejo le tisti, ki jim še danes ni jasno, v čem je razlika med certifikati in delnicami
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
razjásniti -im in razjasníti -ím dov., razjásnil (ā ȃ; ī í) - 1. narediti, da postane komu kaj (bolj) jasno, razumljivo: nekatere podrobnosti bo še treba razjasniti; razjasni jim, kar je še nejasno; stvari so se razjasnile / preiskava bo razjasnila stanje / to uganko smo težko razjasnili rešili, razrešili; skušal ji je razjasniti sanje razložiti
// narediti, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: razjasnil jim je svoje razloge za odpoved; natančno razjasniti, kako je prišlo do napake - 2. narediti, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: to dejstvo nam razjasni, zakaj je prišlo do spremembe / razjasniti pesnikov odnos do življenja
razjásniti se, in razjasníti se s smiselnim osebkom v dajalniku priti do spoznanja, začeti razumevati: zdaj se nam je razjasnilo, kdo je krivec
razjásnjen -a -o: vse podrobnosti še niso razjasnjene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
razreševáti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno: razreševati rebuse / razreševati neznano pisavo
// delati, da kaj preneha obstajati: razreševati probleme / razreševati spore - 2. priznavati, potrjevati prenehanje funkcij, pooblastil, navadno zaradi izteka mandata: razreševati koga dolžnosti, obveznosti / te organe voli in razrešuje skupščina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
razrešíti in razréšiti -im dov. (ī ẹ́) - 1. narediti, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno: razrešiti uganko; razrešiti znamenja na pergamentu; kar ga je dolgo mučilo, se je razrešilo samo od sebe / hotel je razrešiti vse skrivnosti narave spoznati, razkriti
♦ lit. razrešiti dramski zaplet; mat. razrešiti enačbo rešiti
// narediti, da kaj preneha obstajati: razrešiti problem, vprašanje / razrešiti spor / razrešiti protislovje odpraviti - 2. priznati, potrditi prenehanje funkcij, pooblastil, navadno zaradi izteka mandata: razrešili so ga dolžnosti sekretarja; razrešiti koga obveznosti, odgovornosti / razrešiti stari odbor
razréšen -a -o: razrešen zaplet; biti razrešen dolžnosti, funkcij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
reševáti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, da kdo preneha biti na življenjsko nevarnem kraju: reševati ponesrečence izpod ruševin / reševati pohištvo iz goreče hiše
- 2. delati, da kdo preneha biti v neprijetnem, nezaželenem položaju: reševati talce, ujetnike
- 3. delati, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega, nezaželenega stanja: reševati koga zadrege; reševati se tesnobe / pred obupom se rešuje v delo, z delom
- 4. delati, da kaj ogroženega
- a) ne preneha obstajati: reševati izumirajoče živalske vrste / reševati svoj ponos
- b) ostane v lasti osebka: reševati hišo s posojili
- 5. delati, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno: reševati znanstvene in strokovne probleme / rada rešuje uganke; reševati rebuse iz risb stvari, črk, znakov ugotavljati ustrezno besedo, stavek
// delati, da kaj preneha obstajati: reševati nacionalno vprašanje / reševati spore - 6. sprejemati, izrekati o čem končno sodbo, mnenje, sklep: reševati akt; reševati prošnje za lokacijsko dovoljenje / reševati dopise odgovarjati nanje
♦ šah. reševati problem z vnaprej določenim številom potez prizadevati si doseči mat pri določeni umetno narejeni poziciji
rešujóč -a -e: pobegnili so, rešujoč si golo življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
rešíti in réšiti -im dov. (ī ẹ́) - 1. narediti, da kdo, ki je v življenjski nevarnosti, ostane živ: bolnika so komaj rešili; rešiti z umetnim dihanjem / zdravila so ga rešila
- 2. narediti, da kdo preneha biti na življenjsko nevarnem kraju: rešiti otroka, ki se utaplja; živino so rešili iz gorečega hleva; rešiti se s potapljajoče se ladje / rešiti na suho; rešiti se na varno / kot vzklik reši se, kdor se more
// narediti, da kdo preneha biti v neprijetnem, nezaželenem položaju: rešiti koga iz ječe; komaj so se rešili iz sovražnega obroča / rešiti roko iz njegovega prijema - 3. narediti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega, nezaželenega stanja: rešiti koga bolečin, skrbi / ekspr. smrt ga je rešila trpljenja / rešiti kraljično prekletstva v pravljicah izpod oblasti nadnaravnih sil
