Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

nèugóden -dna -o prid., nèugódnejši (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) ki ni ugoden: za poroko si je izbral precej neugoden čas; prišel je v neugodnem trenutku / dela v neugodnih okoliščinah; neugodne življenjske razmere / za košnjo neugodno vreme / neugodna rešitev prošnje / neugoden duševni, telesni občutek / neugodni rezultati dela / neugodna kritika, ocena negativna, odklonilna
mráčen -čna -o stil. -ó prid., mráčnejši in mračnéjši (á ā) 
  1. 1. v katerem je vidljivost zmanjšana: mračen gozd, prostor; mračna klet, soba, ulica; dolina je postajala mračna; mračno brezno / iti po mračnih stopnicah / zreti v mračen večer; mračna noč
    // ki je temnih barv ali v senci: obrisi predmetov postajajo mračnejši; gore so bile mračne; mračno polje
    // ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mračna luč, svetloba
  2. 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: mračen človek; kaj si tako mračen; iz dneva v dan je postajal mračnejši; mračni in molčeči so sedeli za mizo
    // ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: vprašati z mračnim glasom; njegov obraz je postajal vedno mračnejši / pesn. mračno čelo / mračen značaj; pren. mračno poslopje
    // ki prikazuje kaj z negativne, neugodne strani: pisatelj rad uporablja mračne motive; mračna pesem o čem / mračne statistike o nesrečah
  3. 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti mračno mladost; njegova mračna usoda / preženi mračne misli; obhajajo ga mračne slutnje
    // ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: kovati mračne naklepe
    // zelo negativen: v tej aferi so bile na delu neke mračne sile
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: mračen obup; mračna otožnost, žalost; mračna zloba
  4. 4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: tam vladajo mračne sile / mračni časi; mračne razmere / mračno nazadnjaštvo / mračni srednji vek
  5. 5. ekspr. časovno zelo odmaknjen (v neznano preteklost): pred mračnimi tisočletji
    ●     ekspr. mračni bogovi človeku sovražni; ekspr. prikazovati, slikati kaj v mračnih barvah negativno
    ♦     zool. mračni termit termit, ki živi v lesu ali zemlji, Reticulotermes lucifugus
mrakôten -tna -o prid. (ó) 
  1. 1. v katerem je vidljivost nekoliko zmanjšana: mrakoten hodnik, prostor; mrakotna soba; mrakotno dvorišče, ozadje / mrakoten dan; noč je mrakotna
    // ki je temnejših barv ali v senci: mrakotne stene
    // ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mrakotna luč, svetloba
  2. 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: on je mrakoten čudak; zakaj si tako mrakoten
    // ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: imeti mrakoten obraz; mrakotne gube na čelu / mrakoten smehljaj, značaj; mrakotne misli; mrakotna otožnost
  3. 3. ekspr. zelo negativen: mrakotna afera
  4. 4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračen: mrakotne razmere
stíska -e ž (ȋ) 
  1. 1. neugodno, težko rešljivo stanje navadno zaradi pomanjkanja materialnih dobrin: stiska je velika, ne morejo ga več šolati; posojilo ju je začasno rešilo stiske; živeti v stiski; spraviti koga v stisko / materialna stiska; socialna stiska
    // neugodno, težko rešljivo stanje sploh: gledališče je zašlo v hudo stisko; stiska brezposelnosti; stiska posameznika in družbe v novih gospodarskih razmerah
  2. 2. duševno stanje neugodja, nemoči: zaradi preobčutljivosti doživlja stiske; njen pogled izraža skrajno stisko; biti v stiski zaradi zahteve po odločitvi / duševna, notranja stiska
  3. 3. navadno s prilastkom veliko pomanjkanje česa: zaradi časovne stiske si marsičesa niso mogli ogledati; zaradi suše je prišlo do energetske stiske; stanovanjska stiska; stiska za prenočišča; stiska s prostori
    ●     nar. stiska v prostoru je bila zmeraj večja gneča; redko stiska v prsih neprijeten občutek, bolečina
temáčen -čna -o [təm] prid., temáčnejši (á ā) 
  1. 1. ki ni popolnoma temen: temačen prostor / temačen dan / temačna senca
  2. 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: temačen človek; zakaj si spet tako temačen
    // ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: temačen obraz, pogled
  3. 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti temačno mladost / temačne misli, slutnje
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: temačne blodnje; temačne grožnje
hláden stil. hladán hládna -o tudi -ó prid., hladnéjši (á ȃ á) 
  1. 1. ki ima zmerno nizko temperaturo: hladen zrak; voda v reki je precej hladna / hladen dan; hladno podnebje, poletje, vreme / hladne roke
    // ki vzbuja, povzroča občutek hlada: sprehajati se po hladnem gozdu; hladen veter; hladna senca; prijetno hladna soba / ekspr. hladen blesk zvezd; pesn.: hladni grob; širno hladno prostranstvo
    // ki ima temperaturo okolice: vsak dan se umiva v hladni vodi; mleko pije kar hladno; obdelovati hladno železo / štedilnik je še hladen nezakurjen
    // postreči s hladnimi jedmi z jedmi, ki se jedo nekuhane ali ohlajene; hladna večerja večerja iz hladnih jedi
  2. 2. ki vsebuje, izraža nenaklonjenost, odklanjanje: hladen odnos do sodelavcev; hladen pogled, pozdrav, sprejem; bil je hladen do gostov; konferenca je potekala v hladnem vzdušju / po tem dogodku je postal do nje hladen
  3. 3. ki se ne da vplivati čustvom: hladen znanstvenik / hladen premislek; hladna presoja / vse je reševal s svojim hladnim razumom
    // ki ne izraža čustev: hladna glasba, lepota; ima hladne oči / hladna barva neugodno delujoča
    // hladna ženska; hladno občinstvo; čustveno hladen
    ●     gledalci so ostali hladni se niso navdušili; se niso vznemirili, razburili; tuje trpljenje ga je pustilo hladnega ga ni ganilo, prizadelo; hladne barve modra, zelena, siva barva; ohraniti hladno kri obvladati se, ne razburiti se; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev
    ♦     fiz. hladna svetloba svetloba, ki jo oddaja hladen vir svetlobe; friz. hladna trajna ondulacija, ki se napravi s kemičnimi sredstvi; geogr. hladni pas območje s stalno hladnim podnebjem, ki leži severno od severnega tečajnika in južno od južnega tečajnika; med. (spolno) hladna ženska ženska, ki pri spolnih odnosih ne čuti vzburjenja; meteor. hladni val je zajel naše kraje v naše kraje je prodrl hladen zrak; hladna fronta del atmosferske fronte, kjer prodira hladen zrak; polit. hladna vojna sovražna meddržavna politika brez oboroženih spopadov; rad. hladna vaja vaja v studiu brez priključenih aparatur; teh. hladno kovanje, valjanje kovanje, valjanje brez poprejšnjega segrevanja; hladno lepilo lepilo, ki lepi brez segrevanja; voj. hladno orožje orožje, ki rani z rezilom ali s konico
dejáti1 déjem dov., tudi dém; 2. mn. déjete tudi déste, 3. mn. tudi dejó; déj in dèj; dejál (á ẹ̑) navadno kot deležnik na -l  
  1. 1. izraziti z besedami, reči: tako je dejal govornik v svojem govoru; dejala je, da pride jutri domov; saj ni tako hudo, je dejal nežno, priliznjeno; star. krasen dan, deje sam pri sebi reče, pravi
    // po vsem tistem, kar smo dejali o njegovem delu, vidimo, koliko je storil povedali
  2. 2. nedov. in dov. biti kakega mnenja; misliti, meniti: ljudje so dejali, da je prav ravnal; oče je dejal, da se je hči pomirila; starši so dejali, da se morajo otroci navaditi skromnosti / kaj boš dejala na to? kaj bi dejal, ko bi to vedel / o tebi smo dejali, da si lenuh in postopač
    // z oslabljenim pomenom, v zvezi z bi izraža
    1. a) omejitev na samo osebni odnos do česa: človek bi dejal, da to ni mogoče; dejal bi, da ni res, kar praviš; star. saj mu ni, da bi dejal, nič do žensk
    2. b) stopnjevanje z dodatno trditvijo: z dopusta sem se vrnil svež in spočit, dejal bi, prerojen
  3. 3. nedov. imenovati, reči: dejali so mu Peter; pri hiši se je dejalo pri Ribičevih
    ●     nekaj mu je dejalo, da naj ostane čutil je, zdelo se mu je, da je prav, če ostane; če bi to storil, bi lahko kdo kaj dejal imel kako neugodno pripombo, mnenje
grôzen -zna -o prid., grôznejši (ȏ) 
  1. 1. ki ima veliko grozo vzbujajočih lastnosti: videl je grozne prikazni; grozna zver / grozen zločin / grozne besede; grozna kletev / ekspr. pravljica ne sme biti preveč grozna
    // ki prinaša veliko trpljenje, hude težave: grozna bolezen; čaka ga grozna kazen; grozna novica / to so bili grozni časi
