brezvéznost -i ž (ẹ̑) ekspr. nesmiselnost, nepotrebnost: Ljudje so običajno zelo razočarani nad Ameriko, ko se vozijo po puščavi in pričakujejo kakšno izjemno glasbo iz radia, slišijo pa same brezveznosti E iz brez véze po zgledu hrv. bèzveznōst
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
donkihótstvo -a s (ọ̑) ekspr. ravnanje ali vedenje, podobno don Kihotovemu: vaše dejanje je donkihotstvo / politično donkihotstvo; uvidel je nesmiselnost svojega donkihotstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
nèsmísel -sla [əu̯] m (ȅ-ȋ) - 1. kar je v nasprotju z logiko: to je nesmisel; privesti do nesmisla; ekspr. čisti, goli, pravi nesmisel / besedni nesmisli
♦ filoz. nesmisel po Camusu dejstvo, da je vse, kar je, brez smisla in končnega cilja; lit. bistroumni nesmisel besedna figura iz dveh izključujočih se pojmov - 2. kar nima možnosti za uspeh: boj v takih okoliščinah je nesmisel / razvoj bo pokazal nesmisel tega ukrepa nesmiselnost
- 3. ekspr. nesmiselno govorjenje ali ravnanje: kar je storil, je velikanski nesmisel / pripovedovati nesmisle
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
nèsmíselnost -i [səl] ž (ȅ-ȋ) lastnost, značilnost nesmiselnega: nesmiselnost trditve / nesmiselnost teh poskusov je bila očitna / opozoril je na protislovja in nesmiselnosti v delu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
počétje -a s (ẹ̑) - 1. glagolnik od početi, delati: opazoval je početje otrok pri igri; ni se zmenil za njegovo početje in je nadaljeval pot; fantovo početje je bilo sumljivo / ekspr. ob takem početju ne moremo molčati ravnanju, dejanju
- 2. ekspr. dejavnost, delovanje: obsodili so izdajalsko početje vlade; poročal je o svojem vohunskem početju; sodeloval je pri nekem sumljivem početju
- 3. ekspr. delo, prizadevanje: vse njegovo početje se mu je zdelo nekoristno; spoznal je nesmiselnost svojega dosedanjega početja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
práznost -i ž (á) knjiž. lastnost, stanje praznega: praznost prostora, sobe / spoznal je praznost in nesmiselnost svojega ravnanja / ekspr. obsodili so praznost njegovega članka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
tendénca -e ž (ẹ̑) - 1. prizadevanje za dosego, uresničitev česa; težnja: germanizatorske tendence; tendenca po obnovi starega / publ. v odnosih med državama prihajajo vse bolj do izraza nasprotujoče si tendence želje, hotenja
- 2. kar ima namen doseči prepričevalen učinek, navadno v umetniškem delu: tendenca romana je pokazati nesmiselnost vojne; komedija brez političnih tendenc
● publ. izvoz kaže tendenco naraščanja narašča; publ. spoznati tendenco odloka namen; publ. materialistična tendenca znanstvenih disciplin usmerjenost, usmeritev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.