// narediti, da kdo ne postane deležen česa neprijetnega, nezaželenega: hoteli so ga pretepsti, a ga je prijatelj rešil; z izgovorom ga je rešil kazni / naključje nas je rešilo propada / slabo je znal, a ga je rešil zvonec - 4. ekspr. narediti, da kdo preneha imeti v svoji okolici neprijetno, nezaželeno osebo: reši me tega človeka; nepovabljenega obiskovalca se je komaj rešila
- 5. narediti, da kaj ogroženega
- a) ne preneha obstajati: rešili so le tista podjetja, ki niso bila preveč zadolžena / rešiti prijateljstvo, zakonsko zvezo / rešiti svojo čast / rešiti komu življenje
- b) ostane v lasti osebka: rešiti svoje imetje / z operacijo so mu rešili roko / rešiti predmete iz zastavljalnice odkupiti
- 6. narediti, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno: kdo bo rešil to uganko; kar ga je že dolgo mučilo, se je rešilo samo od sebe, samo po sebi / rešiti križanko vpisati ustrezne besede v navpične in vodoravne vrste; rešiti rebus iz risb stvari, črk, znakov ugotoviti ustrezno besedo, stavek
// narediti, da kaj preneha obstajati: rešiti problem brezposelnosti; rešiti socialna vprašanja / rešiti spor - 7. sprejeti, izreči o čem končno sodbo, mnenje, sklep: rešiti pritožbo; ugodno rešiti prošnjo
● žarg., šport. domače moštvo je rešilo le polovičen izkupiček igralo neodločeno; publ. vratar je rešil mrežo preprečil gol; nar. rešiti vozel razvozlati
♦ mat. rešiti enačbo izračunati rešitev enačbe; šol. rešiti nalogo izračunati, vstaviti, kar zahtevajo podatki in računski znaki, navodila
réšen -a -o: rešeni brodolomci; biti rešen trpljenja; pravilno rešena uganka
● knjiž. najbolje je bila rešena naprava za reguliranje pritiska izdelana, zamišljena; pog., ekspr. da, tako bom napravil in domovina bo rešena stvar bo opravljena, urejena; sam.: rešeni se mu je dolgo zahvaljeval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
sénca -e ž (ẹ̑) - 1. razmeroma temna ploskev za osvetljenim neprosojnim telesom: senca nastane, se premika; njegova senca je padala na steno; luč povzroča, ekspr. meče sence; izrazita, ostra senca; temna senca oblaka; sence tovarniških dimnikov, hiš / ekspr. igra svetlobe in sence
// ed. del, predel, kamor svetloba prihaja samo posredno: sence je ob cesti dovolj; stopiti iz sence; postaviti mizo v senco; delati, ležati v senci; dobrodejna hladna senca; gosta senca dreves / temperatura zraka v senci / drevesa dajejo dovolj sence - 2. temnejše mesto na fotografiji, sliki: na posnetku so sence preveč ostre; razporeditev svetlobe in senc na sliki
- 3. ekspr. nejasno, v obrisih vidna postava: za šipo se je prikazala senca; črne sence so se potikale okrog; videla je senco za seboj, zato je še pospešila korak
- 4. rad. območje, v katerem je zaradi ovire sprejem elektromagnetnih valov, zlasti televizijskih, oslabljen: sprejemnik je v elektromagnetni senci; novi pretvornik posreduje signal v televizijsko senco / radarska senca
- 5. knjiž. kar kaže, izraža neprijetno, neugodno čustvo, duševno stanje: v njegovem pogledu je bila senca; obraz ji je spreletela senca; ni opazil sence v njenih očeh / z oslabljenim pomenom senca otožnosti mu je ležala na obrazu
- 6. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina, množina: to je vzbudilo v njej senco dvoma; pokazal ni niti sence strahu; šalo mu je vrnil brez sence zlobe / ne prenese niti sence kritike
- 7. ekspr., v povedni rabi kar je po kvaliteti zelo malo podobno primerjanemu: njegova prva dela so le senca poznejših; reprodukcija je le senca originala