  2. 2. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča odpor, nenaklonjenost: to je grozen človek; tvoji prijatelji so res grozni / ima grozen značaj / grozno čenčanje, vedenje / otroci so bili med vožnjo grozni zelo nemirni, nagajivi
  3. 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: bil je v groznem strahu zanjo; vozi z grozno hitrostjo; godi se mu grozna krivica; dela grozne napake / grozna globina, tema / grozen dež, veter
  4. 4. ekspr. zelo slab, nekvaliteten: imeli smo grozno hrano; cesta je bila grozna / piše grozen jezik / tu notri je grozen zrak zelo zatohel, nečist; imamo grozno vreme zelo neugodno
  5. 5. pog., ekspr. zelo grd, neprikupen: ima grozne čevlje; grozna barva; v tej obleki je grozna
  6. 6. nar. gorenjsko lep, čeden: bila je grozno dekle
hudíčev -a -o prid. (í) 
  1. 1. nanašajoč se na hudiča: prikazen v hudičevi podobi / ekspr.: ta igra je prava hudičeva iznajdba; nesreča je hudičevo delo / star.: hudičev kamen kamenček iz srebrovega nitrata za izžiganje ran ali divjega mesa; lapis; hudičevo olje žveplena kislina
    // kot psovka: boš tiho, mulec hudičev; poberi se, seme hudičevo / ta človek je hudičev / njegovi hudičevi naklepi se niso uresničili
  2. 2. ekspr. ki izraža negativen odnos do osebe, stvari: ta hudičev birt me je že spet osleparil; rad bi že prišel iz te hudičeve luknje v spodobno stanovanje / teh njegovih hudičevih navad ni mogla več prenašati
  3. 3. ekspr. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: prestal je hudičeve čase; to delo je zares hudičevo; vojna je postajala vse bolj hudičeva / cesta je vsa hudičeva v zelo slabem stanju; že ves mesec imamo hudičevo vreme slabo, neugodno
  4. 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: hudičeva lakota; hudičeva vročina, zima; njegovo trpljenje je bilo hudičevo / ne pij preveč, to vino je hudičevo zelo močno
  5. 5. ekspr., v povedni rabi ki se mu posreči izpeljati tudi kaj navidez nerešljivega: bolj hudičev je od hudiča samega; ta baba je vsa hudičeva, vse doseže / pog. za denar prislužiti je ves hudičev zelo sposoben, uspešen
    ●     ekspr. to ti je pravo hudičevo seme človek z veliko slabimi lastnostmi
kòš kôša m, mest. ed. tudi kóšu (ȍ ó) 
  1. 1. visoka, spodaj zožena pletena posoda za prenašanje (česa) na hrbtu: nesti, oprtati si koš; pozimi plete koše; zadeti koš na pleča; nositi gnoj v košu; star. reven kot Lahov koš zelo
    // koš stelje / oprtni koš; koš za listje
    // v zvezi gnojni koš voz s košu podobno napravo: gnojni koš sta vlekla dva vola
  2. 2. manjša, navadno pletena posoda, zlasti za odpadni papir: raztrgal je pismo in ga vrgel v koš / koš za papir, smeti
  3. 3. pletena posteljica za dojenčka: otrok je v košu lepo zaspal
  4. 4. navadno v zvezi prsni koš del telesnega ogrodja, ki ga sestavljajo rebra, prsna vretenca in prsnica: izbočiti prsni koš / preiskovati prsni koš s poslušanjem
  5. 5. šport., pri košarki naprava z obročem in mrežo, ki nima dna, v katero se meče žoga: žoga je padla v koš / metati, streljati na koš / skoki pod domačim in tujim košem
    // dejstvo, da pride žoga v to napravo: dati koš; tekmovalci so dosegli sto košev
  6. 6. navt., navadno v zvezi jamborni koš majhna zavarovana ploščad na jamboru: ladja z jambornim košem; izvidnik v košu
  7. 7. žarg., mont. košu podobna kabina dvigala pri rudniku; kletka: v jamo se spuščajo v ozkem košu / dvigalni koš
  8. 8. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prinesla je cel koš novic; pošilja mu koš poljubčkov / poznal je na koše dovtipov zelo veliko
    ●     ekspr. ta nas dene v koš premaga nas, boljši je kot mi; ekspr. prošnja je romala v koš bila je odbita, neugodno rešena; niso je upoštevali; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. problema ne sodita v isti koš nista enaka; ekspr. meče vse v en, isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi
    ♦     agr. koš del stiskalnice, v katerega se da drozga; čeb. koš pleten čebelni panj, navadno kopaste oblike; gozd. (drevesni) koš drevo z gostimi, bujno razraščenimi vejami, katerega spodnje segajo do tal; teh. sesalni koš mreža, ki zapira trdnim primesem dostop v sesalno cev črpalke; zool. koš zunanje ogrodje glavoprsja rakov deseteronožcev
mŕzel -zla -o [əu̯] prid. (ȓ) 
  1. 1. ki ima razmeroma nizko temperaturo: mrzel zrak; gaziti mrzlo brozgo; piti mrzle pijače; ledeno mrzla voda; mrzel kot led / mrzel dan; letošnja zima je bila mrzla; mrzlo podnebje / mrzli studenci; mrzle roke
    // ki vzbuja, povzroča občutek mraza: mrzel veter; nasloniti se s čelom na mrzel zid / ekspr.: mrzli bajoneti; mrzli lunini žarki; mrzle zvezde; mrzlo zimsko nebo
    // ki ima temperaturo okolice: leči v mrzlo posteljo; mrzla prha; umivati se v mrzli vodi; piti mrzlo mleko / preživeti zimo v mrzli sobi nezakurjeni; peč je še mrzla / postreči z mrzlimi jedmi z jedmi, ki se jedo nekuhane ali ohlajene; mrzla večerja večerja iz mrzlih jedi
  2. 2. ki vsebuje, izraža veliko nenaklonjenost, odklanjanje: mrzel nasmeh; premeril ga je z mrzlim pogledom; mrzel sprejem; odgovoriti z mrzlimi besedami / ekspr. oditi v mrzlo tujino / ekspr., v povedni rabi do njega je bila zmeraj mrzla neprijazna, sovražna
  3. 3. ki se ne da vplivati čustvom; hladen: mrzel znanstvenik / to mu narekuje mrzli razum; mrzla logika, razsodba; mrzlo opazovanje v naravoslovju / ekspr. mrzla sovražnost
    // nav. ekspr. ki ne izraža čustev: mrzla glasba, lepota; mrzle oči / lep, a mrzel človek
  4. 4. knjiž. zelo neprijeten, tesnoben: mrzel molk; mrzel strah; mrzla groza; spreletela ga je mrzla slutnja / mrzla barva neugodno delujoča
    ●     mrzli bratranec sin očetovega ali materinega bratranca ali sestrične; mrzli stric očetov ali materin bratranec; nizko samo poskusi me udariti, pa boš mrzel te bom ubil; mrzle barve modra, zelena, siva barva; ekspr. biti mrzle krvi ne vdajati se čustvom; nar. mrzla žlahta daljno sorodstvo; ekspr. ima mrzlo srce ni dostopen za ljubezen, sočutje; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost
    ♦     agr. mrzli gnoj gnoj, ki se pri preperevanju navadno ne segreje; mrzla tla tla, pri katerih je voda blizu površine; lov. mrzla sled sled, pri kateri je dah ohranjen le pri tleh; med. mrzli obkladek; meteor. mrzli dan dan s temperaturo pod 0° C; mrzli val je zajel naše kraje v naše kraje je prodrl mrzel zrak; mrzla fronta del atmosferske fronte, kjer prodira mrzel zrak; tekst. mrzli otip otip, ki vzbuja, povzroča občutek hladnosti; hladni otip
oblák -a m (ȃ) 
  1. 1. zgoščeni vodni hlapi (višje) v ozračju: na nebu se kopičijo, zbirajo oblaki; oblaki plavajo, ekspr. se podijo po nebu; iz oblakov še vedno lije; beli, deževni, mrenasti, nizki oblaki
    ♦     meteor. kopasti, slojasti oblak; nevihtni oblak kopasti oblak, v katerem nastaja nevihta
    // ekspr., s prilastkom velika količina, množina delcev česa v ozračju: za kamionom se je dvigal oblak prahu / čez teraso je zavel oblak parfuma
  2. 2. ekspr., s prilastkom velika skupina tesno skupaj letečih ali plavajočih živali iste vrste: oblak čebel, kobilic; oblak rib / oblak puščic / ptiči so leteli v celih oblakih
    // velika skupina česa sploh: odkrili so nov oblak zvezd / oblečena je bila v oblak svile in čipk
    ●     ekspr. oblak mu je legel na čelo njegovo čelo je izražalo negativno, neugodno razpoloženje; ekspr. nad mestom se je utrgal oblak na mesto (in okolico) zelo, močno dežuje; ekspr. cene so se dvignile do oblakov zelo; ekspr. stopiti je treba z oblakov postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. zmaj na vrvici se je dvignil pod oblake zelo visoko; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem; ekspr. mož je z glavo bolj v oblakih je odmaknjen od stvarnega življenja, je sanjaški; ekspr. njegova trditev je obvisela v oblakih ni bila dokazana; ekspr. večkrat plava, živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; ekspr. nad deželo, podjetjem se zbirajo črni, grozeči oblaki položaj dežele, podjetja postaja zelo neugoden, nevaren; ekspr. izjava je dvignila oblak prahu povzročila je razburjenje, govorice; vede se, kot bi padel z oblakov kot da ne bi prav ničesar vedel o tem