● knjiž. na družino je legla senca postala je zaskrbljena, žalostna; knjiž. na njeni vesti ni ležala nobena senca ni storila nobenega slabega, ničvrednega dejanja; bati se lastne sence bati se vsega brez razlogov, biti plašljiv; pog. ne delaj mi sence umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; ekspr. ti dogodki mečejo senco nanj ga kažejo slabšega, kot je; ekspr. razpršila sta sence, ki so ležale med njima pojasnila nesporazume, razrešila spore; ekspr. stopil je iz sence postal je opažen, pomemben; ekspr. biti, ostati, živeti v senci biti neopažen, nepomemben; ekspr. živeti v senci smrti biti v nenehni smrtni nevarnosti; imela je črne sence pod očmi modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti; ekspr. grozeča senca vojne nevarnost; ekspr. prepirati se za oslovo senco za nepomembne, nevažne stvari; srebrne sence na vekah oči polepšajo na veke naneseno ličilo srebrne barve; ekspr. zdaj je le še senca samega sebe zelo se je (telesno, duševno) spremenil; vznes. oditi v kraljestvo senc umreti; žarg., polit. vlada v senci v meščanskodemokratičnih državah vlada, ki jo vnaprej imenuje opozicijska stranka, ker pričakuje zmago na volitvah; nesreča se ga drži kot senca pogosto je nesrečen; hodi, plazi se kot senca počasi, brezvoljno; postal je tak kot senca zelo shujšan, bled; spremlja ga kot senca je vedno v njegovi družbi; neopazno, tiho hodi za njim
♦ geom. nasebna na ploskvi, skozi katero naj bi svetlobni žarki izstopali, odsebna senca na tvorbi, ki jo povzroča del te tvorbe ali druga tvorba; med. senca bolezenska sprememba na pljučih, vidna na rentgenskem posnetku kot svetla lisa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
skomplicírati -am dov. (ȋ) narediti kaj težavno, težje rešljivo, zaplesti: elementarne nesreče so položaj v državi skomplicirale;
situacija se je skomplicirala // narediti kaj nejasno, težje razumljivo, težje dojemljivo: vedno vse skomplicira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
slàb slába -o tudi -ó prid., slábši (ȁ á) - 1. ki ima negativne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slab človek; v slabi družbi je začel popivati / imajo slabe namene; daje jim slab zgled; ima mnogo slabih lastnosti; ekspr. biti na slabi poti
// ki ima negativne lastnosti v odnosu do ljudi: slab sosed / biti v slabih odnosih - 2. s širokim pomenskim obsegom ki zaželene lastnosti, kakovosti nima v zadostni meri: slab okus nezrelega sadeža; slab zrak; težko je vozil po slabih gorskih poteh; ti čevlji so iz slabega usnja; slabo vino / slaba literatura / slab spomin / imel je slab dan bil je neuspešen, neučinkovit; nerazpoložen; piše v slabem jeziku nepravilnem, izrazno pomanjkljivem; pog. ima slabe živce je živčen; slaba hrana brez okusa; v majhni količini, premalo izdatna; ima zelo slabo srce bolno; slabo vreme deževno, mrzlo
// ki dolžnosti ali delovnih zahtev ne izpolnjuje v zadostni meri: je slab čevljar; bil je slab oče / slab pesnik; te ptice so slabe letalke / slabi prevodniki toplote; slaba nosilnost tal / imeti slabe oči biti slaboviden
// glede na določene zahteve neuspešen, neučinkovit: imeli so slab delovni načrt; njihov način obdelovanja zemlje je slab; slaba politika / slab začetek - 3. ki glede na možni razpon ne dosega zadovoljive stopnje: ima slab čut za barve; slab položaj delovne organizacije; dosegli so slabe rezultate; napravil je slab vtis; slaba ocena; slaba vidljivost na cesti; dekle je bolj slabega zdravja
// po količini, vrednosti majhen: ima slabe dohodke; slaba letina / slab obisk poletnih prireditev - 4. ki prinaša neprijetnosti, težave: slabi časi so nastopili; slab poklic si je izbral; imela je same slabe novice; vsaka stvar ima dobre in slabe strani; to je slabo znamenje / živeti v slabih razmerah; imeti slabo življenje / pri tej odločitvi je imel slab občutek
// ki ne prinaša gmotnih koristi: to je bila slaba kupčija; imeti slabo službo - 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ne ustreza, ne zadovoljuje: ima slab tek; naloga je slaba; učenka je v slovenščini bolj slaba
- 6. v povedni rabi ki ne vpliva ugodno, ne koristi: daljša prekinitev dela je slaba / pretirana strogost je slaba
- 7. z izrazom količine ki ne dosega točne mere: do glavnega mesta je slabih sto kilometrov; steklenica je bila za slabe tri prste odpita; v slabi uri bo delo končano
- 8. navadno v povedni rabi ki je brez moči, onemogel zlasti zaradi bolezni: bolnik je še slab; bil je tako slab, da se je že pri vratih zgrudil; mati je že zelo slaba
// redko slaboten, nebogljen: slab otrok mirno spi; slab sem kot kaplja na veji - 9. ki glede na intenzivnost ne zadošča, ne ustreza: na tako slabem ognju ni mogoče kuhati; bolijo te oči, ker bereš pri slabi luči; svetloba je bila slaba, da ni ničesar razločil
// ki dosega nizko stopnjo glede na učinek, posledico: kuhaj pet minut na slabem ognju; pihal je slab veter / spregovoril je s slabim glasom slabotnim - 10. ekspr. izraža vsebinsko zanikanje samostalnika, na katerega se veže: ti si mi slab prijatelj; to je zanj slaba tolažba; s tem si mi naredil slabo uslugo
- 11. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: po svoji naravi ni slab človek; to ni slab predlog; petje ni bilo slabo
● poznam ga kot slab denar zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih; prišel je na slab glas ljudje so dobili negativno mnenje o njem; petek, slab začetek po ljudskem verovanju delo, stvar, ki se začne v petek, (rade) spremljajo težave, neprijetnosti; ekspr. ima slabo glavo se težko uči; pog. je v slabi koži čuti se bolnega; je bolan; je slabo razpoložen; pog. ima slabo kri je slabokrven; ekspr. vsa stvar stoji na slabih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. imeti slabo vest neugoden občutek zaradi zavesti krivde; biti slabe volje nezadovoljen, žalosten; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; preg. po slabi družbi rada glava boli
slabó - 1. prislov od slab: slabo gospodari; slabo govori angleško; slabo misliti o ljudeh; pošteno ni bilo, slabo ste ravnali; to noč je slabo spal / slabo je oblečen pomanjkljivo; v stara, ponošena oblačila; slabo prodati po nizki ceni, brez pravega dobička; slabo vidi in sliši nerazločno, nejasno; takrat so slabo živeli v pomanjkanju
- 2. izraža nezadostnost dejanja: stene so slabo izolirali; učenka je slabo odgovarjala; slabo se sliši; slabo se uči; polje je slabo obdelano; smeh s slabo prikrito užaljenostjo
// izraža nezadostno stopnjo: ta njiva slabo rodi; slabo zasluži; gledališče je bilo lani slabo obiskano - 3. v povedni rabi izraža
- a) neprimernost, škodljivost česa: če v tem času dežuje, je to slabo za letino; slabo je, da toliko kadiš; slabo je bilo, da se ni z nikomer posvetoval
- b) nezadovoljivost razmer, okoliščin: z očetom je slabo; slabo se ima
- c) s smiselnim osebkom v dajalniku nezadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: v avtobusu ji je vedno slabo; slabo se jim godi; slabo mu gre; zaradi vročine mu je postalo slabo / pog. matematika mu gre slabo
- č) v nikalnih stavkih precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: ni slabo, nič se ne pritožujem; ne bi bilo slabo, če bi mi kdo pomagal
● pijača mi slabo dene škoduje; pog. to blago slabo gre se slabo prodaja; ekspr. slabo kaže položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev; ekspr. pri meni boš slabo naletel ne boš dosegel tega, kar hočeš, pričakuješ; ekspr. slabo se mu piše njegov položaj je tak, da ni pričakovati zanj ugodnih rešitev; slabo se počuti počuti se bolnega; pog. v šoli ga imajo slabo zapisanega imajo slabo mnenje o njem
slábi -a -o sam.: pomagal je dobrim in slabim; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati (zanj) ugodnih rešitev; ekspr. utegne ti slaba peti lahko boš težko živel; boš v neprijetnem, nevarnem položaju; ekspr. slaba mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; nič slabega ji ne morem očitati; storil je več dobrega kot slabega; delili so si dobro in slabo; bolezen se mu je obrnila na slabše; tisti brez dela so na slabem; bil je na slabšem kot kdorkoli od njih; prim. slabši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
slútenje -a s (ū) glagolnik od slutiti: nejasno slutenje;
slutenje nevarnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
slutíti in slútiti -im nedov. (ī ú ū) - 1. na osnovi nedoločnih razlogov imeti občutek, misliti, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega: slutili smo nevarnost in se umaknili; za tem slutim prevaro; slutila je, da ne bo dolgo živela / slutim, da se mu je zgodilo nekaj hudega; zaradi teme stražarja nisem videl, samo slutil sem ga pod drevesom / živali že vnaprej slutijo potres
// na osnovi določenih dejstev pričakovati, predvideti kaj: slutil je, da bo postala dobra pianistka / slutimo pomlad; slutim sneg / ekspr. v tem otroku je slutil veliko igralsko nadarjenost - 2. nedoločno kaj vedeti, si predstavljati: samo slutili smo, kaj jo muči; razumel je tisto, kar so drugi le slutili; nisem natančno vedel, slutil pa sem, zakaj si se tako odločil / slutila sem, da ste že doma zdelo se mi je