obravnávati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. z razčlenjevanjem, ocenjevanjem česa prihajati do jasnosti, sklepov: obravnavati pomen, vlogo organizacije; na seji so obravnavali problematiko proizvodnje; obravnavati prošnjo, pritožbo; izčrpno, podrobno obravnavati vprašanja; zadevo so vsestransko obravnavali; stvar se je začela javno obravnavati / na sestanku so obravnavali vse točke dnevnega reda
    // reševati, ukvarjati se: obravnavati medsebojne spore; publ. komisija obravnava tudi kadrovska vprašanja / publ. logoped obravnava otroka, ki napačno izgovarja sičnike
  2. 2. načrtno podajati določeno vsebino: v knjigi obravnava pisatelj problem izseljenstva; več člankov obravnava jezikovna vprašanja
    // načrtno (se) seznanjati s čim: obravnavati ekonomske pojme, poštevanko; obravnavati predpisano učno snov; pri slovenščini so obravnavali glagol
  3. 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom imeti, kazati določen odnos do koga: avtomobilisti različno obravnavajo pešce; enakopravno obravnavati koga; po mačehovsko ga obravnavajo; orožniki so ga še kar spoštljivo obravnavali ravnali z njim; okolica ga obravnava kot krivega / publ. te ugotovitve je treba obravnavati z določenimi pridržki
    // publ. imeti, šteti za: to cesto obravnavajo kot dvopasovnico
    ●     zakonik obravnava mladoletnike s posebno obzirnostjo piše o njih; žarg. na sestanku so ga obravnavali kritično, odklonilno govorili o njem, o njegovem delu; neugodno obravnavati uvoz blaga ocenjevati; star. s prijateljem sta obravnavala stara znanstva se pogovarjala o starih znancih
odrézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. z rezanjem odstraniti: odrezati grozd, palico; odrezati vejo od drevesa; odrezati z nožem, škarjami; kakor bi odrezal, ga je minil ves strah zelo hitro
    // odrezali so mu nogo kirurško odstranili
    // kot podkrepitev: raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal; glavo mi lahko odrežeš, če ni res
    // z rezanjem odstraniti del česa: kol je predolg, treba ga bo odrezati; odrezati peclje rožam / dati odrezat plašč
    // z rezanjem ločiti od večje količine: odrezati več kosov blaga; odreži toliko masla, kolikor ga potrebuješ / odrezal mu je kruha in mesa
  2. 2. nav. ekspr. onemogočiti dostop do kakega področja, kraja, vzdrževanje zvez z njim: z obkolitvijo odrezati fronto od zaledja; nasprotnikovo ladjevje jih je odrezalo od kolonij; zapadli sneg jih je popolnoma odrezal od mesta / publ. odrezati dovoz, umik onemogočiti ga z nadzorovanjem poti
  3. 3. ekspr. nenadoma prenehati govoriti, igrati: muzikanta sta odrezala / hipoma so odrezali pogovor / dovolj je za nocoj, je odrezal in vstal
    // ustaviti, prekiniti: nakratko je odrezal njegov napad; to je rekel, da bi odrezal njegovo pripovedovanje
  4. 4. publ. opraviti, uspeti: pretvarjal se je, da bi pri njem bolje odrezal; ne vemo, kako bomo v gospodarstvu odrezali drugo leto / pri medu je dobro odrezal dosti ga je pridelal; dosti je iztržil zanj; še slabše bi odrezal, če bi najel drugega še bolj neugodno bi bilo
    ●     ekspr. po tej pogodbi so državi odrezali precejšen kos ozemlja vzeli; ekspr. v službi so ga odrezali odstavili s položaja, onemogočili; publ. kot predavatelj je še kar odrezal se je še kar odrezal
počutíti se in počútiti se -im se nedov. (ī ú) 
  1. 1. imeti določeno osebno mnenje o svojem stanju, položaju: počutili so se dovolj močne, da so nadaljevali pot; zmerom bolj se počuti žensko; počutiti se osamljenega; počutiti se zdravega
  2. 2. imeti, šteti se za kaj: počutiti se aristokrata; počutiti se zmagovalca / počutiti se mladega; počutiti se enakopravnega
  3. 3. s prislovnim določilom izraža, da osebek glede na okoliščine doživlja stanje, kot ga nakazuje določilo: v topli sobi so se dobro počutili; počutiti se domače, prijetno; nelagodno se počutiti; počutil se je kot preganjana žival / pri vas se dobro počuti se mu zdi prijetno, domače; počutite se kakor doma kar se da sproščeno, udobno
    // kot vljudnostna fraza kako se počutite
    ●     počutiti se kot pes v cerkvi odveč, nezaželen; počutiti se kot riba na suhem neugodno, slabo, v vodi ugodno, prijetno
razpoložíti -ím dov., razpolóžil (ī í) 
  1. 1. knjiž. spraviti v dobro razpoloženje, v dobro voljo: trudili so se, da bi ga razpoložili; bil je slabe volje, nič ga ni moglo razpoložiti / to ga je dobro razpoložilo
  2. 2. star. razložiti, razpostaviti: odprla je kovček in razpoložila stvari po mizi
ríba -e ž (í) 
  1. 1. vodna žival, ki diha s škrgami in se premika s plavutmi: v potoku plavajo ribe; riba se je ujela na trnek; loviti ribe; ploščata, rdečkasta, spolzka riba; gojenje, pogin, predelava rib; jate, vlaki rib; molči, plava kot riba; to potrebujem kot riba vodo zelo; premetaval se je kot riba na suhem, v mreži; gladek, nem, zdrav kot riba / čistiti, otrebiti ribe; peči ribe; konzervirane, sveže, užitne ribe / jesti ribe; pog. iti v gostilno na ribe / akvarijske, morske, rečne, sladkovodne ribe; leteče ribe z zelo povečanimi prsnimi plavutmi, ki se lahko premikajo, letajo nad vodno gladino
    // poljud. kit je največja morska riba morski sesalec
  2. 2. ekspr., navadno s prilastkom oseba, ki ima v kaki organizaciji, dejavnosti, zlasti negativni, pomen, vlogo, kot jo določa prilastek: pri kontroli so ujeli nekaj mednarodnih rib; velike ribe se obdavčenju izognejo
  3. 3. meso z zunanjega dela govejega plečeta brez kosti: razrezati ribo v zrezke / plečna riba
    // meso s svinjskega hrbta brez kosti: pripraviti ribo kot pečenko
    ●     ekspr. vse njegovo prizadevanje je šlo rakom žvižgat in ribam gost je bilo zaman, brez uspeha; ekspr. kmalu bi bili šli vsi rakom žvižgat in ribam gost bi umrli, se ubili; ekspr. to je mrzlokrvna riba (spolno) hladna ženska; ekspr. kakšna računarska riba si hladen, brezčustven človek; počutiti se kot riba na suhem neugodno, slabo, v vodi ugodno, prijetno; riba mora plavati (trikrat: v vodi, v olju in v vinu) kadar se jedo ribe, se pije vino; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi
    ♦     astr. Ribi dvanajsto ozvezdje živalskega kroga; etn. riba faronika po ljudskem verovanju bitje v obliki ribe, ki nosi na hrbtu svet; gastr. bela riba morska riba boljše vrste; plava riba morska riba navadno slabše vrste; rib. ribe prijemajo; tisk. riba znak, črka neustreznega tipa v stavku; zool. električne ribe ribe, ki v telesu ustvarjajo električno napetost; riba selivka riba, ki se ob drsti seli
rómati -am nedov. in dov. (ọ̑) 
  1. 1. rel. iti k romarski cerkvi, v sveti kraj: romati na Brezje, v Sveto deželo; romati z avtobusom, peš; pren., ekspr. ljudje še vedno množično romajo na pesnikov grob
  2. 2. ekspr. potovati, hoditi: romati po svetu / vsa vas je romala na semenj šla
    // njegov pogled je romal po domači dolini / pismo je romalo več tednov / pripovedka je romala po vsej deželi se je širila
    ●     publ. druga nagrada za režijo je romala v Ljubljano je bila podeljena režiserju iz Ljubljane; ekspr. knjiga je romala iz rok v roke menjavala uporabnike, lastnike; ekspr. na mizo so romale steklenice izvrstnega vina so drugo za drugo prinašali; ekspr. prošnja je romala v koš bila je odbita, neugodno rešena; niso je upoštevali; ekspr. marsikatera knjiga je romala v ogenj je bila sežgana; evfem. marsikaj je že romalo z njim je ukradel
sosédstvo -a s (ẹ̑) 
  1. 1. dejstvo, da je kdo sosed: veselili so se sosedstva z njimi; zbližati se zaradi sosedstva / za to pokrajino je bilo turško sosedstvo neugodno / dobro sosedstvo med državama dobri sosedski odnosi
  2. 2. najbližji del naselja, najbližji kraji: poročiti se v sosedstvu; znanec iz sosedstva / priseliti se, priti v mesto iz sosedstva okolice
  3. 3. redko sosedje: sosedstvo je neprijazno sprejelo novega lastnika; biti brez sosedstva
    ●     imajo močen čut za vaško sosedstvo sosedsko skupnost
sovrážen -žna -o prid. (ā) 
  1. 1. ki ima, kaže do koga zelo nenaklonjen čustveni odnos, navadno združen z željo škodovati mu: sovražen človek; sovražen in prijateljski / sovražni narodi / sovražna dejavnost, propaganda; pren. sovražna usoda
    // ki vsebuje, izraža tak odnos: sovražen pogled; njegovo vedenje je sovražno / sovražen molk; sovražno čustvo / sovražen namen
  2. 2. z dajalnikom usmerjen, delujoč proti temu, kar izraža dopolnilo: novim idejam, napredku sovražen človek; postajati čemu vedno bolj sovražen / ekspr.: potresi, povodnji in druge človeku sovražne sile; življenju sovražne snovi