- 3. nav. ekspr. nejasno, nedoločno zaznavati: v globeli slutimo potok; vrhove gor v daljavi komaj slutimo / v njegovem odgovoru je bilo slutiti jezo
slutèč -éča -e: okradli so ga, ko se je zvečer nič hudega sluteč vračal domov; sluteč svoj poraz, je nehal igrati
slúten -a -o: sluteni dogodki so se uresničili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
tèmen tudi temèn tèmna -o tudi -ó, stil. temán -mnà -ò [təm] prid., temnéjši (ə̀ ə̏ ə̀; ȃ ȁ) - 1. ki ne oddaja svetlobe, podoben črnemu: temni oblaki; stene so svetle, strop pa je temen; temno ozadje slike; svetla in temna polja risbe / temne sence / temni lasje; temna polt; temne oči / temna obleka / temna očala; temno pivo črno pivo
// temnejši toni sive barve; temne barve - 2. v katerem je malo ali nič svetlobe: temen gozd; temen prostor; temna ulica / noč je bila temna / hiša je že temna v njej ne gori več luč
- 3. ki oddaja slabo, neizrazito svetlobo: temna luč, svetloba
- 4. ekspr. za človeka neprijeten: to so bili zanj temni dnevi / čutiti temen nemir; temni spomini; temne misli, slutnje
// ki vsebuje kaj grdega, slabega, neugodnega: temna preteklost; temne strani človeške narave; prihajale so temne govorice / priti s temnimi nameni / slikati prihodnost v temnih barvah
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: temen obup; obšla ga je temna groza, žalost - 5. ekspr. zelo slab, negativen: pripadal je temni družbi; zagospodovale so temne sile
- 6. ekspr. ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: sprejel ga je z jeznim, temnim obrazom; temni pogledi / temen ton pesmi / žalosten spregovori s temnim glasom
- 7. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: temno nazadnjaštvo / temni srednji vek
- 8. knjiž. skrivnosten, nedoumljiv: to vprašanje je tako temno, da vzbuja samo dvome / beseda temnega izvora neznanega, nejasnega; besedilo je mestoma temno nejasno, težko razumljivo
// temna skrivnost
● knjiž. igralec ima lep, temen glas nizek, globok; ekspr. nad njim so se zbrali temni oblaki njegov položaj je postal neugoden, nevaren; knjiž. duh mu je ostal temen ostal je duševno bolan
temnó in tèmno prisl.: temno pobarvati; temno je slutil, kaj ga čaka; temno se spominjati / piše se narazen ali skupaj: temno moder ali temnomoder cvet; nosi temno zeleno obleko / v povedni rabi: postalo je temno; temno je kot v rogu; sam.: oblečen je v temno; v njegovem pogledu je nekaj temnega in prezirljivega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
transkribírati -am dov. in nedov. (ȋ) lingv. zapisati črke, znake s črkami, znaki drugačnega sistema: transkribirati latinski ph v f, s f;
transkribirati Shakespeare kot Šekspir;
napačno transkribirati nejasno mesto starega besedila // zapisati črke določene pisave s črkami druge pisave; prečrkovati: transkribirati cirilico z latinico
● publ. filmsko transkribirati svet prikazati, predstaviti s filmskimi izraznimi sredstvitranskribíran -a -o: tuja imena so v oklepaju transkribirana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
veríženje -a s (í) 1. dejstvo, da se kaj dogaja, razvršča drugo za drugim: veriženje dogodkov; veriženje kreditov odobritev novega kredita z navezavo na predhodnega; prepoved veriženja pogodb; Določila novega zakona o delovnih razmerjih onemogočajo dalj časa trajajoče veriženje zaposlitev za določen čas 2. ukvarjanje s preprodajo česa, navado z namenom dvigovanja cene na tržišču za hitro pridobivanje (velikega) dobička: veriženje delnic; veriženje z zemljišči; Iz strokovnih služb zbornic in prometnega ministrstva je treba takoj odstraniti uradnike, ki so vpleteni v veriženje z dovolilnicami in denarjem 3. vsebinsko nizanje, nejasno, zapleteno sporočanje: Pri študijah o umetnosti, ki jih ne pišejo umetnostni zgodovinarji, se hitro izkaže, da gre predvsem za jalov poskus narativnega veriženja in skladiščenja teoremov E (↑)verížiti
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
verížiti -im nedov. (í ȋ) ekspr. - 1. nezakonito prekupčevati: verižiti s cigaretami
- 2. delati, povzročati, da je kaj na več mestih nepravilno ukrivljeno, oblikovano: veter veriži veje; trsje se veriži / bes mu je trgal glas in verižil telo