  3. 3. nanašajoč se na sovražnik 3: napadati sovražne postojanke; sabotaže na sovražnem ozemlju / sovražno letalo / odbijati sovražne sile / vrh ni več v sovražnih rokah
    ♦     voj. četrta sovražna ofenziva od 20. januarja do 5. maja 1943 v Bosni in Hercegovini
  4. 4. ekspr. grozeč, nevaren: sovražni oblaki; sovražno šumenje narasle reke
    ●     publ. vreme je bilo plezalcem sovražno med plezanjem je bilo vreme zelo neugodno
stràšen in strášen -šna -o prid., strašnéjši in stràšnejši in strášnejši (ȁ; ā) 
  1. 1. ki ima strah vzbujajoče lastnosti: v sanjah je videl strašno prikazen / zgodil se je strašen zločin; strašno rjovenje je preplašilo čredo / izrekel je strašne besede; obšla ga je strašna misel; izvedeti za strašno skrivnost
    // ki prinaša veliko trpljenje, hude težave: minil je strašen dan; znašel se je v strašnem položaju / čaka jo strašna kazen; strašna novica še ni prišla do njega; umreti strašne smrti
  2. 2. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča odpor, nenaklonjenost: to so strašni ljudje; ta tvoj znanec je strašen / njeno vedenje je bilo res strašno
  3. 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: nastopil je strašen mraz; strašen požar; strašna lakota, utrujenost; živi v strašni revščini / trpeti strašne bolečine; strašna nesreča / zgodila se je strašna krivica, napaka; strašna žalitev
    // zelo vnet, navdušen: strašen kvartopirec, pravdar / bil je strašen pijanec
  4. 4. ekspr. zelo slab, nekvaliteten: tam smo imeli strašno hrano; cesta je strašna, polna lukenj / vreme je bilo strašno zelo neugodno
    // pog. zelo grd, neprikupen: kar naprej hodi v tistih strašnih čevljih; ne nôsi več te strašne obleke
svínjski -a -o prid. (í) 
  1. 1. nanašajoč se na svinje: svinjski rilec; svinjska glava, koža; svinjsko meso / svinjska mast; svinjsko usnje / svinjski paprikaš; svinjska pečenka, rižota; prekajena svinjska rebrca / svinjski hlev; svinjski pastir; svinjska krma
  2. 2. slabš. umazan: kako svinjske roke imaš / pri tako svinjskem delu mora imeti haljo
    // nespodoben, opolzek: poslušati svinjske šale; svinjsko govorjenje
  3. 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: pritisnil je svinjski mraz; svinjska vročina
    ●     ekspr. do njega je svinjski hudoben, zloben; ekspr. danes smo imeli svinjski dan naporen, težek; ekspr. imeti svinjsko srečo glede na neprijetne, neugodne okoliščine zelo veliko, nepričakovano; ekspr. že ves mesec je svinjsko vreme slabo, neugodno
    ♦     agr. svinjska kuhinja manjši prostor ob svinjaku, v katerem se pripravlja hrana za prašiče; bot. svinjska dušica strupena rastlina z velikimi lijakastimi cveti; navadni kristavec; svinjska reja lucerni podobna rastlina z rumenimi cveti v socvetju in ukrivljenimi stroki; srpasta meteljka; teh. svinjska noga drog za privzdigovanje, premikanje težkih bremen; vet. svinjska kuga prašičja kuga
témpo -a m (ẹ̑) 
  1. 1. hitrost poteka, dogajanja: tempo narašča, se stopnjuje; obdržati, pospešiti, zmanjšati tempo; tempo gradnje, razvoja, življenja / učni tempo učencev / publ., z oslabljenim pomenom: stroj dela v enakomernem tempu enakomerno; prikazovati kaj s počasnim tempom
    // šport. hitrost poteka igre, tekmovanja: tekač ni zdržal tempa / tempo vodečega kolesarja
  2. 2. muz. hitrost izvajanja: določiti tempo skladbe; kontrastiranje tempov / skladba v hitrem tempu
    ♦     šah. izgubiti tempo narediti za dosego določenega položaja potezo več, kot je potrebno; neskl. pril.: šah. tempo poteza poteza, ki nasprotnika prisili, da naredi zase neugodno potezo
vrážji -a -e prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na vraga: čarovnice v vražji družbi / praprot je vražje zelišče / kot kletvica vražja strela; kot psovka izgini, seme vražje
  2. 2. ekspr. do katerega ima osebek negativen odnos: vsega tega je kriv ta vražji voz; ta vražja krava kar naprej sili v deteljo / kot psovka čakaj, vrag vražji, ti že pokažem
  3. 3. ekspr. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: to so bili vražji časi; to delo je res vražje / vražje vreme zelo slabo, neugodno
  4. 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: vražji pogum / imeti vražjo srečo
  5. 5. ekspr. zelo iznajdljiv, spreten: vražji fant, vse zna; ima vražjo ženo
    // živahen, nagajiv: vražje dekle se ni pustilo ujeti; pusti ga, preveč je vražji
    ●     zastar. vražje podobice igralne karte; nar. vražja trava rastlina z vejasto razraslim steblom in drobnimi bledo rumenimi cveti; drobnocvetni rogovilček
    ♦     bot. vražji goban strupena goba z rdečo trosovnico in rdečim betom, Boletus satanas; vražji grmič grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja; bela omela; zool. vražji cvet cvetu podobna afriška bogomolka, Idolum diabolicum
zavrníti in zavŕniti -em dov. (ī ŕ) 
  1. 1. narediti, da žival ne pride tja, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: zavrniti krave; koze so zašle v koruzo, treba jih je zavrniti / s psi zavrniti ovce
  2. 2. narediti, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: straža je zavrnila ljudi, ki so hoteli čez most; na meji zavrnejo vse, ki nimajo dokumentov / zavrniti sovražnika odbiti
  3. 3. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavrniti darilo, nagrado / zavrnil je vse funkcije / gledališče je zavrnilo njegovo dramo je ni hotelo uprizoriti; založba je zavrnila rokopis ga ni hotela objaviti
  4. 4. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavrnil je njihovo pomoč; zavrniti ponudbo, vabilo / zavrniti prijateljstvo / zavrniti sodelovanje
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavrniti plačilo dolga; zavrniti podpis pogodbe
  5. 5. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: prosil jo je za ples, pa ga je zavrnila / ponudili so mu družabništvo, pa jih je zavrnil; zavrnila je več snubcev
  6. 6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu narediti, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavrniti načrt; zavrniti zahtevo po spremembi zakona / njegovo prošnjo so zavrnili neugodno rešili; je niso upoštevali
    // odkloniti kaj, ne sprejeti česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zaradi slabe kvalitete zavrniti pošiljko; zavrniti nepopolne prijavnice
    // odkloniti uradno priznanje, veljavo česa: zavrniti novi učni načrt / pri kontroli so avtomobil zavrnili niso dovolili (ponovne) registracije
  7. 7. izjaviti, zatrditi, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: zavrnil je vse obtožbe; zavrniti nasprotnikove trditve; avtoritativno zavrniti vse očitke / zavrnil je vse točke obtožnice / publ. zavrniti vsako podobnost med resničnimi dogodki in dogodki v romanu zanikati
    // izraziti negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: v zadnjih člankih je zavrnil vso moderno umetnost
  8. 8. izraziti svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: ostro, ekspr. odrezavo zavrniti koga; zavrnil jih je, da ni nič res
  9. 9. zastar. odgovoriti, reči: nekaj mu je hotel zavrniti, pa se je premislil / o tem nerad govorim, je zavrnil
  10. 10. zastar. obrniti: s težavo so zavrnili čoln; zavrniti krmilo / zavrnil se je proti domu
    ♦     med. telo je zavrnilo presajeni organ se je odzvalo nanj z imunsko reakcijo, ki je povzročila odmrtje, odmiranje presajenega organa, tkiva; polit. zavrniti noto
bárva -e ž (ȃ) 
  1. 1. lastnost predmeta, katero očesu posreduje svetloba, ki jo telo seva, odbija ali prepušča: bela, črna, rdeča, rjavkasto rumena barva; drap barva; kričeča, mirna, mrzla neugodno delujoča, pastelna, topla ugodno delujoča, živa barva / jesenske, mavrične barve; naravna barva lesa; harmonija barv; čut za barve / letos je modna barva oranžna; zelena barva je barva upanja; barva kriči, bode v oči neprijetno učinkuje; barve se skladajo, se ujemajo; barve se tepejo se ne ujemajo
  2. 2. naravna obarvanost kože, obraza: v njenih licih je že več barve; ima lepo, zdravo barvo / polt žametne barve; ljudje vseh jezikov in barv
  3. 3. sredstvo za barvanje: barva zaliva; modra barva hitro zbledi; to blago dobro prime barvo; mešati, nanašati, polagati barve; barvati, slikati z oljnato barvo; preproge obstojnih barv; barva je še sveža / cinkova bela, kovinska, vodena barva / tiskarska, zidna barva; barva za usnje
  4. 4. ekspr. prepričanje, mišljenje, nazor: pokazal je svojo pravo barvo; šele zdaj so prišli s pravo barvo na dan; vprašanje so rešili ne glede na politično barvo posameznih skupin