- 3. vsebinsko nejasno, zapleteno govoriti: blede in veriži, da ga ni mogoče razumeti / verižiti stavke v zoprno uradno govorico
● ekspr. strasti verižijo ljudi kvarijo, pridijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
vprašánje -a s (ȃ) - 1. ustno ali pismeno izražena želja, zahteva, s katero se kdo obrne na koga z namenom, da bi kaj izvedel od njega: izreči, napisati, slišati vprašanje; ponoviti vprašanje; jasno, kratko, preprosto vprašanje; listek z vprašanji; vprašanja in odgovori / postaviti, zastaviti komu vprašanje; obrniti se z vprašanjem na koga; ekspr. zasuti koga z vprašanji / anketno, izpitno vprašanje; pri izpitu dobiti vprašanje iz zgodovine / pismeno, ustno vprašanje
♦ jur. delegatsko vprašanje javno vprašanje delegata v skupščini, s katerim se zahteva od izvršnega sveta, upravnega organa odgovor o kaki zadevi; lit. retorično vprašanje na katero se odgovor ne pričakuje
// kar se vpraša: vprašanje ga je prizadelo, razburilo; odgovoriti na vprašanje; vljudno vprašanje / ima kdo še kako vprašanje - 2. dejstvo, da kdo kaj vpraša: dovoliti komu vprašanje; obotavljati se z vprašanji / kot vljudnostna fraza: oprostite vprašanju, kdaj odpotujete; kako se počutite? Hvala za vprašanje, neustalj. na vprašanju
- 3. navadno s prilastkom kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti: pojasniti, razčleniti, raziskati vprašanje / postaviti vprašanje krivde, odgovornosti; vprašanje, kje dobiti denar, ni rešeno / kaj storiti, to je zdaj vprašanje; publ. vprašanje zase so ranjenci
// kar je v določeni zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in je potrebno rešiti: črnsko, manjšinsko vprašanje; ozemeljska vprašanja; rešiti stanovanjsko vprašanje koga; obravnavati vprašanje beguncev, razorožitve / knjiž. to je samo akademsko vprašanje; filozofsko, moralno vprašanje - 4. nav. mn., s prilastkom stvar, pojav področja, kot ga določa prilastek: zanimajo ga gospodarska, kulturna, politična vprašanja; to so osrednja vprašanja njegove poezije / Inštitut za narodnostna vprašanja
- 5. v povedni rabi, s prilastkom izraža odvisnost uresničitve česa od tega, kar izraža prilastek: doslednost, umik je vprašanje časti; to je vprašanje morale, vesti / publ. njegova odstavitev je le še vprašanje časa odstavili ga bodo, samo ne ve se še, kdaj
- 6. ed., v povedni rabi kar je dvomljivo, negotovo: zmaga ni več vprašanje; to je še zelo veliko vprašanje; vprašanje je, če bo prišel / elipt. hm, vprašanje, če je stvar še dobra / naredil bo, vprašanje pa je, kdaj negotovo, neznano je
// ekspr. kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave: to narediti ni vprašanje / denar ni vprašanje; taki izdatki so zanje veliko vprašanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
vsèkrížem in vsè krížem prisl. (ȅ-ī) - 1. izraža položaj v neurejeno večkrat križajočih se smereh: polena so bila nametana vsekrižem; trava je vsekrižem pohojena; vsekrižem razpeljane žice / vsekrižem zloženi snopi na vozu / tavati vsekrižem po gozdu v različnih smereh
// izraža neurejenost razporeditve česa: v strugi vsekrižem ležijo skale; vsekrižem stoječe hiše - 2. izraža neurejenost potekanja česa: gostje so vsekrižem govorili in si napijali; vsekrižem streljati
// ekspr. nejasno, zmedeno: vsekrižem mu je pripovedoval, kaj se je zgodilo - 3. izraža, da kaj poteka medsebojno med več ljudmi: vsekrižem se prepirati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
vsèpočéz prisl. (ȅ-ẹ̑) knjiž. vsekrižem: podrto drevje je ležalo vsepočez
● ekspr. govoriti vsepočez nejasno, zmedeno; ekspr. streljati divjad vsepočez brez izbire, omejitve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
zabrnéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. dati enakomerno se tresoč glas: struna zabrni; žice zabrnijo v vetru / zvonec je zabrnel in utihnil / ekspr. po vsej dolini so zabrnele kosilnice so začeli kositi s kosilnicami; nad nami so zabrnela letala brneč se pojavila; motor je zabrnel po cesti brneč zapeljal
- 2. nejasno se zaslišati: v daljavi so zabrneli zvonovi; pren. v glavi mi je zabrnela znana melodija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
zakomplicírati -am dov. (ȋ) narediti kaj težavno, težje rešljivo, zaplesti: dogodek je zadevo še zakompliciral;
položaj v deželi se je zakompliciral // narediti kaj nejasno, težje razumljivo, težje dojemljivo: tako si vse zakompliciral, da nič več ne razumemzakomplicíran -a -o: zakompliciran postopek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
zameglíti -ím [məg] dov., zameglì in zamègli; zamèglil (ī í) - 1. narediti kaj nejasno, motno: dim je zameglil hiše; oblak prahu je zameglil ozračje / solze so ji zameglile oči
- 2. knjiž. narediti, da se o čem ne more dobiti jasne, določene podobe: zamegliti podatke o poslovanju; s praznim govorjenjem zamegliti položaj
● solze so ji zameglile pogled povzročile, da je videla nejasno, nerazločno; knjiž. strah ji je zameglil razsodnost povzročil, da ni mogla razsodno misliti
zameglíti se - 1. postati meglen: kotlina se je zameglila; brezoseb. v dolini se je zameglilo
- 2. postati nejasen, moten: šipe so se zameglile / oči so se ji zameglile
● ekspr. pred očmi se mi je zameglilo zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da vidim pred očmi meglo
zamegljèn -êna -o: kotlina je zamegljena; zamegljeno ozračje; prisl., v povedni rabi: zjutraj bo po kotlinah zamegljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
zamegljeváti -újem [məg] nedov. (á ȗ) - 1. delati kaj nejasno, motno: pršenje vodometov je zamegljevalo ozračje; vroča para zamegljuje šipe
- 2. knjiž. delati, da se o čem ne more dobiti jasne, določene podobe: zamegljevati bistvene probleme; zamegljevati dejansko stanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
zamračeváti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. - 1. delati mrko, neprijazno: žalost mu je zamračevala obraz
- 2. delati nejasno, zmedeno: to je zamračevalo njegovo zavest
- 3. redko delati mračno, temno: oblaki so zamračevali nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
zamračíti -ím dov., zamráčil (ī í) knjiž. - 1. narediti mrko, neprijazno: ta misel mu je zamračila obraz; ob teh besedah se mu je zamračilo čelo / spletke so mu zamračile zadnja leta življenja
- 2. narediti nejasno, zmedeno: novica mu je zamračila duha; spomin se mu je zamračil
- 3. redko narediti mračno, temno: oblaki so zamračili nebo; soba se je zamračila
● knjiž. um se mu je zamračil postal je duševno bolan
zamračíti se brezoseb. zmračiti se: vrnil se je, ko se je zamračilo
zamračèn -êna -o - 1. deležnik od zamračiti: od jeze zamračen obraz; pokrajina je bila zamračena
- 2. ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost: prestrašili so ga njegovi zamračeni pogledi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
zaslutíti in zaslútiti -im dov. (ī ú ū) - 1. na osnovi nedoločnih razlogov dobiti občutek, spoznati, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega: zaslutiti nesrečo, nevarnost; zaslutiti prevaro; zaslutil je, da bo kmalu umrl
// na osnovi določenih dejstev začeti pričakovati, predvideti kaj: zaslutili so posledice njegovega ravnanja - 2. nedoločno se česa zavedeti, začeti si predstavljati: pomen njegovih besed so samo zaslutili; nekatere stvari so komaj zaslutili, kaj šele spoznali
- 3. nav. ekspr. nejasno, nedoločno zaznati: zaslutiti obrise gor v daljavi / psi so nas že zaslutili zavohali
zaslúten -a -o: zasluteni dogodki; komaj zaslutena resnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
zatemníti -ím [təm] dov., zatemnì in zatèmni; zatèmnil (ī í) - 1. z zakritjem narediti, da kaj ne prepušča, ne oddaja svetlobe: zatemniti okna; zatemniti svetilko / ekspr. črn oblak je zatemnil sonce zakril
// na tak način narediti, da je kje temno: zatemniti dvorano; zatemniti sobo zaradi predvajanja filma; zatemniti z zavesami - 2. knjiž. narediti, da postane kaj neizrazito, nejasno: zatemniti osnovni problem / obup je zatemnil upanje
- 3. knjiž. narediti kaj mrko, neprijazno: skrbi so mu zatemnile obraz
- 4. knjiž. povzročiti, da je kaj deležno manjše pozornosti; zasenčiti: zatemnil je vse mestne veljake / skoraj bi zatemnil slavo največjega pesnika / s svojo lepoto je zatemnila vse druge
zatemníti se - 1. postati temen: nebo se zatemni / brezoseb. zaradi nizkih oblakov se je še pred nočjo zatemnilo stemnilo