  5. 5. knjiž. izrazite poteze, značilnosti: v romanu je precej lokalne barve; delo ima avtorjevo osebno barvo
  6. 6. zvočna obarvanost: pevkin glas ima prijetno barvo; barva glasu, tona, vokalov
  7. 7. nav. mn. razločevalno znamenje pripadnosti: belo-modra barva je barva tega kluba / publ., z oslabljenim pomenom: ekipa bo zastopala ljubljanske barve; igral je za barve Olimpije
  8. 8. igr. igralne karte z istim znakom: napovedati barvo
    ●     vse barve ga spreletavajo, od jeze spreminja barve bledi in rdi hkrati; publ. barve svoje države je uspešno branil na tekmovanju je kot reprezentant svoje države dosegel športne uspehe; opisovati razmere v rožnatih barvah olepševalno; ljudi opisuje s črnimi barvami negativno
    ♦     fiz. komplementarni ali dopolnilni barvi ki pomešani med seboj dasta belo barvo; spektralne barve ki nastanejo pri razklonu belega žarka; kem. barva anorganska snov za barvanje; lov. barva krvna sled obstreljene divjadi; rel. liturgične barve barve oblačil pri bogoslužju, ki izražajo značaj določenega praznika; zool. varovalna barva ki se ujema z barvo okolice
kríza -e ž (ȋ) 
  1. 1. stanje v gospodarstvu, ko se ugodne razmere za razvoj začnejo hitro slabšati: kriza narašča, nastaja; deželo je zajela kriza; med krizo se je zmanjšal izvoz kapitala; podjetje je v krizi / kriza industrije, kmetijstva / gospodarska kriza
    // publ., navadno s prilastkom veliko pomanjkanje česa: premogovna kriza; kriza cementa, železa / stanovanjska kriza stiska
    // nav. ekspr. neugodno, težko rešljivo stanje: kriza v gledališču je počasi popuščala; gibanje prestaja hudo krizo; idejna kriza; kriza tega gledališča; predlogi za reševanje krize / meščanska družba se je znašla v krizi
  2. 2. nav. ekspr. duševno stanje, ko je človek nesposoben premagati subjektivne in objektivne ovire: doživljati krizo; skušala je prebroditi krizo; znova je zapadel v krizo; preživljati težko krizo / že dolgo je v krizi
  3. 3. med. obdobje v akutni bolezni pred spremembo na boljše ali (bistveno) slabše: kriza traja že nekaj dni; bolnik še ni iz krize
    ♦     ekon. kriza periodično se ponavljajoče stanje v kapitalističnem gospodarstvu zaradi neskladja med proizvodnjo in potrošnjo; psih. (duševna) kriza stanje zaradi hude konfliktne situacije; šport. kriza stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen
mràz mráza m, mn. mrazóvi tudi mrázi (ȁ á) 
  1. 1. razmeroma nizka temperatura: mraz nastopi, poneha, popusti, ekspr. pritisne; mraz je trajal, pog. držal nekaj dni; zavarovati se pred mrazom; ekspr. divji, leden, peklenski, sibirski, strupen mraz; nočni, zimski mraz; prvi mraz; suh mraz; mraz je bil, postajal vedno hujši; biti odporen proti mrazu; biti občutljiv za mraz; omiliti posledice mraza; poškodbe od mraza / trpeti, prenašati mraz in lakoto; ekspr. mraz grize v prste, reže, seže do kosti; drgetati, trepetati, tresti se od mraza; ekspr. biti ves trd od mraza / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: pospraviti pridelke do mraza; iti slabo oblečen na mraz; pustil ga je stati na mrazu; hodili so po mrazu in dežju; nerad gre od doma v takem mrazu; preskrbeti si drva pred mrazom / mraz je razgnal skalo led; pog.: odprl je vrata in spustil mraz v sobo mrzel zrak; dvajset stopinj mraza pod ničlo
    // mn., knjiž.: ptice so odletele v kraje, kjer ni mrazov mraza; začeli so se prvi mrazovi temperature pod 0° C; pren. čutiti mraz ločitve
    // v povedno-prislovni rabi izraža stanje, ko je nizka temperatura: zunaj je bil hud mraz, je bilo hudo mraz; včeraj je bilo bolj mraz, kot je danes; straža mora stati, pa če je še tako mraz; ekspr. bilo je mraz, da je drevje pokalo zelo, hudo; ekspr. mraz je, da (vse) poka, škriplje
    // v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugodno počutje ob nizki temperaturi: mraz mi je; redko v roke ji je bilo mraz jo je zeblo; fantu je bilo mraz, da se je ves tresel
  2. 2. neprijeten občutek na koži s tresenjem zaradi močnega vznemirjenja, odpora: ko je to slišal, mu je šel, lezel mraz po hrbtu; mraz ga spreleti, trese, če se tega spomni
    // drgetanje (mišic) z občutkom mraza, zlasti pred naglim povišanjem telesne temperature: slabo se počuti in mraz ga spreletava, trese; prehladil se je in začel ga je stresati mraz
  3. 3. knjiž., ekspr. velika zadržanost, neprijaznost: v njegovem glasu je bil mraz; od njega je vel mraz / v svetu mraza umirajo mlada bitja
  4. 4. nar. slana: ajdo je osmodil, poparil mraz; bil je tak mraz, da je bilo vse belo
    ●     knjiž. mraz mi je v dušo, v duši, pri duši sem zelo potrt, žalosten; dedek Mraz simbolični starček, ki ob novem letu prinaša darila; pog. nabral se ga je kakor berač mraza zelo se je napil
    ♦     anat. čutnice za mraz; geogr. pol mraza kraj z najnižjimi temperaturami na zemlji
mŕk -a -o prid. (ȓ r̄) 
  1. 1. nav. ekspr. ki redko pokaže pozitivno razpoloženje, pozitiven čustveni odnos: mrki in zagrenjeni otroci; bila je mrka ženska; pren. šumenje mrkih borov
    // negativno, neugodno razpoložen: gospodar je bil mrk in nejevoljen; ves mrk je gledal za odhajajočim; sedel je mrk kot nevihta
    // ki vsebuje, izraža negativno razpoloženje, negativen čustveni odnos: mrki obrazi delavcev; mrk pogled
  2. 2. nav. ekspr. ki je temnejših barv: dan je silil izza mrkih vrhov; mrke strehe; mrko obzidje / mrka svetloba
    // knjiž. pust, dolgočasen: mrka pokrajina, vas
  3. 3. redko mračen, črn: bodočnost se mu je zdela vsa mrka in pusta / mrke misli / mrko sovraštvo
skúhati -am dov. (ú ȗ) 
  1. 1. narediti hrano (bolj) užitno z delovanjem toplote: dobro skuha zlasti domače jedi; ekspr. še močnika ne zna skuhati nič ne zna skuhati
    // skuhati kosilo, večerjo / skuhati na mleku, v slani vodi / skuhati na kuhalniku / skuhati na elektriko, plin
    // narediti, da postane hrana v vreli vodi (bolj) užitna: skuhati meso, zelenjavo; skuhati v pokriti posodi; v ekonom loncu se živilo hitro skuha / skuhati čaj, kavo / skuhati kaj do mehkega; skuhati jajca (v) mehko, (v) trdo; fižol se je le napol skuhal; krompir se je preveč skuhal / ekspr. skuhala je poln lonec, pa je še zmanjkalo
    // dati kaj v vrelo vodo zaradi čiščenja, pranja: perilo je treba še skuhati
  2. 2. pripraviti hrano, obrok hrane: nikogar nima, da bi ji skuhal; vsak dan skuha in pospravi / ne ve, kaj bi skuhala; skuhati polento za večerjo; vsak dan skuhajo tisoč kosil / skuhati gostom, za družino / skuhati svinjam
  3. 3. pridobiti kaj z delovanjem toplote: skuhati marmelado; skuhati žganje / skuhati oglje
  4. 4. ekspr. povzročiti neprijetnosti, težave: boji se, da nam ne bi kaj skuhali; ta bo že kakšno skuhal; vem, kdo je to skuhal / ženski sta mu skuhali nesrečo; skuhati zaroto; precej presenečenj jim je že skuhal
    ●     ekspr. lepo godljo, kašo nam je skuhal povzročil je, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. ne vem, če bo ta kaj pametnega skuhal naredil; ekspr. tisto neverjetno zgodbo o njem so skuhali nevoščljivci so si izmislili; ekspr. kar si je skuhal, naj sam poje sam naj čuti, trpi posledice svojih nepremišljenih dejanj; preg. nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha vsaka zahteva, vsak ukrep je v začetku videti hujši, kot pa se izkaže kasneje
spáriti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. redko zdušiti: spariti korenje, zelenjavo / spariti krompir
  2. 2. slabš. skuhati, speči: nekaj bo že sparila za večerjo
zjasníti -ím dov., zjásnil (ī í) 
  1. 1. narediti, da je kaj brez oblakov: veter je zjasnil nebo; nebo se je zjasnilo; brezoseb. proti jutru se je popolnoma zjasnilo / vreme se je zjasnilo
    // knjiž., redko narediti kaj bolj svetlo: zvezde so zjasnile noč
  2. 2. knjiž. narediti kaj (bolj) veselo, vedro: otrok jima je zjasnil življenje
breztéžnosten -tna -o prid. (ẹ́) fiz. na katerega navidezno ne deluje težnost: breztežnostni prostor / neugodno počutje v breztežnostnem stanju
mejáštvo -a s (ȃ) knjiž. stanje, ko ima kdo s kom isto, skupno mejo: slovensko mejaštvo na Germane in Romane / za to pokrajino je bilo turško mejaštvo neugodno sosedstvo
mráčnež -a m (ȃ) 
  1. 1. ekspr. kdor je negativno, neugodno razpoložen: ne bodi tak mračnež; sitni mračneži
  2. 2. redko mračnjak: ti mračneži so nezadovoljno gledali na napredek
mrakôba -e ž (ó) nav. ekspr.  