- 2. knjiž. postati mrk, neprijazen: obraz se mu je ob novici zatemnil / prijazne oči so se ji zatemnile od žalosti
zatemnjèn -êna -o: zatemnjena luč, soba; okna so zatemnjena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
zatemnjeváti -újem [təm] nedov. (á ȗ) - 1. z zakrivanjem delati, da kaj ne prepušča, ne oddaja svetlobe: zatemnjevati luči; zatemnjevati okna / ekspr. oblaki zatemnjujejo luno zakrivajo
// na tak način delati, da je kje temno: zatemnjevati prostor; zatemnjevati z zavesami - 2. knjiž. delati, da postane kaj neizrazito, nejasno: zatemnjevati osnovno misel knjige; zatemnjevati ozadje neprijetnih dogodkov
- 3. knjiž. delati kaj mrko, neprijazno: skrbi so mu zatemnjevale čelo / problemi mu zatemnjujejo življenje
- 4. knjiž. povzročati, da je kaj deležno manjše pozornosti; zasenčevati: ta napaka zatemnjuje druge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
zavédati se -am se nedov. (ẹ́) - 1. biti v duševnem stanju, v katerem se neposredno ve za svoje obstajanje in svoja duševna stanja: bolnik, ki je bil nezavesten, se spet zaveda; napol, nejasno se zavedati
- 2. preh. imeti v zavesti vedenje o obstajanju koga ali česa: zavedati se sebe, sveta, življenja / odkar se zavedam, je bilo tako
// imeti v zavesti vedenje o čem in ravnati v skladu z njim: zavedati se svojega izvora, svoje narodnosti / ali se zavedaš, kdo je on veš, ti je jasno
// na osnovi kritičnega presojanja imeti v zavesti vedenje o čem: zavedati se krivde, moči; zavedati se resnosti položaja; zavedati se moramo, da so bili takrat drugačni časi / slovensko zgodovinopisje se zaveda tega problema
zavedajóč se -a -e: hodil je previdno, zavedajoč se nevarnosti; napol zavedajoč se, je začutil oster vbod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
zavijáča -e ž (á) - 1. etn. žensko pokrivalo zlasti gorenjske ljudske noše s širšim vezenim ali brokatnim robom nad čelom: nositi belo zavijačo na glavi; zavezala si je zavijačo; zavijača in avba
- 2. zastar. vijuga, zavoj: njegove črke so polne zavijač
● zastar. ni razumel, kaj hoče reči s to čudno zavijačo nejasno, zapleteno izraženo mislijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
zmeglíti -ím [məg] dov., zmeglì in zmègli; zmèglil (ī í) narediti kaj nejasno, motno: dim je zmeglil ozračje / solze so ji zmeglile oči; pren., knjiž. strah mu je zmeglil smisel življenjazmeglíti se postati meglen: nebo se je zmeglilo
● ekspr. pred očmi se mu je zmeglilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zazdelo, da vidi pred očmi meglo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
zmračíti -ím dov., zmráčil (ī í) - 1. knjiž. narediti mrko, neprijazno: spomin na trpeče mu je zmračil obraz; čelo se mu je zmračilo; njegov pogled se je zmračil; ob tej novici se je kar zmračil
- 2. knjiž. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je zmračila pamet; zaradi teh dogodkov se mu je zmračilo v možganih
● knjiž. um se mu je zmračil postal je duševno bolan
zmračíti se - 1. brezoseb. preiti iz dneva v mrak: zmračilo se je; ko se je popolnoma zmračilo, je prižgal luč; pozimi se zgodaj zmrači
- 2. postati mračen, temen: dan se zmrači; nebo se zmrači; pokrajina se je zmračila
● zastar. v tistem letu se je luna dvakrat zmračila sta bila dva lunina mrka; ekspr. pred očmi se mu je zmračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno
zmračèn -êna -o: zmračen obraz; ves zmračen je stopal po sobi; zmračeno nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
zverížiti -im dov. (ī ȋ) ekspr. - 1. narediti, povzročiti, da je kaj na več mestih nepravilno ukrivljeno, oblikovano: vihar je zverižil drevo; zverižiti z udarcem; okensko krilo se je zverižilo / bolezen ga je zverižila / zverižiti ustnice
- 2. narediti vsebinsko nejasno, zapleteno: z mnogimi vstavki je zgodbo zverižil; misli so se mu zverižile
// vsebinsko nejasno, zapleteno povedati: zverižil je nekaj stavkov, pa ga ni nihče razumel / zverižil je nekaj pesmi - 3. popačiti: zverižiti dejstva / zverižiti jezik / neprestani pritiski so ga moralno zverižili pokvarili, izpridili
zverížen -a -o: zverižene črke; zverižena slika mostu v vodi; zverižene stare ulice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.