  1. 1. mrak, mračnost: v sobi je bila težka mrakoba; v mrakobi je videl gručo ljudi; privaditi se gozdni mrakobi; mrakoba pred viharjem / pogled v mrakobo prepada
  2. 2. negativno, neugodno razpoloženje: mrakobo je prinesel s seboj / pesem je polna mrakobe / živel je v nekaki mrakobi / delati kaj z mrakobo v duši
mrakôben -bna -o prid. (ó ō) 
  1. 1. v katerem je vidljivost nekoliko zmanjšana: mrakoben gozd, predor / mrakobna soba; ozračje je bilo mrakobno
  2. 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: včeraj je bil mrakoben, danes se pa že smehlja; pren. mrakobno rjavo poslopje
    // ki prikazuje kaj z negativne, neugodne strani: mrakobna podoba družbenega stanja
  3. 3. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: mrakobna država
občútje -a s (ȗ) 
  1. 1. ugodno ali neugodno duševno stanje kot posledica celotnega čustvenega doživljanja: navdaja ga slovesno občutje; občutje tujosti; upirati se občutju, ki ga budi umetnina
    ♦     psih. življenjsko občutje duševno stanje, kot ga označuje trajnejši čustveni odnos do življenja
    // kar izraža, kaže tako duševno stanje v umetnini: otožno občutje pesmi / imeti pri slikanju smisel za občutje
  2. 2. knjiž. občutek: občutje bolečine / ni mogoče popisati občutij tistih trenutkov; doživljanje elementarnih človeških občutij; občutje zadrege
  3. 3. knjiž. razpoloženje, ozračje: po nekaj kozarcih je zavladalo prav prijetno občutje / epično občutje tistih dni / ustvarjanje scenskega občutja
obláčen -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na oblake: oblačna gmota / oblačno nebo / oblačen dan; oblačno vreme
● ekspr. njegovo oblačno čelo se je ob teh besedah razjasnilo prenehal je biti negativno, neugodno razpoložen; ekspr. domov je prišel nekam oblačen slabe volje, nerazpoložen
oblačíti se -ím se nedov. (ī í) nav. 3. os.  
  1. 1. postajati oblačen: nebo se oblači; brezoseb.: oblači se; na zahodu se že oblači
  2. 2. ekspr. postajati tak, da izraža negativno, neugodno razpoloženje: obraz se mu vse bolj oblači; dvom mu oblači čelo
    ●     ekspr. tu vedri in oblači on tu odloča, ima oblast on
pêlin -ína m (é í) 
  1. 1. zdravilna rastlina s svetlo sivimi listi grenkega okusa: na vrtu gojijo pelin in tudi žajbelj; dati, namočiti vršiček pelina v vino; grenek kot pelin
  2. 2. ekspr. kar je neprijetno, neugodno: v življenju je okusil veliko pelina; ne bi rad vlival pelina v njegovo veselje / njegove besede so pelin / z oslabljenim pomenom pelin bridkega spomina
pooblačíti se -ím se dov., poobláčil se (ī í) 
  1. 1. postati oblačen: nebo se je pooblačilo; brezoseb. spet se je pooblačilo, dež bo
  2. 2. ekspr. postati tak, da izraža neugodno, negativno razpoloženje: ob teh besedah se mu je obraz pooblačil
    ●     ekspr. prijateljsko ozračje med njima se je pooblačilo je postalo manj prijateljsko, manj zaupljivo
prôšnja -e ž (ó) želja, izražena komu, da kaj da, naredi: izpolniti prošnjo; ne odreci mi te prošnje; ustregel je ženini prošnji; prišla je k nam z nenavadno prošnjo / urad mu je prošnjo odklonil, zavrnil, ekspr. odbil; pozitivno, ugodno rešiti prošnjo; upokojili so ga na njegovo prošnjo / kot vljudnostna fraza: imam majhno prošnjo, upam, da jo boste izpolnili; obračam se na vas s prošnjo, da mi pomagate / ekspr. neme prošnje njenih oči / z vztrajnimi prošnjami je dosegel, kar je hotel
// sestavek, namenjen uradnemu organu, da komu kaj da, naredi: kolkovati prošnjo; napisati, odposlati prošnjo; prošnja za kredit, pomilostitev / raztrgati prošnjo / kot vljudnostna fraza v zvezi z vašo prošnjo vam sporočamo
● ekspr. prošnja je romala v koš bila je odbita, neugodno rešena; niso je upoštevali
♦ adm. vložiti prošnjo
razjasníti -ím dov., razjásnil (ī í) narediti, da je kaj brez oblakov: burja je razjasnila nebo; nebo se je že razjasnilo; brezoseb. razjasnilo se je, zato pusti dežnik doma
// knjiž., redko narediti kaj bolj svetlo: razjasniti temno noč
● ekspr. obraz se mu je razjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. njegovo oblačno čelo se je ob teh besedah razjasnilo prenehal je biti negativno, neugodno razpoložen
sanírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. narediti, da kaj (znova) dobi zahtevane, zaželene lastnosti; popraviti, izboljšati: sanirati ceste, mostove; grad bodo v celoti sanirali / sanirati jezero
    ●     sanirati gledališke razmere izboljšati, urediti
  2. 2. jur. z organizacijskimi, finančnimi, pravnimi ukrepi izboljšati neugodno finančno stanje delovne organizacije, skupnosti: sanirati podjetje / sanirati gospodarski položaj
sénca -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. razmeroma temna ploskev za osvetljenim neprosojnim telesom: senca nastane, se premika; njegova senca je padala na steno; luč povzroča, ekspr. meče sence; izrazita, ostra senca; temna senca oblaka; sence tovarniških dimnikov, hiš / ekspr. igra svetlobe in sence
    // ed. del, predel, kamor svetloba prihaja samo posredno: sence je ob cesti dovolj; stopiti iz sence; postaviti mizo v senco; delati, ležati v senci; dobrodejna hladna senca; gosta senca dreves / temperatura zraka v senci / drevesa dajejo dovolj sence
  2. 2. temnejše mesto na fotografiji, sliki: na posnetku so sence preveč ostre; razporeditev svetlobe in senc na sliki
  3. 3. ekspr. nejasno, v obrisih vidna postava: za šipo se je prikazala senca; črne sence so se potikale okrog; videla je senco za seboj, zato je še pospešila korak
  4. 4. rad. območje, v katerem je zaradi ovire sprejem elektromagnetnih valov, zlasti televizijskih, oslabljen: sprejemnik je v elektromagnetni senci; novi pretvornik posreduje signal v televizijsko senco / radarska senca
  5. 5. knjiž. kar kaže, izraža neprijetno, neugodno čustvo, duševno stanje: v njegovem pogledu je bila senca; obraz ji je spreletela senca; ni opazil sence v njenih očeh / z oslabljenim pomenom senca otožnosti mu je ležala na obrazu
  6. 6. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina, množina: to je vzbudilo v njej senco dvoma; pokazal ni niti sence strahu; šalo mu je vrnil brez sence zlobe / ne prenese niti sence kritike
  7. 7. ekspr., v povedni rabi kar je po kvaliteti zelo malo podobno primerjanemu: njegova prva dela so le senca poznejših; reprodukcija je le senca originala
    ●     knjiž. na družino je legla senca postala je zaskrbljena, žalostna; knjiž. na njeni vesti ni ležala nobena senca ni storila nobenega slabega, ničvrednega dejanja; bati se lastne sence bati se vsega brez razlogov, biti plašljiv; pog. ne delaj mi sence umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; ekspr. ti dogodki mečejo senco nanj ga kažejo slabšega, kot je; ekspr. razpršila sta sence, ki so ležale med njima pojasnila nesporazume, razrešila spore; ekspr. stopil je iz sence postal je opažen, pomemben; ekspr. biti, ostati, živeti v senci biti neopažen, nepomemben; ekspr. živeti v senci smrti biti v nenehni smrtni nevarnosti; imela je črne sence pod očmi modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti; ekspr. grozeča senca vojne nevarnost; ekspr. prepirati se za oslovo senco za nepomembne, nevažne stvari; srebrne sence na vekah oči polepšajo na veke naneseno ličilo srebrne barve; ekspr. zdaj je le še senca samega sebe zelo se je (telesno, duševno) spremenil; vznes. oditi v kraljestvo senc umreti; žarg., polit. vlada v senci v meščanskodemokratičnih državah vlada, ki jo vnaprej imenuje opozicijska stranka, ker pričakuje zmago na volitvah; nesreča se ga drži kot senca pogosto je nesrečen; hodi, plazi se kot senca počasi, brezvoljno; postal je tak kot senca zelo shujšan, bled; spremlja ga kot senca je vedno v njegovi družbi; neopazno, tiho hodi za njim
    ♦     geom. nasebna na ploskvi, skozi katero naj bi svetlobni žarki izstopali, odsebna senca na tvorbi, ki jo povzroča del te tvorbe ali druga tvorba; med. senca bolezenska sprememba na pljučih, vidna na rentgenskem posnetku kot svetla lisa
síla -e ž (í) 
  1. 1. kar ni telo in premaguje vztrajanje telesa v določenem položaju, stanju: na podlago, predmet deluje sila; izračunati, meriti silo; zaradi velike sile se telo deformira ali se začne gibati; smer sile / drobilna, pogonska, zaviralna sila; kemična, magnetna, parna sila
  2. 2. kar je povzročeno z delovanjem osebka na koga ali kaj z namenom premagati nasprotovanje, ovire: upreti se sili / ker pijanec ni hotel iti ven, so uporabili silo / odpraviti silo v odnosih med ljudmi; s silo nič ne dosežeš; ekspr. napasti koga s surovo silo / na silo delati na silo; na silo odpreti; na silo se smehljati proti lastni volji
    // nav. ekspr., v zvezi delati, storiti komu silo siliti, prisiljevati koga: ne delaj človeku sile / delati silo jeziku / evfem. storiti ženski silo posiliti jo; knjiž. grozil je, da si bo storil silo da bo naredil samomor
  3. 3. telesna ali duševna sposobnost za premagovanje vztrajanja koga ali česa v določenem stanju, položaju: v organizaciji, tovarni so znali izkoristiti sile mladih; ob tem dogodku je spoznal svojo silo / duševne, telesne sile; spoznavne, ustvarjalne sile; življenjske sile mu pešajo / napeti, uporabiti vse svoje sile, da bi se skala premaknila / delati s podvojeno silo; z vso silo je zamahnil; ranjenec se je z zadnjimi silami privlekel do hiše močmi
    // publ. meriti svoje sile s silami drugih tekmovati, kosati se z drugimi
  4. 4. značilnost česa glede na premagovanje vztrajanja koga ali česa drugega v določenem položaju, stanju: reka nima več prejšnje sile; sila udarca ga je spravila na tla; izkoriščati silo vetra / sila spomina, strasti, volje; sila zgleda moč
    // boj se je nadaljeval z nezmanjšano silo silovitostjo, jakostjo
  5. 5. nav. mn., s prilastkom ljudje, organizirana skupina, sposobna premagovati nasprotovanje, ovire: pomembna zmaga naprednih, revolucionarnih, socialističnih sil; sile, ki želijo vojno / ekspr. na delu so mračne sile; organizirane, publ. subjektivne sile; delavski razred kot vodilna sila
    // ljudje, organizirana skupina, sposobna fizično, z orožjem nastopati proti nasprotniku: poslati v boj nove sile; obrambne, partizanske sile; sile četrte divizije so napad odbile / letalske, pehotne sile; sile Združenih narodov; publ. sile reda milica, vojska
    // policijske, vojaške sile
  6. 6. nav. mn., s prilastkom država, družbena skupnost, sposobna premagovati nasprotovanje, ovire: evropske, kolonialne sile / publ. spopad med jedrskimi silami državami, ki imajo jedrsko orožje; sporazum velikih sil / država je postala pomembna pomorska sila
  7. 7. navadno s prilastkom kar premaguje vztrajanje koga v določenem položaju, stanju: ljubezen je nepremagljiva sila; neznana sila ga je vlekla k oknu
    // v zvezi gonilna sila kar povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje: ljubezen je gonilna sila njegovega ustvarjanja / on je gonilna sila društva
  8. 8. nav. mn., s prilastkom pojavi, dejstva, kot jih nakazuje prilastek, glede na sposobnost premagovati vztrajanje koga ali česa v določenem položaju, stanju: besnenje elementarnih, naravnih sil / v krščanstvu nadnaravne, peklenske sile
  9. 9. zelo neugodno, težko stanje, ki zahteva nujno posredovanje, pomoč: sila je velika, pohitimo; če bo sila, pokličite dežurnega / hraniti denar za hudo silo; predlagana rešitev je samo izhod v sili / knjiž. v smrtni sili stiski, nevarnosti; klic v sili radijsko sporočilo o nujni prisotnosti koga kje
  10. 10. pog., v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža, da komu kje ni (preveč) hudo, težko: ali ti je pri nas kakšna sila; ni mi sile, pa vendar želim oditi; sile vam ni moglo biti, saj ste bili siti in na toplem / iron. ravno sila ti je bila to narediti ni ti bilo treba tega narediti
  11. 11. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi ni sile izraža omejitev povedanega na majhno, nepomembno stopnjo, količino: slišati je, da je bolan. Oh, ni sile / boš veliko zaslužil? Ne bo sile
  12. 12. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za silo izraža stopnjo ali mero, ki zadostuje, čeprav s težavami, za uresničitev dejanja, stanja: za silo govori angleško, nemško; za silo sem se ogrel / kako se imaš? Za silo gre / za prvo silo smo preskrbljeni
  13. 13. v prislovni rabi, v zvezi po vsej sili izraža prizadevanje uresničiti dejanje ne glede na nasprotovanje, ovire: po vsej sili hoče ven / rad bi po vsej sili uspel
  14. 14. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi od sile izraža visoko stopnjo, količino: od sile natančen človek / imeti od sile opravkov / v povedni rabi ta človek je od sile zelo sposoben, iznajdljiv; zelo neprijeten, nesramen
    // v povedni rabi izraža nejevoljo, jezo: to je pa že od sile: kadar pridem, ga ni
    ●     ekspr. ti si pa sila zelo sposoben, iznajdljiv; delovna sila publ. v rudniku so zmanjševali delovno silo število delavcev; pomanjkanje delovne sile za delo sposobnih ljudi; publ. predstavniki sedme sile novinarji, poročevalci; pog. kaj pa naenkrat taka sila, ostanite še malo kaj se vam tako mudi; publ. sile osi Italija, Nemčija, Japonska, združene v politično-vojaški zvezi pred drugo svetovno vojno in med njo; publ. narediti kaj po sili razmer ker ni (bilo) druge izbire; publ. pri pogajanjih nekatere države še vedno nastopajo s pozicij sile uveljavljajo svojo gospodarsko, vojaško premoč; ekspr. sila je za delo težko ga je dobiti; preg. sila kola lomi v sili je treba storiti marsikaj, kar se sicer ne bi storilo; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti
    ♦     agr. zakol v sili zakol zaradi nevarnosti, da žival pogine ali da nastane gospodarska škoda; ekon. produktivne ali proizvajalne sile celota delovne sile in proizvajalnih sredstev; elektr. pritezna sila ki povzroči delovanje releja ali pritegnitev kotve magneta; fiz. sila količina, ki izraža delovanje telesa na telo; razstaviti silo na komponente; centrifugalna ali sredobežna sila; centripetalna ali sredotežna sila; jedrske sile ki delujejo med protoni in nevtroni; odbojna, oviralna, privlačna sila; sila trenja s katero deluje podlaga na gibajoče se telo in katere smer je vzporedna s stično ravnino; dvojica ali par sil dve enako veliki in nasprotni sili, ki ne delujeta na isti premici; paralelogram sil paralelogram, s katerim se sestavljajo sile ali se razstavlja sila; premica sile premica, na kateri deluje sila z danim prijemališčem; geol. eksogene sile ki imajo svoj izvor zunaj zemeljske oble; endogene sile ki imajo svoj izvor v zemeljski obli; jur. skrajna sila stanje, ko je kdo ogrožen brez lastne krivde in se brani sam ali ga brani kdo drug; višja sila nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek; kem. molekulske sile privlačne sile, ki delujejo med molekulami; teh. osna sila v smeri osi predmeta, stroja; potisna, vlečna sila; voj. oborožene sile kopenska vojska, vojna mornarica, vojno letalstvo in teritorialna obramba kot organ državne varnosti; živa sila za boj usposobljeni ljudje; prim. posili
súho -ega s (ȗ) knjiž. zemeljska površina, ki je ne pokriva morje; kopno: morje in suho; promet po morju in po suhem
● ekspr. življenje ga je postavilo na suho kljub prizadevanju, trudu se njegove želje po boljšem, srečnejšem življenju niso uresničile; nezavestnega so potegnili na suho na breg, na obalo; počutiti se kot riba na suhem neugodno, slabo; prim. suh
tegôba -e ž (ó) knjiž.  
  1. 1. težava, neprijetnost: prenašati tegobe; vojne, zimske tegobe; tegobe nosečnosti, življenja; mraz, lakota in druge tegobe
  2. 2. ed. neugodno čustvo ob doživljanju česa duševno težkega, mučnega: prevzela ga je tegoba / ekspr. srce se mu napolni s tegobo
tèmen tudi temèn tèmna -o tudi -ó, stil. temán -mnà -ò [təm] prid., temnéjši (ə̀ ə̏ ə̀; ȃ ȁ) 
  1. 1. ki ne oddaja svetlobe, podoben črnemu: temni oblaki; stene so svetle, strop pa je temen; temno ozadje slike; svetla in temna polja risbe / temne sence / temni lasje; temna polt; temne oči / temna obleka / temna očala; temno pivo črno pivo
    // temnejši toni sive barve; temne barve
  2. 2. v katerem je malo ali nič svetlobe: temen gozd; temen prostor; temna ulica / noč je bila temna / hiša je že temna v njej ne gori več luč
  3. 3. ki oddaja slabo, neizrazito svetlobo: temna luč, svetloba
  4. 4. ekspr. za človeka neprijeten: to so bili zanj temni dnevi / čutiti temen nemir; temni spomini; temne misli, slutnje
    // ki vsebuje kaj grdega, slabega, neugodnega: temna preteklost; temne strani človeške narave; prihajale so temne govorice / priti s temnimi nameni / slikati prihodnost v temnih barvah
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: temen obup; obšla ga je temna groza, žalost
  5. 5. ekspr. zelo slab, negativen: pripadal je temni družbi; zagospodovale so temne sile
  6. 6. ekspr. ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: sprejel ga je z jeznim, temnim obrazom; temni pogledi / temen ton pesmi / žalosten spregovori s temnim glasom
  7. 7. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: temno nazadnjaštvo / temni srednji vek
  8. 8. knjiž. skrivnosten, nedoumljiv: to vprašanje je tako temno, da vzbuja samo dvome / beseda temnega izvora neznanega, nejasnega; besedilo je mestoma temno nejasno, težko razumljivo
    // temna skrivnost
    ●     knjiž. igralec ima lep, temen glas nizek, globok; ekspr. nad njim so se zbrali temni oblaki njegov položaj je postal neugoden, nevaren; knjiž. duh mu je ostal temen ostal je duševno bolan
více víc ž mn. (ī ȋ) 
  1. 1. v krščanstvu kraj, kjer omejen čas trpijo duše še ne zveličanih: trpljenje duš v vicah; pekel, vice in nebesa / priti v vice; trpi kakor duša v vicah zelo
    ●     star. jemati duše iz vic v krščanskem okolju z molitvami, dobrimi deli jih reševati posmrtnega trpljenja
    ♦     rel. časovno omejeno posmrtno trpljenje tistih, ki še niso zveličani
  2. 2. ekspr. neprijetno, neugodno stanje: mislila je, da bo pri njem našla nebesa, pa ima vice / vsakdo mora skozi te vice
zalezováti -újem tudi zalézovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ́) 
  1. 1. prizadevati si priti skrivoma, pritajeno z določenim namenom dovolj blizu koga: lovec zalezuje gamsa, divjega petelina / gad, mačka zalezuje miš / ves dan zalezovati sovražnika, tihotapce / če bi nas zalezovali, bi nas čakali tule
    // prizadevati si priti v stik s kom z namenom uresničiti ljubezenske želje, zadovoljiti spolne potrebe: zalezovati dekle; zalezuje jo, ko moža ni doma
  2. 2. skrivaj, pritajeno opazovati koga z namenom nadzorovati ga: kljub temu, da so ga povsod zalezovali, je nenadoma izginil
  3. 3. nav. 3. os., ekspr. s skorajšnjim začetkom, majhno stopnjo svojega pojavljanja spravljati koga v kako neugodno, nezaželeno stanje: dan zalezuje ubežnika / naduha, spanec ga zalezuje / dvom, vest me zalezuje
zasenčeváti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. povzročati, delati, da je kaj v senci: s slamo zasenčevati gredice / balkon so poleti zasenčevali
  2. 2. dajati, delati senco: košat hrast zasenčuje hišo; zgornje veje preveč zasenčujejo spodnje dele krošnje / slamnik ji je zasenčeval obraz / temne trepalnice so zasenčevale njene oči
  3. 3. ekspr. delati, povzročati, da kaže kaj neprijetno, neugodno čustvo, duševno stanje: skrbi mu zasenčujejo obraz
    // delati, povzročati, da dobi kaj neprijetne, nezaželene sestavine: veliko trpljenje zasenčuje njegovo življenje / žalost zaradi te smrti mu je dolgo zasenčevala duha
  4. 4. ekspr. povzročati, da je kaj deležno manjše pozornosti: ta napaka zasenčuje prejšnje uspehe / s svojo dobro igro zasenčuje druge igralke
zasénčiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. povzročiti, narediti, da je kaj v senci: zasenčiti cvetočo lončnico; zasenčiti sadike z vejami / zasenčiti si oči z dlanjo, roko
  2. 2. dati, narediti senco: oblak zasenči jezero; drevo zasenči zelenico pred hišo / klobuk mu je zasenčil obraz
    // s kako pripravo, nameščeno na določeno mesto, narediti, povzročiti, da se svetloba v določeni smeri ne širi: zasenčiti svetilko
  3. 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaže kaj neprijetno, neugodno čustvo, duševno stanje: žalost mu zasenči obraz
    // narediti, povzročiti, da dobi kaj neprijetne, nezaželene sestavine: nič ni moglo zasenčiti njegove ljubezni / občutek krivde mu je zasenčil dušo / nesrečni dogodek mu je zasenčil duha
  4. 4. ekspr. povzročiti, da je kaj deležno manjše pozornosti: ta dogodek je zasenčil vse druge / s svojim uspehom zasenčiti sošolce
    ♦     avt. zasenčiti žaromete preusmeriti snop svetlobe tako, da osvetljuje cesto približno 30 m naprej
zoblačíti se -ím se dov., zobláčil se (ī í) nav. 3. os.  
  1. 1. postati oblačen: nebo se je zoblačilo; brezoseb. čez noč se je zoblačilo
  2. 2. ekspr. postati tak, da izraža negativno, neugodno razpoloženje: čelo se mu je zoblačilo
neprílika -e ž (í) nav. mn., knjiž. neprijetnost, težava: delati, povzročiti neprilike; s sinom ima neprilike; pomagati si iz neprilik; priti v neprilike; bili so v denarnih neprilikah; to delo je združeno z več neprilikami
// publ., v zvezi vremenske neprilike slabo, neugodno vreme: izlet so odpovedali zaradi vremenskih neprilik / biti odporen proti vremenskim neprilikam
● ekspr. to pesem je prepeval ob vsaki priliki in nepriliki če je bilo primerno ali ne
anekuména -e ž (ẹ̑) geogr. neobljudeno, za naselitev neugodno področje: šibkejša plemena so bila potisnjena v anekumene
maščevánje -a s (ȃ) neugodno dejanje, napravljeno komu kot odgovor za storjeno zlo, krivico: želja po maščevanju; ekspr.: kovati, kuhati maščevanje; prišel bo čas maščevanja
● ekspr. (nedolžna) kri kliče, vpije po maščevanju (po nedolžnem) umorjenega je treba maščevati; šalj. maščevanje je sladko
// duševno stanje, v katerem se želi napraviti to dejanje: prevzelo ga je maščevanje; požig iz maščevanja / to je storil iz maščevanja; hiral je v maščevanju do sina
// v zvezi krvno maščevanje, pri nekaterih (primitivnih) narodih navada, da praviloma moški član družinske skupnosti ubije ubijalca ali člana njegove družinske skupnosti: tam še obstaja krvno maščevanje / to je bilo krvno maščevanje
maščeváti -újem dov. in nedov. (á ȗ) napraviti neugodno dejanje kot odgovor na storjeno zlo, krivico: maščevati krivico, razžalitev; maščevati bratovo smrt; sklenil je, da se bo maščeval; maščevati se komu; maščevati se za krivico, očeta; maščevati se nad kom
nèlagódje -a s (ȅ-ọ̑) knjiž. neprijetno, neugodno razpoloženje: v družbo je zanesel nelagodje; duševno nelagodje / obšlo ga je nekakšno nelagodje neprijeten, neugoden občutek
ogrozíti -ím dov., ogrózil (ī í) povzročiti stanje, ki je nevarno, neugodno za koga: epidemija je ogrozila predvsem otroke / vse to je ogrozilo njegovo delo; ogroziti obstoj gledališča / publ. ogroziti mir na svetu
// publ. povzročiti pri tekmi, tekmovanju položaj, ki je za koga slab, neugoden: ogroziti vodstvo gostujočega moštva / napadalec je ogrozil nasprotnikova vrata
ogróžati -am nedov. (ọ́) povzročati stanje, ki je nevarno, neugodno za koga: vozniki večkrat ogrožajo pešce; narasla reka ogroža vas / s svojo boleznijo ogroža vse okolje / ogrožati mir, varnost, zdravje
// publ. povzročati pri tekmi, tekmovanju položaj, ki je za koga slab, neugoden: ogrožati vodilno mesto gostujočega moštva / napadalec ogroža nasprotnikova vrata
presenéčenje -a s (ẹ̑) ugodno ali neugodno duševno stanje kot posledica kakega nepričakovanega predhodnega dejanja: ni skrival presenečenja, ko ga je zagledal med poslušalci; od presenečenja je obstal; novico je sprejel s presenečenjem; neprijetno, prijetno, veliko presenečenje; njegovo presenečenje je bilo videti resnično / doživeti presenečenje; pripraviti komu presenečenje / ekspr. prvo presenečenje je bilo že za njo / na njegovo presenečenje je bil rezultat pravilen; na presenečenje vseh je začela jokati
// kar povzroči tako stanje: njena zmaga je bila veliko presenečenje; doma jih je čakalo presenečenje; prirejal mu je presenečenje za presenečenjem
● publ. tekmovalec je poskrbel za presenečenje je nepričakovano zmagal; je bil nepričakovano premagan
♦ voj. mina presenečenja eksplozivni naboj, skrit v navidez nenevarnem predmetu
razkričáti -ím dov. (á í) ekspr. na več krajih reči, povedati, zlasti kaj, kar je za koga neugodno, neprijetno: zagrozila mu je, da bo razkričala njegovo nepoštenost / razkričati koga za goljufa, pijanca
razočáranje -a s (ȃ) neugodno duševno stanje, ki ga povzroči neizpolnitev želj, pričakovanj: prevzelo ga je razočaranje; ekspr. ljudi se je polastilo razočaranje; ni skrival svojega razočaranja; doživeti hudo, veliko, ekspr. grenko razočaranje; ljubezensko razočaranje / ekspr. kljub vsem razočaranjem je ostal idealist / to je storil iz razočaranja
razvpíti -vpíjem dov., razvpìl (í ȋ) ekspr. na več krajih reči, povedati, zlasti kaj, kar je za koga neugodno, neprijetno: razvpila je, da je nepošten / razvpiti koga za morilca
Število zadetkov: 66